Uradni list

Številka 92
Uradni list RS, št. 92/2015 z dne 4. 12. 2015
Uradni list

Uradni list RS, št. 92/2015 z dne 4. 12. 2015

Kazalo

3620. Odločba o ugotovitvi, da Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ni v neskladju z Ustavo, stran 10465.

  
Številka: U-I-220/14-11, U-I-161/14-15,
Up-559/14-14, U-I-21/15-7, Up-101/15-9, U-I-30/15-8, U-I-59/15-8
Datum:12. 11. 2015
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevami Višjega sodišča v Ljubljani, in na pobudi družbe Viba, d. o. o., Vransko, ki jo zastopa Marjan Feguš, odvetnik v Celju, in družbe Altana – Pst, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Jadek & Pensa, d. o. o., Ljubljana, ter v postopku za preizkus ustavnih pritožb družb Viba in Altana – Pst, na seji 12. novembra 2015
o d l o č i l o: 
1. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 100/13), kolikor se nanaša na upnike, ki so pred njegovo uveljavitvijo v postopkih zavarovanja dosegli izdajo predhodne odredbe zoper dolžnika, nad katerim se je začel stečajni postopek, pa je bil njihov postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavljen, opravljena dejanja pa razveljavljena na podlagi 4. točke tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo in 10/15 – popr.), ni v neskladju z Ustavo.
2. Ustavna pritožba družbe Viba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 789/2014 z dne 8. 5. 2014 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. I Pg 384/2013 z dne 3. 2. 2014 se ne sprejme.
3. Ustavna pritožba družbe Altana – Pst zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 368/2014 z dne 13. 11. 2014 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Pg 275/2011 z dne 22. 8. 2014 se ne sprejme.
4. Pobudnica oziroma pritožnica družba Altana – Pst sama nosi svoje stroške postopka s pobudo in z ustavno pritožbo.
O b r a z l o ž i t e v 
A. 
1. Višje sodišče v Ljubljani v treh vsebinsko enakih vlogah zahteva presojo "51. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP-F), kolikor se nanaša na 8. člen ZFPPIPP-F glede predhodnih odredb". V prvi zahtevi navaja, da je Okrajno sodišče v Kranju v postopku zavarovanja št. Z 64/2013 zaradi izpodbijane določbe ustavilo postopek zavarovanja s predhodno odredbo in razveljavilo vsa opravljena dejanja. Iz podatkov v spisu naj bi izhajalo, da so bile nekatere predhodne odredbe (prepoved organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima dolžnik odprt transakcijski račun, dolžniku ali komu drugemu izplačati denarne zneske v višini, določeni s predhodno odredbo; rubež premičnin dolžnika in vpis rubeža v uradni register zarubljenih premičnin in zastavnih pravic; ter rubež terjatev dolžnika in vpis zastavne pravice v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev na nematerializiranih vrednostnih papirjih, katerih imetnik je dolžnik) realizirane, npr. z rubežem premičnin ter evidentiranjem in rezervacijo sredstev na računu dolžnika. Dejanja naj bi bila opravljena pred začetkom stečajnega postopka, ki se je kasneje začel nad dolžnikom, in pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F, kar naj bi pomenilo, da je upnik pridobil zastavno pravico pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F. V drugi zahtevi predlagatelj navaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v postopku zavarovanja št. Z 158/2012 prav tako ustavilo postopek in razveljavilo opravljena dejanja, pri čemer so bile predhodne odredbe (prepoved organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima dolžnik odprt transakcijski račun, dolžniku ali komu drugemu izplačati denarne zneske v višini, določeni s predhodno odredbo; rubež premičnin dolžnika in vpis rubeža v uradni register zarubljenih premičnin in zastavnih pravic; rubež terjatev dolžnika in vpis zastavne pravice v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev na nematerializiranih vrednostnih papirjih, katerih imetnik je dolžnik; ter rubež premičnih stvari dolžnika in vpis zastavne pravice v sodni register pri deležih dolžnika kot družbenika v družbi) prav tako že realizirane. Tudi v tem primeru naj bi upnik že pred začetkom stečajnega postopka in pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F pridobil zastavne pravice na predmetih zavarovanja. V tretji zahtevi predlagatelj navaja, da je Okrajno sodišče v Kamniku v postopku zavarovanja št. Z 12/2012 ustavilo postopek zavarovanja in razveljavilo opravljena dejanja, pri čemer je bilo v postopku zavarovanja odrejenih vseh šest vrst predhodnih odredb po prvem odstavku 260. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11 in 53/14 – v nadaljevanju ZIZ) in prav tako so bile predhodne odredbe realizirane že pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F.
2. Predlagatelj, ki odloča o pritožbah zoper prvostopenjske sklepe o ustavitvi postopka zavarovanja in razveljavitvi vseh opravljenih dejanj, meni, da 8. člen ZFPPIPP-F, ki je dodal 4. točko tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), posega v načelo zaupanja v pravo, varovano v 2. členu Ustave, tistih upnikov, ki so na podlagi izdanih predhodnih odredb že pridobili zastavno pravico, kot so jih pridobili upniki v primerih, o katerih odloča predlagatelj. Zakonodajalec naj bi namreč takim upnikom odvzel možnost uveljavljanja ločitvene pravice v stečajnem postopku v primeru, da bi jo upnikom uspelo pravočasno upravičiti, s čimer naj bi spreminjal njihov pravni položaj v stečajnem postopku. Dopolnjen tretji odstavek 132. člena ZFPPIPP se je začel uporabljati 7. 12. 2013 za vse upnike, kar naj bi pomenilo, da ni bilo upoštevano, da so nekateri upniki s predhodnimi odredbami že pridobili zastavno pravico in s tem možnost uveljavljanja ločitvene pravice v stečajnem postopku. Predlagatelj navaja, da upniki ob vložitvi predloga za izdajo predhodne odredbe niso mogli pričakovati spremembe in takojšnje uveljavitve nove zakonske ureditve. Iz obrazložitve predloga ZFPPIPP-F naj ne bi izhajal javni interes, ki bi utemeljeval poseg v pričakovanja upnikov, ki so pridobili zastavno pravico s predhodno odredbo. Ker zakonodajalec ni predvidel prehodne ureditve, naj bi kršil načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.
3. Predlagatelj povzema ureditev postopka zavarovanja s predhodno odredbo in navaja, da v pravni teoriji in sodni praksi ni sporno, da upnik pridobi na predmetih zavarovanja zastavno pravico, opozarja pa, da v sodni praksi ni enotnega stališča o vprašanju pridobitve ločitvene pravice za primere, ko se začne stečajni postopek nad dolžnikom, še preden upnik upraviči predhodno odredbo. Iz sodne prakse naj bi tako izhajali diametralno nasprotni stališči. Po prvem naj bi z začetkom stečajnega postopka zastavna pravica prenehala, po drugem pa naj bi upnik na podlagi zastavne pravice, pridobljene s predhodno odredbo, pridobil ločitveno pravico, ki jo lahko uveljavi v stečajnem postopku. Ureditev 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP naj bi tako zaključila razpravo, ali je zastavnim pravicam, pridobljenim s predhodnimi odredbami, mogoče priznati lastnost ločitvene pravice v stečajnem postopku. Vendar pa bi po mnenju predlagatelja zakonodajalec moral za upnike, ki so zastavne pravice pridobili s predhodnimi odredbami pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F, določiti prehodno ureditev, saj se z njo spreminja njihov pravni položaj. Točka 4 tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP naj ne bi imela take procesne narave, da bi jo bilo mogoče uporabljati takoj tudi za tekoče sodne postopke.
