Uradni list

Številka 11
Uradni list RS, št. 11/2007 z dne 9. 2. 2007
Uradni list

Uradni list RS, št. 11/2007 z dne 9. 2. 2007

Kazalo

506. Sklep o zavrnitvi pobud za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 167. člena in prvega odstavka 193. člena ZJU, stran 1318.

Številka: U-I-214/05-14
Datum: 25. 1. 2007
S K L E P
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Leona Marca in Cirila Jegliča, obeh iz Domžal, ter Zdenke Podbelšek Bračič iz Kamnika na seji 25. januarja 2007
s k l e n i l o:
1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 167. člena in prvega odstavka 193. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 32/06 – ur. p. b.) se zavrne.
2. Rok, v katerem morajo uradniki iz prvega odstavka 193. člena Zakona o javnih uslužbencih opraviti strokovni izpit, se podaljša do 31. 12. 2007.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pobudnik Leon Marc vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 167. in 193. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU). Iz vsebine pobude izhaja, da dejansko izpodbija le drugi odstavek 167. člena in prvi odstavek 193. člena tega zakona. Zatrjuje neskladje izpodbijanih določb s 14. členom in z 49. členom Ustave. Navaja, da je magister politologije s področja javne uprave. Meni, da ZJU s tem, ko določa, da se opravljanja posameznih vsebin strokovnega izpita oprostijo univerzitetni učitelji, ki predavajo posamezne vsebine izpita, brez prave utemeljitve diskriminira med uradniki, ki so univerzitetni učitelji, in uradniki, ki so zgolj diplomanti ali magistranti istih področij. Razlika med znanji teh oseb naj bi bila namreč z vidika uspešnega in strokovnega opravljanja nalog državnega uradnika nepomembna. Meni, da bi se morala kot delovna doba, ki šteje kot pogoj za oprostitev opravljanja izpita, upoštevati tudi delovna doba, primerljiva s službeno dobo, v njegovem primeru delovna doba, ki jo je dosegel kot strokovni sodelavec politične stranke. Meni, da je zakonodajalec, ki je uradnikom brez izpita dovolil nadaljnje opravljanje dela do oprave strokovnega izpita, očitno predpostavljal, da so ti primerno usposobljeni za opravljanje svojega dela. Po mnenju pobudnika bi se morala kot pogoj za oprostitev obveznosti opravljanja strokovnega izpita upoštevati tudi formalna ocena uradnikovega dela. V zvezi s tem navaja, da mu je delodajalec zaupal opravljanje enega od najzahtevnejših del v državni upravi (desetmesečno samostojno vodenje diplomatsko-konzularnega predstavništva) in ga za opravljanje dela dvakrat ocenil z oceno odlično. Meni, da je s tem dokazal strokovno usposobljenost za svoje delo. Predlaga, naj Ustavno sodišče zakonodajalcu naloži spremembo ZJU tako, da se bodo pri oprostitvi opravljanja izpita upoštevali tudi primerljiva delovna doba, nižji akademski nazivi in kakovost opravljanja dela že zaposlenega državnega uradnika.
