Uradni list

Številka 34
Uradni list RS, št. 34/2005 z dne 1. 4. 2005
Uradni list

Uradni list RS, št. 34/2005 z dne 1. 4. 2005

Kazalo

1136. Odločba o razveljavitvi sklepov Vrhovnega soišča, Višjega delovnega in socialnega sodišča ter Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ter o vrnitvi zadeve v novo odločanje, stran 3146.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o.p., d.n.o., Z., na seji dne 17. marca 2005
o d l o č i l o:
1. Sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 234/2003 z dne 18. 5. 2004, sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 877/2003 z dne 17. 7. 2003 in sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. II Pd 978/2001 z dne 20. 3. 2003 se razveljavijo.
2. Zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo ustavnega pritožnika, s katero je ta uveljavljal varstvo zoper nezakonito prenehanje delovnega razmerja, z obrazložitvijo, da »ne more zahtevati sodnega varstva pri pristojnem sodišču, saj se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ pri delodajalcu«. Višje delovno in socialno sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi je med drugim zapisalo, da tožnik zoper delodajalko ni vložil nikakršne pisne zahteve ali ugovora, kar predstavlja procesno predpostavko za vložitev tožbe, in da na takšno odločitev sodišča ne more vplivati dejstvo, da se je tožnik po odpovedi zaposlitve obrnil na inšpektorja za delo. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo. V obrazložitvi je med drugim zapisalo, da je pravilna odločitev nižjih sodišč, da tožba ni dopustna, saj je predhodno izveden postopek pri delodajalcu procesna predpostavka, iz izvedenih dokazov pa izhaja, da delavec ni vložil nikakršnega ugovora v skladu s prvim odstavkom 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. – v nadaljevnju: ZTPDR). Iz obrazložitve Vrhovnega sodišča še izhaja, da bi moral biti tak postopek izveden ne glede na to, da se je delavec obrnil na inšpektorja za delo, in da »tožniku ni bila dana pravica do sodnega varstva, ker pač ni bila izpolnjena procesna predpostavka … zaradi napačnega ravnanja tožnika samega«.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Navaja, da ni poslal posebnega dopisa oziroma zahteve delodajalcu, vendar je ravnanje svojega delodajalca prijavil Inšpektoratu Republike Slovenije za delo, na tej podlagi pa je dne 26. 7. 2001 inšpektor za delo opravil inšpekcijski pregled, pri katerem sta bila navzoča ustavni pritožnik in delodajalec, ki sta podpisala tudi zapisnik o opravljenem pregledu. Iz zapisnika je razvidno, da je delavec (ustavni pritožnik) trdil, da ni nikoli podpisal sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, delodajalec pa je te očitke zavrnil in ga ni želel vzeti nazaj na delo. Po mnenju ustavnega pritožnika je s takšnim ravnanjem uveljavljal pravice pri delodajalcu, vendar je bil neuspešen. Pritožnik sodiščem očita, da so razlagala zakonske določbe o predhodnem postopku pri delodajalcu kot procesni predpostavki za dopustnost tožbe togo in formalistično, tako da je bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva, namesto da bi jih razlagala v korist varovanja ustavne pravice. Navaja, da je namen zakonske določbe, po kateri mora delavec pred vložitvijo tožbe zahtevati varstvo pravic z ugovorom ali zahtevo pri delodajalcu, v tem, da se omogoči ureditev razmerij na miren način, brez posredovanja sodišča. Način uveljavljanja varstva pravic delavca pri delodajalcu pa v zakonu ni določen in ni nikjer navedeno, da delavec tega varstva ne bi mogel zahtevati prek inšpektorja za delo. Pritožnik še dodaja, da je njegov delodajalec organiziran kot samostojni podjetnik, zato je o zahtevah delavcev pristojen odločati delodajalec sam. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 22. člena Ustave pritožnik navaja, da nikoli ni bil zaslišan v sodnem postopku in mu zato ni bila dana možnost, da bi pojasnil svoja stališča glede spornega vprašanja, ali je pri delodajalcu uveljavljal varstvo svojih pravic.
3. Senat Ustavnega sodišča je na seji dne 22. 2. 2005 sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevnju: ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču in v skladu z 22. členom Ustave nasprotni stranki v postopku pred delovnim sodiščem (C. C., s.p., Č. Č., V. V.), ki nanjo nista odgovorila.
B)
4. V obravnavani zadevi gre za vprašanje izčrpanja na rok vezanega predhodnega varstva pravic pri delodajalcu kot procesne predpostavke za dostop do sodišča v delovnem sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja. Predmet presoje Ustavnega sodišča v tem postopku je vprašanje, ali je sodišče s preozko oziroma z ustavno neskladno razlago določbe drugega odstavka 83. člena ZTPDR pritožniku nedopustno odreklo dostop do sodišča in do meritorne odločitve v sporu ter s tem kršilo njegovo pravico do sodnega varstva, ki mu jo zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave.