4. Državni zbor na navedbe v zahtevi št. U-I-220/14 ni odgovoril. Svojih stališč o navedbah v zahtevi ni posredovala niti Vlada. Ker sta predlagateljevi druga in tretja zahteva (št. U-I-30/15 in št. U-I-59/15) po vsebini enaki kot njegova prva zahteva, Ustavno sodišče zahtev št. U-I-30/15 in št. U-I-59/15 Državnemu zboru ni pošiljalo v odgovor, ker je že imel možnost odgovoriti na vse zatrjevane neskladnosti izpodbijane ureditve.
5. Pobudnica družba Viba 4. točki tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP očita neskladje z 2., 14., 23., 33. in 155. členom Ustave. Svoj pravni interes za pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti utemeljuje z ustavno pritožbo zoper drugostopenjski sklep o zavrnitvi pritožbe in potrditvi prvostopenjske odločitve o ustavitvi postopka zavarovanja s predhodno odredbo in razveljavitvi opravljenih dejanj v postopku zavarovanja, saj naj bi odločitev temeljila na izpodbijani določbi ZFPPIPP. Navaja, da je v postopku zavarovanja izposlovala izdajo predhodne odredbe s prepovedjo organizaciji za plačilni promet izplačati toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu z njenih računov ali depozitov do višine zavarovane terjatve. S tem naj bi pridobila zastavno pravico pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnico in pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F. Zato naj bi ZFPPIPP-F posegel v njeno pridobljeno pravico ali vsaj pričakovalno pravico, da bo poplačana iz predmeta zastave. Pobudnica navaja, da se je upravičeno zanesla, da bo z uspehom v postopku zavarovanja pridobila boljši položaj v stečajnem postopku, kot so ga tisti upniki, ki so še pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F pridobili ločitveno pravico. Njen pravni položaj naj bi se tako zaradi ZFPPIPP-F poslabšal za nazaj. Hkrati naj bi bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom, ker je zakonodajalec izenačil v bistvenem različne pravne položaje upnikov, in sicer tistih, ki so aktivno delovali in zavarovali svojo terjatev, in pasivnih upnikov, ki za svoje terjatve niso storili ničesar. Med obema skupinama upnikov naj bi bila bistvena razlika, zato naj bi bili neupravičeno enako obravnavani. Pobudnica poleg tega zatrjuje, da sta 2. in 4. točka četrtega odstavka 132. člena ZFPPIPP med seboj v nasprotju, saj naj bi ustavitev postopkov zavarovanja podirala shemo ter namen celotnega preostalega tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP. Izpodbijana ureditev naj bi rušila pravno varnost in posegala v pravico do sodnega varstva upnikov, ki so zastavno pravico pridobili še pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-F, saj upniki nimajo nobene možnosti zavarovati svojih terjatev, čeprav ZIZ to zavarovanje omogoča.
6. Glede ustavne pritožbe pritožnica družba Viba izraža svoje nestrinjanje s stališčem Višjega sodišča, da je pridobila le pogojno zastavno pravico. Meni, da ni jasno, kako je Višje sodišče prišlo do stališča o večinski sodni praksi, ki naj bi že sprejela enako stališče o pogojnosti zastavne pravice, in da ni mogoče govoriti o enotni in ustaljeni sodni praksi, saj gre le za nekaj objavljenih odločb pritožbenih sodišč. Ne teorija in ne sodna praksa pa naj ne bi pojasnili, zakaj upnik ne more pogojne ločitvene pravice upravičiti v času teka stečajnega postopka.
7. Pobudnica družba Altana – Pst navaja, da 4. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP negira samo bistvo začasnih in predhodnih odredb, ki naj bi bile namenjene zagotavljanju ustreznega in učinkovitega sodnega sistema in varstvu pravice do izvršbe. Ureditev naj bi torej posegala v pravice iz četrtega odstavka 15. člena in 23. člena Ustave ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Opisani poseg naj bi bil nesorazmeren in zato protiustaven ter protikonvencijski. Razlaga zakonodajalca, ki izhaja iz zakonodajnega gradiva k ZFPPIPP-F, naj bi bila napačna in ustavno sporna, saj naj bi zakonodajalec izhajal iz napačne predpostavke, da se v postopku zavarovanja s predhodno odredbo ne pridobi ločitvena pravica. Zaradi navedenega naj bi izpodbijana ureditev posegala v pričakovalne pravice tistih, ki so pridobili ločitvene pravice s predhodnimi odredbami, in naj bi pomenila poseg v premoženje, varovano s 33. členom Ustave in 1. členom Prvega protokola k EKČP. Izpodbijana ureditev naj bi enako obravnavala položaje različnih skupin upnikov, ki med seboj niso enaki, in sicer položaj upnikov, ki je že pred začetkom stečajnega postopka pridobil zastavno pravico na določenem premoženju dolžnika, in položaj upnikov, ki te pravice pred začetkom stečajnega postopka niso pridobili. Zato je po prepričanju pobudnice izpodbijana ureditev v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in 22. členom Ustave.
8. Pritožnica družba Altana – Pst v ustavni pritožbi, s katero utemeljuje svoj pravni interes za pobudo, očita izpodbijanim sodnim odločbam kršitev 2. člena, četrtega odstavka 15. člena, 22., 23., 33. in 155. člena Ustave, 6. in 13. člena EKČP ter 1. člena Prvega protokola k EKČP. Navaja, da je v postopku zavarovanja s predhodno odredbo s prepovedjo organizaciji za plačilni promet, da plača blokirani znesek na dolžnikovem računu dolžniku ali tretji osebi po njenem nalogu, pridobila ločitveno pravico, sodišče pa je vanjo nezakonito poseglo in ji jo je odvzelo. Navaja, da se je postopek zavarovanja pravnomočno končal pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F, zato sodišče ne bi smelo uporabiti izpodbijane določbe. Zato naj bi šlo za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov, ki jo postulira 155. člen Ustave, in načel pravne države iz 2. člena Ustave, ter za nedovoljen poseg v pridobljene pravice pobudnice in v pravnomočne zaključene postopke in izdane sodne odločbe ter za poseg v njeno pravico do zasebne lastnine. Sodišču očita še očitno napačno uporabo ZIZ, saj ločitvena pravica na podlagi predhodne odredbe ni pogojna. Končno naj bi bilo sklicevanje Višjega sodišča na večinsko sodno prakso napačno, saj naj bi se posamezni primeri, na katere se sklicuje sodišče, med seboj v bistvenem razlikovali od pritožničinega.
9. Državni zbor na navedbe v pobudah družb Viba in Altana – Pst ni odgovoril, Vlada pa ni posredovala svojega mnenja.
B. – I. 
10. Ustavno sodišče je pobudi sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS), je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
B. – II. 
Razmejitev različnih položajev in njen vpliv na presojo ustavnosti ter obseg presoje 
11. V obravnavani zadevi ima Ustavno sodišče pred seboj pet dejanskih stanov, zaradi katerih se nakazujeta dva različna ustavnopravna položaja, kar bi lahko bilo pomembno za presojo ustavnosti. V prvi in tretji zahtevi predlagatelja (št. U-I-220/14 in št. U-I-59/15) in enako v pobudi družbe Altana – Pst gre za položaj, ko so bile pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F izdane ne le predhodne odredbe, temveč so se nad dolžniki tudi že začeli stečajni postopki. V drugi zahtevi (št. U-I-30/15) in pobudi družbe Viba je položaj nekoliko drugačen, saj je bila le predhodna odredba izdana pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F, medtem ko sta se stečajna postopka nad dolžnikoma začela po uveljavitvi ZFPPIPP-F.
