Uradni list

Številka 97
Uradni list RS, št. 97/2020 z dne 10. 7. 2020
Uradni list

Uradni list RS, št. 97/2020 z dne 10. 7. 2020

Kazalo

1757. Odločba o ugotovitvi, da 445. člen Zakona o kazenskem postopku ni v neskladju z Ustavo in o zavrnitvi ustavne pritožbe, stran 3797.

  
Številka:U-I-122/19-17
 Up-700/16-24
Datum:28. 5. 2020
O D L O Č B A 
Ustavno sodišče je v postopku v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Andreja Hartmana, Žabnica, na seji 28. maja 2020
o d l o č i l o : 
1. Člen 445 Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19) ni v neskladju z Ustavo.
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 20016/2011 z dne 26. 5. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. VII Kp 20016/2011 z dne 2. 9. 2015 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v 
A. 
1. Pobudnik je bil v skrajšanem postopku pravnomočno obsojen na osemmesečno zaporno kazen zaradi poskusa storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena in z 20. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17 – KZ-1). Vrhovno sodišče je zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.
2. Pobudnik predlaga Ustavnemu sodišču, naj preveri ustavnost 445. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navedena določba naj bi pritožbenemu sodišču omogočala, da po lastni presoji odloči, kdaj je lahko stranka prisotna na seji. Čeprav naj bi šlo za sejo v skrajšanem postopku, naj bi šlo za »živo« sejo, na kateri poroča sodnik poročevalec in se opravljajo procesna dejanja. Zato naj bi bilo pomembno, da je na seji prisotna tudi stranka, ki lahko s svojo prisotnostjo popravi procesne napake, ki jih lahko – zavestno ali nezavestno – stori sodnik poročevalec. Opozarja tudi, da je sodba Višjega sodišča tisti mejnik, do katerega velja domneva nedolžnosti. Zato naj bi šele z drugostopenjsko sodbo prenehala veljati nekatera procesna jamstva, do tedaj pa naj bi imel obdolženec absolutno pravico do vseh ustavno zagotovljenih človekovih pravic.
3. Pobudnik vlaga ustavno pritožbo, s katero izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča o zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper obsodilno sodbo prvostopenjskega sodišča. Navaja, da mu je sodišče druge stopnje najprej poslalo obvestilo o javni seji 2. 9. 2015, nato pa je prejel obvestilo o preklicu javne seje. V obvestilu o preklicu naj bi bilo navedeno, da javna seja odpade, zato naj bi menil, da je seja prestavljena na kasnejši datum. Vendar pa naj bi bila seja opravljena istega dne kot nejavna. Pritožbeno sodišče naj mu ne bi sporočilo razlogov za takšno ravnanje. Z opisanim ravnanjem sodišča naj bi mu bilo onemogočeno, da se brani sam ali s svojimi zagovorniki.
4. Vrhovno sodišče je utemeljilo, da je pritožbeno sodišče opravilo sejo senata na podlagi 445. člena ZKP, torej na način, ki je predviden za odločanje pritožbenega senata v skrajšanem postopku. Pri odločanju drugostopenjskega sodišča o pritožbi zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, naj stranki ne bi vedno imeli možnosti prisostvovati seji pritožbenega senata, tudi kadar to zahtevata, ker naj bi se v skrajšanem postopku odločalo o krivdi za lažja kazniva dejanja. Pritožbi obsojenca in zagovornikov naj razen golega predloga, da naj jih sodišče obvesti o seji senata, ne bi navajali nobenih okoliščin, ki bi zahtevale, da pritožbeno sodišče opravi sejo v navzočnosti strank. Pritožbeno sodišče naj bi presodilo pritožbene navedbe in naj bi po presoji podatkov spisa ter razlogov izpodbijane sodbe ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, izreklo ustrezno kazensko sankcijo in da ni prišlo do nobene izmed kršitev zakona, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Zato naj bi pritožbeno sodišče utemeljeno presodilo, da navzočnost strank pri obravnavanju obeh pritožb ni bila potrebna.
5. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-700/16 z dne 20. 3. 2019 ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega in Višjega sodišča sprejelo v obravnavo in sklenilo, da zadevo obravnava absolutno prednostno. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.
6. S sklepom št. U-I-122/19 z dne 9. 10. 2019 je Ustavno sodišče sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 445. člena ZKP. Pobuda je bila na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS poslana Državnemu zboru.
7. Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Svoje mnenje o pobudi pa je Ustavnemu sodišču poslala Vlada. Ta meni, da je treba ustavnost izpodbijane določbe presojati zlasti z vidika tega, ali ima pritožnik glede na veljavno ureditev zagotovljene pravico do obrambe (prva alineja 29. člena Ustave oziroma 6. člen EKČP), pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave oziroma 13. člen EKČP) ter pravico do izjave (22. člen Ustave). Ker naj bi se v skrajšanem postopku obravnavala lažja kazniva dejanja, pri katerih je kot glavna kazen zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do treh let, naj bi bil postopek že na prvi stopnji temu primerno poenostavljen. Pritožbeni postopek naj bi bil praviloma pisen, pri tem naj bi imel obdolženec možnost učinkovite pisne pritožbe, obe stranki pa naj bi bili seznanjeni z vsem procesnim gradivom. Nobeni izmed strank naj ne bi bila dana neupravičena prednost na račun druge, saj naj bi bili na sejo vabljeni obe ali nobena. Kadar pritožbeno sodišče poseže v dejstveno podlago prvostopenjske sodbe, naj bi bilo, v skladu s 379. členom ZKP, dolžno opraviti glavno obravnavo, na katero povabi obe stranki. V tem smislu naj bi bilo treba razumeti sodbi ESČP v zadevah Zahirović proti Hrvaški z dne 25. 4. 2013 ter Arps proti Hrvaški z dne25. 10. 2016, pa tudi sodbo ESČP v zadevi Kozlitin proti Rusiji z dne 14. 11. 2013. Tudi v skladu s prakso ESČP naj bi bila v nekaterih primerih dopustna seja pritožbenega senata brez prisotnosti obdolženca. Pomembni naj bi bili naslednji dejavniki: ali lahko sodišče glede na naravo zadeve odloči zgolj na podlagi spisa (sodba ESČP v zadevi Fejde proti Švedski z dne 29. 10. 1991), ali se zahteva prisotnost oziroma zaslišanje strank (sodba ESČP v zadevi Abdulgadirov proti Azerbajdžanu z dne 20. 6. 2013), kakšna sta narava in teža kaznivega dejanja ter ali obstaja prepoved sojenja v obdolženčevo škodo. V konkretnih primerih naj bi bilo treba zagotoviti, da odločanje o prisotnosti obdolženca na seji ne bo samovoljno in da bo odločitev Višjega sodišča, da obdolženca ne vabi na sejo, obrazložena. Tudi Vrhovno sodišče naj bi v eni od svojih sodb, in sicer sodbi št. I Ips 85640/2010 z dne 29. 3. 2018, ugotovilo, da je bila navzočnost obdolženca na seji pritožbenega senata neupravičeno zavrnjena. Napake pri posamičnih sodnih odločitvah glede nenavzočnosti obdolženca naj ne bi nujno pomenile, da je problematična ustavnost izpodbijane določbe.
8. Pobudnik je na mnenje Vlade odgovoril, da v njegovem primeru ni mogoče govoriti o lažjem kaznivem dejanju. Policisti naj bi izvedli »filmsko« aretacijo z uporabo prekomerne sile. Prepričan je, da sodnik poročevalec ni pošteno poročal, tega pa naj ne bi mogel preveriti, ker naj bi mu bila udeležba na pritožbeni seji onemogočena.
B. – I. 
Ocena ustavnosti 445. člena ZKP 
9. Člen 445 ZKP določa, da sodišče druge stopnje obvesti stranki o seji senata, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.
10. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-426/02, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 114/03, in OdlUS XII, 83) zavzelo stališče, da prvi odstavek 445. člena ZKP – ki je bil identičen sedaj veljavnemu 445. členu ZKP – ni bil v neskladju z Ustavo. Ob sklicevanju na sodbo ESČP v zadevi Belziuk proti Poljski z dne 25. 3. 1998 je pojasnilo, da predstavlja kazenski postopek celoto in da se jamstva iz 6. člena EKČP ne končajo s prvostopenjsko odločitvijo, da pa 6. člen EKČP ne daje vedno pravice do javne obravnave in do osebne navzočnosti. Obrazložilo je, da je treba to vprašanje po sodni praksi ESČP presojati glede na značilnosti konkretnega postopka ter način predstavitve in varovanja interesov obrambe pred pritožbenim sodiščem, zlasti glede vprašanja, o katerem je treba odločiti, ter glede na pomen, ki ga ima za pritožnika. V zvezi s slednjim je Ustavno sodišče poudarilo, da se v skrajšanem postopku odloča o krivdi za lažja, manj nevarna kazniva dejanja, za katera je kot glavna kazen zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do treh let. Z vidika načela enakosti strank v postopku (22. člen Ustave) in pravice do obrambe (prva alineja 29. člena Ustave in 6. člen EKČP) pa je Ustavno sodišče pojasnilo, da je ustavno skladna razlaga izpodbijane določbe takšna, da mora sodišče obdolžencu zagotoviti pravico, da se pred odločanjem pritožbenega senata tudi v skrajšanem postopku seznani s stališči, pisnimi predlogi in drugimi navedbami tožilca ter da ima možnost, da se do njih v primernem času opredeli.1
11. Odločitev Ustavnega sodišča, da ponovno presodi skladnost izpodbijane določbe z Ustavo, temelji na treh razlogih: prvič, v odločbi št. U-I-426/02, Up-546/01 ni bila izvedena presoja z vidika pravice do sojenja v navzočnosti (druga alineja 29. člena Ustave), pobudnik pa uveljavlja protiustavnost izpodbijane določbe prav s tega vidika. Drugič, Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-171/14 z dne 9. 2. 2017 (OdlUS XXII, 15) ugotovilo kršitev druge alineje 29. člena Ustave, ker pritožniku ni bila omogočena udeležba na pritožbeni seji. Zato se zastavlja vprašanje morebitnega vpliva te, novejše ustavnosodne presoje tudi na udeležbo obdolženca na seji v skrajšanem postopku. Ter tretjič, od objave odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-426/02, Up-546/01 je nastala obširna sodna praksa ESČP glede pravice obdolženca do prisotnosti pri odločanju v pritožbenih postopkih. Zato je treba preveriti, ali se izpodbijana ureditev še sklada s standardi EKČP.
