Uradni list

Številka 121
Uradni list RS, št. 121/2008 z dne 23. 12. 2008
Uradni list

Uradni list RS, št. 121/2008 z dne 23. 12. 2008

Kazalo

5398. Odločba o oceni ustavnosti Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb, stran 16163.

Številka: U-I-66/08-14
Datum: 11. 12. 2008
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družb KD HOLDING, d. d., Ljubljana, INFOND HOLDING, d. d., Maribor, NFD HOLDING, d. d., Ljubljana, ZVON DVA HOLDING, d. d., Maribor in KD GROUP, d. d., Ljubljana, ki jih vse zastopa Odvetniška pisarna Jadek & Pensa, d. n. o. – o. p., Ljubljana, na seji 11. decembra 2008
o d l o č i l o :
1. Četrti odstavek 4. člena Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb (Uradni list RS, št. 68/07 in 7/08) se razveljavi.
2. Drugi odstavek 4. člena Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb je v neskladju z Ustavo.
3. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke odpraviti v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
4. Drugi odstavek 6. člena Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb je v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da je dolžan tudi tisti delničar družbe iz prvega odstavka 2. člena tega zakona, ki je že dal uspešno ponudbo za prevzem te družbe po predpisih, ki urejajo prevzeme, bodisi ponovno dati prevzemno ponudbo za prevzem te družbe bodisi zmanjšati število delnic oziroma glasovalnih pravic v družbi na manj kot 15% glasovalnih pravic.
5. Drugi odstavek 2. člena, prvi do tretji odstavek 3. člena, prvi, tretji in peti odstavek 4. člena, drugi do četrti in šesti odstavek 5. člena, prvi in tretji do peti odstavek 6. člena in 7. člen Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb niso v neskladju z Ustavo.
6. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 2. točke izreka te odločbe morajo primerno denarno odpravnino vsem drugim delničarjem ponuditi eden ali več delničarjev, ki vključujejo najmanj devet desetin osnovnega kapitala družbe in ki glasujejo za sklep o umiku.
7. Rok iz drugega odstavka 6. člena Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb se izteče tri mesece po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
8. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega do četrtega odstavka 12. člena in prvega do četrtega odstavka 13. člena Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb se zavrne.
9. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 9., 10., 11. člena, petega in šestega odstavka 12. člena ter petega in šestega odstavka 13. člena Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb se zavrže.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pobudnice izpodbijajo celoten Zakon o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb (v nadaljevanju ZPNPID), še posebej člene 2 do 13. Menijo, da je izpodbijana ureditev v neskladju s členi 2, 14, 33, 69, 74, 153 in 155 Ustave. Prve štiri pobudnice navajajo, da so delniške družbe pravne naslednice pooblaščenih investicijskih družb (v nadaljevanju PID), ki so se veljavno preoblikovale v redne delniške družbe in za to pridobile tudi dovoljenje Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija). Zatrjujejo, da izpodbijani zakon neposredno posega v njihove pravice, pravne interese in pravni položaj, ker drugače kot predpisi, ki veljajo za druge delniške družbe (in ki so doslej urejali tudi pravice in pravni položaj pobudnic), ureja njihov status. Navajajo, da 6. člen ZPNPID neposredno posega v pravice pete pobudnice, ki že obvladuje prvo pobudnico in ki v skladu s prevzemno zakonodajo ni več zavezana k objavi javne ponudbe, ker ji nalaga objavo nove javne ponudbe za prevzem.
2. Pobudnice zatrjujejo, da je izpodbijani ZPNPID trajno spremenil njihove pogoje poslovanja (to je pogoje poslovanja delniških družb, ki so na kakršenkoli način nastale s preoblikovanjem iz PID) v razmerju do drugih delniških družb in da je zato taka ureditev v neskladju z načeli pravne države ter krši njihovo zaupanje v veljavnost in trajnost zakona (2. člen Ustave). Menijo, da je ravnanje države, ki spremeni pogoje poslovanja določene pravne osebe potem, ko ji pod posebnimi pogoji dovoli preoblikovanje v drugo vrsto pravne osebe in ko ta pravna oseba že več let posluje pod enakimi pogoji kot druge pravne osebe iste vrste, popolnoma nepredvidljivo; posebej zato, ker je za kriterij razlikovanja določen način nastanka pravne osebe, ki nikoli prej ni bil razlikovalni kriterij za določanje pogojev poslovanja takih vrst pravnih oseb.
3. Pobudnice menijo, da po tem, ko so se PID na podlagi veljavnih predpisov in na podlagi dovoljenja Agencije preoblikovale v delniške družbe, ni več stvarnega razloga za razlikovanje med njimi in drugimi delniškimi družbami po kriteriju njihovega nastanka ali strukturi njihovih delničarjev. Sklicujejo se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-127/03 z dne 9. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 68/05 in OdlUS XIV, 50), na podlagi katere je Ustavno sodišče štelo, da po preoblikovanju PID v vzajemni sklad in po njegovi uskladitvi s predpisi, ki veljajo za vse vzajemne sklade, ni več stvarnih razlogov za razlikovanje vzajemnih skladov po kriterijih nastanka. Menijo, da bi enako moralo veljati za delniške družbe. Navajajo še, da drugače kot v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-127/03, po kateri je za redne investicijske družbe veljalo, da so njihovi delničarji »izkušeni vlagatelji«, za investicijske družbe, ki so nastale iz PID, pa da so njihovi delničarji to postali po sili certifikatnega lastninjenja, take izrazite razlike pri rednih delniških družbah ni. Navedeno utemeljujejo s tem, da so tudi največje delniške družbe nastale na podlagi lastninjenja in da je večina delničarjev (po številu) tudi v teh družbah t. i. »certifikatnih« delničarjev. Menijo, da je tako pri pobudnicah kot pri teh rednih delniških družbah nemogoče ugotoviti, koliko je »certifikatnih« in koliko drugih delničarjev. Pobudnice poudarjajo, da se z njihovimi delnicami že več let trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, zato se je struktura delničarjev od preoblikovanja PID v redne delniške družbe že temeljito spremenila. Navajajo primer prve in pete pobudnice, ko je peta pobudnica skupaj s podpisniki delničarskega sporazuma že presegla končni prevzemni prag po predpisih o prevzemih.
4. Zatrjujejo, da vse male delničarje (ne glede na to, ali so to postali po sili certifikatnega lastninjenja ali lastnih vlaganj) enakopravno varujejo določbe Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06, 60/06 – popr. in 10/08 – v nadaljevanju ZGD-1), Zakona o prevzemih (Uradni list RS, št. 79/06 in 1/08 – v nadaljevanju ZPre-1) in Zakona o trgu finančnih inštrumentov (Uradni list RS, št. 67/07 in 100/07 – v nadaljevanju ZTFI) ter da so posebno varstvo delničarjev PID, ki so bili zaradi načina lastninjenja družbenega premoženja prisiljeni lastninske certifikate vložiti v PID, uredili že Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (Uradni list RS, št. 6/94, 25/97, 32/97, 10/98 in 26/99 – v nadaljevanju ZISDU), Zakon o prvem pokojninskem skladu in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (Uradni list RS, št. 50/99, 58/2 in 61/04 – v nadaljevanju ZPSPID) in Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (Uradni list RS, št. 110/02, 32/04, 42/04, 92/07 in 109/07 – v nadaljevanju ZISDU-1).
5. Menijo, da sprejem Zakona o spremembah in dopolnitvi Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb (Uradni list RS, št. 7/08 – v nadaljevanju ZPNPID-A), ki je določil, da določbe ZPNPID ne veljajo za banke in zavarovalnice, dokazuje, da način nastanka ne more biti stvarni razlikovalni razlog. Menijo, da razlogi, ki jih je za sprejem ZPNPID-A navedel zakonodajalec (to je, da banke in zavarovalnice posebej nadzorujeta Banka Slovenije in Agencija in da bi uporaba določb ZPNPID lahko negativno vplivala na njihovo učinkovito in uspešno poslovanje), ne kažejo na to, da se zasleduje varstvo »certifikatnih« delničarjev. Navajajo, da je poseben nadzor Banke Slovenije in Agencije za zavarovalni nadzor namenjen varovanju oseb, ki stopajo v posle z bankami in zavarovalnicami, ne pa varovanju delničarjev teh institucij.
6. Pobudnice tudi menijo, da ZPNPID s tem, ko zahteva, da so njihove delnice uvrščene v trgovanje na organiziran trg vrednostnih papirjev, nedopustno posega v njihovo pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Menijo, da je izpodbijani zakon posegel v pravna razmerja, ki so nastala na podlagi preoblikovanja pobudnic v redne delniške družbe. Menijo, da ZPNPID le navidezno velja za naprej, v bistvu pa vzpostavlja prejšnje stanje in posega v že pridobljene pravice pobudnic (155. člen Ustave), da poslujejo na podlagi pravil, ki veljajo za redne delniške družbe. Poleg tega menijo, da je ZPNPID v celoti v neskladju tudi s 153. členom Ustave, ker so izpodbijane določbe v neskladju z Ustavo. Zato naj bi bilo treba razveljaviti celoten zakon.
7. V zvezi s posameznimi določbami ZPNPID pobudnice posebej navajajo še nadaljnje očitke, pri čemer se sklicujejo na navedbe v drugih delih pobude.
8. Pobudnice menijo, da je drugi odstavek 2. člena ZPNPID v neskladju z 2., s 14., 74., 153. in s 155. členom Ustave. Zatrjujejo, da je določba nesorazmerna, ker se bodo določbe ZPNPID za družbe pravne naslednice PID (v nadaljevanju družbe naslednice) trajno uporabljale, in sicer ne glede na število delničarjev in ne glede na to, ali so njihove delnice uvrščene na organiziran trg vrednostnih papirjev ali ne. Zatrjujejo, da je za delničarje družb naslednic svoboda ravnanja v velikem delu izključena, ker se obveznosti iz ZPNPID ne morejo izogniti zgolj z umikom delnic z organiziranega trga, ampak so prisiljene v spremembo statusne oblike ali v likvidacijo.
9. Pobudnice menijo, da je 3. člen ZPNPID v neskladju z 2., s 14., 74., 153. in s 155. členom Ustave. Menijo, da je prvi odstavek 3. člena v povezavi s 4. členom ZPNPID nejasen, ker ne določa časovne omejitve, od kdaj do kdaj morajo biti delnice družbe naslednice uvrščene na organiziran trg vrednostnih papirjev. Poudarjajo, da na eni strani 4. člen ZPNPID dopušča, da se »družba naslednica umakne iz trgovanja na organiziranem trgu«, na drugi strani pa prvi odstavek 3. člena ZPNPID zapoveduje, da morajo biti »delnice družbe naslednice uvrščene v trgovanje na organiziranem trgu«. Menijo, da gre za nekakšen »perpetuum mobile«, ki Agenciji dovoljuje, da najprej pobira takse za dovoljen umik »družbe« in nato takse in kazni za ponovno uvrstitev »delnic« na organiziran trg vrednostnih papirjev. Zato po mnenju pobudnic umik delnic z organiziranega trga vrednostnih papirjev sploh ni mogoč.
10. Pobudnice menijo, da ima drugi odstavek 3. člena ZPNPID v celoti retroaktiven učinek, ker določa ničnost omejitev prenosljivosti, ki bi jih sicer določal statut družbe. Navajajo sicer, da take omejitve ni določila nobena od pobudnic, vendar ni stvarnega razloga, da take omejitve ne bi smela določiti v prihodnje. Menijo, da ureditev, ki jim to preprečuje, posega v njihovo enakopravnost in v njihovo svobodo podjetniškega ravnanja, ker je tak poseg nelogičen, neutemeljen in nesorazmeren. Navajajo, da tako pri izdaji novih delnic (zaradi povečanja kapitala) obstoječi delničarji ne bodo mogli določiti omejitve prenosljivosti, pa čeprav bi bilo to v njihovem interesu, da preprečijo vstop velikih delničarjev (upoštevajoč 239. člen ZGD-1), in to celo ne tedaj, ko bi s tem soglašali vsi delničarji v obliki notarskega zapisa. Tretji odstavek 3. člena ZPNPID, ki določa, da mora v primeru pripojitve družbe naslednice k nejavni delniški družbi, ta pridobiti položaj javne delniške družbe, naj bi bil po mnenju pobudnic predvsem v neskladju z načelom svobodne gospodarske pobude in z načelom enakosti pred zakonom, ker se družba naslednica lahko brez navedenih posledic pripoji k družbi z omejeno odgovornostjo, k delniški družbi pa ne.
11. Pobudnice menijo, da je prvi odstavek 4. člena ZPNPID v neskladju z 2., s 14., 74., 153. in s 155. členom Ustave. Menijo, da je ureditev v neskladju z načelom enakosti, ker se 4. člen ZPNPID, ki ureja umik »družbe« iz trgovanja, ne uporablja za vse družbe naslednice, ampak le za tiste, ki so se uvrstile v trgovanje na organiziranem trgu v skladu s 3. členom ZPNPID. Razlogi za tako razlikovanje naj ne bi bili jasni. Ob tem pa opozarjajo tudi na nedosledno in nejasno uporabo pojmov »uvrstitev delnic v trgovanje« ali »uvrstitev družbe v trgovanje« in »organiziran trg« ali »organiziran trg vrednostnih papirjev«, in sicer v členih 3, 4, 12 in 13 ZPNPID.
12. Drugi do peti odstavek 4. člena ZPNPID naj bi bili v neskladju z 2., s 14., 74. in s 153. členom Ustave. Pobudnice menijo, da ni razloga za drugačno ureditev umika delnic iz trgovanja na organiziranem trgu vrednostnih papirjev za družbe naslednice kot za redne javne delniške družbe, za katere se uporablja 101. člen ZTFI. Menijo, da je ureditev, ki zahteva večino najmanj 9/10 osnovnega kapitala družbe za sprejem sklepa o umiku, v nasprotju z načelom sorazmernosti. Navajajo, da na podlagi ureditve iz drugega do četrtega odstavka 4. člena ZPNPID umik delnic s trga sploh ni mogoč, razen če družba ob sprejemu sklepa o umiku sprejme še sklep o likvidaciji ali če v družbi obstaja glavni delničar, ki se odpove odpravnini in se preostalim delničarjem sam zaveže plačati odpravnino ter prevzeti njihove delnice. Opozarjajo na to, da mora po drugem in četrtem odstavku 4. člena v zvezi s 385. členom ZGD-1 družba plačati primerno denarno odpravnino vsem delničarjem in ne le tistim, ki so glasovali proti sklepu o umiku (kot to sicer ureja 101. člen ZTFI), kar pomeni, da bi družba postala 100% lastnica same sebe. Menijo, da ni mogoče določiti, da ima obveznost glavnega delničarja za prevzem delnic in plačilo odpravnine kar družba sama, saj je to v nasprotju s celotnim urejanjem prava gospodarskih družb. Izpodbijana ureditev naj bi posegala tudi v njihovo svobodno gospodarsko pobudo, ker tako omejuje umik delnic z organiziranega trga vrednostnih papirjev, da bo tak umik za družbe naslednice možen le, če bodo imele glavnega delničarja ali če se bodo preoblikovale v družbo z omejeno odgovornostjo, kar pa jim jemlje pravico do svobodne izbire statusne oblike.
13. Pobudnice tudi menijo, da so posebna pravila o objavi informacij o umiku delnic z organiziranega trga vrednostnih papirjev iz petega odstavka 4. člena ZPNPID v nasprotju z načelom enakosti, ker za različno oziroma strožjo obravnavo kot po ZTFI ni stvarnih razlogov. Nasprotno menijo, da bi morali strožji pogoji veljati po ZTFI, ki določa, da se odpravnina plača le tistim delničarjem, ki to zahtevajo, ne pa vsem, kot to določa ZPNPID.
