Na podlagi drugega odstavka 5. člena Zakona o varnosti na smučiščih (Uradni list RS, št. 3/06 – uradno prečiščeno besedilo in 17/08) izdaja minister za promet

Ta pravilnik določa minimalne tehnične pogoje za obratovanje smučišča in zaščitna sredstva z namenom zagotavljanja varnosti smučarjev in drugih oseb na smučišču.

(1) Za obratovanje smučišč morajo biti zagotovljeni tehnični pogoji in nameščena zaščitna sredstva, ki jih določa ta pravilnik in pravilnik, ki določa znake na smučišču.
(2) Tehnični ukrepi za zavarovanje smučarskih prog se določijo ob upoštevanju hitrosti samoodgovornega smučarja, ki ne smuča hitreje kot 25 km/h. Samoodgovorni smučar je tisti, ki hitrost smučanja prilagodi terenu, vremenskim razmeram, svojemu smučarskemu znanju in svojim psihofizičnim sposobnostim.
(3) Vstop na smučarsko progo, na kateri je obratovanje prekinjeno, mora biti označen tako, da je jasno vidno, da proga ne obratuje. Takšno mesto mora biti označeno z obvestilnim znakom, da je proga zaprta.

Če naravne danosti smučišča dopuščajo, se lahko znotraj smučišča uredi tudi proga za hojo in tek na smučeh. V tem primeru je treba to progo označiti, jo zavarovati in ločiti od drugih smučarskih prog.

(1) Površine, ki so namenjene drugim športnim aktivnostim ali drugim dejavnostim na smučišču, ter druge urejene površine znotraj smučišča, morajo biti aktivnostim in dejavnostim ustrezno prilagojene in ločene od smučarskih prog.
(2) Na mestih, kjer obstaja možnost medsebojnih vplivov med uporabniki smučarskih prog in površin iz prejšnjega odstavka (dostopi, vstopi, izstopi itd.), mora upravljavec zagotoviti ustrezne površine, ki smučarjem omogočajo varno izogibanje, ustavljanje, prehitevanje ali križanje.

(1) Smučarske poti so:
1. dostopne poti na smučarske proge in žičnice ter izstopne poti z njih,
2. smučarske poti, ki povezujejo posamezne smučarske proge,
3. smučarske poti v dolino, ki jih mora upravljavec označiti in zavarovati.
(2) Vzdolžni nagib smučarskih poti, ki povezujejo posamezne smučarske proge, ne sme presegati 10 odstotkov, široke pa morajo biti najmanj 5 m. Na mestih, kjer je vzdolžni nagib večji, je treba zagotoviti ustrezen prostor za ustavljanje. Smučarske poti praviloma ne smejo imeti prečnih nagibov, ki so večji od 5 odstotkov.
(3) Smučarske poti ne smejo voditi po terenu, na katerem bi bila lahko ogrožena varnost smučarjev. Če vodi smučarska pot skozi naravne ali umetne prehode, podhode, čez mostove in druge podobne naprave, jih je treba opremiti z ustreznimi ograjami, ki nudijo učinkovito varnost smučarjem tudi pri višji snežni odeji.
(4) Smučarske poti so po potrebi ustrezno označene.
(5) Smučarske poti se ne označujejo glede na težavnostno stopnjo.

(1) Smučarske proge morajo biti urejene in označene glede na težavnostno stopnjo.
(2) Smučarska proga ima vplivno območje, ki je pas ob smučarski progi, v katerem morajo biti zaščiteni vsi objekti in naprave ter naravne danosti, ki lahko ogrožajo varnost smučarjev in jih samoodgovoren smučar ne more predvideti (npr: štori, skalovje, umetne in naravne ovire, ki niso v vidnem območju smučarja). Vplivno območje smučarske proge se določi glede na naravne danosti in je 2 m od roba smučarske proge v območju, kjer rob smučarske proge poteka paralelno z vpadnico in do 5 m od roba smučarske proge, kjer rob smučarske proge ni paralelen z vpadnico. Vpadnica je navidezna linija, ki poteka v smeri največjega padca terena in seka plastnice pravokotno.
(3) Smučarske proge je treba označiti tako, da lahko smučar najde varno pot tudi ob slabši vidljivosti.
(4) Če so smučarske proge oštevilčene, oštevilčenje poteka zaporedno, praviloma od spodaj navzgor.

Smučarske proge so označene in razdeljene po naslednjih težavnostnih stopnjah:
1. lahke proge (modra barva): prečni in vzdolžni nagib ne sme presegati 25 odstotkov, razen krajših odsekov na odprtem terenu;
2. srednje težke proge (rdeča barva): prečni in vzdolžni nagib ne sme presegati 40 odstotkov, razen krajših odsekov na odprtem terenu;
3. težke proge (črna barva): največji nagib presega vrednosti za srednje težavne proge.

(1) Smučarske proge na smučišču morajo biti široke najmanj 40 m.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka so lahko zaradi ohranjanja naravnih in krajinskih danosti okolja ali drugih objektivnih ovir smučarske proge tudi ožje od 40 m. V tem primeru jih mora upravljavec dodatno označiti z ustreznimi opozorilnimi znaki in po potrebi z ustreznimi zaščitnimi sredstvi.

