Uradni list

Številka 21
Uradni list RS, št. 21/2006 z dne 27. 2. 2006
Uradni list

Uradni list RS, št. 21/2006 z dne 27. 2. 2006

Kazalo

824. Odločba o razveljavitvi 27. člena Zakona o socialnem varstvu, kolikor se na njegovi podlagi v lastni dohodek družine všteva preživnina otrok, in sklep o zavrnitvi pobud za začetek postopka za oceno ustavnosti 25. in 26. člena Zakona o socialnem varstvu ter Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ter sklep o zavrženju pobud za začetek postopka za oceno ustavnosti 28. člena Zakona o socialni varnosti in Zakona o višini otroškega dodatka, stran 2201.

Številka U-I-116/03-22
Datum: 9. 2. 2006
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Majde Dreo iz Maribora, na seji dne 9. februarja 2006
o d l o č i l o:
1. Člen 27 Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 56/92 – popr., 41/99, 26/01, 2/04, 7/04 – popr. in 36/04 – ur. p.b.) se razveljavi, kolikor se na njegovi podlagi v lastni dohodek družine všteva preživnina otrok.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 25. in 26. člena Zakona o socialnem varstvu se zavrne.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 28. člena Zakona o socialnem varstvu se zavrže.
4. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 97/01, 76/03 in 110/03 – ur. p.b.) se zavrne.
5. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o višini otroškega dodatka (Uradni list RS, št. 26/01) se zavrže.
6. Predlog za določitev odškodnine se zavrže.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pobudnica v vlogi z dne 15. 5. 2003 izpodbija 25., 26. in 28. člen Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in prakso centrov za socialno delo ob dodeljevanju socialnih pomoči staršem enoroditeljskih družin z otroki, prejemniki preživnin po 129. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. ter Uradni list RS, št. 64/01 in nasl. – v nadaljevanju ZZZDR). Pobudnica meni, da ZSV onemogoča uveljavljanje pravic in dolžnosti staršev iz 54. člena Ustave ter da je zato neustaven. V zvezi z ugotavljanjem upravičenosti in z določanjem višine denarne socialne pomoči namreč določa, da se v lasten dohodek družine šteje tudi preživnina otrok, s čimer naj bi se na otroke enoroditeljskih družin prelagala odgovornost za preživljanje roditelja, če ta nima lastnih sredstev za preživljanje. Pove, da je zaprosila za denarno socialno pomoč samo zase (izguba službe, zavlačevanje delitve premoženja) in ne za svojo družino. Center za socialno delo pa je njeno vlogo obravnaval po kriterijih, ki veljajo za družine. Ker je pri ugotavljanju njene upravičenosti do pomoči upošteval tudi preživnino njenih otrok, ji ta ni bila odobrena. Ob sklicevanju na 3. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanj KOP), na tretji odstavek 10. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list SFRJ, MP, št. 7/71, Uradni list RS, št. 35/92 – v nadaljevanju Pakt ESKP), na 1. in na 2. člen Ustave, na prvi odstavek 50. člena, na tretji odstavek 53. člena ter na drugi in na tretji odstavek 56. člena Ustave pobudnica meni, da pomeni navedena ureditev preložitev dolžnosti zagotavljanja njene socialne varnosti oziroma bremena njenega preživljanja na njene mladoletne otroke. Takšna ureditev naj bi povzročala izkoriščanje mladoletnih in šoloobveznih otrok v korist preživljanja njihovih staršev. Pobudnica zatrjuje tudi neskladnost 25.a, 26. in 28. člena ZSV z 21. členom istega zakona ter s 103., s 124. in s 129. členom ter s prvim odstavkom 123. člena ZZZDR. V vlogi z dne 8. 3. 2004 je pobudnica predlagala tudi oceno ustavnosti Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP) ter Zakona o višini otroškega dodatka (v nadaljevanju ZVOD). Pobudnica se ne strinja z ureditvijo, po kateri naj bi se pri določitvi višine otroškega dodatka upoštevala višina izvršljive in ne dejansko plačane preživnine, ter z opredelitvijo velike družine v 77. členu ZSDP. Zato predlaga drugačno ureditev. Pobudnica v svojih vlogah obširno pojasnjuje potek postopkov pred upravnimi organi in sodišči, v katerih je bila udeležena, ter svoje nestrinjanje z njihovimi odločitvami. Opisuje problematiko razvezanih enoroditeljskih družin ter svoj težak gmoten položaj. Ne strinja se tudi z ureditvijo postopkov delitve premoženja med bivšima zakoncema, saj povzroča najrazličnejše kršitve socialnih in premoženjskih pravic. Ustavnemu sodišču predlaga tudi, naj ji zaradi kršitve človekovih in otrokovih pravic prisodi pravično denarno odškodnino.
2. Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Vlada in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pojasnjujeta, da pri ugotavljanju materialne ogroženosti družine ni mogoče obravnavati posameznih družinskih članov ločeno, temveč le družino kot celoto, zato se upoštevajo dohodki vseh družinskih članov, tudi preživnina, ki jo prejemajo otroci. Družina je namreč življenjska skupnost, v kateri njeni člani izpolnjujejo vse svoje osnovne življenjske interese oziroma potrebe, pri izvrševanju katerih praviloma tudi skupaj porabljajo dohodke družinskih članov in jih ne porabijo "vsak zase le za svoje potrebe". Glede preživnine pojasnjujeta, da se upošteva dejansko prejeta preživnina, in ne višina preživnine, določena z izvršljivim pravnim naslovom. V vsakem primeru posebej pa je treba ugotavljati, ali je vlagatelj res naredil vse, da bi pridobil sredstva za preživljanje. Razlogi za takšno ureditev izhajajo iz same narave denarne socialne pomoči. Ta je v razmerju do drugih pravic v sistemu socialne varnosti pomožna in po vrstnem redu zadnji denarni prejemek, ki ga zagotavlja država. Z denarno socialno pomočjo naj bi se posamezniku oziroma družini zagotavljala sredstva za najnujnejše preživljanje za krajše obdobje. Višina pa je odmerjena tako, da zadošča za najnujnejše življenjske potrebščine, a ne deluje destimulativno v smislu zagotavljanja dohodkov z delom. Denarna socialna pomoč se dodeli kot ena pomoč in se praviloma izplačuje vlagatelju. V zvezi s pobudo za oceno ustavnosti ZSDP in ZVOD pojasnjujeta, da je otroški dodatek selektiven družinski prejemek, ki je omejen glede na dohodke družine. Temeljno načelo upoštevanja preživnine je, da morata za otroka skrbeti oba starša, ter da se mati preživnini za otroka ne more odpovedati. Da bi se to dosledno upoštevalo, mora biti pri otrocih, ki ne živijo z obema staršema, vlogi za uveljavitev otroškega dodatka predložena določena preživnina, ki se v višini izvršljivega naslova upošteva pri izračunu otroškega dodatka. Če preživnina ni izvršljiva, se pri izračunu otroškega dodatka ne upošteva. Tistemu od staršev, ki plačuje preživnino za otroka, se za ta znesek zniža dohodek. Pri izračunu za določitev višine otroškega dodatka se upošteva tudi nadomestilo preživnine, kadar je otrok upravičen do njega, če nima preživnine. Glede dodatka za veliko družino navajata, da ta pravica ni vezana na socialni položaj družine, temveč je dana vsem družinam, ki jo uveljavljajo.
B. – I.
3. Pobudnica izpodbija več določb ZSV, ki se nanašajo na pravico do denarne socialne pomoči. Iz vsebine njene pobude izhaja, da tej ureditvi nasprotuje zato, ker omogoča, da se v lastni dohodek družine šteje tudi preživnina, ki jo prejemajo otroci osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči. Pobudnica sicer navaja, da izpodbija 25. člen ZSV, ki določa način določitve višine denarne socialne pomoči, in 26. člen ZSV, ki določa, katere osebe oziroma družinski člani se po tem zakonu štejejo v družino, vendar je iz njenih navedb razvidno, da se njeni očitki vsebinsko nanašajo na ureditev iz 27. člena Zakona. Zato je Ustavno sodišče pobudo za oceno ustavnosti 25. in 26. člena ZSV zavrnilo kot očitno neutemeljeno (2. točka izreka). Kateri dohodki, prejemki ter druga sredstva se po tem zakonu štejejo v lasten dohodek, namreč ureja 27. člen ZSV. Ustavno sodišče je zato pobudo presojalo v tem delu.
4. Pobudo za oceno ustavnosti zakona ali drugega predpisa lahko vloži, kdor izkaže, da izpodbijana norma neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj (24. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS). Pri tem se ta določba razume tako, da pravni interes obstaja, če bi ugoditev pobudnikovemu predlogu njegov pravni položaj izboljšala (tako npr. v sklepu št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X, 76). Pobudnica je zaprosila za denarno socialno pomoč. Ta ji ni bila odobrena, ker je lasten dohodek njene družine (v katerega je center za socialno delo vštel tudi preživnino njenih otrok) presegal mejo socialne varnosti. Ustavno sodišče je zato pobudnici v tem delu priznalo pravni interes za vložitev pobude.
5. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 27. člena ZSV sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je po sprejemu pobude nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
6. Pobudnica se v pobudi sklicuje na 3. člen KOP in tretji odstavek 10. člena Pakta ESKP, ki zavezujeta Slovenijo. Varstvo družine in otrok zagotavljata tretji odstavek 53. člena in 56. člen Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano določbo preizkusilo najprej z vidika navedenih določb Ustave.
B. – II.
7. Denarna socialna pomoč je namenjena samski osebi(*1) oziroma družini, ki si sredstev v višini minimalnega dohodka ne more zagotoviti zaradi razlogov, na katere ne more vplivati. Namen denarne socialne pomoči je torej zagotavljanje sredstev za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Po 19. členu ZSV se šteje, da je upravičencu preživetje omogočeno, če so mu zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom.(*2) O upravičenosti do denarne socialne pomoči na prvi stopnji na vlogo upravičenca odloča center za socialno delo. člen 25 ZSV določa način določitve višine denarne socialne pomoči. Za upravičenca, ki po tem zakonu nima lastnih dohodkov, se določi v višini minimalnega dohodka, ki po tem zakonu pripada upravičencu. Višina denarne socialne pomoči za druge upravičence (tj. za tiste, ki imajo lastne dohodke) se določi kot razlika med minimalnim dohodkom, ki pripada upravičencu, in med njegovimi dohodki, ugotovljenimi na način, ki ga določa ta zakon. Za družino(*3) se določi kot razlika med seštevkom minimalnih dohodkov, ki pripadajo posameznim upravičencem oziroma družinskim članom, in med dohodki vseh družinskih članov, ugotovljenimi na način, ki ga določa ta zakon. Po prvem odstavku 25.a člena ZSV se višina minimalnega dohodka za posameznega družinskega člana v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena tega zakona določi po naslednjih merilih: prva odrasla oseba v družini: 1, vsaka naslednja odrasla oseba v družini: 0,7, otrok do 18 let in polnoletni otrok, ki so ga starši dolžni preživljati zaradi rednega šolanja: 0,3.(*4) Člen 27 ZSV v prvem odstavku določa, da se v lasten dohodek (med drugim) štejejo dediščine, darila, dohodki in prejemki, ki so vir dohodnine, ter vsi drugi dohodki in prejemki, čeprav niso obdavčljivi, prejeti doma oziroma v tujini (npr. plača, bolniško nadomestilo, pokojnina, idr.), razen izrecno navedenih.(*5) Ker preživnina med temi ni izrecno navedena, se v lastni dohodek všteva tudi preživnina, ki jo prejemajo otroci (družinski člani) osebe, ki zaprosi za denarno socialno pomoč.
