Uradni list

Številka 116
Uradni list RS, št. 116/2008 z dne 9. 12. 2008
Uradni list

Uradni list RS, št. 116/2008 z dne 9. 12. 2008

Kazalo

4997. Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe, stran 15342.

Številka: Up-2383/07-19
Datum: 20. 11. 2008
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki so jo vložili Rrahim Berisha, Diana Berisha, Miftar Berisha, Nushe Berisha, Kentijan Berisha, Kibarije Berisha, Hisnije Berisha in Muhamet Berisha, ki jih zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, na seji 20. novembra 2008
o d l o č i l o:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 439/2007 z dne 13. 6. 2007 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je v rednem azilnem postopku z odločbo št. 2143-936/2005/26 (1352-06) z dne 28. 2. 2007 zavrnilo prošnje pritožnikov za azil in odločilo, da morajo državo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Štelo je, da pritožniki ne izpolnjujejo pogojev za odobritev azila na podlagi drugega odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil), prav tako pa naj pritožnikom ob vrnitvi v matično državo ne bi grozila resna škoda in zato tudi niso upravičeni do subsidiarne zaščite na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZAzil. Upravno sodišče je s sodbo št. U 551/2007 z dne 4. 4. 2007 tožbo pritožnikov zavrnilo. Vrhovno sodišče je njihovo pritožbo zavrnilo.
2. Pritožniki uvodoma navajajo, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene očitke. Glede pritožbenih očitkov, na katere je odgovorilo, pa naj bi to storilo le delno in tudi vsebinsko napačno. Tako naj bi odgovorilo na očitka glede neposredne uporabe Direktive EU(1) in glede zavrnitve zahteve za glavno obravnavo. S takšnim pomanjkljivim opredeljevanjem do argumentov pritožnikov naj bi Vrhovno sodišče kršilo procesne ustavne pravice iz 22. člena (enako varstvo pravic v sodnih postopkih) in iz 23. člena Ustave (pravica do poštenega sojenja). Pritožniki zatrjujejo tudi kršitev materialnopravnih ustavnih pravic do življenja, svobode, varnosti, človeškega dostojanstva itd. (ali: konvencijske pravice do azila kot ene od osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave), do katerih naj bi prišlo z zgrešeno uporabo materialnega azilnega prava. Pritožniki naj bi v tožbi to kršitev že očitali, in sicer zaradi sklicevanja na »absurdni« kriterij »nenehnega trpinčenja in mučenja«, zaradi nezakonitega sklicevanja na Direktivo EU, zaradi nezakonite uporabe kriterija »nepreprečevanja preganjanja« in zaradi nezakonite uporabe drugih, a mednarodno uveljavljenih kriterijev preganjanja. Do navedenih očitkov naj bi se Vrhovno sodišče deloma opredelilo, vendar naj bi pri tem zagrešilo dodatne kršitve materialnega azilnega prava. Vrhovno sodišče naj bi napačno uporabilo pojem preganjanja, neposredno naj bi uporabilo Direktivo EU, namesto da bi razlagalo pojem »utemeljenega strahu pred preganjanjem« (s tem naj bi istočasno kršilo 22. in 23. člen Ustave), in protislovno naj bi se sklicevalo na dve nezdružljivi razlagi preganjanja.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-2383/07 z dne 26. 2. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in odločil, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvršitev odločbe MNZ. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je bilo v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obveščeno Vrhovno sodišče. MNZ je poslalo svoja stališča o navedbah v ustavni pritožbi. Očitke pritožnikov zavrača. Pritožniki v odgovoru na stališča MNZ ponovno opozarjajo na problematiko uporabe direktiv EU.
B.
4. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navedbe pritožnikov glede napačne ocene dejanskega stanja in o napačnih sklepih iz tujih poročil ter glede uporabe kriterija »nenehnega trpinčenja in mučenja«, »drugih« kriterijev preganjanja, uporabe kriterija »nepreprečevanja preganjanja« in načina uporabe Direktive EU so prav to. S tem pa ustavne pritožbe glede na navedeno ne morejo utemeljiti. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče preizkusi le, ali izpodbijana odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču. Za takšen primer v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali gre za sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri odločanju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani odločitvi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni mogoče očitati.
5. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da je MNZ na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno ugotovilo, da pritožniki ne izpolnjujejo pogojev za odobritev azila na podlagi drugega odstavka 1. člena ZAzil in tudi ne pogojev za subsidiarno zaščito na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZAzil. V nadaljevanju je navedlo, da se v okviru opredeljevanja pogojev za priznanje statusa begunca ZAzil neposredno sklicuje(2) na Ženevsko konvencijo.(3) Kot begunca po Ženevski konvenciji je mogoče opredeliti osebo, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takšnega strahu noče uživati varstva te države, ali osebo, ki nima državljanstva, in se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov ne more ali noče zaradi omenjenega strahu vrniti v to državo. Glede na navedeno opredelitev statusa begunca torej vsebuje večje število nedoločenih pravnih pojmov. Vrhovno sodišče zato v nadaljevanju obrazložitve odločbe pojasnjuje, da navedeno terja od organov odločanja, da takšne pojme napolnijo z metodami razlage. Tako naj bi v obravnavanem primeru ravnalo tudi MNZ. Pri tem pa naj bi kot pojasnjevalni pripomoček uporabilo tudi kriterije iz Direktive EU. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve odločbe MNZ in sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je MNZ na tej podlagi ugotavljalo tudi odločilna dejstva. MNZ je podrobno obrazložilo, zakaj v konkretni zadevi dogodki, ki so jih prosilci za azil opisali v prošnjah za azil in na zaslišanju, ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil. Takšnemu stališču MNZ je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje. S tem je Vrhovno sodišče zadostilo zahtevi po razumni in pravno argumentirani utemeljitvi odločitve, ki izhaja iz 22. člena Ustave.
