Uradni list

Številka 44
Uradni list RS, št. 44/2019 z dne 5. 7. 2019
Uradni list

Uradni list RS, št. 44/2019 z dne 5. 7. 2019

Kazalo

2013. Odločba o razveljavitvi sodbe Okrajnega sodišča v Kranju, stran 5483.

  
Številka:Up-349/14-39
Datum:16. 5. 2019
O D L O Č B A 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Petre Janša, Polhov Gradec, Metoda Berleca, Kamnik, in družbe Nova obzorja založništvo, d. o. o., Ljubljana, ki jih vse zastopa Odvetniška družba Matoz, o. p., d. o. o., Koper, na seji 16. maja 2019
o d l o č i l o : 
Sodba Okrajnega sodišča v Kranju št. ZSV 437/2012 z dne 6. 2. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne sodišču v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v 
A. 
1. Pritožniki (novinarka, glavni in odgovorni urednik pri odgovorni pravni osebi ter odgovorna pravna oseba) so bili z odločbo prekrškovnega organa – Informacijskega pooblaščenca – spoznani za odgovorne dveh prekrškov po Zakonu o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVOP-1), in sicer po 1. točki prvega odstavka 91. člena ZVOP-1, odgovorni osebi še v povezavi z drugim odstavkom 91. člena ZVOP-1. Prekrška sta jim bila očitana v zvezi z nezakonito (brez podlage v zakonu ali osebne privolitve posameznikov) objavo podatkov o komunikaciji med novinarjem in sodnikom, pri čemer sta bila objavljena tudi naslova njune elektronske pošte. Zoper odločbo o prekršku so pritožniki vložili zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Kranju z izpodbijano sodbo zavrnilo.
2. Sodišče je v izpodbijani sodbi med drugim ugotovilo, da je prva pritožnica kot novinarka v časniku objavila podatek, da je novinar poslal elektronsko pošto sodniku, pri tem pa je objavila naslova njune elektronske pošte. Sodišče je ugotovilo tudi, da za tako obdelavo osebnih podatkov prva pritožnica ni imela ne zakonske podlage ne osebne privolitve posameznikov. Po stališču sodišča je drugi pritožnik opustil dolžno nadzorstvo, ker take nezakonite obdelave osebnih podatkov ni preprečil, odgovornost pravne osebe pa je pridružitvena. Glede presoje očitkov, da je šlo pri objavi podatkov v novinarskem članku za namen resne kritike v zvezi s tematiko, ki je v splošnem javnem interesu, in da je bila objava naslovov elektronske pošte sorazmerna z resnostjo problematike, se je sodišče v celoti sklicevalo na presojo in obrazložitev v odločbi prekrškovnega organa. V prvem delu je sodišče te očitke pritožnikov označilo za pavšalne, enako njihovo navedbo, da so za objavo imeli podlago v Zakonu o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo in 47/12 – v nadaljevanju ZMed). Po oceni sodišča ustavna pravica pritožnikov do svobode izražanja ni bila kršena. Presojo, da s tem, ko prekrškovni organ za tako objavo ni oglobil drugega časnika, ni bila kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, je sodišče utemeljilo s stališčem, da to dejstvo ne vpliva na odgovornost pritožnikov za kršitev, ki se jim očita.
3. Pritožniki zatrjujejo kršitev 2., 14., 25. in 39. člena Ustave. Menijo, da se pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen obravnavane zadeve, nanaša na kolizijo med svobodo izražanja (pri (raziskovalnem) novinarskem poročanju; 39. člen Ustave) in pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave). Pritožniki navajajo, da bi bila odločitev Ustavnega sodišča v tej zadevi precedenčna z vidika standardov varstva človekovih pravic v prekrškovnih zadevah, ki se nanašajo na tovrstne primere. Prva pritožnica naj bi kot novinarka v okviru opravljanja dejavnosti raziskovalnega novinarstva v svojem članku, ki naj bi pomenil resno kritiko na temo, v zvezi s katero je obstajal splošni interes javnosti po informiranju – odtekanje informacij o vsebini sodnih odločb in drugih pisanj državnih organov v javnost še pred njihovo vročitvijo naslovnikom –, objavila dejstvo elektronske korespondence med novinarjem in okrajnim sodnikom. S tem naj bi razkrila poslovno vez, z objavo tudi njunih imen, priimkov in elektronskih naslovov pa potrdila verodostojnost svoje informacije. Prva pritožnica meni, da je s tem objektivno poročala v okviru obravnavane tematike in obveščala javnost z vsebino, za katero je obstajal splošni interes javnosti po informiranju. Obstajal naj bi, ker se je že v preteklosti večkrat zgodilo, da so bili mediji o vsebini posamezne sodne odločbe ali drugih pisanj državnih organov seznanjeni še pred njihovo vročitvijo naslovnikom. To naj bi pomenilo, da iz sodišč in drugih državnih organov informacije nepooblaščeno uhajajo. Pritožniki zato kot nedopustno štejejo, da bi se posamezniki, ki sporno ravnajo s podatki in jih nepooblaščeno posredujejo medijem, nato »skrivali« za varstvom osebnih podatkov in preprečili, da bi bila javnost obveščena o (morebitnem) izvoru takega uhajanja informacij. Menijo, da elektronska naslova glede na njuno dostopnost in splošno znano strukturo niti nista osebna podatka. Pritožniki naj bi se zavedali, da pravica do svobode izražanja ni neomejena. Vendar naj ne prekrškovni organ ne sodišče ne bi opravila testa sorazmernosti pri ugotovljeni koliziji človekovih pravic. Pri tem se sklicujejo na presojo Ustavnega sodišča o pomembni vlogi svobode tiska in na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave naj bi bila podana, ker naj prekrškovni organ ne bi enako obravnaval pritožnikov in drugih medijev, ki objavijo elektronske naslove posameznikov.
4. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-349/14 z dne 20. 12. 2016 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, ker je ocenilo, da gre v zadevi prekrška za posebej utemeljen primer iz tretjega odstavka 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je o tem obvestilo Okrajno sodišče v Kranju.
5. Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi vpogledalo v spis prekrškovnega organa – Informacijskega pooblaščenca št. 0603-124/2011/17 – in v spis Okrajnega sodišča v Kranju št. ZSV 437/2012.
B. – I. 
6. Po drugem odstavku 38. člena Ustave je prepuščeno zakonu, da določi zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov. Po prvem odstavku 8. člena ZVOP-1 se osebni podatki lahko obdelujejo tudi, če zakon tega ne določa, vendar le, če je za to podana osebna privolitev posameznika. Če namen obdelave osebnih podatkov ni določen v zakonu in se ti podatki obdelujejo na podlagi osebne privolitve posameznika, mora biti ta predhodno pisno ali na drug ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov (drugi odstavek 8. člena ZVOP-1). Po prvi točki prvega odstavka 91. člena ZVOP-1 se z globo od 4.170 do 12.510 EUR kaznuje za prekršek pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če obdeluje osebne podatke, ne da bi imel za to podlago v zakonu ali v osebni privolitvi posameznika. Po drugem odstavku istega člena se z globo od 830 do 2.080 EUR kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost.
7. Iz prekrškovne odločbe je razvidno, da se je pritožnikom kot prekršek očitalo naslednje ravnanje: 1) »nezakonito razkritje osebnih podatkov pošiljatelja elektronske pošte Igorja Mekine insamo dejstvo, da je pošiljatelj e-pošto poslal naslovniku Francu Dobrovniku« ter 2) »nezakonito razkritje osebnih podatkov prejemnika elektronske pošte Franca Dobrovnika in samo dejstvo, da je prejemnik prejel pošto pošiljatelja Igorja Mekine«. Torej sta prekrškovni organ in kasneje sodišče tako naslova elektronske pošte kot dejstvi, da je posameznik, določen po imenu in priimku, prejel elektronsko pošto od drugega ali jo drugemu poslal, štela za osebne podatke. Zato se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do tega, ali je šlo v tem primeru tudi za poseg v pravico iz prvega odstavka 37. člena Ustave. Svojo presojo je omejilo na kolizijo med pravicama iz prvega odstavka 39. člena in prvega odstavka 38. člena Ustave.
B. – II. 
8. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja, misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. V ustavnosodni presoji je sprejeto stališče, da je svoboden posameznik, sposoben razumnega odločanja, temelj demokratično organiziranega političnega sistema.1 Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. Zato prvi odstavek 39. člena Ustave kot poseben vidik varuje svobodo novinarskega izražanja, ki ne zagotavlja le posameznikove (novinarjeve) pravice, temveč se s tiskom in drugimi javnimi mediji uresničuje tudi demokratična pravica javnosti do obveščenosti o zadevah javnega pomena.2
9. Po ustaljeni ustavnosodni presoji so tudi pravne osebe lahko deležne varstva ustavnih pravic, če se posamezna pravica glede na svojo vsebino in naravo lahko nanaša tudi nanje,3 pri čemer je obseg tega varstva prilagojen naravi posameznega tipa pravne osebe.4 Ustavno sodišče priznava visoko stopnjo varstva svobodi izražanja pravnih oseb, ki se poklicno ukvarjajo z javnim obveščanjem, zaradi njihove ključne vloge v demokratični družbi pri širjenju informacij o zadevah v javnem interesu.5 Nižjo stopnjo varstva priznava Ustava svobodi izražanja pravnih oseb izrazito komercialne narave, saj se ta praviloma kaže v obliki ekonomskega oglaševanja.6
10. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejijo predvsem zaradi človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin drugih ljudi. Tudi za pravico do svobode izražanja velja, da ni neomejena. Zaradi medsebojne soodvisnosti pravic pa mora nosilec svojo pravico uresničevati na način, ki tudi drugim v enakem obsegu dopušča uresničevanje njihovih pravic.7
11. Glede na varstvo, ki ga uživa pravica do svobode izražanja, je treba vsakršne omejitve izvrševanja te človekove pravice skrbno pretehtati in prepričljivo utemeljiti. Ustava svobodi tiska in novinarskega poročanja pripisuje poseben pomen. Široke meje svobode tiska so eden izmed temeljev sodobne demokratične družbe ter prispevajo k vzpostavitvi in oblikovanju nepristransko informirane javnosti.8 To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da ugotovitev o posebnem pomenu svobode izražanja, ko gre za novinarsko poročanje, pomeni, da mora biti v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov in dobrin svobodi izražanja dana večja teža in da je navedene okoliščine treba šteti kot takšne, ki tehtanje med omenjenima pravicama močno nagnejo v prid svobodi izražanja. Zato je treba v zadevah, pri katerih gre za omejevanje svobode izražanja glede novinarskega poročanja, posebno skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za omejitev. Pri tem je lahko bistvena tudi okoliščina, da gre za novinarsko poročanje o temi, ki je imela velik pomen za javnost.9
