Uradni list

Številka 46
Uradni list RS, št. 46/2006 z dne 5. 5. 2006
Uradni list

Uradni list RS, št. 46/2006 z dne 5. 5. 2006

Kazalo

1969. Odločba o ugotovitvi, da prvi odstavek 2. člena Zakona o varstvu potrošnikov ni v neskladju z Ustavo, in o ugotovitvi, da je Zakon o varstvu potrošnikov v neskladju z Ustavo, stran 4956.

Št. U-I-218/04-31
Datum: 20. 4. 2006
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe Petrol, Slovenska energetska družba, d. d., Ljubljana, ter Tiborja Feherja, s. p., Lendava, in drugih, ki jih zastopa Mitja Ulčar, odvetnik v Kranju, in družbe Poslovni sistem Mercator, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa zakoniti zastopnik Žiga Debeljak, na seji dne 20. aprila 2006
o d l o č i l o:
1. Prvi odstavek 2. člena Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98, 25/98 – popr., 110/02, 14/03 – ur. p. b., 51/04 in 98/04 – ur. p. b.) ni v neskladju z Ustavo.
2. Zakon o varstvu potrošnikov je v neskladju z Ustavo, ker ne določa roka za prilagoditev poslovanja gospodarskih subjektov. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do izteka roka iz prejšnje točke se podaljša učinkovanje sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-218/04 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 117/04).
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pobudniki izpodbijajo prvi odstavek 2. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot)(*1) v delu, ki zavezuje podjetja,(*2) da poslujejo s potrošniki na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska ali madžarska narodna skupnost, tudi v jeziku narodne skupnosti. Trdijo, da jim izpodbijana določba na opredeljenem območju nalaga obvezno (in pod grožnjo visoke globe) dvojezično poslovanje s potrošniki, kar naj bi pomenilo nedopustno omejevanje svobodne gospodarske pobude in neupravičen poseg v pravico iz 74. člena Ustave. Navajajo, da ne vidijo razlogov, ki bi upravičili poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude. Poseg naj avtohtonima narodnima skupnostima ne bi zagotavljal varstva ustavne pravice do uporabe lastnega jezika, saj Ustava izrecno ne zahteva, da bi morale vse pravne in fizične osebe, ki opravljajo promet blaga in storitev s potrošniki na območjih, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti, poslovati dvojezično. Dalje menijo, da 11. člen Ustave, ki določa, da sta na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, poleg slovenščine uradna jezika tudi italijanščina ali madžarščina, zavezuje samo državne organe in druge osebe javnega prava ter osebe z javnimi pooblastili, da poslujejo s pripadniki avtohtonih narodnih skupnosti v njihovih jezikih, ne pa posameznikov in podjetij. Trdijo, da poseg ni potreben zaradi javne koristi. Izpodbijana določba naj bi bila tudi v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave v povezavi s tretjim odstavkom 74. člena Ustave, ker postavlja podjetja, ki poslujejo na območjih, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti, v primerjavi s podjetji, ki na teh trgih ne poslujejo, v neenakopraven položaj. Prva morajo namreč na omejenih trgih poslovati dvojezično. Na teh območjih naj bi določba veljala samo za tista podjetja, ki poslujejo s potrošniki. Dalje zatrjujejo, da zakonodajalec ob določitvi nove obveznosti oziroma novih pogojev poslovanja ni določil primernega roka za prilagoditev poslovanja novim zahtevam, saj so novi pogoji začeli veljati naslednji dan po objavi ZVPot-B v Uradnem listu. Takšno ravnanje zakonodajalca naj bi kršilo načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Pravni interes za vložitev pobud izkazujejo pobudniki z zatrjevanjem, da imajo poslovalnice na območjih, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti.