5. Drugi odstavek 83. člena ZTPDR je določal: »Delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve.« V obravnavani zadevi je sodišče štelo, da delavec ni izpolnil navedene procesne predpostavke. Takšno stališče je zavzelo na podlagi ugotovitve, da delavec ni vložil ugovora oziroma zahteve za varstvo pravic pri delodajalcu v skladu z 80. členom ZTPDR; (*1) pritožbeno sodišče ob tem še izrecno zahteva, da bi moral delavec vložiti pisno zahtevo ali ugovor. Dejstvo, da se je pritožnik obrnil na inšpektorja za delo in prek njega zahteval varstvo svojih pravic od delodajalca, po mnenju sodišč ni pomembno, saj to ne more nadomestiti navedenega postopka z zahtevo oziroma z ugovorom pri delodajalcu.
6. Takšna interpretacija drugega odstavka 83. člena ZTPDR, kot so jo zavzela sodišča v izpodbijanih sklepih, je v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave in zato krši pritožnikovo pravico do sodnega varstva. Procesno predpostavko predhodnega uveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu iz drugega odstavka 83. člena ZTPDR, ki za delavca pomeni omejitev pravice do sodnega varstva, je treba razlagati restriktivno, v korist pravici delavca do dostopa do sodišča, in predvsem v skladu z namenom, s katerim je ta procesna predpostavka predpisana. Postopanje, ki ga je zavzel ustavni pritožnik, ko je varstvo svojih pravic pri delodajalcu uveljavljal prek inšpektorja za delo oziroma z njegovim posredovanjem, izpolnjuje vse zahteve iz drugega odstavka 83. člena ZTPDR: delavec se je pred vložitvijo tožbe obrnil na (pristojni organ) delodajalca. Več navedena določba ne zahteva. Ta določba nikjer ne določa, da bi moral delavec vložiti prav pisno zahtevo ali ugovor, ali da ne bi mogel uveljavljati svoje zahteve oziroma ugovora ob navzočnosti inšpektorja za delo, ki ga pravna ureditev predvideva prav z namenom zagotavljanja učinkovitega izvajanja delovnopravnih predpisov in spoštovanja pravic delavcev. Določbe 80. člena ZTPDR in naslednjih, ki delavcem zagotavljajo določeno pravico (do ugovora oziroma zahteve), sodišča ne bi smela razlagati omejevalno in se nanje v škodo delavcev sklicevati pri uporabi drugega odstavka 83. člena ZTPDR, iz katerega izhajajo za delavca obveznosti glede izpolnjevanja procesne predpostavke za dostop do sodnega varstva. Namen oziroma cilj procesne predpostavke predhodnega uveljavljanja pravic pri delodajalcu je v tem, da se poskuša rešiti spor in urediti razmerja med delavcem in delodajalcem v skladu z veljavnimi delovnopravnimi predpisi na miren način, brez posredovanja sodišča, kjer je to mogoče. Tak poskus rešitve spora med delavcem in delodajalcem je bil ob posredovanju inšpektorja za delo izveden. Razlaga sodišča, po kateri bi moral delavec ob tem še dodatno vložiti zahtevo oziroma ugovor pristojnemu organu delodajalca, čeprav je ta že ob inšpekcijskem pregledu jasno izrazil svoje stališče, da zavrača očitke delavca, ne izhaja iz besedila drugega odstavka 83. člena ZTPDR. Zato je sodišče s takšno razlago nedopustno poseglo v pritožnikovo pravico do sodnega varstva.
7. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila z izpodbijanimi sklepi kršena pritožnikova pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, jih je razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku sodišče ne bo smelo ustavnemu pritožniku odreči meritorne odločitve v zadevi, razen če bo ugotovilo obstoj kakšnih drugih procesnih ovir, pri čemer bo moralo upoštevati razloge iz obrazložitve te odločbe. Ker je Ustavno sodišče izpodbijane sklepe razveljavilo že zaradi kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave, se mu v presojo navedb o drugih kršitvah ni bilo treba spuščati.
C)
8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-445/04-10
Ljubljana, dne 17. marca 2005.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l. r.
(*1) Prvi odstavek 80. člena ZTPDR je določal: »Delavec ima pravico pristojnim organom v organizaciji oziroma delodajalcu vložiti zahteve za uveljavljanje njegovih pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper sklepe, ki jih ti organi sprejemajo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih.« Nadaljnje določbe ZTPDR so podrobneje urejale sam postopek z ugovorom ali zahtevo (roke, zadržanje, obravnavanje na seji, itd.). Določba 80. člena ZTPDR in naslednje so torej delavcu zagotavljale določeno pravico (do ugovora ali zahteve).

AAA Zlata odličnost