12. Ne glede na opisano razliko med posameznima položajema je Ustavno sodišče izpodbijano ureditev presojalo enotno in ni razlikovalo med položajem, opisanim v prejšnji točki. V vseh petih zadevah je namreč očitek enak, in sicer, da je zakonodajalec s sprejetjem ZFPPIPP-F posegel v položaje, pravice oziroma upravičenja, ki naj bi jih stranke v postopkih zavarovanja pridobile že pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F in ki naj bi jih varovale različne človekove pravice oziroma ustavna načela. Zato okoliščina, kdaj so se začeli stečajni postopki nad posameznim dolžnikom (pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F ali po njej), za presojo ustavnosti v obravnavanem primeru ni pravno odločilna in je Ustavno sodišče ni upoštevalo. Pravno odločilna je le okoliščina, ali je bila predhodna odredba izdana pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F. Zato je Ustavno sodišče štelo, da predlagatelj in pobudnika izpodbijata ZFPPIPP-F, kolikor se nanaša tudi na take upnike.
13. V postopkih zavarovanja v petih zadevah, v katerih je bila uporabljena izpodbijana ureditev, so sodišča odredila vse mogoče vrste predhodnih odredb, urejene v prvem odstavku 260. člena ZIZ, kar Ustavnemu sodišča omogoča celovito presojo ureditve ustavitve postopka zavarovanja in razveljavitve opravljenih dejanj, ki jo določa z 8. členom ZFPPIPP-F dodana 4. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP.
14. Pobudnica družba Altana – Pst izpodbijani določbi ZFPPIPP poleg neskladij z Ustavo očita tudi neskladje s 6. in 13. členom EKČP ter 1. členom Prvega protokola k EKČP. Ker vse tisto, kar terjajo te konvencijske pravice, jamči tudi Ustava, je odgovor na očitke o neskladju z Ustavo tudi odgovor na očitke o neskladju z navedenimi konvencijskimi pravicami.
B. – III. 
O predhodnih odredbah 
15. Postopek zavarovanja s predhodno odredbo, pogoje za izdajo predhodne odredbe in njeno prenehanje ter vrste predhodnih odredb ureja ZIZ. Podrobneje je ta vprašanja Ustavno sodišče obravnavalo že v odločbi št. U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 58/14). V njej je pojasnilo tudi že, da na podlagi predhodne odredbe praviloma nastane zastavna oziroma prednostna poplačilna pravica upnika. To velja za premičnine, terjatve in pravice.1 Drugače je pri predznambi zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali pravici, vknjiženi na nepremičnini, kjer zastavna pravica ne nastane, saj je predznamba pogojni vpis, ki učinkuje pod odložnim pogojem, da se upraviči (1. točka prvega odstavka 49. člena Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/03, 45/08, 28/09 in 25/11 – v nadaljevanju ZZK-1), in se dovoli na podlagi listin, ki verjetno izkazujejo pravni temelj pridobitve oziroma prenehanja pravic (49. člen ZZK-1).2 S predznambo torej zastavna pravica še ne nastane, ko pa se predznamba upraviči, nastane z učinkom za nazaj (ex tunc), tj. od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za predznambo.3 V pravni teoriji4 in sodni praksi5 je sprejeto stališče, da pridobi upnik s predznambo hipoteke kot pogojnim vpisom v zemljiško knjigo pogojno hipoteko. Hipoteka torej obstaja pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo.6 Predhodna odredba s predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini je torej primer, ki kaže, da ne drži trditev predlagatelja, da na podlagi predhodne odredbe vselej nastane zastavna pravica. Vendar pa to za odločitev v obravnavani zadevi ni bistveno.
16. Do vprašanja, kakšne so značilnosti pravice upnika, ki izhaja iz predhodne odredbe, se Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-148/13 ni opredelilo. Kot že povedano, je za predhodno odredbo s predznambo hipoteke značilna pogojnost. Pogojnost pa je hkrati značilnost, ki jo je mogoče pripisati vsem predhodnim odredbam iz 260. člena ZIZ. Upnik pridobi ne glede na obliko zavarovanja samo pogojno zastavno pravico. Pogojnost se kaže v tem, da je obstoj predhodne odredbe odvisen od rešitve spora o terjatvi, za zavarovanje katere je bila predhodna odredba izdana. Terjatev, ki naj se s predhodno odredbo zavaruje, (še) ni pravnomočno ugotovljena. Če je, je upniku s tem uspelo izdajo predhodne odredbe upravičiti, če ni, ima to za posledico, da sodišče postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavi in razveljavi opravljena dejanja (3. točka prvega odstavka 264. člena ZIZ). Stališče o pogojnosti kot temeljni značilnosti zastavne pravice, ki izvira iz izdane predhodne odredbe, je v pravni teoriji7, 8 in sodni praksi9 široko sprejeto.10 Z njim pa je hkrati zagotovljeno enako obravnavanje upnikov, ki so uspeli s predlogom za izdajo predhodne odredbe, saj so upniki obravnavani enako ne glede na vrsto predhodne odredbe (prvi odstavek 260. člena ZIZ). Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da bi bili upniki, ki so predlagali predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali na pravici, vknjiženi na nepremičnini (6. točka prvega odstavka 260. člena ZIZ), v slabšem položaju kot upniki, ki so predlagali katero izmed drugih vrst predhodnih odredb (1. do 5. točka prvega odstavka 260. člena ZIZ).
17. Pogojnost pravice, pridobljene s predhodno odredbo, je v obravnavani zadevi ključnega pomena. Po eni strani namreč vpliva na nastanek ločitvene pravice, po drugi strani pa se z začetkom stečajnega postopka glede na njegove pravne posledice zastavlja vprašanje, ali je po začetku stečajnega postopka še mogoče upravičiti predhodno odredbo oziroma izpolniti pogoj, da se zastavna pravica iz pogojne spremeni v nepogojno.
18. Institut ločitvene pravice11 je splošno uveljavljen v postopkih zaradi insolventnosti. Njen učinek je v stečajnem postopku ta, da omogoča poplačilo terjatve, ki je zavarovana z ločitveno pravico, iz posebne razdelitvene mase (371. člen ZFPPIPP).12 Za veljavno pridobitev ločitvene pravice morajo zahteve za posamezni pravni položaj obstajati (biti uresničene) ob začetku insolvenčnega postopka.13 Šele z začetkom stečajnega postopka nastane ločitvena pravica, ki daje prednostno plačilno pravico iz določenega premoženja stečajnega dolžnika. To odločilno vezanost obstoja ločitvene pravice na tek postopka zaradi insolventnosti je očitno prezrla sodna praksa, saj si je le tako mogoče razlagati stališče, po katerem je ločitvena pravica, pridobljena na podlagi zavarovanja s predhodno odredbo, pogojna. Pogojna narava ločitvene pravice je (bila) široko sprejeta v sodni praksi.14 Kljub temu sodna praksa ni bila enotna glede vprašanja, kakšna je pravna usoda (pogojne) ločitvene pravice, ko se nad dolžnikom začne stečajni postopek, na kar opozarja predlagatelj v zahtevi.
19. Med pravnimi posledicami začetka stečajnega postopka je med drugim tudi vpliv na izvršilne postopke (in postopke zavarovanja). Za postopke zavarovanja s predhodno odredbo je odločilnega pomena prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP, saj je treba predhodno odredbo upravičiti s sklepom o izvršbi. Prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. To pomeni, da kot pravna posledica začetka postopka zaradi insolventnosti nastane pravna ovira za dovolitev izvršbe ali zavarovanja. Na to določbo je mogoče gledati z dveh vidikov, bodisi z vidika izvršilnega postopka15 bodisi z vidika stečajnega postopka. Za obravnavano zadevo je pomemben le zadnji.
