Uradni list

Številka 111
Uradni list RS, št. 111/2007 z dne 5. 12. 2007
Uradni list

Uradni list RS, št. 111/2007 z dne 5. 12. 2007

Kazalo

5504. Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ), stran 15213.

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ)
Razglašam Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 21. novembra 2007.
Št. 001-22-139/07
Ljubljana, dne 29. novembra 2007
dr. Janez Drnovšek l.r.
Predsednik
Republike Slovenije
Z A K O N
O MEDNARODNI ZAŠČITI (ZMZ)
I. POGLAVJE
SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina)
(1) S tem zakonom se določajo temeljna načela, postopek za priznanje in odvzem mednarodne zaščite, trajanje in vsebine mednarodne zaščite ter obseg pravic in dolžnosti prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so pridobile mednarodno zaščito.
(2) Ta zakon v skladu z:
- Direktivo Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (UL L, št. 31/18 z dne 6. 2. 2003, str. 101, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/9/ES) določa pravice in obveznosti prosilcev za mednarodno zaščito;
- Direktivo Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (UL L, št. 251/12 z dne 3. 10. 2003, str. 224, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/86/ES) določa pogoje za združevanje družine za osebe s priznano mednarodno zaščito;
- Direktivo Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca, ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL L, št. 304/12 z dne 30. 9. 2004, str. 96, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2004/83/ES) določa pogoje za pridobitev mednarodne zaščite in njeno vsebino;
- Direktivo Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (UL L, št. 326/13 z dne 13. 12. 2005, str. 13, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/85/ES) določa postopek za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.
(3) Ta zakon za izvajanje:
- Uredbe Sveta (ES) glede ustanovitve Eurodaca za primerjavo prstnih odtisov za dejansko izvajanje Dublinske konvencije št. 2725/2000 z dne 11. decembra 2000 (UL L, 316 z dne 15. 12. 2000, str. 26 v nadaljnjem besedilu: Uredba 2000/2725/ES) določa način posredovanja prstnih odtisov v centralno bazo Eurodac; in
- Uredbe Sveta (ES) o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 (UL L, 50 z dne 25. 2. 2003, str. 109, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2003/343/ES) določa pravila za določitev pristojne države za vodenje postopka mednarodne zaščite.
2. člen
(pravica do mednarodne zaščite)
(1) Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite.
(2) Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo.
(3) Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.
3. člen
(opredelitev pojmov)
Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
- Ženevska konvencija je Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951, in Protokol o statusu beguncev, podpisan v New Yorku 31. januarja 1967;
- prošnja za mednarodno zaščito je prošnja, s katero državljan tretje države ali oseba brez državljanstva zaprosi za zaščito po tem zakonu (v nadaljnjem besedilu: prošnja);
- pristojni organ je ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki vodi postopke po tem zakonu;
- uradna oseba je oseba, ki je zaposlena pri pristojnem organu;
- prosilec za mednarodno zaščito ali prosilka za mednarodno zaščito (v nadaljnjem besedilu: prosilec) je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podal popolno prošnjo za mednarodno zaščito;
- tujec, ki je izrazil namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito ali tujka, ki je izrazila namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljnjem besedilu: tujec, ki je izrazil namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito), je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji in je pred uradnimi organi prvič izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito;
- begunec ali begunka (v nadaljnjem besedilu: begunec) je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je priznana zaščita iz drugega odstavka prejšnjega člena;
- oseba, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je priznana zaščita iz tretjega odstavka prejšnjega člena;
- oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita, je oseba, ki ji je priznan status begunca ali subsidiarna zaščita;
- tretja država je država, ki ni članica Evropske unije;
- državljan Evropske unije ali državljanka Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: državljan Evropske unije) je oseba, ki ima državljanstvo ene od držav članic Evropske unije;
- tujec ali tujka (v nadaljnjem besedilu: tujec) je oseba, kot jo opredeljuje zakon, ki ureja področje tujcev, razen državljanov Evropske unije, prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito;
- izvorna država je država, katere državljanstvo ima državljan tretje države, ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje predhodno prebivališče;
- Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) (v nadaljnjem besedilu: Visoki komisariat) je medvladna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1950 z namenom zagotavljanja zaščite in iskanja trajnih rešitev za begunce;
- oseba brez državljanstva je oseba, ki je nobena država, v skladu s svojo zakonodajo, ne priznava za svojega državljana;
- družinski člani so državljani tretje države ali osebe brez državljanstva in so člani družine, ki je obstajala že v izvorni državi. To so lahko:
- zakonec prosilca ali osebe, ki je pridobila mednarodno zaščito, ali zunajzakonski partner v stalnem razmerju, kot ga določajo predpisi o bivanju tujcev v Republiki Sloveniji in predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih;
- mladoletni otroci para iz prejšnje alineje, če so neporočeni in nepreskrbljeni, ne glede na to, ali so bili rojeni v zakonski ali zunajzakonski skupnosti ali posvojeni, kot to določajo predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v Republiki Sloveniji;
- starši mladoletnika brez spremstva.
- mladoletnik brez spremstva ali mladoletnica brez spremstva (v nadaljnjem besedilu: mladoletnik brez spremstva) je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, mlajša od 18 let, ki je na ozemlju Republike Slovenije brez staršev ali zakonitega zastopnika;
- azilni dom ali njegova izpostava je objekt ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, namenjen nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito;
- integracijska hiša je objekt ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, namenjen nastanitvi oseb s priznano mednarodno zaščito;
- hudo kaznivo dejanje nepolitične narave pomeni kaznivo dejanje nepolitične narave, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora, daljša od treh let;
- hudo kaznivo dejanje pomeni kaznivo dejanje, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora, daljša od treh let;
- zaupni azilni podatki po tem zakonu so podatki o prosilcu in osebi s priznano mednarodno zaščito, ki jih pristojni organ, drugi državni organi, organizacije in posamezniki ne smejo posredovati organom njune izvorne države, zainteresirani javnosti pa zgolj na podlagi njunih soglasij.
4. člen
(prenehanje)
(1) Beguncu preneha status, če:
- prostovoljno sprejme zaščito svoje izvorne države;
- ponovno prostovoljno pridobi državljanstvo izvorne države;
- pridobi novo državljanstvo in uživa zaščito države, ki mu ga je podelila;
- se prostovoljno vrne v državo, ki jo je zapustil in v katero se ni vračal zaradi strahu pred preganjanjem;
- prenehajo okoliščine, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca in ne more več zavračati zaščite države, katere državljan je;
- se kot oseba brez državljanstva zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca, lahko vrne v prejšnjo državo stalnega prebivališča.
(2) Osebi, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, ta preneha s potekom časa, ki ga določa ta zakon, oziroma kadar okoliščine, zaradi katerih ji je bila priznana subsidiarna zaščita, prenehajo ali se spremenijo do te mere, da taka zaščita ni več potrebna.
(3) Pri ugotavljanju razlogov iz pete in šeste alineje prvega odstavka in drugega odstavka tega člena mora biti sprememba okoliščin bistvena in trajna do te mere, da se begunčevega strahu pred preganjanjem ne more več šteti za utemeljenega, oziroma, da osebi s subsidiarno zaščito ne grozi več resno tveganje ali resna škoda.
5. člen
(izključitev)
(1) Status begunca se ne prizna prosilcu, če:
- že uživa pomoč ali zaščito organov in agencij Združenih narodov, razen Visokega komisariata;
- so mu pristojni organi Republike Slovenije priznali enake pravice in dolžnosti, kot jih imajo državljani Republike Slovenije;
- obstaja utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot jih določajo mednarodni akti;
- obstaja utemeljen sum, da je storil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave izven Republike Slovenije, preden ga je ta sprejela kot begunca, tudi, če je bilo storjeno zaradi domnevno političnih ciljev;
- obstaja utemeljen sum, da je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli in v 1. in 2. členu Ustanovne listine Združenih narodov.
(2) Subsidiarne zaščite se ne prizna prosilcu, če obstaja utemeljen sum, da:
- je storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot so opredeljeni v mednarodnih pogodbah ali predpisih ki določajo takšna kazniva dejanja;
- je storil hudo kaznivo dejanje;
- je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli in v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov;
- predstavlja nevarnost za varnost Republike Slovenije.
(3) Za dejanja, določena v tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka tega člena, in za dejanja iz prejšnjega odstavka se štejejo tudi dejanja napeljevanja in druge oblike udeležbe pri kaznivih dejanjih.
(4) Subsidiarna zaščita se ne prizna prosilcu, ki je pred sprejemom v Republiko Slovenijo storil eno ali več kaznivih dejanj, za katere je v Republiki Sloveniji zagrožena zaporna kazen in če je zapustil izvorno državo izključno zato, da bi se izognil sankcijam, ki so posledica teh dejanj.
6. člen
(odvzem)
(1) Beguncu se status odvzame, če:
- se ugotovi eno od dejstev, določenih v prvem odstavku prejšnjega člena;
- se ugotovi dejstvo iz pete in šeste alineje prvega odstavka 4. člena tega zakona;
- je bilo njegovo napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za dodelitev statusa begunca;
- obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga obravnava kot nevarnega za varnost Republike Slovenije, kar se kaže zlasti v ogrožanju varnosti ozemeljske celovitosti, suverenosti, izvrševanja mednarodnih obveznosti in ogrožanju varstva ustavne ureditve;
- po pravnomočni obsodbi za kaznivo dejanje zoper človečnost in mednarodno pravo predstavlja nevarnost za Republiko Slovenijo.
(2) Če se med postopkom podelitve mednarodne zaščite ugotovijo dejstva iz četrte ali pete alineje prejšnjega odstavka, se statusa begunca prosilcu ne prizna.
(3) Osebam, ki jim je bil status begunca odvzet zaradi razlogov iz četrte in pete alineje prvega odstavka tega člena in osebam iz prejšnjega odstavka, ki se nahajajo v Republiki Sloveniji, pripadajo pravice, kot jih določa Ženevska konvencija, in sicer: pravica do enake obravnave, svobode veroizpovedi, dostopa do sodišč, izobraževanja in usposabljanja, nekaznovanja v primeru nezakonitega prestopa državne meje, prepovedi izgona in upoštevanje načela nevračanja.
(4) Osebi se subsidiarna zaščita odvzame, če:
- se ugotovi eno od dejstev, določenih v drugem odstavku prejšnjega člena, ali so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka prejšnjega člena;
- se ugotovi, da so okoliščine, zaradi katerih ji je bila priznana subsidiarna zaščita, prenehale ali so se spremenile do te mere, da taka zaščita ni več potrebna;
- je bilo njeno napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za dodelitev subsidiarne zaščite.
II. POGLAVJE
TEMELJNA JAMSTVA V POSTOPKU MEDNARODNE ZAŠČITE
7. člen
(temeljna načela)
(1) Pristojni organ v enotnem postopku ugotavlja pogoje za priznanje, prenehanje in odvzem mednarodne zaščite, v primeru subsidiarne oblike zaščite pa tudi možnost podaljšanja, v vsakem primeru posebej. Prošnje obravnava na objektiven in nepristranski način.
(2) Postopek po tem zakonu lahko vodijo samo uradne osebe, ki morajo biti ustrezno usposobljene na področju azilnega prava.
(3) Uradna oseba mora v postopku omogočiti prosilcem, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice po tem zakonu in poskrbeti, da nevednost in neukost prosilcev ni v škodo njihovim pravicam.
(4) V vseh primerih je treba brez izjeme upoštevati temeljna postopkovna jamstva, določena v 8. členu tega zakona.
8. člen
(temeljna postopkovna jamstva)
V postopku po tem zakonu ima vsak prosilec naslednja jamstva:
- v jeziku, ki ga razume, mora biti obveščen o azilnem postopku v Republiki Sloveniji in o pravicah in obveznostih v času postopka ter o možnih posledicah v primeru, da teh obveznosti ne upošteva in ne sodeluje s pristojnimi organi;
- dostopne mu morajo biti storitve tolmačenja, kot jih določa 10. člen tega zakona;
- ne sme se mu odreči možnosti komuniciranja z Visokim komisariatom ali organizacijo, ki deluje v imenu Visokega komisariata v Republiki Sloveniji;
- prejeti mora pisno odločitev pristojnega organa v roku, ki ga določa ta zakon, in sicer v jeziku, ki ga razume.
9. člen
(informiranje)
(1) Tujec, ki je izrazil namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito, prejme brošuro z informacijami o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom ter rokih za uveljavljanje pravnih sredstev, seznam svetovalcev za begunce ter seznam in informacije o nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju azila.
(2) Brošura mora biti izročena tujcu, ki je izrazil namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito, v jeziku, ki ga razume, da se pred pričetkom sprejema prošnje z vsebino lahko seznani.