Pravica do sojenja v navzočnosti 
12. Ustava v drugi alineji 29. člena vsakomur, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, izrecno zagotavlja pravico, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom. S pravico do sojenja v navzočnosti se obdolžencu omogoča, da ima neposreden vpogled v potek postopka ter da v njem aktivno sodeluje in izvršuje različna upravičenja, ki sodijo v okvir pravice do obrambe.2 Pravica obdolženca, da se brani (tudi) sam, ni omejena zgolj na fazo sojenja pred sodiščem prve stopnje.3 Obdolžencu je z neposrednim in ustnim nastopanjem pred višjimi sodniki dana možnost, da prepriča sodišče o utemeljenosti pritožbe, o čemer bi lahko sodišče sicer sklepalo le na podlagi pisne dokumentacije v spisu.4 Namen navzočnosti obdolženca na seji Višjega sodišča pa ni le v natančnejšem pojasnjevanju stališč iz pritožbe oziroma odgovora na pritožbo, temveč tudi v tem, da ima obdolženec neposreden vpogled v potek postopka tudi tako, da sledi poročilu sodnika poročevalca ter zahteva dopolnila.5 Navzočnost obdolženca na pritožbeni seji je tako pomembna tudi z vidika pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.6
13. Po ustaljeni ustavnosodni presoji obdolženi nima vselej pravice do sojenja v navzočnosti na pritožbeni stopnji, temveč je treba upoštevati posebnosti konkretnega postopka. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-171/14, recimo, ugotovilo kršitev pravice do sojenja v navzočnosti, ker je Višje sodišče opravilo pritožbeno sejo v pritožnikovi nenavzočnosti, čeprav je pritožnik storitev kaznivega dejanja ves čas kazenskega postopka zanikal, sodbo sodišča prve stopnje je izpodbijal iz vseh razlogov, med drugim tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ter je pritožbeno sodišče presojalo tako pravna kot tudi dejanska vprašanja.7
14. ESČP je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odločilo, da spada vprašanje neposredne udeležbe obdolženca v postopkih pred sodiščem druge oziroma tretje stopnje v vsebino 6. člena EKČP.8 V svoji sodni praksi je uveljavilo splošno načelo – ki temelji na konceptu poštenega postopka – da ima obdolženec pravico biti navzoč na sojenju pred prvostopenjskim sodiščem ter v določenih primerih tudi na sojenju pred instančnim sodiščem.9
15. V sodbah v zadevah Arps proti Hrvaški10 in Bosak proti Hrvaški z dne 6. 6. 201911 je ESČP zapisalo, da kadar lahko pritožbeno sodišče presoja vprašanje krivde ali nedolžnosti celostno, ne samo z vidika navedb, ki jih obdolženi poda na sojenju pred sodiščem prve stopnje, temveč tudi z vidika tistih, ki se nanašajo na domnevno napačno ugotovljeno dejansko stanje ter pravilno uporabo materialnega in procesnega prava, pošten postopek zahteva navzočnost obdolženca na pritožbeni seji. Navedeno stališče ESČP bi bilo mogoče razumeti tudi tako, da je javna pritožbena seja pravilo, nejavna pa izjema. Vendar preostala sodna praksa ESČP, ki se nanaša na pravico do poštenega postopka v kazenskih zadevah, takšnega stališča ne potrjuje. Iz nje izhaja, da ima obdolženec pravico biti navzoč pred pritožbenim sodiščem, kadar mora sodišče neposredno oceniti dokaze, ki jih predloži obdolženi za namen dokazovanja, da ni storil očitanega kaznivega dejanja.12 Po ureditvi v ZKP pa Višje sodišče na pritožbeni seji – z izjemo prvega odstavka 394. člena ZKP – ne ocenjuje dokazov neposredno, temveč je temu namenjena glavna obravnava.13 Pomembno je tudi, da se je ESČP v obeh zadevah sklicevalo na stališča iz sodb v zadevah Zahirović proti Hrvaški in Lonić proti Hrvaški. Iz njiju pa je razvidno, da je nenavzočnost obdolženca na pritožbeni seji prerasla v kršitev konvencijskih pravic zaradi konkretnih okoliščin posamezne zadeve. V zadevi Zahirović proti Hrvaški je bilo bistveno, da je pritožbeno sodišče pritožniku zvišalo zaporno kazen, pri tem pa je – ne da bi ga samo zaslišalo in si o njem ustvarilo neposreden vtis – presojalo pritožnikovo osebnost in značaj.14 V zadevi Lonić proti Hrvaški je na ugotovitev kršitve poleg teže kaznivega dejanja pomembno vplivalo dejstvo, da je bil na pritožbeni obravnavi navzoč tožilec.15
16. EKČP tudi sicer v novejši sodni praksi vztraja pri stališču, da dolžnost sodišča zagotoviti javnost sojenja v pritožbenem postopku ni absolutna.16 Osebna udeležba v pritožbenem postopku za obdolženca namreč nima nujno enakega pomena kot v postopku na prvi stopnji. Uporaba 6. člena EKČP v postopkih pred pritožbenimi sodišči je odvisna od značilnosti postopka, pri čemer je treba upoštevati celoten postopek v domačem pravnem redu in vlogo pritožbenih sodišč v njem.17 Pomembno je, na kakšen način so bili v konkretni zadevi pred pritožbenim sodiščem predstavljeni in varovani interesi obrambe, še posebej v luči vprašanj, o katerih je treba odločiti, in njihovega pomena za obdolženca.18 Še vedno velja, da 6. člen EKČP ne obsega vselej pravice do osebne udeležbe pritožnika na pritožbeni