12. Tudi ESČP v okviru 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) poudarja poseben pomen svobode tiska v demokratični družbi. Svoboda izražanja je eden od bistvenih temeljev demokratične družbe in eden od temeljnih pogojev za njen napredek in za samouresničitev vsakega posameznika. Čeprav tisk ne sme prestopiti določenih meja, predvsem v zvezi z varstvom ugleda in pravic drugih, je dolžnost novinarjev, da v skladu s svojimi obveznostmi in odgovornostmi širijo informacije in ideje o zadevah v javnem interesu. Ne le, da ima tisk nalogo posredovanja takih informacij in mnenj, javnost ima tudi pravico, da je z njimi seznanjena.10 V nasprotnem primeru tisk ne bi mogel odigrati svoje ključne vloge »javnega psa čuvaja«. Novinarska svoboda zajema tudi možnost uporabe določene stopnje pretiravanja ali celo provokacije.11
13. Ustava v prvem odstavku 39. člena izrecno ne opredeljuje razlogov za omejitev svobode izražanja. Taki razlogi pa so navedeni v drugem odstavku 10. člena EKČP, ki je glede na 8. člen in peti odstavek 15. člena Ustave zavezujoč.12 Zato morajo sodišča pri razlagi nedoločnih pravnih pojmov upoštevati tudi razloge iz drugega odstavka 10. člena EKČP in z njim povezano prakso ESČP.13 Kadar pa je v zadevi navzoč javni interes, drugi odstavek 10. člena EKČP državam ne dopušča veliko prostora za omejitve svobode izražanja.14
14. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je stopnja kritike, ki jo mora določena oseba trpeti, ko gre za izražanje o njej, večja, če gre za javno osebo, in še toliko bolj, če gre za osebo, ki spada v del izvršilne oblasti države.15 (V splošnem so meje sprejemljive kritike v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti to v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na morebiti tudi kritične in neprijetne besede, še posebno, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije. Teža te okoliščine je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije oziroma javnosti nastopanja gre.
15. Podobno stališče izhaja iz sodne prakse ESČP. Ravnanja javnih uslužbencev so praviloma vedno predmet javnega interesa, čeprav pri tem ne gre za izvrševanje politične funkcije.16 ESČP je v številnih primerih potrdilo stališče, da je obseg sprejemljive kritike večji, ko se prek medijev izvrševana pravica do svobode izražanja nanaša na zadeve, ki so v javnem interesu. Splošno prepričanje ESČP je, da ima tisk dolžnost posredovanja informacij v zadevah, ki so v političnem ali drugačnem javnem interesu, na drugi strani pa ima javnost pravico te informacije prejeti.17 V primeru, ko zapisane informacije temeljijo na izjavah drugih oseb (npr. intervju), je treba jasno razlikovati, katere informacije izvirajo od novinarja in kdaj gre zgolj za navajanje izjav drugih oseb. Če bi bil novinar odgovoren za razširjanje informacij, ki jih je podala druga oseba, bi to resno ogrozilo prispevek novinarskega poročanja k javni razpravi o zadevah javnega pomena, zato je takšna odgovornost lahko podana samo, če obstajajo posebno upravičeni razlogi. Sicer pa po stališču ESČP v tovrstnih primerih novinarju ni treba dokazovati resničnosti navedenih dejstev, temveč zadošča, da so njegove izjave temeljile na zanesljivih informacijah ali zanesljivih virih, kar pomeni, da je imel utemeljen razlog, da je verjel v resničnost navedb in je bil zato v dobri veri.18
16. Pomembna so tudi stališča, ki jih je v svoji sodni praksi pri odločanju o vprašanjih za predhodno odločanje v zvezi z razlago zlasti 9. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov(UL L 281, 23. 11. 1995, str. 31–50 – v nadaljevanju Direktiva 95/46/ES) v povezavi s svobodo izražanja sprejelo Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU). SEU je v sodbi v zadevi Tietosuojavaltuutettu proti Satakunnan Markkinapörssi OY in Satamedia OY, C-73/07, z dne 16. 12. 2008 med drugim zapisalo: »Da bi se upošteval pomen svobode izražanja v vsaki demokratični družbi, je treba na eni strani z njo povezane pojme, med katerimi so pojmi iz novinarstva, razlagati široko. Na drugi strani se na podlagi varstva temeljne pravice do svobode izražanja, da bi se doseglo ravnotežje med temeljnima pravicama, zahteva, da se izjeme in omejitve varovanja podatkov iz zgoraj navedenih poglavij (Direktive 95/46 ES) določijo v mejah tega, kar je najnujneje potrebno.«19 Iz navedene sodbe tudi izhaja, da so »dejavnosti novinarstva« tiste dejavnosti, katerih cilj je razkritje informacij, mnenj ali idej javnosti, ne glede na sredstvo za prenos.20 Na to stališče se je SEU med drugim sklicevalo tudi v eni od svojih zadnjih odločitev, in sicer v sodbi v zadevi Sergejs Buivids, C-345/17, z dne 14. 2. 2019.