20. Z vidika stečajnega postopka je treba odgovoriti na vprašanje, ali obstaja več mogočih razlag prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP in med njimi taka, po kateri je po začetku stečajnega postopka še dopustno izdati sklep o izvršbi, ki je nujni pogoj za upravičenje predhodne odredbe. V teoriji prava ni sporno, da je jezikovna metoda temeljna metoda razlage pravnih norm, saj mogoč jezikovni pomen zakonskega besedila določa zunanjo mejo, ki je z drugimi metodami razlage ni dopustno prestopiti.16 Vendar pa je treba z drugimi metodami razlage vselej preveriti jezikovno razlago in jo potrditi ali utemeljiti tistega izmed več mogočih besednih pomenov, ki je njegov pravi (pravni pomen).17 Jezikovno gledano, je pomen zakonske določbe prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP pomensko zaprt, določba pa jasna in ne dopušča več mogočih besednih pomenov. Iz prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP izhaja jasna prepoved izvršbe in zavarovanja, ki preprečuje, da bi po začetku stečajnega postopka še bilo mogoče izdati sklep o izvršbi ali zavarovanju. V stečajnem postopku je prepoved izvršbe in zavarovanja iz prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP izraz načela koncentracije, ki pomeni, da lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP). Gre za dopolnilno načelo, s katerim se pravzaprav uresničuje načelo enakega obravnavanja upnikov, ki je temeljno načelo insolvenčnih postopkov in pomeni uresničitev splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.18 Prav tako namenska in logična razlaga ne puščata dvomov, da je pravi pomen te zakonske določbe, da po začetku stečajnega postopka ni več dopustno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. Zgodovinska metoda19 pa nam pokaže, da gre za določbo, ki se ni spreminjala že vse od avstrijskega stečajnega zakona, ki se je uporabljal na ozemlju Republike Slovenije in vsebuje vsebinsko enako določbo,20 ki prepoveduje prisilno zastavno ali poplačilno pravico po začetku stečajnega postopka.21
21. Prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP ima za posledico, da s trenutkom začetka stečajnega postopka postane gotovo, da upnik pogojev za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bo mogel več izpolniti, saj zaradi nje ne more več doseči izdaje sklepa o izvršbi. Z vidika izvršilnega postopka nastopijo okoliščine, ki jih ureja že drugi odstavek 264. člena ZIZ in ki zahtevajo, da sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja. V pravni teoriji22 in sodni praksi23 nastali položaj primerjajo s položajem, ko je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala (3. točka prvega odstavka 264. člena ZIZ), saj je tudi v tem položaju gotovo, da pogoji za dovolitev izvršbe ne bodo nikoli izpolnjeni.24
22. Na vprašanje, kakšna je usoda (pogojne) ločitvene pravice, ko se začne stečajni postopek, je, kot že rečeno, sodna praksa odgovarjala neenotno. Večinsko stališče, zastopano v sodni praksi, je, da z začetkom stečajnega postopka pogojna ločitvena pravica preneha oziroma ne obstaja več, zato mora izvršilno sodišče ustaviti postopek s predhodno odredbo in razveljaviti opravljena dejanja.25 Drugi del sodne prakse je nekoliko drugačen. Meni namreč, da je upnik z zavarovanji s predhodno odredbo pridobil (pogojno) ločitveno pravico, da ta ne ugasne in da je njena pravna usoda odvisna od odločitve stečajnega (oziroma po prerekanju in napotitvi pravdnega) sodišča.26
23. Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva k predlogu ZFPPIPP-F, je zakonodajalec zaznal, da obstaja neenotna sodna praksa, in je zaradi jasnosti ureditve pravnih posledic začetka stečajnega postopka dopolnil tretji odstavek 132. člena ZFPPIPP.27 Zakonodajalec meni, da pri zavarovanju na podlagi predhodne odredbe ločitvena pravica z začetkom stečajnega postopka ne nastane, ker predhodne odredbe ni več mogoče upravičiti v stečajnem postopku. Enako stališče pa je, kot rečeno, zastopala večinska sodna praksa, ki je že pred ZFPPIPP-F menila, da z začetkom stečajnega postopka pogojna ločitvena pravica preneha oziroma ne obstaja več,28 zato mora izvršilno sodišče ustaviti postopek s predhodno odredbo in razveljaviti opravljena dejanja. To pomeni, da so sodišča (večinoma) že pred ZFPPIPP-F določbe ZFPPIPP razlagale na način, kot ga sedaj izrecno določa 4. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP.
24. Opisane značilnosti predhodne odredbe so izhodišče presoje ustavnosti izpodbijane zakonske ureditve, ki določa: "(3) Začetek stečajnega postopka ima naslednje pravne posledice za postopek izvršbe in zavarovanja, ki je bil začet proti insolventnemu dolžniku pred začetkom postopka: […] 4. postopek zavarovanja z začasno odredbo ali predhodno odredbo se ustavi z začetkom stečajnega postopka in razveljavijo vsa dejanja, opravljena v tem postopku."
B. – IV. 
Prepoved povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave) 
25. Prvi očitek, na katerega mora odgovoriti Ustavno sodišče, je očitek pobudnic, da izpodbijana ureditev, ki nalaga ustavitev postopka zavarovanja in razveljavitev vseh opravljenih dejanj v postopku zavarovanja, retroaktivno posega v njun položaj, saj naj bi posegla v njuno že pridobljeno zastavno pravico, nastalo s predhodno odredbo v postopku zavarovanja pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F.
26. Od uveljavitve ZFPPIPP-F velja, da se z začetkom stečajnega postopka postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavi in se razveljavijo vsa dejanja, opravljena v tem postopku (4. točka drugega odstavka 132. člena ZFPPIPP). Ureditev ustavitve postopka zavarovanja in razveljavitev opravljenih dejanj velja za vse postopke zavarovanja s predhodno odredbo, tako za tiste, ki so v trenutku uveljavitve ZFPPIPP-F že tekli, kot tudi za tiste, ki so se začeli po uveljavitvi ZFPPIPP-F.
27. Ustava varuje pridobljene pravice v 155. členu. Ta določba, razen pod pogoji iz drugega odstavka, prepoveduje povratni učinek pravnih aktov. Predpis učinkuje povratno tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tudi tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme.29
28. Kot izhaja iz obrazložitve te odločbe v delu B. – III., je temeljna značilnost predhodnih odredb njihova začasnost in pogojnost, s tem pa negotovost, ali bo dolžniku uspelo predhodno odredbo upravičiti. Zato v primeru upnikov, ki so pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F uspeli s predlogom za začasno zadržanje, ne gre za pravne položaje ali pravna dejstva, ki bi že bili zaključeni pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F, temveč le za viseče položaje, njihova usoda pa je odvisna od tega, ali bodo uspeli predhodno odredbo (pravočasno) upravičiti. Že zato v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o retroaktivnem posegu v pridobljene pravice.
29. Iz opisanih značilnosti predhodnih odredb v delu obrazložitve B. – III. izhaja, da se položaj upnikov, ki so pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F pridobili predhodno odredbo za zavarovanje svoje še ne pravnomočno ugotovljene terjatve, z uveljavitvijo ZFPPIPP-F ni spremenil. Ne gre namreč za to, da je zakonodajalec uredil njihove položaje na novo in drugače, temveč da je le jasneje povedal nekaj, kar je glede na naravo stečajnega postopka in na večinsko sodno prakso že izhajalo iz ZFPPIPP. Pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F in po njej ostaja položaj upnikov, ki so v postopkih zavarovanja uspeli s predlogom za predhodno odredbo, nad dolžnikom pa se je začel stečajni postopek, preden so jo uspeli upravičiti, enak. V obeh primerih je namreč postopek ustavljen in razveljavljena so opravljena dejanja, le da so to pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F sodišča naredila s pomočjo razlage ZFPPIPP, po uveljavitvi ZFPPIPP-F pa na izrecni zakonski podlagi, tj. 4. točki tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP.
