Številka: Up-1293/08-24

Datum: 6. 7. 2011

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Gorana Ilibašića, Republika Hrvaška, ki ga zastopa Odvetniška družba Jernejčič – Krapenc, o. p., d. n. o., Ljubljana, na seji 6. julija 2011

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 2/2007 z dne 17. 1. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. III Kp 73/2006 z dne 13. 9. 2006 in s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem št. K 66/2006 z dne 31. 5. 2006 se zavrne.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ). Izrečena mu je bila kazen šestih let zapora. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.
2. Pritožnik v obširni ustavni pritožbi navaja številne očitke ter uveljavlja kršitev 2., 15., 14., 21., 22., 23., 28., 29., 34., 35. in 37. člena Ustave ter 6., 8., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Zatrjuje, da preiskava njegovega vozila in osebnih stvari ni bila opravljena na podlagi predhodne odločbe sodišča, da pri posegu v zasebnost niso bile spoštovane določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 77/09 – v nadaljevanju ZKP), da bi morala preiskava od trenutka, ko je bila osredotočena na pritožnika, potekati v skladu s temeljnimi pravnimi jamstvi, ki jih zagotavlja ZKP, da bi morali biti dokazi, pridobljeni ob preiskavi osebnega vozila, izločeni in da bi morala biti izločena tudi izpovedba carinika, ker pritožnik, ki je tej priči podal določene izjave, predhodno ni bil poučen o svojih pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Navedeno določbo naj bi bilo mogoče razlagati zgolj na način, da zakon ob utemeljenem sumu nalaga policiji oziroma carini, da obdolženca seznani s temeljnimi procesnimi jamstvi v kazenskem postopku. Ker to ni bilo storjeno, naj bi bila podana kršitev 29. člena v zvezi z 22. in 23. členom Ustave ter 6. člena EKČP. Vrhovno sodišče naj se do teh razlogov ne bi opredelilo. Nerazumno in neobrazloženo naj bi bilo stališče Višjega sodišča, da so cariniki le opravljali pooblastila iz svoje pristojnosti in da se v tistem trenutku še ni začel niti predkazenski postopek, od pritožnika naj tudi ne bi zbirali obvestil. Ta zaključek naj bi bil v nasprotju z razlogi sodbe Višjega sodišča, da je imela carina za preiskavo vozila vsa pooblastila v Zakonu o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZCS-1), ki carino pooblaščajo tudi za odkrivanje kaznivih dejanj, kar naj bi pomenilo, da se izvaja predkazenski postopek in da so zato vsa obvestila, pridobljena v okviru teh dejanj, zbrana od obdolženca, predmet ekskluzije.
3. Pritožnik nasprotuje ugotovitvi Vrhovnega sodišča, da iz pravnomočne sodbe izhaja, da je carina opravila preiskavo vozila pri izvajanju carinske kontrole in ne pri nadzoru državne meje. Sodišči naj bi ugotovili, da je bila preiskava vozila opravljena pri nadzoru državne meje, pri čemer naj ne bi navedli zakonske določbe, ki bi carino pooblaščala za izvajanje nadzora državne meje, zato naj bi šlo za absolutno bistveno kršitev postopka in ne za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po njegovem mnenju bi lahko v skladu s 4. členom Zakona o nadzoru državne meje (Uradni list RS, št. 20/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZNDM-1) nadzor državne meje opravljala le policija, glede na to, da za mejni prehod Obrežje ni bila izdana uredba vlade, ki bi za to pooblastila carinike, zato naj bi bila preiskava, ki so jo izvedli cariniki, nezakonita. Tudi če bi bilo mogoče sprejeti zaključek Vrhovnega sodišča, da imajo cariniki pooblastilo za pregled in preiskavo vozila v ZCS-1, se tako pridobljeni dokazi glede na določbe ZKP, ki določa strožje zahteve za poseg v zasebnost, po mnenju pritožnika ne smejo uporabiti za potrebe kazenskega postopka, ki je v razmerju do ZCS-1 lex specialis. Stališče Vrhovnega sodišča, da se ni treba opredeliti do uveljavljanih razlogov v zvezi s 4. členom ZNDM-1, naj bi kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic. Nesprejemljivo in protiustavno naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča, da se do (v zahtevi za varstvo zakonitosti) uveljavljanih razlogov o neskladju razlage ZCS-1 z Ustavo ni dolžno opredeljevati, ker to presega njegova zakonska pooblastila, da sodba Vrhovnega sodišča nima razlogov o tem, zakaj je rezultate preiskave, pridobljene na podlagi ZCS-1, dopustno uporabiti v kazenskem postopku, in da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do očitkov o kršitvi tistih kazenskopravnih jamstev, ki obdolžencu zagotavljajo položaj enakovredne stranke, ščitijo nedolžne in preprečujejo zlorabe.
4. Pritožnik pojasnjuje, da je šlo v njegovem primeru za kontrolo osebe pri prehodu državne meje in da bi morala nadzor v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZNDM-1 opraviti policija, ki bi morala po prvem odstavku 31. člena ZNDM-1 postopek nadaljevati po določbah ZKP, in sicer zaradi varstva pravic posameznika, ki je v razmerju do države šibkejša stranka in mu je zato treba že v fazi pred začetkom kazenskega postopka zagotoviti položaj enakopravnega subjekta. Utemeljevanje zakonitosti postopka pridobivanja dokazov s preiskavo, opravljeno na podlagi 27. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Uradni list RS, št. 108/99 in 44/2000 – v nadaljevanju ZPPPD) in ZCS-1, naj bi pomenila kršitev 31. člena ZNDM-1 in obid pravil ZKP. Zato naj bi bila podana kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP v zvezi s pravico do zasebnosti in osebne varnosti (34. in 35. člen Ustave ter 8. člen EKČP). Če bi carina imela pooblastila, ki jih navajajo sodišča, naj bi taka zakonska ureditev ob ureditvi preiskave skritih prostorov prevoznih sredstev po ZKP pomenila kršitev 2. in 14. člena Ustave. Sodišča naj ne bi presodila zakonske ureditve preiskovalnih dejanj po ZCS-1 v primerjavi z določbami ZKP v skladu z načelom sorazmernosti. Opustitev te dolžnosti naj bi pomenila kršitev pritožnikove pravice do enakega varstva pravic. Sodišče bi moralo opraviti test legitimnosti in strogi test sorazmernosti. Ker tega ni storilo, je po mnenju pritožnika podana kršitev 15. in 22. člena Ustave. Navedena opustitev naj bi imela za posledico tudi nezakonit poseg v pravici pritožnika do osebnega dostojanstva in varnosti iz 21. in 34. člena Ustave.
5. Pritožnik meni, da bi morala policija opraviti preiskavo po določbah 214. do 219. člena ZKP: preiskavo bi moralo odrediti sodišče z obrazloženo pisno odredbo, ki bi morala biti pred začetkom preiskave vročena pritožniku, preiskava bi morala biti odložena do prihoda zagovornika, pritožnik bi moral biti pozvan, da prostovoljno izroči predmete, pri preiskavi bi morali biti navzoči dve priči, navzoča bi morala biti predstavnik Generalne carinske uprave in tolmač, ki bi vse prevajal, zapisnik bi morala podpisati pritožnik in njegov zagovornik, zagotovljen bi moral biti prevod zapisnika. Nadalje navaja, da so imeli državni uslužbenci avto v posesti, zaradi česar niso bil podani pogoji za ravnanje policije po 164. členu ZKP, in da tudi v primeru, če bi bili ti pogoji izpolnjeni, bi bila lahko preiskava opravljena zgolj ob pogojih iz 218. člena ZKP. Nižja sodišča naj ne bi obrazložila pogoja nevarnosti odlašanja, s katerimi bi utemeljila nujnost omejevanja pravic pritožnika, tega naj ne bi storilo niti Vrhovno sodišče. Zato naj bi bila podana kršitev pritožnikove pravice do enakega varstva pravic oziroma do poštenega postopka. Pritožnik naj bi bil v razmerju do državnih organov v fazi zbiranja dokazov v neenakopravnem položaju, ponižan na raven objekta, saj mu ni bilo omogočeno aktivno sodelovanje. Pri preiskavi naj ne bi sodelovala niti tolmač niti preiskovalni sodnik, ki bi pazil na ravnotežje med strankama, preiskava pa naj bi se opravila tudi brez navzočnosti zagovornika in obveznih prič. Vrhovno sodišče naj se ne bi opredelilo do razlogov, da bi tudi v primeru, če bi bili podani pogoji za ravnanje po 164. členu ZKP, morali biti pri preiskavi navzoči dve priči oziroma bi morali biti razlogi za preiskavo brez prič navedeni v zapisniku. Dokazi naj bi bili pridobljeni s kršitvijo pritožnikove pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP oziroma s kršitvijo 35. člena Ustave in s kršitvijo pravice obdolženca do osebnega dostojanstva in varnosti iz 21. in 34. člena Ustave v zvezi z 22. in s 23. členom Ustave ter 6. členom EKČP.