2. Državni zbor v odgovoru navaja, da je bila izpodbijana določba sprejeta v besedilo predloga zakona na podlagi amandmaja med zakonodajnim postopkom z obrazložitvijo, da izhaja obveznost takšne ureditve iz 11. člena Ustave. Opozarja na povezanost izpodbijane določbe s 3. členom Zakona o javni rabi slovenščine (Uradni list RS, št. 86/04 – ZJRS), ki naj bi bil posledica prizadevanja poslanke in poslanca narodnih skupnosti za razširitev dejanskih možnosti uporabe njunih jezikov na območjih, kjer skupnosti živita. Meni, da izpodbijana ureditev ni sama zase v neskladju z Ustavo, čeprav bi bilo treba izpodbijano določbo pravno doreči in jasno določiti pravice in obveznosti, ki se nanašajo na posameznike in pravne osebe, ki poslujejo na območjih, kjer živita narodni skupnosti, ter ob uvedbi novih obveznosti določiti ustrezno dolgo prehodno obdobje za prilagoditev novim pogojem poslovanja. Strinja se, da gre za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, vendar meni, da je ustavno skladen in da zato ne gre za kršitev 74. člena Ustave. Zavrača očitek kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave. Navaja tudi, da je v zakonodajni postopek že bil vložen predlog spremembe sporne ureditve v ZVPot, vendar je bila razprava odložena z utemeljitvijo, naj se počaka na odločitev Ustavnega sodišča.
3. Vlada v mnenju pojasnjuje razloge, zaradi katerih je predlagala sprejem ZVPot-B. Meni, da se je izpodbijana določba, ki ni bila sprejeta na njen predlog, izkazala za sporno in nejasno, ter da povzroča različne razlage.
4. Občinski sveti občin Izola, Koper, Piran in Lendava so Ustavnemu sodišču poslali vloge, v katerih izražajo svoje nestrinjanje z navedbami v pobudah in z odločitvijo Ustavnega sodišča o začasnem zadržanju izpodbijane določbe. Menijo, da obveznost poslovanja s potrošniki na območjih občin, v katerih živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost tudi v jeziku narodne skupnosti, izhaja iz 11. člena Ustave.
B.– I.
5. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-218/04 z dne 13. 10. 2004 na podlagi 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) do končne odločitve zadržalo izvrševanje izpodbijane določbe. Zaradi skupnega obravnavanja in odločanja je vse pobude združilo ter jih sprejelo v obravnavo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
B. – II.
6. Pobudniki izpodbijajo prvi odstavek 2. člena ZVPot v delu, ki zavezuje fizične ali pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, da na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska ali madžarska narodna skupnost, poslujejo s potrošniki tudi v jeziku narodne skupnosti. Zatrjujejo, da je zakonodajalec z izpodbijano določbo posegel v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Vendar vsako zakonodajalčevo urejanje opravljanja gospodarske dejavnosti še ne pomeni posega v pravico iz prvega odstavka 74. člena Ustave.
7. Ustava v prvem odstavku 74. člena določa, da je gospodarska pobuda svobodna. Vendar je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, da skrajno liberalistično pojmovanje podjetništva ne bi bilo v skladu z Ustavo. Že iz prvega stavka drugega odstavka 74. člena Ustave izhaja, da zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij, po drugem stavku drugega odstavka tega člena pa se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Poleg tega pa ima zakonodajalec v drugem odstavku 15. člena Ustave pooblastilo, da z zakonom predpiše način uresničevanja človekovih pravic tudi v primeru, kadar to ni predvideno že s samo Ustavo, vendar pa je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.
8. Pravica iz 74. člena Ustave je ena od človekovih pravic, ki je ni mogoče uresničevati neposredno na podlagi Ustave. Zato mora zakonodajalec določiti pravnoorganizacijske oblike za opravljanje gospodarske dejavnosti (za kar ga Ustava pooblašča v prvem stavku drugega odstavka 74. člena), glede na vrsto gospodarske dejavnosti pa tudi pogoje za njeno opravljanje. V skladu z navedenim ZVPot določa pravila, ki jih morajo gospodarski subjekti upoštevati pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij, in določa dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotavljajo (1. člen). Eno od teh pravil je tudi določba o jeziku, ki ga morajo podjetja uporabljati pri poslovanju s potrošniki. V tem okviru se zastavlja vprašanje, ali je bil zakonodajalec na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 15. člena Ustave upravičen določiti kot jezik poslovanja tudi jezik narodne skupnosti.