(3) V primeru, da je tujec, ki je izrazil namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito, nepismen ali mu vsebina ni razumljiva, se mu vsebina prebere ter dodatno in s tolmačevo pomočjo obrazloži v jeziku, ki ga razume.
10. člen
(pravica do tolmača)
(1) Če prosilec ne razume uradnega jezika, spremlja postopek v jeziku, ki ga razume. Pristojni organ zato prosilcu zagotovi spremljanje postopka preko tolmača ali tolmačke (v nadaljnjem besedilu: tolmač).
(2) Pomoč tolmača je prosilcu zagotovljena ob sprejemu prošnje, ob osebnem razgovoru, v drugih utemeljenih primerih, ko bi to bilo zaradi razumevanja postopka s strani prosilca potrebno, pa po odločitvi pristojnega organa.
(3) Prosilec mora biti v jeziku, ki ga razume, seznanjen z vsebino pisne odločitve. V ta jezik se prevedejo le izrek, kratek povzetek obrazložitve, iz katerega izhajajo bistveni razlogi za odločitev, in pravni pouk.
11. člen
(izbira tolmačev)
(1) Za sodelovanje in spremljanje postopka za priznanje mednarodne zaščite v jeziku, ki ga prosilec razume, minister oziroma ministrica, pristojna za notranje zadeve (v nadaljnjem besedilu: minister), izbere tolmače.
(2) Razpis za tolmače objavi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), v Uradnem listu Republike Slovenije. Z izbranimi tolmači se sklene pogodba.
(3) Za tolmača je lahko izbran, kdor izpolnjuje naslednje pogoje:
- je vreden zaupanja;
- je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost;
- aktivno obvlada slovenski jezik;
- ima ustrezna dokazila o pisnem in ustnem znanju jezika, za katerega tolmači;
- ima kot oseba, ki tolmači v svojem materinem jeziku, dokazila o uspešno zaključenem šolanju v tem jeziku;
- ima ustrezna dokazila o dosedanjem opravljanju tolmačenja;
- zagotavlja tolmačenje tudi ob sobotah, nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih;
- se na potrebo po ustnem tolmačenju lahko odzove v dveh urah;
- je sposoben zagotoviti pisni prevod najkasneje v petih dneh;
- se z izjavo zaveže, da tolmačenja ne opravlja za diplomatsko-konzularno predstavništvo države, katere jezik tolmači;
- je nekaznovan in ni v kazenskem postopku za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, za katerega je zagrožena kazen zapora šestih mesecev ali hujša kazen.
(4) Sodnim tolmačem, ki so izbrani na podlagi zakona, ki ureja sodišča, ni treba dokazovati pogojev iz prve do pete alineje prejšnjega odstavka.
(5) Prednost pri izbiri ima tolmač, ki:
- ima široko splošno izobrazbo, predvsem s področja antropologije, kulturologije, politologije in sociologije, ob tem pa pozna tudi aktualno politično situacijo in kulturo v državi, katere jezik tolmači;
- pozna ustrezne prevode strokovnih izrazov, ki se uporabljajo v postopkih za pridobitev mednarodne zaščite.
(6) Tolmač se razreši:
- če se ugotovi, da ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev;
- če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na kazen zapora šestih mesecev ali na hujšo kazen;
- na lastno željo.
(7) Seznam tolmačev se objavi na spletni strani ministrstva. Tolmačem se stroški za opravljeno tolmačenje povrnejo v skladu s pogodbo iz drugega odstavka tega člena, zato se zanje ne upošteva pravil, ki določajo stroške v upravnih postopkih. Sredstva za njihovo plačilo se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije.
12. člen
(izjeme od izbire tolmačev)
(1) V primeru, da se pojavi potreba po tolmačenju v jezik, za katerega tolmač z razpisom še ni bil imenovan, ministrstvo do uspešne izvedbe javnega razpisa s tolmačem sklene ustrezno pogodbo. Sredstva za plačilo se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije.
(2) Ministrstvo lahko, če za to obstaja možnost, za pomoč pri tolmačenju v jezik, za katerega v Republiki Sloveniji ni mogoče zagotoviti tolmača, zaprosi drugo državo članico Evropske unije. V izjemnih primerih je možna tudi uporaba tolmačenja preko sodobnih elektronskih medijev. Sredstva za plačilo takšnega tolmačenja se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije. Višina plačila tolmačenja se določi z ustrezno pogodbo.
13. člen
(svetovalci za begunce)
(1) Za podporo in pravno pomoč prosilcem v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Upravnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: upravno sodišče) in Vrhovnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vrhovno sodišče), minister imenuje svetovalce za begunce ali svetovalke za begunce (v nadaljnjem besedilu: svetovalec za begunce). Za postopek imenovanja se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.
(2) Razpis za svetovalce za begunce objavi ministrstvo v Uradnem listu Republike Slovenije. Odločba o imenovanju svetovalca za begunce je dokončna.
(3) Za svetovalca za begunce je lahko imenovan, kdor izpolnjuje naslednje pogoje:
- je državljan Republike Slovenije;
- je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost;
- je opravil pravniški državni izpit;
- aktivno obvlada slovenski jezik;
- je vreden zaupanja za opravljanje dela svetovalca za begunce;
- je nekaznovan in ni v kazenskem postopku za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, za katerega je zagrožena kazen zapora šestih mesecev ali hujša kazen.
(4) Svetovalec za begunce se razreši:
- če se ugotovi, da ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev;
- če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na kazen zapora šestih mesecev ali na hujšo kazen;
- na lastno željo.
(5) Seznam svetovalcev za begunce se objavi na spletni strani ministrstva. Svetovalci za begunce imajo za opravljeno pravno pomoč v postopkih pred upravnim in vrhovnim sodiščem pravico do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov v skladu s kriteriji, ki jih določi minister, iz sredstev proračuna Republike Slovenije.
(6) Pravica do nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov svetovalcem za begunce ne pripada v primeru:
- da ima prosilec dovolj lastnih sredstev;
- da je svetovalec za begunce vložil pritožbo, pa ta ni bila dovoljena;
- da je bil postopek ustavljen na podlagi izrecnega umika prošnje.
14. člen
(vloga Visokega komisariata)
(1) Visoki komisariat od pristojnega organa pridobiva podatke in informacije o:
- stanju beguncev v Republiki Sloveniji;
- uporabi in izvajanju Ženevske konvencije in drugih mednarodnih aktov v zvezi z begunci;
- zakonih, predpisih in drugih splošnih pravnih aktih, ki veljajo ali so v pripravi za begunce.
(2) Visoki komisariat ima pravico dostopa do:
- oseb iz šeste alineje 3. člena tega zakona in prosilcev na ozemlju Republike Slovenije in v tranzitnih območjih letališč in pristanišč;
- podatkov o številu vloženih prošenj in poteku postopkov;
- izdanih odločitev v teh postopkih.
(3) Pogoj za izvajanje druge in tretje alineje prejšnjega odstavka je podano soglasje prosilca.
(4) Določbe o delovanju Visokega komisariata v Republiki Sloveniji za izvajanje tega zakona veljajo tudi za organizacije, ki delujejo v imenu Visokega komisariata na ozemlju Republike Slovenije. O prenosu nalog in načinu ter obsegu delovanja organizacije v Republiki Sloveniji, Visoki komisariat obvesti pristojni organ. O prenosu nalog in medsebojnih razmerjih delovanja Visoki komisariat in organizacija lahko skleneta sporazum.
15. člen
(ranljive osebe s posebnimi potrebami)
(1) Ranljivim osebam s posebnimi potrebami, zlasti otrokom, mladoletnikom brez spremstva, invalidnim osebam, starejšim, nosečnicam, roditeljem samohranilcem z otroki in žrtvam posilstva, mučenja ali drugih oblik psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja se zagotavlja posebna nega in skrb.
(2) Posebne potrebe in ranljivost po tem zakonu se ugotavljajo na podlagi individualne ocene potrebe posameznega prosilca, begunca ali osebe, ki ji je priznana subsidiarna zaščita.
(3) Pri nastanitvi ranljivih oseb s posebnimi potrebami, tako prosilcev, beguncev in oseb, ki jim je bila priznana subsidiarna zaščita, se upošteva specifični položaj teh oseb in se jim prilagodijo materialni pogoji sprejema, zdravstveno in psihološko svetovanje ter nega.
16. člen
(mladoletnik brez spremstva)
(1) V postopkih, kjer je prosilec mladoletnik brez spremstva, je treba:
- upoštevati načelo največje otrokove koristi;
- čimprej ugotoviti otrokovo identiteto in začeti s postopkom iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov;
- prošnjo obravnavati prednostno;
- mu pred pričetkom postopka postaviti zakonitega zastopnika.
(2) Mladoletnik brez spremstva v postopku po tem zakonu sodeluje na način, ki je primeren in prilagojen njegovi starosti ter stopnji duševnega razvoja.
(3) Odločbo o postavitvi zakonitega zastopnika izda krajevno pristojen center za socialno delo. Zakoniti zastopnik je lahko sorodnik oziroma spremljevalec mladoletnika brez spremstva ali predstavnik organizacije, ki je specializirana za delo z otroki in mladostniki.
(4) Pred sprejemom prošnje je treba mladoletniku brez spremstva, če to želi, tudi ustno pojasniti vsebino brošure o pravicah in dolžnostih prosilcev. Način pojasnjevanja je treba prilagoditi starosti in stopnji duševnega razvoja mladoletnika brez spremstva.
(5) Pristojni organ poskrbi za ustrezno nastanitev in oskrbo mladoletnika brez spremstva. O načinu nastanitve in oskrbe pristojni organ obvesti zakonitega zastopnika.
(6) Mladoletnik brez spremstva je skupaj s svojim zakonitim zastopnikom prisoten pri vseh dejanjih postopka po tem zakonu.
(7) V primeru, da je mladoletnik pridobil poslovno sposobnost s sklenitvijo zakonske zveze, se določila tega člena zanj ne uporabljajo.
17. člen
(združevanje družine)
(1) Pristojni organ pri svojem delu upošteva načelo združevanja družine.
(2) Oseba s priznano mednarodno zaščito lahko zaprosi za združevanje s svojimi družinskimi člani, določenimi v šestnajsti alineji 3. člena tega zakona. Prošnja za združevanje družine, skupaj z dokazili, se vloži pri pristojnem organu.
(3) Če pristojni organ ugotovi, da pogoji za združevanje družine niso izpolnjeni, prošnjo iz prejšnjega odstavka z odločbo zavrne.
(4) Če pristojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za združevanje družine, izda odločbo, s katero se družinskim članom prizna enak status kot vlagatelju prošnje. Pridobljen status družinskih članov preneha z dnem, ko preneha status vlagatelju prošnje.
(5) V primeru, da se družinski člani nahajajo izven Republike Slovenije, odločba iz prejšnjega odstavka velja kot dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo.
18. člen
(prosilka za mednarodno zaščito)
(1) Prosilki se na njeno prošnjo lahko omogoči, da postopek vodi uradna oseba ženskega spola.
(2) Če je mogoče, se prosilki zagotovi pomoč tolmačke.
19. člen
(prosilec, ki ne more samostojno sodelovati v postopku)
(1) Prosilcu, ki zaradi začasne ali trajne duševne motnje ali bolezni ali zaradi drugih razlogov ni sposoben razumeti pomena postopka, krajevno pristojni center za socialno delo za ta postopek nemudoma postavi zakonitega zastopnika.
(2) Krajevno pristojni center za socialno delo izda odločbo na predlog pristojnega organa in na podlagi zdravniškega potrdila o zdravstvenem stanju prosilca.
(3) Prosilcu iz prvega odstavka tega člena je treba zagotoviti vso potrebno zaščito, nego in oskrbo.
20. člen
(načelo nevračanja)
Prisilna odstranitev ali vrnitev osebe v državo, kjer bi bilo njeno življenje ali svoboda ogroženo zaradi njene rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali politični opredelitvi, ni dovoljena.
III. POGLAVJE
UGOTAVLJANJE POGOJEV ZA MEDNARODNO ZAŠČITO
21. člen
(utemeljevanje prošnje - subjektivni element)
(1) Prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.
(2) Prosilec mora predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, najkasneje do konca osebnega razgovora v rednem postopku in v postavljenem roku v pospešenem postopku. Na ta rok mora biti prosilec opozorjen.
(3) Kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pristojni organ upošteva naslednje pogoje:
- da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje;
- da je podal utemeljene razloge zakaj ni mogel predložiti dokazov;
- da so njegove izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom;
- da je zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil;
- da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost.
22. člen
(preverjanje pristojnega organa - objektivni element)
(1) Pristojni organ po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje in izda zakonito in pravilno odločitev.