8. Določba prvega odstavka 54. člena Ustave varuje starševstvo. Po tej določbi imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost staršev je hkrati pravica otrok nasproti staršem. Starševska pravica ima korelat v dolžnosti države, da staršem pomaga pri vzgoji in varstvu otrok.(*6) Ta dolžnost države izhaja iz tretjega odstavka 53. člena Ustave, ki določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere, ter iz prvega stavka prvega odstavka 56. člena Ustave, ki določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. To ustavno določbo je treba razlagati v povezavi z "načelom največje koristi otroka", po katerem je temelj varstva otroka njegova korist, in ki zahteva, da so pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi, da jih vodijo državne ali zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo (prvi odstavek 3. člena KOP).
9. Starši so dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (prvi odstavek 123. člena ZZZDR). Otroka preživljajo starši v okviru skupnega gospodinjstva, če živijo skupaj. Če pa ne živijo skupaj, je dolžan tisti od njiju, ki otroka nima pri sebi, praviloma prispevati za preživljanje v denarju.(*7) Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (128. člen ZZZDR). Po 129. a členu ZZZDR mora sodišče pri odmeri preživnine za otroka upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Otrokova korist terja, da se preživnina odmeri glede na potrebe (konkretnega) otroka, ki zahteva preživljanje, in ne na neke povprečne potrebe otroka njegove starosti.(*8)
10. Kot je pojasnjeno že zgoraj, se na podlagi prvega odstavka 27. člena ZSV v lasten dohodek štejejo vsi dohodki in prejemki, ki so vir dohodnine, ter vsi drugi dohodki in prejemki, čeprav niso obdavčljivi, prejeti doma oziroma v tujini, razen v tej določbi izrecno navedenih. Ker med temi preživnina ni navedena, se pri odločanju o priznanju pravice do denarne socialne pomoči v lasten dohodek šteje tudi preživnina. Iz takšne ureditve izhaja, da zakonodajalec šteje, da se del preživnine uporabi za preživljanje drugih družinskih članov. V navedenem obsegu opisana ureditev iz 27. člena ZSV posega v pravico otroka do preživnine, ki mu pripada na podlagi prvega odstavka 54. člena Ustave.
11. Ustavno sodišče mora zato odgovoriti na vprašanje, ali je takšen poseg dopusten. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se glede na tretji odstavek 15. člena Ustave človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejijo zaradi pravic drugih oziroma zaradi javne koristi. To pomeni, da mora zakonodajalec za omejevanje pravic imeti ustavno dopustne razloge. Razlogi, ki bi utemeljevali dopustnost opisanega posega, niso razvidni niti iz zakonodajnega gradiva niti iz pojasnil, ki sta jih Ustavnemu sodišču posredovala Vlada in Ministrstvo. Pri tem je treba ponovno poudariti, da je državi z Ustavo naložena dolžnost zagotavljanja posebnega varstva otrok (tretji odstavek 53. člena in 56. člen). Navedeno pomeni, da mora država pri urejanju vprašanj, ki lahko ogrozijo oziroma prizadenejo pravice otrok, postopati še posebno skrbno in iskati rešitve, ki naj to posebno varstvo v največji možni meri zagotovijo. Po ustaljeni ustavnosodni presoji namreč posebno varstvo pomeni zagotovitev posebnih pravic ali večjega obsega pravic. Ob tem, da 3. člen KOP od držav zahteva, da so jim pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki otrokove koristi glavno vodilo, so se države podpisnice zavezale tudi, da bodo otroku zagotovile takšno varstvo in skrb, kakršno je potrebno za njihovo blaginjo, upoštevaje pravice in dolžnosti staršev, zakonitih skrbnikov ali drugih posameznikov, ki so zakonsko odgovorni za otroka, in da bodo v ta namen sprejele ustrezne zakonodajne in upravne ukrepe.
12. Prav je, da država s sredstvi, namenjenimi za socialno varnost državljanov, razpolaga racionalno. Vendar upoštevaje navedeno, zgolj zahteva po racionalnem ravnanju s sredstvi, ki jih ima država na razpolago za uresničevanje socialnovarstvenih nalog, ne upravičuje posega v otrokovo pravico do preživnine, kot je urejena v izpodbijani določbi.