9. Vprašanje uporabe jezika pri poslovanju s potrošniki je povezano z ustavnopravnimi vprašanji, ki se nanašajo na varstvo avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Državni zbor v odgovoru navaja, da določitev obveznosti poslovanja s potrošniki tudi v jeziku narodne skupnosti izhaja iz 11. člena Ustave. Po tej določbi je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, na območjih občin, v katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost, pa tudi italijanščina ali madžarščina. Iz tega izhaja dolžnost državnih organov in drugih organov, ki opravljajo javno službo, ter organov lokalnih skupnosti, da poslujejo in uradujejo v slovenskem jeziku, na območjih občin, v katerih živita italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, pa tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku. Posredno iz te določbe izhaja tudi pravica posameznika, da uporablja pred državnimi organi in organi, ki opravljajo javno službo, slovenski jezik, oziroma na omenjenih območjih italijanski ali madžarski jezik.(*3) Glede na navedeno obveznosti poslovanja s potrošniki tudi v jeziku narodne skupnosti ni mogoče utemeljevati z 11. členom Ustave.
10. Demokratične države posvečajo varstvu narodnih manjšin posebno pozornost. Varstvo manjšin se zagotavlja v dveh oblikah: kot prepoved diskriminacije na podlagi narodnostne, jezikovne, verske in rasne pripadnosti ter kot zagotovitev posebnih pravic, ki pripadajo samo manjšini oziroma njenim pripadnikom. Druga oblika varstva je v teoriji znana kot pozitivno varstvo manjšin.(*4) Pozitivno varstvo povzroča t. i. pozitivno diskriminacijo,(*5) ker so pripadnikom manjšine zagotovljene pravice, ki jih pripadniki večine nimajo. Tovrstni ukrepi pomenijo visoko stopnjo varstva narodnih manjšin, ki jim jo priznava večinska skupina prebivalstva, in s tem kažejo na demokratičnost družbe.
11. Pravice narodnih manjšin so urejene v mednarodnem pravu z dvostranskimi sporazumi in z mednarodnimi konvencijami. Položaj italijanske manjšine oziroma narodne skupnosti v Sloveniji je po drugi svetovni vojni uredil Specialni statut Svobodnega tržaškega ozemlja, priložen Londonskemu memorandumu o soglasju med vladami Italije, Združenega Kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, Združenih držav Amerike in Jugoslavije (Uradni list FLRJ, MP, št. 6/54). Specialni statut je prenehal veljati z uveljavitvijo Pogodbe med SFRJ in Italijansko republiko, sklenjene v Osimu (Uradni list SFRJ, MP, št. 1/77, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 40/92, MP, št. 11/92 – v nadaljevanju Osimska pogodba). Specialni statut je z dnem, ko je stopila v veljavo Osimska pogodba, prenehal veljati, vendar je ostal merilo za zagotavljanje pravic narodnima manjšinama v sosednjih državah. Položaj madžarske narodne skupnosti v Sloveniji ureja Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne skupnosti v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji, podpisan 6. 11. 1992 in ratificiran z zakonom z dne 26. 3. 1993 (Uradni list RS, št. 23/93, MP, št. 6/93). V 7. členu tega sporazuma je določeno, da se pogodbenici zavezujeta, da bosta v svojih prostorskih in gospodarskih razvojnih načrtih upoštevali posebne interese manjšin in zagotovili gospodarski in družbeni razvoj območij, na katerih manjšini avtohtono živita, ki bo omogočal družbeno in gospodarsko enakopravnost manjšin.
12. Pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti urejata 5. in 64. člen Ustave. Ustava v prvem odstavku 5. člena med drugim določa, da država na svojem ozemlju varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. V 64. členu Ustave so določene posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji. Ustava torej varuje avtohtoni italijansko in madžarsko narodnost ter njune pripadnike na dva načina. Na eni strani zagotavlja vsem in torej tudi njim enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost (prvi odstavek 14. člena), na drugi strani pa jim daje še nekatere posebne pravice (64. člen). Ta institucionalni okvir je predpostavka za ohranitev identitete ter za enakopravno vključitev obeh avtohtonih narodnih skupnosti in njunih pripadnikov v družbeno življenje. Pri urejanju posebnega položaja in posebnih pravic avtohtonih narodnih skupnosti zakonodajalec ni omejen z načelom enakosti, ki mu pri urejanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin prepoveduje vsako diskriminacijo, ki bi temeljila na narodnosti ali na drugih okoliščinah, določenih v prvem odstavku 14. člena. Ustava dovoljuje zakonodajalcu, da avtohtonima narodnima skupnostima in njunim pripadnikom zagotovi posebno (dodatno) varstvo (odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-283/94 z dne 12. 