Uradni list

Številka 93
Uradni list RS, št. 93/2002 z dne 4. 11. 2002
Uradni list

Uradni list RS, št. 93/2002 z dne 4. 11. 2002

Kazalo

4672. Odločba o oceni ustavnosti 9. člena, 2. točke prvega odstavka 25. člena, drugega odstavka 25. člena, četrtega in petega odstavka 27. člena, drugega odstavka 29. člena, tretjega odstavka 32. člena, 36., 37. člena in 1. točke 39. člena zakona o finančnem poslovanju podjetij in šestega odstavka 580. člena zakona o gospodarskih družbah niso v neskladju z ustavo, stran 10229.

Ustavno sodišče je v postopku, začetem na pobudo družbe Kompas, d.d., Ljubljana, ki jo zastopa Drago Trbanc, odvetnik v Ljubljani in v postopku za preizkus pobud Gorazda Bavčerja iz Ingolstadta, ZR Nemčija in drugih, na seji dne 9. oktobra 2002
o d l o č i l o:
1. Člen 9, 2. točka prvega odstavka 25. člena, drugi odstavek 25. člena, drugi odstavek 29. člena, tretji odstavek 32. člena, 37. člen in 1. točka 39. člena, kolikor se nanaša na peti odstavek 580. člena zakona o gospodarskih družbah (Uradni list, RS, št. 30/93, 29/94, 20/98, 84/98, 6/99 in 45/01), zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in 110/99) niso v neskladju z ustavo.
2. Šesti odstavek 580. člena zakona o gospodarskih družbah ter četrti in peti odstavek 27. člena zakona o finančnem poslovanju podjetij se razveljavijo, kolikor se nanašajo na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe.
3. Člen 36 zakona o finančnem poslovanju podjetij se razveljavi.
4. Druga točka izreka te odločbe je pravna podlaga za uveljavljanje regresnega zahtevka družbenikov, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe, v razmerju do družbenikov, ki odgovarjajo za obveznosti družbe.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudniki izpodbijajo posamezne določbe zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju: ZFPPod). Zatrjujejo, da so družbeniki že izbrisanih družb oziroma družbeniki družb, zoper katere še tečejo postopki izbrisa po ZFPPod. Kot je razvidno iz pobud, so bile nekatere družbe izbrisane zaradi neuskladitve z zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD), druge pa iz razlogov, navedenih v 25. členu ZFPPod.
2. Prvo skupino pobudnikov tako predstavljajo pobudniki, ki so družbeniki družb, ki niso uskladile svojega osnovnega kapitala oziroma ustanovitvenih in drugih aktov do 31. 12. 1994, tj. do roka, določenega v ZGD. Zato naj bi registrska sodišča v skladu z ZFPPod navedene družbe izbrisala iz sodnega registra. Odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisanih družb naj bi bila po ZFPPod neomejena, po določbah ZGD pa naj bi družbeniki odgovarjali samo do višine osnovnega kapitala oziroma po mnenju nekaterih pobudnikov neomejeno samo za tiste obveznosti družbe, ki so nastale po datumu, ko bi se bila družba morala uskladiti po ZGD, tj. po 31. 12. 1994. Pobudniki navajajo, da ZFPPod v prvem odstavku 37. člena določa, da se brez likvidacije izbrišejo iz sodnega registra pravne osebe iz petega in šestega odstavka 580. člena ZGD, ki se do uveljavitve ZFPPod niso uskladile s prvim in drugim odstavkom 580. člena ZGD, v drugem odstavku 37. člena pa določa, da se za izbris iz sodnega registra brez likvidacije smiselno uporabljajo določbe tretjega poglavja ZFPPod. Tretje poglavje ZFPPod vsebuje v četrtem odstavku 27. člena določbo, po kateri se v primeru takšnega izbrisa in s tem prenehanja gospodarske družbe šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v 394. členu ZGD. Z navedeno izjavo družbeniki prevzemajo odgovornost za vse obveznosti družbe. S tem je po mnenju pobudnic ZFPPod določil odgovornost ustanoviteljev za obveznosti z ZGD neusklajenih družb za nazaj, torej tudi za obveznosti, nastale do 31. 12. 1994. Uveljavljajo kršitev določb 2., 14., 23., 25., 33., 74., 153. in 155. člena ustave.
3. Posamezni pobudniki iz te skupine dodatno še navajajo:
a) Pobudnica družba Kompas predlaga oceno ustavnosti četrtega odstavka 27. in drugega odstavka 37. člena ZFPPod, ki določa, da se za izbris družb, ki se niso uskladile z ZGD, uporablja 3. poglavje ZFPPod. Po njenem mnenju sta izpodbijani določbi v neskladju z 2. in s 155. členom ustave.
