Uradni list

Številka 81
Uradni list RS, št. 81/2014 z dne 14. 11. 2014
Uradni list

Uradni list RS, št. 81/2014 z dne 14. 11. 2014

Kazalo

3354. Odločba o razveljavitvi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča in Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, stran 8888.

Številka: Up-109/12-38
Datum: 23. 10. 2014
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku o ustavni pritožbi Terezije Luteršmit, Ljutomer, Marije Žinkovič, Gornja Radgona, in Erike Kerčmar, Murska Sobota, ki jih zastopa Andreja Toš Zajšek, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Ljubljana, na seji 23. oktobra 2014
o d l o č i l o:
1. Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 3/2011 z dne 1. 9. 2011 in sodba Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 213/2007 z dne 26. 10. 2010 se razveljavita in zadeva se vrne Delovnemu sodišču v Mariboru, Oddelku v Murski Soboti, v novo odločanje.
2. Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 374/2011 z dne 14. 7. 2011 in sodba Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 219/2007 z dne 23. 2. 2011 se razveljavita in zadeva se vrne Delovnemu sodišču v Mariboru, Oddelku v Murski Soboti, v novo odločanje.
3. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 2/2011 z dne 14. 7. 2011 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 16/2008 z dne 26. 10. 2010 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pritožnicam, invalidkam III. kategorije s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo oziroma s pravico do dela s krajšim delovnim časom, je delodajalec iz razloga nesposobnosti odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Ob odpovedi jim je izplačal odpravnino, pri čemer je kot osnovo za njeno odmero upošteval povprečno dejansko plačo pritožnic v zadnjih treh mesecih zaposlitve. Pritožnice so zatrjevale, da bi se jim morala v osnovo všteti tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu oziroma delna invalidska pokojnina oziroma da bi se morala pritožnicama s pravico do dela s krajšim delovnim časom odpravnina odmeriti od dvakratnika njune dejanske plače za polovični delovni čas.
2. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke pritožnic zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem delodajalca, da je treba, upoštevaje drugi stavek prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 – v nadaljevanju ZDR), kot osnovo za odmero odpravnine pritožnicam, enako kot to velja za vse druge delavce, upoštevati (zgolj) povprečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih zaposlitve. V zvezi z drugim odstavkom 66. člena ZDR je sprejelo stališče, da ne daje podlage za upoštevanje osnove za odmero odpravnine v višini dvakratnika dejanske plače. Višje sodišče je zavrnilo pritožbe pritožnic zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče ni dopustilo revizije.
3. Zoper sklepe o nedopustitvi revizije in zoper sodbe nižjih sodišč so pritožnice vložile ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi zatrjujejo kršitve pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave. Menijo, da gre v tej zadevi za pomembno ustavnopravno vprašanje, vezano na temeljno načelo varstva invalidov oziroma načelo enakega obravnavanja in zagotavljanja enakih možnosti. Formalna enakost naj bi pomenila posredno diskriminacijo invalidov. Obširno nasprotujejo tudi stališčem sodišč glede razlage materialnega prava. Pritožnica s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto navaja tudi, da je interese delavcev invalidov dopustno primerjati le z interesi in pravicami tistih delavcev, ki so opravljali primerljiva dela pred nastankom invalidnosti. Pojasnjuje, da je namen nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu ta, da se invalidu zagotovi enak položaj kot pred invalidnostjo. Meni, da je materialno prikrajšanje, ki je posledica invalidnosti, nedopustno. Pritožnici s pravico do dela s krajšim delovnim časom posebej izpostavljata, da sta bili v sklenitev novih pogodb o zaposlitvi zaradi invalidnosti primorani. Navajata, da sta od skupno 35 oziroma 24 let delovne dobe le dobri dve leti oziroma približno štiri leta delali krajši delovni čas, odpravnina pa jima je bila odmerjena, kot da bi delali manj kot 17 oziroma manj kot 12 let.
4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-109/12 z dne 23. 1. 2014 ustavno pritožbo pritožnic zoper izpodbijane sodbe drugostopenjskega sodišča v zvezi s sodbami sodišč prve stopnje sprejelo v obravnavo. Z istim sklepom je odločilo, da se ustavna pritožba pritožnic zoper sklepe Vrhovnega sodišča o nedopustitvi revizije ne sprejme v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje delovno in socialno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo nasprotni stranki iz delovnega spora.
5. Nasprotna stranka iz delovnega spora je na ustavno pritožbo odgovorila. V odgovoru nasprotuje očitkom pritožnic o diskriminaciji in zatrjuje, da bi diskriminacijo dejansko povzročilo šele upoštevanje stališč pritožnic, saj bi bili invalidi obravnavani drugače kot drugi delavci. Pri odmeri odpravnine je po njenem mnenju kot osnovo vedno treba upoštevati dejansko plačo, ne pa tudi delne invalidske pokojnine in nadomestila plače. Enaka obravnava naj bi, upoštevaje drugi odstavek 66. člena ZDR, pomenila uporabo enakih kriterijev (povprečne plače in delovne dobe) pri odmeri odpravnine. Izpodbijana stališča sodišč naj bi bila tudi v skladu z mednarodnimi akti.