2. 1998, Uradni list RS, št. 20/98 in OdlUS VII, 26, št. U-I-94/96 z dne 22. 10. 1998, Uradni list RS, št. 77/89 in OdlUS VII, 196, št. U-I-296/94 z dne 28. 1. 1999, Uradni list RS, št. 14/99 in OdlUS VIII, 21). Takšno posebno varstvo je zakonodajalec zagotovil pripadnikom narodnih skupnosti z izpodbijano določbo. Da pripadniki manjšin lahko učinkovito uveljavljajo svoje pravice, ki jih imajo kot potrošniki, morajo namreč imeti možnost uporabljati tisti jezik, ki ga najbolje znajo in razumejo. Pri tem ni odločilno dejstvo, da pravica, ki jo pripadnikom manjšin daje izpodbijana določba, ni izrecno predvidena v 64. členu Ustave. Ta pravica je utemeljena z zavezo države v 5. členu Ustave, da na svojem ozemlju varuje in zagotavlja pravice narodnih manjšin. Namen izpodbijane določbe je prav tako doseganje visoke stopnje zaščite avtohtonih narodnih skupnosti oziroma njunih pripadnikov. Pozitivno varstvo, ki ga večinski narod priznava narodnim, etničnim, jezikovnim in drugim skupnostim (manjšinam), namreč izraža pripravljenost države za pospeševanje in uresničevanje pravic navedenih skupnosti kot sestavnega dela demokratičnega razvoja celotne države (tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-416/98). Takšno obravnavanje je tudi v skladu z mednarodnimi instrumenti, zlasti z Okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin (Uradni list RS, št. 20/98, MP, št. 4/98 – v nadaljevanju MKUNM), ki v 4. členu vsebuje zavezo držav pogodbenic, da zagotovijo pripadnikom narodnih manjšin pravico do enakosti pred zakonom in da na vseh področjih gospodarskega, družbenega, političnega in kulturnega življenja sprejmejo ustrezne ukrepe za pospeševanje polne in učinkovite enakosti med pripadniki narodne manjšine in pripadniki večinskega naroda, pri čemer ti ukrepi ne štejejo za dejanja diskriminacije. Za obravnavani primer je relevantna tudi Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih (Uradni list RS, št. 69/2000, MP, št. 17/2000 – MELRJ), ki v 13. členu vsebuje zavezo držav pogodbenic v zvezi z uporabo manjšinskih jezikov na področju gospodarskega in družbenega življenja.
13. Ustava pripadnikom avtohtonih narodnih skupnosti na območjih, kjer ti dve narodni skupnosti živita, zagotavlja visoko varstvo njihovih pravic. Temu namenu na področju prava varstva potrošnikov služijo določbe ZVPot o rabi jezika. Urejanje javne rabe jezika se širi tudi na področja, ki tradicionalno niso bila predmet zakonodajnega urejanja. Zakon o javni rabi slovenščine (Uradni list RS, št. 86/04 – v nadaljevanju ZJRS) ureja vprašanje rabe jezika oziroma jezikov tudi na področju poslovanja s strankami. Iz določb ZJRS izhaja, da se na območjih občin, kjer živita italijanska in madžarska narodna skupnost, javna raba italijanščine ali madžarščine kot uradnih jezikov zagotavlja na način, kot ta zakon ureja javno rabo slovenščine, in v skladu z določbami posameznih zakonov. ZJRS torej za območje, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti, predpisuje poslovanje s strankami v slovenščini in v jeziku narodne skupnosti.
14. Glede na navedeno je zakonodajalec s tem, ko je določil, da morajo podjetja na območjih, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti, s potrošniki poslovati tudi v jeziku narodne skupnosti, ravnal v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 15. člena Ustave. Zato ne gre za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave, ki bi ga moralo Ustavno sodišče presojati po strogem testu sorazmernosti, in tudi ne za neskladje z navedeno ustavno določbo.
15. Pobudniki zatrjujejo tudi, da je izpodbijana določba v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave v povezavi s tretjim odstavkom 74. člena Ustave. Neskladje utemeljujejo z navedbami, da so podjetja, ki poslujejo na območjih, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti, zaradi višjih stroškov poslovanja kot posledice izpodbijane ureditve v neenakopravnem položaju s tistimi podjetji, ki poslujejo izven teh območij. Menijo, da navedeni območji zaradi svoje majhnosti ne pomenita »upoštevnega« trga, temveč le »administrativno območje«. Zato naj bi šlo za določitev različnih pravil poslovanja s potrošniki na istem trgu, ne da bi za takšno razlikovanje obstajal razumen razlog. Zaradi navedenega naj bi bilo podjetjem, ki bodo imela dodatne stroške zaradi zagotavljanja poslovanja v italijanščini in madžarščini, oteženo konkuriranje s podjetji, ki poslujejo na istem trgu, pa tega stroška ne bodo imela. Pobudniki uveljavljajo neskladje izpodbijane določbe z drugim odstavkom 14. člena Ustave tudi zato, ker naj bi obveznost poslovanja v obeh jezikih veljala le za podjetja, ki poslujejo s potrošniki, ne pa tudi za druga podjetja.
16. Načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ni mogoče pojmovati kot enostavne splošne enakosti vseh. Po ustaljeni ustavnosodni presoji načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis – kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave – ne bi smel različno urejati enakih položajev, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga.
17. Pri ureditvi poslovanja s potrošniki je zakonodajalec za podjetja, ki poslujejo na območjih občin, v katerih živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, določil, da morajo s potrošniki poslovati v slovenskem jeziku in v jeziku narodne skupnosti, medtem ko morajo izven teh območij podjetja s potrošniki poslovati samo v slovenskem jeziku. Razlikovalni kriterij je torej območje, na katerem podjetje posluje. Kot je navedeno v 12. točki obrazložitve, pomeni visoka stopnja zaščite narodnih manjšin, ki je predpostavka za ohranitev identitete in za enakopravno vključitev obeh avtohtonih narodnih skupnosti in njunih pripadnikov v družbeno (in torej tudi gospodarsko) življenje, razumen razlog za posebno ureditev poslovanja s potrošniki na navedenih območjih. Ni mogoče očitati arbitrarnosti zakonodajalcu, če je z izpodbijano ureditvijo želel zavarovati interese avtohtonih italijanske in madžarske narodne skupnosti. Ker je torej zakonodajalec imel razumen in stvaren razlog za razlikovanje, izpodbijana določba ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
18. Prav tako je imel zakonodajalec razumen razlog, da je uveljavil obveznost poslovanja v obeh jezikih le za podjetja, ki poslujejo s potrošniki, ne pa tudi za druga podjetja. Takšen razlog za ureditev izhaja iz namena ZVPot. Namen tega zakona je varstvo potrošnikov. Ker so potrošniki na območjih, kjer živita narodni skupnosti, tudi pripadniki narodnih manjšin, lahko ti učinkovito uveljavljajo svoje pravice le v primeru, če pri tem lahko uporabljajo tisti jezik, ki ga najbolje znajo in razumejo. Zato je imel zakonodajalec razumen razlog za ureditev, po kateri dolžnost poslovanja v slovenščini in v jeziku narodne skupnosti velja le za tista podjetja, ki poslujejo s potrošniki. Glede na navedeno izpodbijana določba ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
19. Izpodbijana ureditev določa nove pogoje poslovanja, zaradi česar bi moral dati zakonodajalec prizadetim gospodarskim subjektom možnost, da se na novo ureditev pripravijo. Zato je Ustavno sodišče določilo rok, v katerem mora zakonodajalec odpraviti ugotovljeno neskladje. Na ta način bodo prizadeti gospodarski subjekti dobili možnost, da bodo svoje poslovanje lahko prilagodili zahtevi iz prvega odstavka 2. člena ZVPot. Da bi bilo to mogoče učinkovito izvesti, pa je moralo Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS podaljšati učinkovanje začasnega zadržanja izpodbijane določbe.
C.
20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
(*1) Gre za 2. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 51/04 - v nadaljevanju ZVPot-B).

(*2) V skladu s tretjim odstavkom 1. člena ZVPot se šteje za podjetje pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost, ne glede na njeno pravnoorganizacijsko obliko ali lastninsko pripadnost.

(*3) T. Jerovšek v L. Šturm (ur.) in drugi, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 160-161.

(*4) Gre za izraz, ki je uveljavljen v novejši doktrini in praksi, zlasti ameriški (affirmative action). Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I- 416/98 z dne 22. 3. 2001 (Uradni list RS, št. 28/01 in OdlUS X, 55).

(*5) Tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-283/94 z dne 12. 2. 1998 (Uradni list RS, št. 20/98 in OdlUS VII, 26, točka 17 obrazložitve). Glej tudi B. Flander, Pozitivna diskriminacija, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2004.