Uradni list

Številka 70
Uradni list RS, št. 70/2003 z dne 18. 7. 2003
Uradni list

Uradni list RS, št. 70/2003 z dne 18. 7. 2003

Kazalo

3402. Odločba o razveljavitvi sklepov Okrožnega sodišča v Novem mestu, stran 10837.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 3. julija 2003
o d l o č i l o:
Sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Ks 6/2000 z dne 17. 1. 2000, sklep istega sodišča št. K 24/97 z dne 29. 12. 1999, sklep istega sodišča št. Ks 25/2000 z dne 23. 3. 2000 in sklep istega sodišča št. K 24/97 z dne 2. 2. 2000 se razveljavijo in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Novem mestu v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Ker je državni tožilec odstopil od pregona, je ustavni pritožnik kot subsidiarni tožilec prevzel kazenski pregon zoper obdolženca. Kazenski postopek, ki je tekel po obtožbi subsidiarnega tožilca, se je končal s pravnomočno oprostilno sodbo.
2. Pritožnik z ustavnima pritožbama izpodbija pravnomočne sklepe, s katerimi mu je sodišče na podlagi tretjega odstavka 96. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer izdatke in nagrado za oba zagovornika pravnomočno oproščenega obdolženca. S sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Ks št. 6/2000 v zvezi s sklepom istega sodišča št. K 24/97 je sodišče pritožniku naložilo plačilo stroškov odvetnika v višini 275.215 SIT, s sklepom senata Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Ks 25/2000 v zvezi s sklepom istega sodišča št. K 24/97 pa stroške odvetnice v višini 150.809 SIT.
3. V zvezi z izpodbijanimi sklepi pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena ustave (enako varstvo pravic) in 155. člena ustave (prepoved povratne veljave pravnih aktov). Meni, da se predpisi ne smejo uporabljati za nazaj, še zlasti ne, če takšna uporaba škoduje prizadetemu. Po mnenju pritožnika je sodišče napačno uporabilo zakon, zavzelo napačno stališče o razlagi zakona in s tem kršilo pritožnikovo pravico iz 22. člena ustave. Pritožnik meni, da je dolžan plačati le stroške, ki so nastali od 23. 1. 1999 dalje, ne pa tudi tistih, ki so nastali pred tem datumom, torej pred začetkom veljavnosti zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 72/98 – v nadaljevanju: ZKP-A). V zvezi s tem navaja, da oškodovanec, ki prevzema kazenski postopek od državnega tožilca po 23. 1. 1999, gleda na prevzem s čisto drugega vidika (možnost, da bo moral plačati vse stroške) kot tisti oškodovanec, ki se je odločil za prevzem postopka pred 23. 1. 1999 (neobremenjenost glede plačila vseh stroškov kazenskega postopka).
4. Ustavno sodišče je ustavni pritožbi sprejelo v obravnavo dne 11. 10. 2002. Ustavni pritožbi je na podlagi 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslalo v odgovor Okrožnemu sodišču v Novem mestu, ki nanju ni odgovorilo.
B)
5. Ustavni pritožnik navaja, da so izpodbijani sklepi kršili njegovo pravico do enakega varstva pravic (22. člen ustave) in prepoved povratne veljave pravnih aktov (155. člen ustave). V postopku za preizkus ustavne pritožbe ustavno sodišče preizkuša le, ali so bile z izpodbijanim pravnim aktom kršene pritožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker določba 155. člena ustave teh ne ureja, morebitne kršitve te določbe ustave ustavno sodišče ne more samostojno preizkusiti.
6. Glede zatrjevanih kršitev in nepravilne uporabe določb ZKP je ustavno sodišče v svojih odločitvah o ustavnih pritožbah že večkrat poudarilo, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava samih po sebi. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 – OdlUS VII, 118). V takih primerih je mogoče govoriti o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave.