stopnji, niti kadar ima pritožbeno sodišče pristojnost proučiti zadevo z vidika pravnih in dejanskih vprašanj.19 Javnost sojenja pred pritožbenim sodiščem se ne zahteva, če sodišče obravnava vprašanja, o katerih je mogoče primerno odločiti na podlagi stanja spisa.20 Če pritožbeno sodišče odloča zgolj o razlagi pravnih pravil, obdolžencu njegova prisotnost ne zagotavlja dodatne uveljavitve temeljnih načel iz 6. člena EKČP.21 Enako velja, če pritožnik sicer izpodbija tudi dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, pa njegove navedbe v tej smeri niso bistvene za odločitev.22 Prav tako se upošteva, če obdolženi glede na vsebino pritožbe nima možnosti za uspeh.23 Pri presoji nujnosti udeležbe pritožnika na pritožbeni seji je treba upoštevati tudi težo očitanega kaznivega dejanja in višino prisojene kazni, saj navedeni okoliščini kažeta na stopnjo stigmatizacije, ki sledi obsodbi.24
17. ESČP je v svojih odločitvah večkrat poudarilo, da je treba pri odločanju o nujnosti javne obravnave na pritožbeni stopnji upoštevati tudi pravico do sojenja v razumnem roku ter s tem povezani zahtevi po dobrem vodenju sodnih postopkov (angl. proper administration of justice) in obvladovanju pripada sodnih zadev.25 Poenostavljena obravnava očitno neutemeljenih pravnih sredstev uresničuje legitimen cilj dobrega vodenja sodnih postopkov.26 Ker obdolženčeva osebna navzočnost v pritožbenem postopku ni tako pomembna kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, ima država pogodbenica na tem področju prosto presojo, kdaj razlike v sicer primerljivih položajih opravičujejo različno obravnavo.27
Značilnosti slovenske ureditve pritožbe v skrajšanem postopku 
18. Za postopek s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, izdano v skrajšanem postopku, se v skladu s 429. členom ZKP smiselno uporabljajo določbe ZKP, ki se nanašajo na odločanje Višjega sodišča v rednem postopku (375.–382. člen ZKP), razen določbe o obveščanju strank o pritožbeni seji (prvi odstavek 378. člena ZKP). Višje sodišče odloča na seji senata ali na podlagi opravljene obravnave (prvi odstavek 379. člena ZKP). Obravnava pred sodiščem druge stopnje se opravi samo, če je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in če so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo (prvi odstavek 380. člena ZKP). Obravnava pred sodiščem druge stopnje se lahko opravi tudi, kadar se odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku. člen 445 ZKP izključuje samo opravo javne pritožbene seje na zahtevo strank.28 Medtem ko mora sodišče na obravnavo, na kateri lahko izvaja dokaze, vabiti vse stranke postopka (drugi odstavek 380. člena ZKP), ima pri odločanju na seji v skrajšanem postopku možnost, da stranki o seji obvesti samo, če meni, da bi bilo to koristno za razjasnitev zadeve (445. člen ZKP). Nacionalna zakonodaja ga sicer pri obveščanju strank o pritožbeni seji ne omejuje.29 Enakopravnost strank kazenskega postopka je zagotovljena z vidika, da sodišče o seji obvesti vse stranke ali nobene. V pritožbenem postopku je zagotovljena kontradiktornost, saj se izvod pritožbe po 376. členu ZKP vroča nasprotni stranki, ki ima nato pravico vložiti odgovor na pritožbo.
19. Potek pritožbene seje določa 378. člen ZKP: »Sejo senata vodi predsednik senata. Seja se začne s poročilom sodnika poročevalca o stanju stvari in predstavitvijo pritožb, ki se bodo obravnavale. Če je stranka ali oškodovanec, ki je vložil pritožbo, na seji navzoč, predstavi glavne poudarke vložene pritožbe, nasprotna stranka pa lahko poda odgovor na pritožbo. Senat lahko zahteva od strank in oškodovanca, ki so navzoči na seji, potrebna pojasnila glede na njihove navedbe in v zvezi z navedbami v pritožbi ter v odgovoru na pritožbo. Strankam in oškodovancu se lahko na njihov obrazložen predlog dovoli, da v dopolnitev pritožbenih navedb preberejo posamezne spise ali listine iz spisa oziroma da se vpogleda v določeno spisovno gradivo. Po zaključenih nastopih strank predsednik senata naznani, da je seja končana in se senat umakne k posvetovanju in glasovanju.« Iz navedene zakonske določbe je tako jasno razvidno, da senat ne more na seji navzočih strank zasliševati niti zahtevati od njih pojasnil zunaj njihovih pritožbenih navedb. Obtoženec na pritožbeni seji ne podaja zagovora, temveč pojasnila. Stranke imajo pravico, če menijo, da poročilo sodnika poročevalca ni bilo izčrpno ali da je v nasprotju s podatki spisa, predlagati, da se preberejo posamezni spisi, ki pa jih morajo konkretno navesti. Vendar na seji stranka ne more širiti pritožbenih razlogov iz pritožbe ali navedb iz odgovora na pritožbo, navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov niti ne sme ponavljati tega, kar je navedla v pritožbi ali odgovoru na pritožbo oziroma kar je povedal sodnik poročevalec, temveč lahko samo natančneje pojasni svoja stališča iz pritožbe oziroma odgovora na pritožbo.30