13. Ker zakonodajalec ni izkazal, da je imel za tako uzakonjen poseg ustavno dopusten razlog, ni izpolnjen že prvi pogoj, ki ga za omejevanje človekovih pravic zahteva Ustava (tretji odstavek 15. člena), in je izpodbijana ureditev v neskladju s posebnim varstvom otroka iz tretjega odstavka 53. člena in 56. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato 27. člen ZSV razveljavilo, kolikor se na njegovi podlagi v lastni dohodek družine všteva preživnina otrok (1. točka izreka). To pa ne pomeni, da je upoštevanje otrokove preživnine pri odločanju o denarni pomoči družini samo po sebi v neskladju z Ustavo. Stvar presoje zakonodajalca je, da oceni kolikšen del preživnine je namenjen zadovoljevanju skupnih potreb družine (stroški stanovanja, ogrevanje, prehrana) in v tem delu preživnino upošteva pri odmerjanju denarne socialne pomoči oziroma, da sprejme ureditev, po kateri otroka, katerega preživnina dosega oziroma presega minimalni dohodek in so mu s tem zagotovljena sredstva za preživetje, ne šteje med družinske člane po Zakonu.
14. Ker je Ustavno sodišče neskladje izpodbijane ureditve ugotovilo že iz zgoraj navedenih razlogov, ni ocenjevalo drugih pobudničinih očitkov.
15. Pobudnica izrecno izpodbija določbo 28. člena ZSV, po kateri se osebam, ki so poročene, živijo v življenjski skupnosti iz prve alineje prvega odstavka 26. člena tega zakona ali postanejo roditelji in skrbijo za otroka in so jih zaradi šolanja dolžni preživljati starši, ob izpolnjevanju drugih pogojev po tem zakonu v lastni dohodek šteje tudi preživnina, ki jo prejemajo na podlagi izvršljivega pravnega naslova. Ta določba se uporablja le v primerih, ko si otroci ustvarijo novo družino, zaradi šolanja pa so jih še vedno dolžni preživljati starši. Ti otroci se štejejo kot samostojni vlagatelji (odrasle osebe). Glede na navedeno izpodbijana določa ne vpliva na pravni položaj pobudnice. Ker pobudnica ne izkazuje pravnega interesa za oceno ustavnosti izpodbijanega določbe, ki je na podlagi 24. člena ZUstS pogoj za vložitev pobude za začetek postopka, je Ustavno sodišče njeno pobudo v tem delu zavrglo (3. točka izreka).
B. – III.
16. Pobudnica izpodbija tudi ZSDP,(*9) ker v okviru ureditve pogojev za pridobitev otroškega dodatka upošteva izvršljivo in ne dejansko plačane preživnine. S katero ustavno pravico naj bi bila takšna zakonska ureditev v neskladju, pobudnica ne pojasni. Iz 73. člena ZSDP, ki določa dohodke, ki se vštevajo v bruto dohodke, katerih seštevek je podlaga za izračun skupnega dohodka družine, izhaja, da se med bruto dohodke vštevajo tudi preživnine v višini pravnega izvršilnega naslova, razen v primerih, ko se dokaže, da je storjeno vse, da bi preživninski upravičenec preživnino izterjal. V ta namen je vlogi za uveljavitev pravice do otroškega dodatka treba priložiti predlog za izvršbo s potrdilom sodišča o njegovi vložitvi ali sklep o izvršbi ali dokazilo o neuspeli izvršbi ali potrdilo pristojnega ministrstva, da je pričel teči postopek za izterjavo preživnine iz tujine. Po isti določbi se med bruto dohodke upošteva tudi nadomestilo preživnine. Glede na navedeno ureditev torej lahko pobudnica v okviru konkretnega postopka za uveljavitev pravice do otroškega dodatka pred centrom za socialno delo dokazuje, da ne prejema preživnine v višini izvršljivega naslova. Če dokaže, da preživnina ni izvršljiva, se pri izračunu otroškega dodatka ne upošteva. V zvezi z navedenim Ustavno sodišče opozarja tudi na pojasnila Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Morebitne nepravilnosti v konkretnem postopku za dodelitev otroškega dodatka je mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper posamične akte, s katerimi je bila vloga za dodelitev otroškega dodatka zavrnjena, ne more pa jih obravnavati Ustavno sodišče v okviru presoje predpisa. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrnilo kot očitno neutemeljeno (4. točka izreka).
17. Pobudnica očita neustavnost tudi opredelitvi velike družine(*10) v zvezi s pravico do dodatka za veliko družino po 77. členu ZSDP. Ker pobudnica za to ni navedla razlogov, Ustavno sodišče pobude v tem delu ni moglo preizkusiti. Pobudo je zato v tem delu zavrnilo kot očitno neutemeljeno (4. točka izreka).
18. Pobudnica izpodbija tudi ZVOD, ki je prenehal veljati z uveljavitvijo ZSDP.(*11) Za presojo predpisa, ki je prenehal veljati, morajo biti izpolnjene procesne predpostavke iz 47. člena ZUstS. Ker pobudnica obstoja teh ni izkazala, je Ustavno sodišče njeno pobudo v tem delu zavrglo (5. točka izreka).
B – IV.
19. Pobudnica predlaga, naj ji Ustavno sodišče prisodi odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi kršitve človekovih in otrokovih pravic. Ustavno sodišče pojasnjuje pobudnici, da ni pristojno odločati o takšnih zahtevkih. Odškodninske zahtevke zaradi morebitne škode, ki bi ji bila povzročena z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa ali nosilca javnih pooblastil, lahko uveljavlja pobudnica pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave) šele po izčrpanju pravnih sredstev, v tem postopku pa lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo (6. točka izreka).
C.
20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 6. in 25. člena, drugega odstavka 26. člena in 43. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Prvo točko izreka je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Modrijan. Točke dve do šest izreka je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
(*1) Po 26. členu ZSV je samska oseba le oseba, ki po tem zakonu nima družinskih članov.

