Uradni list

Številka 48
Uradni list RS, št. 48/2018 z dne 13. 7. 2018
Uradni list

Uradni list RS, št. 48/2018 z dne 13. 7. 2018

Kazalo

2451. Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe, stran 7978.

  
Številka:Up-1005/15-21
Datum:31. 5. 2018
O D L O Č B A 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Jaše Drnovška, Ljubljana, ki ga zastopa Urša Chitrakar, odvetnica v Ljubljani, na seji 31. maja 2018
o d l o č i l o: 
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 167/2013 z dne 27. 8. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 562/2012 z dne 19. 12. 2012 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v 
A. 
1. Pritožnik, sin dr. Janeza Drnovška, bivšega predsednika Republike Slovenije, je zoper občino Zagorje ob Savi vložil tožbo v pravdnem postopku, v kateri je zahteval odstranitev kipa s podobo dr. Janeza Drnovška in razveljavitev poimenovanja osrednjega mestnega parka v Park dr. Janeza Drnovška. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku, ki ga je subsumiralo pod 134. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ), Višje sodišče pa je po pritožbi tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek pritožnika zavrnilo. Odločitev temelji na presoji, da je bil dr. Drnovšek zaradi političnih funkcij in kasneje tudi kot pisatelj in filozof, ki je nagovarjal široke množice ljudi, javna oseba najvišje stopnje, ali kot ga je označilo Višje sodišče – absolutno javna oseba par excellence. Zaradi tega se je po presoji Višjega sodišča njegovo polje zasebnosti trajno zožilo. Višje sodišče je sprejelo tudi stališče, da je med pravico do pietete svojca in osebnostno pravico pokojnega tesna prepletenost v smislu, da svojci ne morejo uspeti z odstranitvenim zahtevkom (ki ga črpajo iz lastne pravice do pietete), če s tem zahtevkom ne bi uspel niti pokojni (če bi še živel), ki bi ga črpal iz lastne osebnostne pravice. Dedičeva pravica do pietete naj bi trčila ob pravico javnosti do informiranja v enaki meri in obsegu, kot bi z njo kolidirala pokojnikova osebnostna pravica do zaščite lastne podobe in imena. Pravica do lastne podobe in imena naj bi bila za absolutno javne osebe par excellence sicer lahko omejena, vendar le, če se posega v strogo intimno sfero z namenom očitne zlonamernosti, usmerjene zgolj v potešitev zvedavosti ljudi. Postavitev kipa in imenovanje parka po stališču sodišča ne spadata v to intimno sfero. Poseg v del zasebnosti dr. Drnovška je dovoljen, ker je postavitev kipa ali poimenovanje parka v našem kulturnem krogu odraz spoštovanja in ker kip (tudi brez dodatnih oznak) lahko posreduje javnosti informacije o vlogi pokojnega kot predsednika vlade in države. Postavitev kipa in poimenovanje parka naj bi bila v interesu javnosti. Sodišče je pojasnilo tudi, da soglasje svojcev za poimenovanje javnih prostorov na podlagi Zakona o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, ulic in stavb (Uradni list RS, št. 25/08 – v nadaljevanju ZDOIONUS) in Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZVOP-1) ni potrebno.
2. Vrhovno sodišče je pritožnikovo revizijo zavrnilo. Strinjalo se je z razlogi Višjega sodišča. Ocenilo je, da je bil poseg v osebnostno pravico, ki jo zagotavljata 35. člen Ustave in 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), sorazmeren z javnim interesom, in sicer z interesom, da se ohranja spomin na državnika, ki je pozitivno zaznamoval zgodovino države. Izkaz javnega interesa naj bi bil tudi v tem, da sta bila postavitev kipa in poimenovanje parka storjena v občini, kjer se je dr. Drnovšek rodil, in da se je v žalno knjigo vpisalo 5000 ljudi. Kot zakonsko podlago za poseg sodišče navaja ZDOIONUS. Sprejelo je tudi stališče, da dediči ne morejo preprečiti ohranjanja spomina na dr. Drnovška, ki je bil absolutno javna oseba par excellence, s sklicevanjem na pravico do pietete, lahko pa bi to preprečili, če bi šlo za ohranjanje dobrega imena pokojnega.
