Uradni list

Številka 53
Uradni list RS, št. 53/2005 z dne 31. 5. 2005
Uradni list

Uradni list RS, št. 53/2005 z dne 31. 5. 2005

Kazalo

2232. Odločba o ugotovitvi, da je bil 5. člen Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora, kolikor je kot pogoj za legalizacijo počitniškega objekta na zemljišču parc. št. 1218/78 k.o. Šenturška Gora z oznako 256 predpisoval izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo žičnic, v neskladju z Ustavo in zakonom, stran 5273.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Iva Gašperiča in Marije Langbauer Gašperič iz Kamnika, ki ju zastopa Matjaž Kušar, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 12. maja 2005
o d l o č i l o:
1. Člen 5 Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora (Uradni list RS, št. 45/94) je bil, kolikor je kot pogoj za legalizacijo počitniškega objekta na zemljišču parc. št. 1218/78 k.o. Šenturška Gora z oznako 256 predpisoval izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo žičnic, v neskladju z Ustavo in z zakonom. Ta ugotovitev ima učinek razveljavitve.
2. Pobudnika lahko v roku 30 dni po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije zahtevata podaljšanje odloga prisilne izvršbe odločbe Ministrstva za okolje, prostor in energijo, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 356-02-04-7/02-CE z dne 10. 12. 2002, do odločitve o gradbenem dovoljenju za objekt iz prejšnje točke, če bosta vlogi za njegovo izdajo priložila dokazilo o vplačilu predpisanega depozita za legalizacijo objekta po takrat veljavnih predpisih. Do odločitve o izdaji gradbenega dovoljenja učinkuje zadržanje izvršitve navedene inšpekcijske odločbe.
O b r a z l o ž i t ev
A)
1. Pobudnika navajata, da sta kupila leseno počitniško hišico, ki je bila grajena brez dovoljenja za gradnjo. Zato naj bi na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93 – v nadaljevanju: Novela ZUN) predlagala odlog prisilne izvršbe oziroma sta vložila zahtevo za legalizacijo objekta. O tej zahtevi naj še ne bi bilo odločeno, pač pa je gradbeni inšpektor na podlagi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju: ZUN) izdal odločbo, ki jima nalaga, naj sporni objekt odstranita, ker je grajen brez dovoljenja za gradnjo. Izpodbijata 5. člen Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora (v nadaljevanju: Odlok), kolikor ureja njuno počitniško hišico na zemljišču parc. št. 1218/78 k.o. Šenturška Gora z oznako 256. Menita namreč, da je prav ta določba Odloka povzročila navedeno nevzdržno stanje, ker predpisuje, da hišica leži v rezervatu predvidenih žičnic in do izdaje lokacijskega dovoljenja za njihovo gradnjo njena legalizacija ni dopustna. Navedena določba Odloka naj bi bila nejasna in nedoločena, zato je v neskladju z 2. členom Ustave. Na njeni podlagi naj bi bila legalizacija njunega objekta odvisna od izdaje konkretnega akta v upravnem postopku, ki se lahko začne le na zahtevo investitorja. To naj bi pomenilo, da je legalizacija njunega objekta časovno nedoločena ter odvisna od volje investitorja in upravnega organa, ki odloča o izdaji dovoljenja. Menita, da sta v primerjavi z investitorjem žičnic v neenakopravnem položaju, saj bi prav njihova morebitna gradnja predstavljala poseg v njuno lastninsko pravico na zemljišču oziroma bi terjala njegovo razlastitev, če bi zanjo obstajali predpisani pogoji. Izpodbijana določba Odloka naj bi bila zato v neskladju tudi z drugim odstavkom 14. člena in s 33. členom Ustave, s 14. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) in s 1. členom Prvega protokola k EKČP. Pobudnika predlagata, naj Ustavno sodišče to določbo Odloka odpravi.