2. Pobudnika Zdenka Podbelšek Bračič in Ciril Jeglič izpodbijata prvi odstavek 193. člena ZJU. V pobudah navajata, da ob sklenitvi delovnega razmerja nista mogla računati na obveznost opravljanja strokovnega izpita. Zato naj bi bila izpodbijana določba v neskladju z 2. členom v zvezi s 155. členom Ustave. Izpodbijani določbi očitata tudi neskladje s 14. in z 49. členom Ustave, ker predpisuje obveznost opravljanja strokovnega izpita le za nekatere javne uslužbence. V zvezi s tem navajata, da izpita ni treba opraviti učiteljem, poslancem, svetnikom in drugim funkcionarjem. Pobudnik Ciril Jeglič zatrjuje tudi neenak položaj v primerjavi z zaposlenimi v gospodarstvu. Pobudnika tudi menita, da ni razloga za predvidevanje, da uslužbenci s petimi leti službene dobe že imajo znanja, ki naj bi se pridobila s strokovnim izpitom. Zaradi spreminjanja zakonodaje naj bi imeli uradniki z daljšo službeno dobo praviloma celo manj predvidenih znanj. Navajata tudi, da je mogoče, da bi bila v petih letih službene dobe, ki je predpisana kot pogoj za spregled obveznosti opravljati strokovni izpit, javna uslužbenka skoraj ves čas odsotna zaradi bolniškega oziroma porodniškega dopusta, kar kaže na to, da ni pomembno znanje, temveč službena doba. Zatrjujeta, da opravljanje izpita v njunem primeru ni v javnem interesu. Menita namreč, da jima znanja, pridobljena s strokovnim izpitom, ne bodo koristila pri opravljanju dela zemljiškoknjižnega referenta. Pobudnik Ciril Jeglič ob tem navaja, da bodo zaradi dodatnih obremenitev s strokovnim izpitom uradniki slabše opravljali svoje delo. Opozarja tudi na to, da bo, če ne bodo opravili izpita, delovno razmerje prenehalo izkušenim uradnikom, ki jih bodo nadomestili popolni začetniki. Pobudnika v nadaljevanju pobude navajata, da lahko javni uslužbenci, ki se zaposlijo po uveljavitvi ZJU, strokovni izpit opravijo šele v enem letu po sprejemu v delovno razmerje, čeprav bo delo takega delavca gotovo manj kvalitetno od dela delavca, ki bi mu zaradi neopravljenega izpita prenehalo delovno razmerje. Zakonodajalcu očitata, da ni predvidel ukrepov za morebitno odpravo posledic izpodbijane ureditve, na podlagi katere bo veliko javnih uslužbencev izgubilo zaposlitev, kar naj bi bilo v neskladju s 15. členom Ustave, ki zagotavlja tudi odpravo posledic kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Menita, da gre v izpodbijanem primeru za trajno razveljavitev pridobljenih pravic, kar je v neskladju s 16. členom Ustave. Izpodbijani določbi očitata tudi neskladje s 34. in s 35. členom Ustave. Zaradi grožnje izgube zaposlitve naj bi bili namreč ogroženi njuna osebna varnost in celovitost, prav tako pa naj bi šlo za prisilno razpolaganje z njunim prostim časom. Kršeni naj bi jima bili tudi pravica do svobodnega izobraževanja iz 57. člena Ustave in pravica do varstva dela iz 66. člena Ustave.
3. Pobudnica izpodbija tudi določbo tretjega odstavka 167. člena ZJU.(1) Pobudo utemeljuje z navedbami, da zahtevani strokovni izpit ni v nobeni povezavi z njenim delom.
4. Državni zbor v odgovoru na pobudo Leona Marca navaja, da ni mogoče primerjati položaja univerzitetnega učitelja s položajem magistrantov oziroma diplomantov z istega področja. Opozarja, da morajo strokovni izpit kot pogoj za imenovanje v naziv opraviti tudi diplomanti prava, razen če imajo opravljen pravniški državni izpit. Ker službena doba ne pomeni pridobitve nekih splošnih izkušenj, temveč pridobitev konkretnih izkušenj na delih v državni upravi oziroma v drugih državnih organih, je po mnenju Državnega zbora ni mogoče enačiti z delovno dobo na drugih primerljivih delih. Meni tudi, da določba, ki uradnikom brez strokovnega izpita dovoljuje, da ti določen čas še naprej opravljajo svoje delo, ne pomeni priznanja njihove strokovne usposobljenosti, temveč se z njo tem uradnikom zgolj zagotavlja primerno dolgo obdobje za izpolnitev obveznosti oprave strokovnega izpita.
5. V odgovoru na pobudi Zdenke Podbelšek Bračič in Cirila Jegliča Državni zbor nasprotuje očitku pobudnikov, da zakonodajalec pri določitvi vsebine strokovnega izpita ni upošteval potreb konkretnega delovnega mesta. Navaja, da zagotavlja enoten strokovni izpit minimalni standard strokovne usposobljenosti za vse javne uslužbence in je namenjen tudi lažjemu prehajanju uradnikov med različnimi državnimi in drugimi organi, kar je v skladu z načeloma kariere in prehodnosti javnih uslužbencev (29. in 30. člen ZJU). Sicer pa tretji odstavek 89. člena ZJU določa, da se lahko v drugih državnih organih, kamor nedvomno sodijo tudi sodišča, s splošnim aktom določijo drugi pogoji za imenovanje v naziv. Po mnenju Državnega zbora so neutemeljeni tudi očitki pobudnikov, da strokovnega izpita ni treba opravljati funkcionarjem in učiteljem. Gre za povsem različne položaje, ki zahtevajo različno urejanje.