17. Kot poseben vidik zasebnosti zagotavlja Ustava v prvem odstavku 38. člena varstvo osebnih podatkov. Namen varstva osebnih podatkov je zagotoviti spoštovanje posebnega vidika človekove zasebnosti – t. i. informacijsko zasebnost. S tem ko Ustava to pravico posebej ureja, ji daje posebno mesto in pomen v siceršnjem varstvu zasebnosti posameznika. Po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov poseg v pravico do varstva zasebnosti oziroma v pravico posameznika, da zadrži informacije o sebi, ker noče, da bi bili z njimi seznanjeni drugi. Temeljna vrednostna podstat te pravice je spoznanje, da ima posameznik pravico zadržati informacije o sebi zase in da je v izhodišču on tisti, ki odloča, koliko informacij o sebi bo razkril in komu.21 Enako kot za pravico do svobode izražanja tudi za pravico do informacijske zasebnosti velja, da ni neomejena, ni absolutna. Zato mora posameznik sprejeti omejitve informacijske zasebnosti oziroma dopustiti posege vanjo v prevladujočem splošnem interesu in ob izpolnjevanju ustavno določenih pogojev.
B. – III. 
18. V koliziji dveh človekovih oziroma ustavnih pravic, tj. pravice pritožnice kot novinarke in drugih dveh pritožnikov do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave na eni strani in pravice do varstva osebnih podatkov, varovane z 38. členom Ustave, na drugi, mora Ustavno sodišče preizkusiti, ali je sodišče pri sojenju opravilo tehtanje pravic v koliziji (gre za uporabo t. i. metode praktične konkordance), torej, ali je z ustreznim ustavnopravnim ovrednotenjem doseglo njuno sobivanje oziroma ali ni ene od obeh pravic nemara izključilo iz obravnavanja.22 Pri tem tehtanju mora sodišče ovrednotiti pomen in cilj vsake od kolidirajočih pravic in se izreči, kakšno naj bo glede na konkretne okoliščine posameznega primera njuno sobivanje. Če je sodišče to tehtanje opravilo, pa mora Ustavno sodišče preizkusiti, ali je pri tem upoštevalo ustavnopravno odločilne okoliščine oziroma merila, ki jih pri tem zahtevata Ustava in EKČP. Tako Ustavno sodišče kot ESČP sta v svojih odločitvah na njih že večkrat opozorili. Ustavno sodišče mora presoditi, ali je sodišče izpodbijano sodbo oprlo na stališča, ki niso sprejemljiva z vidika pravice do svobode izražanja, varovane s prvim odstavkom 39. člena Ustave. Ugotoviti mora, ali je sodišče v okviru presoje, s katero je utemeljilo odgovornost novinarke za prekrška po 1. točki prvega odstavka 91. člena ZVOP-1 ter posledično odgovornost odgovornega urednika in pravne osebe, upoštevalo in ovrednotilo vsa ustavnopravno odločilna merila, ali je svojo odločitev utemeljilo z upoštevnimi in zadostnimi razlogi oziroma je pomembne okoliščine glede na pomen in cilj upoštevnih človekovih oziroma ustavnih pravic ustrezno ovrednotilo ter izreklo, kakšno naj bo glede na okoliščine posameznega primera njuno sobivanje.
19. Pritožniki v ustavni pritožbi trdijo, da sploh ne gre za osebne podatke, saj naj te narave ne bi bilo mogoče pripisati elektronskima naslovoma glede na njuno dostopnost in splošno znano strukturo. Če pa bi jim to naravo lahko pripisali, naj bi bilo po mnenju pritožnikov očitno, da pri tako ugotovljeni koliziji dveh človekovih oziroma ustavnih pravic zlasti sodišče, ki je odločalo o zahtevi pritožnikov za sodno varstvo, ni opravilo tehtanja oziroma testa sorazmernosti in naj bi s tem avtomatično dalo absolutno prednost pravici do varstva osebnih podatkov (prvi odstavek 38. člena Ustave). S tem, ko naj bi to pravico prekomerno zavarovalo, naj bi sodišče z izpodbijano sodbo pretirano omejilo pravico do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave). Pri tem naj bi sodišče tudi povsem spregledalo, da so v tem primeru obstajale okoliščine, ki so upravičevale poseg v pravico do varstva osebnih podatkov.
