Uradni list

Številka 117
Uradni list RS, št. 117/2004 z dne 29. 10. 2004
Uradni list

Uradni list RS, št. 117/2004 z dne 29. 10. 2004

Kazalo

4819. Odločba o razveljavitvi sklepov Okrožnega sodišča v Ljubljani, stran 14136.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., in mag. C. C. iz V. V., ki jo zastopa Č. Č., odvetnik v U., na seji dne 13. oktobra 2004
o d l o č i l o:
1. Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 592/2002 z dne 13. 5. 2002 v delu, ki se nanaša na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Kpd 249/2000 z dne 11. 4. 2002, ter sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Kpd 249/2000 z dne 11. 4. 2002 se razveljavita.
2. Odločitev iz prejšnje točke začne učinkovati 30 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Ustavna pritožba dr. A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 592/2002 z dne 13. 5. 2002, v delu, ki se nanaša na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II. Kpd 249/2000 z dne 28. 2. 2002, se zavrže.
4. Ustavna pritožba dr. A. A. in mag. C. C. zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1011/2001 z dne 19. 10. 2001 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Kpd 249/2000 z dne 25. 7. 2001 se zavrže.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Ustavna pritožnika dr. A. A. in mag. C. C. sta 17. 12. 2001 vložila ustavno pritožbo zoper sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1011/2001, s katerim je ta zavrnil njuno pritožbo zoper sklep preiskovalne sodnice v zadevi št. II Kpd 249/2000 z dne 25. 7. 2001, s katerim je različnim bankam, pri katerih imata odprte bančne račune, prepovedala izplačilo zneskov na teh računih bodisi ustavnima pritožnikoma bodisi komurkoli po njunem nalogu. Namen tega ukrepa naj bi bilo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi skladno s 502. členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP), ki naj bi jo ustavna pritožnika pridobila s storitvijo kaznivega dejanja pranja denarja iz 252. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: KZ). V ustavni pritožbi navajata, da od prvega takšnega sklepa preiskovalne sodnice do vložitve ustavne pritožbe, torej že več kot leto dni, sploh nista v kazenskem postopku, ker državni tožilec po njunem mnenju nima niti osnovnih elementov, da bi vložil zahtevo za uvedbo preiskave. Oba ustavna pritožnika naj bi bila zaradi teh sklepov in zaradi nepravnomočno končanega kazenskega postopka brez sredstev za preživljanje zase in za svojega otroka. Takšno ravnanje naj bi predstavljalo kršitev njunih pravic iz 2., 27. in 67. člena Ustave ter vrste drugih pravic iz Ustave in iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94 – EKČP). Poleg tega navajata, da senat Okrožnega sodišča pri odločanju o pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice ni upošteval vseh pojasnil in listin, ki sta jih zbrala v podporo svojih stališč. To naj bi pomenilo kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave ter pravice do izvajanja dokazov v svojo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Več kot leto dni trajajoč predkazenski postopek naj bi pomenil tudi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do poštenega sojenja.
2. Ustavni pritožnik dr. A. A. je dne 4. 6. 2002 razširil ustavno pritožbo na sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 592/2002, s katerim je ta zavrnil njegovo pritožbo zoper sklepa preiskovalne sodnice v isti zadevi. S prvim od sklepov z dne 28. 2. 2002 je Slovenski zadružni kmetijski banki, d.d., Š., prepovedala izplačilo zneskov z računa, ki ga ima pri njej ustavni pritožnik, do 31. 8. 2002. Z drugim sklepom z dne 11. 4. 2002 je banki UBS AG iz S. v S. prepovedala izplačilo zneskov z dveh računov, ki jih ima pri njej ustavni pritožnik, do pravnomočnosti kazenskega postopka zoper ustavnega pritožnika, kolikor bo uveden. V razširitvi ustavne pritožbe smiselno ponavlja trditve iz prve vloge, navaja pa še, da ni upoštevana sorazmernost med premoženjem, ki naj bi bilo domnevno pridobljeno s kaznivim dejanjem, in premoženjem, ki je zamrznjeno zaradi začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi. Poleg tega ustavni pritožnik še navaja, da je zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja iz 252. člena KZ denar ali premoženje, za katerega (storilec) ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Slednje kaznivo dejanje naj bi