(1) Robovi smučarske proge morajo biti vidni in v naravi lahko predstavljajo naravno danost kot je gozd, neteptan sneg (npr. mejo med teptanim in neteptanim delom smučišča), skalovje in drugo. Če robovi smučarske proge niso vidni, jih mora upravljavec smučišča označiti z jasno vidnimi znaki.
(2) Obojestransko označevanje smučarske proge označuje robova smučarske proge tako, da lahko smučar nedvoumno loči levi in desni rob proge tudi ob slabši vidljivosti. Za označevanje se uporabljajo označbe v barvi težavnosti proge in druge ustrezne oznake. S tem je smučarska proga stransko omejena.
(3) Ne glede na prejšnji odstavek je lahko smučarska proga označena sredinsko, kjer je rob smučarske proge določen z mejo mehanskega urejanja ali naravnimi danostmi, tako da lahko smučar nedvoumno loči levi in desni rob proge tudi ob slabši vidljivosti.

(1) Prepustnost smučišča (smučarske proge) je največje možno število smučarjev, ki pod prevladujočimi pogoji v časovnem intervalu lahko presmuča določen prerez smučarske proge.
(2) Prepustnost smučarskih prog in zmogljivost žičniških naprav za prevoz smučarjev in drugih oseb morata biti usklajeni.
(3) Prepustnost smučarskih prog se opredeli v dovoljenju za obratovanje.
(4) Močno obremenjeni deli smučarskih prog in druga mesta, kjer prihaja do zgostitev in počasne vožnje smučarjev, se označijo z napisom »POČASI«.

(1) Med delovanjem sistema za zasneževanje obratovanje smučarske proge ni dovoljeno.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je obratovanje smučarske proge dovoljeno, če:
1. je območje zasneževanja ograjeno z zaščitno ograjo v smeri možnega naleta smučarja,
2. je omogočen nemoten prehod smučarjev mimo naprav za zasneževanje,
3. je proga oziroma del smučišča, kjer se zasnežuje, pred samim vstopom nanj označen z opozorilnim znakom.

Neprilagojena mesta na smučišču morajo biti glede na nevarnost, ki jo predstavljajo za smučarja, zavarovana in zaščitena z blazinami, mrežami ali varovalnimi ograjami in drugimi sredstvi, namenjenimi varnosti na smučišču.

(1) Nosilni stebri žičniških naprav za prevoz smučarjev in drugih oseb, drugi objekti, naravne ovire in strma pobočja znotraj smučišča ali znotraj smučarske proge morajo biti v širini vplivnega območja od roba smučišča ali smučarske proge zavarovani z ustreznimi ograjami, blazinami ali mrežami, ki varujejo smučarja pred poškodbami.
(2) Zaščitna sredstva stebrov žičniških naprav za prevoz smučarjev in drugih oseb ter drugih objektov in naravnih ovir morajo segati najmanj 2 m nad višino teptanega snega.
(3) Če se snežne razmere spreminjajo, mora upravljavec sproti prilagajati lego zaščitnih blazin na posameznih stebrih žičniških naprav, drugih objektih in naravnih ovirah.
(4) Prepade in prehode čez območja, kjer obstaja možnost zdrsa ali padca v globino, je treba posebej označiti in zavarovati z ustreznimi ograjami in podobnimi zanesljivimi zaščitnimi sredstvi.

Upravljavec smučišča mora smučišče zavarovati pred vsemi izjemnimi nevarnostmi, posebej pred nevarnostjo snežnih plazov. Če smučarski progi, smučarski poti ali smučarski poti v dolino grozi nevarnost snežnih plazov, jo je treba nemudoma zapreti.