6. Po mnenju pritožnika je nerazumljivo stališče Vrhovnega sodišča, da se pravica do molka ne nanaša na osebne podatke obdolženca. Pritožnik navaja, da pred posredovanjem osebnih podatkov ni bil opozorjen, da jih bo sodišče upoštevalo kot odločilno dejstvo pri presoji o tem, ali je storil kaznivo dejanje, oziroma pri izreku kazni. Pridobitev izjave na tak način naj bi pomenila zvijačno ravnanje državnega organa, ki krši osebno dostojanstvo in osebno varnost pritožnika (21. in 34. člen Ustave). Kršitev 22. člena Ustave utemeljuje pritožnik z navedbo, da je ob ugotovitvi Vrhovnega sodišča, da se Višje sodišče do pritožbenih navedb obrambe, povezanih z uporabo obsojenčevih osebnih podatkov, ni opredelilo, nerazumljiva obrazložitev Vrhovnega sodišča, da Višje sodišče ni kršilo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in da se Vrhovno sodišče do zatrjevane protiustavnosti drugega odstavka 227. člena ZKP ni opredelilo ter ni začelo postopka za oceno ustavnosti ZKP.
7. Pritožnik pojasnjuje, da je tuji državljan in da bi mu moralo biti pri vseh preiskovalnih dejanjih (pri ogledu in preiskavi prevoznega sredstva) zagotovljeno prevajanje po sodnem tolmaču, pri čemer se sklicuje na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Kamasinski proti Avstriji (sodba z dne 19. 12. 1989) in Luedicke, Belkacem in Koҫ proti Nemčiji (sodba z dne 28. 11. 1978). Preiskovalna dejanja so po mnenju pritožnika že zato, ker ni bilo zagotovljeno prevajanje, opravljena v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami iz tretjega odstavka 6. člena EKČP. Navaja tudi, da ni mogel podati pripomb na zapisnik o ogledu. Ker tolmač ni prevajal, zagovornik pa ni bil navzoč, naj bi bilo sodelovanje pritožnika v tej fazi popolnoma okrnjeno. Z dokazi, na katerih temelji pravnomočna obsodilna sodba, naj bi bil seznanjen šele tik pred izdajo sklepa o podaljšanju pripora oziroma na glavni obravnavi, zaradi česar mu ni bil zagotovljen primeren čas za pripravo obrambe. Ob odvzemu prostosti naj ne bi bil poučen v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti in o tem, česa ga dolžijo.
8. Zaradi kršitve pravice do uporabe svojega jezika v postopku izdaje vseh sklepov naj bi bila kršena tretji odstavek 6. člena EKČP in pravica do svobode iz točke a) prvega odstavka 5. člena EKČP (pripor naj ne bi bil zakonit, ker odločbe sodišča niso bile izdane po postopku, ki je predpisan z zakonom). Zmotno naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča, da niti ZKP niti EKČP obdolžencu pred glavno obravnavo ne zagotavljata prevoda in predložitve celotnega dokaznega gradiva, zaradi česar naj bi bili očitki neutemeljeni; stališče naj bi kršilo pravico obdolženca do enakega varstva pravic v postopku in obveznost države, da tudi tujemu državljanu zagotovi enake pogoje obrambe, kot so zagotovljeni osebam, ki razumejo jezik, v katerem teče postopek. Zgolj formalni prevod obtožnega akta, ki se sklicuje na dokazno gradivo, vendar njegove vsebine podrobno ne povzema, obdolžencu ne omogoča podrobne seznanitve z obtožbo ter z vsemi upoštevnimi dejstvi in dokazi, ki jih nasprotna stranka uporablja zoper njega. Pritožnik je v postopku res imel zagovornika, vendar mu ni mogel posredovati svojega stališča v zvezi z vsebino predlaganih dokazov, ker ni bil seznanjen z vsebino dokaznega gradiva. Zmotno naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča, da se na jezikovne ovire pri sporazumevanju z obsojencem obramba predhodno ni sklicevala. Obramba naj bi ves čas zahtevala, naj se pritožniku zaradi priprave učinkovite obrambe zagotovi prevod celotnega spisovnega gradiva vsaj osem dni pred glavno obravnavo.
9. Sodišče naj ne bi prevedlo vsebine prometnega dovoljenja, na katero se opira sodna odločba, temveč naj bi vanj le vpogledalo. Pritožniku ni jasno, na čem temelji zaključek Vrhovnega sodišča, da pritožnik priznava lastništvo vozila. Ugotovitev Vrhovnega sodišča v zvezi s priznanjem lastništva naj bi pomenila nedopustno spremembo dejanskega stanja. Ker zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi z novo dejansko okoliščino ni dopustna pritožba, naj bi bila kršena pravica pritožnika do pritožbe. Kršitev pravice do uporabe svojega jezika naj bi pomenila absolutno bistveno kršitev postopka, ki ima za posledico nezakonitost in nepravilnost sodbe. Stališče Vrhovnega sodišča, da gre za relativno kršitev, ki ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, naj bi pomenilo kršitev zakona, saj je že sam zakonodajalec izhajal iz dejstva, da je kršitev take narave, da pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka, zaradi česar se vpliv kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe predpostavlja. Vrhovno sodišče naj bi nezakonito prevalilo dokazno breme na pritožnika. Po mnenju pritožnika postopek kot celota ni bil pošten, saj mu ni bilo zagotovljeno, da se že pred glavno obravnavo seznani z vsebino dokaznega gradiva, prav tako pa mu ni bila zagotovljena možnost aktivnega sodelovanja pri opravi preiskave njegovega vozila in drugih preiskovalnih dejanjih, v katerih so bili zbrani vsi bistveni dokazi, na katere se opira sodba, zaradi česar je bila okrnjena njegova pravica do obrambe. Pritožnik uveljavlja kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, kršitev 22. in 23. člena v zvezi z 29. členom ter kršitev 21. in 34. člena Ustave, saj naj bi bil ponižan na raven objekta. Dejstvo, da je imel obdolženec zagovornika, naj ne bi zmanjšalo vpliva kršitve te pravice. Stališče Vrhovnega sodišča, ki naj bi obveznost države, da zagotovi brezplačen prevod vseh bistvenih dokumentov in izjav tako v kazenskem kot predkazenskem postopku, dejansko prevalilo na zagovornike, naj bi bilo nerazumljivo z vidika pravice do uporabe svojega jezika in poštenega sojenja in naj bi kršilo temeljno načelo, da je Slovenija pravna in demokratična država, pritožnika pa brez utemeljenega razloga postavilo v neenakopraven položaj v primerjavi z osebami, ki razumejo jezik postopka. Pritožniku naj bi bila kršena tudi pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in 14. člena v zvezi s 6. členom EKČP.
10. Pritožnik meni, da bi moral biti uradni zaznamek, ki je bil sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP in ga je pritožnik podpisal, čeprav ni razumel njegove vsebine (ker je bil sestavljen v slovenskem jeziku in mu ni bil preveden), predmet izločitve, saj je pridobljen s kršitvijo temeljne pravice obdolženca, da je pravilno poučen o minimalnih pravicah. Po mnenju pritožnika je treba namen seznanitve s temeljnimi procesnimi jamstvi razlagati v okviru 8. člena ZKP, ki predpisuje način uresničevanja obdolženčeve pravice do uporabe svojega jezika v postopku kot sestavnega dela pravice do poštenega sojenja. Pritožnik navaja, da je podatek o predkaznovanosti (ki bi moral biti iz spisa izločen) vplival na pravilnost in zakonitost sodbe in na člane senata pri odločanju o kazenski sankciji.
11. Pritožnik navaja, da so v sodnem spisu uradni zaznamki o pregledu mobilnih telefonov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo njegovih ustavnih pravic in so sad nezakonite preiskave. Pregled telefonov naj bi bil izveden brez predhodne odredbe, ki jo zahtevata 37. člen Ustave in prvi odstavek 152. člena ZKP. Pritožnik se sklicuje na 4.a) točko 39. člena ZKP, po kateri sodnik ne sme opravljati sodne funkcije, če se je seznanil s takim dokazom, ki se mora po 83. členu ZKP izločiti iz spisov, razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Iz te določbe naj bi izhajalo, da je dokazno breme, da določen dokaz ni vplival na zakonitost in pravilnost sodbe, na strani državnega tožilstva oziroma da je sodišče dolžno navesti razloge. Meni, da ZKP izhaja iz predpostavke, da dokaz, ki bi moral biti izločen, vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, saj seznanjenost sodnika z vsebino nedovoljenega dokaza ustvarja možnost, da bo sodnik pod njegovim vplivom ocenjeval druge dokaze, zaradi česar naj bi bil prizadet vtis, da je sojenje pravično. Stališče Vrhovnega sodišča, da uradni zaznamki o pregledu mobilnih telefonov ne vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe, ker se sodba nanje ne opira, naj bi kršilo pravico pritožnika do enakega varstva pravic, ker ni prišlo do izločitve nezakonitih dokazov pred glavno obravnavo.