14. Pobudnice menijo, da je drugi odstavek 5. člena ZPNPID v neskladju z 2., s 14., 74. in s 153. členom Ustave. Menijo, da je določba nejasna, ker naj ne bi bilo razvidno, ali se zahtevana večina najmanj 75% celotnega osnovnega kapitala nanaša samo na spremembo statuta ali tudi na prenos pooblastila za spremembo statuta na nadzorni svet ali upravni odbor na podlagi prvega odstavka 329. člena ZGD-1. Menijo, da če prenos pooblastila ni mogoč na podlagi sklepa večine skupščine, ki jo določa ZGD-1, to je 75% pri sklepanju zastopanega kapitala, lahko pride do absurda, da je na primer sklep o povečanju osnovnega kapitala veljavno sprejet in je povečanje vpisano v sodni register (335. in 339. člen ZGD-1), medtem ko bi statut ostal neusklajen z dejanskim stanjem, ker njegove spremembe ne bo mogoče izglasovati. Pobudnice tudi menijo, da je določitev neobičajno visokega praga za vsako spremembo statuta ukrep, ki je nesorazmeren in ki ni primeren za dosego ciljev zakonodajalca, ker zajema celotno besedilo statuta (torej tudi v tistem delu, ki za varovanje manjšinskih pravic ni pomemben). Navajajo, da pregled zadev, ki jih družba ureja s statutom, pokaže, da že zakon (ZGD-1) močno ščiti manjšinske pravice in da dodatna zaščita gospodarsko ni smotrna oziroma da posega v svobodo ravnanja imetnikov delnic v družbi. Če naj bi bil cilj zakonodajalca varstvo delničarjev, potem zakonodajalec s to določbo ne bi olajšal statusne spremembe delniške družbe pravne naslednice PID v družbo z omejeno odgovornostjo z 90% (na podlagi drugega odstavka 648. člena ZGD-1) na 75% večino celotnega osnovnega kapitala (na podlagi drugega odstavka 5. člena ZPNPID).
15. Tretji in četrti odstavek 5. člena ZPNPID naj bi bila v neskladju z 2., s 14., 74. in s 153. členom Ustave. Pobudnice zatrjujejo, da je izpodbijana ureditev neprimerna in nesorazmerna, ker daje nenavadno moč katerimkoli desetim delničarjem, ki želijo preveriti vodenje posameznega posla oziroma imenovati izrednega revizorja. Ker za tak predlog delničarjev ne veljajo nikakršne omejitve, lahko katerihkoli deset oseb, od katerih vsaka pridobi po eno delnico, družbi in njeni upravi povzroča težave ter jo neomejeno izsiljuje z namenom, da doseže specifično vrednost za svoje delnice, t. i. »nadlegovalno« vrednost. Pobudnice menijo, da taka ureditev zagotovo ne varuje t. i. »certifikatnih« delničarjev, ki so v večini res nevedni in neizkušeni, temveč prav nasprotno omogoča skupini dobro poučenih vlagateljev, da zase izsilijo višjo ceno za delnico.
16. Šesti odstavek 5. člena ZPNPID naj bi bil v neskladju z 2., s 14., 74. in s 153. členom Ustave. Ker izpodbijana določba ureja izplačilo odpravnine delničarjem, ki ne glasujejo za sklep o statusnem preoblikovanju, naj bi bila v neskladju z določbami ZGD-1, ki so namenjene varstvu upnikov, in zato z 2. členom Ustave. Pobudnice zatrjujejo, da bi družba lahko prišla v položaj, ko bi morala plačati 25% kapitala delničarjem in bi tako pridobila 25% lastnih delnic, kar pa bi bilo v nasprotju z 247. členom ZGD-1. Menijo, da bi bilo zaradi takega izplačila lahko ogroženo poslovanje družbe in da bi bili prizadeti njeni upniki.
17. Pobudnice menijo, da je 6. člen ZPNPID v neskladju z 2., s 14., 74. in s 153. členom Ustave, prvi, drugi, četrti in peti odstavek 6. člena še s 155. členom Ustave, drugi odstavek 6. člena ZPNPID pa še s 33. in z 69. členom Ustave. Navajajo, da bodo na podlagi prvega odstavka 6. člena ZPNPID ne glede na siceršnje pogoje iz 4. člena ZPre-1 (torej tudi, če se z njihovimi delnicami ne bo več trgovalo na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, če bodo imele manj kot 250 delničarjev in štiri milijone evrov osnovnega kapitala) obveznosti, določene v ZPre-1, trajno veljale za vse družbe naslednice. Poleg tega pobudnice menijo, da drugi odstavek 6. člena, ki za obstoječe delničarje družb naslednic znižuje prevzemni prag (s 25% na 15%), pri katerem sicer ZPre-1 določa obveznost dati prevzemno ponudbo za druge delniške družbe, posega v že obstoječa razmerja. Navajajo, da bodo delničarji družb naslednic, ki so v dobri veri in zaupanju v pravo pridobivali delnice, ki jim dajejo med 15% in 24,99% glasovalnih pravic, morali te delnice prodati ali pa objaviti javno ponudbo. Menijo, da je znižanje prevzemnega praga na 15% le za delničarje, ki so imeli na dan uveljavitve zakona 15% delnic družbe naslednice, popolnoma nerazumno in brez utemeljenega razloga, ker so ti delničarji v izrazito neenakopravnem položaju v primerjavi z delničarji, ki šele po uveljavitvi ZPNPID pridobijo delnice v družbi naslednici (saj jih ti lahko pridobijo vse do prevzemnega praga 25%).
18. Izpodbijana ureditev je po mnenju pobudnic tudi v neskladju s pravico do zasebne lastnine, saj delničarje brez utemeljenih razlogov sili bodisi v nakup dodatnih delnic v družbi naslednici (z objavo prevzemne ponudbe) bodisi v odsvojitev delnic. Menijo, da obveznost odsvojitve delnic pod kakršnimikoli pogoji pomeni razlastitev ali vsaj hudo omejitev lastninske pravice. Izpodbijana določba naj bi posegala tudi v že pridobljeni položaj delničarjev, ki so v preteklosti že dali javno ponudbo in zanje po ZPre-1 ne velja več obveznost javne ponudbe ali vsaj ne velja do pridobitve novih delnic (saj morajo na podlagi drugega odstavka 6. člena ZPNPID tudi taki delničarji dati javno ponudbo, ker ZPNPID v tem smislu nima prehodnih določb kot ZPre-1). Zatrjujejo, da je v takem položaju peta pobudnica, ki ima skupaj z delničarji, povezanimi z delniškim sporazumom, več kot 75% vseh delnic prve pobudnice.
19. Pobudnice menijo tudi, da je izključitev uporabe 3. točke prvega odstavka 22. člena ZPre-1 (to je izjeme od obveznosti dati prevzemno ponudbo v primeru statusnih preoblikovanj) po tretjem odstavku 6. člena ZPNPID nepotreben in nesorazmeren ukrep; zlasti v povezavi s šestim odstavkom 5. člena ZPNPID, ki določa obveznost plačila denarne odpravnine vsem delničarjem, ki ne glasujejo za sklep o statusnem preoblikovanju. Glede izpodbijanih četrtega in petega odstavka 6. člena ZPNPID pa pobudnice menijo, da določbi nista jasni, ker iz njiju ni razvidno, ali preneha oziroma kdaj preneha omejitev glasovalnih pravic oziroma upravljanja, če delničar da prevzemno ponudbo in je ta uspešna. Prav tako menijo, da ni jasno, kdaj je pravni posel v nasprotju z ZPNPID in ZPre-1.
20. Ureditev, ki v 7. členu ZPNPID določa posebnosti poročanja družb naslednic, ki v 9. členu ZPNPID določa posebnosti izvajanja nadzora Agencije nad družbami naslednicami in ki v 9. členu ZPNPID določa posebnosti glede prekrškov in prekrškovnega organa, naj bi bila po mnenju pobudnic v neskladju z načelom sorazmernosti in načelom enakosti ter zato tudi v neskladju s 153. členom Ustave. V tem okviru pobudnice posebej opozarjajo na določbo 4. točke drugega odstavka 9. člena ZPNPID, ki Agenciji daje pravico, da lahko izreče dodatne ukrepe nadzora. Navajajo, da gre za blanketno normo, ki Agenciji omogoča, da izreče kakršenkoli ukrep. Člene 11, 12 in 13 ZPNPID pobudnice izpodbijajo zato, ker naj bi bile te določbe tako povezane z drugimi določbami, ki jih pobudnice izpodbijajo, da bi jih bilo treba v primeru ugotovitve neustavnosti iz enakih razlogov razveljaviti.
21. Državni zbor v odgovoru na pobudo navaja, da je predpisovanje posebnih določb temeljni namen ZPNPID in da zato te določbe lahko posegajo v načelo enakosti ali v svobodo podjetništva, če se upošteva tretji odstavek 15. člena Ustave. Državni zbor navaja, da je položaj družb naslednic, ki so nastale z zbiranjem lastniških certifikatov, drugačen od položaja drugih delniških družb, ki so nastale v postopku lastninskega preoblikovanja iz prejšnjih organizacij združenega dela. Pojasnjuje, da je bila možnost državljanov, da zamenjajo lastniški certifikat za delnice teh družb, omejena, zato državljani v precejšnjem delu niso imeli druge izbire kot svoj certifikat zamenjati za pridobitev delnic PID. V teh družbah je zato navzoče izjemno veliko število malih delničarjev. Velika razpršenost in neuravnoteženost lastništva pa po mnenju Državnega zbora terja posebno varstvo teh delničarjev. Državni zbor meni, da ZPNPID zasleduje ta cilj z zahtevo, da so delnice družbe naslednice uvrščene na trg vrednostnih papirjev, s posebno strogimi zahtevami glede umika delnic s trga vrednostnih papirjev in z denarnimi odpravninami delničarjem v tem primeru, s posebnimi določbami glede odločanja o spremembi statuta in sprejemu sklepa o statusnem preoblikovanju ter s posebnimi določbami glede prevzema (predvsem z nižjim pragom za prevzemno ponudbo). Državni zbor pri tem opozarja, da ne drži trditev pobudnic, po kateri je v primeru prekoračitve prevzemnega praga mogoča le izbira objaviti javno ponudbo ali odprodati delnice, pač pa zadošča že zmanjšanje glasovalnih pravic pod 15%. Prav tako Državni zbor meni, da tudi posebne določbe, ki določenemu številu delničarjev ne glede na število njihovih delnic dajejo določene pravice, objektivno vodijo do višjega pravnega varstva manjšinskih delničarjev.
22. Glede na navedeno Državni zbor meni, da izpodbijane določbe ZPNPID ne posegajo nesorazmerno v ustavno načelo enakosti in svobodo podjetništva, ker določajo le nujno potrebne omejitve siceršnjega položaja delniških družb, da se doseže legitimen in ustavno dopusten cilj posebnega varstva tega velikega števila malih delničarjev v družbah naslednicah. Državni zbor ob tem opozarja, da je v teh družbah nevarnost oškodovanja njihovih delničarjev zaradi neuravnoteženega lastništva, razpršenosti malih delničarjev in njihove slabe informiranosti še posebno velika. Izpodbijane določbe naj bi omejile le možnost nepregledne koncentracije lastništva in oškodovanja malih delničarjev z njihovo nepregledno iztisnitvijo iz družbe ali z umikom delnic iz trgovanja na organiziranem trgu. Ureditev po mnenju Državnega zbora sicer posega v pravni položaj pobudnic, vendar pa je zaradi posebnega varstva manjšinskih delničarjev ta poseg sorazmeren s ciljem. Državni zbor tudi meni, da ureditev ni retroaktivna, saj ZPNPID ni veljal pred njegovo objavo.
23. Vlada meni, da izpodbijane določbe ZPNPID niso v neskladju z 2., s 14., 33., z 69., s 74., 153. in s 155. členom Ustave. Navaja, da je sprejem ZPNPID podprla s ciljem varstva več tisoč malih vlagateljev iz certifikatne privatizacije. Po mnenju Vlade ZPNPID ni v neskladju z 2. in s 155. členom Ustave, ker je začel veljati dan po objavi v Uradnem listu in je veljal za naprej. Poleg tega meni, da so bile spremembe iz ZPNPID za družbe naslednice predvidljive, saj so lahko na podlagi vloženega predloga ZPNPID (ki so ga poslanci vložili v obravnavo že januarja 2006) vnaprej pričakovale spremembo svojega pravnega položaja. Prav tako pa so na podlagi prvega odstavka 237. člena ZISDU-1 lahko pričakovale sprejem posebnega zakona. Vlada navaja, da je pri ZPNPID zelo pomemben javni interes, saj se z ZPNPID ščiti certifikatne delničarje. Vlada navaja, da je varnost certifikatnih delničarjev še toliko pomembnejša, ker gre v tem primeru za manj poučene vlagatelje, ki večinoma niso postali lastniki delnic družb naslednic po svoji volji. Pri tem Vlada navaja podatke Agencije, iz katerih izhaja, da je imelo na dan 5. 3. 2007 99,98% delničarjev v družbah naslednicah manj kot 1% delnic in le 0,012% več kot 5% delnic.
24. Ureditev iz ZPNPID po mnenju Vlade tudi ni v neskladju s 14. členom Ustave. Navaja, da je iz uvoda predloga ZPNPID razvidno, da je bilo na skupščinah družb, na katerih se je sklepalo o preoblikovanju PID v redne delniške družbe, udeleženih in je glasovalo (kljub razpršenosti lastništva) le nekaj delničarjev, ponekod le en sam delničar. Dejstvo, da so bile tako pomembne odločitve sprejete na ta način, kaže, da malih delničarjev na teh skupščinah ni bilo predvsem zato, ker zanje niso vedeli. Vlada meni, da zato interesa teh malih delničarjev ni mogoče dovolj zavarovati na podlagi določb ZGD-1 in ZPre-1. S tem namenom so bili z ZPNPID predlagani nižji pragovi iz ZGD-1 glede vložitve predloga za imenovanje posebnega revizorja zaradi preveritve ustanovitvenih postopkov ali vodenja posameznih poslov in zaradi podcenitve postavk v letnem poročilu na deset delničarjev. Iz enakih razlogov lahko na podlagi ZPNPID tožbo za povrnitev škode v svojem imenu in za račun družbe vloži najmanj sto delničarjev družbe naslednice in je za umik delnic take družbe iz trgovanja na organiziranem trgu potrebna večina najmanj devet desetin osnovnega kapitala družbe. Vlada meni, da načelo enakosti ni bilo kršeno zato, ker se z ZPNPID ustrezno rešuje problematika manjšinskih delničarjev v družbah naslednicah, ki je vezana na njihov specialni položaj. Meni tudi, da s sprejemom ZPNPID-A, ki je določil, da se določbe ZPNPID ne nanašajo na banke in zavarovalnice, ni bilo kršeno načelo enakosti, ker imajo banke in zavarovalnice poseben položaj.