(2) V postopku pristojni organ preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona.
(3) Informacije o izvorni državi iz prejšnjega odstavka, ki so javno dostopne, se štejejo kot splošno znana dejstva.
(4) Če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi iz prejšnjega odstavka.
23. člen
(obravnavanje dejstev in okoliščin)
Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem:
- podatke in izjavo iz prošnje;
- informacije, pridobljene v osebnem razgovoru;
- dokaze, ki jih predloži prosilec;
- dokumentacijo, ki jo predloži prosilec, zlasti glede svoje starosti, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, identitete, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal in kraja stalnega prebivališča, prejšnjih prošenj, prepotovanih poti, osebnih in potnih listin ter razlogov za podajo prošnje;
- dokaze, ki jih pridobi pristojni organ;
- uradne podatke, s katerimi razpolaga pristojni organ;
- dokumentacijo, pridobljeno pred vložitvijo prošnje;
- splošne informacije o izvorni državi, zlasti o družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji;
- specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države;
- dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju iz 26. člena tega zakona ali mu je bila že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali se mu je s tem neposredno že grozilo, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile.
24. člen
(subjekti preganjanja ali resne škode)
Kot subjekti preganjanja ali resne škode v postopku po tem zakonu se lahko štejejo:
- država;
- politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja;
- nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.
25. člen
(subjekti zaščite)
(1) Kot subjekti zaščite v postopku po tem zakonu se lahko štejejo:
- država;
- politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja.
(2) Zaščita v izvorni državi se nudi takrat, ko subjekti iz prejšnjega odstavka sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite.
26. člen
(lastnosti dejanj preganjanja)
(1) Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije morajo:
- biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali
- predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.
(2) Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije so:
- dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja;
- pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način;
- pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna;
- nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen;
- pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona;
- dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke.
27. člen
(razlogi preganjanja)
(1) Razlogi preganjanja so:
- pripadnost določeni rasi ali etnični skupini;
- pripadnost določeni veroizpovedi;
- narodna pripadnost;
- pripadnost posebni družbeni skupini;
- politično prepričanje.
(2) Razlog iz prve alineje prejšnjega odstavka obsega zlasti vprašanja barve kože, porekla ali pripadnosti etnični skupini.
(3) Razlog iz druge alineje prvega odstavka tega člena obsega zlasti teistična, neteistična in ateistična prepričanja, sodelovanje ali nesodelovanje pri zasebnih ali javnih formalnih verskih obredih posamično ali v skupnosti drugih oseb, druga verska dejanja ali izraze prepričanja ali oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki temelji na kakršnemkoli verskem prepričanju ali izhaja iz njega.
(4) Razlog iz tretje alineje prvega odstavka tega člena, ki ni omejen na državljanstvo ali njegovo odsotnost, obsega zlasti pripadnost skupini, ki jo določa kulturna, etnična ali jezikovna identiteta, skupno zemljepisno ali politično poreklo ali odnos do prebivalcev druge države.
(5) Na podlagi razloga iz četrte alineje prvega odstavka tega člena se kot posebna družbena skupina šteje zlasti:
- kadar je članom te skupine skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne sme prisiliti, naj se mu odreče in
- kadar ima skupina v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno.
(6) Glede na okoliščine v izvorni državi lahko določena družbena skupina zajema skupino, ki temelji na skupni lastnosti spolne usmerjenosti. Spolne usmerjenosti se ne sme razumeti kot nečesa, kar vključuje dejanja, ki po nacionalnem pravu Republike Slovenije veljajo za kazniva.
(7) Razlog iz pete alineje prvega odstavka tega člena obsega zlasti imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja iz 24. člena tega zakona in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal.
(8) Med dejanji in razlogi preganjanja mora biti ugotovljena vzročna zveza.
28. člen
(resna škoda)
Resna škoda zajema:
- smrtno kazen ali usmrtitev;
- mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi;
- resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.
IV. POGLAVJE
POSTOPEK ZA PRIDOBITEV MEDNARODNE ZAŠČITE
29. člen
(postopek)
V postopku za pridobitev mednarodne zaščite se ugotavlja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.
30. člen
(uporaba zakona, ki ureja splošni upravni postopek)
V postopku za pridobitev mednarodne zaščite se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno.
31. člen
(rok za odločitev)
(1) Pristojni organ prve stopnje v postopku odloči v najkrajšem možnem času, razen če bi to vplivalo na ustreznost in celovitost obravnavanja.
(2) Če pristojni organ v šestih mesecih ne more odločiti o prošnji, pisno obvesti prosilca o zamudi in napove, v kakšnem roku lahko pričakuje izdajo odločitve.
32. člen
(razmerje do postopkov po zakonu, ki ureja področje tujcev)
(1) Prosilec od dneva vložitve prošnje pa do pravnomočne odločitve o prošnji ne more zaprositi za dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji.
(2) Oseba, ki ji v postopku ni bila podeljena mednarodna zaščita, se po pravnomočnosti odločitve obravnava po zakonu, ki ureja področje tujcev.
33. člen
(pristojni organ)
V postopku za pridobitev mednarodne zaščite na prvi stopnji odloča pristojni organ.
34. člen
(enotni azilni postopek)
Pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite.
35. člen
(vstop v Republiko Slovenijo)
(1) Tujec, ki je zakonito vstopil v Republiko Slovenijo, mora v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje.
(2) Če je tujec vstopil v Republiko Slovenijo nezakonito, mora izraziti namen za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. V tem primeru se ga ne obravnava za prekršek nezakonitega prehoda državne meje.
36. člen
(registracijski list)
(1) Tujca, ki izrazi namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito, se napoti na policijo, ki ugotovi njegovo istovetnost, pot, po kateri je prišel v Republiko Slovenijo, in sprejme izjavo o razlogih za mednarodno zaščito.
(2) Po podani izjavi in preveritvi iz prejšnjega odstavka policist izpolni registracijski list.
37. člen
(sprejemni prostori azilnega doma)
(1) Tujca, ki izrazi namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito, se po obravnavi na policiji nastani v sprejemne prostore azilnega doma, kjer mu je zagotovljena ustrezna prehrana, nujne higienske potrebščine in dostop do nujnega zdravstvenega varstva.
(2) Osebo iz prejšnjega odstavka, ki samovoljno zapusti sprejemne prostore azilnega doma, se obravnava po zakonu, ki ureja področje tujcev. O tem je oseba obveščena takoj po nastanitvi v sprejemne prostore azilnega doma, v jeziku, ki ga razume, kar potrdi s svojim podpisom.
38. člen
(sanitarno zdravstveni pregledi)
Po opravljenem sanitarno-dezinfekcijskem in preventivno-zdravstvenem pregledu in sprejemu popolne prošnje, ki mora biti sprejeta v najkrajšem možnem času, se prosilca nastani v azilnem domu.
39. člen
(fotografiranje in daktiloskopiranje)
Zaradi ugotavljanja in preverjanja istovetnosti in izvajanja Uredbe 2003/343/ES in Uredbe 2000/2725/ES uradna oseba pred sprejemom prošnje tujca, ki je izrazil namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito, fotografira in mu odvzame prstne odtise.
40. člen
(začetek postopka)
Postopek se prične z vložitvijo popolne prošnje za mednarodno zaščito. Prošnja se šteje za popolno, ko so pridobljeni podatki iz drugega in tretjega odstavka 119. člena tega zakona.
41. člen
(kraj vložitev prošnje)
(1) Prošnja osebe, ki se nahaja v Republiki Sloveniji, se vloži pri pristojnem organu. Pristojni organ lahko vodi postopek po tem zakonu tudi izven svojega sedeža.
(2) Tujec lahko izrazi namen podati prošnjo pri kateremkoli državnem organu ali organu lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji, ki o tem obvesti pristojni organ.
(3) Prošnja se lahko vloži tudi na diplomatsko-konzularnih predstavništvih Republike Slovenije v tretjih državah.
(4) V postopku iz 58. člena tega zakona se prošnja vloži v tranzitnem prostoru na letališču ali pristanišču ali na ladji, ki je na sidrišču.
42. člen
(način vložitve prošnje)
(1) Prošnjo vloži vsaka polnoletna oseba posamično in v svojem imenu.
(2) Prošnjo za mladoletnega prosilca vloži njegov zakoniti zastopnik. Pri vložitvi prošnje je prisoten tudi mladoletni prosilec. Sodelovanje mladoletnega prosilca v postopku je odvisno od njegove starosti, stopnje duševnega razvoja in sposobnosti razumeti pomen postopka.
(3) Mladoletni prosilec, starejši od 15 let, poda izjavo iz dvaintridesete alineje drugega odstavka 119. člena tega zakona osebno, ob prisotnosti zakonitega zastopnika.
(4) Prošnjo za prosilca iz 19. člena tega zakona vloži njegov zakoniti zastopnik. Sodelovanje prosilca v postopku je odvisno od njegove sposobnosti razumeti pomen postopka.
(5) V primeru, da zakoniti zastopnik po izdaji odločitve pristojnega organa v njegovem primeru, ki še ni pravnomočna, vloži prošnjo za svojega otroka, rojenega v Republiki Sloveniji, se takšna prošnja nemudoma odstopi pristojnemu sodišču, ki združi postopka.
43. člen
(sprejem prošnje)
(1) Sprejem prošnje vodi uradna oseba. Uradna oseba skupaj s prosilcem izpolni obrazec prošnje, ki vsebuje podatke od prve do enaintridesete alineje drugega odstavka 119. člena tega zakona. V nadaljevanju prosilec samostojno poda izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba dopolni z dodatnimi vprašanji. Uradna oseba prosilca pozove, da predloži dokazila o izkazovanju svoje istovetnosti ter predloži vse dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo.
(2) Pri ugotavljanju istovetnosti prosilca se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja področje tujcev.
(3) Pri sprejemu prošnje se upoštevajo temeljna postopkovna jamstva, določena v prvi, drugi in tretji alineji 8. člena tega zakona, kot tudi pravila osebnega razgovora iz 47. člena tega zakona.
(4) Obliko, vsebino in način sprejema prošnje predpiše minister v podzakonskem aktu.
44. člen
(postavitev izvedenca)
(1) Če je za ugotovitev in presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev prošnje v postopku po tem zakonu, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga, je treba pridobiti ustrezno izvedensko mnenje.
(2) Izvedenec ali izvedenka (v nadaljnjem besedilu: izvedenec) poda mnenje pisno. Izvedensko mnenje se pošlje prosilcu oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu v seznanitev in se mu določi rok za morebitne pripombe.
(3) Izvedenec po potrebi predstavi izvedensko mnenje na osebnem razgovoru, kjer mu uradna oseba in prosilec oziroma njegov zakoniti zastopnik ali pooblaščenec lahko postavijo dodatna vprašanja.
45. člen
(osebni razgovor)
(1) Pristojni organ pred sprejemom odločitve s prosilcem individualno opravi osebni razgovor. Uradna oseba lahko razpiše več osebnih razgovorov v posameznem primeru, če je to potrebno za popolno ugotovitev dejanskega stanja.
(2) V osebnem razgovoru uradna oseba ugotavlja predvsem:
- istovetnost prosilca in družinskih članov, ki ga spremljajo;
- razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo;
- po kateri poti je prosilec prišel v Republiko Slovenijo;
- vsa druga dejstva in okoliščine, ki so lahko pomembna za odločitev.
46. člen
(opustitev osebnega razgovora)
(1) Osebni razgovor se lahko opusti:
- kadar pristojni organ v pospešenem postopku lahko odloči že na podlagi dejstev in okoliščin iz prve, tretje, četrte, pete, šeste, sedme ali osme alineje 23. člena tega zakona, če so podani;
- če gre za osebe iz 19. člena tega zakona;
- v primeru obravnavanja prošnje v okviru dublinskega postopka in postopkov po konceptu nacionalne, evropske varne tretje države in države prvega azila.
(2) Osebe iz prejšnjega odstavka lahko pristojnemu organu predložijo dodatne podatke.
47. člen
(pravila osebnega razgovora)
(1) Pri osebnem razgovoru je javnost vedno izključena.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek so pri osebnem razgovoru lahko prisotni zakoniti zastopnik in pooblaščenec prosilca. Ob soglasju prosilca je lahko prisoten tudi predstavnik Visokega komisariata.
(3) Na prosilčevo izrecno željo je lahko prisotna tudi oseba, ki si jo v pomoč ali podporo izbere prosilec.
(4) Uradna oseba, ki vodi postopek, lahko ob soglasju prosilca dovoli, da je pri osebnem razgovoru navzoča tudi druga uradna oseba ali delavec pristojnega organa ter znanstveni delavci, študenti in javni delavci, če ima to pomen za znanstveno delo in institucijo.