6. Odgovor nasprotne stranke iz delovnega spora je bil vročen pritožnicam, ki so nanj odgovorile. V odgovoru vztrajajo pri svojih dosedanjih stališčih in dodatno opozarjajo na prepoved diskriminacije po Konvenciji o pravicah invalidov (Uradni list RS, št. 37/08, MP, št. 10/08 – MKPI) in Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov (Uradni list RS, št. 94/10 in 50/14 – ZIMI). Navajajo tudi, da razlaga, po kateri se pri izračunu odpravnine delovnemu invalidu upošteva dejansko prejeta plača, preračunana na polni delovni čas, izhaja tudi iz 10. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 87/11 – ZZRZI-C), ki to nedvoumno določa.
B.
7. Predmet obravnave v tej zadevi je skupna ustavna pritožba pritožnic iz treh individualnih delovnih sporov. V vseh zadevah je bilo bistvo spora v tem, kako se ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti odmeri odpravnina delovnemu invalidu III. kategorije, ki je bil nekaj let pred tem zaradi invalidnosti prerazporejen na drugo ustrezno delo oziroma mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom.(1) Sodišča so, upoštevaje drugi stavek prvega odstavka 109. člena ZDR(2) in drugi odstavek 66. člena ZDR,(3) sprejela stališče, da je treba tudi v primerih teh delavcev kot osnovo za odmero odpravnine upoštevati povprečno plačo, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, torej njegovo dejansko plačo.(4) Vprašanje, na katero mora odgovoriti Ustavno sodišče v tej zadevi, je, ali uporaba takšne osnove za določitev odpravnine pomeni kršitev človekovih pravic pritožnic.
Presoja glede pritožnic s pravico do dela s krajšim delovnim časom
8. Dvema izmed pritožnic je bila na podlagi odločbe o ugotovljeni invalidnosti III. kategorije kot posledice bolezni priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom. Odločba jima je bila izdana na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPIZ-1). Po tem zakonu je omenjena pravica pripadala (med drugim) zavarovancu III. kategorije invalidnosti, ki ni bil več zmožen za delo s polnim delovnim časom s predhodno poklicno rehabilitacijo ali brez nje. Hkrati je bila takšnemu zavarovancu priznana pravica do delne invalidske pokojnine (93. člen ZPIZ-1).
9. Kmalu po nastanku invalidnosti in posledičnem nastopu dela za polovični delovni čas je delodajalec pritožnicama odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi jima je izplačal odpravnino. Pri tem je kot osnovo za njeno odmero za celotno obdobje zaposlitve upošteval povprečno plačo pritožnic v zadnjih treh mesecih zaposlitve, to je plačo za krajši delovni čas, čeprav sta bili pritožnici pred nastankom invalidnosti pri delodajalcu vrsto let zaposleni s polnim delovnim časom, zgolj kratko obdobje pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa sta zaradi ugotovljene invalidnosti delali s krajšim delovnim časom.(5)
10. Pritožnici sta tako določeni osnovi za odmero odpravnine nasprotovali in v zvezi s tem sprožili sodni spor pred delovnim sodiščem. Menili sta, da bi se jima morala v osnovo za odmero odpravnine po drugem stavku prvega odstavka 109. člena ZDR poleg dejansko prejete plače všteti tudi delna pokojnina kot prejemek iz naslova invalidnosti oziroma da bi bilo treba, upoštevaje drugi odstavek 66. člena ZDR, kot osnovo za odmero odpravnine upoštevati dvojni znesek njune dejanske plače za krajši delovni čas.
11. Iz izpodbijanih sodb izhaja, da so sodišča drugi stavek prvega odstavka 109. člena ZDR razlagala tako, da se v osnovo za odmero odpravnine ne vštevajo prejemki iz naslova invalidnosti (v konkretnih primerih delna invalidska pokojnina), temveč se kot kriterij za izračun odpravnine upošteva le delavčeva dejanska plača. V zvezi z drugim odstavkom 66. člena ZDR so sprejela stališče, da je treba delavce iz te določbe (delavce, ki delajo krajši delovni čas po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zdravstvenem zavarovanju in starševskem varstvu) obravnavati enako kot delavce, ki delajo polni delovni čas. Zapoved o enaki obravnavi po mnenju sodišč pomeni, da je treba tudi za te delavce uporabiti enake kriterije za izračun odpravnine, kot sicer veljajo za delavce, ki delajo polni delovni čas. Tudi delavcu, ki dela krajši delovni čas po posebnih predpisih, je treba zato po stališču sodišč odpravnino odmeriti od osnove, ki je enaka njegovi dejanski plači iz zadnjega obdobja zaposlitve, to je od plače za krajši delovni čas, medtem ko za upoštevanje osnove v višini dvakratnika dejanske plače v veljavnih predpisih ni pravne podlage.
12. Pritožnici v ustavni pritožbi navajata, da sta v Muri delali 35 oziroma 24 let, od tega s polovičnim delovnim časom le dobri 2 leti oziroma približno 4 leta pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega izpostavljata, da formalna enakost vodi v neenakost. Navedene očitke pritožnic je Ustavno sodišče preizkusilo z vidika skladnosti s pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
13. Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ne zavezuje samo zakonodajalca, ampak tudi izvršilno in sodno vejo oblasti. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo izhaja iz te pravice zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje pravnih subjektov obravnavati enako, v bistvenem različne pa ustrezno različno. Če se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno ali v bistvenem različni enako, pa mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.
14. Razlaga drugega odstavka 66. člena in drugega stavka prvega odstavka 109. člena ZDR, ki so jo sprejela sodišča, v primerih delavcev, kot sta pritožnici, pomeni različno obravnavo delavcev v bistveno enakih položajih. Upoštevaje razlago sodišč se namreč delavcu, ki od skupno 35 oziroma 24 let delovne dobe le dobri dve leti oziroma približno štiri leta dela krajši delovni čas, odpravnina za celotno obdobje zaposlitve odmeri od plače za delo s krajšim delovnim časom. Takšnega delavca se torej v pogledu izračuna odpravnine, ki jo poleg kriterija plače opredeljuje tudi trajanje zaposlitve (drugi odstavek 109. člena ZDR), obravnava tako, kot da bi celotno obdobje zaposlitve delal s krajšim delovnim časom. Njegov položaj pa je, z vidika prispevka k delu delodajalca, na katerem med drugim temelji priznanje pravice do odpravnine,(6) v bistvenem enak položaju delavca, ki je bil celotno obdobje zaposlitve pri delodajalcu zaposlen s polnim delovnim časom in se mu odpravnina odmeri od plače za polni delovni čas. Večji del zaposlitve sta bila namreč oba delavca zaposlena s polnim delovnim časom. Upoštevaje kriterij dejanske plače v zadnjih treh mesecih zaposlitve kot edino merilo za izračun odpravnine, pa se jima odpravnina odmeri enemu od plače za krajši delovni čas, drugemu pa od plače za polni delovni čas.
15. Navedeno pomeni, da so sodišča s svojo razlago določb o odpravnini različno obravnavala osebe, ki so v bistveno enakih položajih. Za takšno razlikovanje bi morala imeti sodišča razumen razlog, ki pa iz obrazložitve izpodbijanih sodb ne izhaja. Glede na to, da odpravnina poleg tega, da pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu, odpuščenemu delavcu v določeni meri zagotavlja tudi socialno varnost ob prehodu v brezposelnost, jo je sicer smiselno vezati na dohodke, katerih višina bo čim bolj sorazmerna z višino dohodkov v kratkem obdobju pred izgubo zaposlitve. To bi lahko kazalo na obstoj razumnih razlogov za obstoj ureditve, kot so jo razložila sodišča. Vendar pa lahko to velja le do te mere, ko se s takšnim načinom določitve osnove za izračun odpravnine ne zanika povsem funkcija odpravnine kot odmene za delo pri delodajalcu in se s tem v bistvenem ne spreminja smisel in namen tega delovnopravnega instituta. Prav do tega pa vodi izpodbijano stališče sodišč v obravnavanih primerih.
16. Razlaga določb o pravici do odpravnine, kot so jo podala sodišča, je torej v neskladju s pravico enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. To pravico pa bi sodišča pri odločanju lahko spoštovala, če bi upoštevala, da je določbe ZDR o odpravnini mogoče razlagati tudi ustavnoskladno. Sodišča v skladu s 125. členom Ustave odločajo na podlagi Ustave in zakona. To pomeni, da so sodišča tista, ki so poklicana k razlagi zakonskih določb, vendar pa jih morajo razlagati ustavnoskladno. Če je mogoče zakonske določbe razlagati na več načinov, je odločitev, kako jih bodo v skladu s pravili razlage pravnih norm razlagala, v pristojnosti sodišč, vendar pa sodišča pri tem ne smejo izbrati razlage, ki bi hkrati pomenila kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine.
17. Splošno določbo o pravici do odpravnine pomeni 109. člen ZDR. Ta v drugem stavku prvega odstavka določa, da pomeni osnovo za odpravnino povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Glede delavcev, ki delajo krajši delovni čas po posebnih predpisih, med katere spadata tudi pritožnici kot invalidki III. kategorije, je bistven tudi drugi odstavek 66. člena ZDR. Ta določa, da imajo delavci, ki delajo krajši delovni čas po predpisih iz prvega odstavka 66. člena ZDR, pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavci, ki delajo polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Med druge pravice iz delovnega razmerja nedvomno spada tudi odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. ZDR glede pravice do odpravnine tudi ne določa izjeme od navedenega pravila, da imajo delavci, ki delajo krajši delovni čas po posebnih predpisih, druge pravice kot delavci, ki delajo polni delovni čas. Glede pravic, za katere je zakonodajalec želel urediti takšno izjemo, je namreč to tudi izrecno določil.(7) To pomeni, da je za ustavnoskladno razlago drugega stavka prvega odstavka 109. člena ZDR tudi glede pravice do odpravnine treba uporabiti drugi odstavek 66. člena ZDR.