20. V skladu s 370. členom ZKP pristojnost pritožbenega sodišča ni omejena na pravna vprašanja, temveč obsega tudi presojo očitka zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar je pritožbeno sodišče pri presoji slednjega na pritožbeni seji omejeno: pri dvomu o ugotovljenem dejanskem stanju lahko izpodbijano sodbo razveljavi in naloži sodišču prve stopnje, naj opravi novo obravnavo (prvi odstavek 380. člena ZKP). Pritožbeno sodišče zgolj izjemoma opravi obravnavo, in sicer samo, če obstajajo opravičeni razlogi, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo (prvi odstavek 380. člena ZKP). Višje sodišče lahko izjemoma spremeni dejansko stanje tudi brez obravnave, če je sodišče prve stopnje ugotovilo neko odločilno dejstvo na podlagi listinskih ali posredno izvedenih dokazov oziroma če je sodišče prve stopnje ugotovilo neko odločilno dejstvo z napačnim sklepanjem iz nekega drugega, sicer pravilno ugotovljenega dejstva (prvi odstavek 394. člena ZKP).31 ZKP pa ne omogoča Višjemu sodišču, da bi brez obravnave poseglo v dejansko stanje, ugotovljeno na podlagi zaslišanja prič.32 Na obravnavo sodišče vabi vse stranke, brez izjeme. Zoper sodbo Višjega sodišča ima obdolženec možnost vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 420. člena ZKP) oziroma pritožbo (ob izpolnjenosti pogojev iz prvega odstavka 398. člena ZKP).33
Ocena ustavnosti izpodbijane ureditve 
21. Po presoji Ustavnega sodišča niti na podlagi novejše ustavnosodne presoje niti ob upoštevanju razvoja sodne prakse ESČP ni mogoče skleniti, da bi pravica do sojenja v navzočnosti (ki jo zagotavljata druga alineja 29. člena Ustave in 6. člen EKČP) zavezovala pritožbeno sodišče, da brez izjeme zagotovi obdolženčevo navzočnost na pritožbeni seji. Še vedno velja, da osebna udeležba v pritožbenem postopku za obdolženca nima nujno enakega pomena kot v postopku na prvi stopnji, pa tudi, da je treba upoštevati pravico do sojenja v razumnem roku in s tem povezani zahtevi po dobrem vodenju postopkov in obvladovanju pripada sodnih zadev. Navedeno pa še posebej velja za pritožbeno sejo v skrajšanem postopku. V skrajšanem postopku se namreč obravnavajo kazniva dejanja, ki glede na nižjo predpisano kazen štejejo za lažja in pomenijo za obsojenca manjšo stopnjo stigmatizacije kot kazniva dejanja, ki se obravnavajo v rednem kazenskem postopku.
22. Tudi značilnosti slovenske ureditve pritožbe v kazenskem postopku niso takšne, da bi bila neposredna udeležba obdolženca na pritožbeni seji vselej obvezna.34 Med te značilnosti spadajo omejene možnosti presoje očitkov, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, prepoved širjenja pritožbenih razlogov na pritožbeni seji, upoštevanje načela kontradiktornosti,35 možnost vlaganja nadaljnjih pravnih sredstev zoper odločitev pritožbenega sodišča, enakopravnost strank pri vabljenju na pritožbeno sejo in zakonsko določena možnost pritožbenega sodišča, da povabi stranke na sejo, če oceni, da je to potrebno za dodatno razjasnitev pritožbenih navedb.
23. Do drugačnega sklepa ne vodijo niti vidiki prava EU oziroma primerjalnih pravnih ureditev. Direktiva (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (UL L 65, str. 1–11) v prvem odstavku 8. člena določa dolžnost držav članic, da zagotovijo, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico biti navzoče na svojem sojenju. V skladu s šestim odstavkom 8. člena navedene direktive pa direktiva ne posega v nacionalna pravila, ki določajo, da se postopek ali nekatere njegove faze izvajajo pisno, pod pogojem, da je to skladno s pravico do poštenega sojenja. V skladu z ustaljeno prakso nemškega Zveznega ustavnega sodišča (Bundesverfassungsgericht – v nadaljevanju BVerfG) pravica biti slišan oziroma pravica do zaslišanja obdolžencem ne omogoča, da lahko zahtevajo prisotnost na obravnavah v drugostopenjskih revizijskih postopkih, saj obdolženec kot pravni laik ne more prispevati k razrešitvi pravnih vprašanj.36 BVerfG je odločilo tudi, da drugi odstavek § 349 Strafprozessordnung (StPO), v skladu s katerim lahko revizijsko sodišče na nejavni seji zavrže očitno neutemeljeno revizijo, ni v neskladju s pravico do javne obravnave iz 6. člena EKČP.37 Tudi v avstrijski pravni literaturi se zastopa stališče, da ne gre za kršitev pravice do sojenja v navzočnosti, če sodišče na nejavni seji odloča predvsem o pravnih vprašanjih.38
24. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-426/02, Up-546/01 poudarilo, da je treba v okviru uporabe določb ZKP o pritožbeni seji zagotoviti kontradiktornost in pravico do izjave (22. člen Ustave).39 Zato mora biti za zagotovitev kontradiktornosti o seji, na kateri je navzoč tožilec, obveščen tudi obdolženec. Prisotnost obdolženca na pritožbeni seji se po oceni Ustavnega sodišča zahteva tudi tedaj, kadar je obdolžencu samo na ta način lahko omogočeno, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve.
