Uradni list

Številka 15
Uradni list RS, št. 15/2017 z dne 31. 3. 2017
Uradni list

Uradni list RS, št. 15/2017 z dne 31. 3. 2017

Kazalo

742. Odločba o razveljavitvi sodbe Okrajnega sodišča v Kranju, stran 2208.

  
Številka:Up-853/14-14
Datum: 9. 3. 2017
O D L O Č B A 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Metoda Šimenca, Golnik, ki ga zastopa Boris Pertovt, odvetnik v Ljubljani, na seji 9. marca 2017
o d l o č i l o: 
Sodba Okrajnega sodišča v Kranju št. ZSV 539/2012 z dne 18. 6. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Kranju v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v 
A. 
1. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo, s katero je Okrajno sodišče ugodilo zahtevi za sodno varstvo, ki jo je zoper odločbo prekrškovnega organa1 vložil pooblaščenec pritožnika. Zaradi ugotovitve o kršitvi materialnih določb Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16 – v nadaljevanju ZP-1) je odločbo o prekršku po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je v 2. točki izreka navedene odločbe prekršek pravno opredelilo po sedmem odstavku 5. člena ZCes-1. Pritožniku je izreklo globo v enaki višini, kot mu je bila izrečena z odločbo prekrškovnega organa. V drugem delu je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.
2. Okrajno sodišče je v izpodbijani sodbi med drugim navedlo, da se po novelirani določbi 15. člena ZP-1 za odgovorno osebo pravne osebe šteje tudi oseba, ki na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravlja delo voznika pri pravni osebi z določenimi sredstvi (tovornim in priklopnim vozilom, kot je bilo to v obravnavanem primeru). Vendar naj bi storilec prekrška, ki ima tudi status odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1, odgovarjal za svoje lastno ravnanje. Zato naj bi šlo pri tem pravzaprav za neposrednega storilca prekrška, ki odgovarja za storjeni prekršek po določbah, ki veljajo za neposrednega storilca prekrška, kljub temu, da ima tudi status odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1. V sedmem odstavku 5. člena takrat veljavnega Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 109/10 in 48/12 – v nadaljevanju ZCes-1) naj bi bila za posameznika, ki ravna v nasprotju s šestim odstavkom tega člena, predpisana globa 1.000,00 EUR, enaka globa naj bi bila v osmem odstavku tega člena predpisana za odgovorno osebo. Okrajno sodišče ugotavlja, da je bil pritožnik v obvestilu o prekršku opozorjen, da mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer kasneje v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Pritožnik naj bi v izjavi navedel le, da je res parkiral tovorno vozilo s pripetim priklopnim vozilom, vendar naj ne bi zanikal prekrška in naj ne bi ugovarjal neposrednim ugotovitvam policista. Navajal naj bi le, da je tovorno vozilo s priklopnim vozilom parkiral zaradi poteka časa, ob nedeljah pa naj bi tudi za take skupine vozil veljala prepoved vožnje. Okrajno sodišče je še ugotovilo, da pritožnik v izjavi ni predlagal nobenega dokaza, zato naj bi bil v predlaganju dokazov prekludiran. Tudi v zahtevi za sodno varstvo naj ne bi pojasnil, zakaj naj bi sodišče zaslišalo policista Sandija Kovača, ki naj bi prekršek neposredno ugotovil in o ugotovitvah naredil fotografije, ki pa naj ne bi uspele. Prav tako naj v izjavi ne bi zanikal prekrška in naj ne bi predložil nobenega dokaza, da je ravnal v skladu z navodili delodajalca, pri čemer naj ne bi niti pojasnil, kakšna naj bi ta navodila bila. Po oceni sodišča tudi ni jasno, zakaj naj bi sodišče opravilo soočenje med policistom Kovačem in pritožnikom. Prav tako naj pritožnik ne bi dokazal, kdaj je moral nastopiti tedenski počitek, kdaj naj bi parkiral skupino vozil in kdaj naj bi odpeljal. V izjavi in v zahtevi za sodno varstvo naj tudi ne bi pojasnil, zakaj ni označil časa in datuma začetka parkiranja ter zakaj je pustil skupino vozil brez nadzora. Pritožnik naj bi kot dokaz predlagal tudi izjavo samostojnega podjetnika Matjaža Jakupa, ki naj bi v izjavi trdil, da je imel voznik vozili pod nadzorom ter da je označil čas in datum parkiranja, kar pa naj bi bilo v nasprotju z izjavo voznika. Za to trditev pa samostojni podjetnik naj ne bi predložil nobenih dokazov, navedel naj bi le, naj se o teh dejstvih zasliši voznika, to je pritožnika. Sodišče je ocenilo, da zaslišanje voznika ni bilo potrebno, ker naj bi imel slednji pravico do izjave, v kateri bi moral navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist.
3. Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 25. člena in prvega odstavka 28. člena Ustave. Trdi, da je sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo kršilo materialni zakon, ker naj bi spregledalo odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-37/12 z dne 8. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 36/14), s katero je to razveljavilo zadnji stavek šestega odstavka 5. člena ZCes-1. Prav tako naj bi z izpodbijano sodbo neupravičeno in napačno spremenilo 2. točko izreka odločbe o prekršku in ga pravno opredelilo po sedmem odstavku 5. člena ZCes-1. Po mnenju pritožnika bi šlo lahko zgolj za opredelitev po 8. točki 5. člena ZCes-1, saj bi se sedmi odstavek lahko uporabil le pri posameznikih in ne pri pritožniku, ki naj bi bil odgovorna oseba pravne osebe. Navaja tudi, da je bilo dvakrat odločeno o isti stvari. Prekrškovni organ naj bi zoper njega in zoper samostojnega podjetnika Matjaža Jakupa izdal enaki odločbi, kar naj bi pomenilo, da je bilo v postopku kršeno načelo ne bis in idem in s tem podana bistvena kršitev določb postopka.
4. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-853/14 z dne 20. 12. 2016 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Okrajno sodišče v Kranju.
B. 
5. Pritožnik med drugim zatrjuje, da mu je Okrajno sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo kršilo pravico iz prvega odstavka 28. člena Ustave, ker je spregledalo odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-37/12.
6. Po prvem odstavku 28. člena Ustave nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. S to določbo Ustava ureja načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki je v mednarodni skupnosti priznano tudi kot splošno načelo mednarodnega prava (lex certa). Ustava ga ureja kot materialno pravno jamstvo v kazenskem postopku – kot človekovo pravico, katere spoštovanje naj državi prepreči arbitrarno in samovoljno uporabo kazenskopravne represije zoper posameznika. Že po svojem besedilu je prvi odstavek 28. člena Ustave uporabljiv le za ustavnopravno upoštevne kršitve kazenskega materialnega prava.2 Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05, in OdlUS XIV, 16) navedlo prepovedi, ki jih postavlja prvi odstavek 28. člena Ustave.3 Iz teh prepovedi izhajajo njim nasprotne ustavne obveznosti, ki so najprej usmerjene k zakonodajalcu in kasneje k razlagalcu zakona. Ena od teh je, da je zakonodajalec tisti, ki določi znake dejanja, ki je kaznivo.4 Navedeno med drugim velja tudi v postopku o prekršku.5 Če zakonodajalec kasneje, med postopkom, ki še ni pravnomočno končan, poseže v opis inkriminacije in spremeni materialno določbo v delu znaka protipravnega ravnanja tako, da gre za milejši zakon, je taka sprememba za odločanje sodišča, torej razlagalca zakona, zavezujoča (drugi odstavek 28. člena Ustave). Enako velja tudi za primer, ko Ustavno sodišče del zakona, ki zapoveduje določeno ravnanje, kot protiustavnega razveljavi. Potem ravnanje v nasprotju s tako zapovedjo ne more več pomeniti prekrška za naprej, za sojenja, ki so v teku, pa povzroči učinke iz drugega odstavka 28. člena Ustave.6
7. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-37/12 razveljavilo zadnji stavek šestega odstavka 5. člena Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 109/10 in 48/12),7 ker je ugotovilo, da je v neskladju s prvim odstavkom 32. člena Ustave. V 19. točki navedene odločbe je Ustavno sodišče zapisalo: »Z izpodbijano določbo je želel zakonodajalec preprečiti dolgotrajno parkiranje tovornih vozil na počivališčih, da bi zagotovil dovolj parkirnih mest za voznike, ki morajo skladno z veljavno zakonodajo opraviti obvezne počitke med vožnjo. Cilj zakonske ureditve je mogoče doseči že s časovno omejenim parkiranjem in označitvijo časa začetka parkiranja. S časovno omejitvijo časa parkiranja se prepreči dolgotrajno parkiranje. Označitev časa parkiranja pa omogoča izvedbo nadzora pri spoštovanju zakonske obveznosti. Zato dodatna obveznost voznika tovornjaka, da mora med počitkom ali prepovedjo vožnje nadzorovati svoje vozilo in ne sme v tem času zapustiti počivališča, ni nujna, da bi dosegli ustavno dopustni cilj.«