Na smučišču je treba upoštevati naslednje ukrepe:
– na območju, kjer se trgajo plazovi, se je treba izogibati gradnji smučišč in pripadajočih naprav;
– če se gradnji iz prejšnje alinee ni mogoče izogniti, mora upravljavec s protiplaznimi zgradbami za daljše obdobje preprečiti trganje plazov in pogoje za njihov nastanek ali pa jih preusmeriti na območja, kjer njihovo gibanje nikogar ne ogroža. V skladu s tehničnimi standardi na tem področju je dopustno tudi umetno proženje snežnih plazov;
– upravljavec smučišča mora skrbeti za redni nadzor nad snežnimi plazovi svojega območja in ga dopolnjevati s sistematičnim opazovanjem;
– upravljavec smučišča mora spremljati vremenske napovedi in opozorila pred plazovi ter tudi sam ocenjevati vremenske, snežne in varnostne razmere na svojem območju. O svojih spoznanjih mora opozarjati smučarje in druge osebe na smučišču in po potrebi ukrepati;
– v primeru potencialne ogroženosti pred snežnimi plazovi na smučišču mora upravljavec smučišča razpolagati s primerno izšolanimi kadri, ki so pooblaščeni minerji snežnih plazov, so vešči gibanja v zimskem gorskem svetu ter obvladajo tehnike varovanja in reševanja v zimskem gorskem svetu. Upravljavec smučišča mora skrbeti za obvezno osebno, zaščitno in tehnično opremo minerjev ter za tehnično in izvedbeno pripravljenost varnostnih služb na svojem vplivnem območju;
– namerno proženje plazov se izvaja samo tedaj, ko na plazinah ni ljudi in plaz ne more povzročiti dodatne škode;
– z občasnimi zaporami, preusmeritvijo prometa smučarjev ter drugimi ukrepi je treba preprečiti morebitne nesreče in škodo na smučiščih in pri tem poskrbeti, da so oznake za zaporo nameščene le tedaj, ko je to resnično potrebno;
– uporabnike smučišča je treba o zapori določene smučarske proge, smučarske poti ali poti v dolino opozoriti že na samem odcepu povezovalne smučarske poti ali na njenem izhodišču. Nevarnost snežnih plazov mora biti prikazana na informativni tabli smučišča in na vsaki izhodni postaji žičniške naprave, ki vodi na ogroženo območje;
– zaprte smučarske proge, smučarske poti in poti v dolino se označijo z ustreznim opozorilnim znakom za zaprtje proge in znakom za nevarnost »POZOR, PLAZOVI!« v slovenskem in drugih jezikih glede na zemljepisno lego smučišča;
– če je treba zaradi nevarnosti snežnih plazov zapreti vse pripadajoče smučarske proge, smučarske poti in poti v dolino ob določeni žičniški napravi, je treba zapreti tudi žičniško napravo. Upravljavec žičniške naprave mora v tem primeru poskrbeti za varnost potnikov.

(1) Smučarji na smučarskih progah imajo prednost pred smučarji na smučarskih poteh.
(2) Upravljavec mora križanje med smučarskimi progami in potmi (v nadaljnjem besedilu: križišče) opremiti z opozorilnimi znaki, ga primerno zavarovati in postaviti zaščitne ograje ali mreže, tako da se smučar po potrebi lahko zaustavi ob robu proge oziroma poti ali pa je voden v skupno smer.

(1) Križišča smučarskih prog morajo biti označena z opozorilnimi znaki ustrezno konfiguraciji terena.
(2) Če je smučarska proga širša od 60 m, morajo biti opozorilni znaki nameščeni na obeh robovih smučarskih prog.
(3) Upravljavec mora na progi, ki se priključuje, po potrebi postaviti zaščitne ograje, mreže in trakove, tako da se smučar zaustavi ali pa je voden v skupno smer.

Le izjemoma smučarska pot lahko prečka vlečno pot vlečnice (traso vlečnice). Pogoji prečkanja smučarske poti z vlečno potjo vlečnice se določijo v obratovalnem dovoljenju.

(1) Zaščitna sredstva morajo ustrezati stopnji nevarnosti, ki izhaja iz danosti in težavnosti proge, ki jo je treba zaščititi.
(2) Prepade in prehode čez območja, kjer obstaja nevarnost padca v globino, in druga območja, na katerih zaradi naravnih okoliščin obstaja nevarnost padca v globino, je treba jasno označiti. V tem primeru je treba smučarja s ustreznimi ograjami, lovilnimi mrežami in podobnimi zaščitnimi sredstvi dodatno zaščititi pred padcem v globino.
(3) Zaščitna sredstva morajo biti nameščena tako, da je zgornji del oziroma rob zaščitnega sredstva najmanj 1 m nad teptanim snegom, oziroma tako, da varujejo smučarja pred poškodbo.

(1) Smučarske proge se lahko uporabljajo tudi v nočnem času, če oprema smučišča zagotavlja ustrezno osvetljenost, pri čemer je treba ob pogojih normalne uporabe smučišča za rekreacijsko smučanje zagotoviti ustrezno vidljivost, to je vidnost topografije terena in grbin ter realno oceno razdalj.
(2) Pokritost s svetlobo mora biti enakomerna. Na smučarski progi ne sme biti temnih lis.
(3) Osvetljenost je ustrezna, kadar je srednja osvetljenost smučišča najmanj 30 lux, razmerje med minimalno osvetljenostjo na smučišču in srednjo osvetljenostjo smučišča pa najmanj 0,2.
(4) Žarometi ne smejo metati smučarjeve sence v smeri smučanja in smučarja ne smejo slepiti.

(1) Teptalni stroji, pripeti z vitlom, lahko opravljajo delo ali so pripeti z vitlom, samo na zaprtih smučarskih progah ali izven časa obratovanja smučišča.
(2) Stroji za teptanje in obdelavo snega morajo imeti med delom v času obratovanja smučišča vključeno rumeno utripajočo opozorilno luč.
(3) Službena prevozna sredstva morajo imeti med vožnjo na smučišču med obratovalnim časom smučišča vključeno rumeno utripajočo opozorilno luč.

Z dnem uveljavitve tega pravilnika se preneha uporabljati Pravilnik o tehničnih pogojih za obratovanje smučišč in zaščitnih sredstvih (Uradni list RS, št. 127/03 in 73/06).

Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.