12. Pritožnik uveljavlja kršitev 22. in 23. člena Ustave, ker je sodišče izvedlo dokaz z branjem strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave (v nadaljevanju CFP) in dela ni zaupalo nepristranskemu izvedencu. Pritožnik meni, da je treba strokovno mnenje glede na njegovo vsebino in težo obravnavati enako kot izvedensko mnenje v smislu 248. člena ZKP. Stališče Vrhovnega sodišča naj bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-132/95 z dne 8. 1. 1998 (Uradni list RS, št. 11/98, in OdlUS VII, 1). Pritožnik izpodbija tudi stališče Vrhovnega sodišča, da pomisleki o pravilnosti hrambe, odvzema in zavarovanja zasežene droge sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja. Pojasnjuje, da je te pomisleke izrazil že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, vendar se pritožbeno sodišče glede njih ni izjavilo. Zato po mnenju pritožnika ne gre za izpodbijanje dejanskega stanja, temveč za absolutno bistveno kršitev pravil postopka in za kršitev 22. člena Ustave oziroma 6. člena EKČP, saj je sodba sodišča neobrazložena.
13. Pritožnik tudi meni, da je kršeno načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave, ker ni obrazložen subjektivni element kaznivega dejanja (obstoj in stopnja krivde), in da razlogi sodbe Vrhovnega sodišča, da je bilo pričanje zaslišane priče »odločno, jasno in z dobrim opažanjem«, ne zadostijo standardu obrazloženosti dejstev. Dejanske ugotovitve sodišč o pričanju zaslišane priče naj ne bi povedale ničesar o subjektivnem elementu, obstoju in stopnji krivde pritožnika, ki naj bi v postopku ostala nedokazana. Navaja tudi, da so bile nepravilno uporabljene določbe ZKP glede oprostitve stroškov postopka. Odločitev, da se pritožniku naložijo v plačilo stroški prvostopenjskega in pritožbenega postopka, naj bi ogrožala njegovo preživljanje in kršila njegovo pravico do osebnega dostojanstva, zaradi česar naj bi bili kršeni pravici iz 22. in 34. člena Ustave.
14. Pritožnik navaja, da je sodišče utemeljen sum storitve kaznivega dejanja utemeljilo z nedovoljenimi oziroma protipravno pridobljenimi dokazi, da je imela opustitev pravočasne izločitve dokazov za posledico vložitev nezakonitega obtožnega akta, da je zunajobravnavni senat zavrnil ugovor zoper obtožnico, pri čemer se do navedb o nezakonitih dokazih ni opredelil oziroma jih je zavrnil brez razumno utemeljene obrazložitve. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče o predlogu za izločitev dokazov odločiti pred glavno obravnavo, saj je po tretjem odstavku 83. člena ZKP zoper sklep o zavrnitvi predloga dovoljena posebna pritožba. Tako naj bi bil dosežen namen zakonske določbe, da se nezakoniti dokazi na sojenju ne uporabijo ter da se z njimi ne seznani tisti, ki odloča o zadevi. Navaja tudi, da se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do uveljavljane kršitve 22. člena Ustave, ker o predlogu pritožnika za izločitev dokazov ni bilo odločeno pred glavno obravnavo. Meni, da stališče Vrhovnega sodišča krši pravico stranke do enakega varstva pravic v postopku, saj nezakonito dejanje državnega tožilca in preiskovalnega sodnika, ki nista izdala sklepa o izločitvi dokazov, ne sme imeti za posledico omejevanja pravice obdolženca, da se pred začetkom glavne obravnave izločijo nezakoniti dokazi in da se izloči tudi sodnik oziroma sodnik porotnik, ki je bil s takim dokazom seznanjen. Stališče Vrhovnega sodišča naj bi pomenilo kršitev pritožnikove pravice do enakega varstva pravic v postopku in kršitev pravice do nepristranskega sodnika (kršitev 6. člena EKČP ter 22., 23. in 29. člena Ustave). Ker naj sodišča ne bi upoštevala ekskluzijskega pravila, naj pritožniku ne bi zagotovila učinkovitega pravnega varstva zoper posledice nezakonitega posega v zasebnost. Zato naj bi bila pritožniku kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP.
15. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1293/08 z dne 3. 12. 2010 na podlagi tretjega odstavka 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) sprejelo ustavno pritožbo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je o tem obvestilo Vrhovno sodišče.

16. Predmet presoje v postopku s to ustavno pritožbo so sodbe sodišč, s katerimi je bilo odločeno o kazenski odgovornosti pritožnika, sankciji in stroških postopka. V okviru te presoje bo Ustavno sodišče presodilo tudi očitke pritožnika, ki se nanašajo na vmesne procesne odločitve, ker je ustavna pritožba v takih primerih dovoljena šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper sodbo, s katero se kazenski postopek konča. Pritožnikovih navedb, ki se nanašajo na priporne sklepe in odločanje Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi, vloženi zoper te sklepe, Ustavno sodišče po vsebini ni štelo kot ponovno ustavno pritožbo oziroma kot vložitev ustavne pritožbe zoper sklep Ustavnega sodišča Up-1090/06 z dne 11. 7. 2007, saj iz ustavne pritožbe kot celote ne izhaja, da je bil to namen pritožnika. Tudi če bi to storilo, bi moralo ustavno pritožbo v tem delu zavreči, ker ne bi bile izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavanje.
17. Procesna jamstva iz prvega in tretjega odstavka 6. člena EKČP so zajeta v 22., 23., 29. in 62. členu Ustave, tista vidika pravice iz 8. člena EKČP, ki ju uveljavlja pritožnik, sta vsebovana v 35. in 37. členu Ustave, vsebina 14. člena EKČP pa je vsebovana v 14. členu Ustave. Kot bo razvidno v nadaljevanju, je Ustavno sodišče zatrjevane kršitve določb EKČP presojalo v okviru vsebinsko enakih ustavnih pravic.

Presoja očitkov pritožnika, ki se nanašajo na carinsko preiskavo vozila
18. Pritožnik v prvi vrsti uveljavlja neobrazloženost izpodbijanih aktov in izpodbija stališča sodišč, ki se nanašajo na carinsko preiskavo vozila in pooblastila carinikov. Med drugim opozarja na stališče Vrhovnega sodišča, po katerem »kritične pripombe zagovornikov v zvezi z zakonsko ureditvijo pooblastil carinikov, ki da je v nasprotju z Ustavo (2., 14., 21., 22., 23., 34. in 35. člen) ter EKČP (6. in 8. člen), presegajo zakonska pooblastila Vrhovnega sodišča v okviru zahteve za varstvo zakonitosti«. Tako stališče z vidika Ustave ni sprejemljivo, saj mora vsako sodišče pri odločanju upoštevati tudi določbe Ustave in še posebej določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ter skrbeti za to, da se te pravice uveljavijo.(1) Vanje sme posegati le toliko, kolikor to določata ali dopuščata Ustava ali po njenem pooblastilu zakon.(2) Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da se mora sodišče opredeliti do upoštevnih ustavnopravnih ugovorov stranke, ker sicer krši ustavno procesno jamstvo iz 22. člena Ustave.(3) Pritrditi je torej treba pritožniku, da s takšnim stališčem Vrhovno sodišče odreka opraviti svojo ustavno opredeljeno vlogo. Vendar je treba ugotoviti, da se je Vrhovno sodišče kljub tako opredeljenemu protiustavnemu izhodišču opredelilo do konkretiziranih očitkov pritožnika glede carinske preiskave in carinskih pooblastil. Pri tem je treba upoštevati prima facie razumno predpostavko, da okoliščine mejne situacije upravičujejo določene posebnosti zakonske ureditve preiskovalnih dejanj in da pritožnik zoper takšno izhodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navajal ustavnopravnih razlogov, ki bi terjali izčrpnejši ustavnopravni odgovor sodišča. Ali so opredelitve sodišč ustavnoskladne, lahko na podlagi pritožnikovih trditev odloči Ustavno sodišče v tej ustavni pritožbi.
19. V zvezi z očitki pritožnika o nezakonitosti carinske preiskave je Vrhovno sodišče zapisalo, da je po ugotovitvi pravnomočne sodbe carinik osebno vozilo pregledal pri opravljanju nalog carinske službe in ne pri nadzoru državne meje. Navedlo je določbe ZCS-1 in ZPPPD, ki pomenijo zakonsko podlago za preprečevanje in odkrivanje carinskih in trošarinskih prekrškov ter drugih kaznivih ravnanj po predpisih, katerih izvajanje nadzira pristojna carinska služba, torej tudi kaznivih ravnanj, kot so kazniva dejanja s področja nedovoljenega prometa z mamili, in pojasnilo, da lahko pri izvajanju teh nalog carinik na celotnem območju Republike Slovenije v primeru razlogov za sum kršitve predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti službe, podrobno preišče prevozno sredstvo z uporabo tehničnih pripomočkov, vključno z njegovim razstavljanjem (27. člen ZCS-1). Ustavno sodišče ni redno instančno sodišče in preverjanje pravilne uporabe tako procesnega kot materialnega prava, kolikor ni v povezavi z določeno očitano kršitvijo človekove pravice ali svoboščine, ni v njegovi pristojnosti. Zato zgolj to, po katerem zakonu so cariniki ravnali, še ni ustavnopravno vprašanje.