2. Občina odgovarja, da sta pobudnika vložila pobudo dne 27. 9. 2004, vendar je Odlok po 44. členu Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Cerklje na Gorenjskem (Uradni vestnik Občine Cerklje na Gorenjskem, št. 3/04 – v nadaljevanju: Odlok o PUP) prenehal veljati že dne 15. 9. 2004. Njunega objekta naj v primeru morebitne razveljavitve ali odprave izpodbijane določbe Odloka ne bi bilo mogoče legalizirati niti po starih niti po novih prostorskih ureditvenih pogojih za to območje. Poskus legalizacije njunega objekta naj bi izhajal le iz izpodbijane določbe Odloka, ki jo je sprejela nekdanja skupna Občina Kranj.
B)
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-274/04 z dne 13. 10. 2004 sprejelo pobudo in do končne odločitve zadržalo izvršitev odločbe gradbenega inšpektorja.
4. Ker je izpodbijana določba Odloka pred vložitvijo pobude prenehala veljati, sta bila pobudnika pozvana, naj v skladu s 47. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) izkažeta pogoje za nadaljevanje postopka. Odgovorila sta, da je Odlok po 44. členu Odloka o PUP sicer prenehal veljati, vendar se na podlagi 43. člena citiranega akta postopki, začeti pred njegovo uveljavitvijo, končajo po določbah do takrat veljavnih odlokov o prostorskih ureditvenih pogojih, zato vztrajata pri pobudi.
5. Na podlagi 44. člena Odloka o PUP je z dnem njegove uveljavitve Odlok prenehal veljati. Po 43. člena Odloka o PUP se vsi postopki za izdajo gradbenega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega akta, dokončajo po določbah do takrat veljavnih odlokov o prostorskih ureditvenih pogojih, razen v primeru, ko stranka pisno zahteva postopek v skladu z novim odlokom in priloži ustrezno dokumentacijo. Ker po navedbah Občine legalizacija sporne gradnje po določbah Odloka o PUP ni mogoča, pisne zahteve za odločanje v skladu s temi prostorskimi ureditvenimi pogoji ne bo. Vendar o zahtevi pobudnikov za legalizacijo njune nezakonite gradnje še ni odločeno. Gre za odločanje o izdaji dovoljenja za njeno gradnjo, zato se na podlagi 43. člena Odloka o PUP v obravnavanem primeru izpodbijana določba Odloka še uporablja. Pobudnika zato izkazujeta pravovarstveno potrebo za nadaljevanje postopka.
6. Odlok je sprejela Občina Kranj, vendar je na podlagi Statuta Občine Cerklje na Gorenjskem (Uradni vestnik Gorenjske, št. 7/95 in nasl.) urejal legalizacijo nezakonitih gradenj na območju te občine. V 5. členu je ta akt našteval posege, katerih legalizacija ni dopustna. Med njimi je bil v zadnji alineji te določbe Odloka naveden sporni počitniški objekt na zemljišču parc. št. 1218/78 k.o. Šenturška Gora z oznako 256. Po tej določbi Odloka leži objekt v rezervatu predvidenih žičnic. Do izdaje lokacijskega dovoljenja za gradnjo žičnic njegova legalizacija ni bila dopustna.
7. Pobudnika izpodbijani določbi Odloka med drugim očitata, da ureja legalizacijo njunega objekta nejasno in nedoločeno, zato je v neskladju z 2. členom Ustave.
8. Načela pravne države (2. člen Ustave) zahtevajo, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče, tudi z uporabo pravil o interpretaciji pravnih norm, nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme.