6. Vlada v mnenju o pobudi Leona Marca poudarja, da je poznavanje sistema državne uprave, ki se preverja v okviru strokovnih izpitov, ključnega pomena za kvalitetno opravljanje uradnikovih nalog. Zavrača očitke pobudnika o neskladju izpodbijane ureditve s 14. in z 49. členom Ustave. Po mnenju Vlade so neutemeljene navedbe pobudnika, da znanja oseb, ki so svoje delovne izkušnje pridobili izven službene dobe ali z izobraževanjem, ustrezajo znanjem ali celo presegajo znanja, ki jih vsebuje strokovni izpit.
B. – I.
7. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-341/05 z dne 16. 2. 2006 (Uradni list RS, št. 23/06) do končne odločitve Ustavnega sodišča o pobudah za oceno ustavnosti prvega odstavka 193. člena ZJU zadržalo izvrševanje 1. točke prvega odstavka 154. člena tega zakona, kolikor se nanaša na uradnike, za katere iz drugega stavka prvega odstavka 193. člena tega zakona izhaja obveznost, da v roku treh let od začetka uporabe tega zakona opravijo strokovni izpit. Zaradi skupnega obravnavanja in odločanja je pobude združilo.
B. – II.
8. Ustavnost prvega odstavka 193. člena ZJU, v skladu s katerim morajo strokovni izpit opraviti tudi nekateri že zaposleni uradniki, ki ob sklenitvi delovnega razmerja na to obveznost niso mogli računati, je Ustavno sodišče že presojalo (odločba št. U-I-294/04 z dne 16. 6. 2005, Uradni list RS, št. 62/05 in OdlUS XIV, 52). Odločilo je, da so lahko takšni očitki pobudnikov relevantni z vidika skladnosti izpodbijane ureditve z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave). To načelo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, to je brez razlogov, utemeljenih v prevladujočem javnem interesu. Očitke pobudnikov o neskladju te določbe s 155. členom Ustave je Ustavno sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da ne gre za primer, ko bi izpodbijani predpis učinkoval povratno. Neutemeljeni so tudi novi očitki pobudnikov o neskladju izpodbijane določbe s 16. členom Ustave. Ta ustavna določba namreč ureja možnost začasne razveljavitve in omejitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v vojnem in izrednem stanju in kot takšna za obravnavano zadevo ne more biti upoštevna.
9. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-294/04 odločilo, da prvi odstavek 193. člena Ustave ni v neskladju z načelom zaupanja v pravo, ker lahko obvezno opravljanje strokovnega izpita pomembno prispeva k boljšemu oziroma učinkovitejšemu delovanju organov, v katerih so zaposleni ti uradniki, kar je nedvomno v javnem interesu. Pobudnika v tej zadevi zatrjujeta, da opravljanje strokovnega izpita, kolikor se nanaša na zemljiškoknjižne referente, ni v javnem interesu, ker zemljiškoknjižnim referentom znanja z izpita ne bodo koristila pri opravljanju njihovega dela. Takšni očitki, naslovljeni na zakonodajalca, so neutemeljeni že zato, ker je odločitev o tem, ali strokovni izpit pomeni pogoj za imenovanje v naziv tudi za uradnike v drugih državnih organih, kamor sodijo tudi sodišča,(2) zakonodajalec prepustil delodajalcem (tretji odstavek 89. člena ZJU).