3. Pritožnik izpodbija odločitev Višjega in Vrhovnega sodišča in zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 35. člena Ustave ter 8. člena EKČP. Odločitvi Vrhovnega sodišča očita nelogičnost, ker naj bi vsebovala nezdružljivi stališči. Pritožnik šteje, da je Vrhovno sodišče spor presojalo kot kolizijo med osebnostno pravico pritožnika na eni strani in pravico (občine) do svobode izražanja na drugi, čeprav naj bi se hkrati sklicevalo na stališča Ustavnega sodišča, iz katerih izhaja, da občina ne more biti nosilka pravice do svobode izražanja. Vrhovnemu sodišču očita tudi, da ni odgovorilo na vsa vprašanja, glede katerih je sicer revizijo dopustilo. Neobrazložena naj bi ostala tudi stališča, da postavitev kipa in poimenovanje parka služita javni koristi, da je lahko občina nosilec pravice do svobode izražanja in da sta lahko postavitev kipa in poimenovanje parka v javnem interesu, četudi je takšno ravnanje v nasprotju z vrednotami in voljo pokojnega ter njegovih dedičev. Pritožnik očita Vrhovnemu sodišču tudi, da ni navedlo pravne podlage, na podlagi katere sme občina poimenovati park in postaviti kip, oziroma da se je v tem delu napačno sklicevalo na določbo ZDOIONUS. Sklicujoč se na prakso Ustavnega sodišča opozarja še, da v primerih, ko instančno sodišče na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjega sodišča, ne sme spregledati bistvenih razlogov, s katerimi je nižje sodišče utemeljilo izdajo za stranko ugodne sodne odločbe.
4. Pritožnik meni, da sta sodišči spor reševali kot konflikt med pravicami iz 35. in 39. člena Ustave, in opozarja, da je ostalo neodgovorjeno ključno vprašanje, in sicer, ali je občina lahko nosilka ustavno zagotovljene pravice do svobode izražanja. Trdi, da sta se sodišči nepravilno sklicevali na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Sodbe, ki se nanašajo na pravico do svobode izražanja, na podlagi katerih sodišči utemeljujeta odločitev, naj ne bi bile uporabljive za obravnavno zadevo. V zvezi s tem se pritožnik sprašuje, ali je ravnanje občine, ki postavi kip oziroma poimenuje park, poseg javne oblasti v zasebnost pritožnika in njegovega očeta in ali je ravnanje primerljivo s položajem, v katerem bi v njuno zasebnost posegli mediji zaradi zagotavljanja pravice do obveščenosti. Če bi sodišče razrešilo to vprašanje, bi šele lahko v naslednjem koraku ocenilo dopustnost posega v pravico pritožnika. Sodišči naj bi v celoti prezrli pritožnikovo pravico do pietete. Pritožnik zatrjuje, da je protiustavno stališče, po katerem dediči t. i. absolutno javnih oseb par excellence ne morejo preprečiti obeleževanja spomina na to osebo.
5. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1005/15 z dne 25. 9. 2017 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki, tj. toženki v pravdnem postopku, ki je na ustavno pritožbo odgovorila.