8. Iz opisa dejanja 2. točke izreka odločbe o prekršku Postaje prometne policije Kranj št. 555006661205 z dne 5. 10. 2012 izhaja, da je pritožnik kot odgovorna oseba, zaposlen pri samostojnemu podjetniku Matjažu Jakupu, kot voznik in s tem odgovorna oseba pravne osebe kršil določbe ZCes-1s tem, da je upravljal s sredstvi samostojnega podjetnika ter parkiral skupino vozil, last samostojnega podjetnika Matjaža Jakupa, na prometni površini počivališča Voklo I, na notranji strani ni označil časa in datuma začetka parkiranja, in ker je skupino vozil pustil brez nadzora voznika, saj naj bi se kontrola vozil opravila dvakrat, vendar naj voznika na kraju ne bi bilo. Pritožnik naj bi s tem kršil šesti odstavek 5. člena ZCes-1 in s tem storil prekršek po osmem odstavku 5. člena ZCes-1.
9. Kot izhaja iz opisa odločbe o prekršku z dne 5. 10. 2012, se očitek pritožniku med drugim opira na opis, da je ravnal na način iz zadnjega stavka šestega odstavka 5. člena ZCes-1, torej tako, da je tovorno vozilo s priklopnikom pustil brez nadzora. Torej je bil pritožnik v tem delu kaznovan na podlagi določbe, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo. Okrajno sodišče je o zahtevi za sodno varstvo odločilo 18. 6. 2014. Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-37/12 je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 36/14, 23. 5. 2014. To pomeni, da je bila za Okrajno sodišče v Kranju, ko je odločalo o zahtevi za sodno varstvo, obvezujoča. Pomenila je dekriminacijo opustitve nadzora vozila, zato je bila v tem delu za pritožnika milejši zakon.
10. Ker je bil pritožnik kaznovan za prekršek na podlagi zakonsko določenega znaka prekrška, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, je Okrajno sodišče pritožniku kršilo pravico iz drugega odstavka 28. člena Ustave, ki zagotavlja uporabo milejšega zakona. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Kranju razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. V novem odločanju bo moralo Okrajno sodišče v Kranju upoštevati razloge iz te odločbe in ponovno odločiti o pritožnikovi zahtevi za sodno varstvo.
11. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve drugega odstavka 28. člena Ustave, ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev.
C. 
12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
dr. Jadranka Sovdat l.r.
Predsednica 
1 Z odločbo o prekršku Postaje prometne policije Kranj št. 555006661205 z dne 5. 10. 2012 je bil pritožnik spoznan (2. točka izreka), da je kot odgovorna oseba kršil šesti odstavek 5. člena Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 109/10, 48/12 in 46/15 – v nadaljevanju ZCes-1) in s tem storil prekršek po osmem odstavku 5. člena ZCes-1. Izrečena mu je bila globa 1.000,00 EUR.
2 Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-24/98 z dne 10. 7. 2002.
3 Glej 10. točko obrazložitve te odločbe.
4 Prim. 17. in 18. točko obrazložitve št. Up-879/14 z dne 20. 4. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15).
5 Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-15/99 z dne 13. 6. 2002 (Uradni list RS, št. 59/02, in OdlUS XI, 263).
6 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-152/14 z dne 9. 2. 2017 (Uradni list RS, št. 12/17).
7 Navedena določba se je glasila: »Na prometnih površinah počivališč zunaj vozišča javne ceste, ki so namenjene kratkemu postanku udeležencev cestnega prometa, je dovoljeno parkirati, je dovoljeno parkirati tovorna vozila najdlje za dvojni čas predpisanega počitka voznika ali za čas prepovedi prometa. Voznik mora na notranji strani vetrobranskega stekla vidno označiti čas in datum začetka parkiranja. Parkiranje tovornega vozila brez nadzora voznika ali samo priklopnega vozila je na teh površinah prepovedano.«