Uradni list

Številka 43
Uradni list RS, št. 43/2006 z dne 21. 4. 2006
Uradni list

Uradni list RS, št. 43/2006 z dne 21. 4. 2006

Kazalo

1849. Odločba o delni razveljavitvi 366. člena Zakona o pravdnem postopku in o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Mariboru, stran 4675.

Številka:   U-I-55/04-10
            Up-90/04-15
Datum: 6. 4. 2006
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A. A. A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 6. aprila 2006
o d l o č i l o:
1. Člen 366 Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – ur. p. b., 2/04 in 36/04 – ur. p. b.) se v delu, v katerem določa, da se v postopku s pritožbo zoper sklep ne uporabljajo določbe o odgovoru na pritožbo, razveljavi.
2. Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Cpg 256/2003 z dne 24. 11. 2003 se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.
3. Pritožnica sama nosi stroške postopka pred Ustavnim sodiščem.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. V izvršilnem postopku je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnice (sedaj pritožnice) in sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, razveljavilo v delu, v katerem je bila izvršba dovoljena, ter sklenilo, da bo o naložitvenem delu sklepa o izvršbi odločalo pristojno sodišče v pravdnem postopku. Zoper ta sklep se je pritožila upnica. Višje sodišče je ugodilo njeni pritožbi in prvostopenjski sklep spremenilo tako, da je ugovor dolžnice zavrnilo in potrdilo sklep o izvršbi.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi nasprotuje navedeni odločitvi Višjega sodišča. Zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Svoj očitek utemeljuje s trditvijo, da ji na podlagi določbe 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče ni poslalo upničine pritožbe v odgovor. Pritožnica zato zatrjuje, da ji ni znano, na podlagi katerih dokazov je Višje sodišče sprejelo svojo odločitev, ter da se o njih in o drugih pritožbenih trditvah upnice ni imela možnosti izjaviti. Pritožnica je prepričana, da je bila zaradi tega v primerjavi z upnico v neenakopravnem položaju.
3. Glede na navedeno je pritožnica vložila tudi pobudo za oceno ustavnosti 366. člena ZPP, po kateri se v postopku s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, razen določb o odgovoru na pritožbo in o obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Pritožnica meni, da navedena zakonska določba dolžniku onemogoča, da bi lahko odgovoril na navedbe upnika v pritožbi. Takšen način postopanja po mnenju pritožnice nasprotuje načelu obojestranskega zaslišanja, saj drugostopenjsko sodišče odloča zgolj na osnovi argumentov ene stranke (v konkretnem primeru upnice). Pritožnica meni, da bi se morale v postopku s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljati vse določbe ZPP, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo. Pritožnica tudi priglaša stroške v zvezi z ustavno pritožbo.
4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-90/04 z dne 3. 11. 2005 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) jo je poslalo Višjemu sodišču v Mariboru ter v skladu z 22. členom Ustave nasprotni stranki iz gospodarskega spora in jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita. Na poziv Ustavnega sodišča se je odzvalo Višje sodišče, ki v svojem odgovoru zavrača očitke pritožnice. Navaja, da v upničini pritožbi niso bila navedena nikakršna nova dejstva ali novi dokazi. Po zatrjevanju Višjega sodišča je upnica v pritožbi zgolj pojasnila svoje stališče glede neobrazloženosti ugovora in izrazila svoje nestrinjanje z odločitvijo prvostopenjskega sodišča. Višje sodišče pri tem opozarja na razliko med obrazloženim in neobrazloženim ugovorom dolžnika zoper sklep o izvršbi. Po stališču Višjega sodišča izvršilni postopek zaradi svoje specifične ureditve že po naravi stvari strankam ne more jamčiti polne kontradiktornosti, kot je urejena v ZPP glede pritožbe zoper sodbo. Radikalen poseg v določbo 366. člena ZPP bi po oceni Višjega sodišča pripeljal do še večjih zastojev v postopkih, na katere se ta določba nanaša. Odgovor Višjega sodišča je bil poslan pritožnici, ki je v vlogi z dne 30. 3. 2006 izrazila svoje nestrinjanje z argumenti Višjega sodišča.