25. Vlada tudi meni, da zahteva, po kateri so delnice družb naslednic uvrščene v trgovanje na organiziran trg, ne posega v njihovo svobodo ravnanja (74. člen Ustave), saj izhaja iz interesa zaščite manjšinskih delničarjev. Navaja, da je bila ena izmed poglavitnih rešitev predloga zakona opredelitev statusa družb naslednic kot javnih družb po zakonu, ki ureja trg vrednostnih papirjev. Taka ureditev naj bi zagotavljala večjo preglednost poslovanja teh družb. Po mnenju Vlade se z uvrstitvijo delnic družb naslednic v trgovanje na organiziranem trgu zagotavljajo večja likvidnost in transparentnost cen delnic kakor tudi večja transparentnost oziroma javnost poslovanja teh družb. S tem pa naj bi se delničarjem zagotavljala tudi ena izmed temeljnih delničarskih pravic, to je pravica do obveščenosti. Glede na gornje navedbe pa po mnenju Vlade ZPNPID tudi ni v neskladju s 153. členom Ustave. Vlada še meni, da določbe zakona tudi ne posegajo v pridobljene pravice delničarjev in ne pomenijo poslabšanja njihovega položaja, temveč stremijo k ohranitvi že pridobljenih pravic in k urejanju njihovih pravic glede na zgodovinsko posebnost. Vlada tudi meni, da ZPNPID ni v nasprotju s 33. in z 69. členom Ustave, ker je v primeru, da pridobitelj vrednostnih papirjev ravna v nasprotju z določbami ZPNPID oziroma ZPre-1 in torej ne poda prevzemne ponudbe, kot sankcija določena prepoved uresničevanja glasovalnih pravic.
B. – I.
26. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-66/08 z dne 8. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 49/08) do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržalo izvrševanje drugega odstavka 6. člena ZPNPID.
27. Pobudnice so na splošno navedle, da izpodbijajo vse določbe ZPNPID, vendar pa iz vsebine pobude izhaja, da določbam 1. člena, prvega in tretjega odstavka 2. člena, četrtega odstavka 3. člena, prvega, petega in sedmega odstavka 5. člena ter 8., 14., 15. in 16. člena ZPNPID ne očitajo, da so v neskladju z Ustavo. Zato je Ustavno sodišče štelo, da pobudnice teh določb ZPNPID ne izpodbijajo.
28. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. V primeru, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07 in OdlUS XVI, 82).
29. Prva, druga, tretja in četrta pobudnica vlagajo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 9. člena, ki ureja opravljanje nadzora nad izvajanjem ZPNPID, ter 10. in 11. člena, petega in šestega odstavka 12. člena ter petega in šestega odstavka 13. člena ZPNPID, ki urejajo prekrške in prekrškovni organ. Ker navedene določbe ZPNPID ne učinkujejo neposredno, bi imele prva, druga, tretja in četrta pobudnica pravni interes za presojo teh določb šele, če bi bil zoper njih sprožen postopek nadzora oziroma postopek o prekršku in če bi po izčrpanju vseh pravnih sredstev hkrati z ustavno pritožbo vložile še pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenih določb ZPNPID. Ker niso izkazale predhodne izčrpanosti pravnih sredstev, prve štiri pobudnice v tem delu nimajo pravnega interesa. Peta pobudnica, ki ni delniška družba pravna naslednica PID na podlagi prvega odstavka 2. člen ZPNPID, ampak delničarka s kvalificiranim deležem v taki družbi, pa tudi ne izkazuje pravnega interesa, ker navedene določbe ZPNPID neposredno ne posegajo v njene pravice, pravne interese in pravni položaj. Zato je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo (9. točka izreka).
30. Glede na to, da so prve štiri pobudnice delniške družbe, ki so pravne naslednice PID na podlagi prvega odstavka 2. člena ZPNPID, in da je peta pobudnica delničarka s kvalificiranim deležem v taki družbi, preostale izpodbijane določbe (drugi odstavek 2. člena ter prvi do tretji odstavek 3. člena, 4. člen, drugi do četrti in šesti odstavek 5. člena ter 6. in 7. člen ter prvi do četrti odstavek 12. in prvi do četrti odstavek 13. člena ZPNPID) neposredno posegajo v pravice, pravne interese oziroma v pravni položaj vsaj ene od teh pobudnic. Zato Ustavnemu sodišču ni bilo treba ugotavljati, katera izmed njih ima pravni interes za presojo vsake izmed navedenih določb.
31. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb drugega odstavka 2. člena, prvega do tretjega odstavka 3. člena, 4. člena, drugega do četrtega in šestega odstavka 5. člena ter 6. in 7. člena ZPNPID sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
B. – II.
Presoja nekaterih določb z vidika 2. člena Ustave (določnost zakona)
32. Pobudnice zatrjujejo, da je izpodbijana ureditev v več delih nejasna. Opozarjajo na nedosledno uporabo pojmov, da se na organiziran trg ali na organiziran trg vrednostnih papirjev uvrsti družba ali se uvrstijo delnice te družbe. Navajajo, da je določba 3. člena ZPNPID v povezavi s prvim odstavkom 4. člena ZPNPID nejasna in protislovna, ker ne določa, od kdaj do kdaj morajo biti delnice družbe naslednice uvrščene v trgovanje na organiziranem trgu. Navajajo, da so nejasne tudi določbe drugega odstavka 5. člena ter četrtega in petega odstavka 6. člena ZPNPID.
33. Načelo jasnosti in določnosti predpisov je eno izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave. Norma je nejasna, kadar se z ustaljenimi metodami razlage pravnih norm ne da ugotoviti njene vsebine, ne pa zgolj zato, ker ne daje odgovorov na vsa vprašanja, ki se utegnejo pojaviti pri njenem izvrševanju v praksi (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-277/05 z dne 9. 2. 2006, Uradni list RS, št. 21/06 in OdlUS XV, 15).
34. Prvi odstavek 3. člena ZPNPID določa, da morajo biti delnice družbe naslednice uvrščene v trgovanje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev v Republiki Sloveniji. Prvi odstavek 4. člena pa določa, da se ne glede na zakon, ki ureja trg vrednostnih papirjev, za družbe naslednice, ki so se uvrstile v trgovanje na organiziranem trgu v skladu s 3. členom tega zakona, uporabljajo določbe tega člena. Drugi in četrti odstavek 4. člena urejata umik družbe naslednice iz trgovanja na organiziranem trgu, medtem ko tretji odstavek tega člena govori o umiku delnic iz trgovanja na organiziranem trgu. Ne glede na nedosledno uporabo pravnih pojmov pa določbe iz tega razloga niso nejasne, predvsem pa ne tako nejasne, da se z ustaljenimi metodami razlage pravnih norm ne bi dalo ugotoviti njihove vsebine. Iz temeljnega predpisa, ki ureja trg vrednostnih papirjev, to je ZTFI, jasno izhaja, da se na organiziranem trgu vrednostnih papirjev (oziroma finančnih instrumentov) trguje z vrednostnimi papirji (oziroma s finančnimi instrumenti), ki so uvrščeni v trgovanje na organiziranem trgu, in sicer vse dotlej, dokler niso umaknjeni iz trgovanja. To pomeni, da delniška družba kot izdajatelj vrednostnih papirjev (delnic) ne more biti uvrščena v trgovanje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, ampak da so lahko v trgovanje uvrščeni le njeni vrednostni papirji (delnice). V skladu s tem je treba razumeti tudi izpodbijane določbe.
35. Člen 3 ZPNPID v povezavi s prvim odstavkom 4. člena ZPNPID ni nejasen, kot zatrjujejo pobudnice. Iz prvega odstavka 3. člena ZPNPID izhaja, da morajo biti delnice družbe naslednice uvrščene v trgovanje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev v Republiki Sloveniji. V primeru, če še niso, pa določa, da mora organ vodenja izvesti vse postopke in aktivnosti, potrebne za uvrstitev delnic v trgovanje na organiziranem trgu. V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZPNPID se določbe tega člena (ki ureja umik delnic družbe naslednice iz trgovanja na organiziranem trgu vrednostnih papirjev) uporabljajo za vse tiste družbe naslednice, ki so svoje delnice uvrstile v trgovanje na organiziranem trgu v skladu s 3. členom ZPNPID. To pomeni, da morajo vse družbe naslednice v skladu s prvim in tretjim odstavkom 3. člena ZPNPID zagotoviti, da so ob uveljavitvi ZPNPID oziroma po izvedbi statusnega preoblikovanja v predpisanih rokih njihove delnice uvrščene v trgovanje na organiziranem trgu. Če je v skladu s 4. členom ZPNPID oziroma v skladu s predpisi, ki urejajo prostovoljni ali prisilni umik delnic iz trgovanja, kasneje izveden umik delnic, obveznosti ponovne uvrstitve teh delnic v trgovanje na podlagi prvega odstavka 3. člena ZPNPID ni. Taka je tudi edina možna logična razlaga izpodbijanih določb, saj bi sicer prišlo do pravno nevzdržne situacije, da bi umiku sledilo ponovno uvrščanje delnic v trgovanje ter temu ponoven umik, kar pa bi bilo v nasprotju s pravno varnostjo. Tako ne drži, da je izpodbijana ureditev nejasna in protislovna, ker ne določa, od kdaj do kdaj morajo biti delnice družbe naslednice uvrščene v trgovanje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev.
36. Prvi stavek drugega odstavka 5. člena ZPNPID določa, da je za sprejem sklepa skupščine o spremembi statuta in sklepa o statusnem preoblikovanju potrebna večina najmanj treh četrtin celotnega osnovnega kapitala družbe. V 5. členu ZPNPID so urejene posebne določbe glede na zakon, ki ureja gospodarske družbe. To pomeni, da je treba izpodbijano določbo razlagati skupaj z določbami ZGD-1. Z vidika sprememb statuta je treba upoštevati predvsem 329. člen ZGD-1, ki v prvem stavku prvega odstavka določa, da je za vsako spremembo statuta potreben sklep skupščine. V drugem odstavku pa določa, da je za sklep skupščine potrebna večina najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala ter da statut lahko določa drugačno kapitalsko večino (vendar ne manj kot večino pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, če je pri sklepanju zastopana najmanj polovica osnovnega kapitala) ter da navedeno ne velja za spremembo dejavnosti družbe in za primere, za katere je z zakonom predpisana višja kapitalska večina. To pomeni, da je ZPNPID v tem okviru specialni zakon, ki določa višjo kapitalsko večino za spremembo statuta družbe naslednice.
37. Sprememba statuta sodi med t. i. temeljne odločitve v družbi(1) oziroma t. i. izredne korporacijske spremembe,(2) med katere sodijo poleg sprejema in spremembe statuta tudi ukrepi za povečanje in zmanjšanje kapitala, statusna preoblikovanja, odločitev o prenehanju družbe in sklenitev podjetniških pogodb. Vsaka od navedenih odločitev oziroma sprememb v družbi zahteva tudi spremembo statuta. Zato je treba določbo o spremembi statuta po drugem odstavku 5. člena ZPNPID obravnavati kot splošno določbo za družbe naslednice (ki je sicer specialna v razmerju do 329. člena ZGD-1), medtem ko je treba določbe o povečanju in zmanjšanju kapitala, statusnih preoblikovanjih in sklenitvi podjetniških pogodb obravnavati kot specialne določbe do navedene določbe, in to ne glede na to, ali se v teh primerih za družbe naslednice uporablja ZGD-1 kot splošen predpis ali ZPNPID kot specialen predpis. Ne drži torej, kot navajajo pobudnice, da bi lahko prišlo do položaja, da bi bil sklep o povečanju osnovnega kapitala družbe naslednice veljavno sprejet, ne bi pa bila dosežena višja kapitalska večina za sprejem sklepa o spremembi statuta, ki bi to spremembo osnovnega kapitala upoštevala. Ne bi bilo logično, če bi se za tehnično uskladitev skupščinskega sklepa, ki se lahko sprejme z nižjo večino, predpisala drugačna oziroma strožja večina. V tem smislu je treba razumeti tudi določbo drugega stavka prvega odstavka 329. člena ZGD-1, da skupščina lahko prenese pooblastilo za spremembo statuta, ki se nanaša zgolj na uskladitev njegovega besedila z veljavno sprejetimi odločitvami, na nadzorni svet ali upravni odbor. Nanjo namreč določba drugega odstavka 5. člena ZPNPID ne vpliva in velja tudi za družbe naslednice.
38. Enako je treba tudi določbo glede zahtevane večine za sprejem sklepa o statusnem preoblikovanju družbe naslednice iz drugega odstavka 5. člena ZPNPID razumeti kot specialno določbo v razmerju do določb ZGD-1, zlasti tistih, ki določajo zahtevano večino za sprejem sklepa skupščine o statusnem preoblikovanju. Člen 597 ZGD-1 pojasni, da se družba lahko statusno preoblikuje z združitvijo, z delitvijo, s prenosom premoženja in s spremembo pravnoorganizacijske oblike. Enako velja za družbe naslednice z izjemo, da je na podlagi drugega odstavka 5. člena ZPNPID za sprejem sklepa o statusnem preoblikovanju potrebna večina najmanj treh četrtin celotnega osnovnega kapitala družbe. Ob tem se izkaže, da izpodbijana določba ni nejasna.
39. Četrti odstavek 6. člena ZPNPID določa, da iz delnic družbe naslednice, pridobljenih na podlagi pravnega posla, ki je v nasprotju z določbami ZPNPID in ZPre-1, pridobitelj nima pravice do upravljanja družbe oziroma nima glasovalnih pravic. V petem odstavku 6. člena ZPNPID pa je določeno, da se pridobitelju delnic pri izvrševanju glasovalne pravice, ki izhaja iz delnic, ki jih že ima, odstotek od glasovalnih pravic, ki izhajajo iz vseh izdanih delnic družbe, zniža sorazmerno s številom delnic, pridobljenih na podlagi pravnega posla iz četrtega (prejšnjega) odstavka tako, da ima pri uresničevanju glasovalne pravice enak odstotek, kot ga je imel pred pridobitvijo delnic iz prejšnjega odstavka tega člena, njegove glasovalne pravice pa se prištejejo glasovalnim pravicam drugih delničarjev družbe, ki niso s tem pridobiteljem povezane osebe, in sicer v sorazmerju z njihovo udeležbo v osnovnem kapitalu družbe. Tudi v tem primeru ne gre za nejasni določbi, kot zatrjujejo pobudnice. Ne drži, da iz izpodbijanih določb ni razvidno, ali preneha oziroma kdaj preneha omejitev glasovalnih pravic. ZPNPID je specialni predpis, ki se mora razlagati samo skupaj z določbami, ki sicer urejajo določeno pravno področje.
40. Člen 6 ZPNPID ureja posebne določbe glede na zakon, ki ureja prevzeme. V prvi vrsti gre za specialne določbe, ki za delničarje družb naslednic določajo nižji prevzemni prag, pri katerem mora delničar obvezno dati prevzemno ponudbo za prevzem te družbe. Druge obveznosti delničarja jasno in določno ureja ZPre-1. Zato je treba tudi četrti in peti odstavek 6. člena ZPNPID obravnavati skupaj z določbami ZPre-1. Ob sistematični razlagi predpisov se izkaže, da sta navedeni določbi specialni določbi v razmerju do prvega odstavka 63. člena ZPre-1 in da urejata mirovanje glasovalnih pravic nezakonitega prevzemnika družbe naslednice. Njuna razlaga pove, da je pravni posel za pridobitev delnic družbe naslednice v nasprotju z določbami ZPNPID in ZPre-1, če prevzemnik v skladu z določbami ZPNPID in ZPre-1 doseže prevzemni (oziroma dodatni prevzemni) prag, pa ne da prevzemne ponudbe oziroma ne zmanjša deleža glasovalnih pravic. V tem primeru nastopijo posledice, ki jih določata četrti in peti odstavek 5. člena ZPNPID, kakor tudi vse posledice po ZPre-1, ki jih ZPNPID specialno ne ureja. Ob tem se izkaže, da izpodbijani določbi nista nejasni.