obstajalo le, če je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, sicer velja domneva nedolžnosti. Ker predhodno kaznivo dejanje še ni bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ni izpolnjen eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, zaradi česar je kršeno načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave. Ustavni pritožnik še poudarja, da je ukrep zoper njega odrejen v predkazenskem postopku, ko je treba pri posegih v posameznikove pravice (v njegovem primeru v pravico iz 33. člena Ustave) postopati posebej previdno in v skladu z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave). V predkazenskem postopku gre namreč le za nizko stopnjo verjetnosti, da je posameznik storil kaznivo dejanje, hkrati pa predkazenski postopek ni časovno omejen, zato je vprašanje, koliko časa lahko traja ukrep zoper njega. Meni, da kazenski postopek zoper njega dejansko že teče in da bi mu zato morala pripadati pravica do sojenja v razumnem roku.
3. Senat Ustavnega sodišča je 1. 10. 2002 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo v delu, ki se nanaša na sklep zunajobravnavnega senata z dne 13. 5. 2002, kolikor se je ta nanašal na še veljavni sklep preiskovalne sodnice z dne 11. 4. 2002. O ostalem delu ustavne pritožbe Ustavno sodišče še ni odločalo. Hkrati je senat Ustavnega sodišča izdal začasno odredbo, po kateri je morala preiskovalna sodnica v roku tridesetih dni ugotoviti, ali ima ustavni pritožnik dr. A. A. potrebna sredstva in možnosti za lastno preživljanje in za preživljanje oseb, ki jih je dolžan preživljati, ter v primeru, če jih nima, dovoliti, da se ustavnemu pritožniku omogoči izplačilo iz bančnih računov, navedenih v sklepu, v obsegu, kolikor je to nujno potrebno za njegovo preživljanje in za preživljanje oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati.
4. Preiskovalna sodnica je dne 18. 11. 2002 izdala sklep, po katerem izpodbijani sklep, glede katerega je senat Ustavnega sodišča ustavno pritožbo sprejel v obravnavo, ostane v celoti v veljavi. Ugotovila je namreč, da imata ustavna pritožnika zadostna sredstva in možnosti za preživljanje sebe in svoje družine.
5. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo poslalo v odgovor Okrožnemu sodišču, ki pa nanjo ni odgovorilo.
6. Preiskovalna sodnica je dne 14. 3. 2003 izdala sklep, naj se sprostijo sredstva na računih, ki jih ima ustavni pritožnik dr. A. A. pri banki UBS AG S. in ki jih je blokirala s sklepom dne 11. 4. 2002. V obrazložitvi je zapisala, da je ob začasnem zavarovanju treba postopati hitro, v konkretni zadevi pa naj bi potekli vsi sprejemljivi roki, v okviru katerih bi sodišče še lahko podaljševalo predmetni sklep o blokadi sredstev. Zoper sklep preiskovalne sodnice se je pritožil okrožni državni tožilec, njegovi pritožbi pa je zunajobravnavni senat ugodil in sklenil, da sporni sklep z dne 11. 4. 2002 ostane v veljavi.
B)–I
7. Sklep, s katerim je Okrožno sodišče zamrznilo sredstva na računih pri banki UBS AG S. in zoper katerega je prvotno vloženo ustavno pritožbo razširil ustavni pritožnik dr. A. A., je še v veljavi. Preiskovalna sodnica je sicer dne 14. 3. 2003 izdala sklep, s katerim je banki UBS AG odredila sprostiti sredstva, ki se nahajajo na računih dr. A. A. Vendar sklep o sprostitvi sredstev ni postal pravnomočen, saj ga je zunajobravnavni senat na pritožbo državnega tožilca dne 11. 4. 2003 razveljavil. S tem je sklep preiskovalne sodnice z dne 11. 4. 2002, potrjen s sklepom zunajobravnavnega senata z dne 13. 5. 2002 (prva točka izreka te odločbe), ostal v veljavi.
8. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-296/02 dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 68/04 in OdlUS XIII, 41) presodilo ustavnost določb ZKP, ki urejajo ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Ustavno sodišče je med drugim ugotovilo, da je ZKP v neskladju z Ustavo, ker ne določa trajanja navedenega ukrepa (4. točka izreka omenjene odločbe). Ustavno sodišče je pojasnilo, da mora biti trajanje začasnega zavarovanja kot omejevalnega ukrepa v kazenskem postopku, ki posega v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave v povezavi z lastninsko pravico iz 33. člena Ustave, določno omejeno, da ta ne bi postal nesorazmeren poseg v omenjeni pravici. Omejitev z absolutnim zastaralnim rokom za pregon za kaznivo dejanje, za katerega teče ali pa bo šele tekel kazenski postopek, v ta namen ne zadošča. Nedoločenost trajanja in s tem neomejenost začasnega zavarovanja pomeni, da ZKP s tem omogoča nesorazmeren poseg v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave in v pravico do lastnine iz 33. člena Ustave (točke 31 – 33 obrazložitve omenjene odločbe).