20. Prvi pritožnici – novinarki – in posledično uredniku kot odgovorni osebi pravne osebe ter pravni osebi se je v postopku o prekršku očitalo ravnanje, ki naj bi pomenilo kršitev prvega odstavka 8. člena ZVOP-1. Prva pritožnica, ki je novinarka, naj bi v novinarskem članku v časniku Demokracija objavila podatek o tem, da je Igor Mekina (novinar) poslal elektronsko pošto Francu Dobrovniku (sodniku), vključno s podatkom o naslovu njune elektronske pošte. V tem članku naj bi kot raziskovalna novinarka kritično opozorila na odtekanje informacij o vsebini sodnih odločb in drugih pisanj državnih organov v javnost še pred njihovo vročitvijo naslovnikom. Javnost naj bi informirala z vsebino, za katero je obstajal splošni interes javnosti po informiranju.
21. Vprašanja, povezana z delovanjem sodnega sistema, nedvomno zadevajo interes javnosti. Ustava je sodno funkcijo uredila kot oblastno funkcijo, ki se izvaja v javnem interesu. Temeljna funkcija sodne oblasti je sojenje. To pomeni, da je imanentna pristojnost sodnika kot nosilca sodne oblasti, da v posameznih primerih razlaga in uporablja Ustavo, zakone in druge splošne pravne akte. Klasična funkcija sodišč je razsojanje o pravicah in obveznostih posameznikov iz njihovih zasebnih razmerij ter ugotavljanje odgovornosti in izrekanje kazni za storjena kazniva ravnanja. Čeprav morajo vsi državni organi pri svojem delovanju spoštovati pravne določbe, je vendarle to še posebej naloga sodne oblasti, saj prav sodstvo v konkretnih primerih zavezujoče pove, kaj je vsebina pravnih pravil. Med drugim ima zato delovanje sodne oblasti odločilen pomen za uresničevanje načel pravne države iz 2. člena Ustave.23 Glede na funkcijo, ki jo opravljajo sodišča, je javnost upravičena do podrobnega nadzora nad njihovim delom, torej tudi do informacij, ki razkrivajo morebitne nepravilnosti njihovega delovanja.
22. Po prvem odstavku 8. člena ZVOP-1 je osebne podatke mogoče in dopustno obdelovati le, kadar je to določeno z zakonom ali na podlagi osebne privolitve posameznika. Ravnanje v nasprotju z navedeno določbo je s prekrškom sankcionirano v 1. točki prvega odstavka 91. člena ZVOP-1.
23. Opredelitev prekrška na eni strani zamejuje ustavno varovano pravico, varstvo osebnih podatkov (prvi odstavek 38. člena Ustave), v katero je bilo (z objavo in s tem z razkritjem v novinarskem članku) poseženo. Na drugi strani kaznovanje za tak poseg pomeni poseg v pravico do svobode izražanja (pri novinarskem poročanju) iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Da bi posamezniku lahko očitali ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 8. člena ZVOP-1, morajo prekrškovni organi in sodišča, ki v položaju, kot je obravnavani, odločajo v postopku o prekršku, najprej ugotoviti, ali ravnanja posameznika izpolnjujejo vse zakonske znake, ki pomenijo kršitev, v obravnavanem primeru splošne določbe prvega odstavka 8. člena ZVOP-1. V okoliščinah konkretnega primera pa sta bila prekrškovni organ in sodišče dolžna nato še preveriti, ali je kaznovanje kot posledica ugotovljene kršitve prvega odstavka 8. člena ZVOP-1 skladno tudi z Ustavo. Ustava pri tem zahteva upoštevanje meril in zahtev, ki so jih v svojih odločitvah v primeru kolizije dveh enakovrednih pravic že večkrat razložili Ustavno sodišče, ESČP in SEU.
24. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-56/06 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 29/07, in OdlUS XVI, 21) poudarilo, da je odločanje okrajnih sodišč o zahtevi za sodno varstvo primerljivo z odločanjem drugostopenjskega organa o pravnem sredstvu, da z odločanjem v enotnem upravnokaznovalnem postopku opravljajo sodišča vlogo instančnega organa in hkrati zagotavljajo sodno varstvo ter da po vseh svojih značilnostih opravlja zahteva za sodno varstvo funkcijo pravnega sredstva, saj se z njo zagotavlja instančna kontrola. To pomeni, da morajo okrajna sodišča, ko odločajo o zahtevah za sodno varstvo, upoštevati zahteve, ki jih je v svoji ustaljeni presoji sprejelo Ustavno sodišče, med drugim tudi zahteve iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave. Pri tem pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave med drugim pomeni tudi zagotovitev učinkovite in celovite vsebinske kontrole.24
25. Za odločitev v zadevi je bilo treba v upoštevnem delu najprej oceniti presojo prekrškovnega organa. Iz obrazložitve odločbe prekrškovnega organa med drugim izhaja, da je upošteval izhodišče, da gre za »trk« oziroma kolizijo dveh človekovih pravic, in sicer pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave ter pravice do varstva osebnih podatkov iz prvega odstavka 38. člena Ustave. Pri tem je poudaril, da je treba ustrezno mejo poiskati v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti. V izhodišču iskanja sorazmernosti (oziroma, kot zapiše, meje) se prekrškovni organ sklicuje na sodno prakso ESČP, in sicer na sodbo v zadevi Von Hannover proti Nemčiji z dne 24. 6. 2004, slovensko sodno prakso, ki poudarja omejitev pravice in dolžnosti informiranja, kadar ta trči ob drugo človekovo pravico, ter 6. člen ZMed, po katerem je pravica do svobode izražanja med drugim omejena z nedotakljivostjo in varstvom človekove osebnosti in dostojanstva, poseg v to pravico pa je dopusten le izjemoma, torej kadar za takšno objavo obstaja podlaga v zakonu ali v osebni privolitvi posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo. Ob tem nato sprejme stališče, da je objava osebnih podatkov dveh posameznikov (torej tako naslovov elektronske pošte kot tega, kdo je komu poslal pošto) poseg v pravico iz 38. člena Ustave. Pri testu sorazmernosti pa izhaja iz izhodišča, da poseganje v pravice iz 38. člena Ustave načeloma ni dopustno, da morajo biti morebitne izjeme strogo presojane, nujne ali pa prisiljujoče z vidika javnega interesa, pri čemer bi moral biti vdor v zasebnost izveden v najmanjši možni meri; meni, da bi v konkretnem primeru novinarka lahko maskirala izpisek z »meglenjem«. Po oceni prekrškovnega organa poseg v pravice iz 38. člena Ustave ni bil presojan strogo, niti ni bil nujen z vidika javnega interesa oziroma sploh ni bil v javnem interesu. Pri tem poudari, da interes javnosti ne sme biti zgolj nekaj, kar je interesantno za javnost, da je interes javnosti nekaj povsem drugega kot javni interes in da javni interes nikakor ne sme zadovoljevati le radovednosti in zato ne more biti opravičilo za poseg v pravice iz 38. člena Ustave. Prekrškovni organ presodi, da ob upoštevanju tretjega odstavka 15. člena Ustave svoboda izražanja in javni interes ne moreta biti opravičilo za kršitev 38. člena Ustave in kršitev 8. člena ZVOP-1.
26. Pritožniki so v zahtevi za sodno varstvo med drugim trdili: 1) da v konkretnem primeru ni šlo za obdelavo osebnih podatkov po ZVOP-1, saj naj bi šlo zgolj za enkratno objavo podatkov v okviru novinarskega članka, z namenom resne kritike glede objavljanja sodb v medijih, preden so z njimi seznanjeni naslovniki, 2) da gre za tematiko, ki je zanimiva za širšo javnost, ki ima pravico vedeti, ali obstaja sum zlorabe položaja z namenom nepooblaščenega posredovanja sodb, in 3) da v okviru znanstvenega raziskovalnega novinarstva in z namenom objektivnega poročanja tednik Demokracija brez dokaza ne bi mogel objaviti insinuacije, da je konkretna oseba s sodišča odgovorna za pošiljanje točno določenemu mediju; dokaz, ki naj bi upravičeval objektivno poročanje o morebitnem izvoru nepooblaščenega uhajanja informacij, naj bi bila ravno korespondenca med elektronskima naslovoma; objava elektronske komunikacije naj bi namreč potrjevala sum, o katerem naj bi bil govor v članku. Tudi v ustavni pritožbi pritožniki med drugim trdijo, da sodišče ni opravilo tehtanja oziroma testa sorazmernosti, saj naj bi povsem spregledalo, da so v konkretnem primeru obstajale okoliščine, ki so upravičevale poseg v pravico do varstva osebnih podatkov iz prvega odstavka 38. člena Ustave.
27. Iz skope obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev Okrajnega sodišča, da je prva pritožnica kot novinarka v časniku objavila podatek, da je novinar poslal elektronsko pošto sodniku, pri tem pa je objavila naslova njune elektronske pošte.25 Druga ugotovitev sodišča je, da prva pritožnica za tako obdelavo osebnih podatkov ni imela ne zakonske podlage ne osebne privolitve posameznikov. Glede presoje očitkov, da je šlo pri objavi podatkov v novinarskem članku za namen resne kritike v zvezi s tematiko, ki je v splošnem javnem interesu, in da je bila objava naslovov elektronske pošte sorazmerna z resnostjo problematike, pa se je sodišče v celoti sklicevalo na prej navedeno presojo in obrazložitev v odločbi prekrškovnega organa. V prvem delu pa je sodišče te očitke pritožnikov označilo za pavšalne, enako njihovo navedbo, da so za objavo imeli podlago v ZMed. Sodišče je med drugim tudi zapisalo, da ker je šlo za poseg v osebnostno pravico dveh posameznikov, pošiljatelja Igorja Mekine ter prejemnika Franca Dobrovnika, sta bila storjena dva prekrška.