20. Pritožnik opozarja na različno ureditev preiskovalnih dejanj, s katerimi se odkrivajo kazniva ravnanja (ZCS-1, ZNDM-1, ZKP), in zatrjuje, da bi morali državni organi ravnati po ZKP, in sicer zaradi varstva pravic posameznika, ki je v razmerju do države šibkejša stranka in mu je treba zagotoviti položaj enakopravnega subjekta. Te navedbe pritožnika merijo na kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Konkretneje pritožnik zatrjevano neenakost utemeljuje s strožjimi jamstvi, ki jih za preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev zagotavlja ZKP v členih 214 do 219, vendar ne pove, zakaj naj bi se ta strožja jamstva zagotavljala tudi pri pregledih in preiskavah vozil na meji. S tem pa ne izkaže enakosti obeh položajev. Ta pa tudi ni očitna sama zase, saj je treba upoštevati specifičnost carinske kontrole na meji. Enakost položajev pa je predpogoj za zahtevo po enaki ureditvi z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave.
21. Pritožnik kot protiustavno izpodbija stališče sodišč, da cariniki za preiskavo vozila na meji ne potrebujejo odredbe sodišča. Zahtevo po sodni odločbi izpeljuje iz določb ZKP, ki pri preiskavi skritih delov prevoznih sredstev zahteva odredbo sodišča. Bistvo njegovih navedb je v tem, da carina ni ravnala po ZKP, ki zagotavlja višjo raven procesnih pravic. Meni namreč, da ZKP določa strožje pogoje za poseg v zasebnost kot ZCS-1 in se zato ta zakon ne sme uporabiti za potrebe kazenskega postopka. To, ali so bili cariniki dolžni ravnati na podlagi določb ZKP ali na podlagi ZCS-1, kot je bilo že navedeno, ni ustavnopravno vprašanje, ampak vprašanje pravilne uporabe zakona, na kar je poklicano kot zadnje odgovoriti Vrhovno sodišče. Ali iz Ustave, in sicer iz pravice do zasebnosti iz 35. člena, izhaja, da cariniki za preiskavo vozila na meji potrebujejo predhodno sodno odločbo, pa je ustavnopravno vprašanje, ki terja odgovor. Zato je treba stališče Vrhovnega sodišča preizkusiti z vidika skladnosti s 35. členom Ustave.
22. Zasebnost je bolj ali manj sklenjena celota človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo oblikuje in vzdržuje človek sam ali v povezavi z najbližjimi, s katerimi živi v intimni skupnosti, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogar koli nezaželenega.(4) Pravica do (nedotakljivosti) zasebnosti vzpostavlja posamezniku krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z jamstvom države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Toda pravica do zasebnosti ni absolutna pravica, temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih.(5)
23. V zvezi s prostorskim vidikom pravice do zasebnosti je Ustavno sodišče doslej zapisalo, da je posameznik pred razkritjem svojega ravnanja varovan tam, kjer utemeljeno pričakuje, da bo sam. Njegovo domovanje je prvi, ne pa edini tak kraj. Varovan je na vsakem kraju, kjer lahko utemeljeno in s tem razvidno za druge pričakuje, da ne bo izpostavljen očem javnosti.(6) V odločbi št. Up-430/00 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03, in OdlUS XII, 57) je Ustavno sodišče navedlo, da je za pojem stanovanja oziroma drugih prostorov v smislu 36. člena Ustave bistveno, da gre za zaključeno prostorsko enoto, namenjeno in uporabljano za bivanje ter skrito pred očmi javnosti, ter da prevozno sredstvo praviloma ni na tak način zaprt prostor, v katerem bi lahko utemeljeno pričakovali zasebnost. Ne glede na to, da 36. člen Ustave praviloma ne nudi varstva zasebnosti pred posegi, ki jih predstavlja preiskava prevoznega sredstva, pa lahko takšna preiskava nedvomno pomeni poseg v pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave, ki zagotavlja celovito varstvo osebnostnih pravic ne glede na to, ali so te pravice z Ustavo izrecno urejene ali ne. Za primere najtežjih posegov v pravice iz 35. člena Ustave zahteva po predhodni sodni odločbi izhaja že iz načela sorazmernosti, na podlagi katerega se presoja dopustnost poseganja v ustavne pravice.(7)
24. Kadar gre za preiskavo vozila, se najprej zastavi vprašanje pričakovane zasebnosti posameznika. Varstvo posameznikove zasebnosti se namreč stopnjuje z zviševanjem stopnje njenega upravičenega pričakovanja. V vozilu, ki ga je posameznik upravičen upravljati, lahko nedvomno utemeljeno pričakuje določeno stopnjo zasebnosti. Vendar je hkrati treba upoštevati, da udeležba v prometu zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja, že sama po sebi terja pravno regulacijo, ki utemeljuje določene posege v povezavi s to aktivnostjo (pogoji, ki jih morata izpolnjevati vsak posameznik in vozilo, ki ga upravlja, ter s tem povezana preverjanja). Nižja stopnja pričakovane zasebnosti nadalje izhaja iz same narave in namena prevoznega sredstva – gre za sredstvo, ki naj posamezniku omogoči prevoz iz enega kraja v drugega in ni namenjeno prebivanju, ali prostor, kjer posameznik shranjuje osebne stvari.
25. Država ima suvereno pravico, da zaradi zagotavljanja svoje varnosti in varnosti svojih prebivalcev (8) nadzira osebe in stvari,(9) ki prečkajo mejo, in po vstopu v Evropsko unijo ima Republika Slovenija tudi dolžnost preverjanja zaradi odkrivanja in preprečevanja nevarnosti za nacionalno varnost in javni red držav pogodbenic.(10) Posameznik, ki želi prečkati mejo, je v celoti seznanjen z visoko verjetnostjo, da bo podvržen takšnemu nadzoru, ki hkrati pomeni poseg v njegovo zasebnost. Stopnja pričakovane zasebnosti pri preiskavi vozila na meji je ob navedenem in glede na ugotovitve v prejšnji točki te obrazložitve nižja kot v večini drugih položajev.
26. Carinska kontrola ob prehodu meje se izvaja v posebnih okoliščinah, ki jih ni mogoče primerjati z drugimi in ki same po sebi terjajo hitro ravnanje: gre za javno, vnaprej natančno določeno in prostorsko omejeno območje, prevozna sredstva zagotavljajo visoko mobilnost, promet je na teh točkah (tudi) zaradi kontrole zgoščen, treba je upoštevati tudi razloge varnosti. Glede na naravo teh okoliščin in ob dejstvu, da ni mogoče pričakovati, da bi posamezniki, ki prevažajo blago, katerega vnos, iznos ali tranzit je omejen ali prepovedan, tega prevažali na vidnih in lahko dostopnih mestih, bi zahteva po odredbi sodišča za preiskavo prevoznega sredstva praktično onemogočila učinkovito izvajanje tega ukrepa.(11)
27. Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče, izhajajoč iz narave in vseh okoliščin posega ter s tem povezane nizke stopnje (upravičeno) pričakovane zasebnosti, v konkretnem primeru presodilo, da stališče Vrhovnega sodišča, da carinski organ za izvedbo preiskave vozila ni potreboval predhodne odločbe sodišča, ne krši pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave.
28. Pritožnik utemeljuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave oziroma kršitev pravice do poštenega postopka z navedbo, da je bil v razmerju do državnih organov že v fazi zbiranja dokazov v neenakopravnem položaju in da pri preiskavi ni sodeloval sodnik ter da se je preiskava opravila brez navzočnosti zagovornika in prič. Vendar iz navedenih pravic ne izhaja zahteva, da mora biti preiskava vozila opravljena v navzočnosti sodnika (12) in prič. Enakosti orožij je praviloma zadoščeno že, če je obdolžencu omogočeno, da se preiskovalno dejanje opravi v njegovi navzočnosti in navzočnosti njegovega zagovornika, če ga zahteva.(13) Iz navedb pritožnika in iz podatkov v spisu je razvidno, da je pritožnik ob odvzemu prostosti, ki je bil izveden pred začetkom izvajanja ogleda, zahteval zagovornika in da je bil zagovornik klican na kraj, vendar ni prišel. Pritožnik ne zatrjuje, da je tudi v času preiskovalnega dejanja ogleda, pri katerem je bil pridobljen ključen obremenilni dokaz, vztrajal, da je navzoč zagovornik in da državni organi te zahteve niso upoštevali, ali da tega brez svoje krivde ni mogel storiti. Zgolj z navedbo, da je ob odvzemu prostosti zahteval zagovornika, ne da bi ob tem pojasnil okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno nedopustno ravnanje državnih organov v zvezi s to zahtevo pri preiskovalnem dejanju ogleda, zatrjevane kršitve ne utemelji. Ker ni izkazano, da je bilo poseženo v pravico pritožnika iz 22. člena Ustave, ni bilo treba ugotavljati, ali so sodišča navedla dejanske okoliščine in obrazložila pogoj nujnosti ravnanja in z njimi utemeljila dopustnost posega v to pravico.