18. Pri tem razlaga drugega odstavka 66. člena ZDR, ki so jo sprejela sodišča in po kateri se zapovedana izenačitev v pravicah med delavci, ki delajo krajši delovni čas po tej določbi, in delavci, ki delajo polni delovni čas, nanaša (le) na uporabo enakih kriterijev za izračun odpravnine, ni edina mogoča. Besedilo drugega odstavka 66. člena ZDR, da delavcem, ki delajo krajši delovni čas, v posebnih primerih pripada plačilo za delo po dejanski delovni obveznosti, druge pravice pa kot delavcem, ki delajo polni delovni čas, je namreč mogoče razlagati tudi drugače. Mogoče ga je razlagati tako, da se zapovedana izenačitev nanaša na sam obseg pravice (to je na samo višino odpravnine, ki jo prejme takšen delavec) in ne le na izbiro kriterijev za njen izračun. Ob takšni razlagi drugega odstavka 66. člena ZDR je treba kot osnovo za izračun odpravnine delavcev iz te določbe uporabiti dejansko plačo delavca, preračunano na polni delovni čas. To bi v primeru pritožnic pomenilo uporabo dvakratnika njune dejanske plače kot osnove za izračun odpravnine in njuno izenačitev z delavci v bistveno enakem položaju, ki jo zapoveduje spoštovanje pravice do enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
19. Z izpodbijanimi sodbami sodišč, ki so pri odločanju prezrla, da njihova razlaga določb o odpravnini vodi v kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, je bila torej pritožnicam kršena pravica do enake obravnave iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe, ki se nanašajo nanju, razveljavilo in zadevi vrnilo Okrožnemu sodišču v Mariboru, Oddelku v Murski Soboti, v novo odločanje (1. in 2. točka izreka).
Presoja glede pritožnice s pravico do razporeditve
20. Pritožnici je bila na podlagi odločbe o invalidnosti III. kategorije kot posledice poškodbe izven dela priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu. Odločba ji je bila izdana na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – v nadaljevanju ZPIZ-92). Hkrati ji je bila priznana tudi pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Šlo je za pravico iz 133. člena ZPIZ-92, ki pa jo je na podlagi prehodne določbe 397. člena ZPIZ-1 pritožnica lahko uživala tudi po uveljavitvi ZPIZ-1 in prav tako ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
21. Nekaj let po nastanku invalidnosti in razporeditvi na drugo ustrezno delo je delodajalec pritožnici odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.(8) Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ji je izplačal odpravnino. Pri tem je kot osnovo za njeno odmero za celotno obdobje zaposlitve upošteval povprečno plačo pritožnice v zadnjih treh mesecih zaposlitve, po mnenju pritožnice pa bi ji moral v osnovo všteti tudi omenjeno nadomestilo iz naslova invalidskega zavarovanja. Sodišča so pritrdila stališču delodajalca in drugi stavek prvega odstavka 109. člena ZDR razlagala tako, da se v osnovo za odmero odpravnine ne vštevajo prejemki iz naslova invalidnosti, temveč se upošteva le delavčeva dejanska plača.
22. Velik del očitkov ustavne pritožbe pomeni golo nestrinjanje pritožnice z materialnopravno razlago določb ZDR o odpravnini, kot so jo podala sodišča. S temi navedbami pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja sicer tudi zahteva po prepovedi sodniške samovolje, o kateri govorimo v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna, zaradi česar je utemeljen sklep, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Vendar pa takšne kvalificirane stopnje napačnosti izpodbijanemu stališču sodišč, da se nadomestilo plače zaradi dela na drugem ustreznem delu ne šteje za sestavni del plače in se ga posledično ne všteva v osnovo za odmero odpravnine, ni mogoče očitati.
23. Pritožnica uveljavlja tudi očitke o ustavno nedopustni neenaki obravnavi zaradi prikrajšanja pri odpravnini kot posledici prerazporeditve na drugo ustrezno delo. V zvezi z zatrjevanim prikrajšanjem se sklicuje na potrdila o prejemanju nadomestila iz invalidskega zavarovanja. Kot izhaja iz priložene odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. 26-6013685 z dne 26. 3. 1999, je bila pritožnica upravičena do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu kot pravice iz 133. člena ZPIZ-92. To nadomestilo pa, kljub svojemu imenu, ni bilo namenjeno pokrivanju dejanske razlike med plačo na starem in novem delovnem mestu. Enako je bilo namreč razliki med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo, in plačo, določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 134. člena ZPIZ-92). Zato ni mogoče šteti, da je pritožnica s predložitvijo omenjenih dokazil o izplačevanju nadomestila izkazala, da je na novem delovnem mestu dejansko prejemala nižjo plačo kot na delovnem mestu, ki ga je zasedala pred nastankom invalidnosti, in bila posledično prikrajšana pri odmeri odpravnine. To pa pomeni, da o morebitni kršitvi pravice do enake obravnave iz drugega odstavka 14. člena Ustave v tej zadevi že iz tega razloga ni mogoče govoriti.
24. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo te pritožnice zavrnilo (3. točka izreka).
C.
25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Predsednik
(1) Po drugi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR je bil razlog nesposobnosti opredeljen kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Navedenih razlogov ni mogoče enačiti z nezmožnostjo za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