25. Izpodbijani 445. člen ZKP nalaga pritožbenemu sodišču, naj zagotovi obdolženčevo navzočnost na seji, če je to koristno za razjasnitev stvari. Pravni standard, kdaj je obdolženčeva navzočnost na pritožbeni seji »koristna za razjasnitev stvari«, je sicer pomensko odprt, vendar ga je treba vsebinsko napolniti s stališči iz ustaljene ustavnosodne presoje in sodne prakse ESČP. Obdolženčeva prisotnost se ne zahteva, kadar so predmet presoje pred pritožbenim sodiščem pravna vprašanja, kadar pritožnik zgolj ponavlja očitke, na katere je v zadostni meri odgovorilo že sodišče prve stopnje, oziroma kadar je pritožba očitno neutemeljena.40 Obdolženec pa ima na primer pravico prisostvovati na pritožbeni seji, kadar je na seji prisoten tožilec, kadar vsebuje pritožba nove dokaze in nove navedbe, ki jih sodišče prve stopnje še ni presojalo in so lahko bistvene za odločitev, kadar pritožbene navedbe vzbujajo dvom o ugotovljenem dejanskem stanju ali kadar pritožbeno sodišče pred pritožbeno sejo meni, da bi očitki iz pritožbe lahko vodili do uporabe petega odstavka 392. člena ZKP.
26. Glede na navedeno je 445. člen ZKP mogoče razložiti ustavnoskladno, in sicer tako, da, upoštevaje okoliščine posameznega primera, ne posega nedopustno v pravico iz druge alineje 29. člena Ustave. Zato ni v neskladju z Ustavo (1. točka izreka).
B. – II. 
Presoja ustavne pritožbe 
27. Pritožnik uveljavlja, da mu je bila kršena pravica do sojenja v navzočnosti (druga alineja 29. člena Ustave), ker ga Višje sodišče v Ljubljani o pritožbeni seji ni obvestilo in mu s tem ni omogočilo udeležbe na njej, Vrhovno sodišče pa te kršitve ni odpravilo. Pritožnik utemeljuje kršitev pravice do sojenja v navzočnosti tudi s tem, da naj bi ga Višje sodišče najprej obvestilo o javni seji, nato pa naj bi brez obrazložitve javno sejo preklicalo in opravilo nejavno sejo.
28. Presoja, ali je bilo ravnanje Višjega sodišča v Ljubljani, ko pritožnika ni vabilo na pritožbeno sejo, ustavnoskladno, je odvisna od konkretnih okoliščin zadeve, zlasti pa od vsebine pritožbe, ki jo je pritožnik vložil zoper prvostopenjsko sodbo. Pritožnik je v pritožbi izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje, pri tem pa uveljavljal določene pomanjkljivosti v dokazni oceni. Opozoril je, da je sodišče prve stopnje obsodbo v celoti oprlo na pričanje oškodovanca. Njegovo pričanje pa naj ne bi bilo verodostojno, saj naj se njegova izpoved v več delih ne bi skladala z izvedenskim mnenjem in z drugimi izvedenimi dokazi. Pritožnik je navedel posamezna razhajanja, opozoril pa je tudi na nenavadno oškodovančevo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju. Pritožbo je vložil tudi zaradi odločitve o kazenski sankciji.
29. Po oceni Ustavnega sodišča pri odločanju o pritožnikovi pritožbi ni šlo za katerega izmed primerov, ko bi glede na navedeno v 24. in 25. točki obrazložitve te odločbe moral imeti pravico do navzočnosti na seji Višjega sodišča, ko je to odločalo o njegovi pritožbi. Pritožnik je sicer v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo izpodbijal dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju. Vendar pritožnik ni uveljavljal ničesar, do česar se sodišče prve stopnje v sodbi ne bi v zadostni meri prepričljivo in izčrpno opredelilo. Višje sodišče je odločitev o pritožbi oprlo na tista dejstva in okoliščine, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje. Pritožnik tako po oceni Ustavnega sodišča v pritožbi ni uveljavljal novih očitkov ali očitkov, ki bi vzbudili dvom o ugotovljenem dejanskem stanju. Njegova udeležba na pritožbeni seji bi bila tako po presoji Ustavnega sodišča zgolj sama sebi namen, k uspehu pritožbe pa ne bi mogla prispevati.
30. Prav tako ne pomeni kršitve pravice do sojenja v navzočnosti naknadna odločitev sodišča, da ne opravi javne pritožbene seje. Pri odločitvi, da se opravi javna seja, gre za sklep procesnega vodstva, ki sodišča ne zavezuje. Višje sodišče je pristojno, da takšen sklep procesnega vodstva spremeni, če naknadno ugotovi, da prisotnost obdolženca ne bi bila koristna za razjasnitev stvari. Zatrjevana kršitev druge alineje 29. člena Ustave zato ni podana.
31. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zoper izpodbijani sodbi Vrhovnega in Višjega sodišča zavrnilo (2. točka izreka).
C. 
32. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodnika dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnika dr. Rok Čeferin in Marko Šorli sta bila pri odločanju v zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno. Sodnica Šugman Stubbs je dala pritrdilno ločeno mnenje.
Dr. Rajko Knez 
predsednik 
1 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-426/02, Up-546/01, 16.–18. točka obrazložitve.
2 M. Bošnjak, M. Žaucer Hrovatin, 29. člen, v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 284.
3 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-171/14, 10. točka obrazložitve.
4 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-171/14, 14. točka obrazložitve.