Presoja očitkov, ki se nanašajo na opustitev pouka o pravicah
29. Pritožnik z navedbo, da bi morala biti izpovedba carinika izločena, ker predhodno ni bil poučen o svojih pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, uveljavlja kršitev 29. člena v zvezi z 22. in s 23. členom Ustave.(14)
30. Ustava v 29. členu zagotavlja pravna jamstva v kazenskem postopku. V skladu s četrto alinejo tega člena mora biti obdolžencu kaznivega dejanja ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. S tem Ustava zagotavlja t. i. privilegij zoper samoobtožbo, ki ga zagotavljata tudi Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju MPDPP) in EKČP. MPDPP v točki g) tretjega odstavka 14. člena določa, da mora biti vsakomur, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zajamčeno, da ne bo prisiljen pričati zoper samega sebe ali priznati krivde. Kot je Ustavno sodišče zapisalo v odločbi št. Up-1678/08 z dne 14. 10. 2010 (Uradni list RS, št. 88/10), EKČP takšne pravice ne ureja izrecno, vendar sta po sodni praksi ESČP pravica do molka in privilegij zoper samoobtožbo splošno in mednarodno priznana standarda, ki ležita v osrčju pojma poštenega sojenja, kot ga zagotavlja 6. člen EKČP. (15)
31. Sklicujoč se na navedene določbe Ustave in mednarodnih instrumentov za varstvo človekovih pravic, je Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-134/97 z dne 14. 3. 2002 (16) navedlo, da je bistvo privilegija zoper samoobtožbo v povezavi s prepovedjo izsiljevanja izpovedb v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. To pomeni, da obdolžencu ni treba izjaviti ničesar v zvezi s kaznivim dejanjem, ničesar, s čimer bi se inkriminiral ali s čimer bi se lahko inkriminiral proti svoji volji. Gre torej za preprečevanje, da bi obdolženi izpovedal zoper samega sebe, bodisi zaradi prisile bodisi zaradi neinformiranosti, misleč, da mora izpovedati.(17) Tako to ustavno procesno jamstvo državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane vir dokazov zoper samega sebe. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je ohraniti obdolženčevo procesno subjektiviteto in s tem pošten postopek.(18)
32. Privilegij zoper samoobtožbo izvira iz zahteve po spoštovanju človekovega dostojanstva v kazenskem postopku, pri čemer je ključen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden. Zato je razumljivo, da se domet privilegija razteza na vse tiste postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek.(19) Drugačno stališče bi pomenilo obid ustavnopravnih jamstev. Navedeno hkrati pomeni, da se domet privilegija zoper samoobtožbo ne razteza na inšpekcijske ali nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb ne spremenijo v kazensko preiskavo.(20) S tem se zagotavlja učinkovitost inšpekcijskih in nadzornih postopkov, kar je v carinskih, davčnih in drugih pomembnih zadevah nedvomno v javnem interesu. Vendar dejstvo, da se v nekazenskih postopkih ne uporablja določeno ustavnopravno jamstvo, še ne pomeni, da so dokazi, ki so sicer zakonito pridobljeni v teh postopkih, sami po sebi neomejeno uporabni tudi v kazenskem postopku. Skrb za to, da bi bilo zagotavljanje ustavnopravnih jamstev v kazenskem postopku učinkovito, narekuje večjo previdnost pri uporabi dokazov, ki so bili pridobljeni ob manjših ustavnopravnih jamstvih ali celo brez njih. To velja tudi za izjave obdolženca iz nekazenskega postopka, ki so bile pridobljene brez predhodnega pouka o pravici do molka.
33. Varstvo privilegija zoper samoobtožbo se v prvi vrsti uresničuje s pomočjo pouka o pravici do molka. Ko gre za odvzem prostosti, Ustava v tretjem odstavku 19. člena določa, da mora biti oseba, ki ji je odvzeta prostost, poučena, da ni dolžna ničesar izjaviti. Pouk o pravici do molka je pomemben element varstva privilegija zoper samoobtožbo tudi tedaj, ko ne gre za odvzem prostosti. Ob odsotnosti pouka pa mora država izkazati, da je bila izjava posameznika prostovoljna, če jo želi uporabiti v kazenskem postopku zoper njega. V primeru neprostovoljne izjave se varstvo privilegija zagotavlja s prepovedjo zaslišanja uradne osebe o izjavah osumljenca oziroma s prepovedjo, da bi izjave prešle v dokazno gradivo (npr. v zapisnik o zaslišanju priče). S tem se prepreči, da bi vplivale na presojo sodišča o verodostojnosti obdolženčeve izjave na sojenju ali da bi relativizirale pomen privilegija v primeru, ko se obdolženec po danem pravnem pouku odloči, da bo molčal. Prepoved se nanaša predvsem na tiste izjave obdolženca, ki pomenijo manifestacijo njegovih misli in so potencialno obremenilne, pri čemer je treba upoštevati, da se lahko tudi izjave, ki so na prvi pogled videti neobtožujoče, kasneje v kazenskem postopku razvijejo v podporo obtožne teze. (21)
34. Na glavni obravnavi je bil zaslišan carinik, ki je opravil pregled prevoznega sredstva. Izpovedal je tudi o izjavah pritožnika, ki jih je ta na njegova vprašanja podal v času carinskega pregleda vozila. Carinik je na zaslišanju povedal, da je pritožnika pred preiskavo opozoril, da je lahko navzoč pri opravljanju preiskave, ne pa na druge pravice. Okrožno in Višje sodišče se pri utemeljevanju krivde pritožnika med drugim opreta tudi na izpovedbo carinika, očitek o kršiti privilegija zoper samoobtožbo pa zavrneta z argumentacijo, po kateri je bistvena ugotovitev, da se v času carinskega pregleda še ni začel predkazenski postopek, ampak so cariniki opravljali pooblastila iz svoje pristojnosti in od pritožnika niso zbirali obvestil, oziroma da pritožnik v tistem času še ni imel položaja osumljenca storitve kaznivega dejanja. Pritožnik meni, da je taka ugotovitev nerazumna, saj naj bi se v primeru, ko cariniki izvajajo naloge odkrivanja kaznivih dejanj, izvajal predkazenski postopek. Vprašanje (ne)razumnosti (in s tem morebitne očitne napačnosti) stališča sodišč, da se s carinskim pregledom še ni začel predkazenski postopek, bi bilo lahko upoštevno v luči navedbe, da so vsa obvestila, ki jih pridobi carina, ko opravlja naloge odkrivanja kaznivih ravnanj, predmet izločitve po 83. členu ZKP. Vendar stališče sodišč, ki temelji na (formalnem) razlikovanju med pooblastili policije in carine oziroma na dejstvu, da je policija pristojna za zbiranje obvestil, ni nerazumno. Da bi bilo ravnanje carine po vsebini ekvivalentno policijskemu zbiranju obvestil, pritožnik ne izkaže. Za ugotovitev, ali je prišlo do kršitve privilegija zoper samoobtožbo, pa okoliščina začetka predkazenskega postopka sploh ni bistvena. Bistveno namreč je, kdaj se je dejansko začel kazenski postopek.
35. Po 3. točki prvega odstavka 3. člena ZCS-1, veljavni v času prehoda pritožnika čez državno mejo, je bila carinska služba pooblaščena za preprečevanje in odkrivanje carinskih in trošarinskih prekrškov ter drugih kaznivih ravnanj, določenih v predpisih, za nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna carinska služba, ter za vodenje postopka o prekrških. V skladu s 27. členom ZCS-1 je smel uniformirani carinik zaradi odkrivanja kršitev carinskih, trošarinskih in drugih predpisov, za izvajanje katerih je pristojna carinska služba, ustaviti, pregledati in preiskati vsako prevozno sredstvo. V postopku, ki se je vodil zoper pritožnika, je carinska služba izvrševala svojo nadzorno funkcijo, saj je opravila pregled in ob navzočnosti policije tudi preiskavo vozila. Rezultati pregleda in preiskave so bili uporabljeni kot dokaz v kazenskem postopku. Iz vsebine izpodbijanih sodb je razbrati, da je osredotočenost suma (in s tem dejanski začetek kazenskega postopka) nastopila potem, ko je carina z endoskopsko preiskavo in preliminarnim testom ugotovila navzočnost droge (takrat je tudi obvestila policijo). Od odkritja nedovoljene droge s preliminarnim testom so bila vsa dejanja državnih organov usmerjena h kazenski preiskavi, carina pa je ob navzočnosti policije pridobila ključni dokaz za kazenski postopek (nedovoljeno drogo). Kritična točka osredotočenosti suma je torej nastopila potem, ko je pritožnik že podal svojo izjavo cariniku, tj. v fazi, ko carinski postopek dejansko še ni bil del kazenskega postopka. Zato ni nastopila obveznost carinika, da pritožnika pouči o pravici do molka. Kljub temu pa se izjave pritožnika iz predhodno navedenih razlogov v kazenskem postopku ne smejo uporabiti, če niso odraz njegove svobodne volje.(22) Ker se pritožnik ne sklicuje na neprimerno oblastveno prisilo oziroma ker ne zatrjuje, da ni prostovoljno odgovarjal na vprašanja carinika, očitek o kršitvi privilegija zoper samoobtožbo ni utemeljen.