30. Glede na to izpodbijana ureditev ni v neskladju s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov, zagotovljeno v 155. členu Ustave.
Načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave) 
31. Predlagatelj noveli ZFPPIPP-F, ki je dodala 4. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, očita, da bi za upnike, ki so pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F v postopkih zavarovanja pridobili zastavne pravice na podlagi predhodnih odredb, moral vzpostaviti prehodno ureditev, po kateri nova ureditev zanje ne bi veljala. Zatrjuje torej, da je zakonodajalec kršil načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave s tem, ko ni predvidel prehodne ureditve.
32. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da načelo zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da mu država pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu (odločba št. U-I-370/06 z dne 17. 1. 2008, Uradni list RS, št. 15/08, in OdlUS XVII, 3). Da je prišlo po poslabšanja posameznikovega pravnega položaja, je torej conditio sine qua non, da je sploh mogoče govoriti o kršitvi načela zaupanja v pravo.
33. Kot je Ustavno sodišče pojasnilo že v 29. točki obrazložitve, v obravnavanem primeru ni prišlo do sprememb pravnih položajev tistih upnikov, ki so v postopkih zavarovanja s predhodno odredbo pridobili pogojno zastavno pravico pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F, pa je bil na podlagi 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP postopek zavarovanja ustavljen in so bila razveljavljena opravljena dejanja zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnikom. Z ZFPPIPP-F je zakonodajalec le jasneje določil, kar je glede na večinsko sodno prakso30 že izhajalo iz ZFPPIPP. Ker se torej pravni položaj upnikov, ki so v postopkih zavarovanja s predhodno odredbo pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F pridobili pogojno zastavno pravico, ni poslabšal, se vprašanje prehodne ureditve za ureditev njihovega položaja v obravnavanem primeru sploh ne more zastaviti. Zato ZFPPIPP-F, ker ni določil prehodne ureditve položaja upnikov, ki so v postopkih zavarovanja pred njegovo uveljavitvijo pridobili predhodno odredbo za zavarovanje svoje še ne pravnomočno ugotovljene terjatve, ni v neskladju z načelom zaupanja v pravo, varovanem v 2. členu Ustave.
Pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave) 
34. Pobudnici izpodbijani ureditvi očitata med drugim, da je posegla v njune s 33. členom Ustave varovane pričakovalne pravice, da bodo njune terjatve poplačane.
35. Pravica do zasebne lastnine, varovana v 33. členu Ustave, zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju, bistveni element te svobode pa pomeni tudi razpolaganje s stvarmi in pravicami, ki so predmet lastnine.31 Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča pravica do zasebne lastnine oziroma njeno varstvo ne obsega le obstoječe lastnine, temveč tudi zahtevke v povezavi s t. i. pričakovalnimi pravicami.32 Pritožnik se torej lahko uspešno sklicuje na pravico do zasebne lastnine tudi v primeru, ko izkaže, da obstaja njegov konkretni, na veljavnem pravu temelječi zahtevek za pridobitev določene lastnine. Ta zahtevek mora biti na pravu ali ustaljeni sodni praksi temelječe pričakovanje pridobitve lastninske pravice in ne samo upanje na njeno pridobitev.33
36. V obravnavanem primeru je treba najprej presoditi, ali gre pri položaju, ki ga zagotavlja predhodna odredba, sploh za lastnino v smislu 33. člena Ustave. Ugotovljeno je namreč bilo, da z začetkom stečajnega postopka ločitvena pravica, ki naj bi nastala na podlagi predhodne odredbe, sploh ne nastane. Pri položaju pobudnic je treba strogo razlikovati med terjatvijo34 in zavarovanjem poplačila te terjatve. V obravnavanem primeru se izpodbijana ureditev nanaša le na prednostno poplačilno pravico iz posebne razdelitvene mase in ne na terjatev.35
37. O ločitvenih pravicah je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da gre za pričakovalne pravice, ki jih varuje 33. člen Ustave (odločba Ustavnega sodišča št. Up-179/12 z dne 16. 9. 2014). Vendar pa je treba upoštevati, da je v tem primeru položaj drugačen kot v primeru, v katerem je bilo sprejeto to stališče. V citiranem primeru je namreč šlo za ločitveno pravico, ki je imela svojo pravno podlago v sporazumih o zavarovanju denarnih terjatev iz kreditnih pogodb, sklenjenih v obliki neposredno izvršljivih notarskih zapisov, na podlagi katerih je pritožnica po vpisu v zemljiško knjigo pridobila zastavno pravico (tj. hipoteko). Drugače pa je v obravnavanem primeru, v katerem naj bi ločitvena pravica imela svojo podlago v zastavni pravici, temelječi na predhodni odredbi. Kot je bilo že pojasnjeno, je predhodna odredba že od svojega nastanka le pogojna in odvisna od spora o obstoju terjatve. Ker pogoj zaradi začetka stečajnega postopka ne more biti več izpolnjen, ločitvena pravica s trenutkom začetka stečajnega postopka sploh ni nastala. To pomeni, da pojmovno ni mogoče govoriti o pričakovalni pravici in da stališča iz odločbe št. Up-179/12 ni mogoče upoštevati v obravnavanem primeru. Navedenemu stališču, po katerem v obravnavanem primeru ne gre za pričakovalno pravico, pritrjuje sodna praksa ESČP, po kateri ne gre za poseg v premoženje in s tem za kršitev 1. člena Prvega protokola k EKČP, če pogojni zahtevek ugasne, ker se pogoj ni izpolnil.36
38. Glede na navedeno izpodbijana ureditev ni v neskladju s 33. členom Ustave.
Načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave)
39. Pobudnici izpodbijani ureditvi očitata tudi, da enako obravnava položaje upnikov, ki naj bi se med seboj bistveno razlikovali. Razliko vidita v okoliščini, da nista bili pasivni in sta s svojim delovanjem izposlovali izdajo predhodne odredbe, s katero sta poskušali zavarovati svoje terjatve, medtem ko drugi upniki niso bili aktivni in si terjatve niso zavarovali s predhodno odredbo.
40. Splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave terja, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec take položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.37 Splošno načelo enakosti zakonodajalca zavezuje tudi, da v bistvenem različne položaje ureja različno. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpisi nikoli ne bi smeli različno urejati enakih položajev pravnih subjektov ali enako urejati njihovih različnih položajev, ampak da tega ne smejo početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga, ki izhaja iz narave stvari.
41. V trenutku, ko je nad dolžnikom začet stečajni postopek, se položaji upnikov, ki so pridobili predhodno odredbo za zavarovanje svoje nepravnomočno ugotovljene terjatve, in upniki, ki predhodne odredbe niso pridobili, med seboj ne razlikujejo več oziroma se položaji obeh skupin upnikov prav zaradi začetka stečajnega postopka izenačijo. Z začetkom stečajnega postopka ločitvena pravica sploh ni nastala, saj sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika, če je temu pred njegovim začetkom ni uspelo upravičiti. Prednost, ki naj bi jo imel upnik na podlagi predhodne odredbe glede na druge upnike v stečajnem postopku, nastopi le v primeru, če mu uspe predhodno odredbo upravičiti do začetka stečajnega postopka. Zato nosi upnik z vidika morebitnega stečajnega postopka tveganje odločitve, ali bo vložil predlog za izdajo predhodne odredbe ali ne. Zavedati se namreč mora, da zavarovanje s predhodno odredbo v kontekstu stečajnega postopka ne pripelje nujno do ločitvene pravice. Poleg tega ločitvena pravica sama po sebi ne nudi absolutnega varstva, saj obstaja možnost, da stečajni upravitelj ali drugi upniki ločitveno pravico prerekajo ali da jo izpodbijajo s pomočjo izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj.38 Gre torej za stvar ekonomske presoje, kakšnim rizikom se subjekt v civilnopravnem razmerju prostovoljno izpostavi. Zato upniki ne morejo utemeljeno pričakovati, da bi pravni red posebej varoval položaje, ki dajejo le pogojno varstvo, odvisno od okoliščin, ki niso predvidljive.
