Številka: Up-360/05-39

Datum: 2. 10. 2008

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Velisava Todorovića, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnica Nevenka Šorli, Ljubljana, na seji 2. oktobra 2008

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 213/2004 z dne 1. 2. 2005, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 136/2003 z dne 9. 4. 2004 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1459/2000 z dne 22. 1. 2003 se razveljavijo.
2. Zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožnik državljan Republike Slovenije in da je pravico do starostne pokojnine uveljavil pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v Republiki Srbiji, kjer je bil nazadnje zaposlen. S tem naj bi pravico do izbire nosilca zavarovanja izkoristil v skladu z veljavnimi predpisi. Zato naj ne bi izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji na podlagi 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v prvem odstavku določa, da lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, uživa le eno od njih po lastni izbiri. V drugem odstavku pa določa, da se prejšnji odstavek uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. Po stališču sodišča prve stopnje se možnost izbire nanaša na zavarovanca, torej na aktivno osebo, ki še ni pridobila pravice do izbire. Ko je pravica uveljavljena, naj ne bi bilo več možno izbirati, kdo je pristojen za priznanje in kasnejše izplačevanje priznane pravice. Pritožnikov zahtevek, naj razveljavi dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod), s katero mu je bila priznana pravica do dodatka k starostni pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 18/01 in nasl. – v nadaljevanju ZZSV), je zato zavrnilo. Po stališču sodišča druge stopnje naj bi bilo pritožnikovo stališče, da je namesto priznanega dodatka k pokojnini upravičen do samostojne starostne pokojnine po splošnih predpisih, zmotno iz razlogov, ki naj bi bili prepričljivo utemeljeni v izpodbijani sodbi in dokončnem aktu toženca. Za pritožbeno rešitev zadeve naj bi bila bistvena zgolj dejanska ugotovitev sodišča, da je pritožniku pravico do starostne pokojnine že od leta 1992, ob upoštevanju tudi v Sloveniji dopolnjenih let, priznal srbski nosilec pokojninskega zavarovanja, ker je bil pri njem nazadnje zavarovan. S tem naj bi bila izčrpana izbirna pravica med pokojninama iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji in Republiki Srbiji. Sodišče prve stopnje naj bi presodilo, da je tožnik z uveljavitvijo pravice pri srbskem nosilcu zavarovanja izčrpal pravico do izbire v smislu možnosti uveljavitve istovrstne pokojninske dajatve še pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča je presoja obeh sodišč, da je pritožnik upravičen le do dodatka k pokojnini, pravilna. Zavarovanec, ki je pravico do pokojnine uveljavil v kateri od republik nekdanje SFRJ, naj ne bi imel več izbirne pravice in naj ne bi mogel uspešno uveljavljati enake pravice v Republiki Sloveniji.
2. Pritožnik zatrjuje neustavnost stališča sodišč, da naj bi z uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine pri srbskem nosilcu zavarovanja pravico do izbire nosilca zavarovanja v skladu z veljavnimi predpisi izkoristil. Pritožnik meni, da ni namen drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 ta, da naj zavarovanec izgubi pravico do pokojnine takoj, ko pridobi na podlagi iste pokojninske dobe pravico do pokojnine v drugi državi. Navedena določba naj bi preprečevala le hkratno prejemanje dveh pokojnin na podlagi iste pokojninske dobe, ne pa tudi priznanja dveh pravic do pokojnine. Pritožnik poudarja, da ima zavarovanec, ki v državi izpolnjuje pogoje za določeno pokojnino, na tej podlagi pravico do nje. Izkoriščanje pravice naj bi bilo lahko omejeno, poseganje v pravico samo pa naj ne bi bilo možno, saj naj bi se s tem vzelo tisto, kar si je posameznik zagotovil s plačevanjem prispevkov in s pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji. Sodišča naj bi mu morala pravico do pokojnine priznati, šele potem pa odločati o njenem izplačevanju. Sodišča pa naj bi odločila, da zavarovanec zaradi izbirne pravice v drugi državi dokončno izgubi možnost uveljavljanja pokojnine na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji. Pritožnik meni, da drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1 tega ne določa in da so sodišča prekoračila njegove dopustne ustavnopravne meje. Sprejeto stališče naj bi pomenilo prekomeren poseg v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Pritožnik očita sodiščem tudi kršitev pravice do izjave (22. člen Ustave), ker naj se ne bi ukvarjala z njegovimi trditvami, da mu gre pravica do pokojnine po 36. členu ZPIZ-1. S sporno razlago drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 naj bi mu kršila tudi pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave, ker naj bi varstvo lastnine obsegalo tudi pravico biti upravičenec pokojninskega sistema, kateremu je plačeval prispevke. Posredno naj bi mu bila kršena pravica do svobode ravnanja (35. člen Ustave), ker naj bi sprejeto stališče sodišč pomenilo prekomerno sankcijo za ravnanje zavarovanca, ki ima hkrati možnost prejemati pokojnino v dveh državah. Izpodbijana razlaga sodišč naj bi bila neskladna tudi z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Zavarovanci, ki so plačevali prispevke in dopolnili določeno pokojninsko dobo samo v Sloveniji, naj bi pravico do pokojnine pridobili brez težav, zavarovancem, ki so ob enaki pokojninski dobi v Sloveniji pridobili manjši del pokojninske dobe še v drugi državi, pa naj bi se pravica odrekala.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-360/05 z dne 7. 11. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbo tedaj veljavnega 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS/94) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, ki je sporočilo, da nanjo ne bo odgovorilo.