36. Pritožnik izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, po katerem se pravica do molka ne nanaša na njegove osebne podatke in po katerem je smelo prvostopenjsko sodišče osebne podatke upoštevati v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev. (23) Te podatke mora obdolženec dati po prvem odstavku 227. člena ZKP še pred poukom iz drugega odstavka 227. člena ZKP, vendar lahko to po stališču Vrhovnega sodišča tudi odkloni. Razlaga privilegija na način, kot jo navaja pritožnik, in sicer, da se nanaša na vsa dejstva in okoliščine, ki jih sodišče upošteva kot odločilne, nima opore v navedenem ustavnopravnem dometu te pravice. Splošno navajanje osebnih podatkov sámo po sebi še ne pomeni izjavljanja o kaznivem dejanju. Da je podajanje osebnih podatkov v njegovi zadevi pomenilo prav to, pritožnik ne izkaže. Pritožnik prav tako ne izkaže, da je vsebina njegove izjave imela razumno zvezo z osebnim dostojanstvom ali varnostjo ali da je bila pridobljena na način, ki bi bil lahko vprašljiv z vidika 21. ali 34. člena Ustave (opustitev pravnega pouka v položaju, ko se ta sploh ne zahteva, ne more pomeniti »zvijačnega ravnanja državnega organa«). Zato je Vrhovno sodišče lahko izhajalo iz predpostavke, da drugi odstavek 227. člena ZKP ni v neskladju z Ustavo, in ni bilo dolžno ravnati po 156. členu Ustave. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo se namreč sodišča niso dolžna opredeliti do očitkov, ki so očitno nepomembni. Glede na navedeno so neutemeljeni očitki pritožnika o kršitvah 21., 22., 29. in 34. člena Ustave, ki se nanašajo na navajanje njegovih osebnih podatkov.

Presoja očitkov, ki se nanašajo na uporabo lastnega jezika v postopku
37. Pritožnik uveljavlja kršitev 2., 14., 21., 22., 23., 29. in 34. člena Ustave ter 6. in 14. člena EKČP z navedbami, katerih bistvo je v tem, da mu pred glavno obravnavo ni bil zagotovljen prevod celotnega dokaznega gradiva, da mu niso bili zagotovljeni enaki pogoji obrambe kot osebam, ki razumejo jezik sodišča, ter da mu ni bila dana možnost aktivnega sodelovanja pri preiskovalnih dejanjih, pri katerih so bili zbrani bistveni dokazi. Te navedbe pritožnika je Ustavno sodišče presojalo z vidika pravice do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave v zvezi z jamstvom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave oziroma pravice do poštenega sojenja.
38. Ustava v 62. členu vsakomur priznava pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. Ustavnopravni okvir pravice do uporabe svojega jezika in pisave izhaja v prvi vrsti iz ustavnih standardov poštenega sojenja. Ti vsakomur zagotavljajo, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, in tako lahko v njem tudi ustrezno sodeluje. Glede uresničevanja pravice iz 62. člena Ustave v kazenskem postopku je Ustavno sodišče sprejelo stališče v odločbi št. Up-599/04 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05, in OdlUS, XIV, 38). V njej je opredelilo pravico obdolženca do uporabe svojega jezika in pisave iz 62. člena Ustave kot pravico do poštenega postopka iz 6. člena EKČP, ker je uresničitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in prek nje pravice do poštenega sojenja mogoča le ob spoštovanju pravice obdolženca do uporabe svojega jezika in pisave. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da mora biti na podlagi te pravice tistemu, ki ne razume ali ne govori jezika državnega organa, pred katerim teče postopek, omogočeno, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, in tako v njem ustrezno sodeluje. To pomeni zlasti, da je omogočeno ustrezno prevajanje vsega, kar se na naroku ali drugem ustnem procesnem dejanju dogaja, in da je zagotovljena pravica do uporabe svoje pisave.(24)
39. Pritožnik se v ustavni pritožbi sklicuje tudi na stališča ESČP. Po presoji ESČP se pravica do brezplačne pomoči tolmača iz e) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP ne nanaša samo na ustne izjave na sojenju, temveč tudi na dokumentacijo in predkazenske postopke. Ta pravica pomeni, da ima obdolženec, ki ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem, pravico do brezplačne pomoči tolmača za prevajanje in razlago vseh tistih dokumentov in izjav v postopku zoper njega, ki so potrebni za zagotovitev poštenega sojenja. Vendar ta pravica ne zahteva prevodov vsega pisnega dokaznega gradiva ali uradnih dokumentov v postopku. Zagotovljena pomoč tolmača mora obdolžencu omogočiti, da se seznani s svojim primerom in da se brani oziroma da pred sodiščem predstavi svojo različico dogodkov. (25)
40. Določbe ZKP, ki se nanašajo na uporabo jezika v postopku, so zakonski okvir, v katerem se uresničuje pravica iz 62. člena Ustave v kazenskem postopku. Po 8. členu ZKP se zagotavlja prevajanje preiskovalnih in drugih sodnih dejanj ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva. Ureditev, po kateri ni predvidena navzočnost tolmača pri preiskovalnih dejanjih v predkazenskem postopku, ni sporna z vidika pravice do poštenega postopka, upoštevajoč naslednja izhodišča: prizorišče sprejemanja in izvajanja dokazov je glavna obravnava – to je bistvo vsakega kazenska postopka in tu je jedro kontradiktornosti, zaradi česar je logično, da mora biti obdolžencu, ki ne govori jezika sodišča, zagotovljeno ustno prevajanje na glavni obravnavi. Možnost ustnega prevajanja mora biti zagotovljena tudi pri tistih formalnih preiskovalnih dejanjih, pri katerih se pridobivajo izpovedbe ali izjave oseb, ki so lahko dokaz v kazenskem postopku. Zagotavljanje ustnega prevajanja pri drugih preiskovalnih dejanjih, s pomočjo katerih se pridobivajo materialni dokazi za kazenski postopek, praviloma ni potrebno, saj ni ovir, da ne bi mogel osumljenec oziroma obdolženec svojih opažanj, pomislekov in pripomb izraziti naknadno ali na sojenju (kolikor se od te osebe ne zahteva, naj nemudoma opozori na morebitne nepravilnosti pri preiskovalnem dejanju).
41. Glede na navedeno, stališče Vrhovnega sodišča, po katerem obdolžencu pred glavno obravnavo ni zagotovljena pravica do prevoda celotnega dokaznega gradiva, ne nasprotuje 22. in 62. členu Ustave. Vrhovno sodišče se sklicuje na navedbe Višjega sodišča, iz katerih izhaja, da je bila pritožniku, ki je po narodnosti Srb in slovenskega jezika ne razume, v preiskavi in na glavni obravnavi zagotovljena ustavna in zakonska pravica do uporabe svojega jezika. Pritožniku so bile v jezik, ki ga razume, prevedene odločbe sodišča prve stopnje (sklepi o odreditvi in podaljšanju pripora, sklep o preiskavi, obtožba, sklep o zavrnitvi ugovora), v katerih so navedeni dokazi, dejstva in okoliščine, s katerimi je državno tožilstvo utemeljevalo svojo obtožbo. Tako je bil pritožnik ves čas postopka seznanjen, na katerih dokazih temelji obtožba, poleg tega je bil tudi navzoč pri najdbi mamila v skritih delih njegovega vozila. Na glavni obravnavi je ves čas prevajal sodni tolmač in obramba v zvezi s prevajanjem ni imela pripomb. Vrhovno sodišče je navedlo, da tretji odstavek 9. člena ZKP osebi, ki ji je vzeta prostost, zagotavlja prevod sodnih in drugih pisanj, ki so pomembna z vidika kontradiktornosti oziroma poštenega postopka. Po mnenju Vrhovnega sodišča je bil pritožnik z vročitvijo in prevodom obtožnice v jezik, ki ga razume, obveščen o dejanski in pravni podlagi obtožbe zoper njega. Vrhovno sodišče je še zapisalo, da se na jezikovne ovire pri sporazumevanju zagovornika s pritožnikom obramba do tedaj ni sklicevala.