28. Ustavno sodišče je moralo oceniti, ali je Okrajno sodišče pri zagotavljanju funkcije sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave upoštevalo merila in zahteve, ki so jih v svojih odločitvah v primeru kolizije dveh enakovrednih pravic že večkrat razložili Ustavno sodišče, ESČP in SEU. Okrajno sodišče je zgolj potrdilo stališča prekrškovnega organa in jim s tem pritrdilo. To samo po sebi, ob izpolnjenih drugih zahtevah Ustave, sicer še ne pomeni kršitve človekove pravice. Vendar je bil za odločanje Okrajnega sodišča med drugim upošteven očitek pritožnikov iz zahteve za sodno varstvo, da v okviru znanstvenega raziskovalnega novinarstva in z namenom objektivnega poročanja tednik Demokracija brez dokaza ne bi mogel objaviti insinuacije, da je konkretna oseba s sodišča odgovorna za pošiljanje točno določenemu mediju (glej 26. točko obrazložitve te odločbe). To pomeni, da so pritožniki v zahtevi za sodno varstvo kot upravičen razlog za objavo osebnih podatkov izpostavljali pravico pritožnice kot novinarke do svobode izražanja pri raziskovalnem novinarstvu iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Za odgovor na to vprašanje bi moralo Okrajno sodišče presojo prekrškovnega organa preizkusiti s tehtanjem pravic v koliziji po metodi praktične konkordance, upoštevajoč pri tem merila, ki izhajajo iz prakse Ustavnega sodišča, ESČP in SEU. Pri tem bi Okrajno sodišče moralo upoštevati, da so pritožniki v zahtevi za sodno varstvo med drugim navajali tudi to, da gre za tematiko, ki je zanimiva za širšo javnost, ki ima pravico vedeti, ali obstaja sum zlorabe položaja z namenom nepooblaščenega posredovanja sodb. Tudi v tem delu je Okrajno sodišče zgolj pritrdilo oceni prekrškovnega organa. Vendar prekrškovni organ ni v celoti izpeljal zahtevane presoje po t. i. metodi praktične konkordance, kljub temu da je upošteval, da gre za kolizijo dveh človekovih pravic, torej, da gre za njuno horizontalno učinkovanje, ki zahteva ustrezno vrednotenje. Predvsem ni ustrezno ovrednotil pomembnih in s tem upoštevnih okoliščin glede na cilj varstva človekovih oziroma ustavnih pravic v koliziji. Pri tej presoji prekrškovnega organa je šlo najprej za neupoštevanje pomena raziskovalnega novinarstva z vidika pravice novinarke do svobode izražanja in s tem na drugi strani informiranja javnosti o zadevah javnega interesa, kar ravnanje sodstva nedvomno je. Četudi drži, da javni interes ne sme zadovoljevati le radovednosti, to stališče ni združljivo s pravico do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave, ko gre za informiranje javnosti o zadevah javnega interesa, kar ravnanje sodstva nedvomno je. Iz take presoje zato ni mogoče razbrati, da je prekrškovni organ za izrek prekrškovne sankcije navedel upoštevne in zadostne razloge.
29. Ob upoštevnih očitkih, ki so jih pritožniki uveljavljali v zahtevi za sodno varstvo in so primeroma navedeni v 26. točki obrazložitve te odločbe, in ob predhodni ugotovitvi, da prekrškovni organ za izrek prekrškovne sankcije ni navedel upoštevnih in zadostnih razlogov, ker svoje presoje ni opravil v skladu z zahtevami, na katere so v svojih odločitvah že večkrat opozorili Ustavno sodišče, ESČP in SEU, se izkaže, da Okrajno sodišče zgolj s sklicevanjem na izpodbijana stališča prekrškovnega organa te pomanjkljivosti ni odpravilo. V zagotavljanju funkcije sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave bi moralo Okrajno sodišče ob upoštevnih kriterijih in konkretnih okoliščinah primera sámo opraviti oceno, ali so pritožniki s svojimi ravnanji izpolnili znake očitanega prekrška, nato pa s tehtanjem pravic v koliziji odgovoriti na vprašanje, ali je tu obravnavana objava osebnih podatkov prekomerno omejujoča za izvrševanje pravice do varstva osebnih podatkov iz prvega odstavka 38. člena Ustave. Pri tem bi moralo upoštevati še, da je bila z odločbo prekrškovnega organa ugotovljena odgovornost pritožnice za prekršek in ji je bila izrečena globa. Razlogi za kaznovalni poseg v pritožničino pravico iz prvega odstavka 39. člena Ustave morajo biti namreč še posebno prepričljivi. Tudi takih razlogov ni ne v izpodbijani sodbi ne v odločbi prekrškovnega organa, ki ji je sodišče pritrdilo.