(3) Sicer pa javnega interesa v zvezi z obveznostjo uradnikov opraviti strokovni izpit ni mogoče razlagati tako ozko, kot si ga razlagata pobudnika. Ne gre namreč zgolj za izpolnitev zahteve po obvladanju konkretnih znanj, ki bodo uradniku neposredno koristila pri opravljanju vsakodnevnega dela, temveč tudi za legitimen interes po zagotovitvi določenega minimalnega strokovnega standarda čim širšega kroga uradnikov. Glede na to so neutemeljeni tudi očitki pobudnika, da bi se morala kot spregled za obveznost strokovnega izpita upoštevati tudi formalna ocena dela, ki naj bi izkazovala usposobljenost uradnika za opravljanje njegovega dela. Pobude tudi ni mogoče utemeljiti z očitki o neobstoju javnega interesa za določitev obveznosti strokovnega izpita, ker naj bi zaradi dodatnih obremenitev s strokovnim izpitom uradniki slabše opravljali svoje delo, oziroma ker naj bi jih, če ne bodo uspešno opravili strokovnega izpita, nadomestili popolni začetniki. Gre za zgolj pavšalne očitke. Sicer pa je razumljivo, da ciljev, ki se zasledujejo z izpodbijano ureditvijo, ni mogoče doseči neposredno po njeni uveljavitvi. Očitkov o neobstoju javnega interesa za opravljanje strokovnega izpita tudi ni mogoče utemeljiti z navedbami, da zakonodajalec uradnikom dovoljuje, da določen čas (še naprej) opravljajo svoje delo brez strokovnega izpita. Kot to izhaja že iz odgovora Državnega zbora, namreč takšne ureditve ni mogoče razumeti kot priznanje zakonodajalca o zadostni strokovni usposobljenosti teh uradnikov, temveč se s takšno ureditvijo tem uradnikom zgolj zagotavlja primerno dolgo obdobje za izpolnitev obveznosti oprave strokovnega izpita.
10. Neutemeljeni so tudi očitki pobudnikov o neskladju izpodbijane ureditve s 35. členom Ustave o varstvu pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. Dejstvo, da se morajo posamezniki za strokovni izpit pripravljati tudi v svojem prostem času, namreč samo po sebi še ne pomeni kršitve te ustavne pravice. Zgolj zato, ker predpisuje strokovni izpit kot pogoj za zasedbo delovnega mesta, pa izpodbijana ureditev tudi ni v neskladju s pravico do svobode izobraževanja iz 57. člena Ustave.
11. Naslednji sklop očitkov pobudnikov se nanaša na ureditev spregleda obveznosti opravljanja strokovnega izpita oziroma na priznavanje posameznih vsebin strokovnega izpita. Skladno z zakonsko ureditvijo so nekateri uradniki oproščeni obveznosti opravljanja celotnega strokovnega izpita ali njegovih delov,(4) pobudniki pa zatrjujejo, da bi moralo zaradi obstoja različnih okoliščin enako veljati tudi zanje. Njihove navedbe je mogoče obravnavati z vidika skladnosti izpodbijane ureditve z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. V skladu s tem ustavnim načelom mora namreč zakonodajalec v bistvenem podobne primere obravnavati enako, če ne obstaja za razlikovanje razumen razlog.
12. Očitke o neustavnosti prvega odstavka 193. člena ZJU, ker določa spregled obveznosti strokovnega izpita le za uradnike, ki so imeli na dan začetka uporabe ZJU najmanj pet let službene dobe, je Ustavno sodišče obravnavalo že v zadevi št. U-I-294/04. V zvezi s tem je zavzelo stališče, da je razumno mogoče predvidevati, da so se uradniki z določeno dobo uradniškega staža strokovno usposobili za uradniško delo.(5) Iz enakih razlogov je po oceni Ustavnega sodišča razumna tudi odločitev zakonodajalca, da pri spregledu obveznosti opravljanja strokovnega izpita upošteva le službeno dobo, ki pomeni zaposlitev na delih, za katera naj bi se uradnik sicer usposobil s strokovnim izpitom.(6) V oceno, ali bi bilo enako mogoče obravnavati tudi delo na kakšnem primerljivem delovnem mestu, bi se lahko zato Ustavno sodišče spustilo le, če bi šlo za očitno neutemeljeno razlikovanje, česar pa v primeru pobudnika, ki se sklicuje na zaposlitev v politični stranki, ni mogoče trditi.