6. Nasprotna stranka v svojem odgovoru predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Očitek, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na petnajst vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, po njenem mnenju ni utemeljen. Meni, da so vprašanja tvorila smiselno zaključeno celoto in da je Vrhovno sodišče odgovor nanje podalo enovito. Drugi očitki o kršitvi 22. člena Ustave naj bi ostali nekonkretizirani. Nasprotna stranka meni, da je Višje sodišče zahtevek pravilno presojalo z vidika pravice do pietete pritožnika in da je tej pravici tudi dalo pravo vsebino. Sodišči naj bi pravno podlago za poimenovanje parka našli v 20. členu ZDOIONUS. Pravna podlaga za postavitev kipa pa je po njenem mnenju v 39. členu Ustave, ki naj bi ji, kot občini, zagotavljala "pravico do oblastnega ravnanja v javnem interesu". Pri tem naj ne bi šlo za vprašanje svobode govora in s tem za vprašanje, ali sta postavitev kipa in poimenovanje parka prispevala k javni razpravi v javnem interesu, temveč le za "pravico do oblastnega ravnanja" občine. Nasprotna stranka poudarja, da je bil dr. Drnovšek absolutno javna oseba in da bi bil poseg v njegovo zasebnost prepovedan le, če bi se dotikal njegovega intimnega in družinskega življenja. Meni, da praksa ESČP s področja varstva pravice do svobode izražanja, na katero se sklicuje pritožba, ni primerljiva, ker se nanaša na poseg v obliki skazitve podobe, časti dobrega imena ali sramotenje osebnosti. Nič od tega pa po njenem mnenju ne pomeni postavitev kipa in poimenovanje parka. Nasprotna stranka navaja, da so pritožbeni očitki glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v ustavni pritožbi neupoštevni. Javni interes za obe dejanji po njenem mnenju izhaja iz splošno znanega dejstva, da je bil dr. Drnovšek velik državnik in zgodovinska osebnost in da ima zato družba pravico obujati spomin nanj tudi na takšen način. Pri tem se nasprotna stranka sklicuje tudi na ugotovitev Vrhovnega sodišča, da je pomembna okoliščina tudi ta, da je kip postavljen oziroma park poimenovan v rojstni občini dr. Drnovška. Meni, da izpodbijani sodbi nista prezrli pravice do pietete pritožnika, le da sta šteli, da postavitev kipa in poimenovanje parka ne pomenita nedopustnega posega. Da do posega ni prišlo, naj bi dokazovala tudi okoliščina, da kip v javnosti ni povzročal negativnih odzivov in da v desetih letih, odkar je nasprotna stranka kip postavila, ni bilo primerov vandalizma.
7. Ustavno sodišče je z odgovorom nasprotne stranke seznanilo pritožnika, ki se je nanj odzval. Vztraja pri svojih trditvah iz ustavne pritožbe. Opozarja, da ne držijo navedbe nasprotne stranke, da kip stoji oziroma je park poimenovan v občini, kjer se je dr. Drnovšek rodil, in zaradi tega naj bi nasprotna stranka tudi zmotno izpeljala ugotovitev, da bi bila to pomembna okoliščina, ker so v manjših krajih socialni stiki med ljudmi pogostejši in tesnejši, ljudje pa so še bolj ponosni na svoje prebivalce. Pritožnik navaja, da se je dr. Drnovšek rodil v Celju, kar je splošno znano dejstvo. Poleg tega dodaja, da je splošno znano dejstvo tudi, da dr. Drnovšek najmanj od leta 1990 ni bil več prebivalec občine Zagorje ob Savi. To naj bi pomenilo, da dr. Drnovšek v času, ko se je uveljavil na državni ravni, ni bil prebivalec občine Zagorje ob Savi. Navedbe nasprotne stranke, da do posega v pravico do pietete ni prišlo, ker kip ni bil predmet vandalizma, oziroma da v javnosti ni prišlo do negativnih odzivov, so po mnenju pritožnika neutemeljene. Do posega je po mnenju pritožnika prišlo zaradi neprimernega in samovoljnega ravnanja nasprotne stranke, ki naj bi v nasprotju z življenjskimi nazori in željami pokojnega postavila kip in po njem poimenovala park, kljub izrecnemu nasprotovanju svojcev takoj po njegovi smrti.
B.–I. 
8. Iz sodb Višjega sodišča (20. in 28. točka obrazložitve) in Vrhovnega sodišča (11. in 23. točka obrazložitve) izhaja, da sodišči spora nista reševali kot kolizijo dveh prirejenih človekovih pravic (osebnostne pravice in pravice do svobode izražanja), kar pritožnik sicer zatrjuje, temveč kot poseg lokalne oblasti v osebnostno pravico pritožnika (do pietete) zaradi zasledovanja javnega interesa.
9. Zato je osrednje vprašanje ustavne pritožbe, ali je skladno z Ustavo stališče sodišča, da pomeni postavitev kipa dr. Drnovšku in poimenovanje parka po njem, čeprav je bilo to storjeno brez pritožnikovega soglasja, dopusten poseg v pritožnikovo pravico do pietete iz 35. člena Ustave.