(5) Pred pričetkom osebnega razgovora je treba vse prisotne opozoriti na zaupnost postopka po tem zakonu in na določbe zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov.
(6) Uradna oseba vodi osebni razgovor na način, ki omogoča prosilcu, da lahko razloge za svojo prošnjo celovito predstavi. Način vodenja osebnega razgovora je treba prilagoditi prosilčevi osebnosti in upoštevati osebne in splošne okoliščine, vključno s kulturnim poreklom in morebitno pripadnostjo prosilca ranljivim skupinam.
(7) Pri osebnem razgovoru niso dovoljena vprašanja, v katerih je že nakazano, kako je treba odgovoriti, kakor tudi ne vprašanja, ki izhajajo iz predpostavke, da je prosilec povedal nekaj, česar v resnici ni povedal.
48. člen
(zapisnik)
(1) O sprejemu prošnje in o osebnem razgovoru se piše zapisnik. Zapisnik ima značaj javne listine.
(2) V zapisnik se vpiše:
- ime in sedež pristojnega organa;
- dan in čas pričetka in zaključka sprejema prošnje ali osebnega razgovora;
- osebna imena vseh navzočih oseb in njihovo vlogo v postopku.
(3) Če sprejem prošnje ali osebni razgovor poteka izven sedeža pristojnega organa, je treba v zapisnik zabeležiti tudi razlog in kraj vodenja sprejema prošnje ali osebnega razgovora.
(4) Zapisnik obsega natančen potek ter vsebino opravljenega dejanja in danih izjav. V zapisnik se vpišejo vsa vprašanja in ugotovitve uradne osebe. Dobesedno in v prvi osebi se zapišejo izjave in izpovedbe prosilca, zakonitega zastopnika, pooblaščenca, izvedenca in predstavnika Visokega komisariata.
(5) Ob zaključku sprejema prošnje in osebnega razgovora se zapisnik prebere vsem navzočim. Pripombe, ki jih lahko podajo osebe iz prejšnjega odstavka, se vpišejo v zapisnik na koncu. Zapisnik podpišejo vsi navzoči. Če se prosilec ne zna ali ne more podpisati, se to dejstvo zabeleži v zapisnik.
(6) Če osebe iz četrtega odstavka tega člena odklonijo potrditev zapisnika s svojim podpisom, se to dejstvo in razlogi zabeležijo kot opomba uradne osebe na zapisnik. To dejstvo pristojnemu organu ne preprečuje, da odloči o prošnji.
(7) Sprejem prošnje in osebni razgovor se lahko zabeležita tudi z avdio-video elektronskimi napravami.
49. člen
(vročanje)
Če ima prosilec pooblaščenca, se spisi (vabila, odločbe, sklepi in drugi uradni spisi) v postopku osebno vročajo njemu. Pristojni organ lahko spise osebno vroča tudi prosilcu. V tem primeru se za datum vročitve šteje datum osebne vročitve pooblaščencu.
50. člen
(umik prošnje)
(1) Ne glede na to, na kateri stopnji je postopek, lahko prosilec v ustni ali pisni obliki izjavi, da umika prošnjo.
(2) Prošnja se šteje za umaknjeno:
- če se prosilec brez predhodnega opravičila ne odzove vabilu na zaslišanje ali ustno obravnavo;
- če prosilec pristojnega organa ne obvesti o spremembi svojega naslova in mu vabila oziroma drugih pošiljk kljub ponovnemu poskusu ni mogoče vročiti;
- če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo;
- če se prosilec v treh dneh od obvestila stanodajalca ali predstojnika institucije pristojnemu organu ni vrnil na naslov razselitve iz 83. člena tega zakona.
(3) Pristojni organ postopek s sklepom ustavi, če prosilec izrecno, v ustni ali pisni obliki izjavi, da umika prošnjo ali če se prošnja šteje za umaknjeno. Prosilec mora Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po dokončnosti sklepa.
51. člen
(omejitev gibanja prosilcem)
(1) Prosilcu se lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi:
- ugotavljanja istovetnosti prosilca ali
- suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov iz četrte, pete, šeste, sedme, osme, devete, desete, dvanajste, petnajste in šestnajste alineje 55. člena tega zakona ali
- zaradi razlogov ogrožanja življenja drugih ali premoženja ali
- preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni.
(2) Gibanje se lahko omeji:
- na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali
- na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva.
(3) Omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom. Pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najkasneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa. Omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se omejitev lahko podaljša še za en mesec.
(4) Zoper sklep o omejitvi gibanja ima prosilec pravico do tožbe na upravno sodišče v treh dneh po njegovi vročitvi. Sodišče mora po predhodnem ustnem zaslišanju o tožbi odločiti v treh delovnih dneh.
V. POGLAVJE
POSTOPEK NA PRVI STOPNJI
52. člen
(odločba pristojnega organa na prvi stopnji)
(1) Pristojni organ z odločbo:
- prošnji ugodi v rednem ali pospešenem postopku, če ugotovi, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa begunca po tem zakonu ali statusa subsidiarne oblike zaščite po tem zakonu;
- prošnjo zavrne kot neutemeljeno v rednem postopku;
- prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku.
(2) Oseba mora zapustiti Republiko Slovenijo takoj, ko postane izvršljiva odločitev pristojnega organa. Pristojni organ lahko zaradi osebnih okoliščin določi rok, v katerem mora oseba zapustiti državo.
(3) Pristojni organ obvesti policijo o pričetku izvršljivosti odločitve pristojnega organa, če je oseba razseljena v skladu s 83. členom tega zakona.
(4) Osebo, ki je nastanjena v azilnem domu ali njegovi izpostavi, se preda policiji, ko je mogoča izvršitev odločitve pristojnega organa oziroma po pravnomočnosti odločitve.
53. člen
(zavrnitev prošnje v rednem postopku)
Pristojni organ v rednem postopku prošnjo zavrne kot neutemeljeno, če:
- ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite ali
- obstaja kateri od izključitvenih razlogov iz 5. člena tega zakona.
54. člen
(odločanje v pospešenem postopku)
Pristojni organ lahko odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani.
55. člen
(razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku)
Pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če:
- je prosilec v Republiko Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov;
- je prosilec pri podaji prošnje navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu;
- je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona;
- prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena tega zakona;
- prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost;
- je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države;
- prosilec zavrača odvzem prstnih odtisov in se noče fotografirati;
- je prosilec utemeljeval prošnjo na podlagi lažne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov oziroma je zamolčal pomembne podatke ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu;
- je prosilec namerno uničil ali odsvojil potno listino, osebni dokument s fotografijo, ki izkazuje njegovo istovetnost ali državljanstvo ali drug dokument s fotografijo, ki lahko pomaga pri izkazovanju njegove istovetnosti ali državljanstva;
- je prosilec namerno uničil ali odsvojil druge dokumente (listine, vozovnice, potrdila), ki bi bili lahko pomembni za ugotavljanje njegove istovetnosti, državljanstva ali upravičenosti za pridobitev mednarodne zaščite;
- prosilec kljub svojemu zagotovilu v določenem roku ni priskrbel dokumentacije in podatkov iz četrte alineje 23. člena tega zakona;
- je prosilec vložil drugo prošnjo, v kateri je navedel druge osebne podatke;
- prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 65. člena tega zakona;
- prosilec s kaznivim dejanjem lahko ogrozi nacionalno varnost ali javni red države in mu je bil zaradi navedenih razlogov izdan izvršilni naslov za zapustitev države kot stranska kazen ali je bil izvršilni naslov za zapustitev države že izvršen, rok za prepoved vstopa v Evropsko unijo pa še ni potekel;
- je prosilec prikril, da je že pred tem vložil prošnjo v drugi državi, še zlasti, če pri tem uporablja napačno istovetnost;
- je prosilec še pred odločitvijo pristojnega organa skušal nezakonito vstopiti v drugo državo in bil pri tem prijet s strani policije, oziroma je že nezakonito vstopil v drugo državo in bil vrnjen v Republiko Slovenijo.
VI. POGLAVJE
POSEBNI POSTOPKI
56. člen
(ponovna prošnja)
(1) Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali je prošnjo izrecno umaknil, lahko vloži ponovno prošnjo samo, če predloži nove dokaze, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite po tem zakonu.
(2) Novi dokazi morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala.
57. člen
(postopek pri ponovni prošnji)
(1) Oseba iz prvega odstavka prejšnjega člena vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V tem zahtevku mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Pri vložitvi zahtevka se smiselno uporabljajo določbe 47. in 48. člena tega zakona. Osebi so zagotovljena vsa temeljna postopkovna jamstva iz 8. člena tega zakona.
(2) Če zakoniti zastopnik po podaji svojega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka poda prvo prošnjo za otroka, rojenega v Republiki Sloveniji, se takšna prošnja šteje kot zahtevek iz prejšnjega odstavka.
(3) O zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če pristojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka prejšnjega člena, dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 43. členom tega zakona. V nasprotnem primeru zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže.
(4) V primeru vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka se oseba iz prvega odstavka prejšnjega člena, na podlagi sklepa policije, izdanega na podlagi določb zakona, ki ureja področje tujcev, nastani pri organu, ki je pristojen za odstranitev iz države.
(5) V primeru, da oseba iz prvega odstavka prejšnjega člena umakne zahtevek za uvedbo ponovnega postopka še pred odločitvijo pristojnega organa, se postopek s sklepom ustavi.
(6) Oseba iz prvega odstavka prejšnjega člena postane prosilec po tem zakonu z dnem vložitve popolne ponovne prošnje.
58. člen
(postopki na letališčih in pristaniščih)
(1) Če tujec izrazi namen vložiti prošnjo v času zadrževanja v tranzitnem območju na letališču ali na ladji, ki je na sidrišču luke ali pristanišča, pristojni organ sprejme prošnjo in o njej odloči v najkrajšem možnem času. Do izdaje pravnomočne odločbe v pospešenem postopku oziroma dokončnega sklepa v okviru dublinskega postopka, postopka nacionalne in evropske varne tretje države in države prvega azila, se ta oseba nahaja na tem območju. Če se prošnja rešuje v rednem postopku, se prosilca po opravljenem sanitarno-dezinfekcijskem in preventivno zdravstvenem pregledu, nastani v azilnem domu.
(2) Osebi iz prejšnjega odstavka so zagotovljena temeljna postopkovna jamstva iz 8. člena tega zakona.
(3) Vsa nadaljnja procesna dejanja po tem zakonu se opravljajo na območjih iz prvega odstavka tega člena.
(4) Minister s podzakonskim aktom podrobneje predpiše pogoje in načine bivanja v tranzitnih območjih na letališčih in pristaniščih.
59. člen
(dublinski postopek)
(1) Pristojni organ lahko prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena tega zakona:
- če ima vizum ali dovoljenje za prebivanje druge države članice, ki se po Uredbi 2003/343/ES šteje kot razlog za določitev odgovorne države članice, ali
- če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, ali
- z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, ali
- ko mu je bil izdan sklep na podlagi Uredbe 2003/343/ES, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje.
(2) Nastanitev v skladu s prejšnjim odstavkom ne pomeni prevzema odgovornosti za obravnavanje prošnje v skladu z Uredbo 2003/343/ES.
(3) Umik prošnje v času trajanja dublinskega postopka se ne šteje kot izjava o umiku iz prvega odstavka 50. člena tega zakona in ne vpliva na izvršitev sklepa na podlagi Uredbe 2003/343/ES.
VII. POGLAVJE
KONCEPTI VARNIH DRŽAV IN DRUGI INSTITUTI
60. člen
(nacionalni koncept varne tretje države)
Varna tretja država je država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje.
61. člen
(kriteriji za določitev varne tretje države)
(1) Da se država razglasi za varno tretjo državo, mora izpolnjevati pogoje, da:
- življenje in svoboda nista ogroženi zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja;
- v skladu z Ženevsko konvencijo spoštuje načelo nevračanja;
- spoštuje prepoved odstranitve, ki bi kršila prepoved mučenja ter krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kakor je določena v mednarodnem pravu;
- obstaja možnost zaprositi za status begunca ter, če je ugotovljeno, da je oseba res begunec, pridobiti zaščito v skladu z Ženevsko konvencijo.
(2) Varno tretjo državo na podlagi kriterijev iz prejšnjega odstavka določi Vlada Republike Slovenije.
(3) O določitvi države kot varne tretje države na podlagi tega zakona Vlada Republike Slovenije obvesti Evropsko komisijo.
62. člen
(koncept evropske varne tretje države)
(1) Evropska varna tretja država je država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavo prošnje.
(2) Pogoj za pričetek postopka po tem konceptu je, da je prosilec poskušal nezakonito vstopiti ali je nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije iz evropske varne tretje države.