30. Ker je Okrajno sodišče svojo presojo v celoti oprlo na presojo, ki ne upošteva ustavnopravnih meril varstva pravice do svobode izražanja, je kršilo pravico pritožnice kot novinarke in drugih dveh pritožnikov do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. Pri ponovnem sojenju bo moralo sodišče upoštevati stališča, ki izhajajo iz te odločbe.
C. 
31. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodnika dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Špelca Mežnar in dr. Marijan Pavčnik. Sodnika DDr. Klemen Jaklič in Marko Šorli sta bila pri odločanju o tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.
Dr. Rajko Knez 
predsednik 
1 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 174).
2 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 (Uradni list RS, št. 17/09, in OdlUS XVIII, 62).
3 Glej 3. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. Up-10/93 z dne 20. 6. 1995 (OdlUS IV, 164) in 18. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 39/13, in OdlUS XX, 5).
4 Glej 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-530/14 z dne 2. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 17/17).
5 Glej 34. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-20/93 z dne 19. 6. 1997 (OdlUS VI, 181) in 5. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 (Uradni list RS, št. 18/12, in OdlUS XIX, 40). Glej tudi odločbo št. U-I-106/01 z dne 5. 2. 2004 (Uradni list RS, št. 16/04, in OdlUS XIII, 7), v kateri je Ustavno sodišče enako varstvo priznalo javnemu zavodu RTV Slovenija (glej 6. in 7. točko obrazložitve).
6 Glej 19. in 21. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-141/97 z dne 22. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 104/01, in OdlUS X, 193).
7 Tako M. Pavčnik, Teorija prava: Prispevek k razumevanju prava, 5. pregledana in dopolnjena izdaja, IUS Software, GV Založba (Zbirka Pravna obzorja), Ljubljana 2015, str. 178. Glej tudi 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 36) in 11. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-407/14 z dne 14. 12. 2016 (Uradni list RS, št. 2/17, in OdlUS XXI, 37).
8 Tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 (Uradni list RS, št. 73/94, in OdlUS III, 123).
9 Glej 11. in 13. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2940/07.
10 Tako ESČP v sodbah v zadevah Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012, 81. točka obrazložitve, in Verlagsgruppe News GmbH in Bobi proti Avstriji z dne 4. 12. 2012, 63. točka obrazložitve.
11 Tako ESČP v sodbi v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji, 81. točka obrazložitve.
12 Drugi odstavek 10. člena EKČP določa: »Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostnim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.«
13 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 (Uradni list RS, št. 37/15, in OdlUS XXI, 14).
14 Tako ESČP v sodbi v zadevi Couderc and Hachette Filipacchi Associés proti Franciji z dne 10. 11. 2015, 96. točka obrazložitve.
15 Prim. 8. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-462/02 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 120/04, in OdlUS XIII, 86).
16 Več o tem A. Teršek, Svoboda izražanja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavnosodni praksi, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 99.
17 Tako je npr. ESČP v sodbi v zadevi Dyundin proti Rusiji z dne 14. 10. 2008 ugotovilo kršitev svobode izražanja (10. člen EKČP). V obrazložitvi je med drugim poudarilo, da besede in dejanja javnih uslužbencev sicer niso tako široko izpostavljena očem javnosti, kot to velja za dejanja politikov, kljub temu pa morajo v zvezi z opravljanjem svoje službe trpeti večji obseg sprejemljive kritike kot zasebni subjekti. Kot v številnih predhodnih odločitvah tudi v tej ESČP poudarja ključno vlogo, ki jo ima tisk v demokratični družbi. Ko gre za zadeve javnega pomena, ne gre le za to, da imajo novinarji dolžnost razširjati informacije in ideje, temveč ima javnost pravico, da je o njih obveščena. V nasprotnem primeru tisk ne bi mogel opravljati ene od svojih vitalnih funkcij »javnega psa čuvaja«.
18 Podrobneje o tem glej tudi A. Teršek, cit. delo, str. 48 in nasl. ter str. 98 in nasl.
19 Glej 56. točko obrazložitve te sodbe.
20 Glej 61. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi Tietosuojavaltuutettu proti Satakunnan Markkinapörssi OY in Satamedia OY.
21 Glej 12. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-98/11 z dne 26. 9. 2012 (Uradni list RS, št. 79/12).
22 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-345/01 z dne 5. 2. 2004 (Uradni list RS, št. 16/04, in OdlUS XIII, 43).
23 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-159/08 z dne 11. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 120/08, in OdlUS XVII, 71).
24 Glej 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-163/98 z dne 22. 6. 2000 (Uradni list RS, št. 64/2000 in 91/2000 – popr., ter OdlUS IX, 294).
25 Po stališču sodišča je drugi pritožnik opustil dolžno nadzorstvo, ker take nezakonite obdelave osebnih podatkov ni preprečil, odgovornost pravne osebe pa je pridružitvena.