(*2) Osnovni znesek minimalnega dohodka določa 22. člen ZSV. Leta 2005 znaša osnovni znesek minimalnega dohodka 46.981 tolarjev.

(*3) V družino se štejejo naslednje osebe oziroma družinski člani:
– zakonec oziroma oseba, ki živi z osebo, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, najmanj eno leto v življenjski skupnosti, ki je po ZZZDR v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo,
– otroci osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, dokler jih je ta dolžna preživljati – v primeru študija najdlje do zaključka dodiplomskega študija oziroma do dopolnjenega 26. leta starosti, v primeru šolanja na visoki stopnji, ki traja pet ali šest let, ali če zaradi daljše bolezni ali poškodbe ali služenja vojaškega roka med šolanjem otrok šolanja ni končal v predpisanem roku, pa še toliko časa, kolikor se je šolanje zaradi teh razlogov podaljšalo,
– pastorki osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, dokler ima ta z enim od njegovih staršev, ki je dolžan preživljati svojega otroka, sklenjeno zakonsko zvezo ali razmerje iz prve alineje,
– mladoletni vnuki, nečaki in bratje oziroma sestre osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ali osebe iz prve alineje, če ta oseba preživlja svoje mladoletne vnuke, nečake ali brate oziroma sestre, ki so brez staršev.
V družino se šteje tudi odrasla oseba, ki jo je na podlagi zakona ali drugega pravnega naslova (v pretežnem delu) dolžan preživljati kdo od članov družine, če nima lastnih dohodkov oziroma premoženja v višini minimalnega dohodka.
V družino pa se ne štejejo:
– zakonec osebe, ki uveljavlja družinsko socialno pomoč, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino,
– otroci, ki ob razvezi zakonske zveze ali skupnosti iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZSV niso bili dodeljeni v vzgojo in varstvo osebi, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ali osebi iz prej navedene alineje,
– otroci in pastorki iz druge in tretje alineje prvega odstavka 26. člena ZSV, ki se poročijo ali živijo v življenjski skupnosti iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZSV ali postanejo roditelji ter skrbijo za otroka.