(3) Pristojni organ izvaja koncept evropske varne tretje države v skladu s skupnim seznamom tretjih držav, ki ga sprejme Svet Evropske unije na podlagi 36. člena Direktive 2005/85/ES.
63. člen
(postopek)
(1) V postopkih po 60. in 62. členu tega zakona pristojni organ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže.
(2) Prosilec lahko ves čas trajanja postopkov iz prejšnjega odstavka predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država.
64. člen
(obveščanje organov varne tretje države)
V postopkih izvajanja evropskega in nacionalnega koncepta varne tretje države, določenih v 60. in 62. členu tega zakona, pristojni organ posreduje prosilcu dokument, s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana v postopku za mednarodno zaščito. Obvestilo mora biti prevedeno v jezik varne tretje države.
65. člen
(koncept varne izvorne države)
(1) Pristojni organ izvaja koncept varne izvorne države v skladu z minimalnim skupnim seznamom varnih izvornih držav, ki ga sprejme Svet Evropske unije na podlagi 29. člena Direktive 2005/85/ES.
(2) Republika Slovenija lahko od Evropske komisije zahteva, naj Svetu Evropske unije predlaga črtanje določene države iz minimalnega skupnega seznama varnih izvornih držav. O tem dejstvu obvesti Svet Evropske unije. Do končne odločitve Sveta Evropske unije, oziroma največ za tri mesece od obvestila Svetu Evropske unije, Republika Slovenija ne uporablja koncepta varne izvorne države za državo, za katero je predlagala črtanje s seznama.
(3) Na podlagi kriterijev iz 30. člena Direktive 2005/85/ES lahko Vlada Republike Slovenije določi dodatni seznam varnih izvornih držav. O tem obvesti Evropsko komisijo.
66. člen
(pogoja)
Pogoja za uporabo koncepta varne izvorne države sta, da:
- ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi stalno prebivališče in
- prosilec ni izkazal utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se štelo, da zaradi osebnih okoliščin ta država zanj ni varna izvorna država.
67. člen
(koncept države prvega azila)
(1) Država prvega azila je država, v kateri:
- je bil prosilcu priznan status begunca, ki še velja, ali
- begunec uživa dejansko zaščito, vključno z načelom nevračanja.
(2) Pogoj za izvajanje koncepta države prvega azila je, da bo v to državo ponovno sprejet.
(3) Pri izvajanju koncepta države prvega azila pristojni organ postopa v skladu s 63. členom tega zakona.
68. člen
(notranja zaščita)
Notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države oziroma v delu države zadnjega stalnega prebivališča prosilca, če gre za osebo brez državljanstva, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem in utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, če se od prosilca lahko pričakuje, da bo bival v tem delu države. Pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca.
69. člen
(zatečeni begunci)
(1) Utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, lahko temeljita na dogodkih in dejavnostih, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države. To dejstvo je treba upoštevati zlasti, kadar se ugotovi, da te dejavnosti predstavljajo izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi.
(2) Če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanje potrebnih pogojev za pridobitev mednarodne zaščite po tem zakonu, se mu mednarodna zaščita po tem zakonu ne prizna.
VIII. POGLAVJE
DRŽAVLJANI TRETJIH DRŽAV IN OSEBE BREZ DRŽAVLJANSTVA, KI IZPOLNJUJEJO POGOJE ZA PRIZNANJE STATUSA BEGUNCA IN SO SPREJETI V REPUBLIKO SLOVENIJO NA PODLAGI LETNE KVOTE
70. člen
(opredelitev letne kvote)
(1) Status begunca se lahko prizna tudi državljanom tretjih držav in osebam brez državljanstva, ki so v Republiko Slovenijo sprejeti na podlagi letne kvote.
(2) Letno kvoto oseb, ki se jim na podlagi prejšnjega odstavka lahko prizna status begunca, določi Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva.
(3) Pri pripravi predloga iz prejšnjega odstavka ministrstvo upošteva svetovne migracijske trende, krizna žarišča v svetu, integracijske zmogljivosti Republike Slovenije in druge pomembne okoliščine.
(4) Pogoje in načine izvajanja postopkov mednarodne zaščite za državljane tretjih držav, ki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca in so sprejeti v Republiko Slovenijo na podlagi kvote, podrobneje predpiše minister.
71. člen
(pogoji)
Na podlagi letne kvote se osebam iz prejšnjega člena lahko prizna status begunca, če:
- izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca po tem zakonu in
- se nahajajo v državi, kjer so varni pred preganjanjem in kjer pogoji bivanja niso primerni za integracijo beguncev.
72. člen
(postopek)
Pristojni organ v postopku upošteva poročilo, ki ga za vsako posamezno osebo pripravi uradna oseba pristojnega organa oziroma Visoki komisariat v državi iz druge alineje prejšnjega člena. Poročilo mora vsebovati:
- mnenje o pogojih za integracijo beguncev v državi iz prve alineje prejšnjega člena, in
- mnenje o izpolnjevanju pogojev za priznanje statusa begunca po tem zakonu.
73. člen
(vstop v državo)
(1) Republika Slovenija organizira prihod oseb iz države iz druge alineje 71. člena tega zakona.
(2) Pred vstopom v Republiko Slovenijo se te osebe zdravstveno pregleda.
IX. POGLAJE
POSTOPEK SODNEGA VARSTVA
74. člen
(sodno varstvo)
(1) Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, je mogoče vložiti tožbo na upravno sodišče.
(2) Zoper odločbo, izdano v rednem postopku, se lahko vloži tožba v 15 dneh od vročitve. Zoper odločbo izdano v pospešenem postopku, se lahko vloži tožba v treh dneh od vročitve.
(3) Zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, razen sklepa iz četrtega odstavka 57. člena tega zakona, se tožba lahko vloži v treh dneh od vročitve.
(4) Tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev.
(5) Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.
75. člen
(pravila postopka)
(1) Upravno sodišče mora o tožbi zoper odločbo v rednem postopku odločiti v 30 dneh, zoper odločbo v pospešenem postopku pa v sedmih dneh od prejema tožbe.
(2) Upravno sodišče mora o tožbi zoper sklep, izdan na podlagi tega zakona, odločiti v sedmih dneh, razen če ni s tem zakonom drugače določeno.
(3) Vrhovno sodišče mora o pritožbi odločiti v 15 dneh od prejema pritožbe.
(4) V postopku sodnega varstva po tem zakonu se uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno.
76. člen
(obveznost zapustitve Republike Slovenije)
(1) Če oseba ne zapusti ozemlja Republike Slovenije nemudoma oziroma v določenem roku po izvršljivosti odločitve, se iz države odstrani v skladu z zakonom, ki ureja področje tujcev v Republiki Sloveniji.
(2) Policija mora pristojni organ ažurno obveščati o odstranitvi oseb iz Republike Slovenije, ki so bile v postopkih po tem zakonu.
77. člen
(ustavna pritožba)
Ustavna pritožba se vloži v 15 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je na podlagi zakona, ki ureja postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, mogoča ustavna pritožba.
X. POGLAVJE
PRAVICE IN DOLŽNOSTI PROSILCEV ZA MEDNARODNO ZAŠČITO
78. člen
(pravice prosilcev)
(1) Prosilec ima pravico do:
- prebivanja v Republiki Sloveniji;
- spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume;
- informiranja;
- osnovne oskrbe v primeru nastanitve v azilnem domu;
- finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu;
- brezplačne pravne pomoči v postopkih pred upravnim sodiščem in vrhovnim sodiščem do pravnomočne odločitve;
- zdravstvenega varstva;
- izobraževanja;
- dela in zaposlovanja;
- humanitarne pomoči.
(2) Pravice iz prejšnjega odstavka prosilec pridobi z vložitvijo popolne prošnje in trajajo do izvršitve odločitve pristojnega organa oziroma najdalj do pravnomočnosti odločitve.
(3) Minister predpiše v soglasju z ministri, pristojnimi za zdravje, delo, družino in socialne zadeve ter šolstvo in šport, podrobnejše pogoje in načine za zagotavljanje pravic iz prejšnjega odstavka ter pravic iz 15. člena tega zakona.
79. člen
(pravica do osnovne oskrbe)
Pravica do osnovne oskrbe obsega:
- nastanitev;
- prehrano;
- obleko in obutev;
- higienske potrebščine.
80. člen
(azilni dom in bivanje v domu)
(1) Za nastanitev prosilcev se organizira azilni dom. Azilni dom ustanovi ministrstvo, ki lahko za organizacijo delovanja in bivanja v azilnem domu pooblasti na podlagi javnega razpisa izbrano društvo, ustanovo, zavod ali drugo podobno nepridobitno pravno osebo, katere dejavnost obsega področje nastanitve prosilcev.
(2) Ministrstvo nastani prosilce v azilnem domu ali v njegovi izpostavi, kjer jim zagotovi osnovno oskrbo.
(3) Prosilci, ki bivajo v azilnem domu, morajo spoštovati določbe hišnega reda, ki ga izda minister.
(4) Stroške nastanitve v azilnem domu krije ministrstvo.
(5) Prosilci, ki imajo lastna sredstva za preživljanje ali jim je preživljanje zagotovljeno kako drugače, morajo sami kriti stroške ali sorazmeren delež stroškov nastanitve v azilnem domu oziroma njegovi izpostavi. Kriteriji in merila za način ugotavljanja lastnih sredstev za preživljanje se določijo v predpisu iz tretjega odstavka 78. člena tega zakona.
(6) V primeru, da pristojni organ ugotovi, da je prosilec ob nastanitvi v azilni dom imel ali kasneje pridobil dovolj sredstev za preživljanje, da bi lahko kril stroške bivanja v azilnem domu, lahko od prosilca zahteva povračilo.
81. člen
(izpostave azilnega doma)
(1) Zaradi enakomerne porazdelitve prosilcev na območju Republike Slovenije se za nastanitev prosilcev lahko ustanovijo izpostave azilnega doma.
(2) Vlada Republike Slovenije določi število, kriterije in pogoje za ustanovitev izpostav, pri čemer upošteva možnost za njihovo ustanovitev v posameznih lokalnih skupnostih.
82. člen
(pomoč pri vzdrževalnih delih v azilnem domu)
(1) Prosilec lahko pomaga v azilnem domu pri delih, povezanih z vzdrževanjem in nastanitvijo. Za ustrezno opravljeno delo prejme nagrado v skladu s sprejetim cenikom ministrstva.
(2) Vrsta del se določi v predpisu iz tretjega odstavka 78. člena tega zakona.
83. člen
(razselitev)
(1) Pristojni organ lahko po vložitvi prošnje v izjemnih primerih prosilca nastani v drugih primernih institucijah, če mu ne more zagotoviti namestitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi.
(2) Pristojni organ lahko odobri prosilcu nastanitev na zasebnem naslovu, če sta izpolnjena pogoja:
- da mu ne more zagotoviti namestitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi in
- da je bil z njim opravljen osebni razgovor.
(3) Ne glede na pogoja iz prejšnjega odstavka, pristojni organ lahko odobri nastanitev na zasebnem naslovu prosilcu, pri katerem obstajajo utemeljeni zdravstveni razlogi ali drugi razlogi, ki jih ugotovi pristojni organ. Utemeljenost razlogov ugotavlja komisija, ki jo imenuje minister.
(4) Prosilcem, ki so nastanjeni v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena ter nimajo dohodkov ali zagotovljene brezplačne nastanitve ali oskrbe, se dodeli finančna pomoč v višini, določeni s predpisom iz tretjega odstavka 78. člena tega zakona.
(5) Če prosilec samovoljno zapusti zasebni naslov, kjer je nastanjen, mora stanodajalec o tem nemudoma obvestiti pristojni organ.
(6) V primeru izrednih okoliščin sprejme Vlada Republike Slovenije sklep, s katerim določi načine in pogoje nastanitve in oskrbe prosilcev.
84. člen
(zdravstveno varstvo)
(1) Zdravstveno varstvo prosilca obsega pravico do:
1. nujne medicinske pomoči in nujnega reševalnega prevoza po odločitvi zdravnika ter pravico do nujne zobozdravstvene pomoči;
2. nujnega zdravljenja po odločitvi lečečega zdravnika, ki obsega:
- ohranitev življenjsko pomembnih funkcij, zaustavljanje večjih krvavitev oziroma preprečitev izkrvavitve;
- preprečitev nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi lahko povzročilo trajne okvare posameznih organov ali življenjskih funkcij;
- zdravljenje šoka;
- storitve pri kroničnih boleznih in stanjih, katerih opustitev bi neposredno in v krajšem času povzročila invalidnost, druge trajne okvare zdravja ali smrt;
- zdravljenje vročinskih stanj in preprečevanje širjenja infekcije, ki bi utegnila voditi do septičnega stanja;
- zdravljenje oziroma preprečevanje zastrupitev;
- zdravljenje zlomov kosti oziroma zvinov ter drugih poškodb, pri katerih je nujno posredovanje zdravnika;
- zdravila s pozitivne liste v skladu s seznamom medsebojno zamenljivih zdravil, ki so predpisana na recept za zdravljenje navedenih bolezni in stanj;
3. zdravstvenega varstva žensk: kontracepcijskih sredstev, prekinitve nosečnosti, zdravstvene oskrbe v nosečnosti in ob porodu.
