Na podlagi drugega odstavka v zvezi s četrto alinejo tretjega odstavka 21. člena Zakona o železniškem prometu (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo in 63/13) in prvega odstavka 27.a člena Uredbe o dodeljevanju vlakovnih poti in uporabnini na javni železniški infrastrukturi (Uradni list RS, št. 113/09 in 73/12) ter druge točke prvega odstavka 6. člena Sklepa o ustanovitvi Javne agencije za železniški promet Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 30/03, 59/03, 54/07, 76/08, 37/10, 67/11, 22/13 in 63/13) Javna agencija za železniški promet Republike Slovenije izdaja

S tem aktom se spodbuja prevoznike v železniškem prometu in upravljavca k zmanjševanju motenj na železniškem omrežju in izboljšanju kakovosti izvedbe prevoznih storitev ter se posledično zagotavlja optimalna uporaba javne železniške infrastrukture (v nadaljnjem besedilu: JŽI).

(1) V tem aktu uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:
– »čas potovanja« je čas izražen v minutah, v katerem vlak prevozi pot od začetne do končne postaje, mejne postaje JŽI ali postaje izmenjave prometa vlakov;
– »točnost vlaka« se ugotavlja na dogovorjenih merilnih mestih vožnje vlaka na osnovi odstopanja med načrtovanim in dejanskim časom vožnje vlaka in je izražena v minutah;
– »zamuda« je čas izražen v minutah, ki izraža odstopanje od voznega reda vlaka med načrtovanim in dejanskim časom vožnje vlaka med začetno in končno postajo, zaradi primarnega, sekundarnega ali zunanjega vzroka.
(2) Drugi izrazi, uporabljeni v tem aktu, imajo enak pomen, kot ga določa uredba, ki ureja dodeljevanje vlakovnih poti in uporabnino na javni železniški infrastrukturi.

(1) Osnovni element načina zagotavljanja učinkovitosti je točnost vlaka glede na njegovo dodeljeno vlakovno pot, izraženo z zamudo.
(2) Točnost vlakov se ugotavlja na dogovorjenih merilnih mestih vožnje. Dogovorjena merilna mesta vožnje vlaka so prometne točke (postaje izmenjave prometa vlakov, izhodne, medpotne in končne postaje), ki so določene kot točke vožnje vlaka.

Pri izračunu točnosti vlaka se upoštevajo:
– osnovni podatki o vlakovni poti;
– podatki iz predvidenega voznega reda posameznega vlaka;
– morebitna odstopanja od predvidenega voznega reda posameznega vlaka;
– podatki o povzročitelju zamude;
– meje toleriranja zamude;
– vzroki nastanka zamude.

(1) Za zamudo v železniškem prometu je odgovoren upravljavec ali prevoznik, lahko pa se odgovornost za zamudo razdeli med oba. Povzročitelju zamude se za vsako nastalo zamudo zaračuna nadomestilo. Nadomestilo se obračuna samo za zamude primarnih vzrokov, ki so nastale na železniškem omrežju, katerega upravlja upravljavec. Za zamude, ki so posledica sekundarnega ali zunanjega vzroka, se nadomestilo ne obračuna.
(2) Vzroki za nastanek zamude se delijo na:
– primarne,
– sekundarne in
– zunanje vzroke nastanka zamude.
(3) Primarni vzrok je osnovni dogodek ali dejstvo, ki je povzročil zamudo. Vsak primarni vzrok za zamudo se dodeli upravljavcu ali prevozniku.
(4) Sekundarni vzrok zamude nastane zaradi primarnega vzroka. Posledico sekundarnega vzroka predstavlja nadaljnja zamuda istega vlaka, ki že zamuja, ali nastanek zamude pri drugem vlaku. Zamuda zaradi sekundarnega vzroka se lahko dodeli upravljavcu ali prevozniku, ne glede na določitev krivca za zamudo iz primarnega vzroka.
(5) Vsi vzroki zamud se kodirajo skladno z UIC Objavo 450-2. Iz kodirne tabele, ki je Priloga A UIC Objave 450-2, so razvidni osnovni vzroki zamud ter posledice vpliva na učinkovitost prometa vlakov.

(1) Evidenco gibanj vseh vlakov in zamud vodi upravljavec. Prav tako upravljavec določa vzrok za vse zamude, razen za tiste, ki so nastale po krivdi prevoznika. Za te zamude vzroke določi odgovoren prevoznik, ki je zamudo povzročil.
(2) Pridobljeni podatki se zberejo na centralnem mestu v informacijskem sistemu pri upravljavcu, preko katerega upravljavec posreduje podatke agenciji in prevoznikom ali drugim pravnim osebam.