5. Pobuda je bila poslana v odgovor Državnemu zboru. Državni zbor v odgovoru zavrača očitke o protiustavnosti izpodbijane zakonske določbe. Zatrjuje, da za pritožbo zoper sklep ne morejo veljati povsem enaka pravila kot za pritožbo zoper sodbo. Poudarja, da se s sklepi rešujejo drugačna pravna vprašanja kot s sodbo, in sicer predvsem procesna vprašanja ter obstoj procesnih predpostavk, le izjemoma pa se s sklepom odloči meritorno. Omejitve po oceni Državnega zbora lahko izhajajo iz same narave spora (npr. pri motenjskih sporih in v postopku za izdajo plačilnega naloga). Tudi kar zadeva uporabo izpodbijane določbe v izvršilnem postopku, po stališču Državnega zbora ne gre za pomanjkanje kontradiktornosti postopka. Pri oceni izpodbijane ureditve je treba po oceni Državnega zbora upoštevati tudi vsebino ugovora in s tem povezano vsebino pritožbe v predmetnih postopkih. Državni zbor še poudarja, da je z zadnjo novelo ZIZ zakonodajalec upošteval posebnost položaja strank pri izvršbi na podlagi verodostojne listine in dolžniku določil lažje dokazno breme kot pri izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.
6. Tudi Vlada je izrazila svoje stališče do pobude. V svojem mnenju navaja, da se odločanje s sodbo in s sklepom po svoji naravi bistveno razlikuje, zaradi česar enaka ureditev postopka s pritožbo zoper navedeni vrsti odločb ne bi bila primerna. Vlada poudarja, da je pri sklepu v večji meri izraženo načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka. Posebna narava sklepa v primerjavi s sodbo se po mnenju Vlade odraža tudi v ureditvi pritožbe zoper sklep. Tudi v primerih, ko sodišče s sklepom odloči o tožbenem zahtevku (tj. v postopku zaradi motenja posesti in v postopku za izdajo plačilnega naloga), je po mnenju Vlade treba upoštevati določene posebnosti obeh navedenih postopkov (predvsem načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka). V postopku zaradi motenja posesti se poudarjena hitrost postopka odraža v kratkih rokih, v omejitvi glede možnosti vlaganja izrednih pravnih sredstev ter v možnosti, da sodišče v primeru obstoja tehtnih razlogov odloči, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Vlada poudarja, da je treba pri ureditvi pritožbe zoper sklep upoštevati tudi pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Po mnenju Vlade je enostranskost pritožbe zoper sklep ter izključitev možnosti glavne obravnave v postopku s pritožbo zoper sklep v navedenih postopkih v interesu strank in omogoča, da sodišče brez nepotrebnega odlašanja dokončno odloči v sporu.
B. – I.
7. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
B. – II.
Presoja 366. člena ZPP
8. Člen 366 ZPP določa, da se v postopku s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, razen določb o odgovoru na pritožbo in o obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Pritožnica nasprotuje predvsem tistemu delu citirane zakonske določbe, ki v zvezi s pritožbo zoper sklep izključuje uporabo določb o odgovoru na pritožbo. Zato se je tudi Ustavno sodišče pri presoji omejilo le na ta del izpodbijane določbe. Pobudnica meni, da takšna zakonska ureditev pomeni kršitev pravice iz 22. člena Ustave.
9. Pravica do izjave v postopku je eden od bistvenih elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Bistven predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno zvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti.(*1) ZPP vsebuje vrsto določb, ki strankam postopka v skladu z ustavnimi jamstvi zagotavljajo, da se v postopku izjavijo. V skladu s prvim odstavkom 5. člena ZPP mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZPP izjeme od načela kontradiktornosti postopka lahko določi le zakon.
10. Kontradiktornost postopka mora biti zagotovljena tudi v postopku s pravnimi sredstvi. Pravica do izjave v postopku torej narekuje dvostranskost pravnih sredstev (tj. ureditev, da se pravno sredstvo pred odločitvijo instančnega sodišča vroči nasprotni stranki, ki lahko nanj odgovori).(*2) Zakonska določba, ki izključuje uporabo določb glede odgovora na pritožbo zoper sklep, torej pomeni poseg v pravico do izjave, ki je sestavni del pravice iz 22. člena Ustave.