13. Pobudnika menita, da ni razlogov za predvidevanje, da uslužbenci s petimi leti službene dobe že imajo znanja, ki naj bi se pridobila s strokovnim izpitom. To svojo trditev utemeljujeta s tem, da je mogoče, da bi bil v petih letih službene dobe, ki je predpisana kot pogoj za spregled obveznosti opravljati strokovni izpit, uradnik skoraj ves čas odsoten z dela. S takšnimi navedbami ne moreta utemeljiti pobude. Upoštevati je namreč treba, da so zakoni splošne in abstraktne norme, sprejete na podlagi posploševanja in ne na podlagi posamičnega, individualnega primera. Zato mora zakonodajalec pri sprejemanju zakonov izhajati iz splošnih povprečnih dejanskih stanj in se ne more ozirati na netipične primere. Poleg tega pa je pri presoji sporne ureditve treba upoštevati tudi, da se z oprostitvijo obveznosti opravljanja izpita za uradnike, ki so bili ob uveljavitvi ZJU najmanj 5 let zaposleni na delovnih mestih, za katere je po novem predpisan strokovni izpit, varuje položaj uradnikov z daljšim uradniškim stažem, ki jim zakonodajalec upravičeno nudi višjo stopnjo varstva. Upravičeno je namreč mogoče domnevati, da je sprememba ureditve te uradnike še posebej prizadela. Glede na to so nebistveni tudi očitki pobudnikov, da upoštevaje spremembe zakonodaje uradniki z daljšim staležem praviloma nimajo znanj, ki se jih preverja z izpitom.
14. Neutemeljeni so tudi očitki pobudnikov o neskladju izpodbijane ureditve z načelom enakosti, ker strokovnega izpita ni treba opravljati učiteljem, funkcionarjem in zaposlenim v gospodarstvu. Glede na to, da gre za strokovni izpit iz državne uprave oziroma za strokovni upravni izpit, prilagojen uradnikom v državnih organih in v organih uprave samoupravnih lokalnih skupnosti, je samo po sebi razumljivo, da je predpisan le za zaposlene v teh organih. Kolikor se pobudnika primerjata s funkcionarji, pa ne gre za primerljive položaje. Enako velja za očitek o neskladju s tem ustavnim načelom, ker je ustrezna vsebina strokovnega izpita priznana le univerzitetnim učiteljem, ki poučujejo takšne vsebine, ne pa tudi diplomantom oziroma magistrantom z ustreznih področij, kar izhaja iz drugega odstavka 167. člena ZJU. Če pobudnik meni, da znanje teh uradnikov ustreza znanju z izpita, pa mu je treba pojasniti, da je odločitev o tem, koga bo oprostil obveznosti opravljanja izpita, če ne gre za ustavno nedopustno razlikovanje, praviloma stvar proste presoje zakonodajalca.
15. Ureditvi, v skladu s katero lahko posamezniku preneha delovno razmerje, sami po sebi ni mogoče očitati neskladja s pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave). Neutemeljen je tudi pavšalen očitek o neskladju izpodbijane ureditve s 66. členom Ustave. Enako velja tudi za očitke pobudnikov o neskladju prvega odstavka 193. člena ZJU s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, ker zakonodajalec ni predvidel ukrepov za morebitno odpravo posledic izpodbijane ureditve (izguba zaposlitve zaradi neopravljenega strokovnega izpita). Ta ustavna določba med drugim zagotavlja pravico do odprave posledic kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin in kot takšna predpostavlja kršitev katere izmed njih, česar pa izpodbijani določbi ni mogoče očitati.
16. Neutemeljen je tudi očitek pobudnice o neustavnosti tretjega odstavka 167. člena ZJU, v skladu s katero določi podrobnejši program strokovnega izpita za imenovanje v naziv, postopek opravljanja, način in postopek prijave, izpitni red, način priznavanja vsebin opravljenih drugih izpitov, vodenje evidence in druga vprašanja v zvezi z opravljanjem strokovnega izpita minister, pristojen za upravo. Gre za neobrazložen očitek. Pobudnica ga utemeljuje z navedbami, da izpit ni prilagojen vsebini dela zemljiškoknjižnih referentov, kar pa, kot je razvidno iz njene vsebine, ni predmet te zakonske določbe.
17. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobude kot očitno neutemeljene zavrnilo. Ker je v času začasnega zadržanja izpodbijane ureditve potekel rok za opravo strokovnega izpita iz prvega odstavka 193. člena ZJU, je moralo na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče določiti nov rok za izpolnitev te obveznosti. Določilo je, da morajo uradniki, na katere se je nanašal sklep o začasnem zadržanju, strokovni izpit opraviti do 31. 12. 2007.
C.
18. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodnika dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
(1) V času vložitve pobude je bil to četrti odstavek 167. člena ZJU, po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 113/05 – v nadaljevanju ZJU-B) pa je bila vsebina te določbe prenesena v tretji odstavek tega člena.
(2) S 3. točko 6. člena ZJU je določeno, da so drugi državni organi Državni zbor, Državni svet, Ustavno sodišče, Računsko sodišče, Varuh človekovih pravic, pravosodni organ in drug državni organ, ki ni organ državne uprave. Po 4. točki 6. člena ZJU je pravosodni organ sodišče, državno tožilstvo in državno pravobranilstvo.
(3) Skladno s to zakonsko določbo se lahko v državnih organih, ki niso organi državne uprave, v naziv imenuje (tudi) posameznik, ki namesto opravljanega strokovnega izpita izpolnjuje druge pogoje, določene v splošnem aktu organa.
(4) Po prvem odstavku 193. člena ZJU se šteje, da izpolnjujejo pogoj glede strokovnega izpita po tem zakonu uradniki, ki so na dan, ko se začne uporabljati ta zakon, v delovnem razmerju pri državnem organu ali upravi lokalne skupnosti in so pridobili naziv višjega upravnega delavca ali upravnega delavca po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, če imajo najmanj pet let službene dobe. Drugi uradniki, razen tistih, ki so opravili ustrezen strokovni izpit po Zakonu o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju (Uradni list SRS, št. 8/80 in nasl.), pravosodni izpit oziroma državni pravniški izpit, morajo strokovni izpit opraviti v treh letih od začetka uporabe tega zakona. Prav tako se šteje, da izpolnjujejo pogoj glede strokovnega izpita po tem zakonu uradniki, ki jim na dan, ko se začne uporabljati ta zakon, do izpolnitve minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, manjka manj kot tri leta delovne dobe. Skladno s 193.a členom se šteje, da izpolnjuje pogoj glede opravljenega strokovnega izpita po Zakonu o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 35/05 – ur. p. b.) oseba, ki ima opravljen strokovni izpit po Zakonu o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju oziroma drug strokovni izpit, ki je bil s predpisi določen ali priznan kot pogoj za delo v državnih organih. Kandidatu, ki ima opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka za enako stopnjo izobrazbe, strokovni izpit za izvrševanje posebnih dolžnosti in pooblastil, strokovni izpit za inšpektorja, strokovni izpit za državnega notranjega revizorja oziroma preizkušenega državnega notranjega revizorja, strokovni izpit iz poslovanja z dokumentarnim gradivom, pravniški državni izpit ali je uspešno opravil natečaj za zaposlitev v institucijah EU, se prizna del strokovnega izpita za imenovanje v naziv iz javne uprave, ki vsebinsko ustreza že opravljenemu izpitu (prvi odstavek 167. člena ZJU). Univerzitetnemu učitelju, ki poučuje vsebine iz prvega odstavka 166. člena tega zakona, se prizna ustrezna vsebina (drugi odstavek 167. člena ZJU).
(5) Pri tem je poudarilo, da se Ustavno sodišče ne more spuščati v oceno, ali je zakonodajalec primerno določil dolžino službene dobe, ki omogoča priznanje strokovnega izpita, razen če bi šlo za očitno nesorazmerno določeno omejitev,
(6) Službena doba je delovna doba v statusu javnega uslužbenca v državnih organih in v organih lokalnih skupnostih (11. točka 6. člena ZJU).