(2) Ranljiva oseba s posebnimi potrebami, izjemoma pa tudi drug prosilec, ima pravico do dodatnega obsega zdravstvenih storitev, ki ga odobri in določi komisija iz tretjega odstavka prejšnjega člena.
(3) Zaradi varovanja javnega zdravja v Republiki Sloveniji se lahko zahteva zdravniški pregled prosilcev.
85. člen
(zaposlitev in delo prosilcev)
(1) Prosilec lahko opravlja delo, če je njegova identiteta nesporno ugotovljena. Z delom lahko prične eno leto po vložitvi prošnje, če v tem času ni bila sprejeta odločitev pristojnega organa in te zamude ni mogoče pripisati prosilcu.
(2) Za opravljanje dela mora prosilec pridobiti delovno dovoljenje v skladu s predpisi, ki urejajo področje zaposlovanja in dela tujcev.
(3) Prosilec lahko pridobi delovno dovoljenje za tri mesece, ki se lahko podaljša do pravnomočno končanega postopka ali razveljavi po prenehanju statusa prosilca.
(4) Prosilcu se lahko po poteku roka iz prvega odstavka tega člena omogoči dostop do tečajev poklicnega usposabljanja v skladu s predpisom iz tretjega odstavka 78. člena tega zakona.
86. člen
(izobraževanje)
(1) V skladu s predpisi, ki določajo obvezno osnovnošolsko izobraževanje, se prosilcem zagotavlja pravica do osnovnošolskega izobraževanja.
(2) Prosilcem se omogoči dostop do izobraževanja na poklicnih in srednjih šolah pod pogoji, ki veljajo za državljane Republike Slovenije.
87. člen
(humanitarna pomoč)
Humanitarna pomoč, ki jo zagotavljajo predvsem nevladne, medvladne in vladne organizacije, ki delujejo na humanitarnem področju, obsega zlasti materialno, kulturno, psihosocialno pomoč, organiziranje varstva za otroke, izobraževanje otrok, mladostnikov in odraslih ter druge oblike pomoči prosilcem.
88. člen
(dolžnosti prosilca)
Prosilec mora:
- spoštovati pravni red Republike Slovenije;
- biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom;
- uradni osebi nemudoma predložiti vse dokumente, ki so pomembni za obravnavanje njegove prošnje;
- sodelovati pri ugotavljanju identitete;
- dovoliti, da uradna oseba njega in predmete, ki jih ima pri sebi, pri vstopu v azilni dom ali njegovo izpostavo pregleda;
- dovoliti, da ga uradna oseba fotografira, odvzame prstne odtise in po predhodnem obvestilu posname ustne izjave podane v postopku;
- v najkrajšem možnem času utemeljiti svojo prošnjo in po resnici predstaviti okoliščine in dejstva, potrebna za utemeljitev prošnje;
- prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.
XI. POGLAVJE
PRAVICE IN DOLŽNOSTI OSEB Z MEDNARODNO ZAŠČITO
89. člen
(pravice begunca)
(1) Begunec ima pravico do:
- pridobitve informacij o statusu, pravicah in dolžnostih oseb z mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji;
- stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji;
- nastanitve v nastanitvenih zmogljivostih ministrstva;
- denarnega nadomestila za zasebno nastanitev;
- zdravstvenega varstva;
- socialnega varstva;
- izobraževanja;
- zaposlitve in dela;
- pomoči pri integraciji.
(2) Vlada Republike Slovenije izda predpis, s katerim določi načine in pogoje za zagotavljanje pravic iz prejšnjega odstavka.
90. člen
(pridobitev informacij)
Ministrstvo zagotovi beguncu v slovenskem in v beguncu razumljivem jeziku informacije, potrebne za njegovo lažje vključevanje v okolje, predvsem s področja nastanitve, uveljavljanja denarnih pomoči, socialnega in zdravstvenega varstva, izobraževanja, zaposlovanja in brezplačne pravne pomoči.
91. člen
(stalno prebivanje v Republiki Sloveniji)
Odločba, s katero je bil prosilcu priznan status begunca, z dnevom vročitve velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.
92. člen
(nastanitev v nastanitvenih zmogljivostih ministrstva)
(1) Begunec se z dnem vročitve odločbe o priznanju statusa begunca, vendar najdalj za obdobje enega leta, nastani v integracijski hiši, oziroma drugih nastanitvenih zmogljivostih ministrstva, razen če ima zagotovljeno zasebno nastanitev. V tem primeru stroške nastanitve krije sam.
(2) V primeru združitve družine po tem zakonu se postopek nastanitve družinskih članov prične z dnem prihoda družinskih članov. Zaradi celovitosti družine se begunec, ki je uveljavljal pravico do združitve družine, nastani skupaj z družino.
(3) Če begunec, ki je uveljavljal pravico do združitve družine po tem zakonu, kasneje ponovno uveljavlja to pravico še za preostale družinske člane, so ti družinski člani upravičeni do nastanitve le do poteka pravice nastanitve družine iz prejšnjega odstavka.
(4) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko pristojni organ beguncu, pri katerem obstajajo utemeljeni zdravstveni razlogi ali drugi razlogi, ki jih ugotovi pristojni organ, podaljša obdobje nastanitve v integracijski hiši oziroma drugih nastanitvenih zmogljivostih ministrstva najdalj za obdobje šestih mesecev. Utemeljenost razlogov z možnostjo podaljšanja ugotavlja komisija, ki jo imenuje minister.
(5) Integracijsko hišo ustanovi ministrstvo, ki lahko za organizacijo delovanja in bivanja v integracijski hiši pooblasti na podlagi javnega razpisa izbrano društvo, ustanovo, zavod ali drugo nepridobitno pravno osebo.
(6) Organizacija nastanitve v integracijski hiši oziroma drugi nastanitveni zmogljivosti ministrstva se določi s hišnim redom, ki ga izda minister.
93. člen
(denarno nadomestilo za zasebno nastanitev)
(1) Begunec, ki se po poteku nastanitve v integracijski hiši oziroma drugih nastanitvenih zmogljivostih ministrstva, nastani v zasebni nastanitvi in nima lastnih sredstev za preživljanje ali mu preživljanje ni zagotovljeno kako drugače, je največ dve leti od dneva poteka nastanitve upravičen do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev. Sredstva zagotavlja ministrstvo.
(2) Begunec, ki v prvem letu od pridobitve statusa begunca, ni uveljavljal pravice do nastanitve v integracijski hiši oziroma drugih nastanitvenih zmogljivostih ministrstva in je bil nastanjen v zasebni nastanitvi, ni upravičen do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev.
(3) Begunec, ki je bil kot mladoletnik brez spremstva nastanjen v posebnem centru za nastanitev mladoletnikov oziroma v drugi za mladoletnike primerni nastanitvi, in je v času nastanitve postal polnoleten, je dve leti po preteku bivanja v teh centrih upravičen do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev.
(4) V primeru, da ministrstvo ne more zagotoviti nastanitve v integracijski hiši oziroma drugih nastanitvenih zmogljivostih ministrstva, je begunec za obdobje najdalj treh let od dneva pridobitve statusa begunca upravičen do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev, družinski člani pa od dneva prihoda družine.
(5) Postopek, višina in način dodelitve in izplačevanja denarnega nadomestila za zasebno nastanitev se določijo s predpisom iz drugega odstavka 89. člena tega zakona.
94. člen
(zdravstveno varstvo beguncev)
(1) Begunci so upravičeni do zdravstvenega varstva pod enakimi pogoji, kot državljani Republike Slovenije. Sredstva za zdravstvo varstvo beguncev zagotavlja ministrstvo, pristojno za zdravje.
(2) Begunci, ki imajo posebne potrebe, na primer nosečnice, invalidi, osebe, ki so žrtve mučenja, posilstva ali drugih težjih oblik psihološkega, fizičnega ali spolnega nasilja, mladoletniki, ki so bili žrtve katerekoli oblike zlorabe, zanemarjanja, izkoriščanja, mučenja, krutega, nečloveškega in poniževalnega ravnanja ali ki jih je prizadel oborožen spopad, imajo zagotovljen dostop do ustreznega zdravstvenega varstva pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije.
(3) V primeru, da begunec nima lastnih sredstev oziroma mu preživljanje ni zagotovljeno kako drugače, stroške dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja krije ministrstvo.
95. člen
(socialno varstvo beguncev)
Begunci so pri uveljavljanju pravic iz socialnega varstva izenačeni z državljani Republike Slovenije. Sredstva za socialno varstvo beguncev zagotavlja ministrstvo, pristojno za socialne zadeve.
96. člen
(mladoletnik brez spremstva s statusom begunca)
(1) Pri delu z mladoletnikom brez spremstva s statusom begunca mora pristojna oseba:
- upoštevati načelo največje otrokove koristi;
- čimprej začeti s postopkom iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov;
- mu po pridobitvi mednarodne zaščite nemudoma postaviti zakonitega zastopnika.
(2) Odločbo o postavitvi zakonitega zastopnika izda krajevno pristojni center za socialno delo. Zakoniti zastopnik je lahko sorodnik oziroma spremljevalec mladoletnika brez spremstva ali predstavnik organizacije, ki je specializirana za delo z otroki in mladostniki.
(3) Mladoletniku brez spremstva, ki je pridobil status begunca, je treba zagotoviti nastanitev pri odraslih sorodnikih, rejniški družini, v posebnih centrih za nastanitev mladoletnikov ali jim zagotoviti drugo za mladoletnike primerno nastanitev.
(4) Mladoletnikom istih staršev, upoštevajoč zlasti njihovo stopnjo zrelosti in starost, se v skladu z možnostmi skuša zagotoviti skupna oskrba in nastanitev.
(5) Uradne osebe, ki delajo z mladoletniki brez spremstva s statusom begunca, morajo biti ustrezno usposobljene.
97. člen
(izobraževanje in usposabljanje beguncev)
(1) Mladoletni begunci so na področju osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja izenačeni z državljani Republike Slovenije. Sredstva za izobraževanje in usposabljanje beguncev zagotavlja ministrstvo, pristojno za šolstvo.
(2) Odraslim beguncem se omogoči dostop do izobraževalnega sistema pod enakimi pogoji kot tujcem, ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji.
(3) Stroške, povezane s priznavanjem tujih diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi beguncev, krije ministrstvo.
98. člen
(zaposlovanje in delo beguncev)
(1) Begunci uveljavljajo pravice iz naslova zaposlovanja in dela v skladu s predpisi, ki urejajo zaposlovanje in delo tujcev.
(2) Begunci uveljavljajo pravice za primer brezposelnosti v skladu s predpisi, ki urejajo zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti.
99. člen
(pomoč pri integraciji)
Beguncu se zagotavlja pomoč pri vključevanju v okolje za obdobje največ treh let od dneva pridobitve statusa begunca v Republiki Sloveniji. Pomoč vsebuje predvsem naslednje dejavnosti:
- pripravo in izvedbo osebnega integracijskega načrta;
- organiziranje tečajev slovenskega jezika;
- organiziranje tečajev spoznavanja slovenske zgodovine, kulture in ustavne ureditve Republike Slovenije.
100. člen
(dolžnosti begunca)
(1) Begunec je dolžan spoštovati ustavno ureditev, zakone, predpise in druge splošne akte Republike Slovenije ter ukrepe državnih organov.
(2) Begunec je dolžan organe, pristojne za pomoč pri vključevanju v okolje, obveščati o vseh spremembah, ki vplivajo na uveljavljanje njegovih pravic in izvrševanje dolžnosti, zlasti pa o:
- pridobljeni denarni socialni pomoči, dohodkih in drugih prejemkih ter premoženju;
- opravljanju preizkusa znanja slovenskega jezika;
- uspešnosti šolanja na vseh stopnjah izobraževanja;
- zaposlitvi;
- spremembi naslova prebivanja;
- spremembi osebnega imena;
- spremembi zakonskega stanu;
- sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije.
(3) Begunec mora nova dejstva in okoliščine oziroma spremembe iz prejšnjega odstavka sporočiti v osmih dneh od dne, ko so nastale oziroma je zanje izvedel.
101. člen
(pravice osebe s subsidiarno zaščito)
Oseba s subsidiarno zaščito ima enake pravice in dolžnosti kot begunec, razen pravice iz druge alineje prvega odstavka 89. člena tega zakona.