41. Drugi in četrti odstavek 4. člena ZPNPID določata pogoje, pod katerimi je mogoč prostovoljni oziroma prisilni umik delnic družbe naslednice iz trgovanja na organiziranem trgu vrednostnih papirjev. Ker se je Ustavnemu sodišču zastavilo vprašanje jasnosti teh določb, se je moralo, preden je sploh lahko presojalo zatrjevano neskladje navedenih določb s členi 2, 14, 74 in 153 Ustave, opredeliti do tega vprašanja.
42. ZPNPID v 4. členu vsebuje posebne določbe glede na zakon, ki ureja trg vrednostnih papirjev. V drugem odstavku tega člena določa, da mora družba naslednica v primeru, če želi umakniti svoje delnice iz trgovanja na organiziranem trgu v skladu z zakonom, ki ureja trg vrednostnih papirjev, v roku treh mesecev po sprejetju sklepa o umiku delnic iz trgovanja delničarjem za njihove delnice ponuditi primerno denarno odpravnino, skladno s 385. členom ZGD-1, in jo plačati v rokih, ki jih določa zakon. Sklep o umiku delnic družbe naslednice iz trgovanja na organiziranem trgu mora biti sprejet z večino, ki vključuje najmanj devet desetin osnovnega kapitala družbe, oziroma z višjo večino, če tako določa statut družbe (tretji odstavek 4. člena ZPNPID).(3) Družba naslednica mora v primeru prostovoljnega umika delnic vsem delničarjem za njihove delnice ponuditi primerno denarno odpravnino skladno s 385. členom ZGD-1, medtem ko mora po petem odstavku 101. člena ZTFI javna družba plačati primerno denarno odpravnino le delničarjem, ki to zahtevajo in ki so na skupščini ugovarjali sklepu o umiku delnic. Prvi odstavek 385. člena ZGD-1 določa, da višino denarne odpravnine določi glavni delničar ob smiselni uporabi določb petega in šestega stavka drugega odstavka 556. člena ZGD-1. Pred sklicem skupščine mora glavni delničar poslovodstvu družbe predložiti izjavo banke, s katero je banka solidarno odgovorna za izpolnitev obveznosti glavnega delničarja, ki je v tem, da mora manjšinskim delničarjem plačati odpravnino za pridobljene delnice (drugi odstavek 385. člena ZGD-1). Glavni delničar je tisti, ki je imetnik delnic družbe, ki predstavljajo najmanj 90% osnovnega kapitala družbe (prvi odstavek 384. člena ZGD-1).
43. Jezikovna in sistematična razlaga drugega odstavka 4. člena ZPNPID bi kazali na to, da je prostovoljni umik delnic družbe naslednice iz trgovanja na organiziranem trgu vrednostnih papirjev mogoč le, če ima taka družba glavnega delničarja, ki delničarjem ponudi primerno denarno odpravnino za njihove delnice. Vendar pa je sklep o umiku na podlagi tretjega odstavka tega člena z večino devet desetin osnovnega kapitala lahko izglasovan tudi, če družba naslednica nima le enega glavnega delničarja, ampak več delničarjev, ki imajo skupaj devet desetin osnovnega kapitala in ki glasujejo za tak sklep. Glavni delničar na drugi strani pa je lahko samo posameznik, bodisi pravna bodisi fizična oseba, ne pa skupina povezanih delničarjev.(4) Zato sklicevanje Zakona na 385. člen ZGD-1 s tega vidika ni jasno. Dalje tudi ni jasno, zakaj mora primerno denarno odpravnino delničarjem plačati družba naslednica in ne glavni delničar, kar bi tudi izhajalo iz 385. člena ZGD-1. Ob upoštevanju, da je bil ZPNPID sprejet s ciljem varstva več tisoč malih delničarjev, pa tudi ni jasno, zakaj mora družba primerno denarno odpravnino plačati vsem delničarjem, ne pa samo tistim, ki za sklep o umiku ne glasujejo (s čimer bi bili zaščiteni prav interesi tistih, ki jih Zakon varuje). Navedeno namreč pomeni, da bi morala družba naslednica primerno denarno odpravnino plačati tudi glavnemu delničarju oziroma tistim delničarjem, ki so glasovali za sklep o umiku. Glede na navedeno izpodbijana določba drugega odstavka 4. člena ZPNPID ni jasna.
44. Prav tako ni jasna določba četrtega odstavka 4. člena ZPNPID, ki ureja položaj v primeru, če mora družba naslednica umakniti svoje delnice iz trgovanja na organiziranem trgu v skladu z zakonom, ki ureja trg vrednostnih papirjev. V tem primeru mora družba naslednica delničarjem v roku treh mesecev po izdaji sklepa pristojnega organa o izključitvi iz trgovanja na organiziranem trgu za njihove delnice ponuditi primerno denarno odpravnino, skladno s 385. členom ZGD-1, in jo plačati v rokih, ki jih določa zakon. Ker glavni delničar v družbi naslednici v primeru zahteve po prisilnem umiku njenih delnic iz trgovanja zelo verjetno ne obstaja, ni jasno, zakaj se določba sklicuje na 385. člen ZGD-1. Tudi iz te določbe ne izhaja jasno, kdo mora delničarjem plačati primerno denarno odpravnino: glavni delničar, kot bi izhajalo iz 385. člena ZGD-1, ali družba naslednica, kot bi izhajalo zgolj iz jezikovne razlage zakonskega besedila. Ob tem pa v primeru, če bi morala družba naslednica plačati vsem delničarjem primerno denarno odpravnino, ostaja nejasna in neurejena nadaljnja usoda družbe (predvsem z vidika določb o zagotavljanju osnovnega kapitala družbe in varstva upnikov).
45. Glede na navedeno vsebine določb drugega in četrtega odstavka 4. člena ZPNPID z ustaljenimi metodami razlage ni mogoče ugotoviti. Da morajo biti predpisi jasni in določni, je Ustavno sodišče pojasnilo že v 33. točki obrazložitve te odločbe. Ker sta izpodbijani določbi nejasni, sta drugi in četrti odstavek 4. člena ZPNPID v neskladju z 2. členom Ustave.
46. Ustavno sodišče drugega odstavka 4. člena ZPNPID ni razveljavilo, ampak je ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo (2. točka izreka). Za ugotovitveno odločbo se je odločilo, ker drugi odstavek 4. člena ZPNPID vprašanje prostovoljnega umika ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve (prvi odstavek 48. člena ZUstS). Če bi Ustavno sodišče drugi odstavek 4. člena ZPNPID razveljavilo, bi se v primeru prostovoljnega umika delnic družbe naslednice iz trgovanja uporabljal ZTFI. Namen ZPNPID pa je bil prav v tem, da se izključi uporaba določenih pravil ZTFI, kar izhaja že iz samega naslova 4. člena ZPNPID (posebne določbe glede na zakon, ki ureja trg vrednostnih papirjev). Ustavno sodišče bi z razveljavitvijo tako povzročilo položaj, ki bi bil v nasprotju z namenom zakonodajalca. Gre predvsem za pravico malih delničarjev družb naslednic do primerne denarne odpravnine za njihove delnice tudi v primeru, če se skupščine delničarjev ne udeležijo in ne ugovarjajo sklepu o umiku delnic (kar sicer zahteva 101. člen ZTFI). Ker so ti delničarji v povprečju slabo poučeni in slabo informirani, je namreč verjetnost, da bi se skupščine udeležili in glasovali proti sklepu o umiku, zelo majhna; to pa bi jih prikrajšalo za pravico do primerne denarne odpravnine.
47. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (3. točka izreka). Zakonodajalec bo moral pri pripravi nove ureditve ob upoštevanju varstva interesov malih delničarjev družbe naslednice (kakor tudi upnikov) natančneje opredeliti, kdo mora delničarjem plačati primerno denarno odpravnino, iz katerih virov sredstev ter katerim delničarjem (vsem ali le nekaterim).
48. Ustavno sodišče je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS za čas, dokler zakonodajalec ugotovljene neustavnosti ne odpravi, določilo način izvršitve te določbe. S tem je začasno uredilo pravila, ki zasledujejo namen Zakona, to je zaščito malih delničarjev in v tem okviru predvsem varstvo njihove pravice do primerne denarne odpravnine v primeru umika delnic iz trgovanja. Določilo je, da mora do odprave neustavnosti te določbe primerno denarno odpravnino vsem drugim delničarjem ponuditi eden ali več delničarjev, ki vključujejo najmanj devet desetin osnovnega kapitala družbe in ki glasujejo za sklep o umiku (6. točka izreka). Rok, v katerem mora biti odpravnina ponujena oziroma plačana, ter način, kako se določi višina odpravnine, ostaneta enaka, kot to določa drugi odstavek 4. člena ZPNPID, saj predpis v tem delu ni nejasen. Ustavno sodišče ocenjuje, da se s tem do odprave neustavnosti varujejo interesi malih delničarjev družb naslednic, ki bi bili lahko ob umiku delnic družbe naslednice iz trgovanja na organiziranem trgu oškodovani.
49. Ustavno sodišče ocenjuje, da navedeno (glej tudi 46. točko obrazložitve te odločbe) glede četrtega odstavka 4. člena ZPNPID ne velja. V primeru, da bo družba naslednica morala umakniti delnice iz trgovanja na organiziranem trgu, se bodo namreč uporabljale določbe ZTFI, ki že zagotavljajo varstvo interesov malih delničarjev, predvsem pa pravico do primerne denarne odpravnine. Ustavno sodišče je zato določbo četrtega odstavka 4. člena ZPNPID razveljavilo (1. točka izreka). Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
50. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje drugega in četrtega odstavka 4. člena ZPNPID z 2. členom Ustave, se ni spuščalo v obravnavo drugih očitkov pobudnic, ki so bili naslovljeni na ti dve določbi.
B. – III.
Presoja skladnosti izpodbijane ureditve z 2. členom (načelo varstva zaupanja v pravo) in s prvim odstavkom 155. člena Ustave
51. Pobudnice menijo, da so določbe drugega odstavka 2. člena, prvega do tretjega odstavka 3. člena, prvega odstavka 4. člena, drugega do četrtega in šestega odstavka 5. člena ter prvega, drugega, četrtega in petega odstavka 6. člena ZPNPID posegle v pravna razmerja, ki so nastala na podlagi preoblikovanja pobudnic v redne delniške družbe. Menijo, da ZPNPID le navidezno velja za naprej, v bistvu pa vzpostavlja prejšnje stanje in posega v pridobljene pravice pobudnic (prvi odstavek 155. člena Ustave), saj jim preprečuje poslovanje po pravilih, ki veljajo za redne delniške družbe. Še zlasti naj bi drugi odstavek 6. člena ZPNPID posegal v pridobljene pravice delničarjev delniških družb, ki so v preteklosti že pridobili 75% vseh delnic in zanje na podlagi določb ZPre-1 ne velja več obveznost javne ponudbe (12. člen ZPre-1) ali so po postopkih, ki jih je določal Zakon o prevzemih (Uradni list RS, št. 47/97 in nasl. – ZPre), pridobili 45% vseh delnic in zanje obveznost javne ponudbe ne velja do pridobitve novih delnic (75. člen ZPre-1).
52. Pobudnice dalje menijo, da so določbe drugega odstavka 2. člena, prvega do tretjega odstavka 3. člena, prvega, tretjega in petega odstavka 4. člena, drugega do četrtega in šestega odstavka 5. člena ter 6. in 7. člena ZPNPID v neskladju z načelom pravne države (2. člen Ustave), ker nasprotujejo dolžnosti države, da ravna predvidljivo in v skladu z načelom zaupanja v veljavnost in trajnost zakona. Menijo, da je ravnanje države, ki spremeni pogoje poslovanja le za določene pravne osebe iste vrste potem, ko te osebe že poslujejo pod enakimi pogoji, in ki za kriterij razlikovanja šteje način nastanka, popolnoma nepredvidljivo.
53. Ustavno sodišče je najprej ocenilo, ali drži očitek, da so navedene določbe v neskladju s prvim odstavkom 155. člena Ustave, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov: zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Predpis učinkuje povratno tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tudi tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme (tako odločba Ustavnega sodišča št. U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008, Uradni list RS, št. 65/08). To pomeni, da bi šele zmanjšanje pravic za čas pred uveljavitvijo zakona pomenilo pravo retroaktivnost, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.
54. ZPNPID, s katerim so bile uzakonjene izpodbijane določbe, je v skladu z določbo 14. člena začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, torej velja za naprej. Šele od dneva veljavnosti dalje so tudi nastopile uzakonjene pravne posledice: to je, da se za družbe naslednice smiselno uporabljajo določbe predpisov, ki urejajo delniške družbe s statusom javne družbe (drugi odstavek 2. člena ZPNPID), oziroma da morajo te družbe tudi po združitvi ohraniti status javne družbe (tretji odstavek 3. člena ZPNPID), da morajo biti delnice teh družb uvrščene v trgovanje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev in da morajo biti neomejeno prenosljive (prvi in drugi odstavek 3. člena ZPNPID), da za te družbe veljajo posebni pogoji glede umika delnic iz trgovanja na organiziranem trgu vrednostnih papirjev (prvi odstavek 4. člena ZPNPID), da za družbe naslednice veljajo tudi posebne določbe glede obvezne ponudbe za prevzem (prvi, drugi, četrti in peti odstavek 6. člena ZPNPID), glede statusnih preoblikovanj teh družb (drugi in šesti odstavek 5. člena ZPNPID) in glede določenih pravic delničarjev teh družb (tretji in četrti odstavek 5. člena ZPNPID). Nobena izmed navedenih določb ZPNPID ne posega za nazaj ne v pravne položaje družb naslednic ne v pravne položaje delničarjev teh družb (to je v pravne položaje, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme).
55. Navedeno velja tudi za samo znižanje prevzemnega praga (s 25% po ZPre-1 na 15% po ZPNPID), ki ga določa drugi odstavek 6. člena ZPNPID. Gre za prevzemni prag, pri katerem mora delničar družbe naslednice obvezno dati ponudbo za prevzem te družbe oziroma mora ustrezno zmanjšati število delnic oziroma glasovalnih pravic v družbi na manj kot 15% glasovalnih pravic. Določba ni retroaktivna, ker ne določa obveznosti ponudbe za prevzem in omejitve glasovalnih pravic delničarjev za nazaj, ampak za naprej. Zakon tako ni posegel ne v kapitalsko ne v upravljavsko strukturo družb, določil je le (za naprej) uskladitev z njegovimi kogentnimi določbami.
56. Pobudnice še posebej izpostavljajo, da je retroaktivna tudi ureditev v drugem odstavku 3. člena ZPNPID, ki določa, da morajo biti delnice družbe naslednice neomejeno prenosljive in da so vse omejitve prenosljivosti določene s statutom družbe nične. Ker pa pobudnice navajajo, da nobena izmed njih omejitve prenosljivosti delnic v statutu še ni določila, ta določba s tega vidika ne posega v pravni položaj pobudnic. Zato Ustavno sodišče te določbe s tega vidika ni presojalo.
57. Glede na navedeno določbe drugega odstavka 2. člena, prvega do tretjega odstavka 3. člena, prvega odstavka 4. člena, drugega do četrtega in šestega odstavka 5. člena ter prvega, drugega, četrtega in petega odstavka 6. člena ZPNPID niso v neskladju s prepovedjo retroaktivnosti iz prvega odstavka 155. člena Ustave (5. točka izreka).
58. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da Ustava ne preprečuje, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice ali pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti načelu varstva zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države iz 2. člena Ustave. Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku in pravni osebi zagotavlja, da država pravnega položaja posameznika oziroma pravne osebe ne bo poslabšala arbitrarno, to je brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od človekovih pravic, katerim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in posege, to načelo nima absolutne veljave. V večji meri kot posamezne človekove pravice je dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med to in drugimi ustavnimi dobrinami treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin (ali načelu varstva zaupanja v pravo ali načelu prilagajanja prava družbenim razmeram) je v posameznem primeru treba dati prednost (primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002, Uradni list RS, št. 93/02 in OdlUS XI, 211 in št. U-I-141/01 z dne 20. 5. 2004, Uradni list RS, št. 62/04 in Odl US XIII, 35). Pri tem je treba upoštevati, ali so bile sporne spremembe relativno predvidljive in ali so prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali ter kakšni so teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za upravičence na eni strani in javni interes, ki utemeljuje drugačno ureditev od obstoječe, na drugi strani (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007, Uradni list RS, št. 122/07 in OdlUS, XVI 86).
59. Izpodbijane določbe ZPNPID so drugače, kot to velja za druge redne delniške družbe, uredile pravila poslovanja tistih delniških družb, ki so pravne naslednice PID. Gre za spremembe, ki poleg obveznosti, ki so pojasnjene že v 54. točki obrazložitve te odločbe, določajo še posebne pogoje za izglasovanje in objavo sklepa o umiku delnic družb naslednic iz trgovanja na organiziranem trgu vrednostnih papirjev (tretji in peti odstavek 4. člena ZPNPID), posebno omejitev glede na ZPre-1 o obveznosti ponudbe za prevzem v primeru združitve oziroma delitve te družbe (tretji odstavek 6. člena ZPNPID) ter obvezno poročanje delniških družb naslednic na letni, polletni in mesečni ravni (7. člen ZPNPID). Spremenjena ureditev poslovanja delniških družb, ki so pravne naslednice PID, za te družbe ni bila nepričakovana, kot zatrjujejo pobudnice. Prvi predlog ZPNPID je bil objavljen že 19. 7. 2004 (Poročevalec DZ, št. 95/04) in nato dopolnjena predloga še 13. 2. 2006 (Poročevalec DZ, št. 17/06) in 29. 6. 2007 (Poročevalec DZ, št. 65/07). Od prve objave predloga ZPNPID do njegovega sprejema so tako minila tri leta in nekaj dni. Pobudnice ob tem ne morejo trditi, da niso mogle računati s tem, da se bo v prihodnje ureditev poslovanja zanje spremenila tako, da bodo morale poslovati pod pogoji, drugačnimi od tistih, ki sicer veljajo za redne delniške družbe. V obravnavanem primeru zakonodajalcu tudi ni mogoče očitati, da je pravno ureditev spremenil arbitrarno, brez razloga, utemeljenega v javnem interesu.
60. Zakonodajalec je ZPNPID sprejel zaradi zagotavljanja varstva malih delničarjev delniških družb, ki so nastale s preoblikovanjem PID, in zagotavljanja nadzora teh družb, ki ga izvajajo pristojni organi (Poročevalec DZ, št. 65/07, str. 7). Temeljni namen zakona je varstvo interesov več tisoč malih delničarjev družb naslednic, ki so to postali tako, da so v postopku lastninskega preoblikovanja lastniški certifikat (31. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. – v nadaljevanju ZLPP) zamenjali za pridobitev delnic PID (36. člen ZLPP). Po mnenju Državnega zbora je posebno varstvo velikega števila malih delničarjev v teh družbah nujno, ker jim zaradi neuravnoteženosti in razpršenosti lastništva ter zaradi slabe informiranosti grozi še posebno velika nevarnost oškodovanja. Izpodbijana ureditev naj bi omejila možnost nepregledne koncentracije lastništva v teh družbah in oškodovanja malih delničarjev z njihovo nepregledno iztisnitvijo iz družbe ali umikom delnic iz trgovanja na organiziranem trgu vrednostnih papirjev. Po oceni Ustavnega sodišča je namen posebne ureditve v ZPNPID iz navedenih razlogov v javnem interesu oziroma v javno korist.
61. Vsebina in meje javne koristi so razvidne iz zakonske ureditve posameznega področja. Po ustaljeni ustavnosodni presoji javna korist zajema varstvo zdravja in življenja ljudi, varstvo potrošnikov, zaposlenih in podobno. Javna korist pa lahko zajema tudi varstvo posebne skupine ljudi, ki se je v določenem položaju znašla zaradi specifičnih gospodarskih razmer. Državljani Republike Slovenije, ki so v postopku lastninskega preoblikovanja lastniške certifikate zamenjali za delnice PID, so se namreč v položaju delničarjev družb naslednic znašli zaradi procesov lastninjenja oziroma tranzicije iz družbene v zasebno lastnino ter kasnejših preoblikovanj PID v delniške družbe. Ker gre za skupino ljudi, ki v tistem času v precejšnjem delu niti ni imela druge izbire kot svoj lastniški certifikat zamenjati za pridobitev delnic PID, je njihovo posebno varstvo utemeljeno v javnem interesu. Na to kaže tudi podatek, da so PID, ki so lahko na podlagi ZLPP in ZZLPPO do 30. 6. 1997 zbirali lastniške certifikate državljanov, zbrali lastniške certifikate v vrednosti 327,2 milijarde SIT (to je 58% vseh izdanih certifikatov), medtem ko je bilo v podjetja vloženih le za 181 milijard SIT lastniških certifikatov (to je skupno 32%), za 57 milijard SIT (10%) pa je ostalo neporabljenih.(5) Posledica teh procesov in kasnejših preoblikovanj PID v investicijske družbe (kasneje vzajemne sklade) in delniške družbe je bilo veliko število malih delničarjev delniških družb, ki so nastale s preoblikovanjem iz PID. Iz predloga ZPNPID je razvidno, da je bilo na dan 30. 4. 2004 v delniških družbah, ki so pravne naslednice PID, 882.398 delničarjev, od tega 99,9% malih delničarjev, ki so bili lastniki manj kot 1% osnovnega kapitala delniške družbe, ter le 0,011% (ali 102 delničarja), ki so bili lastniki več kot 5% osnovnega kapitala družbe (Poročevalec DZ, št. 65/07, str. 6). Podobne podatke z dne 5. 3. 2007 navaja tudi Vlada. Poleg tega gre večinoma za manj poučene in slabše informirane vlagatelje. Glede na vse navedeno je posebno varstvo teh delničarjev po oceni Ustavnega sodišča utemeljeno v prevladujočem javnem interesu, torej je v javno korist.
62. Vprašanje pa je, ali je teža spremembe za družbe naslednice in njihove (kvalificirane) delničarje taka, da je v razumnem sorazmerju s ciljem, ki ga spremenjena zakonodaja zasleduje. Izpodbijana ureditev ureja določene vidike poslovanja družb naslednic drugače, kot jih za druge delniške družbe urejajo ZGD-1 in drugi predpisi. Po vsebini, z izjemo določenega vidika iz drugega odstavka 6. člena ZPNPID (ki je izpostavljen v naslednji točki), gre za take obveznosti, ki sicer veljajo tudi za druge redne delniške družbe, če izberejo status javne družbe, in za obveznosti, ki so nekoliko strožje ali blažje, kot za vse druge (javne oziroma nejavne) delniške družbe ter njihove delničarje (na primer nižji prevzemni prag, strožja večina za sprejem skupščinskih sklepov, večje pravice malih delničarjev). Po oceni Ustavnega sodišča gre za razumne ukrepe z namenom varstva več tisoč malih delničarjev družb naslednic. Poleg tega je zakonodajalec v primerih, ko je bilo to potrebno, določil tudi rok za uskladitev poslovanja družb naslednic z novo ureditvijo (drugi odstavek 6. člena, prvi odstavek 12. člena in prvi odstavek 13. člena ZPNPID), pri čemer pobudnice ne zatrjujejo, da bi bila prehodna ureditev neustrezna. Glede na navedeno določbe drugega odstavka 2. člena, prvega do tretjega odstavka 3. člena, prvega, tretjega in petega odstavka 4. člena, drugega do četrtega in šestega odstavka 5. člena, prvega in tretjega do petega odstavka 6. člena, drugega odstavka 6. člena, z izjemo vidika, ki je izpostavljen v nadaljevanju, ter 7. člena ZPNPID niso v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave (5. točka izreka).
63. Pobudnice zatrjujejo, da drugi odstavek 6. člena ZPNPID posega v pridobljene pravice delničarjev družb naslednic, ki so že dali uspešno ponudbo za prevzem take družbe in jim po ZPre-1 prevzemne ponudbe (še) ne bi bilo treba dati, ker morajo ti delničarji na podlagi te določbe ponovno dati prevzemno ponudbo ali pa zmanjšati število delnic oziroma glasovalnih pravic na manj kot 15% glasovalnih pravic. Taka razlaga izpodbijane določbe je mogoča zlasti z vidika jezikovne in sistematične razlage. Drugi odstavek 6. člena ZPNPID določa, da mora delničar delniške družbe pravne naslednice PID, ki ima na dan uveljavitve tega zakona v lasti delež (število oziroma odstotek od celotne izdaje) vrednostnih papirjev te delniške družbe, ki mu zagotavlja najmanj 15% glasovalno pravico, v roku enega leta od uveljavitve ZPNPID bodisi dati prevzemno ponudbo za nakup vseh delnic te družbe v skladu z ZPre-1 bodisi ustrezno zmanjšati število delnic oziroma glasovalnih pravic v družbi na manj kot 15% glasovalnih pravic. Glede na jezikovni pomen besedila te določbe in glede na to, da je bil ZPNPID sprejet in je začel veljati kasneje kot ZPre-1, je določbo mogoče razlagati kot kasnejšo in specialno določbo, ki velja za vse delničarje družb naslednic, in to neodvisno in poleg obveznosti, ki jih zanje določa ZPre-1.
64. Vendar je glede na namen te določbe mogoča tudi drugačna razlaga. Zakonodajalec je s sprejemom ZPNPID zasledoval cilj varstva malih delničarjev družb naslednic, kar je bilo pojasnjeno že v točkah 60 in 61 obrazložitve te odločbe. S tem ciljem je v 6. členu ZPNPID uredil posebne določbe glede na zakon, ki ureja prevzeme. Namen posebne ureditve, ki izhaja iz določbe drugega odstavka 6. člena ZPNPID, je znižanje prevzemnega praga (s 25% na 15%), pri katerem je prevzemna ponudba obvezna. Navedeno izhaja iz primerjave izpodbijane določbe z vsebino, ki jo ureja ZPre-1. Zakon določa, da mora prevzemno ponudbo dati prevzemnik, ki doseže prevzemni prag v drugem odstavku 7. člena ZPre-1 določen pri 25% glasovalnih pravic ciljne družbe (prvi odstavek 12. člena ZPre-1), da jo mora ponovno dati, ko po končanem postopku uspešne prevzemne ponudbe pridobi še dodatni 10% delež glasovalnih pravic, t. i. dodatni prevzemni prag (drugi odstavek 12. člena ZPre-1), ter da mu je ni treba več dati, ko z uspešno prevzemno ponudbo pridobi najmanj 75% delež glasovalnih pravic, t. i. končni prevzemni prag (tretji odstavek 12. člena ZPre-1). Logična razlaga kaže na to, da drugi odstavek 6. člena ZPNPID ne ureja dodatnega ali končnega prevzemnega praga, ki je torej tudi za delničarje družb naslednic urejen z ZPre-1. Na podlagi take razlage drugi odstavek 6. člena ZPNPID ne velja za delničarje družb naslednic, ki so že izvedli uspešno prevzemno ponudbo na podlagi določb ZPre-1 (oziroma prej veljavnih predpisov, ki so urejali prevzeme).
65. Razlaga, da določba drugega odstavka 6. člena ZPNPID neodvisno in poleg obveznosti, ki jih zanje določa ZPre-1, velja tudi za tiste delničarje družb naslednic, ki so že dali uspešno prevzemno ponudbo, je v neskladju z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Teža spremenjene ureditve bi bila v takih primerih v nerazumnem razmerju s ciljem, ki ga zasleduje. Namen drugega odstavka 6. člena ZPNPID je varstvo malih delničarjev s tem, da mora delničar, ki pridobi kvalificiran delež glasovalnih pravic v višini 15%, dati ponudbo za prevzem te družbe. Če je tako ponudbo delničar v preteklosti že dal, je bil namen varstva že dosežen. Zato bi bila zahteva, da mora ponovno dati ponudbo za prevzem te družbe, ki presega delničarjeve obveznosti na podlagi ZPre-1, ali obveznost odsvojitve delnic oziroma zmanjšanja glasovalnih pravic na manj kot 15% glasovalnih pravic, nerazumna in taka razlaga v neskladju z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.
66. Ker je določbo drugega odstavka 6. člena ZPNPID mogoče razlagati tudi ustavnoskladno, je Ustavno sodišče le izločilo iz uporabe razlago, ki je v neskladju z Ustavo (4. točka izreka). Z Ustavo skladna razlaga pa se lahko uporablja.(6)
67. Navedb pobudnic, da je kršeno načelo zaupanja v pravo tistih delničarjev družb naslednic, ki so na podlagi ZPre-1 v dobri veri in zaupanju v pravo pridobivali delnice, ki jim dajejo med 15% in 24,99% glasovalnih pravic, Ustavno sodišče ni presojalo, ker v takem položaju ni nobena izmed pobudnic in zato izpodbijana določba s tega vidika ne posega v njihov pravni položaj.
B. – IV.
Presoja skladnosti izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave
68. Pobudnice menijo, da so določbe drugega odstavka 2. člena, prvega do tretjega odstavka 3. člena, prvega, tretjega in petega odstavka 4. člena, drugega do četrtega in šestega odstavka 5. člena ter 6. in 7. člena ZPNPID v neskladju z načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave), ker za delniške družbe pravne naslednice PID določajo drugačne pogoje poslovanja kot za redne delniške družbe in ker za delničarje delniških družb pravnih naslednic PID določajo drugačne pravice in obveznosti kot za delničarje drugih rednih delniških družb. Gre za obveznosti, ki so bile pojasnjene že v 54. in 59. točki. Pobudnice menijo, da ni stvarnega razloga za razlikovanje med delniškimi družbami po kriteriju njihovega nastanka in strukturi njihovih delničarjev. Zatrjujejo, da kriterij nastanka še zlasti ne more biti stvarno utemeljen razlog za različno obravnavanje ob upoštevanju novele ZPNPID-A (tretji odstavek 2. člena ZPNPID). Pobudnice tudi navajajo, da je nerazumno in brez utemeljenega razloga znižanje prevzemnega praga na 15% le za tiste delničarje, ki imajo na dan uveljavitve ZPNPID v lasti delež, ki jim zagotavlja najmanj 15% glasovalnih pravic, ne pa tudi za delničarje, ki tak delež pridobijo kasneje.
69. Drugi odstavek 14. člena Ustave določa, da so pred zakonom vsi enaki. Spoštovanje načela enakosti in zagotavljanje enakega obravnavanja sta torej temeljni zahtevi, na kateri mora paziti zakonodajalec pri urejanju pravic in obveznosti. Vendar tega načela ni mogoče pojmovati kot enostavne splošne enakosti vseh. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis – kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave – ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog.