42. Pritožnikove navedbe, da z vsebino dokazov ni bil seznanjen določen čas pred obravnavo, so presplošne in zato z njimi zatrjevane kršitve ne more utemeljiti. Pritožnik bi moral določno navesti, s katerim dokazom ni bil pravočasno seznanjen, in opisati, kako je to vplivalo na njegovo pravico do obrambe oziroma katera dejstva bi zatrjeval in katere dokaze bi predlagal, če bi bil z njimi pravočasno seznanjen. Pritožnik svoje navedbe glede nezmožnosti aktivnega sodelovanja konkretizira zgolj glede preiskovalnega dejanja ogleda, saj navaja, da ni mogel podati pripomb na zapisnik o ogledu. Vendar tovrstna pritožnikova pripomba v zapisniku o ogledu ni navedena, pritožnik pa tudi ne zatrjuje, da jo je podal. Hkrati pa ne izkaže, da glede na dejstvo, da je bil pri preiskovalnem dejanju navzoč in da ni šlo za pridobivanje testimonialnih dokazov, svojih pomislekov in pripomb ni mogel podati niti kasneje v postopku (sam ali po zagovorniku) ali da bi bilo naknadno navajanje pripomb dejansko neučinkovito in da je bil zato postavljen v položaj, v katerem ni bila spoštovana njegova procesna subjektiviteta.
43. Pritožnik uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika v postopku tudi zato, ker sodišče na glavni obravnavi ni prevedlo vsebine prometnega dovoljenja, na katero se opira sodna odločba, temveč je v prometno dovoljenje le vpogledalo. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bilo v prometno dovoljenje, ki je v srbskem jeziku in ki dokazuje, da je obsojenec lastnik vozila, vpogledano na glavni obravnavi, na kateri sta sodelovali prevajalka in obramba, ki s tem v zvezi ni imela pripomb. Zapisalo je, da glede na naravo listine, glede na dejstvo, da pritožnik lastništvo vozila prizna, in ob upoštevanju vloge formalne obrambe ne vidi kršitve zakona, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, tega pa tudi vložniki zahteve ne zatrjujejo. Pritožnik meni, da gre za absolutno bistveno kršitev, pri kateri se vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe predpostavlja, vendar s takimi navedbami (ki pomenijo očitek napačne uporabe prava) ne seže na ustavnopravno raven. Tudi očitek pritožnika, da pomeni ugotovitev Vrhovnega sodišča glede priznanja lastništva vozila nedopustno spremembo dejanskega stanja (in posledično kršitev pravice do pritožbe), ni izkazan, saj ni jasno, katero odločilno dejstvo naj bi Vrhovno sodišče samo ugotovilo drugače kot prvostopenjsko sodišče, kar bi bilo lahko upoštevno z vidika pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Navedba dejanske okoliščine priznanja lastništva vozila pa sama po sebi še ne pomeni ugotavljanja dejanskega stanja – sklepanja o (ne)obstoju odločilnih dejstev (četudi bi to pomenila, pa zgolj vprašanje pravne (ne)dopustnosti takega ravnanja Vrhovnega sodišča samo po sebi še ne bi bilo vprašanje ustavnopravnega dometa).
44. Pritožnik tudi meni, da je bil uradni zaznamek s podatki o njegovi predkaznovanosti, ki je bil sestavljen po šestem odstavku 148. člena ZKP, pridobljen s kršitvijo pravic obdolženca, da je pravilno poučen o minimalnih pravicah, ker je bil sestavljen v slovenskem jeziku in mu ni bil preveden ter ga je pritožnik podpisal, čeprav ni razumel njegove vsebine. Vrhovno sodišče je zapisalo, da je bil uradni zaznamek, na katerega se izpodbijana sodba ne opira, sestavljen v skladu s šestim odstavkom 148. člena ZKP in se iz spisa ne izloča, da ga je pritožnik podpisal in nanj ni imel pripomb, da se za dejanja, ki jih policija opravlja v predkazenskem postopku (148. člen ZKP) ne uporabljajo določbe 8. člena ZKP glede uporabe svojega jezika ter da sodišče ni ugotovilo, da bi bila verbalna komunikacija med obsojencem in policistom v tej fazi postopka otežena. Pritožnik ne navede razlogov, ki bi utemeljevali protiustavnost takega stališča, niti ne pojasni, o katerih minimalnih pravicah bi moral biti poučen. Zgolj s splošnim zatrjevanjem, da je stališče Vrhovnega sodišča zmotno in da to izhaja iz sodne prakse ESČP, zatrjevane protiustavnosti ne more utemeljiti, saj takšnih očitkov ni mogoče preizkusiti. Ustavno sodišče še pripominja, da je iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju razvidno, da je bil pritožnik (še pred sestavo uradnega zaznamka) v srbskem jeziku obveščen o razlogih za odvzem prostosti in poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti. Ker pritožnik ne izkaže, da je bil uradni zaznamek protiustavno pridobljen (in prav protiustavnost njegove pridobitve je po mnenju pritožnika razlog za njegovo izločitev), so brezpredmetne njegove trditve o vplivu podatka o predkaznovanosti na odločanje sodišča.

Presoja drugih očitkov
45. Pritožnik izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na podatke o pregledu mobilnih telefonov, ki so v sodnem spisu in so po mnenju pritožnika pridobljeni s kršitvijo pravice do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave. Vrhovno sodišče je zavrnilo očitke pritožnika z argumentacijo, da se sodba na uradni zaznamek ne opira, pa tudi sicer iz ocene drugih dokazov ni razvidno, da bi podatki, ki izhajajo iz uradnega zaznamka, kakor koli vplivali na odločitev sodišča, in da tega tudi zahteva ne zatrjuje. Pritožnik sicer pravilno opozarja na dejstvo, da sodišča ne smejo preložiti bremena izkazovanja prejudicialnega učinka nedovoljenega procesnega gradiva na obdolženca. (26) To ne bi bilo sprejemljivo z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave. Vendar tega sodišča v konkretnem primeru niso storila. Iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da ni izkazan vpliv spornega dokaza na odločitev sodišča. Pritožnik ne utemelji protiustavnosti tega stališča z argumentom, da ZKP izhaja iz predpostavke, da nedovoljeni dokazi vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe, ker pomeni ta zgolj očitek napačne uporabe prava.
46. Nadalje pritožnik izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, po katerem lahko o predlogu za izločitev dokazov odloči razpravljajoči senat na glavni obravnavi, če predsednik senata oceni, da so dokazi dovoljeni. Meni, da pomeni tako stališče kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave, saj naj bi tako stališče omogočalo, da se z nezakonitimi dokazi seznani tisti, ki o zadevi odloča. Sodišča so pri odločanju izhajala s stališča, da gre za dovoljene dokaze. Izhajajoč iz take predpostavke, za presojo zatrjevanih kršitev ustavnih pravic ne more biti upoštevno, ali je bilo o predlogu odločeno pred glavno obravnavo ali na njej. Kot je razvidno iz sodbe Vrhovnega sodišča, bi moral predsednik senata drugače ravnati v primeru, ko bi ocenil, da gre za nedovoljene dokaze. Ta ocena je bila v obravnavani zadevi drugačna. Pritožnik zgolj s sklicevanjem na (domnevno) nezakonito dejanje državnega tožilca in preiskovalnega sodnika zatrjevane protiustavnosti ne more utemeljiti. Ker pritožnik ne izkaže, da je v spisu nedovoljeno dokazno gradivo, ki je imelo vpliv na odločitev sodišča, so brezpredmetne njegove navedbe, da je bila kršena njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, ker sodišča niso upoštevala ekskluzijskega pravila in pritožniku niso zagotovila učinkovitega pravnega varstva.
47. Pritožnik izpodbija tudi stališče Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na uporabo strokovnega mnenja CFP. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-132/95, v kateri je Ustavno sodišče zapisalo, da položaj organa, ki na podlagi zakona sodeluje pri izvrševanju funkcije pregona kaznivih dejanj, vzbuja tolikšen dvom o njegovi nepristranskosti, da bi njegova postavitev za izvedenca v kazenskem postopku pomenila kršitev ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic (22. člen). Vrhovno sodišče je navedlo, da je prvostopenjsko sodišče strokovno mnenje obravnavalo kot listino in ne kot izvedensko mnenje, kar pomeni, da CFP v postopku ni imel položaja izvedenca. Zato ne gre za položaj, ki ga obravnava odločba št. U-I-132/95. Zapisalo je še, da so morebitne pomisleke in dvome o nepristranskosti oziroma zanesljivosti strokovnega mnenja stranke dolžne izkazati s konkretnimi okoliščinami in da obramba o tem sodišča ni uspela prepričati. Vrhovno sodišče izhaja iz ocene o drugačnem položaju, ko sodišče strokovnega mnenja ne upošteva kot izvedenskega mnenja, zato tako stališče ni v neskladju z 22. členom Ustave. Pritožnik ne zatrjuje, da je podal predlog za postavitev izvedenca in da sodišče njegovemu predlogu ni ugodilo. S splošnim zatrjevanjem, da preliminarni test ni dal istega rezultata, da sodišče razlike v rezultatu ni utemeljilo, niti ni pridobilo novega mnenja, zatrjevane kršitve ne utemelji.