6. Pritožniki zatrjujejo, da so bile z zmotno uporabo azilnega prava kršene še druge človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar teh očitkov ne utemeljijo, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.
7. Pritožniki zatrjujejo, da se Upravno in Vrhovno sodišče nista opredelili do vseh tožbenih in pritožbenih navedb. Upravnemu sodišču so pritožniki očitali, da se ni opredelilo do naslednjih vprašanj: sklicevanje na absurdni kriterij »nenehnega trpinčenja in mučenja«, nezakonito sklicevanje na Direktivo EU kot na veljavno pravo, nezakonita uporaba kriterija »nepreprečevanja preganjanja«, nezakonita uporaba drugih, a mednarodno uveljavljenih kriterijev (npr. kdaj diskriminacija preraste v preganjanje, ocena tujih poročil). Upravnemu sodišču so pritožniki očitali še napačno uporabo materialnega prava, kjer pa naj bi sodišče »vendarle zavzelo neko svoje stališče« (glede uporabe Direktive EU), napačno oceno dejanskega stanja, sprejem napačnih sklepov iz tujih poročil ter neutemeljeno zavrnitev zahteve po glavni obravnavi. Vrhovnemu sodišču so pritožniki očitali, da je na vse (argumentirane) očitke »odgovorilo« v treh odstavkih, le na slabi strani in pol. Sodišče naj bi tako »le poskušalo« odgovoriti na očitek o neposredni uporabi Direktive EU in na očitek o neutemeljeni zavrnitvi zahteve za glavno obravnavo. Na očitke pritožnikov o vsebinski napačnosti teh stališč Vrhovnega sodišča je Ustavno sodišče odgovorilo že v 5. točki te obrazložitve v okviru preizkusa kršitve 22. člena Ustave z vidika morebitne arbitrarnosti odločitve Vrhovnega sodišča, zato se tu do teh očitkov ne opredeljuje.
8. Iz 22. člena Ustave izhaja tudi zahteva po obrazloženosti sodnih odločb. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe pomeni, da se je sodišče dolžno opredeliti do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna, pri tem pa ni dolžno odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke. Ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Ob upoštevanju navedenih izhodišč sledi, da so očitki pritožnikov o neobrazloženosti sodbe Vrhovnega sodišča neutemeljeni. Da se je Vrhovno sodišče opredelilo do očitkov glede opredeljevanja pogojev in kriterijev za priznanje statusa begunca ter subsidarne zaščite in do načina uporabe Direktive EU, je razvidno že iz povzetka stališč Vrhovnega sodišča v 5. točki te obrazložitve. Enako je mogoče ugotoviti glede očitkov o napačni oceni dejanskega stanja in o napačnih sklepih iz tujih poročil. Ob tem Ustavno sodišče ugotavlja, da se je MNZ res neutemeljeno sklicevalo na kriterij »nepreprečevanja preganjanja«, vendar je iz obrazložitve odločbe MNZ razvidno, da ta kriterij ni bil odločilen za presojo, ali so pritožniki izkazali pogoj utemeljenega strahu pred preganjanjem kot enega od elementov opredelitve statusa begunca. Vrhovno sodišče se je opredelilo tudi do očitka o neutemeljeni zavrnitvi zahteve po glavni obravnavi.
9. Z navedbami o »nestrokovnosti, pristranskosti … upravne in sodne prakse v azilnih zadevah«, da sodišči »ignorirata« ugovore strank, da se »izmikata« razsojanju, da je odnos Vrhovnega sodišča do strank in njihovih navedb »skrajno nesprejemljiv, nekorekten …«, pritožniki ne morejo utemeljiti kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
10. Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic niso podane, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.
C.
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnica in sodniki mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sodnica Jasna Pogačar je bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Odločbo je sprejelo soglasno.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik
(1)Gre za Direktivo Sveta št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL L 304, 30. 9. 2004 – v nadaljevanju Direktiva EU).
(2)V Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 – v nadaljevanju Ženevska konvencija) so določeni pogoji za osebe, ki trpijo najhujše oblike preganjanja zaradi osebnih okoliščin (diskriminacija) in tako zaščito tudi zaslužijo. ZAzil v drugem odstavku 1. člena določa, da daje Republika Slovenija zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji.
(3)V skladu z 2. točko 1. člena Ženevske konvencije je begunec vsaka oseba, ki je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, utemeljenem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem družbenem prepričanju, izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takšnega strahu noče uživati varstva te države, ali oseba, ki nima državljanstva in je izven države, kjer je imela običajno prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov zaradi omenjenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Preganjanje mora biti utemeljeno na rasi, veri, narodnostni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali na določenem prepričanju.