4. Pritožnik med drugim zatrjuje, da so sodišča z izpodbijanimi sodnimi odločbami prekomerno posegla v njegovo pravico do socialne varnosti.
5. Prvi odstavek 50. člena Ustave zagotavlja pravico do pokojnine pod pogoji, ki jih določa zakon. Torej gre za primer, ko Ustava delno ali v celoti pridrži določitev vsebine in obsega človekove pravice naknadni zakonski ureditvi. V primeru, kakršen je ta, je, kot je poudarilo Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-86/96 z dne 12. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 1/97 in OdlUS V, 176), t. i. zakonski pridržek tako širok, da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, do kod je pri opredeljevanju vsebine in obsega človekove pravice zakonodajalec ustavno vezan in od kod naprej gre že za polje njegove lastne presoje, kjer je ustavno vezan le še z drugimi določbami Ustave, ne pa več z ustavno določeno vsebino te človekove pravice – torej s samim ustavno varovanim jedrom ali bistvom te človekove pravice. Če bi zakonska ureditev posegla v samo bistvo človekove pravice, bi šlo za poseg v pravico iz prvega odstavka 50. člena Ustave, ki bi ga moralo Ustavno sodišče presojati z vidika skladnosti s tretjim odstavkom 15. člena in z 2. členom Ustave po t. i. strogem testu sorazmernosti. Če pa ne gre za poseg v samo bistvo človekove pravice, potem gre za ureditev, ki je v polju proste presoje zakonodajalca, njena pravilna uporaba v posamičnih postopkih pa naloga pristojnih sodišč in Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave), ko odločajo o pravicah.
6. V skladu z navedenim v prejšnji točki bi šlo pri sodnem odločanju o pravici do pokojnine za kršitev prvega odstavka 50. člena Ustave, če bi sodna odločba temeljila na stališču, ki bi bilo v neskladju s to pravico – če bi sodišča z razlago ZPIZ-1 nedopustno posegla v samo bistvo pravice do pokojnine. Bistvo ali jedro pravice do pokojnine pomeni pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja in ob izpolnjenih drugih razumno določenih pogojih (npr. pokojninska doba, starost) pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Pokojnina ima dvojno naravo: je ekonomska kategorija, ker so pravice iz pokojninskega zavarovanja odvisne večinoma od trajanja in višine plačevanja prispevkov,(1) vsebuje pa tudi elemente solidarnosti. Elementi solidarnosti so upoštevni pri določanju višine pokojnine, ne pa pri sami pridobitvi te pravice. Zanjo je bistven zavarovalniški del razmerja. Že pojmovno tako jedro pravice do pokojnine zajema najprej pravico posameznika, da mu, ko izpolni prej navedene pogoje, pravica sama tudi gre. Posameznik, ki je na podlagi plačila prispevkov slovenskemu nosilcu zavarovanja po ZPIZ-1 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, ima pravico do njene uveljavitve pri nosilcu zavarovanja.
7. Sodišča vseh treh stopenj so kot nesporno dejstvo ugotovila, da je pritožnik skoraj 36 let plačeval prispevke v sistem pokojninskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Sprejela so stališče, da je pritožnik, ki je uveljavil pravico do pokojnine v Republiki Srbiji, že izkoristil pravico do izbire nosilca zavarovanja in zato nima več izbirne pravice iz drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1,(2) temveč je upravičen le do dodatka k pokojnini po ZZSV; pravico do pokojnine naj bi namreč že izčrpal pri tujem nosilcu zavarovanja in zato ne more uspešno uveljavljati niti pravice do sorazmernega dela pokojnine pri nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji. Glede na ustavno opredeljeno jedro pravice do pokojnine, kot izhaja iz 6. točke obrazložitve te odločbe, pomeni tako stališče sodišč poseg v pritožnikovo pravico do pokojnine iz prvega odstavka 50. člena Ustave, ker pritožniku ne omogoča, da uveljavi pravico do sorazmerne pokojnine pri slovenskem nosilcu zavarovanja.
8. Poseg v ustavno varovano jedro pravice do pokojnine bi bil lahko dopusten, če bi bil v skladu s tretjim odstavkom 15. člena in z 2. členom Ustave. Za omejitev pravice do pokojnine iz prvega odstavka 50. člena Ustave mora v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave obstajati ustavno dopusten cilj. Ker za omejitev, ki izhaja iz stališča sodišč, ni mogoče videti ustavno dopustnega cilja, je to stališče v neskladju s prvim odstavkom 50. člena Ustave.
9. Stališče, ki pritožniku krši pravico do pokojnine iz prvega odstavka 50. člena Ustave, je sprejelo že Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče sta navedeno stališče potrdili. Zato je Ustavno sodišče razveljavilo sodbe vseh treh sodišč in zadevo vrnilo Delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje. Pri ponovnem odločanju bo moralo upoštevati razloge iz te odločbe.
10. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijane sodbe zaradi ugotovljene kršitve pravice do pokojnine (prvi odstavek 50. člena Ustave), se ni spuščalo še v presojo pritožnikovih navedb o kršitvah drugih človekovih pravic.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Klampfer in sodnik Zobec. Sodnik Zobec je dal odklonilno ločeno mnenje. Sodnica Krisper Kramberger je dala pritrdilno ločeno mnenje.

(1)Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. U-I-156/92 z dne 20. 5. 1993 (OdlUS II, 47).
(2)Člen 177 ZPIZ-1 se glasi:
»1) Zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri.
2) Prejšnji odstavek se uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij.«