(*4) Po drugem odstavku 25.a člena ZSV se višina minimalnega dohodka za enostarševsko družino poveča za 30 % osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena ZSV.
Po tretjem odstavku 25.a člena ZSV se kot prva odrasla oseba v družini šteje samska oseba oziroma tisti od zakoncev oziroma oseb, ki živita v življenjski skupnosti iz prve alineje prvega odstavka 26. člena tega zakona, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči.
Po četrtem odstavku istega člena se za naslednjo odraslo osebo v družini šteje polnoletna oseba, ki se po tem zakonu šteje v družino, in ki ni otrok iz zadnje alineje prvega odstavka tega člena.

(*5) V lastni dohodek se ne štejejo naslednji dohodki:
– dodatek za pomoč in postrežbo in drugi prejemki za nego in pomoč,
– otroški dodatek,
– dodatek za nego otroka,
– pomoč za opremo novorojenca,
– stroški za prevoz na delo in prehrano med delom,
– štipendije in drugi prejemki, ki so namenjeni ali omogočajo usposabljanje ali izobraževanje,
– dohodki od občasnega dela invalidov, ki so vključeni v institucionalno varstvo po prvem odstavku 16. člena tega zakona in ki jih pridobijo izven kriterijev redne zaposlitve,
– sredstva, namenjena odpravi posledic elementarne nesreče.

(*6) Končina Peternel M. v Šturm L. (ured.): Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 571, tč. 2.

(*7) Zupančič K., Družinsko pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1999, str. 159.

(*8) Glej Novak B. v Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih s pojasnili Karla Zupančiča in Barbare Novak, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 96.

(*9) Po 65. členu ZSDP se z otroškim dodatkom staršem oziroma otroku zagotovi dopolnilni prejemek za preživljanje, za vzgojo in za izobraževanje, kadar dohodek na družinskega člana ne presega meje dohodkovnega razreda po tem zakonu.

(*10) Velika družina po ZSDP je družina, ki ima tri ali več otrok, ki izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 70. člena tega zakona.

(*11) ZVOD je veljal le za obdobje od 1. 5. 2001 do 31. 12. 2001, saj je s 1. 1. 2002 začel veljati ZSDP, ki ureja tudi pravico do otroškega dodatka.