Uradni list

Številka 127
Uradni list RS, št. 127/2006 z dne 7. 12. 2006
Uradni list

Uradni list RS, št. 127/2006 z dne 7. 12. 2006

Kazalo

5381. Odločba o razveljavitvi sklepa Vrhovnega sodišča in vrnitev v novo odločanje, stran 13989.

Številka: Up-736/04-19
Datum: 9. 11. 2006
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji 9. novembra 2006
o d l o č i l o:
Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 397/2003 z dne 3. 6. 2004 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožnikovo revizijo na podlagi 377. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), ker je ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik. Pri tem se je poleg 377. člena ZPP, ki določa, da revizijsko sodišče zavrže prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo, sklicevalo tudi na drugi odstavek 374. člena ZPP, po katerem je revizija nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice, nekdo, ki jo je umaknil, ali nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa, ali če je vložena zoper sodbo, zoper katero jo po zakonu ni mogoče vložiti. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da bi ga moralo Višje sodišče poučiti, na kakšen način lahko vloži revizijo. Zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave.
2. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-736/04 z dne 9. 1. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdi. Na ustavno pritožbo nista odgovorila.
B.
3. Po tretjem odstavku 86. člena ZPP sme v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravljati pravna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Navedena določba ZPP pomeni omejitev postulacijske sposobnosti stranke v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi in s tem omejitev dostopa do Vrhovnega sodišča.
4. Ustava pravice do revizije ne zagotavlja.(*1) Zakonodajalcu je torej prepuščeno, ali bo to pravno sredstvo dopustil ali ne. Vendar pa, če zakonodajalec neko pravno sredstvo dopusti, mora postopek s tem pravnim sredstvom ustrezati ustavnim zahtevam.(*2) Iz pravice do učinkovitega sodnega varstva izhaja, da mora biti v primeru, ko zakon določeno pravno sredstvo dopusti, stranki zagotovljeno, da to pravno sredstvo tudi učinkovito uveljavi. To pomeni, da niti zakon, ki neko pravno sredstvo dopušča, niti sodišče, ki ta zakon uporablja, ne smeta postavljati pretežkih formalnih ovir, ki onemogočajo meritoren preizkus pravnega sredstva.
5. Da omejitve ne smejo omejevati prostega dostopa do sodišča tako, da se na določeni točki pravica do sodišča okrni v svojem bistvu, je v več svojih sodbah v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi poudarilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Omejitve morajo po praksi tega sodišča poleg tega stremeti k legitimnemu cilju, med uporabljenimi sredstvi in zasledovanim ciljem pa mora obstajati tudi ustrezna sorazmernost.(*3)
6. Ustavno sodišče je že presojalo očitke o neskladju določbe tretjega odstavka 86. člena ZPP z Ustavo in jih s sklepom št. U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/03 in OdlUS XII, 73) zavrnilo. V tem sklepu je tudi navedlo, da je bil zakonodajalčev cilj pri tem, ko je predpisal obvezno zastopanje po odvetniku v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, v zagotavljanju večje strokovnosti in s tem učinkovitosti teh pravnih sredstev. Po oceni Ustavnega sodišča je s tem zasledoval ustavno dopusten cilj. V obravnavani zadevi pa je treba glede na vsebino izpodbijanega sklepa in glede na navedbe v ustavni pritožbi odgovoriti na vprašanje, ali gre v primeru, ko Vrhovno sodišče revizijo, ki jo vloži pritožnik sam, zavrže, ne da bi bil pritožnik prej (bodisi s pravnim poukom v odločbi Višjega sodišča bodisi s pozivom v postopku z revizijo) opozorjen na to procesno omejitev in na njene posledice, za nesorazmeren poseg v pritožnikovo pravico do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
7. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi pritožnikovo revizijo zavrglo zgolj s sklicevanjem na 377. člen in drugi odstavek 374. člena ZPP. ZPP pa v 12. členu določa, da sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Predhodno opozorilo pritožnika na omejitev postulacijske sposobnosti stranke v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi po oceni Ustavnega sodišča ne bi bistveno zmanjšalo učinkovitosti vodenja postopka z revizijo, medtem ko je na drugi strani posledica za stranko, ki vloži revizijo sama in ni opozorjena na to omejitev in njene posledice, v tem, da Vrhovno sodišče o njeni reviziji ne bo vsebinsko odločalo. Po oceni Ustavnega sodišča zato takšna razlaga zakona, kakršno je v obravnavani zadevi sprejelo Vrhovno sodišče, za pritožnika pomeni nesorazmerno omejitev dostopa do sodišča in s tem kršitev pravice do sodnega varstva.
8. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila pritožniku z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ga je razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
C.
9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Fišer in sodnica Krisper Kramberger. Sodnica Wedam Lukić je dala pritrdilno ločeno mnenje.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
(*1) To, da 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) držav pogodbenic ne zavezuje k ustanovitvi pritožbenih ali kasacijskih sodišč, je v več svojih sodbah poudarilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (glej zlasti zadevo Delcourt proti Belgiji, sodba z dne 17. 1. 1970, serija A, št. 11, str. 13 do 15, § 25 do 26).

(*2) Iz zadeve Brualla Gómez de la Torre proti Španiji, sodba z dne 19. 12. 1997, Recueil 1997-VIII, str. 2956, § 37 pa izhaja naslednje stališče Evropskega sodišča za človekove pravice: »Vendar pa je treba v primeru, da takšna sodišča obstajajo, spoštovati jamstva iz 6. člena, zlasti kar zadeva zagotavljanje dejanske pravice dostopa do sodišč v zvezi z odločitvami o njihovih 'civilnih pravicah in obveznostih'.«

(*3) Sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Edificaciones March Gallego S. A. proti Španiji, sodba z dne 19. 2. 1998, Recueil des arrêts et décisions 1998–I, str. 290, § 34, ter v zadevi Liakopoulou proti Grčiji, št. 20627/04, sodba z dne 24. 5. 2006.