Uradni list

Številka 62
Uradni list RS, št. 62/2004 z dne 7. 6. 2004
Uradni list

Uradni list RS, št. 62/2004 z dne 7. 6. 2004

Kazalo

2855. Odločba o razveljavitvi Odloka o določitvi takse zaradi onesnaževanja okolja z vojaškimi vajami na območju poligona Poček, stran 7964.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo Vlade, na seji dne 20. maja 2004
o d l o č i l o:
Odlok o določitvi takse zaradi onesnaževanja okolja z vojaškimi vajami na območju poligona Poček (Uradni list RS, št. 36/02) se razveljavi.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Vlada izpodbija Odlok o določitvi takse zaradi onesnaževanja okolja z vojaškimi vajami na območju poligona Poček (v nadaljevanju: Odlok). Navaja, da je z navedenim odlokom Občinski svet občine Postojna predpisal takso zaradi onesnaževanja vode, tal in zraka, ki naj bi bilo povzročeno Občini Postojna, v kateri se nahaja vojaško vadišče Poček. V odloku je določena višina takse v pavšalnem znesku 500.000 tolarjev na hektar površine vojaškega vadišča in kot edini zavezanec za plačilo Ministrstvo za obrambo (v nadaljevanju: Ministrstvo). Vlada meni, da je Odlok v nasprotju z Ustavo in Zakonom o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 – v nadaljevanju: ZVO), ker ugotavlja določena onesnaževanja na poligonu Poček brez predhodno opravljenih analiz, ker le pavšalno določa višino takse in ker določa le enega onesnaževalca. Poleg tega naj Občina Postojna sploh ne bi bila pristojna za določanje spornih taks, saj v Odloku navedena onesnaževanja niso takšne narave, da bi zadevala le prebivalce te lokalne skupnosti.
2. Občina na zahtevo Vlade ni odgovorila.
B)
3. Ustava v 147. členu določa, da lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Med postopkom za oceno ustavnosti je začel veljati nov Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/2004 – v nadaljevanju: ZVO-1), zato je Ustavno sodišče presojalo skladnost Odloka s tem zakonom. ZVO-1 določa možnost predpisovanja okoljske dajatve za onesnaževanje okolja. Občine pri predpisovanju teh dajatev ne smejo prekoračiti pogojev, ki jih za njihovo določanje postavlja ZVO-1.
4. Občina lahko pospešuje in spodbuja doseganje ciljev varstva okolja z okoljskimi dajatvami (tretji odstavek 111. člena ZVO-1). Podrobnejša pravila za predpisovanje okoljskih dajatev za onesnaževanje okolja določa 112. člen ZVO. Okoljske dajatve lahko predpiše občina, kadar gre za onesnaževanje okolja lokalnega pomena. Vlada s predpisom določi, kaj se šteje za onesnaževanje okolja lokalnega pomena in osnovo za obračun okoljske dajatve. Občina podrobneje določi vrsto onesnaževanja, zavezance za posamezno okoljsko dajatev, njeno višino in način njenega obračunavanja, odmere ter plačevanja, pri tem pa upošteva določbe drugega, tretjega in petega odstavka 112. člena ZVO-1. Osnove za določitev okoljske dajatve za onesnaževanje okolja so: 1. vrsta, količina ali lastnosti emisije iz posameznega vira, 2. vrsta, količina ali lastnosti odpadkov ali 3. vsebnost okolju škodljivih snovi v surovini, polizdelku ali izdelku (drugi odstavek 112. člena ZVO-1). Zavezanka ali zavezanec za plačilo okoljske dajatve je oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z emisijami, oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z odpadki ali oseba, ki proizvaja ali uporablja ali daje na trg surovine, polizdelke ali izdelke, ki vsebujejo okolju škodljive snovi (tretji odstavek 112. člena ZVO-1). Višina okoljske dajatve se določi tako, da je enaka mejnim stroškom onesnaževanja (peti odstavek 112. člena ZVO-1). Smiselno enake določbe je imel tudi prej veljavni ZVO (peti odstavek 10. člena ter 80. člen ZVO).
5. Iz navedenih določb ZVO-1 izhaja, da mora občina s predpisom o uvedbi okoljske dajatve za onesnaževanje okolja natančno določiti, za kakšno vrsto onesnaževanja se dajatev uvaja. Višina takse je odvisna od vrste in količine onesnaževanja. Občina z izpodbijanim odlokom ni sledila navedenim zakonskim zahtevam, ki jih zahteva ZVO-1. Zato je dejansko predpisala takso glede na obseg vojaškega vadišča in zgolj za določenega zavezanca, ne pa okoljske dajatve za onesnaževanje okolja na podlagi določb ZVO-1.
6. Temeljni namen okoljske dajatve za onesnaževanje okolja po ZVO-1 ni financiranje javnih služb okolja in ponudbe javnih dobrin, temveč spodbujanje manjšega onesnaževanja okolja. Predpisana taksa mora imeti preventivni in spodbujevalni učinek. Občina lahko pospešuje in spodbuja doseganje ciljev varstva okolja z ekonomskimi ter finančnimi instrumenti (tretji odstavek 111. člena ZVO-1). Tudi 112. člen v drugem odstavku določa, da je osnova za določitev okoljske dajatve za onesnaževanje okolja vrsta, količina ter lastnost onesnaževanja. Izpodbijani Odlok s takso ne ustvarja mehanizmov, ki bi zavezovali onesnaževalce sorazmerno s količino njihovega onesnaževanja. Občina je kot osnovo za plačilo takse določila obseg vojaškega vadišča Poček in določila pavšalni letni znesek takse za hektar vadišča. Takšna ureditev zaradi svoje pavšalne določitve takse ne vzpodbuja k dejanskemu zmanjševanju onesnaževanja in je zato v nasprotju z namenom takse. Zato je Ustavno sodišče Odlok razveljavilo. Pri tem se Ustavno sodišče ni spuščalo v vprašanje, ali navedeni členi ZVO-1 sploh predstavljajo podlago za določitev dajatev za tovrstno onesnaževanje okolja ali pa gre za druge vrste plačil za okoljsko obremenjevanje (10. člen ZVO-1).
7. Ker vlagateljica zahteve ni izkazala, da morebitnih škodljivih posledic ni mogoče odpraviti drugače kot z odpravo Odloka, je Ustavno sodišče Odlok razveljavilo.
C)
8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-I-299/02-9
Ljubljana, dne 20. maja 2004.
Podpredsednik
dr. Janez Čebulj l. r.