10. Temelj in meje ustavnega varstva osebnostnih pravic so določeni v 34. in 35. členu Ustave. Z jamstvom osebnostnih pravic so zagotovljeni tisti elementi posameznikove osebnosti, ki niso varovani z drugimi določbami Ustave, a je šele skupaj z njimi posamezniku dana možnost, da se svobodno razvija in oblikuje svoje življenje v skladu z lastnimi odločitvami (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 174, 10. točka obrazložitve). Med osebnostne pravice spada tudi pravica do samostojnega odločanja v lastnih zadevah. Ta predpostavlja, da je posameznik svoboden v odločanju o tem, kako naj ravna, in tudi v ravnanju v skladu s svojo odločitvijo (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003, Uradni list RS, št. 48/03, in OdlUS XII, 42, 21. točka obrazložitve).
11. Jamstvo osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave varuje tudi pietetna čustva svojcev do pokojnika. Pieteta je spoštovanje, spomin na osebnost umrlega, ki ga posameznik goji v skladu s svojim prepričanjem. Kot osebnostna pravica do duševne integritete je del njegove zasebnosti. V tem okviru sta varovani osebno čustvovanje in notranje duševno življenje. Do posega v duševno integriteto posameznika pride zlasti s kršitvijo njegovih čustev in predstav tako, da se s posegi v človekovo notranje življenje vzbudijo jeza, strah, žalost, občutek manjvrednosti (npr. z žalitvijo časti in ugleda umrlega, objavo njegove slike, pisma, glasu). Namen pravice do pietete je tudi posmrtna zaščita osebnosti pokojnika, njegovega dostojanstva in želja, da bodo njegove odločitve, ki so bile sprejete za časa življenja, spoštovane tudi po njegovi smrti. Če je v takih primerih prizadeta tudi duševna integriteta pokojnemu najbližjih oseb, lahko nastopijo zoper poseg, ne samo v interesu umrlega, marveč tudi v lastnem interesu. Pogoj za to je, da gre za poseg v njihovo lastno osebno dobrino oziroma da je prizadet njihov lastni interes po duševni integriteti (odločba Ustavnega sodišča št. Up-2155/08 z dne 1. 10. 2009, Uradni list RS, št. 82/09, in OdlUS XVIII, 85, 5. točka obrazložitve).
12. Ustavno sodišče sprejema kot skladno s 35. členom Ustave izhodiščno stališče Višjega sodišča, da je med pravico do pietete pritožnika (kot svojca) in osebnostno pravico pokojnega tesna prepletenost, v smislu, da svojci ne morejo uspeti z odstranitvenim zahtevkom, ki ga črpajo iz lastne pravice do pietete, če s tem zahtevkom ne bi uspel niti pokojni, če bi še živel, ki bi ga črpal iz lastne osebnostne pravice do podobe (postavitev kipa) in imena (poimenovanje parka).
13. Sodišči sta torej dopustnost posega v pravice pritožnika presojali z vidika dopustnosti posega v osebnostne pravice do podobe in imena dr. Drnovška, če bi še živel. Pravica do varstva lastnega imena in pravica do varstva posameznikove podobe sta osebnostni pravici, ki ju varuje 35. člen Ustave. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je osebno ime osebnostna pravica vsakega posameznika, varovana v okviru 35. člena Ustave (odločba št. U-I-140/00 z dne 5. 12. 2002, OdlUS XI, 249, 10. točka obrazložitve). Osebno ime državljanu zagotavlja identiteto, varstvo njegove osebnosti in dostojanstva.1 Pravica do varstva lastnega imena vključuje tudi jamstvo, da je v izhodišču posameznik tisti, ki samostojno odloča o uporabi svojega imena.2 Enako velja tudi za pravico do varstva posameznikove podobe. Člen 35 Ustave zagotavlja vsakomur, da sam odloča, ali in pod katerimi pogoji bo njegova podoba javno objavljena.Posameznikova podoba je eden od glavnih atributov osebnosti, saj razkriva edinstvene značilnosti osebnosti, po katerih se posameznik razlikuje od drugih oseb.3 Pravica do varstva posameznikove podobe in imena je zato (poleg drugih osebnostnih dobrin)4 ključnega pomena za svoboden razvoj posameznikove osebnosti in zaradi tega uživa varstvo iz 35. člena Ustave.