11. Ustavno sodišče mora zato odgovoriti na vprašanje, ali obstaja ustavno dopusten razlog, da je zakonodajalec v postopku s pritožbo zoper sklep izključil uporabo določb glede vročitve pritožbe nasprotni stranki in možnost odgovora na pritožbo. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se glede na tretji odstavek 15. člena Ustave človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejijo zaradi pravic drugih oziroma zaradi javne koristi. To pomeni, da mora imeti zakonodajalec za omejevanje ustavnih pravic ustavno dopustne razloge. Razlogi, ki bi utemeljevali dopustnost opisanega posega, iz zakonodajnega gradiva niso razvidni. Iz odgovora Državnega zbora in pojasnil Vlade je mogoče razbrati, da izpodbijana zakonska ureditev zasleduje predvsem cilj ekonomičnosti in pospešitve postopka. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je sicer razumljivo, da države pri postranskih vprašanjih (kot je npr. odločitev o sodnih stroških), upoštevajo razlog učinkovitosti in pospešitve postopka, vendar to ne upravičuje neupoštevanja temeljnega načela kontradiktornosti postopka ("it does not, however, justify disregarding the fundamental principle of adversarial proceedings").(*3) Načelo enakosti orožij namreč zahteva, da je vsaki stranki dana možnost ("a reasonable opportunity"), da predstavi svoja stališča pod pogoji, ki je ne postavljajo v bistveno neugodnejši položaj kot nasprotno stranko. Četudi so razlogi (tako dejanski kot pravni), ki jih je mogoče uveljavljati v pritožbenem postopku, omejeni, mora stranka imeti možnost, da se sama odloči, ali navedbe v pritožbi terjajo njen odgovor ali ne. V nasprotnem primeru je po oceni ESČP ogroženo zaupanje strank v pravično sojenje, ki temelji predvsem na zavedanju strank, da so imele možnost izraziti svoja stališča glede vseh vlog, ki se nahajajo v spisu. Spoštovanje načela kontradiktornosti je torej poudarjeno tudi v postopku s pravnimi sredstvi.(*4)
12. Glede na jasno stališče ESČP je mogoče ugotoviti, da načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka ne more biti ustavno dopusten razlog za to, da se v postopku s pritožbo zoper sklep popolnoma izključi uporaba določb, ki stranki omogočajo odgovor na pritožbo. Takšna izključitev je še zlasti nesprejemljiva pri sklepih, s katerimi sodišče meritorno odloči o zadevi, pa tudi pri pomembnejših procesnih odločitvah.(*5)
13. Ker za izpodbijano ureditev ni mogoče ugotoviti, da je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj, ki bi upravičeval poseg v pravico do izjave, ni izpolnjen že prvi pogoj, ki ga za omejevanje človekovih pravic zahteva Ustava (tretji odstavek 15. člena), in je izpodbijana ureditev v neskladju z 22. členom Ustave. Zato je Ustavno sodišče določbo 366. člena ZPP v delu, v katerem določa, da se v postopku s pritožbo zoper sklep ne uporabljajo določbe o odgovoru na pritožbo, razveljavilo (1. točka izreka).
B. – III.
14. Ker z ustavno pritožbo izpodbijani sklep Višjega sodišča temelji na neustavni zakonski določbi, ga je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v novo odločanje (2. točka izreka). Pri novem odločanju bo sodišče moralo upoštevati 1. točko izreka te odločbe, s katero je določba, da se v postopku s pritožbo zoper sklep ne uporabljajo določbe glede odgovora na pritožbo, razveljavljena. To pomeni, da bo moralo sodišče pritožbo zoper prvostopenjski sklep najprej vročiti pritožnici in ji tako omogočiti, da se izjavi o pritožbenih navedbah. Šele nato bo lahko ponovno odločilo o pritožbi.
15. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 3. točke izreka.
C.
16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena, prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
(*1) A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 274.

(*2) A. Galič, cit. delo, str. 280.

(*3) Zadeva Beer proti Avstriji, sodba z dne 6. 2. 2001, št. 30428/96.

(*4) Po stališču ESČP velja navedeno tudi za postopek z ustavno pritožbo. Glej sodbo Milatova in drugi proti Češki z dne 21. 9. 2005, v kateri je ESČP ugotovilo kršitev pravice do poštenega sojenja, ker ustavno sodišče pritožnika ni seznanilo s tem, da je nasprotna stranka vložila v spis vlogo, in mu ni omogočilo, da bi na to vlogo odgovoril.

(*5) Tako A. Galič, cit. delo, str. 280 in 281.