7. Ustavni pritožnik je v pričujočih zadevah prevzel pregon od državnega tožilca, ko je veljala ureditev ZKP, po kateri stroški, ki so nastali v takšnih primerih, bremenijo proračun, ne glede na izid postopka. V času trajanja obeh kazenskih postopkov, v katerih je bil subsidiarni tožilec ustavni pritožnik, je zakonodajalec ureditev spremenil tako, da stroške prevzetih kazenskih postopkov, ki se ne končajo z obsodilno sodbo in tudi ne z zavrnilno sodbo iz razlogov na strani obdolženca (smrt, zastaranje ne po krivdi tožilca) ali po dogovoru med obdolžencem in oškodovancem o umiku obtožbe, nosi subsidiarni tožilec (spremenjeni tretji odstavek 96. člena ZKP). ZKP-A je začel veljati 23. 1. 1999, torej pred izdajo izpodbijanih odločb o stroških. ZKP-A ne vsebuje prehodnih določb, ki bi se nanašale na vprašanje odmere stroškov kazenskega postopka.
8. Okrožno sodišče je v izpodbijanih sklepih novo določbo ZKP o stroških uporabilo za vse stroške, tako tiste, ki so nastali pred njeno uveljavitvijo, kakor tudi tiste, ki so nastali po njej. Uporaba nove določbe za pozneje nastale stroške med ustavnim pritožnikom in okrožnim sodiščem ni sporna, saj bi se jim lahko izognil tako, da bi opustil pregon. Ustavni pritožnik takšno razlago sprejema in je te stroške pripravljen plačati.
9. ZKP-A ne ureja izrecno (oziroma povedano drugače, z jezikovno razlago iz njega ni mogoče ugotoviti), ali se nove določbe o stroških uporabljajo tudi za tiste stroške, ki so nastali pred njegovo uveljavitvijo. Tega ni mogoče sklepati niti s pomočjo teleološke razlage. Zakonodajalec je namreč v postopku pred ustavnim sodiščem v zadevi št. U-I-95/00 (sklep z dne 4. 7. 2002, OdlUS XI, 150) pojasnil, da je bil namen novele omejiti število nepotrebnih prevzemov kazenskega pregona. Iz tega ne more izhajati, da je bil zakonodajalčev namen za nazaj sankcionirati tiste subsidiarne tožilce, ki so pregon že prevzeli pred spremembo ureditve, pa nato v kazenskem postopku niso bili uspešni. Takšnega namena zakonodajalec ni nikoli izrazil.
10. Vendar je treba v primeru, če bi bila takšna razlaga mogoča, upoštevati ustavne določbe, saj so skladno s 125. členom ustave sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon. Pomembno vlogo pri razlagi zakonov imajo ustavna načela.1 Ta imajo svoj poseben pomen prav pri uresničevanju in usmerjanju razlage posameznih pravnih pravil. Med takšna načela sodi tudi načelo zaupanja v pravo, ki izhaja iz 2. člena ustave.
11. V konkretnem primeru je ustavni pritožnik, ko je pregon prevzel, glede na tedaj veljavno zakonsko ureditev lahko upravičeno zaupal, da bodo tudi v primeru zanj neuspešnega zaključka kazenskega postopka stroški postopka bremenili proračun. Tudi po spremembi ureditve ni mogel pričakovati, da bo sodišče zakon uporabilo tako, da ga bo obremenilo s plačilom tudi tistih stroškov kazenskega postopka, ki so nastali že pred uveljavitvijo ZKP-A, in ga tako za nazaj sankcioniralo za domnevno neupravičen prevzem pregona.
12. Zaradi očitnega neskladja sprejete razlage z ustavo je okrožno sodišče v izpodbijanih sklepih uporabilo pravo očitno napačno. S tem je kršilo tudi pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Zato je ustavno sodišče izpodbijane sklepe razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Okrožno sodišče bo pri tem moralo stroške kazenskega postopka razdeliti na tiste, ki so nastali pred uveljavitvijo ZKP-A, in na tiste, ki so nastali po tem, ustavnega pritožnika pa glede na izid kazenskega postopka obremeniti le s slednjimi.
C)
13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-100/00-16
Up-199/00-19
Ljubljana, dne 3. julija 2003.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić l. r.
1 Pavčnik, M.: Argumentacija v pravu. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 88.