(1) Toleriranje zamude pomeni dovoljeno zamudo, za katero se ne obračuna nadomestilo in se uporablja v skladu z dogovorom med prevozniki, upravljavcem in agencijo.
(2) Za izračun zamud vlakov se upoštevajo naslednje meje toleriranja zamud:
– potniški vlaki: 10 minut,
– tovorni vlaki: 60 minut.
(3) Za vlake upravljavca, namenjene za vožnjo vozil za vzdrževanje, obnovo ali gradnjo JŽI, se zamude ne obračunavajo.

(1) Odgovorni delavec upravljavca takoj, ko zamuda nastane, vpiše vzrok zamude, če je ta nastala po krivdi upravljavca ali iz zunanjega oziroma sekundarnega vzroka.
(2) Če je zamuda nastala po krivdi prevoznika, odgovorni delavec upravljavca pošlje podatek o zamudi prevozniku, ki je zamudo povzročil. S prenosom se ta zamuda avtomatsko prenese v potrditev odgovornemu prevozniku, ki je dolžan takoj po prejemu obvestila o nastali zamudi določiti vzrok za zamudo, ki jo je povzročil. Z vpisom vzroka se šteje, da je zamuda dokončno potrjena.
(3) Če se prevoznik ne strinja z odgovornostjo za zamudo, vrne prejeto obvestilo o zamudi upravljavcu brez vpisa vzroka ter odgovornemu delavcu upravljavca zavrnitev utemelji.
(4) Če se odgovorni delavec upravljavca strinja z utemeljitvijo, vnese popravljen-pravilen vzrok za zamudo (krivda upravljavca, zunanji ali sekundarni vzrok). S tem je zamuda dokončno potrjena.
(5) Če se upravljavec in prevozniki oziroma prevozniki med seboj ne morejo dogovoriti o povzročitelju vzroka za nastalo zamudo, se uvede postopek reševanja spornih primerov (poravnava).
(6) Prikaz poteka posredovanja in dokončne potrditve je v prilogi, ki je sestavni del tega akta.

(1) Agencija, upravljavec in prevoznik oziroma prevozniki ustanovijo skupni odbor za reševanje spornih primerov. Skupni odbor zaključi vse sporne primere najkasneje do desetega v mesecu za pretekli mesec. Sestanke za reševanje spornih primerov sklicuje agencija.
(2) Upravljavec, prevozniki in agencija zagotovijo ustrezno osebje, ki bo spremljalo, vrednotilo in dokončno potrjevalo podatke, ki so potrebni za način zagotavljanja učinkovitosti.
(3) Če se ugotovi, da sta za povzročeno zamudo odgovorna tako upravljavec kakor udeležen prevoznik oziroma prevozniki, potem se prevzeta obveznost udeleženca za povzročeno zamudo določi glede na ugotovljen odstotek povzročitve vzroka za zamudo.
(4) Če se udeležene strani ne morejo sporazumeti glede odgovornosti za povzročeno zamudo, se vse minute zamude porazdelijo v sorazmernem deležu med upravljavca in udeležene prevoznike, ki ga določi skupni odbor za reševanje spornih primerov.
(5) Če se katera koli od udeleženih strani ne strinja s porazdelitvijo iz prejšnjega odstavka, se lahko pritoži Agenciji za pošto in elektronske komunikacije, ki kot regulatorni organ odloča o pritožbi. Za pritožbeni postopek se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

(1) Nadomestilo za zamudo se obračunava za vsako nadaljnjo minuto zamude nad predpisano mejno vrednostjo (toleriranje zamude). Za vsak vlak posebej se za vsakega povzročitelja (upravljavec infrastrukture ali prevoznik), ki je zamudo povzročil, izračuna zamuda. Čas se pomnoži z nadomestilom, ki je določeno za zamudo ene minute.
(2) Skupno obračunsko število zamud posameznega vlaka lahko znaša maksimalno 300 minut.
(3) Na koncu meseca se seštejejo vsa nadomestila za zamudo za vsakega povzročitelja (upravljavec infrastrukture ali prevoznik), ki je zamudo povzročil. Agencija, na osnovi kompenzacije, izstavi račun tistemu, ki ima presežek povzročenih zamud.
(4) Nadomestilo za zamudo se izračuna po naslednjih formulah:
a) za zamudo upravljavca: Z(nad) = t(upi) × C [EUR]
b) za zamudo prevoznika: Z(nad) = t(pr) × C [EUR]
(5) Kratice iz prejšnjega odstavka imajo naslednji pomen:
– t(upi): zamuda, katere vzrok nastane zaradi upravljavca;
– t(pr): zamuda, katere vzrok nastane zaradi prevoznika;
– C: nadomestilo za vsako minuto zamude.
(6) Pri izračunu t(upi) in t(pr) se upošteva določba 7. člena tega akta.
(7) Vrednost nadomestila za vsako minuto zamude znaša 0,10 €/min.

(1) Predčasna vožnja se v načinu zagotavljanja učinkovitosti ne upošteva.
(2) Če sekundarna zamuda preide v primarno zamudo, se obračuna le razlika teh dveh.

Ta akt začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.