(2) Drugi stavek prvega odstavka 109. člena ZDR je določal, da je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

(3) Drugi odstavek 66. člena ZDR je določal, da imajo delavci, ki delajo krajši delovni čas po predpisih iz prvega odstavka 66. člena ZDR (predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju in predpisi o starševskem dopustu), pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavci, ki delajo polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno.

(4) ZDR, ki je pomenil podlago za odločitev sodišč v obravnavani zadevi, ne velja več. Nadomestil ga je Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13 in 78/13 – popr. – v nadaljevanju ZDR-1). Ureditev v delih, bistvenih z vidika problematike, obravnavane v tej zadevi, ni spremenjena (glej drugi odstavek 67. člena in drugi stavek prvega odstavka 108. člena ZDR-1).

(5) Pritožnici navajata, da jima je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v letu 2006, s polovičnim delovnim časom pa naj bi delali od februarja 2004 oziroma od junija 2002, pred tem pa naj bi bili skoraj 33 let oziroma 20 let zaposleni s polnim delovnim časom.

(6) Smisel pravice do odpravnine je v tem, da odpuščenemu delavcu v določeni meri zagotavlja socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati pomeni odmeno za delo pri delodajalcu.

(7) Drugi odstavek 154. člena ZDR tako določa, da ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s 64. ali 66. členom tega zakona, vendar najmanj štiri ure na dan, pravico do odmora med dnevnim delovnim časom v sorazmerju s časom, prebitim na delu.

(8) Iz navedb pritožnice v ustavni pritožbi izhaja, da ji je delodajalec pogodbo o zaposlitvi odpovedal v letu 2006, pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo pa naj bi ji bila priznana od septembra 1998. Skupno naj bi bila pri delodajalcu zaposlena 33 let.

AAA Zlata odličnost