14. Višje in Vrhovno sodišče sta ocenili, da ima dr. Drnovšek zaradi političnih funkcij v ključnih obdobjih nastanka države in tudi kot pisatelj in filozof, ki je nagovarjal široke množice, status javne osebe najvišje stopnje (to sta sodišči opredelili kot absolutno javno osebo par excellence).5 Zaradi tega je bilo njegovo polje zasebnosti in osebnostnih pravic trajno zoženo (ne pa tudi ukinjeno).
15. Glede vprašanja, pod katerimi pogoji je ustavno dopusten poseg v osebnostne pravice javne osebe, je Ustavno sodišče, ko je obravnavalo kolizijo med pravico iz 35. člena Ustave in pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave, že sprejelo stališče, da je stopnja posega, ki jo mora določena oseba trpeti, ko gre za izražanje o njej, večja, če gre za javno osebo, in še toliko bolj, če gre za osebo, ki spada v del izvršilne oblasti države (prim. odločba št. Up-462/02 z dne 13. 10. 2004, Uradni list RS, št. 120/04, in OdlUS XIII, 86). Tudi iz prakse ESČP izhaja, da politiki (med vsemi javnimi osebami) uživajo najožje varstvo osebnostnih pravic oziroma pravice do zasebnega življenja, varovanega v 8. členu EKČP, kadar gre za vprašanje medijskega poročanja.6Mutatis mutandis to velja tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je izključni namen uporabe njihovega imena in podobe interes javnosti po obveščenosti o njegovem delu in življenju ter izkaz časti do te osebe, kar poimenovanje javnega prostora in postavitev kipa objektivno pomeni.
16. Sodišči sta dr. Drnovška opredelili kot absolutno javno osebo par excellence. Pritožnik ima sicer prav, ko pravi, da je ESČP v sodbi v zadevi Von Hannover proti Nemčiji (št. 2) razlikovanje nemških sodišč, ki so javne osebe razdelile na absolutno in relativno javne (oziroma absolutno in relativno osebe sodobne zgodovine), prepoznalo kot preveč togo, ker ni upoštevalo okoliščin konkretnega primera in ni upoštevalo, ali si konkretna upodobitev javne osebe zasluži varstvo.7 Vendar sodišči v obravnavani zadevi svoje odločitve nista sprejeli zgolj na podlagi statusa, ki ga ima dr. Drnovšek v družbi. Upoštevali sta tudi namen upodobitve in poimenovanja, ki sta v izkazu časti dr. Drnovšku kot državniku in pisatelju, kar je tradicija v našem evropskem kulturnem prostoru in v interesu javnosti po obveščenosti o njegovem življenju in delu; upoštevali sta tudi, da upodobljeni ni bil prikazan v popačeni luči (26. točka obrazložitve sodbe Višjega sodišča).
17. Ustavno sodišče ocenjuje kot ustavnoskladna tudi stališča, da v primeru, ko gre za uporabo imena in podobe najbolj izpostavljenih javnih oseb, še posebno tistih, ki so imele pomembno vlogo pri nastanku države in so s tem imele izjemen vpliv na družbo, te osebe uživajo le izjemoma varstvo pri samostojnem odločanju o uporabi svojega imena in podobe. V tem primeru sta zaradi vloge, ki jo imajo te osebe v družbi, postala njihovo ime in podoba simbol časa, ki so ga zaznamovale. Tudi če si oseba v takem položaju ne želi (več) pozornosti javnosti ali tega kasneje ne želijo več svojci, sta že po naravi stvari ime in podoba take osebe postala predmet splošne in proste uporabe,8 če se s tem ne posega v njene upravičene premoženjske9 in nepremoženjske interese.10 S postavitvijo kipa in poimenovanjem parka želi javnost dr. Drnovška ohraniti v kolektivni zavesti.11 Ustavnoskladna je tudi razlaga Višjega sodišča, da tudi politiki, kot je bil dr. Drnovšek, lahko sicer uživajo varstvo zasebnosti in drugih osebnostnih pravic, vendar le v omejenem delu. Uporaba imena in podobe za nevtralne, neekonomske namene (kot je poimenovanje dela mesta, postavitev kipa, poimenovanje šole12 ipd.) ne spada v to zavarovano področje. Očitek, da je sodišče sprejelo stališče, da javne osebe najvišje stopnje nimajo področja zasebnega življenja (oziroma osebnostnih pravic), v katero se ne sme posegati, zato ni utemeljen. Ustavno sodišče je sprejelo le stališče, da v obravnavani zadevi za takšen poseg ne gre.
18. Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali pomenita postavitev kipa in poimenovanje parka brez soglasja svojca dopusten poseg v pravico svojca do pietete, sta sodišči na to, v praksi zelo redko zastavljeno vprašanje iskali tudi v tujih sodnih odločitvah in v praksi ESČP s področja varstva zasebnega življenja in osebnostnih pravic javnih oseb v povezavi s pravico do svobode izražanja oziroma zasledovanja drugega javnega interesa. Pritožnik očita sodišču, da sklicevanje na to judikaturo za obravnavno zadevo ni uporabljivo. Vendar očitek ni utemeljen. V obravnavani zadevi je ključno vprašanje meja pravice do zasebnega življenja oziroma osebnostnih pravic javne osebe. Vprašanje je, v kolikšni meri ima javna oseba možnost odločanja o uporabi svojega imena in podobe. Prav ta vprašanja pa judikati, na katere se sklicuje Višje sodišče, tudi rešujejo. V zadevi Von Hannoverproti Nemčiji (št. 2) je ESČP namreč iskalo ravnovesje med pravico do spoštovanja zasebnega življenja monaške princese Karoline in pravico novinarskega poročanja z objavo fotografij z njeno podobo. V zadevi Willy Brandt pa so nemška sodišča reševala spor med vdovo nekdanjega zveznega kanclerja Brandta (ki je varovala njegove osebnostne pravice) in podjetjem, ki je izdalo spominske kovance z njegovo podobo in s tem (poleg lastnega ekonomskega interesa) zasledovalo tudi javni interes po obveščenosti.
19. Res je, kar trdi pritožnik, da so v teh zadevah nosilci pravice do svobode izražanja pravne in fizične osebe (in ne oblast),13 torej ko gre za horizontalna razmerja med prirejenimi subjekti. In tudi pri iskanju ravnotežja med zasebnim življenjem posameznika in svobodo izražanja igra ključno vlogo pomen svobode izražanja v odprti in demokratični družbi. Vendar v zrcalni sliki ta judikatura rešuje tudi vprašanja meja zasebnega življenja javnih oseb in s tem tudi njihove pravice do uporabe imena in pravice do varstva posameznikove podobe, ki je po praksi ESČP del pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP. Tudi v teh primerih se zastavlja vprašanje, ali zaradi zasledovanja javnega interesa (po obveščenosti) in ne le lastnega, ozkega ekonomskega interesa lahko npr. medijske hiše ali podjetniki posežejo v osebnostne pravice javnih oseb. Iz teh primerov tudi izhaja, kdaj ima posameznik status javne osebe in kako to vpliva na vprašanje meja njegovega zasebnega življenja. Tako kot mora politik trpeti večje zanimanje javnosti v zvezi z njegovim političnim delovanjem in s tem trpeti posege v njegovo pravico do zasebnega življenja (8. člen EKČP) oziroma osebnostne pravice (35. člen Ustave), tako mora ta oseba trpeti tudi, da se je bo javnost, prav zaradi njenega političnega delovanja, želela spominjati na način, kot je običajen v tem kulturnem krogu, in mu zato postaviti kip in poimenovati javni prostor po njem. Zato sklicevanju sodišča na stališča ESČP in na rešitve tuje sodne prakse, ki sta jih sodišči mutatis mutandis uporabili v obravnavani zadevi, ni mogoče očitati ne nerazumnosti in tudi ne uporabe kriterijev, ki jih ne bi smelo uporabiti pri varstvu pravice iz 35. člena Ustave.