70. Glede na navedbe pobudnic je moralo Ustavno sodišče najprej odgovoriti na vprašanje, ali je način nastanka delniške družbe razumen in stvaren razlog za različno obravnavanje rednih delniških družb in njihovih delničarjev v primerjavi z delniškimi družbami, ki so pravne naslednice PID, in njihovimi delničarji. Družba naslednica je redna delniška družba, ki je nastala s preoblikovanjem PID po 143.a členu ZISDU ter s preoblikovanjem oziroma razdružitvijo po 33. členu ZPSPID (prva alineja prvega odstavka 2. člena ZPNPID), ali je pravna naslednica take družbe (druga in tretja alineja prvega odstavka 2. člena ZPNPID). PID so bile investicijske družbe, ki so bile ustanovljene z namenom zbiranja lastniških certifikatov iz 31. člena ZLPP in odkupa delnic, izdanih v skladu s predpisi o lastninskem preoblikovanju podjetij (126. člen ZISDU). PID so tako lahko v postopkih javnega zbiranja lastniških certifikatov zbirali od državljanov Republike Slovenije lastniške certifikate z namenom, da po 35. členu ZLPP kupijo delnice, izdane v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij. V zameno za lastniške certifikate so PID državljanom izdali delnice PID v nominalni vrednosti, ki je ustrezala vrednosti lastniškega certifikata.
71. Na podlagi 33. člena ZPSPID so se morali PID najkasneje do 31. 12. 2003 bodisi uskladiti z določbami ZISDU o investicijskih družbah bodisi preoblikovati v redno delniško družbo. Pri tem se je lahko PID razdružila v investicijsko družbo in redno delniško družbo, če je zagotovila, da ima v osnovnem kapitalu obeh vsak delničar PID, ki zaradi razdružitve preneha, enak delež, kot ga je imel v osnovnem kapitalu PID. ZPSPID je v tretjem odstavku 33. člena določal, da se za preoblikovanje PID v redno delniško družbo uporablja 143.a člen ZISDU. ZISDU je v 143.a členu določal posebne pogoje za preoblikovanje PID v redno delniško družbo, pri čemer pa do preoblikovanja ni smelo priti pred 13. 3. 2000.(7) Po navedenem datumu so se PID lahko preoblikovali v redne delniške družbe na podlagi sklepa skupščine o spremembi dejavnosti, ki je bil sprejet s tričetrtinsko večino oddanih glasov, če so bili hkrati izpolnjeni še drugi pogoji iz 143.a člena ZISDU. PID je morala pred vpisom spremembe dejavnosti v sodni register na podlagi sklepa skupščine o spremembi dejavnosti pridobiti dovoljenje Agencije za preoblikovanje. Delniška družba je izgubila položaj PID z dnem vpisa spremembe dejavnosti in s to spremembo povezanim vpisom spremembe firme in statuta v sodni register.
72. Pobudnice, ki so družbe pravne naslednice PID in njen(i) kvalificiran(i) delničar(ji), menijo, da ni razumnega razloga za njihovo različno obravnavanje v primerjavi z rednimi delniškimi družbami in njihovimi delničarji. Redne delniške družbe oziroma delničarji teh družb, s katerimi se pobudnice primerjajo, so nastale bodisi z ustanovitvijo na podlagi predpisov o gospodarskih družbah bodisi z lastninskim preoblikovanjem podjetij z družbenim kapitalom na podlagi določb ZLPP. Zakonodajalec je položaja uredil različno s ciljem posebnega varstva interesov malih delničarjev, ki so lastniški certifikat v postopku lastninskega preoblikovanja zamenjali za delnice PID. To je nedvomno razumen in stvaren razlog za razlikovanje med delniškimi družbami, ki so pravne naslednice PID, in njihovimi delničarji ter delniškimi družbami, ki so nastale na podlagi predpisov o gospodarskih družbah, in njihovimi delničarji, ker so mali delničarji družb naslednic to postali po sili zakona in ne po lastni volji, kot to velja za delničarje delniških družb, ki so nastale na podlagi predpisov o gospodarskih družbah.
73. Vprašanje pa je, ali je imel zakonodajalec razumen razlog za različno obravnavanje delniških družb, ki so pravne naslednice PID, v primerjavi z delniškimi družbami, ki so nastale v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij z družbenim kapitalom na podlagi določb ZLPP. Podjetje je na podlagi določb ZLPP lahko izbralo način ali kombinacijo načinov preoblikovanja, in sicer je lahko izbralo izmed naslednjih načinov: prenos navadnih delnic na sklade iz 22. člena ZLPP, interna razdelitev delnic, notranji odkup delnic, prodaja delnic podjetja, prodaja vseh sredstev podjetja, preoblikovanje podjetja z večanjem lastniškega kapitala in prenos delnic na Sklad Republike Slovenije za razvoj (18. člen ZLPP). Podjetje se je nato moralo na podlagi sprejetega programa preoblikovanja (19. člen ZLPP) lastninsko preoblikovati v podjetja z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja. Glede na to so tako pri lastninjenju prek PID (glej 70. točko) kot pri lastninskem preoblikovanju podjetij z družbenim kapitalom sodelovali državljani Republike Slovenije, ki so za delnice teh družb zamenjali svoj lastniški certifikat, t. i. certifikatni delničarji. Vendar pa je bil pri lastninskem preoblikovanju podjetij delež certifikatnih delničarjev po izvedbi programa lastninskega preoblikovanja omejen na največ 60% celotne vrednosti podjetja, medtem ko je bila koncentracija takih delničarjev v PID v enakem obdobju večja, skoraj 100% (saj je bil del sredstev, vplačanih v denarju, majhen(8)). To po oceni Ustavnega sodišča zahteva večje varstvo teh delničarjev. Poleg tega posebno varstvo utemeljuje tudi večja razdrobljenost lastništva delničarjev v delniških družbah, ki so pravne naslednice PID, v primerjavi z delniškimi družbami, ki so nastale z lastninskim preoblikovanjem (glej točko 61). Razdrobljenost delničarjev v družbah naslednicah je namreč tako izrazita, da otežuje uveljavljanje pravic delničarjev po predpisih o gospodarskih družbah, predvsem zaradi slabše informiranosti teh delničarjev. Zato je zakonodajalec imel stvaren in razumen razlog za različno obravnavanje navedenih položajev.
74. Ustavno sodišče je moralo dalje odgovoriti na vprašanje, ali je opravljanje določene dejavnosti razumen in stvaren razlog za različno obravnavanje delniških družb, ki so pravne naslednice PID, in ki so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, pridobile dovoljenje za opravljanje bančnih storitev ali ki so v skladu z zakonom, ki ureja zavarovalništvo, pridobile dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, in njihovih delničarjev v primerjavi z delniškimi družbami, ki so tudi pravne naslednice PID, in njihovimi delničarji, ki navedenih dovoljenj niso pridobile. Pobudnice, ki teh dovoljenj nimajo, namreč zatrjujejo, da ni stvarnega in razumnega razloga za njihovo različno obravnavanje. Iz ustavnosodne presoje izhaja, da različno obravnavanje bank in zavarovalnic v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti temelji na različni dejavnosti, ki jo opravljajo in s tem zvezanim različnim položajem in funkcijami, ki jih opravljajo v gospodarskem sistemu. Tako odločba Ustavnega sodišča št. U-I-91/98 z dne 16. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 61/99 in OdlUS VIII, 8) glede bank in hranilnic. Enako mora glede na njihov položaj in funkcijo, ki jo opravljajo v gospodarskem sistemu, veljati tudi glede zavarovalnic.
75. Funkcija bank in zavarovalnic ni le v podjetniškem delovanju (in s tem v ustvarjanju dobička), kot je to pri drugih gospodarskih subjektih, pač pa nastopajo tudi kot izvrševalci gospodarske, finančne in monetarne politike v državi. Zato so tudi predmet posebnega (strožjega in drugačnega) zakonskega urejanja (tako sklep Ustavnega sodišča št. U-I-44/05 z dne 11. 9. 2007(9)). Pogoje za ustanovitev in poslovanje bank ureja Zakon o bančništvu (Uradni list RS, št. 131/06 in nasl. – ZBan-1), pogoje za ustanovitev in poslovanje zavarovalnic pa ureja Zakon o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 109/06 – ur. p. b. in nasl. – ZZavar). Namen te posebne ureditve ni samo varstvo interesov oseb, ki vstopajo v posle z bankami in zavarovalnicami, kot zatrjujejo pobudnice, temveč predvsem varstvo gospodarskega sistema kot celote. V tem okviru so prek strogih določb o poslovanju teh delniških družb varovani tudi njihovi delničarji in med njimi enako tudi certifikatni delničarji. Primerjava obeh položajev pokaže, da gre za različne položaje, ki so z zakonodajo tudi različno urejeni. Načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave zahteva, da mora zakonodajalec enako obravnavati v bistvenem enake položaje, ne pa, da mora enako obravnavati tudi različne položaje. Če so pravni položaji različni, to načelo zahteva tudi njihovo različno ureditev (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005, Uradni list RS, št. 118/05 in OdlUS XIV, 88).
76. Pobudnice uveljavljajo, da je ureditev v drugem odstavku 6. člena ZPNPID v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker določa, da je dolžan le tisti delničar družbe naslednice, ki ima na dan uveljavitve zakona v lasti delež, ki mu zagotavlja najmanj 15% glasovalnih pravic, v roku enega leta od uveljavitve ZPNPID bodisi dati prevzemno ponudbo bodisi ustrezno zmanjšati število delnic oziroma glasovalnih pravic na manj kot 15%, medtem ko tisti delničar, ki tak delež pridobi kasneje (torej po uveljavitvi ZPNPID), te obveznosti nima vse do prevzemnega praga v višini 25%. Zakonodajalec je s sprejemom ZPNPID zasledoval cilj varstva več tisoč malih delničarjev družb naslednic, kar je bilo pojasnjeno že v 60. in 61. točki te odločbe. Navedeni cilj je želel med drugim doseči tudi z znižanjem prevzemnega praga (s 25% na 15%), pri katerem je prevzemna ponudba obvezna. Da samo znižanje prevzemnega praga ni v neskladju z Ustavo, je pojasnjeno že v 55. in 62. točki obrazložitve te odločbe. Glede na navedeno se namen besedila »na dan uveljavitve tega zakona« lahko razlaga le tako, da se nanaša le na tiste delničarje, ki jih je z uveljavitvijo ZPNPID zadela obveznost dati prevzemno ponudbo in jim je treba zagotoviti ustrezno prehodno obdobje, v katerem se lahko uskladijo z novo ureditvijo.
77. To pomeni, da morajo delničarji družb iz prvega odstavka 2. člena tega zakona, ki so imeli na dan uveljavitve ZPNPID v lasti delež (število oziroma odstotek od celotne izdaje) vrednostnih papirjev te delniške družbe, ki jim je zagotavljal najmanj 15% glasovalno pravico, v roku enega leta od uveljavitve ZPNPID bodisi dati ponudbo za prevzem te družbe v skladu z ZPre-1 (oziroma predpisi, ki urejajo prevzeme) bodisi ustrezno zmanjšati število delnic oziroma glasovalnih pravic v družbi na manj kot 15% glasovalnih pravic, medtem ko morajo tisti delničarji družb iz prvega odstavka 2. člena tega zakona, ki tak delež pridobijo po uveljavitvi ZPNPID, nemudoma dati prevzemno ponudbo v skladu z ZPre-1 (oziroma predpisi, ki urejajo prevzeme). Upoštevajoč 65. in 66. točko obrazložitve (6. točka izreka) pa ta obveznost ne velja za tiste delničarje družb naslednic, ki so že dali uspešno prevzemno ponudbo na podlagi predpisov, ki urejajo prevzeme. Drugi odstavek 6. člena ZPNPID je zato s tega vidika jasen.
78. Pobudnice tudi navajajo, da je peti odstavek 4. člena ZPNPID v neskladju z načelom enakosti, ker za družbe naslednice različno in brez stvarnih razlogov strožje (kot to za druge javne družbe ureja 101. člen ZTFI) ureja obveznost objave informacij o umiku delnic iz trgovanja na organiziranem trgu vrednostnih papirjev. Kot je Ustavno sodišče v tej odločbi že večkrat poudarilo, je zakonodajalec s sprejemom ZPNPID zasledoval varstvo več tisoč malih delničarjev družb naslednic, med drugim tudi iz razloga, ker gre za slabo informirane in nepoučene vlagatelje. Zato je imel zakonodajalec razumen razlog za različno obravnavo in ureditev strožjih pravil objave takih informacij, kot je umik delnic iz trgovanja na organiziranem trgu vrednostnih papirjev.
79. Glede na navedeno določbe drugega odstavka 2. člena, prvega do tretjega odstavka 3. člena, prvega, tretjega in petega odstavka 4. člena, drugega do četrtega in šestega odstavka 5. člena, 6. in 7. člena ZPNPID niso v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave (5. točka izreka).
B. – V.
Presoja skladnosti izpodbijane ureditve s 74. členom Ustave
80. Pobudnice menijo, da so določbe drugega odstavka 2. člena, prvega do tretjega odstavka 3. člena, prvega, tretjega in petega odstavka 4. člena, drugega do četrtega in šestega odstavka 5. člena ter 6. člena ZPNPID v neskladju s pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Menijo, da zahteva iz drugega odstavka 2. člena ZPNPID, po kateri mora imeti družba naslednica ves čas in tudi, če svoje delnice umakne iz trgovanja na organiziranem trgu, status javne družbe, zahteva iz prvega odstavka 3. člena ZPNPID, po kateri morajo biti delnice družb naslednic uvrščene na trgovanje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, in zahteva iz drugega odstavka 3. člena ZPNPID, po kateri morajo biti te delnice neomejeno prenosljive, nedopustno in nesorazmerno posegajo v njihovo svobodo podjetniškega ravnanja. Prav tako menijo, da je njihova svoboda ravnanja omejena, ker se na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZPNPID lahko brez posledic (to je brez zahteve, da mora delniška družba, h kateri se pripojijo oziroma ki nastane s spojitvijo, pridobiti položaj javne družbe) pripojijo ali spojijo z družbo z omejeno odgovornostjo, ne pa tudi z nejavno delniško družbo. Menijo tudi, da določbe drugega do četrtega odstavka 5. člena ZPNPID prekomerno ščitijo manjšinske pravice delničarjev in s tem posegajo v svobodno gospodarsko pobudo pobudnic, ker je določen neobičajno visok prag za vsako spremembo statuta delniške družbe pravne naslednice PID, to je tudi v delih, ki za varstvo manjšinskih pravic niso pomembni (drugi odstavek 5. člena ZPNPID) in ker daje nenavadno moč katerimkoli desetim delničarjem, ki niti niso nujno certifikatni delničarji (tretji in četrti odstavek 5. člena ZPNPID).
81. Ustava vsem gospodarskim subjektom pri njihovem gospodarskem poslovanju zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo (prvi odstavek 74. člena Ustave), kar pomeni predvsem svobodno ustanovitev gospodarskega subjekta (pod zakonskimi pogoji), njegovo vodenje v skladu z ekonomskimi načeli (upoštevaje prisilne predpise), svobodno izbiro dejavnosti, s katero gospodarski subjekti uresničujejo svoje pridobitne interese v konkurenci na tržišču, izbiro poslovnih partnerjev in podobno, ne glede na velikost, statusno obliko ali druge značilnosti (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-59/03 z dne 13. 5. 2004, Uradni list RS, št. 58/04 in 61/04 in OdlUS XIII, 33). Pri presoji zakonskih ukrepov, ki urejajo področje podjetništva, je temeljnega pomena vprašanje, ali je zakonodajalec predpisal način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude ali je pravico do svobodne gospodarske pobude omejil. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da se z zakonom, izdanim na podlagi prvega stavka drugega odstavka 74. člena Ustave, predpisuje način uresničevanja ustavne pravice iz prvega odstavka tega člena (drugi odstavek 15. člena Ustave). Ustavno sodišče je namreč že večkrat pojasnilo, da določanje pogojev za ustanovitev in poslovanje gospodarske družbe(10) ne pomeni poseganja v svobodo gospodarske pobude in da je z zakonom urejena tipologija gospodarskih subjektov nujna za pravno ureditev trga ter za odvijanje pravnega prometa in s tem za pravno varnost (sklep Ustavnega sodišča št. U-I -49/94 z dne 6. 10. 1994, OdlUS III, 101).
