Številka: Up-984/06-27

Datum: 4. 6. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Zarja elektronika, d.o.o., Kamnik, ki jo zastopa Odvetniška družba Čeferin, o.p., d.o.o., Grosuplje, na seji 4. junija 2009

1. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 251/2005 z dne 28. 3. 2006 se zavrne.
2. Nasprotni udeleženec sam nosi stroške odgovora na ustavno pritožbo.

1. Delovno sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep nadzornega sveta o razrešitvi (pravilno odpoklic) tožnika z dne 9. 5. 2002 in sklep direktorja o zavrženju ugovora zoper sklep o odpoklicu z dne 10. 6. 2002. Posledično je razveljavilo sklepe direktorja o razporeditvi tožnika, saj je zaradi ugotovljene nezakonitosti razrešitve s funkcije poslovodje odpadla pravna podlaga za njegovo razporeditev. Ker je sodišče ugotovilo, da tožnik v skladu z dokončnim sklepom o razporeditvi ni začel delati na novem delovnem mestu, za kar ni imel upravičenih razlogov, je zavrnilo njegov zahtevek za razveljavitev sklepa direktorja o prenehanju delovnega razmerja z dne 5. 11. 2002 in sklepa nadzornega sveta z dne 24. 12. 2002. Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri pritožnici trajalo do 6. 2. 2003, zato mu je priznalo delovno razmerje do tega datuma, pritožnici pa naložilo, naj mu za čas od odpoklica do prenehanja delovnega razmerja (to je od 9. 5. 2002 do 6. 2. 2003) izplača plačo, ki bi jo prejel kot direktor. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi njegove zahtevke na izplačilo nadomestila plač za čas od 6. 2. 2003 dalje, na vrnitev na delo, na izplačilo razlike v plači za čas od septembra 2001 do aprila 2002 ter na plačilo udeležbe pri dobičku in pogodbene odpravnine. Sklep o razrešitvi je sodišče razveljavilo iz formalnih razlogov. Odpoklic tožnika ni bil na dnevnem redu seje nadzornega sveta, sklep o zavrženju ugovora zoper odpoklic je sprejel nepristojen organ. Tožnik tudi ni imel možnosti obrambe, saj mu ni bila dana možnost, da poda zagovor ali izjavo. Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožil tožnik, zoper ugodilni del sodbe pritožnica. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbi zavrnilo. Pritožnica je zoper navedeno odločitev vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.
2. Pritožnica izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča. Zatrjuje kršitev 22. in 74. člena Ustave. Sodišču očita, da je 22. člen Ustave napačno razlagalo, ker je tožniku v postopku odpoklica zagotovilo pravico do izjave. Pritožnica namreč meni, da pravice iz 22. člena Ustave, kot tudi iz te pravice izpeljano načelo kontradiktornosti postopka, veljajo le v postopku pred sodiščem. Gospodarska družba lahko v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – v nadaljevanju ZGD) odpokliče direktorja kadarkoli, če obstajajo za to zakonski pogoji. Noben predpis naj ne bi za fazo sprejemanja odločitve nadzornega sveta o odpoklicu direktorja določal obveznega zagovora oziroma pravice do zaslišanja. Meni, da tega tudi ni mogoče izpeljati iz 22. člena Ustave. Odpoklicani direktor ima pravico do sodnega varstva zoper sklep o odpoklicu, v sodnem postopku pa tudi vse procesne pravice, ki mu jih dajeta Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) in 22. člen Ustave. Prav tako meni, da ni pravne podlage za odločitev sodišča o nezakonitosti sklepa nadzornega sveta, ker naj bi obravnaval vprašanje, ki ni bilo na dnevnem redu seje. Nebistven naj bi bil tudi pogoj pravočasnega vabljenja. Sama seja naj namreč ne bi odstopala od ustaljene prakse delovanja nadzornega sveta pri pritožnici. Z odločitvijo, da se tožnika vrne na funkcijo direktorja, pa naj bi sodišče poseglo v njeno pravico iz 74. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, izpodbijano sodno odločbo razveljavi in zadevo vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-984/06 z dne 13. 5. 2008 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotnemu udeležencu (tožniku) iz delovnega spora, ki se z navedbami pritožnice ne strinja. Navaja, da pritožnici ni bila kršena pravica do svobodne gospodarske pobude, saj ga je s položaja direktorja družbe 9. 5. 2002 razrešila in takoj imenovala novega direktorja. Prav tako meni, da nadzorni svet ni bil pravilno sklican, da dnevni red seje ni bil natančno določen in da nadzorni svet ob odločanju o njegovem odpoklicu ni bil sklepčen. Poudarja, da ima v skladu z 272. členom ZGD uprava pravico udeleževati se sej nadzornega sveta in v tem okviru je smiselno oziroma posledično vključena pravica do izjave. Zato meni, da je imel na tej podlagi kot direktor zakonsko pravico do sodelovanja na seji nadzornega sveta in tudi vse pravice v ugovornem postopku, skladno s takrat veljavno delovnopravno zakonodajo, glede na to, da je bil v delovnem razmerju pri pritožnici. Meni tudi, da te pravice ni mogoče omejiti le zato, ker ne gre za sodni postopek. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne in naloži pritožnici, da mu je dolžna povrniti stroške v zvezi s tem postopkom s pripadajočim DDV-jem in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Ustavno sodišče je odgovor nasprotnega udeleženca v skladu z 22. členom Ustave poslalo pritožnici, ki vztraja pri navedbah v ustavni pritožbi. Z vlogo z dne 1. 7. 2008 pa je dodatno pojasnila razloge za odpoklic tožnika in še enkrat poudarila, da je bil nadzorni svet spornega dne sklepčen.

4. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče same po sebi uveljavljati kršitve, ki jih sodišče stori pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Navedbe pritožnice, s katerimi izraža nestrinjanje s stališčem sodišč o postopku sklica nadzornega sveta in njegovi sklepčnosti ter s stališčem, da je treba direktorju v postopku razrešitve s funkcije zagotoviti možnost obrambe (zagovora), pomenijo prav to. Zato je treba izpodbijano odločbo preizkusiti le, ali temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, nesprejemljivem stališču oziroma ali gre za sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
5. Pritožnica zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 74. člena Ustave. Z izpodbijano odločbo naj bi sodišče kršilo 22. člen Ustave s tem, da je ta člen napačno razlagalo v korist nasprotne stranke in ji na tej podlagi priznalo pravico do zagovora v postopku razrešitve s funkcije direktorja. Sodišče naj bi nasprotni stranki dalo več pravic, kot naj bi ji sicer šle ob pravilni razlagi 22. člena Ustave in ustreznih določb Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – v nadaljevanju ZDR/90) in ZPP.
6. Temeljno stališče, ki izhaja že iz sodbe sodišča prve stopnje, je, da morajo biti ustavna procesna jamstva, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave, zagotovljena tudi direktorju v postopku razrešitve s funkcije. Takšno stališče je sodišče sprejelo v sodbi, s katero je razveljavilo sklepa nadzornega sveta o odpoklicu tožnika, ker je presodilo, da je pritožnica v postopku odpoklica tožnika s funkcije direktorja storila absolutno bistveno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – ZPP/77), s tem, da ni upoštevala pravice delavca, da dá izjavo ali zagovor, ko se odloča o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Izrecno je navedlo, da je takšno stališče utemeljeno na pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), ker da je ta pravica zagotovljena tako pred sodišči kot tudi pred drugimi organi. Navedeno stališče sodišča prve stopnje sta potrdili tako sodišče druge stopnje kot tudi Vrhovno sodišče, ki je svojo odločitev dodatno utemeljilo tudi s sklicevanjem na enake odločitve v podobnih primerih.
7. Očitek pritožnice, da je sodišče napačno razlagalo 22. člen Ustave, je utemeljen. Glede na besedilo 22. člena Ustave in glede na predmet njegovega varovanja ni mogoče pritrditi stališču, da morajo biti ustavna procesna jamstva iz 22. člena Ustave zagotovljena tudi v postopkih pred nadzornim svetom družbe z omejeno odgovornostjo, ko ta odloča o razrešitvi direktorja družbe. Člen 22 se namreč nanaša le na organe državne ali lokalne oblasti, kadar ti odločajo o pravicah ali obveznostih posameznikov ali pravnih oseb, oziroma na organe, na katere so prenesena javna pooblastila za takšno, po svoji naravi oblastno odločanje. Nadzorni svet gospodarske družbe pa seveda ne sodi mednje. Vendar to samo po sebi še ne pomeni, da so bile pritožnici kršene človekove pravice. Te bi bile lahko kršene, če bi sodišče zaradi napačne razlage 22. člena Ustave sprejelo stališče, ki bi pomenilo kršitev njenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Takšne kršitve pa niso izkazane. Sodišče je tožnikovo pravico do poštenega postopka v postopku razrešitve utemeljilo predvsem na zakonski ureditvi, to je na določbah ZDR/90, in zato izpodbijani sodbi ni mogoče očitati niti očitne napačnosti.
8. Pritožnica zatrjuje, da je bilo z izpodbijano sodbo, ki je potrdila odločitev sodišča prve stopnje o vrnitvi tožnika na opravljanje funkcije direktorja družbe, poseženo tudi v njeno pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Vendar očitek ni utemeljen. Pritožnica je razrešila tožnika in hkrati imenovala novega direktorja. Odločitev sodišča o tem, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje in o njegovih pravicah iz delovnega razmerja do takrat, kar je izrecno poudarilo tudi Vrhovno sodišče, ni pomenila vrnitve tožnika na opravljanje poslovodne funkcije, temveč je pomenila zgolj odločanje o njegovih pravicah iz delovnega razmerja do dneva prenehanja delovnega razmerja. Obveznost pritožnice plačati tožniku razliko v plači oziroma plačo, ki bi jo prejel kot direktor za obdobje od nezakonitega odpoklica (9. 5. 2002) do zakonitega prenehanja delovnega razmerja (6. 2. 2003), zato ne more utemeljiti kršitve prvega odstavka 74. člena Ustave.
9. Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.
10. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni bilo razloga za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče o predlogu nasprotnega udeleženca za povrnitev stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer, ki je dala odklonilno ločeno mnenje.