20. Na drugi strani sta sodišči javni interes14 za postavitev kipa in poimenovanje parka opredelili kot interes javnosti, da je seznanjena z delom in življenjem dr. Drnovška in da ima javnost možnost izražati spoštovanje in počastitev spomina na državnika. Javni interes pri poimenovanju javnih prostorov je tudi v zagotovitvi lažjega vsakodnevnega delovanja v zasebnem ali javnem življenju. Ustavno sodišče se ne more spuščati v oceno, ali je sodišče v tem delu dejansko stanje pravilno ugotovilo. To je prepuščeno sodišču v rednem postopku. Javni interes, kot ga je opredelilo sodišče, pa je lahko razlog za poseg v osebnostno pravico posameznika. Prebivalci lokalnih skupnosti, ki oblast izvršujejo prek izvoljenih predstavnikov v občinske organe, s postavitvijo kipov in drugih obeležij ter poimenovanjem javnih prostorov skrbijo tudi za simbolno izražanje določenih stališč, idej in vrednot, ki so pomembne za to skupnost. Postavitev spomenika in poimenovanje javnega prostora sta način spominjanja na osebo, ki je imela v določenem času in prostoru pomembno vlogo za identiteto skupnosti. Če to ravnanje ne krši temeljnih ustavnih vrednot, kot je spoštovanje človekovega dostojanstva,15 je vedno v javnem interesu.
21. Ustavno sodišče ocenjuje, da sta sodišči z navedenimi razlogi poseg v osebnostne pravice pritožnika iz 35. člena Ustave zaradi zagotavljanja javnega interesa ustrezno ovrednotili.
B.–II. 
22. Pritožnik poleg kršitve osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave uveljavlja tudi kršitev ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave, vendar oba vidika med seboj prepleta. Sodišču očita pomanjkljivo obrazložitev glede testov sorazmernosti, pomanjkljivo obrazložitev glede vprašanja, ali je občina lahko nosilec pravice do svobode izražanja, in neobrazloženost stališča, da postavitev kipa ali poimenovanje parka služi javni koristi. Pritožnik sodišču s tem v bistvu očita, da ni upoštevalo pomembnih ustavnopravnih okoliščin in da posega v osebnostne pravice iz 35. člena Ustave ni pravilno ovrednotilo. Zato so ti očitki presojani v okviru domnevno nedopustnega posega v osebnostne pravice pritožnika.
23. Z vidika 22. člena Ustave pa je pomemben očitek, da je sodba obremenjena z notranjimi protislovji. S tem pritožnik utemeljuje, da je izpodbijana sodba tako očitno napačna, da jo je mogoče šteti za samovoljno oziroma arbitrarno. Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) izhaja tudi zahteva po prepovedi sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je kršeno v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna. Vendar lahko oceno samovolje oziroma arbitrarnosti Ustavno sodišče izreče le, če sodišče svoje odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, tako da je mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, ali ko so argumenti sodišča že na prvi pogled tako nerazumni, da po nobeni od mogočih razlag zakona ne pridejo v poštev in je zato odločitev sodišča očitno napačna.16 Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Višje sodišče je razumno obrazložilo, zakaj zahtevek za prenehanje kršitev osebnostnih pravic, ki ga je presojalo na podlagi 134. člena OZ, ni utemeljen. Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) bi bil lahko pomemben tudi očitek pritožnika, da sodišči v izpodbijanih sodbah nista odgovorili na vse pomembne okoliščine v zvezi z obravnavano zadevo in zato sodbi nista zadostili zahtevi po obrazloženosti odločitve. Iz prejšnjih točk obrazložitve je razvidno, da sta sodišči za odločitev v zadevi bistvene dejanske okoliščine in pravna stališča v izpodbijanih sodbah dovolj izčrpno obrazložili, prav tako sta se opredelili do bistvenih navedb pritožnikov. To velja tudi glede vprašanja o domnevno nepojasnjeni pravni podlagi za postavitev kipa in poimenovanje parka. Višje sodišče je v 19. točki obrazložitve navedlo, da sta obe dejanji temeljili na odločitvi občinskih organov, poimenovanje parka pa tudi na ZDOIONUS. Vrhovno sodišče je to stališče potrdilo. Ali sta sodišči pravno podlago pravilno identificirali, pa je že vprašanje pravilne uporabe navadnega, zakonskega prava, za kar Ustavno sodišče ni pristojno. Razlaga zakonskega prava spada v pristojnost rednega sodstva, v katerem ima zadnjo besedo Vrhovno sodišče (prvi odstavek 127. člena Ustave).
24. Ker z izpodbijanima sodbama Vrhovnega in Višjega sodišča nista bili kršeni pritožnikovi pravici iz 35. in 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.
C. 