9. Odlok je bil akt legalizacije, sprejet na podlagi Novele ZUN in podzakonskih predpisov, sprejetih na njeni podlagi. Na podlagi 179. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – ZureP-1) je sicer citirana novela zakona prenehala veljati, vendar je takrat dala možnost legalizacije vseh tistih posegov v prostor, katerih lastniki so to v zakonitem roku zahtevali in plačali nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora zaradi nezakonitih gradenj. Med podzakonske predpise, ki so natančneje urejali legalizacijo teh gradenj, je sodilo Navodilo za pripravo prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora (Uradni list RS, št. 56/93 – v nadaljevanju: Navodilo). Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-258/94 z dne 17. 6. 1999 (Uradni list RS, št. 56/99 in OdlUS VIII, 153) že presodilo, da je Navodilo določalo vrstni red izvedbe strokovnih opravil pred razvrščanjem nezakonitih gradenj v aktih legalizacije. V njih je bilo treba te gradnje razvrstiti na enega izmed treh možnih načinov: to je med gradnje, katerih legalizacija ni bila dopustna; med gradnje, katerih legalizacija je bila dopustna s pogojem sanacije; ali med gradnje, katerih legalizacija je bila dopustna brez sanacije (7. člen Navodila). Odlok je bil torej predpis, ki je na podlagi Novele ZUN in Navodila neposredno urejal pravice in pravni položaj upravičencev do legalizacije. Zato tudi načela pravne države (2. člen Ustave) terjajo, da ti lahko že iz njega povsem jasno in razumljivo ugotovijo, ali je na njegovi pravni podlagi legalizacija njihovega objekta dopustna.
10. Po izpodbijani določbi Odloka legalizacija spornega objekta ni bila dopustna do izdaje lokacijskega dovoljenja za gradnjo žičnic. Izdaja tega dovoljenja za njihovo gradnjo ni bila urejena, zato sploh ni mogoče ugotoviti, ali je bila oziroma kdaj bi bila legalizacija spornega objekta dopustna. Ta določba Odloka je bila torej, kolikor ni dopuščala legalizacije te gradnje zaradi morebitne odločitve o gradnji žičnic oziroma do izdaje lokacijskega dovoljenja za njihovo gradnjo, v neskladju z Novelo ZUN in Navodilom, izdanim na njeni podlagi, ter v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave. Ker gre za določbo predpisa, ki je prenehala veljati, je Ustavno sodišče na podlagi 47. člena ZUstS ugotovilo, da je bila izpodbijana določba Odloka, kolikor je omejevala legalizacijo tega objekta z navedenim nejasnim in nedoločnim pogojem, neustavna in nezakonita. Tej svoji ugotovitvi je dalo učinek razveljavitve navedenega pogoja. Učinek razveljavitve, in ne odprave, je dalo Ustavno sodišče tej ugotovitvi zato, ker na podlagi tega dela določbe Odloka niso nastale škodljive posledice, ki bi jih bilo treba odpraviti, saj je Ustavno sodišče začasno zadržalo izvršitev odločbe gradbenega inšpektorja. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila izpodbijana določba Odloka v tem delu neustavna in nezakonita že iz navedenih razlogov, ni presodilo še drugih očitkov pobudnikov.
11. Na podlagi odločitve Ustavnega sodišča je prenehal veljati pogoj za legalizacijo spornega objekta, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil neustaven in nezakonit. Upravna enota je zato dolžna ob vložitvi zahteve pobudnikov za izdajo gradbenega dovoljenja šteti, kot da v Odloku navedenega pogoja ni. Na podlagi 14. člena Novele ZUN je lahko investitor v primeru možnosti legalizacije gradnje zahteval podaljšanje odloga prisilne izvršbe do izdaje uporabnega dovoljenja, če je vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja priložil dokazilo o vplačilu takrat predpisanega depozita. Ustavno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve te odločbe. Pobudnika lahko v roku 30 dni po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije uveljavljata podaljšanje odloga prisilne izvršbe do odločitve o gradbenem dovoljenju za sporni objekt, če bosta vlogi za njegovo izdajo priložila dokazilo o vplačilu depozita, ki sta ga bila dolžna plačati po takrat veljavnih predpisih. Ustavno sodišče je odločilo tudi, da do odločitve o izdaji gradbenega dovoljenja učinkuje zadržanje prisilne izvršbe inšpekcijske odločbe, ki jima nalaga, da sporni objekt odstranita in na zemljišču vzpostavita prejšnje stanje.
C)
12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Krisper Kramberger in Modrijan ter sodnik Janko.
Št. U-I-274/04-12
Ljubljana, dne 12. maja 2005.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l. r.