82. Zakonodajalec lahko na podlagi drugega stavka drugega odstavka 74. člena Ustave pravico do svobodne gospodarske pobude omeji, če to zahteva javna korist. Iz dosedanje ustavnosodne presoje je razvidno, da zakonodajalčeva svoboda pri omejevanju te pravice ni absolutna in neomejena. Tudi v tem primeru veže zakonodajalca splošno načelo sorazmernosti, ki mu dovoljuje, da ustavno pravico omeji le toliko, kolikor je zaradi varovanja javne koristi, zaradi katere je ustavno dopustno poseči v pravico, treba vanjo poseči. Zato mora zakonodajalec pri uzakonitvi omejitve izbrati tak ukrep, ki bo zagotovil učinkovito varstvo javne koristi in hkrati kar najmanj posegel v ustavno pravico (tako v odločbah Ustavnega sodišča št. U-I-163/05 z dne 27. 10. 2005, Uradni list RS, št. 92/05 in 97/05 in OdlUS XIV, 76 in št. U-I-212/03 z dne 24. 11. 2005, Uradni list RS, št. 111/05 in OdlUS XIV, 84). Vendar pa lahko zakonodajalec na podlagi drugega odstavka 15. člena Ustave tudi v zvezi s pogoji za opravljanje gospodarske dejavnosti določi način izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude, če je to nujno zaradi same narave te pravice. V tem primeru ne gre za omejitev oziroma za poseg v svobodno gospodarsko pobudo, temveč za način izvrševanja ustavne pravice. Ustavno sodišče tedaj praviloma preizkuša le, ali je imel zakonodajalec za določitev načina uresničevanja pravice razumen razlog.(11)
83. Meja med načinom izvrševanja človekovih pravic in njihovo omejitvijo je gibljiva in težko določljiva. Nedvomno gre za omejitev pravice do svobodne gospodarske pobude, ko predpis neobičajno intenzivno oži polje podjetniške svobode (kot npr. pri splošni prepovedi reklamiranja odvetniške dejavnosti, ki jo je Ustavno sodišče obravnavalo v odločbi št. U-I-212/03). Relativno manj omejujoči pogoji za opravljanje gospodarske dejavnosti lahko pomenijo izvrševanje pooblastila iz drugega odstavka 15. člena Ustave. Vendar pa gre pri določanju pogojev za opravljanje gospodarske dejavnosti za določanje načina izvrševanja pravice lahko le tedaj, ko ima pogoj oziroma ukrep realno vsebinsko zvezo s konkretno regulirano gospodarsko dejavnostjo. To je zlasti v primerih, ko zakonodajalec odvrača nevarnosti ali blaži tveganja, ki izhajajo iz opravljanja neke konkretne dejavnosti (npr. na področju varstva pri delu, varstva zdravega življenjskega okolja ipd.). Če pa zakonodajalec omeji podjetniško svobodo ravnanja zaradi doseganja splošnih javnih ciljev ali ciljev na nekem ločenem področju družbenega življenja, pa gre za poseg oziroma za omejitev pravice do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave.
Prvi do tretji odstavek 3. člena in drugi odstavek 5. člena ZPNPID
84. Prvi odstavek 3. člena ZPNPID v prvem stavku določa, da morajo biti delnice družbe naslednice uvrščene v trgovanje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev v Republiki Sloveniji. Drugi odstavek 3. člena ZPNPID v prvem stavku določa, da morajo biti delnice družbe naslednice neomejeno prenosljive. Tretji odstavek 3. člena ZPNPID določa, da mora v primeru pripojitve družbe naslednice k nejavni delniški družbi oziroma v primeru njene spojitve z drugo delniško družbo nejavna delniška družba oziroma družba, ki nastane s spojitvijo, pridobiti položaj javne družbe, z vsemi pravicami in obveznostmi takšne družbe, na način iz prvega odstavka 3. člena ZPNPID. Drugi odstavek 5. člena ZPNPID določa, da je za sprejem sklepa skupščine o spremembi statuta in sklepa o statusnem preoblikovanju potrebna večina najmanj treh četrtin celotnega osnovnega kapitala družbe. Iz vsebine navedenih določb izhaja, da ne gre za pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij, ampak za pogoje za opravljanje gospodarske dejavnosti. Zato je Ustavno sodišče izpodbijane določbe presojalo z vidika drugega stavka drugega odstavka 74. člena Ustave.
85. Pogoje za ponudbo vrednostnih papirjev javnosti in za uvrstitev vrednostnih papirjev v trgovanje na organiziranem trgu ureja ZTFI. Odločitev o tem, ali se bo z delnicami delniške družbe, ki ni pravna naslednica PID, trgovalo na organiziranem trgu, ni omejena s prisilnimi predpisi, ampak je v pristojnosti organov delniške družbe, to je tistega organa, ki je v delniški družbi pristojen za vodenje, razen če je v statutu delniške družbe določeno drugače. Delniške družbe lahko na podlagi predpisov o gospodarskih družbah omejijo prosto prenosljivost delnic ne glede na to, ali se z njimi trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev ali ne. Omejitve prenosljivosti so možne iz različnih razlogov in od delničarja, ki bi delnice, na katerih je zapisana omejitev prenosljivosti, zahtevajo, da pridobi ustrezno dovoljenje družbe za prenos. Podrobneje morajo delniške družbe omejitev prenosljivosti skladno s kogentnimi določbami ZGD-1 (členi 236 do 240) urediti v statutu. Delničarji delniških družb se o tem, ali bo družba po združitvi (to je spojitvi ali pripojitvi) javna delniška družba ali ne bo, odločajo v skladu s kogentnimi določbami ZGD-1 in ZTFI. Družbe naslednice nasprotno ne morejo odločati o tem, ali bodo njihove delnice uvrščene v trgovanje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev v Republiki Sloveniji ali bodo prosto prenosljive in ali bo družba po združitvi javna družba.
86. Navedeni ukrepi, ki jih je z namenom varstva več tisoč malih delničarjev družb naslednic sprejel zakonodajalec, niso v taki zvezi z opravljanjem dejavnosti teh družb, da bi pomenili način izvrševanja njihove pravice do svobodne gospodarske pobude, ampak njihovo svobodo podjetniškega ravnanja omejujejo. Zato izpodbijana ureditev pomeni poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave družbe naslednice oziroma njenih delničarjev. Ustavno sodišče je tako moralo presoditi, ali za takšno ureditev obstaja javna korist in ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave). Glede na obrazložitev v točkah 60 in 61 je izpodbijana ureditev v javno korist. Vprašanje pa je, ali je teža posledic te omejitve v pravico do svobodne gospodarske pobude sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi te omejitve nastale.
87. Pobudnice navajajo, da je ureditev iz prvega odstavka 3. člena ZPNPID nesorazmerna, ker velja ne glede na število njenih delničarjev, tudi če bo družba imela samo še enega delničarja. Zatrjujejo, da bodo zaradi preprečitve visokih stroškov poslovanja prisiljene v spremembo oblike družbe v družbo z omejeno odgovornostjo ali v likvidacijo. Pobudnice, ki sicer zatrjujejo navedene drastične posledice, ki naj bi jim nastale, teh dejansko ne izkažejo. Izpodbijana določba zahteva, da morajo biti delnice družbe naslednice uvrščene v trgovanje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da delniška družba, ki je pravna naslednica PID, postane javna družba (99. člen ZTFI). S to zahtevo so povezane obveznosti razkrivanja nadzorovanih informacij, ki jih za javne družbe določa ZTFI v tretjem poglavju zakona (členi 99 do 148). Gre za obveznosti javne delniške družbe v zvezi z objavo letnega in polletnega poročila družbe, objavo informacij o spremembi pomembnih deležev, objavo informacij o spremembi deleža lastnih delnic in objavo informacij o spremembi vsebine pravic iz izdanih vrednostnih papirjev ter za obveznosti v zvezi z obveščanjem njenih delničarjev oziroma imetnikov dolžniških vrednostnih papirjev. Poleg teh obveznosti za javno družbo veljajo tudi obveznosti po ZPre-1, ki pa jih za družbe naslednice neodvisno od tega, ali so javne ali nejavne družbe, določa prvi odstavek 6. člena ZPNPID.
88. Ustavno sodišče ocenjuje, da učinki izpodbijane omejitve poslovanja iz prvega odstavka 3. člena ZPNPID za družbe naslednice niso nesorazmerni, saj razen dodatnih obveznosti razkrivanja in objavljanja nadzorovanih informacij, ki so res lahko povezani z dodatnimi stroški, drugih negativnih posledic ni moč najti. Nasprotno pa sprejeta ureditev povečuje preglednost poslovanja teh družb ter delničarjem omogoča, da delnice hitro zamenjajo za denar. Delničar namreč ni v položaju, da bi moral iskati osebo, ki bi bila pripravljena kupiti delnice, saj organizirano trgovanje zagotavlja pogoje za institucionalno srečevanje ponudbe in povpraševanja.(12) S tem pa je predvsem zavarovan interes malih delničarjev, kar je tudi cilj izpodbijane ureditve. V primeru, če bo družba res imela le enega delničarja, pa bo skladno s predpisi, ki urejajo umik, delnice lahko umaknila iz trgovanja na organiziranem trgu v Republiki Sloveniji. Z uveljavitvijo navedene obveznosti tako zakonodajalec ni nesorazmerno posegel v pravico do svobodne gospodarske pobude. Ker so posledice in učinki omejitve iz tretjega odstavka 3. člena ZPNPID enaki posledicam in učinkom omejitve iz prvega odstavka 3. člena ZPNPID, zakonodajalec tudi v tem primeru ni nesorazmerno posegel v pravico do svobodne gospodarske pobude.
89. Prenosljivost imenskih delnic se lahko omeji v statutu, in sicer se določi, da je za prenos potrebno dovoljenje družbe (drugi odstavek 236. člena ZGD-1). Ob tem je treba upoštevati kogentne določbe ZGD-1. Glede na to, da se mora z delnicami družb naslednic (razen v izjemnih primerih prostovoljnega ali prisilnega umika delnic iz trgovanja) trgovati na organiziranem trgu vrednostnih papirjev v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 3. člena ZPNPID), bi lahko statut kot razlog za zavrnitev dovoljenja za prenos delnic (s katerimi se trguje na organiziranem trgu) določil samo okoliščino, da bi s pridobitvijo pridobitelj skupaj z delnicami, katerih imetnik je bil pred pridobitvijo, prekoračil določen delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu družbe (prvi odstavek 239. člena ZGD-1). Pobudnice zatrjujejo, da na podlagi drugega odstavka 3. člena ZPNPID te pravice nimajo več, in navajajo, da statut pri izdaji novih delnic ne bo mogel določiti omejitev prenosljivosti, čeprav bi bilo to v interesu obstoječih delničarjev, da preprečijo vstop velikih delničarjev, kakor tudi ne bo mogel tega določiti za obstoječe delnice, čeprav bi s tem soglašali vsi delničarji v obliki notarskega zapisa. Zato naj bi bila omejitev nesorazmerna s ciljem, ki ga zasleduje.
90. ZGD-1 izhaja iz načela neomejene prenosljivosti delnic in omejitve prenosljivosti dopušča le izjemoma. Prek dovoljenja in restriktivnega dajanja dovoljenj za prodajo delnic se vzdržuje vsakokratna lastninska sestava in s tem nadzor delničarjev nad vsakokratnim večinskim paketom delnic.(13) Glede na veliko število malih delničarjev, ki imajo manj kot 1% osnovnega kapitala družbe naslednice, in le manjše število delničarjev, ki imajo več kot 1% osnovnega kapitala družbe, ni mogoče najti razloga, zakaj bi bila omejitev prenosljivosti delnic nesorazmerna glede na cilj varstva malih delničarjev. Nasprotno, omejitev prenosljivosti (vinkulacija) lahko predvsem prizadene interese malih delničarjev, ki bi delnice radi prodali in tako »izstopili iz družbe«.(14) Zakonodajalec, ki je za delnice družb naslednic določil, da morajo biti neomejeno prenosljive in da torej od načela neomejene prenosljivosti delnic ni izjem, tako ni nesorazmerno posegel v pravico do svobodne gospodarske pobude.
91. Ker je zahtevana večina za sprejem sklepa skupščine za spremembo statuta in za statusno preoblikovanje (z izjemo preoblikovanja delniške družbe v družbo z omejeno odgovornostjo) višja, kot jo določa ZGD-1, pobudnice menijo, da prekomerno posega v njihovo svobodno gospodarsko pobudo. Iz razlogov, ki jih je Ustavno sodišče pojasnilo že v 83. točki, gre za poseg v svobodno gospodarsko pobudo. Zato je moralo Ustavno sodišče presoditi, ali za takšno ureditev obstaja javna korist in ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave). Glede na obrazložitev v točkah 60 in 61 je izpodbijana ureditev v javno korist. Teža posledic te omejitve v pravico do svobodne gospodarske pobude pa je po oceni Ustavnega sodišča tudi sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi te omejitve nastale, saj je višja kapitalska večina določena le za najpomembnejše korporacijske spremembe v družbi. Pobudnice sicer opozarjajo, da ni razumljivo, zakaj izpodbijana določba olajšuje statusno preoblikovanje družbe naslednice v družbo z omejeno odgovornostjo v primerjavi z ZGD-1 (drugi odstavek 648. člena), če je bil interes zakonodajalca res zaščita malih delničarjev. Vendar pa pobudnice spregledajo, da je za statusno preoblikovanje delniške družbe v družbo z omejeno odgovornostjo poleg zahtevane večine za sprejem sklepa skupščine postavljen še dodaten pogoj, da je število delničarjev manjše od 50 (prvi odstavek 648. člena ZGD-1). Ta pogoj velja tudi za družbe naslednice. Glede na razdrobljeno lastninsko strukturo v družbah naslednicah, ki imajo po podatkih iz 30. 4. 2004 v povprečju 23.848 delničarjev, je že ta pogoj dovolj velik omejitveni dejavnik, ki pred tem preoblikovanjem ščiti male delničarje.
92. Glede na navedeno določbe prvega do tretjega odstavka 3. člena ter drugega odstavka 5. člena ZPNPID niso v neskladju s prvim odstavkom v zvezi z drugim stavkom drugega odstavka 74. člena Ustave (5. točka izreka).
Tretji in četrti odstavek 5. člena ZPNPID
93. Tretji odstavek 5. člena ZPNPID določa, da lahko predlog za imenovanje posebnega revizorja zaradi preveritve ustanovitvenih postopkov ali vodenja posameznih poslov, ki so bili izvršeni po uveljavitvi tega zakona, skupščini poda deset delničarjev. Če skupščina tak predlog zavrne, imenuje posebnega revizorja sodišče na predlog najmanj desetih delničarjev. Četrti odstavek 5. člena ZPNPID pa določa, da sodišče imenuje izrednega revizorja zaradi podcenitve postavk v letnem poročilu na predlog najmanj desetih delničarjev. Pobudnice menijo, da je izpodbijana ureditev nesorazmerna, ker daje nenavadno moč katerimkoli desetim delničarjem in ker sploh ne varuje certifikatnih delničarjev, ampak prav nasprotno dobro poučenim vlagateljem omogoča, da dosežejo t. i. nadlegovalno vrednost za svoje delnice.