25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Jadek Pensa in Sovdat, ki sta dali odklonilni ločeni mnenji. Pritrdilni ločeni mnenji sta dala sodnica Korpič - Horvat in sodnik Knez.
dr. Jadranka Sovdat l.r.
Predsednica 
1 Drugi odstavek 2. člena Zakona o osebnem imenu (Uradni list RS, št. 20/06 – ZOI-1).
2 Finžgar med posamezne osebnostne pravice uvršča tudi pravico do imena (A. Finžgar, Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1985, str. 92). Kot kršitev pravice do imena navaja tudi neupravičeno rabo, če je s tem prizadet interes upravičenca oziroma če upravičenec utrpi škodo. V nemški ureditvi je pravica do imena posebna oblika splošne osebnostne pravice zakonsko urejena v paragrafu 12 Civilnega zakonika – BGB (v zvezi s tem glej npr. odločitev nemškega zveznega vrhovnega sodišča v zadevi Marlene Dietrich, BGH 1 ZR 49/97 z dne 1. 12. 1999).
3 Sodba velikega senata ESČP v zadevi Von Hannover proti Nemčiji (št. 2) z dne 7. 2. 2012, 96. točka obrazložitve, in sodba prvega senata ESČP v zadevi Reklos in Davourlis proti Grčiji z dne 15. 1. 2009, 40. točka obrazložitve.
4 Finžgar poleg pravice do imena in pravice na lastni podobi našteva še naslednje posamezne osebnostne pravice: pravico do življenja, zdravja in telesne integritete, pravico do prostosti, pravico do časti in dobrega imena, pravico do osebne identitete, pravico pisemske tajnosti, pravico na glasu, pravico do osebnega življenja (zasebnosti) in pravico do duševne integritete (A. Finžgar, nav. delo, str. 65–136).
5 Izraz "absolutna oseba iz javnega življenja" je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01, in OdlUS IX, 310).
6 Primerjaj s sodbo velikega senata ESČP v zadevi Von Hannover proti Nemčiji (št. 2), 51. in 110. točka obrazložitve.
7 Namesto tega je kasneje uvedla stopnjeviti test (abgestuftes Schutzkonzept), v katerem presoja vsak posamezen poseg v luči relevantnosti. Gre za tehtanje od primera do primera – glej npr. 29. točko obrazložitve sodbe velikega senata ESČP v zadevi Von Hannover proti Nemčiji (št. 2). Glej tudi C. Coors, Celebrity image rights versus public interest: striking the right balance under German law, Journal of Intellectual Property Law & Practice, št. 10 (2014), str. 835–840 in M. Smrkolj, Pravica javnih oseb do zasebnosti in lastne podobe, Pravna praksa, št. 23 (2009), str. 16–18.
8 Primerjaj tudi s sodbo nemškega zveznega vrhovnega sodišča BGH VI ZR 410/94 z dne 14. 11. 1995 (zadeva Willy Brandt).
9 Npr. kot poseg v osebnostne pravice z izkoriščanjem podobe in imena za lastne, gole komercialne namene.
10 Npr. zaradi kršitve pravice do zasebnosti, dostojanstva ipd.
11 Povezava med spomenikom in spominom je tesna v številnih evropskih jezikih, v slovenščini je bil prvoten izraz spominj(j)ek. Po definiciji je torej prav ohranjanje spomina prva in najpomembnejša naloga javnih spomenikov. B. Jezernik, Mesto brez spomina, Modrijan, Ljubljana, 2014, str. 7.
12 V zvezi s poimenovanjem šole po javni osebi glej sodbo nemškega višjega deželnega sodišča, OLG Hamm I U 149/01 z dne 5. 10. 2001, 17. točka obrazložitve.
13 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 78/11, in OdlUS XIX, 26), 14. točka obrazložitve.
14 Javni interes je po ustaljeni razlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave lahko – poleg zaščite človekovih pravic drugih oseb – ločen, samostojen ustavno dopusten cilj omejitve človekovih pravic (glej npr. odločba Ustavnega sodišča št. U-I-52/16 z dne 12. 1. 2017, Uradni list RS, št. 5/17, 25. točka obrazložitve).
15 Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-109/10.
16 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 107/07, in OdlUS XVI, 112), 5. točka obrazložitve.