5 Pritožnik, ki je navzoč na seji, lahko zahteva dopolnitev poročila, če meni, da to ni dovolj izčrpno. Prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 25746/2013 z dne 16. 10. 2014.
6 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-171/14, 14. točka obrazložitve.
7 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-171/14, 8. in 14. točka obrazložitve.
8 Sodba v zadevi Delcourt proti Belgiji z dne 17. 1. 1970, 26. točka obrazložitve.
9 M. Bošnjak, M. Žaucer Hrovatin, 29. člen, v: M. Avbelj (ur.), nav. delo, str. 284.
10 Točka 24 obrazložitve sodbe.
11 Točka 105 obrazložitve sodbe.
12 Sodbi ESČP v zadevah Zahirović proti Hrvaški, 56. točka obrazložitve, in Dondarini proti San Marinu z dne 6. 7. 2004, 27. točka obrazložitve. Glej tudi ECHR, Guide on Article 6 of the European Convention on Human Rights – right to a fair trial (criminal limb), 30. april 2020, str. 51 in 52.
13 Točka 18 in 19 obrazložitve te odločbe.
14 Sodba ESČP v zadevi Zahirović proti Hrvaški, 58. in 62. točki obrazložitve.
15 Sodba ESČP v zadevi Lonić proti Hrvaški, 97. točka obrazložitve.
16 Sodbe ESČP v zadevah Keskinen in Veljekset Keskinen Oy proti Finski z dne 5. 6. 2012, 31. točka obrazložitve, Styrmir Þór Bragason proti Islandiji z dne 16. 7. 2019, 64. točka obrazložitve, in Júlíus Þór Sigurþórsson proti Islandiji z dne 16. 7. 2019, 32. in 33. točka obrazložitve.
17 Sodbe ESČP v zadevah Hermi proti Italiji z dne 18. 10. 2006, 60. točka obrazložitve, Styrmir Þór Bragason proti Islandiji, 63. točka obrazložitve, in Júlíus Þór Sigurþórsson proti Islandiji, 32. točka obrazložitve.
18 Sodbi ESČP v zadevah Belziuk proti Poljski, 37. točka obrazložitve, Kremzow proti Avstriji z dne 21. 9. 1993, 58. in 59. točka obrazložitve, in Keskinen in Veljekset Keskinen Oy proti Finski, 36. točka obrazložitve.
19 Sodbe ESČP v zadevah Keskinen in Veljekset Keskinen Oy proti Finski, 34. točka obrazložitve, Fejde proti Švedski, 31. točka obrazložitve, Styrmir Þór Bragason proti Islandiji, 64. točka obrazložitve, Hoppe proti Nemčiji z dne 5. 12. 2002, 63. točka obrazložitve, in Rippe proti Nemčiji z dne 2. 2. 2006, 49. točka obrazložitve.
20 Sodbe ESČP v zadevah Keskinen in Veljekset Keskinen Oy proti Finski, 34. točka obrazložitve, Hoppe proti Nemčiji, 64. točka obrazložitve, in Rippe proti Nemčiji, 49. točka obrazložitve.
21 Sodba ESČP v zadevi Sutter proti Švici z dne 22. 2. 1984, 30. točka obrazložitve; glej tudi sodbi ESČP v zadevah Ekbatani proti Švedski z dne 26. 5. 1988, 31. točka obrazložitve, ter Keskinen in Veljekset Keskinen Oy proti Finski, 39. točka obrazložitve.
22 Sodba ESČP v zadevi Fejde proti Švedski, 33. točka obrazložitve. V tej zadevi je ESČP presodilo, da pritožba ni vsebovala pravnih oziroma dejanskih vprašanj, o katerih ne bi bilo mogoče primerno odločiti zgolj na podlagi stanja spisa. Pomembna je tudi sodba ESČP v zadevi Hermi proti Italiji, v kateri je veliki senat spremenil sodbo senata, s katero je bila ugotovljena kršitev 6. člena EKČP. Veliki senat je ponovno poudaril, da je treba pri odločanju o javnosti obravnave na pritožbeni stopnji upoštevati tudi pravico do sojenja v razumnem roku in s tem povezano zahtevo po obvladovanju pripada sodnih zadev ter da ima uvedba skrajšanega kazenskega postopka za cilj poenostavitev in s tem pohitritev kazenskih postopkov. Po presoji ESČP je bilo pomembno, da so se pritožnikove navedbe v bistvenem nanašale na pravno opredelitev kaznivega dejanja, na razlago nacionalne zakonodaje in na veljavnost izvedenskih mnenj, čeprav je pritožnik izpodbijal tudi dejansko stanje. Zato je ESČP zaključilo, da njegova prisotnost na pritožbeni seji ni bila nujna.