42. Glede na navedeno izpodbijana ureditev ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
Pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) 
43. Pobudnici izpodbijani ureditvi očitata, da negira instituta začasnih in predhodnih odredb, ki naj bi v okviru slovenskega pravnega reda zagotavljala možnost izvršbe, kot temeljnega dela pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave.
44. Ustavno sodišče pojasnjuje, da presoja izpodbijano ureditev le glede postopka zavarovanj s predhodnimi odredbami. Pobudnici namreč za presojo izpodbijane ureditve z vidika postopka zavarovanja z začasnimi odredbami ne izkazujeta pravnega interesa (prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82).
45. Po ustaljeni ustavnosodni presoji pravica do sodnega varstva zagotavlja tudi pravico zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72). Namen in cilj sodnega varstva je namreč praviloma dokončno dosežen šele z uresničitvijo določene pravice oziroma pravnega razmerja in ne le z odločitvijo o njegovem obstoju. Zato morajo biti tistim, ki jim je bila pravnomočno priznana pravica, dani možnost in sredstva, da to pravico tudi dejansko uveljavijo (odločbi Ustavnega sodišča št. Up-181/99 z dne 18. 12. 2002, Uradni list RS, št. 7/03, in OdlUS XI, 292, in št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999, Uradni list RS, št. 11/99, in OdlUS VIII, 13).39
46. Ustavno sodišče se z vidika pravice do sodnega varstva še ni opredelilo o pravici do izdaje predhodne odredbe. Večkrat pa je že odločilo, da pravica do izdaje začasne odredbe kot sredstva zavarovanja ne izhaja neposredno iz pravice do sodnega varstva (npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-106/02 z dne 25. 4. 2002, OdlUS XI, 128). Le ob dodatnem pogoju, namreč, da je začasna odredba nujno sredstvo, ki preprečuje, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena, je ta institut zavarovanja mogoče obravnavati v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave (tako npr. v sklepu Ustavnega sodišča št. Up-814/04 z dne 22. 3. 2005).
47. Mutatis mutandis velja povedano za predhodno odredbo, saj gre prav tako za sredstvo zavarovanja, ki ima tako kot začasna odredba (vsaj t. i. zavarovalna začasna odredba, ne pa tudi ureditvena40) namen zagotoviti uspeh bodoče izvršbe. Sredstva pri predhodni odredbi imajo neposreden cilj pripraviti tisto stanje, ki naj zavaruje bodočo dajatev kot tako, kakršna se sploh zahteva.41 Okoliščina, da se obe sredstvi zavarovanja razlikujeta v učinkih, ki jih lahko doseže upnik, tj. dejansko zavarovanje pri začasni odredbi in pogojno stvarnopravno zavarovanje pri predhodnih odredbah, razen pri predznambi zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini, na navedeno ne more vplivati. Kot rečeno, gre v obeh primerih le za časovno omejena sredstva zavarovanja, ki naj bi zagotovila uspešnost bodoče izvršbe. Ko je tako, ni mogoče govoriti o pravici do predhodne odredbe, ki bi izhajala neposredno iz pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Navedeno potrjuje sodna praksa ESČP, po kateri obveznost zagotovitve izvršitve obstaja le za pravnomočne, ne pa tudi za nepravnomočne sodne odločbe.42
48. Glede na navedeno 4. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP ni v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave.
Notranja nasprotja v ZFPPIPP (2. člen Ustave) 
49. Pobudnica družba Viba zatrjuje, da sta 2. in 4. točka četrtega odstavka 132. člena ZFPPIPP med seboj v nasprotju, saj naj bi ustavitev postopkov zavarovanja podirala shemo ter namen celotnega preostalega tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP.
50. Ustavno sodišče pojasnjuje, da po 160. členu Ustave ni pristojno odločati o medsebojni skladnosti zakonskih določb. Medsebojno skladnost zakonov oziroma zakonskih določb bi lahko presojalo le, če bi zaradi tega nastala taka notranja nasprotja znotraj pravnega reda, da bi bila kršena načela pravne države (2. člen Ustave).43 Za tako neskladje pa v obravnavani zadevi očitno ne gre, saj se posamezne točke tretjega odstavka 132. člena Ustave nanašajo na postopke zavarovanja (in izvršbe) z različnimi sredstvi zavarovanja, ki jih predvideva ZIZ. Sredstva se med seboj razlikujejo glede na pravne posledice, ki jih ima začetek stečajnega postopka na postopke zavarovanja oziroma izvršbe, in glede na značilnosti v teh postopkih vzpostavljenih zavarovanj denarnih terjatev.
51. Pobudnica družba Altana – Pst po vsebini zatrjuje še notranje neskladje med izpodbijano določbo in 280. členom ZFPPIPP za tiste primere, ko upnik v stečajnem postopku prijavi svojo terjatev in ločitveno pravico, ki ima podlago v izdani predhodni odredbi.
52. Med 4. točko tretjega odstavka 132. člena in 280. členom ZFPPIPP očitno ne gre za neskladje. Pravila 280. člena ZFPPIPP se v skladu s prvim odstavkom tega člena uporabljajo le za ločitvene pravice, pridobljene v postopku izvršbe ali zavarovanja, ki je bil prekinjen z začetkom stečajnega postopka po 2. točki tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP. ZFPPIPP v 280. členu uporablja splošni pojem postopek zavarovanja, ki sicer, jezikovno gledano, zajema vse postopke zavarovanja, ki jih ureja ZIZ, torej zastavno pravico na nepremičnini, zastavno pravico na premičnini, predhodne odredbe in začasne odredbe (prvi odstavek 240. člena ZIZ). Argument teleološke redukcije44 pa nam pove, da so lahko prekinjeni le tisti postopki zavarovanja, ki imajo za posledico ustanovitev ločitvene pravice s trenutkom začetka stečajnega postopka, saj gre pravzaprav za to, da se zastavna pravica z začetkom stečajnega postopka transformira v ločitveno pravico. Kot je bilo že pojasnjeno, postopek zavarovanja s predhodno odredbo ne omogoča ustanovitve ločitvene pravice v korist upnika, če je pred upravičenjem predhodne odredbe nad dolžnikom začet stečajni postopek. Zato postopek zavarovanja s predhodno odredbo ne more biti prekinjen, ker ločitvena pravica ni bila ustanovljena z začetkom stečajnega postopka, temveč mora biti ustavljen.
B. – V. 
Odločitev o zahtevah in pobudah 
53. Ustavno sodišče je glede na navedeno odločilo, da ZFPPIPP-F v obsegu, kot izhaja iz izreka, ni v neskladju z Ustavo (1. točka izreka).
Odločitev o ustavnih pritožbah in stroških 
54. Ustavni pritožbi sta temeljili na domnevi, da je izpodbijana ureditev protiustavna. Ustavno sodišče je presodilo, da ZFPPIPP-F ni v neskladju z Ustavo, zato družbi z ustavnima pritožbama ne moreta uspeti. Glede preostalih njunih očitkov pa Ustavno sodišče ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. in 3. točka izreka).
55. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ustavno sodišče je glede stroškov družbe Altana – Pst odločilo, kot izhaja iz 4. točke izreka.
C. 
56. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena, drugega odstavka 55.b člena v zvezi s tretjim odstavkom 26. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena, prvega odstavka 34. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnik dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Pri odločanju je bila izločena sodnica dr. Dunja Jadek Pensa. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.
 
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Predsednik 
1 Z rubežem premičnin in morebitnim vpisom rubeža v ustrezni register, rubežem denarne terjatve ali terjatve, da se izročijo stvari, rubežem drugih premoženjskih oziroma materialnih pravic in z vpisom zastavne pravice v sodni register na deležu družbenika v družbi oziroma v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev na nematerializiranem vrednostnem papirju. Po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 53/14 – ZIZ-J) pa je bila odpravljena tudi dilema, o kateri v sodni praksi ni bilo enotnega stališča, ali z izplačilno prepovedjo organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska, za katerega je odredilo predhodno odredbo, nastane zastavna pravica ali ne. Po stališču Višjega sodišča v Celju v sodbi št. Cpg 343/2012 z dne 6. 2. 2013 je zastavna pravica nastala, po stališču Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu št. I Cpg 980/2012 z dne 17. 10. 2012 pa ta ni nastala. Enotna niso bila stališča v pravni literaturi, prim. npr. V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 257–258; D. Volk, Predhodne odredbe in insolvenčni postopki, Pravna praksa, št. 35 (2013), str. VI; M. Dika, Građansko ovršno pravo, Narodne novine, Zagreb 2007, str. 840. Točka 4 prvega odstavka 260. člena ZIZ sedaj določa, da lahko sodišče kot predhodno odredbo odredi rubež denarnih sredstev na dolžnikovem računu pri organizaciji za plačilni promet.
2 Prim. tudi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 285/2012 z dne 17. 4. 2012 in št. I Cp 272/2010 z dne 21. 4. 2010.
3 N. Plavšak, Zakon o zemljiški knjigi z uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 80–81; T. Keresteš v: M. Juhart in drugi (red.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 646.
4 T. Keresteš, nav. delo, str. 645; N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) z novelami ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-D, Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 53; N. Srećković, D. Lukić, Priručnik sudskog izvršnog postupka, Pravno ekonomski centar, Beograd 1981, str. 307; M. Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 90.
5 Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 259/2011 z dne 22. 12. 2011; sklepi Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2924/2001 z dne 13. 2. 2002, št. I Cpg 285/2012 z dne 17. 4. 2012, št. I Cp 272/2010 z dne 21. 4. 2010 in št. I Cpg 285/2012 z dne 17. 4. 2012.
6 N. Plavšak, nav. delo (2011), str. 53.
7 Prav tam; M. Dika, nav. delo, str. 840; N. Srećković, D. Lukić, nav. delo, str. 307. Prim. tudi S. Triva, V. Belajec, M. Dika, Sudsko izvršno pravo, Opči dio, 2. izdaja, Informator, Zagreb 1984, str. 381 in 382, kjer avtorji pogojnosti, razen pri predhodni odredbi s predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini, ne omenjajo. Pogojnost zastavne pravice je mogoče zaslediti že pri Neumannu: "Die Exekution zur Sicherstellung wahrt dem Gläbiger für seine Geldforderung ein Pfand- oder Befriedingungsrecht mit der Priorität vom Tage der Vornahme der sicherstellungsweisen Exekution unter der Bedingung, daß die Vollstreckbarkeit der sicherstellten Geldforderung vor Ablauf des Zeitraumes eintritt, für dessen die Sicherstellung gewährt wird." G. Neumann, Kommentar zur Exekutionsordnung vom 27. Mai 1896, RGBl. No. 79, 2. izdaja, Manzsche f. u. f. Hof-Verlags- und Universitäts-Buchhandlung, Dunaj 1909–1910, str. 1041.
8 Tudi avstrijska pravna teorija o zastavnih pravicah, pridobljenih v t. i. izvršbi v zavarovanje denarne terjatve (Exekution zur Sicherstellung), ki je primerljiva s predhodno odredbo, poudarja pogojnost zastavne pravice. P. Angst, Kommentar zur Exekutionsordnung (2. izdaja), Manzsche Verlags - und Universitätsbuchhandlung, Dunaj 2008, str. 1691 in str. 1710. Se pa slovensko in avstrijsko zavarovanje pomembno razlikujeta, saj avstrijski zakon ne zahteva, da upnik po pridobitvi izvršilnega naslova vloži predlog za izvršbo, s katerim izvršbo v zavarovanje upraviči. Prehod iz izvršbe v zavarovanje v izpolnitveno izvršbo (Befriedigungsexekution) nastopi brez odločitve sodišča. Prim. sodbo avstrijskega vrhovnega sodišča št. 3Ob10/72 z dne 10. 2. 1972, JBl. 1973, 321.
9 Sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 71/2014 z dne 20. 1. 2015; sklepa Višjega sodišča v Kopru št. II Ip 388/2013 z dne 19. 9. 2013 in št. Cpg 71/2013 z dne 30. 5. 2013; sklepi Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1387/2012 z dne 5. 3. 2013; št. I Cpg 938/2013 z dne 3. 9. 2013 in št. I Cpg 285/2012 z dne 17. 4. 2012.
10 Tako iz teorije kot iz sodne prakse izhaja, da naj bi predhodna odredba obstajala pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, za zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v 15 dneh od dneva, ko se izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (drugi odstavek 264. člena ZIZ) oziroma če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala (3. točka prvega odstavka 264. člena ZIZ). Glej opombi 7 in 9.
11 Ločitvena pravica (ex iure credito separatio) je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (prvi odstavek 19. člena ZFPPIPP).
12 Morebitni nezavarovani del terjatve se plača iz splošne razdelitvene mase (sedmi odstavek 371. člena ZFPPIPP).
13 Prelič, Pravne podlage za nastanek ločitvene pravice, Pravni letopis 2011, str. 78.
14 Čeprav je mogoče najti tudi odločitve, da v primeru predhodne odredbe s predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ni nastala niti pogojna ločitvena pravica. Npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1101/2011 z dne 8. 11. 2011 in št. I Cpg 285/2012 z dne 17. 4. 2012.
15 V pravni teoriji in sodni praksi ni povsem enotno stališče, ali je z vidika izvršilnega postopka postopek zaradi insolventnosti negativna procesna predpostavka (prim. N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 116) ali materialna ovira za dovolitev izvršbe (prim. načelno pravno mnenje, občna seja Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1998, Pravna mnenja, št. 1/98, str. 18), vsekakor pa nanjo pazi izvršilno sodišče ob dovolitvi izvršbe po uradni dolžnosti (prim. D. Wedam Lukić, Civilno izvršilno pravo, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana1991, str. 44–45). Po prevladujočem mnenju je začetek postopka zaradi insolventnosti razlog za zavrnitev predloga za izvršbo, saj pomeni t. i. impugnacijski ugovorni razlog (prav tam, str. 72; S. Triva, V. Belajec, M. Dika, nav. delo, str. 306–307).
16 M. Pavčnik, Teorija prava, 3. izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2007, str. 486.
17 Prav tam, str. 487.
18 Smiselno to izhaja že iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-253/04 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 10/06, in OdlUS XV, 5).
19 Prim. zlasti prvi odstavek 82. člena Zakona o prisilni poravnani in stečaju (Uradni list SFRJ, št. 15/ 65 in nasl.), prvi odstavek 148. člena Zakona o sanaciji in prenehanju organizacij združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 41/80), prvi odstavek 186. člena Zakona o sanaciji in prenehanju organizacij združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 72/86), prvi odstavek 99. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89) in prvi odstavek 111. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99 – ZPPSL).