102. člen
(začasno prebivanje v Republiki Sloveniji)
(1) Odločba, s katero je bila prosilcu priznana subsidiarna zaščita, z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let.
(2) V primeru, da je bila osebi subsidiarna zaščita podaljšana, odločba o podaljšanju velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje dveh let z možnostjo podaljšanja.
103. člen
(dolžnosti osebe s subsidiarno zaščito)
Oseba s subsidiarno zaščito ima enake dolžnosti kot begunec.
104. člen
(vrnitev v izvorno državo)
(1) Ministrstvo nudi pomoč pri vrnitvi tistim beguncem ali osebam s subsidiarno zaščito, ki se želijo vrniti v izvorno državo.
(2) Prosilci, begunci ali osebe s subsidiarno zaščito, ki se odločijo za vrnitev v izvorno državo, ohranijo pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, do dneva zapustitve države.
(3) Če prosilec, begunec ali oseba s subsidiarno zaščito nima lastnih sredstev, stroške vrnitve krije ministrstvo.
XII. POGLAVJE
POSTOPEK ZA PODALJŠANJE IN ZAVRNITEV PODALJŠANJA SUBSIDIARNE ZAŠČITE
105. člen
(pogoji)
(1) Ministrstvo osebi s priznano subsidiarno zaščito 45 dni pred potekom tega statusa pošlje pisno obvestilo in obrazec, s katerim lahko uveljavlja podaljšanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji.
(2) Obrazec iz prejšnjega odstavka se določi v predpisu iz drugega odstavka 89. člena tega zakona.
(3) Če oseba iz prvega odstavka tega člena želi subsidiarno zaščito podaljšati, mora pristojnemu organu pred potekom tega statusa vrniti izpolnjen obrazec.
(4) Izpolnjen obrazec, ki ga prejme pristojni organ, velja kot prošnja za podaljšanje subsidiarne zaščite.
106. člen
(postopek)
(1) V postopku pristojni organ opravi osebni razgovor z osebo iz prejšnjega člena in preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite.
(2) Če obstajajo razlogi za podaljšanje, pristojni organ izda odločbo, s katero osebi iz prejšnjega odstavka podaljša subsidiarno zaščito za dve leti. V čas neprekinjenega zakonitega bivanja v Republiki Sloveniji se šteje tudi čas do izdaje odločbe o podaljšanju subsidiarne zaščite.
(3) Če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje, pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite.
(4) Osebi iz prejšnjega člena do pravnomočnosti odločbe pripadajo pravice iz 101. člena tega zakona.
(5) Zoper odločbo iz drugega in tretjega odstavka tega člena se lahko vloži tožba v 15 dneh od vročitve. Upravno sodišče mora o tožbi odločiti v 30 dneh od prejema tožbe.
XIII. POGLAVJE
POSTOPEK ZA PRENEHANJE IN ODVZEM MEDNARODNE ZAŠČITE
107. člen
(prenehanje)
V primeru iz prve, druge, tretje in četrte alineje prvega odstavka 4. člena tega zakona pristojni organ izda odločbo o prenehanju statusa begunca. Zoper odločbo je mogoče vložiti tožbo na upravno sodišče.
108. člen
(odvzem)
V primerih iz prvega in četrtega odstavka 6. člena tega zakona se mednarodna zaščita odvzame.
109. člen
(začetek postopka za odvzem)
Pristojni organ lahko postopek odvzema uvede kadarkoli. O uvedbi postopka s pisnim obvestilom obvesti osebo s priznano mednarodno zaščito, da ponovno preučuje njeno upravičenost do mednarodne zaščite. V pisnem obvestilu navede tudi razloge za začetek tega postopka.
110. člen
(postopek za odvzem)
(1) Pred sprejemom odločitve pristojni organ z osebo, ki je v postopku odvzema mednarodne zaščite, opravi osebni razgovor, na katerem ima ta oseba možnost, da navede razloge, zakaj ji mednarodna zaščita ne bi smela biti odvzeta. Pri vodenju osebnega razgovora se smiselno uporabljajo določbe 8. člena tega zakona.
(2) V primeru odvzema mednarodne zaščite zaradi razlogov iz pete in šeste alineje prvega odstavka 4. člena in drugega odstavka 4. člena tega zakona mora pristojni organ pridobiti aktualne informacije iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona.
(3) Informacij od zatrjevanih subjektov iz 24. člena tega zakona pristojni organ ne sme pridobiti tako, da bi bili ti obveščeni, da ima ta oseba mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kar bi ogrozilo telesno integriteto te osebe in njenih nepreskrbljenih družinskih članov ali svobodo in varnost njenih družinskih članov, ki še vedno živijo v izvorni državi.
111. člen
(odločitev za odvzem)
(1) Pristojni organ o odvzemu mednarodne zaščite izda odločbo, zoper katero je mogoče vložiti tožbo na upravno sodišče.
(2) Z dnem pravnomočnosti odločbe o odvzemu mednarodne zaščite osebi prenehajo pravice iz XI. poglavja tega zakona in se ji odvzamejo listine, ki jih je pridobila na podlagi svojega statusa.
XIV. POGLAVJE
LISTINE
112. člen
(izkaznica prosilca)
(1) Izkaznica prosilca velja kot dokument, ki potrjuje status prosilca in velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji.
(2) Izkaznica iz prejšnjega odstavka se prosilcu izda najkasneje v treh dneh po vložitvi prošnje.
(3) Izkaznica prosilca velja največ 60 dni, z možnostjo podaljšanja.
113. člen
(izkaznica begunca)
(1) Izkaznica begunca velja kot dokument, ki potrjuje status begunca in omogoča uveljavljanje pravic po tem zakonu.
(2) Izkaznica begunca velja pet let.
(3) Begunec mora pogrešitev, izgubo ali tatvino izkaznice begunca takoj oziroma najkasneje v treh dneh od pogrešitve naznaniti pristojnemu organu, ki jo je izdal, in predložiti izjavo o okoliščinah pogrešitve.
(4) V primeru, da v obdobju treh let pogreši, izgubi ali odtuji dve ali več izkaznic, razen če dokaže, da je s pogrešeno izkaznico ravnal z dolžno skrbnostjo, se mu izda novo izkaznico z veljavnostjo enega leta.
114. člen
(izkaznica o subsidiarni zaščiti)
(1) Izkaznica o subsidiarni zaščiti velja kot dokument, ki potrjuje status subsidiarne zaščite in omogoča uveljavljanje pravic po tem zakonu.
(2) Izkaznica o subsidiarni zaščiti velja do datuma navedenega v odločbi o priznanju subsidiarne zaščite.
(3) Oseba s subsidiarno zaščito mora pogrešitev, izgubo ali tatvino izkaznice o subsidiarni zaščiti takoj oziroma najkasneje v treh dneh od pogrešitve naznaniti organu, ki jo je izdal in predložiti izjavo o okoliščinah pogrešitve.
(4) V primeru, da v obdobju treh let pogreši, izgubi ali odtuji dve ali več izkaznic, razen če dokaže, da je s pogrešeno izkaznico ravnal z dolžno skrbnostjo, se mu nova izkaznica izda z veljavnostjo šestih mesecev.
115. člen
(potni list za begunca)
(1) Potni list za begunca se izda na vlogo begunca v skladu z zakonom, ki ureja potne listine za državljane Republike Slovenije, če ta zakon ne določa drugače.
(2) Vlogo osebno vloži begunec, ki je dopolnil 18 let starosti oziroma pridobil poslovno sposobnost. Za begunca, mlajšega od 18 let, oziroma begunca, ki mu je delno ali popolno odvzeta poslovna sposobnost, vloži vlogo zakoniti zastopnik.
(3) Pristojni organ za izdajo potnega lista izda vlagatelju potrdilo o prejemu vloge za izdajo potnega lista.
(4) Potni list za begunca se izda z veljavnostjo, ki ne sme biti daljša od enega leta.
(5) Potni list za begunca se po poteku veljavnosti iz prejšnjega odstavka na vlogo begunca podaljša.
(6) Veljavnost potnega lista se podaljša za čas, ki ne sme biti daljši od enega leta.
(7) Begunec je v postopku izdaje in podaljšanja veljavnosti potnega lista oproščen plačila stroškov postopka in obrazcev, če za to nima sredstev.
(8) Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja v primeru, če begunec v obdobju dveh let izgubi oziroma sta mu bila odtujena dva ali več potnih listov, razen če dokaže, da je s potnim listom ravnal z dolžno skrbnostjo in je izgubo oziroma odtujitev prijavil policiji.
(9) Begunec mora potni list po prenehanju ali odvzemu statusa begunca izročiti ministrstvu.
116. člen
(potni list za osebo s subsidiarno zaščito)
(1) Oseba s subsidiarno zaščito uporablja svoj nacionalni potni list.
(2) Če oseba iz prejšnjega odstavka nima svojega nacionalnega potnega lista, humanitarni razlogi pa zahtevajo njeno prisotnost v drugi državi, se ji skladno z zakonom, ki ureja področje tujcev, izda potni list za tujca, razen če nujni razlogi nacionalne varnosti ali javnega reda zahtevajo drugače.
117. člen
(oblika in vsebina listin)
(1) Način izdaje, obliko in vsebino izkaznice prosilca določi minister v predpisu iz tretjega odstavka 78. člena tega zakona.
(2) Način izdaje, obliko in vsebino izkaznice za begunca in izkaznice o subsidiarni zaščiti določi Vlada Republike Slovenije v predpisu iz drugega odstavka 89. člena tega zakona.
XV. POGLAVJE
EVIDENCE
118. člen
(vrste evidenc)
Zaradi zagotovitve podatkov, potrebnih za opravljanje nalog, določenih s tem zakonom, se upravljajo in vzdržujejo evidence o:
- vloženih prošnjah;
- mladoletnih prosilcih brez spremstva staršev;
- prosilcih, nastanjenih v azilnem domu oziroma njegovih izpostavah;
- vlogah in rešitvah komisije;
- prosilcih, ki so razseljeni;
- osebah, ki so pridobile status begunca;
- osebah, ki so pridobile status begunca na podlagi kvote;
- osebah, ki jim je bila priznana subsidiarna zaščita;
- osebah, katerih prošnja je bila zavrnjena v pospešenem postopku;
- osebah, katerih prošnja je bila zavrnjena v rednem postopku;
- osebah, katerih prošnja je bila zavržena na podlagi 60. člena tega zakona;
- osebah, katerih prošnja je bila zavržena na podlagi 62. člena tega zakona;
- osebah, katerih prošnja je bila zavržena na podlagi 67. člena tega zakona;
- osebah, katerih prošnja je bila zavržena iz drugih razlogov;
- izdanih sklepih na podlagi 59. člena tega zakona;
- osebah, glede katerih je bil postopek ustavljen;
- ponovnih prošnjah;
- zahtevkih za uvedbo ponovnega postopka;
- zavrženih zahtevkih za uvedbo ponovnega postopka;
- prošnjah za podaljšanje subsidiarne zaščite;
- zavrnjenih prošnjah za podaljšanje subsidiarne zaščite;
- umaknjenih prošnjah za podaljšanje subsidiarne zaščite;
- zavrženih prošnjah za podaljšanje subsidiarne zaščite;
- podaljšani subsidiarni zaščiti;
- prenehanju statusa begunca;
- odvzemu statusa begunca;
- odvzemu subsidiarne zaščite;
- prošnjah za združevanje družine;
- zavrnjenih prošnjah za združevanje družine;
- dovolitvi združevanja družine;
- izdanih izkaznicah prosilca;
- izdanih izkaznicah begunca;
- izdanih potnih listih za begunce;
- izdanih izkaznicah o subsidiarni zaščiti.
119. člen
(podatki za vložitev prošnje)
(1) Prošnja mora biti podana na obrazcu, določenem v predpisu iz četrtega odstavka 43. člena tega zakona.
(2) Tujec, ki je izrazil namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito, je dolžan v prošnji dati pristojnemu organu naslednje podatke:
- osebno ime;
- druga imena ali vzdevke;
- rojstni datum (dan, mesec, leto);
- spol;
- kraj rojstva (država, mesto, kraj);
- državljanstvo;
- zakonski stan;
- naslov zadnjega prebivališča (država, mesto, kraj);
- narodnost;
- etnično ali plemensko skupino;
- vero;
- jezik;
- datum odhoda iz matične države (dan, mesec, leto);
- države, v katerih je bival po tem, ko je zapustil matično državo;
- datum vstopa v Republiko Slovenijo (dan, mesec, leto);
- kraj vstopa;
- način vstopa;
- dokumente za ugotavljanje istovetnosti (vrsta dokumenta, številka, datum in kraj izdaje);
- izobrazbo in poklic;
- vojaški rok;
- pripadnost politični stranki ali organizaciji;
- predhodne prošnje v Republiki Sloveniji;
- prošnje v drugih državah;
- podatke o predkaznovanosti;
- posebne potrebe ali problemi;
- družinske podatke za otroke brez spremstva;
- ožje družinske člane, ki spremljajo prosilca;
- druge sorodnike, ki spremljajo prosilca;
- druge sorodnike, ki že prebivajo v Republiki Sloveniji;
- bližje člane družine, ki živijo v matični državi;
- člane družine, ki živijo izven matične države;
- izjavo prosilca.