23 Sodba ESČP v zadevi Bulut proti Avstriji z dne 22. 2. 1996, 42. točka obrazložitve.
24 ESČP je ugotovilo kršitev 6. člena EKČP v več sodbah, ko pritožnikom ni bila omogočena udeležba na pritožbeni obravnavi, obsojeni pa so bili za težja kazniva dejanja: v zadevi Cani proti Albaniji z dne 6. 3. 2012 (storitev kaznivega dejanja, ki je imela za posledico smrt osebe, prisojena mu je bila 20-letna zaporna kazen); v zadevi Kremzow proti Avstriji (storitev kaznivega dejanja umora); v zadevi Kozlitin proti Rusiji (storitev kaznivih dejanj ropa in umora); v zadevi Abdulgadirov proti Azerbajdžanju (storitev kaznivega dejanja posedovanja orožja, vendar v okviru skupnega sojenja drugim obdolžencem zaradi terorizma – pomembno je bilo tudi, da se je ene od sej instančnega sodišča udeležil tožilec, pritožnik in njegov zagovornik pa ne); v zadevi Zahirović proti Hrvaški (storitev poskusa umora, prisojena mu je bila osemletna zaporna kazen); v zadevi Lonić proti Hrvaški (spolna zloraba otroka, prisojena mu je bila 12-letna zaporna kazen). Novejša sodna praksa ESČP je, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, zahtevo po prisotnosti obdolženca v pritožbenem postopku raztegnila tudi na blažja kazniva dejanja: v sodbah v zadevi Goldmann in Szénászky proti Madžarski z dne 30. 11. 2010 in v zadevi Kobaš proti Hrvaški je ESČP ugotovilo kršitev 6. člena EKČP zaradi nenavzočnosti obdolženca na pritožbeni seji, čeprav sta bila pritožnika obsojena samo na pogojni zaporni kazni. V zadevi Goldmann in Szénászky proti Madžarski je ESČP posebej poudarilo, da pomeni tudi pogojna obsodba znatno stopnjo stigmatizacije (20. in 21. točka obrazložitve). Vendar pa je v tem primeru pritožbeno sodišče presojalo nove dokaze (20. točka obrazložitve).
25 Sodbe ESČP v zadevah Monnell in Morris proti Združenemu kraljestvu z dne 2. 3. 1987, 59. točka obrazložitve, Fejde proti Švedski, 31. točka obrazložitve, Hermi proti Italiji, 80. točka obrazložitve, Hoppe proti Nemčiji, 63. točka obrazložitve, in Rippe proti Nemčiji, 49. točka obrazložitve.
26 Sodba ESČP v zadevi Monnell in Morris proti Združenemu kraljestvu, 59. točka obrazložitve. ESČP je v tej zadevi štelo, da je bilo zahtevam iz 6. člena EKČP zadoščeno, ker je bila pritožniku omogočena pisna utemeljitev pritožbe, ker so sodniki imeli pri odločanju pred seboj vso relevantno dokumentacijo ter ker je odločitev sodišča temeljila na celostni in natančni oceni vseh relevantnih okoliščin (67.–69. točka obrazložitve).
27 Sodba ESČP v zadevi Kamasinski proti Avstriji z dne 19. 12. 1989, 106. točka obrazložitve. V tej zadevi je ESČP odločilo, da pritožniku ni bila kršena pravica iz 6. člena EKČP, ker sodišče druge stopnje v avstrijskem pravu ni izvajalo dokazov ali ponovno presojalo pritožnikove krivde ali nedolžnosti, pritožba se ni nanašala na pritožnikov značaj ali osebnost, na seji pritožbenega senata je pritožnika zastopal odvetnik, sodišče pa tudi ni imelo pravice dosoditi strožje kazni (107. točka obrazložitve).
28 Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 823.
29 Prim. sodbo ESČP v zadevi Keskinen in Veljekset Keskinen Oy proti Finski, 43. točka obrazložitve.
30 Š. Horvat, nav. delo, str. 819–820.
31 Glej prav tam, str. 846.
32 Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-309/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06, OdlUS XV, 97) pojasnilo, da si lahko sodnik ustvari sliko o individualnostih oziroma posebnostih posameznega dokaza ter subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanih prič le, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov, tako da sam, s svojimi čutili (ne pa prek posrednika) zazna naravo in vsebino dokaznih sredstev. Bistveni del pravice do poštenega sojenja, kot jo zagotavlja 22. člen Ustave, je tudi izvedba postopkov, v katerih se v skladu z načelom neposrednosti raziščejo in ugotovijo vsa relevantna dejstva in okoliščine v zvezi z obravnavanim dogodkom.
33 Sodba ESČP v zadevi Keskinen in Veljekset Kerkinen proti Finski, 40. točka obrazložitve.
34 Prim. sodbi ESČP v zadevah Zahirović proti Hrvaški in Lonić proti Hrvaški ter sodba ESČP v zadevi Keskinen in Veljekset Kerkinen proti Finski, 37.–41. točka obrazložitve.
35 V zvezi s tem glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-426/02, Up-546/01, 16.–18. točka obrazložitve.
36 NJW 1980, 1943. Zadeva se sicer nanaša na obdolžence, ki so v priporu.
37 NJW 2014, 2563.
38 R. Klaushofer, Grundrechtliche Organisations- und Verfahrensgarantien, v: D. Merten, H.-J. Papier in G. Kucsko-Stadlmayer (ur.), Handbuch der Grundrechte in Deutschland und Europa, knjiga VII/1, 2. izdaja, C. F. Müller, Manz Verlag, Dunaj 2014, str. 706.
39 Točka 17 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-426/02, Up-546/01.
40 Po sodni praksi Vrhovnega sodišča v zadevah št. I Ips 85640/2010 z dne 29. 3. 2018, št. I Ips 3324/2015 z dne 6. 7. 2018 in št. I Ips 978/2013 z dne 10. 1. 2019 mora presoja pritožbenega sodišča o dopustnosti posega v pravico do sojenja v navzočnosti temeljiti na prepričljivih razlogih. Vrhovno sodišče je v navedenih odločitvah poudarilo, da dolžnost obrazložitve odločitve sodišča preprečuje samovoljno odločanje.