48. Pritožnik izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, po katerem pomisleki o pravilnosti hrambe, odvzema in zavarovanja zasežene droge sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja. Navaja, da se sodišče do teh očitkov, ki jih je uveljavljal v pritožbi, ni opredelilo in da gre s tega vidika za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, za kršitev 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. Ta očitek bi bil lahko upošteven, če bi pritožnik pojasnil pomisleke oziroma okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so bile njegove navedbe tako konkretizirane (ne zgolj splošne), da bi terjale odgovor sodišča. Tega pritožnik ne stori, zato očitka ni mogoče preizkusiti.
49. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, ker naj ne bi bil obrazložen subjektivni element kaznivega dejanja. Iz tega načela izhaja, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo. Sodišče krši navedeno načelo, če obtoženca spozna za krivega kljub temu, da njegovo dejanje ne izpolnjuje vseh objektivnih in subjektivnih znakov očitanega kaznivega dejanja.(27) Vendar iz izpodbijanih aktov jasno izhaja, da sodišča tega načela niso kršila. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi okoliščin prevoza mamila, količine, vrednosti, lastništva vozila ter obnašanja pritožnika, ki ga je »odločno, jasno ter po oceni sodišča z dobrim zapažanjem« opisala priča, zaključilo, da je pritožnik vedel za prepovedano drogo v svojem vozilu. Povezava predelanega vozila z lastništvom vozila sta po oceni sodišča bistveni okoliščini, ki potrjujeta zaključek sodišča, da je pritožnik vedel, kaj prevaža. Na te razloge se sklicujeta tudi Višje in Vrhovno sodišče, ko odgovarjata na očitek pritožnika. Z navedbo, da dejanske ugotovitve sodbe ne povedo ničesar o subjektivnem elementu kaznivega dejanja, tako pritožnik izpodbija dokazno oceno sodišč, ki sama po sebi ni predmet presoje Ustavnega sodišča.
50. Pritožnik izpodbija tudi odločitev sodišč glede stroškov postopka, izrečenih s sodbama Okrožnega in Višjega sodišča. Po presoji Vrhovnega sodišča ni nerazumna odločitev sodišč, da s plačilom povprečnine in stroškov, ki v celoti gledano niso veliki, ne bo ogroženo pritožnikovo preživljanje, kar je zakonski kriterij, na podlagi katerega sodišče sprejme odločitev glede plačila stroškov kazenskega postopka. Ugovor pritožnika, da sta sodišči nepravilno uporabili določbe ZKP glede oprostitve stroškov postopka, po vsebini pomeni očitek napačne uporabe prava, ki sam po sebi ne more utemeljiti kršitve človekove pravice. Zatrjevanih kršitev tudi ni mogoče utemeljiti s pavšalnimi navedbami, da odločitev sodišča posega v osebni položaj pritožnika na način, da ogroža njegovo preživljanje in krši njegovo osebno dostojanstvo.
51. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

52. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodnik dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar in mag. Jadranka Sovdat. Sodniki dr. Mitja Deisinger, Jože Tratnik in Jan Zobec so bili pri odločanju v tej zadevi izločeni. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Podlaga za tako stališče so naslednje določbe Ustave: človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena Ustave); sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon (125. člen Ustave), zakoni pa morajo biti v skladu z Ustavo (prvi odstavek 153. člena Ustave); zagotov-ljeno je sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (četrti odstavek 15. člena Ustave); če sodišče pri odloča-nju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).
(2) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995 (OdlUS IV, 38).
(3) Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 30/09), št. Up-2215/08 z dne 16. 4. 2009 (Uradni list RS, št. 38/09) in št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10).
(4) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-32/94.
(5) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01, in OdlUS IX, 310).
(6) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003 (Uradni list RS, št. 48/03, in OdlUS XII, 42).
(7) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-272/98.
(8) ZCS-1 v četrtem odstavku 27. člena določa, da se lahko preiskava opravi v primeru razlogov za sum kršitve carin-skih, trošarinskih in drugih predpisov, za izvajanje katerih je pristojna carinska služba. Kot razloge predpisovanja poseb-nih ukrepov za vnos, iznos in tranzit določenih vrst blaga, ki ga nadzira carinska služba, pa v 5. točki prvega odstavka 3. člena med drugim določa interese varnosti, varovanja zdravja in življenja ljudi ter varstva okolja.
(9) Prim. odločbo Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi United States proti Ramsey, 431 U. S. 606.
(10) Glej 6. člen Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985, ki je veljal v času carinske pre-iskave pritožnikovega vozila.
(11) To ne pomeni, da je dopustna vsakršna preiskava prevoznega sredstva na meji. Tako na primer ni dopustna ponižujoča carinska preiskava, vendar to vprašanje ni neposredno povezano z zahtevo po odredbi sodišča, temveč z vprašanjem dopustnosti posega kot takega.
(12) Čeprav iz zapisnika o ogledu izhaja, da je bil preiskovalni sodnik navzoč na ogledu.
(13) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-3367/07 z dne
2. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 67/09).
(14) Po četrtem odstavku 148. člena ZKP mora policija osumljenca, preden začne od njega zbirati obvestila, med drugim poučiti o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjal, pa ni dolžan izpove-dati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo.
(15) Tako ESČP v sodbi v zadevi Saunders proti Združenemu kraljestvu z dne 17. 12. 1996, 68. točka; pred tem je ESČP uvrstilo navedeni pravici v 6. člen EKČP že v sodbi v zadevi Funke proti Franciji z dne 25. 2. 1993, 44. točka.
(16) Uradni list RS, št. 32/02, in OdlUS XI, 114, 9. in 10. točka obrazložitve odločbe.
(17) K. Šugman G., Dokazne prepovedi v kazenskem postopku, Bonex založba, Ljubljana 2000, str. 171.
(18) M. Bošnjak, Dopustnost genetskega dokaza v kazenskem postopku, Pravnik, št. 11–12 (2002), str. 639.
»Njihov namen je, da se obtoženi osebi zagotovi varstvo pred neprimerno prisilo oblasti in da se na tak način prep-reči nepravično sojenje ter zagotovijo cilji člena 6 […]«, ESČP v sodbi v zadevi Allan proti Združenemu kraljestvu z dne 5. 11. 2002, 44. točka.
(19) Primerjalnopravno je zaslediti stališče, po katerem se jamstva, ki jih v kazenskih postopkih zagotavlja Ustava, upoštevajo tudi v drugih postopkih, če je njihov prevladujoči namen ugotavljanje kazenske odgovornosti. Sodišča pri ugotavljanju, ali se je postopek dejansko sprevrgel v kazensko preiskavo, opravijo oceno na podlagi vseh okoliščin pri-mera. Glej npr. sodbo Kanadskega Vrhovnega sodišča R. proti Jarvis, [2002] 3 S. C. R. 757, 2002 SCC 73.
(20) Prim. sodbi ESČP v zadevah Saunders proti Združenemu kraljestvu, 67. točka, ter I.J.L. in drugi proti Združene-mu kraljestvu z dne 19. 12. 2000, 100. točka.
(21) Prim. sodbo v zadevi Saunders proti Združenemu kraljestvu, 71. točka. Prepoved se ne nanaša na izjave o dogodku, ki nimajo informativne vrednosti oziroma s katerimi se ne priznava ali zanika določeno dejstvo o preteklem dogodku, ki je upoštevno z vidika kazenskega prava. Prepoved se tudi ne nanaša na izjave, ki se ne upoštevajo zaradi resničnosti njihove vsebine, temveč kot dokaz o dejstvu, da so bile izrečene. Prepoved prav tako ne velja za očitno spontane izjave.
(22) Ni upoštevno le to, ali je bila zoper pritožnika uporabljena sila, grožnja ali zvijača, ampak se upoštevajo tudi drugi pritiski, ki vplivajo na svobodno odločitev, kar pa ne pomeni, da je treba že vsak uradni kontekst preiskovanja obravna-vati kot inherentno prisiljujoč.
(23) Prvostopenjsko sodišče je pri utemeljevanju krivde upoštevalo osebne podatke pritožnika (nezaposlenost, dejs-tvo, da je brez premoženja, da ga preživljajo starši), ki jih je sam navedel.
(24) Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1023/06 z dne 3. 7. 2008 (Uradni list RS, št. 89/08, in OdlUS XVII, 77).
(25) Glej stališča ESČP v zadevah Luedicke, Belkacem in Koҫ proti Nemčiji, 48. točka, in Kamasinski proti Avstriji, 74. točka.
(26) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02, in OdlUS XI, 45).
(27) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-758/03 z dne 23. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 66/05, in OdlUS XIV, 96).