(3) Prošnja vsebuje tudi fotografijo in prstne odtise prosilca.
(4) Pristojni organ po uradni dolžnosti prosilcu določi EMŠO.
120. člen
(podatki o osebah z mednarodno zaščito)
Ministrstvo za namene izvrševanja tega zakona zbira in obdeluje naslednje podatke o osebah z mednarodno zaščito:
- osebno ime;
- osebno ime, državljanstvo, datum in kraj rojstva zakonitega zastopnika;
- osebno ime, državljanstvo, datum in kraj rojstva skrbnika;
- datum in kraj rojstva;
- dekliški priimek;
- spol;
- zakonska zveza, zunajzakonska skupnost ali druga oblika partnerske zveze, urejene z zakonom;
- državljanstvo;
- narodnost, če begunec oziroma oseba s subsidiarno zaščito s tem pisno soglaša;
- veroizpoved, če begunec oziroma oseba s subsidiarno zaščito s tem pisno soglaša;
- naslov stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji;
- naslov začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji;
- izobrazba in poklic, če begunec oziroma oseba s subsidiarno zaščito s tem pisno soglaša;
- številko, datum izdaje in vrsto osebnega dokumenta;
- številko in datum izdaje potnega lista za begunca oziroma osebo s subsidiarno zaščito;
- osebna imena in naslove stalnega ali začasnega prebivališča družinskih članov v Republiki Sloveniji;
- podatke o zdravstvenem stanju, če begunec oziroma oseba s subsidiarno zaščito s tem pisno soglaša;
- podatke o šolanju, izobraževanju in pridobljeni izobrazbi v Republiki Sloveniji;
- podatke o zaposlitvi, dohodkih in drugih prejemkih ter premoženju;
- podatke o izvajanju integracijskih ukrepov.
121. člen
(podatki o izvajanju integracijskih ukrepov)
Zbirka podatkov iz dvajsete alineje prejšnjega člena vsebuje:
- podatke o pripravi in izvajanju osebnega integracijskega načrta;
- podatke o obiskovanju tečaja slovenskega jezika;
- podatke o obiskovanju tečaja spoznavanja kulture, zgodovine in ustavne ureditve Republike Slovenije;
- podatke o vključitvi v sistem socialnega varstva;
- podatke o vključitvi v sistem zdravstvenega zavarovanja.
122. člen
(zbiranje podatkov)
Ministrstvo zbira podatke iz 119., 120. in 121. člena tega zakona neposredno od prosilcev, beguncev oziroma oseb s subsidiarno zaščito, od drugih oseb ali iz že obstoječih zbirk podatkov.
123. člen
(podatki za izdajo izkaznice prosilca)
Za izdajo izkaznice prosilca se uporabijo podatki iz prve, tretje, četrte, pete in šeste alineje drugega odstavka 119. člena tega zakona, EMŠO in naslov prebivališča v Republiki Sloveniji.
124. člen
(podatki za izdajo izkaznice begunca)
Za izdajo izkaznice za begunca se uporabijo podatki iz prve, četrte, šeste in enajste alineje 120. člena tega zakona in EMŠO.
125. člen
(podatki za izdajo izkaznice o subsidiarni zaščiti)
Za izdajo izkaznice za begunca se uporabijo podatki iz prve, četrte, šeste in dvanajste alineje 120. člena tega zakona in EMŠO.
126. člen
(podatki za izdajo potnega lista za begunca)
Za izdajo potnega lista za begunca se uporabijo podatki iz prve, četrte, šeste, osme in enajste alineje 120. člena tega zakona.
127. člen
(podatki v evidencah)
(1) Pri vodenju evidenc iz 118. člena tega zakona se uporabljajo vsi podatki iz drugega in tretjega odstavka 119. člena tega zakona.
(2) Vse evidence iz prvega odstavka 118. člena tega zakona, razen evidence iz prve alineje 118. člena tega zakona, vsebujejo tudi podatke o naslovu prebivališča v Republiki Sloveniji.
(3) Evidenca iz tretje alineje prvega odstavka 118. člena tega zakona vsebuje tudi podatke o opravljanju vzdrževalnih del iz 82. člena, dodatnem obsegu zdravstvenih storitev iz 84. člena, delu prosilca iz 85. člena, osnovnošolskem izobraževanju iz 86. člena ter humanitarni pomoči iz 87. člena tega zakona.
(4) Evidenca iz pete alineje prvega odstavka 118. člena tega zakona vsebuje tudi podatke o prejeti finančni pomoči iz 83. člena, dodatnem obsegu zdravstvenih storitev iz 84. člena, delu prosilca iz 85. člena, osnovnošolskem izobraževanju iz 86. člena ter humanitarni pomoči iz 87. člena tega zakona.
XVI. POGLAVJE
VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
128. člen
(zbiranje, obdelava in posredovanje osebnih podatkov)
(1) Organi, pristojni za izvajanje tega zakona, lahko zbirajo osebne in druge splošne podatke od prosilcev in od oseb s priznano mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji v obsegu, potrebnem za opravljanje svojih nalog, določenih s tem zakonom.
(2) Državni in drugi organi in organizacije, ki razpolagajo s podatki, ki se nanašajo na osebe iz prejšnjega odstavka, so dolžni te podatke posredovati pristojnim organom za izvajanje tega zakona, na njihovo zahtevo.
(3) Na podlagi razlogov, določenih z zakonom, lahko organi, pristojni za izvajanje tega zakona, drugim državnim organom za osebe iz prvega odstavka tega člena posredujejo osebne podatke, fotografije in podatke, pridobljene z daktiloskopiranjem.
(4) Zbiranje, obdelava in posredovanje podatkov iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena morajo biti v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov.
(5) Podatki, pridobljeni z daktiloskopiranjem in fotografije prosilca, se posredujejo državi članici Evropske unije za izvajanje Uredbe 2003/343/ES.
129. člen
(posredovanje podatkov)
(1) Vse zaupne azilne podatke, ki jih prosilec in oseba s priznano mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji poda v postopku po tem zakonu, morajo pristojni organi za izvajanje tega zakona varovati pred organi njegove izvorne države. Zainteresirani javnosti se lahko posredujejo le na podlagi soglasja prosilca.
(2) Za odstranitev osebe, katere prošnja je bila zavrnjena ali zavržena in je bila odrejena njena prisilna odstranitev v izvorno državo, se tujim organom lahko posreduje le naslednje podatke:
- ime in priimek, rojstne podatke, spol, državljanstvo, podatke o dokumentih, ki jih je izdala izvorna država in zadnji naslov v tej državi;
- po potrebi prstne odtise in fotografije.
130. člen
(varovanje podatkov)
Vse zaupne azilne podatke, ki jih prosilec in oseba s priznano mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji poda v postopku po tem zakonu, morajo pristojni organi za izvajanje tega zakona obravnavati v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov.
131. člen
(varstvo osebnih podatkov pri izdelavi listin)
Osebne podatke iz 112., 113., 114. in 115. člena tega zakona sme uporabljati pooblaščeno podjetje ali organ za izdelavo izkaznice prosilca, izkaznice begunca, izkaznice o subsidiarni zaščiti, potnega lista za begunca in za potrebe vpisa podatkov na obrazce navedenih listin in jih mora v 30 dneh po uporabi uničiti.
132. člen
(hramba dokumentarnega gradiva)
(1) Evidence in osebni podatki, ki so bili zbrani na podlagi 118. člena in drugega odstavka 119. člena tega zakona, predstavljajo dokumentarno gradivo.
(2) Pristojni organ dokumentarno gradivo iz 118., drugega odstavka 119. in 120. člena tega zakona hrani kot trajno gradivo, podatke iz 121. člena tega zakona pa se hrani deset let.
XVII. POGLAVJE
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
133. člen
(1) Določbe predpisov s področja zdravstva in zdravstvenega zavarovanja, ki se nanašajo na zdravstveno varstvo oseb s priznano mednarodno zaščito, se uskladijo z določbami tega zakona v enem letu po uveljavitvi tega zakona.
(2) Tretji odstavek 94. člena tega zakona se prične uporabljati z dnem uveljavitve predpisov iz prejšnjega odstavka tega člena.
(3) Določbe predpisov s področja socialnega varstva, ki se nanašajo na socialno varstvo oseb s priznano mednarodno zaščito, se uskladijo z določbami tega zakona v enem letu po uveljavitvi tega zakona.
(4) Določbe predpisov s področja družinskega skrbstva, ki se nanašajo na družinsko skrbstvo oseb s priznano mednarodno zaščito, se uskladijo z določbami tega zakona v enem letu po uveljavitvi tega zakona.
134. člen
(1) Podzakonski akti iz petega odstavka 13. člena, četrtega odstavka 43. člena, tretjega odstavka 78. člena, tretjega odstavka 80. člena, drugega odstavka 81. člena, drugega odstavka 89. člena ter četrtega odstavka 92. člena tega zakona se izdajo v enem letu po uveljavitvi tega zakona.
(2) Do izdaje podzakonskih predpisov na podlagi tega zakona se uporabljajo naslednji predpisi, kolikor niso v nasprotju z določbami tega zakona:
- Navodilo o postopku in načinu ravnanja s tujci, ki vstopijo v Republiko Slovenijo in želijo vložiti prošnjo za azil, ter o sprejemanju, vsebini in ravnanju z vloženimi prošnjami za azil oziroma izjavami, sprejetimi na zapisnik (Uradni list RS, št. 65/00),
- Pravilnik o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 74/06),
- Pravilnik o načinih in pogojih zagotavljanja pravic prosilcem za azil (Uradni list RS, št. 121/06) in
- Uredba o pravicah in dolžnostih beguncev v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 33/04 in 129/04).
(3) Listine iz 112., 113., 114. in 115. člena tega zakona se pričnejo izdajati v šestih mesecih po uveljavitvi podzakonskih aktov iz tretjega odstavka 78. člena in drugega odstavka 89. člena tega zakona.
(4) Do začetka izdajanja listin iz prejšnjega odstavka, se izdajajo listine v skladu z Zakonom o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo in 134/06 - odločba US).
135. člen
(1) Podzakonski akt iz četrtega odstavka 58. člena tega zakona se izda v šestih mesecih po vzpostavitvi ustreznih nastanitvenih zmogljivosti na letališču oziroma v pristanišču.
(2) Podzakonski akt iz četrtega odstavka 70. člena tega zakona se izda v dveh letih po uveljavitvi tega zakona.
136. člen
(1) Evidence iz XV. poglavja tega zakona se vzpostavijo v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona.
(2) Do vzpostavitve evidenc iz prejšnjega odstavka se vodijo evidence iz VI.A poglavja Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo in 134/06 - odločba US), če niso v nasprotju z določbami tega zakona.
137. člen
Organizacije, ki delujejo v imenu Visokega komisariata v Republiki Sloveniji, pristojni organ v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona informirajo o prenosu nalog in načinu ter obsegu delovanja v imenu Visokega komisariata v Republiki Sloveniji.
138. člen
Javni razpis za svetovalce za begunce se objavi v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Do objave seznama svetovalcev za begunce na spletni strani ministrstva delo svetovalcev za begunce opravljajo že izbrani svetovalci za begunce.
139. člen
Javni razpis za tolmače se objavi v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Do objave seznama tolmačev na spletni strani ministrstva tolmačenje opravljajo tolmači, s katerimi ima pristojni organ sklenjene pogodbe.
140. člen
(1) Postopki, začeti po Zakonu o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo in 134/06 - odločba US), se nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona.
(2) Osebe s priznano subsidiarno zaščito po Zakonu o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo in 134/06 - odločba US) obdržijo pravico do stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji.
(3) Pogoji za razselitev se osebam, ki so bile razseljene na podlagi Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo in 134/06 - odločba US), ponovno preverijo v skladu s pogoji, določenimi v 83. členu tega zakona. Če pogojev ne izpolnjujejo, se nastanijo v azilnem domu oziroma njegovi izpostavi.
141. člen
Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo in 134/06 - odločba US).
142. člen
Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 213-04/98-25/19
Ljubljana, dne 21. novembra 2007
EPA 1564-IV
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr. med., l.r.