20 Glej §10 avstrijskega insolvenčnega zakona iz leta 1914 (Kaiserliche Verordnung vom 10. Dezember 1914 über die Einführung einer Konkursordnung, einer Ausgleichsordnung und einer Anfechtungsordnung, RGBl. 337/1914).
21 Bartsch, Pollak, Löffler in Bartsch navajajo, da je razlog za tako pravilo enaka obravnava upnikov v stečajnem postopku, ki zahteva, da upniku po začetku stečajnega postopka ne sme biti omogočeno, da pridobi ugodnejši položaj od drugih upnikov. R. Bartsch, R. Pollak, A. Löffler, F. Bartsch, Konkursordnung, Ausgleichordnung, Anfechtungsordnung und deren Einführungsverordnung mit Erläuterungen, I. Band (Konkursordnung §§ 1–139), Verlag von F. Tempsky, Dunaj 1916, str. 98–99.
22 N. Plavšak, nav. delo (2011), str. 53.
23 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1387/2012 z dne 5. 3. 2013.
24 Navedeno je še očitneje v primeru predhodne odredbe s predznamovano hipoteko. Prvi odstavek 48. člena ZZK-1 namreč določa, da je preznamba glavni vpis, ki učinkuje pod pogojem, da se predznamba opraviči. Predznamovana hipoteka na podlagi predhodne odredbe po 51. členu ZZK-1 se po tretjem odstavku 52. člena ZZK-1 lahko opraviči samo tako, da se na podlagi sklepa o izvršbi na nepremičnino, ki ga je izdalo izvršilno sodišče na predlog upnika, v čigar korist je predznamovana hipoteka, ob zaznambi te izvršbe po 86. členu ZZK-1 hkrati po uradni dolžnosti vknjiži pridobitev te hipoteke v vrstnem redu predznamovane hipoteke. Zato tudi v primeru predhodne odredbe predznamovane hipoteke po začetku stečajnega postopka glede na prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP ni več mogoče upravičiti.
25 Prim. npr. sklepe Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 109/2014 z dne 17. 4. 2014; št. II Ip 388/2013 z dne 19. 9. 2013; št. Cpg 71/2013 z dne 30. 5. 2013; Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 938/2013 z dne 3. 9. 2013; št. I Cpg 1387/2012 z dne 5. 3. 2013, I Cpg 450/2014 z dne 8. 4. 2014; in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1736/2013 z dne 4. 3. 2014.
26 Sklep Višjega sodišča v Celju št. II Ip 129/2013 z dne 17. 4. 2013; sodba Višjega sodišča v Celju št. Cpg 343/2012 z dne 6. 2. 2013.
27 Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (EPA 1569-VI), str. 62.
28 Pravilneje bi sicer bilo govoriti o tem, da ločitvena pravica z začetkom stečajnega postopka ni nastala. Prim. sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 71/2014: "Sklep o zavarovanju s predhodno odredbo namreč ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika, če je pred opravičitvijo predhodne odredbe začet stečajni postopek."
29 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 65/08, in OdlUS XVII, 42), prim. z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/08 z dne 25. 9. 2008 (Uradni list RS, št. 96/08, in OdlUS XVII, 49).
30 Obstoj večinske sodne prakse je pomemben tudi zato, ker bi v primeru, če bi šlo za spremembo v pravnem položaju teh upnikov, bila ta relativno predvidljiva in so torej prizadeti s tem lahko vnaprej računali. Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-90/05 z dne 7. 7. 2005 (Uradni list RS, št. 75/05, in OdlUS XIV, 66).
31 Tako Ustavno sodišče med drugim v odločbi št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98, in OdlUS VII, 150), 22. in 23. točka obrazložitve, in v odločbi št. Up-77/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 118/06, in OdlUS XV, 98), 9. točka obrazložitve. Prim. G. Virant in L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 342 in 343.
32 Tako Ustavno sodišče med drugim v že navedeni odločbi št. Up-77/04, 9. točka obrazložitve.
33 Prav tam, 10. točka obrazložitve. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 58/07, in OdlUS XVI, 64), 32. točka obrazložitve.
34 Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da so tudi terjatve varovane v okviru 33. člena Ustave, prim. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 29/07, in OdlUS XVI, 20) in št. U-I-117/07. Varstvo terjatev kot premoženja priznava tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), prim. sodbo v zadevi Kopecký proti Slovaški z dne 28. 9. 2004.
35 Terjatev brez prednostne poplačilne pravice je namreč poplačana skupaj s terjatvami drugih stečajnih upnikov iz splošne razdelitvene mase (pro rata pari passu), ob pogoju, da bi bila v stečajnem postopku priznana (oziroma v pravdi na podlagi prerekanja pravomočno ugotovljena).
36 Prim. npr. odločitve ESČP v zadevah De Napoles Pacheco proti Belgiji z dne 5. 10. 1978, Agneessens proti Belgiji z dne 12. 10. 1988, Bugarski in von Vuchetich proti Sloveniji z dne 3. 7. 2001: "There can be no deprivation of possessions if a conditional claim lapses as a result of the non-fultilment of the condition; qu'il n'y a pas privation de propriété lorsqu'une créance conditionnelle se trouve périmée par la suite de la non réalisation de la condition." Več o pogojnih zahtevkih, ki jim ESČP ni priznalo varstva, glej D. J. Harris in drugi, Harris, O'Boyle & Warbrick: Law of the European Convention on Human Rights, Oxford University Press, Oxford 2014, str. 868.
37 Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26), št. U-I-275/05 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 118/07, in OdlUS XVI, 85), št. U-I-218/07 z dne 26. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 27/09, in OdlUS XVIII, 12), št. U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011 (Uradni list RS, št. 94/11) in št. U-I-149/11 z dne 7. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 51/12).
38 Prim. Angst, nav. delo, str. 1692, ki glede avstrijske ureditve opozarja še na ugasnitev vseh zavarovanj, ki so nastala v 60 dneh pred začetkom stečajnega postopka. Taka je bila slovenska ureditev v prvem odstavku 280. člena ZFPPIPP vse do Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 52/10 – ZFPPIPP-C).
39 Da je izvršba sestavni del sojenja v smislu 6. člena EKČP, izhaja tudi iz sodne prakse ESČP, npr. sodbi v zadevah Hornsby proti Grčiji z dne 19. 3. 1997 in Molnar Gabor proti Srbiji z dne 8. 12. 2009.
40 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 (OdlUS VII, 231), 6. točka obrazložitve.
41 R. Sajovic, Predhodna izvršba, Posebni odtis iz Slovenskega pravnika, št. 9–10 (1937), str. 2.
42 Sodba ESČP v zadevi Ouzounis in drugi proti Grčiji z dne 18. 4. 2002.
43 Tako npr. že v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-312/97 z dne 10. 1. 2002 (Uradni list RS, št. 13/02, in OdlUS XI, 1), 13. točka obrazložitve.
44 Teleološka redukcija je zrcalno nasprotje zakonske analogije. Inspirirana z namenom zakonodajalca zakonska analogija širi uporabo pravne norme tudi na podobne dejanske stanove, teleološka redukcija pa (prav tako inspirirana z namenom zakonodajalca) določene dejanske stanove, na katere se predpis (navidezno – navidezno seveda v smislu jezikovne razlage) nanaša, izključuje iz območja urejanja pravne norme. Zakonska analogija temelji na načelu, da moramo enakovrstne primere obravnavati enako, teleološka redukcija pa na načelu, da je treba neenako tudi neenako vrednotiti (prim. M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 141–143).