94. Izpodbijana ureditev ne posega v pravico do svobodne gospodarske pobude pobudnic. Ne glede na to, da ZPNPID postavlja za preveritev ustanovitvenih postopkov ali vodenja posameznih poslov ter za preveritev podcenitve postavk v letnem poročilu bistveno manj stroge pogoje kot ZGD-1, pa to pobudnic ne ovira pri svobodnem opravljanju gospodarske dejavnosti v skladu s predpisi in z zahtevano skrbnostjo. Če bi se v konkretnih postopkih izkazalo, da delničarji to pravico zlorabljajo za doseganje nadlegovalne vrednosti za svoje delnice, pa se mora tako ravnanje ustrezno obravnavati v konkretnih postopkih pred pristojnimi sodišči. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju s pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave (5. točka izreka).
Druge navedbe pobudnic
95. Prvi stavek drugega odstavka 2. člena ZPNPID določa, da se za družbo naslednico smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja trg vrednostnih papirjev, o delniški družbi, ki ima status javne družbe po zakonu, ki ureja trg vrednostnih papirjev, oziroma je pridobila dovoljenje Agencije za organizirano trgovanje, in določbe Zakona o prevzemih (ZPre-1). Javna družba je izdajatelj, katerega vrednostni papirji so uvrščeni v trgovanje na organiziranem trgu v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici (99. člen ZTFI). Za javno družbo veljajo določene obveznosti po ZTFI, zlasti obveznosti glede razkrivanja nadzorovanih informacij kakor tudi določene obveznosti po ZPre-1. ZPNPID kot specialni zakon v razmerju do ZGD-1 v prvem odstavku 3. člena določa, da morajo biti delnice družbe naslednice uvrščene v trgovanje na organiziranem trgu v Republiki Sloveniji. Navedena obveznost za druge delniške družbe ne velja. V 4. členu pa ZPNPID kot specialni predpis v razmerju do ZTFI ureja tudi posebnosti glede umika delnic družbe naslednice iz trgovanja na organiziranem trgu vrednostnih papirjev. Izpodbijana določba drugega odstavka 2. člena ZPNPID je splošna določba, ki ureja področje uporabe ZPNPID, medtem ko sta določbi 3. in 4. člena specialni določbi v razmerju do drugih splošnejših predpisov (ZGD-1 in ZTFI). Družba naslednica ima tako glede na obveznost iz prvega in tretjega odstavka 3. člena ZPNPID status javne družbe. Vendar pa to ne pomeni, da ta status obdrži, če so njene delnice umaknjene iz trgovanja na organiziranem trgu vrednostnih papirjev. Ob navedenem se izkaže, da pobudnice napačno razumejo izpodbijano določbo in da ne drži, da bo imela družba naslednica status javne družbe tudi po umiku njenih delnic iz trgovanja. Zato se Ustavnemu sodišču v tem delu niti ni bilo treba spuščati v presojo, ali je izpodbijana določba v neskladju s 74. členom Ustave.
96. Tretji odstavek 6. člena ZPNPID določa, da za delničarje družbe naslednice ne veljajo določbe 3. točke prvega odstavka 22. člena ZPre-1. Člen 22 ZPre-1 določa izjeme pri obveznosti dati prevzemno ponudbo. V 3. točki prvega odstavka določa, da oseba, ki je dosegla prevzemni prag, ni dolžna dati prevzemne ponudbe, če ga je dosegla s pridobitvijo vrednostnih papirjev pri izvedbi združitve ali delitve delniške družbe z zamenjavo za vrednostne papirje pravne osebe, ki je zaradi združitve ali delitve prenehala, če namen združitve ali delitve ni bil prevzem ciljne družbe. Ta izjema za delničarje družb naslednic ne velja. Pobudnice zatrjujejo, da gre v povezavi s šestim odstavkom 5. člena ZPNPID za nesorazmeren ukrep. Na da bi se spuščalo v presojo, ali sploh gre za poseg v svobodno gospodarsko pobudo, Ustavno sodišče ugotavlja, da ukrep iz navedenih razlogov očitno ne more biti nesorazmeren. Šesti odstavek 5. člena se nanaša na obveznosti družbe naslednice iz naslova obveznosti plačila primerne denarne odpravnine vsem delničarjem, ki ne glasujejo za sklep o statusnem preoblikovanju, medtem ko se tretji odstavek 6. člena nanaša na obveznosti delničarjev družbe naslednice dati ponudbo za prevzem. Gre za dve povsem ločeni obveznosti, katerih zavezanci so različni in tudi katerih vsebina je povsem različna. Zato izpodbijana določba iz tega razloga očitno ne more biti v neskladju s 74. členom Ustave.
97. Pobudnice ne pojasnijo, zakaj naj bi bile določbe petega odstavka 4. člena, šestega odstavka 5. člena ter prvega in drugega ter četrtega in petega odstavka 6. člena ZPNPID v neskladju s pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Zato teh očitkov Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.
B. – VI.
Presoja skladnosti drugega odstavka 6. člena ZPNPID s 33. in z 69. členom Ustave
98. Pobudnice zatrjujejo tudi neskladje drugega odstavka 6. člena ZPNPID s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena v zvezi z 69. členom Ustave, ker naj bi bile na podlagi izpodbijane določbe prisiljene bodisi v nakup dodatnih delnic v družbi naslednici (s prevzemom) bodisi v odsvojitev delnic. Menijo, da je obveznost prodaje delnic pod kakršnimikoli pogoji enaka razlastitvi.
99. Ustava v 33. členu določa, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine, v 67. členu pa, da zakon ureja način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo neločljivo povezanost navedenih ustavnih določb. Zakonodajalec v okviru njene gospodarske, socialne in ekološke funkcije določi vsebino lastninske pravice oziroma vsebino pravice, ki ima premoženjski izraz. Člen 33 Ustave varuje vse pravice, ki pomenijo uresničevanje človekove svobode na premoženjskem področju, ne le lastninske pravice, kot je opredeljena v civilnem pravu, temveč zagotavlja tudi varstvo pred posegi v druge obstoječe pravne položaje, ki imajo za posameznika na podoben način kot civilnopravna lastninska pravica premoženjsko vrednost in mu kot taki omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju (odločba Ustavnega sodišča št. Up-156/98 z dne 11. 2. 1999, Uradni list RS, št. 17/99 in OdlUS VIII, 118). Glede na navedeno uživa tudi kapitalski vložek ustavnopravno varstvo na podlagi 33. in 67. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-199/02 z dne 21. 10. 2004, Uradni list RS, št. 124/04 in OdlUS XIII, 65).
100. Vsebino pravice iz delnice je zakonodajalec na podlagi pooblastila iz prvega stavka drugega odstavka 74. člena Ustave in upoštevajoč 67. člen Ustave opredelil v predpisu, ki ureja gospodarske družbe. Delničar ni lastnik družbe v stvarnopravnem smislu, temveč mu pripadajo upravljavska in premoženjska upravičenja, in sicer dajejo navadne delnice njihovim imetnikom pravico do udeležbe pri upravljanju družbe, pravico do dela dobička (dividenda) in pravico do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe (drugi odstavek 176. člena ZGD-1).
101. Za poseg v pravico do zasebne lastnine bi šlo le, če bi delničar izgubil premoženjske pravice iz delnic, ki jih ima. Delničarji družb naslednic pa premoženjskih pravic iz delnic ne izgubijo, temveč izgubijo le glasovalne pravice (četrti in peti odstavek 6. člena ZPNPID). Delničarji tudi po uveljavitvi ZPNPID ohranijo vse premoženjske pravice, ki izhajajo iz delnice (pravico do dela dobička in pravico do alikvotnega deleža v primeru likvidacije oziroma stečaja družbe), in to ne glede na to, ali izpolnijo obveznost dati prevzemno ponudbo ali ne. Zato izpodbijana določba drugega odstavka 6. člena ZPNPID ni v neskladju s 33. členom Ustave. Očitek pobudnic o neskladnosti izpodbijane ureditve z 69. členom Ustave pa je glede na navedeno očitno neutemeljen.
B. – VII.
Presoja skladnosti izpodbijane ureditve s prvim odstavkom 153. člena Ustave
102. Pobudnice zatrjujejo, da so določbe drugega odstavka 2. člena, prvega do tretjega odstavka 3. člena, prvega, tretjega in petega odstavka 4. člena, drugega do četrtega in šestega odstavka 5. člena ter 6. in 7. člena ZPNPID v neskladju s prvim odstavkom 153. člena Ustave.
103. Prvi odstavek 153. člena določa, da morajo biti zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo. Skladnost pravnih aktov pomeni, da se mora nižji pravni akt gibati v mejah, ki mu jih vsebinsko zarisuje višji pravni akt. V konkretnem primeru mora zakon upoštevati okvire, ki jih določa Ustava. Gre za splošno pravilo. Pobudnice so navajale, da so izpodbijane določbe ZPNPID v neskladju z več človekovimi pravicami in svoboščinami in Ustavno sodišče je te očitke presojalo, in o njih odločilo. Glede na to se Ustavno sodišče ni posebej ukvarjalo še z zatrjevanim neskladjem s prvim odstavkom 153. člena Ustave.
B. – VIII.
Drugi očitki pobudnic
104. Pobudnice zatrjujejo, da so določbe prvega do četrtega odstavka 12. člena ter prvega do četrtega odstavka 13. člena ZPNPID tako povezane z drugimi določbami ZPNPID, ki jih pobudnice izpodbijajo s to pobudo, da je v primeru uspeha s pobudo treba iz enakih razlogov ugotoviti tudi neskladnost teh določb z Ustavo.
105. Izpodbijane določbe prvega do četrtega odstavka 12. člena ter prvega do četrtega odstavka 13. člena ZPNPID urejajo prehodno obdobje glede pričetka postopkov in aktivnosti za uvrstitev delnic družb naslednic v trgovanje na organiziranem trgu in glede dejanske uvrstitve teh delnic v trgovanje na organiziranem trgu, in sicer v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti družb naslednic po prvem in tretjem odstavku 3. člena ZPNPID. Ustavno sodišče ni ugotovilo, da bi bila prvi ali tretji odstavek 3. člena ZPNPID v neskladju z Ustavo, zato so očitki o neustavnosti prehodnih določb prvega do četrtega odstavka 12. člena ter prvega do četrtega odstavka 13. člena ZPNPID iz tega razloga očitno neutemeljeni. Drugih razlogov pa pobudnice ne navajajo.
106. Glede na navedeno pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega do četrtega odstavka 12. člena ter prvega do četrtega odstavka 13. člena ZPNPID ni utemeljena. Zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (8. točka izreka).
B. – IX.
107. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-66/08 z dne 8. 5. 2008 zadržalo izvrševanje drugega odstavka 6. člena ZPNPID. Z dnem učinkovanja te odločbe, tj. naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (43. člen ZUstS), sklep o zadržanju preneha veljati.
108. Tek enoletnega roka iz drugega odstavka 6. člena ZPNPID je bil s sklepom Ustavnega sodišča o zadržanju izvrševanja navedene določbe prekinjen. Ker bi utegnili naslovniki norme v pričakovanju drugačne odločitve Ustavnega sodišča odlašati s prilagoditvijo novi ureditvi, je Ustavno sodišče, na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, upoštevajoč načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave) in v skladu s svojo ustavnosodno presojo (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-3/02 z dne 8. 11. 2004, Uradni list RS, št. 132/04 in OdlUS XIII, 76), določilo nov iztek tega roka (7. točka izreka).
C.
109. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena, tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 26. člena, drugega odstavka 40. člena, 43. in 48. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik
(1)B. Bratina, Člen 293; v: M. Kocbek (ur.), Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 471.
(2)R. Bohinc, Pristojnosti skupščine delniške družbe in njeni sklepi, Podjetje in delo, let. 24 , št. 6/7 (1998), str. 753–771.
(3)Ta določba je specialna v razmerju do drugega odstavka 101. člena ZTFI, ki določa, da je za sprejetje sklepa o umiku delnic z organiziranega trga potrebna večina, ki vključuje najmanj tri četrtine osnovnega kapitala družbe, oziroma višja večina, če tako določa statut družbe.
(4)M. Kocbek, Člen 385; v: M. Kocbek (ur.), nav. delo, str. 690.
(5)A. Žnidaršič Kranjc, Investicijski skladi v Sloveniji – (ne)uspeh in za koga, DEJ, Postojna 1999, str. 48.
(6)Za takšen način interpretativne odločbe se zavzema S. Nerad, Interpretativne odločbe Ustavnega sodišča, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2007, str. 51–60.
(7)Določba 143.a člena ZISDU je bila sprejeta z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (Uradni list RS, št. 10/98 – v nadaljevanju ZISDU-B). Pred tem je ZISDU to vprašanje urejal v 143. členu ZISDU, v katerem je bila določena uskladitev naložb in poslovanja PID s tistimi določbami ZISDU, s katerimi je urejen pravni položaj siceršnjih investicijskih družb. V tretjem odstavku tega člena je bila določena sankcija za primer, ko PID v roku iz prvega odstavka svojih naložb in poslovanja ne uskladi. V tem primeru je bil nadzorni svet PID dolžan v roku 60 dni po izteku roka za uskladitev sklicati skupščino delničarjev, v pristojnosti katere pa je bil bodisi sprejem sklepa o likvidaciji in začetku likvidacijskega postopka bodisi sprejem sklepa o preoblikovanju v redno delniško družbo. Z novelo ZISDU-B se je začasno ustavilo preoblikovanje PID v redne delniške družbe na podlagi 143. člena ZISDU do 13. 3. 1999 oziroma z novelo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (Uradni list RS, št. 26/99 – ZISDU-C) do 13. 3. 2000, sprejeti pa so bili tudi dodatni pogoji za preoblikovanje PID v redno delniško družbo oziroma 143.a člen ZISDU.
(8)Primerjaj A. Žnidaršič Kranjc, nav. delo., str. 137.
(9)Sklep št. U-I-44/05 je bil objavljen na spletni strani Ustavnega sodišča .
(10)Iz ustavnosodne presoje tudi izhaja, da je treba pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij razumeti tako, da ne obsegajo le formalnih in materialnih pogojev za ustanovitev gospodarske organizacije (finančni, tehnični, delovno-varstveni, sanitarno-higienski, ekološki in drugi pogoji), temveč mednje sodi tudi določanje pravnoorganizacijskih oblik za opravljanje gospodarske dejavnosti in temeljnih značilnosti teh oblik (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-199/02 z dne 21. 10. 2004, Uradni list RS, št. 124/04 in OdlUS XIII, 65).
(11)Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-280/05 z dne 18. 1. 2007 (Uradni list RS, št. 10/07 in OdlUS XVI,7).
(12)S. Prelič, Denarna odpravnina manjšinskim delničarjem po umiku delnic, Pravna praksa, let. 24, št. 14/15 (2005), str. 6–9.
(13)B. Bratina, D. Jovanovič, G. Drnošek, B. Radolič, M. Bratina, d. d. – delniška družba s komentarjem, Založniško podjetje DE VESTA, Maribor 2008, str. 135.
(14)N. Samec, Nova ureditev vinkulacije in uvedba pravice do delegiranja z novelo ZGD-F, Podjetje in delo, let. 27, št. 5 (2001), str. 592–608.