9. V izreku izpodbijanega sklepa preiskovalne sodnice z dne 11. 4. 2002 je določeno, da začasno zavarovanje velja: »…do pravnomočnosti kazenskega postopka zoper osumljene A. A., C. C. in D. D. zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po členu 252 KZ, kolikor bo uveden«. Izpodbijani sklep je s tem deloma nerazumljiv. Niti v njegovem izreku niti v obrazložitvi ni pojasnjeno, kaj je mišljeno s pojmom pravnomočnosti kazenskega postopka. Po naravi stvari in iz izpodbijanega sklepa zunajobravnavnega senata, ki je zavrnil pritožbo zoper sklep preiskovalne sodnice, izhaja, da je bil s tem mišljen pravnomočni zaključek kazenskega postopka.(*1)
10. Okrožno sodišče torej ni jasno določilo trajanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. To je namreč v konkretnem primeru zamejeno le z absolutnim zastaralnim rokom za kazenski pregon, pa še to le v primeru, če bo kazenski postopek zoper ustavnega pritožnika sploh uveden. Ker omejitev z absolutnim zastaralnim rokom za kazenski pregon vsaj v fazi predkazenskega postopka z vidika sorazmernosti posega v pravico do domneve nedolžnosti (27. člen Ustave) in v pravico do lastnine (33. člen Ustave) ne zadošča, je Okrožno sodišče z izpodbijanim sklepom kršilo omenjeni pritožnikovi pravici.
11. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo navedeno kršitev pritožnikovih pravic, se v druge zatrjevane kršitve ni spuščalo. Posledično je razveljavilo sklep preiskovalne sodnice z dne 11. 4. 2002 in sklep zunajobravnavnega senata z dne 13. 5. 2002 v delu, v katerem se nanaša na sklep z dne 11. 4. 2002, ter določilo, da začne razveljavitev učinkovati 30 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (drugi odstavek 40. člena v zvezi z 49. členom Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Pri odločanju je bilo namreč treba upoštevati, da bi takojšnja razveljavitev izničila namen začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Namen tega ukrepa, kot izhaja iz odločbe št. U-I-296/02, je preprečiti, da bi oseba, ki ima domnevno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja ali zaradi njega, to korist uporabila za kriminalno dejavnost ali pa bi jo prenesla, preoblikovala, prikrila ali pa drugače napravila za nedosegljivo za učinkovit odvzem po končanem kazenskem postopku. Takšno ravnanje bi lahko povzročilo stanje, ki bi v večji meri ogrozilo varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin tretjih oseb oziroma ki bi utegnilo biti še bolj v neskladju z Ustavo, kot je nadaljevanje kršitve v obdobju dodatnih 30 dni. V vmesnem obdobju 30 dni bo pristojni državni tožilec, če bo ocenil, da je to potrebno, vložil ustrezno zahtevo za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, sodišče pa bo, še vedno v okviru tega obdobja, moralo ob morebitnem prejemu zahteve državnega tožilca presoditi, ali so podani vsi ustavni in zakonski pogoji za odreditev takšnega ukrepa, v procesnem smislu pa upoštevati vsa ustavna in zakonska jamstva v zvezi z odreditvijo začasnega zavarovanja. Če bo ugotovilo, da so vsi pogoji za odreditev podani, bo moralo tudi jasno določiti čas trajanja začasnega zavarovanja.
B)–II
12. Izpodbijani sklep preiskovalne sodnice z dne 28. 2. 2002 (3. točka izreka te odločbe) je bil izdan z veljavnostjo do 31. 8. 2002, izpodbijani sklep preiskovalne sodnice z dne 25. 7. 2001 (4. točka izreka te odločbe) pa z veljavnostjo do 30. 10. 2001. Oba sta tako v času odločanja o tej ustavni pritožbi že prenehala veljati. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Ker pravni interes ustavnih pritožnikov za odločanje o ustavni pritožbi v tem delu ni podan, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.
C)
13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ter drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Krisper Kramberger ter sodnika Čebulj in Janko.
Št. Up-527/01-29
Ljubljana, dne 13. oktobra 2004.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić l. r.
(*1) To pomeni do odločitve drugostopenjskega sodišča v morebitnem pritožbenem postopku, če kazenski postopek ni končan na kakšni drugi, zgodnejši način.

AAA Zlata odličnost