b) Pobudnik Gorazd Bavčer izpodbija četrti odstavek 27. člena, 37. člen in 1. točko 39. člena, kolikor se nanaša na peti odstavek 580. člena ZGD, ZFPPod. Navaja, da določbi 37. in 39. člena ZFPPod učinkujeta retroaktivno, saj je bila na podlagi petega odstavka 580. člena ZGD za družbe, ki se niso uskladile, predvidena likvidacija po uradni dolžnosti. Tako bi družba lahko prišla do poplačila svojih terjatev v likvidacijskem postopku, v katerem bi bila izterjava naložena likvidacijskem upravitelju; po izpodbijanih določbah pa družbeniki do poplačila terjatev ne morejo priti, ker je zakonodajalec uredil samo prenos obveznosti, ne pa tudi prenosa terjatev, s čimer smiselno izpodbija tudi 36. člen ZFPPod. S tem so po mnenju pobudnika podane kršitve 23. člena (pravica do sodnega varstva), 14. člena (načelo enakosti pred zakonom) in 155. člena (prepoved povratne veljave pravnih predpisov) ustave.
c) Pobudnik Drago Krištof izpodbija četrti odstavek 27. člena in drugi odstavek 37. člena ZFPPod. Navaja, da se četrti odstavek 27. člena ZFPPod sklicuje na prvi odstavek 394. člena ZGD, ki velja le za delniške družbe, ne pa tudi za družbe z omejeno odgovornostjo. Izpodbijane določbe naj bi učinkovale retroaktivno (kršitev 155. člena ustave).
č) Pobudnika Jože Tompa in Daniel Petričevič izpodbijata četrti odstavek 27. člena ZFPPod, pobudnica družba Jadran pa tudi peti odstavek 27. člena ZFPPod. Navajajo, da so kot bivši soustanovitelji družb zavezani poravnati obveznost teh družb, ki so bile izbrisane na podlagi ZFPPod. Pobudnice zatrjujejo kršitev 155. člena ustave (prepoved povratne veljave pravnih aktov).
d) Pobudniki Drago Petek, Branko Petek in Stanko Kranjc izpodbijajo četrti odstavek 27. člena ZFPPod. Navajajo, da izjava o prevzemu obveznosti iz 394. člena ZGD pomeni poseben način prevzema dolga, za katerega pa v nasprotju z običajnim civilnopravnim prevzemom dolga ni potrebno soglasje upnika. Niti po zakonu o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR, zdaj Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 33/01 – OZ) niti po ZGD naj ne bi bil možen prevzem dolga brez izrecne izjave volje novega dolžnika. Zato naj bi takšna ureditev pomenila kršitev 33. člena ustave. S tem, ko je za družbenike družb iz 2. poglavja ZFPPod predpisal omejitev odgovornosti, za tiste družbenike družb, ki so izbrisane po 3. poglavju ZFPPod, pa je določil neomejeno odgovornost, je zakonodajalec kršil načela pravne države (2. člen ustave). Ker je z ZFPPod brez utemeljenega razloga uredil delovanje gospodarskih družb in odgovornost družbenikov drugače, kot sta urejeni z ZGD, je kršil tudi 74. člen (svoboda podjetništva) in 155. člen ustave (prepoved retroaktivnosti) ter 1. člen Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP).
e) Pobudnik Branko Šivec izpodbija 27. člen ZFPPod. Navaja, da je največji družbenik šel v stečaj, nekaj družbenikov pa je izstopilo iz družbe že pred izbrisom družbe iz sodnega registra. Zatrjuje, da odgovornost družbenika in zakonska domneva glede dane izjave iz 394. člena ZGD posegata v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen ustave). ZFPPod tudi neenako obravnava družbenike in delničarje; za delničarje namreč zadošča, da predložijo notarsko overjeno izjavo vseh delničarjev, da so plačane vse obveznosti družbe, urejena vsa razmerja z delavci in prevzete vse preostale obveznosti družbe.
f) Pobudnik Milan Železnik izpodbija četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod. Zatrjuje, da določitev solidarne odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe pomeni kršitev 2. in 155. člena ustave. Navaja, da družbeniki niso sodelovali v sodnih postopkih (niti niso imeli te možnosti), ki so se vodili zoper družbo. Ker družba ni poslovala, tudi ni vlagala ugovorov zoper izvršilne naloge, ki so tako postali pravnomočni. Sedaj pa naj bi za obveznosti družbe odgovarjali njeni družbeniki. Družba tudi ni sprožala postopkov zoper svoje dolžnike, saj je šlo v večini primerov za nedelujoče subjekte brez premoženja; družba namreč ni mogla predvideti, da bodo nekoč za te obveznosti odgovarjali njeni družbeniki. Če bi družbeniki vedeli, da bodo odgovorni za obveznosti družbe, bi takšne obveznosti poravnali že prej, sedaj pa zamudne obresti kar nekajkrat presegajo glavnico in ogrožajo njihov osebni status.
g) Pobudnik dr. Šime Ivanjko izpodbija četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod. Navaja, da so razen enega vsi ostali družbeniki izstopili iz družbe, izstopa družbenikov pa poslovodja družbe (družbeniki te pravne možnosti namreč nimajo) ni izpeljal v sodnem registru. Zato naj ne bi imel pravnih možnosti varovati svojih pravic. S tem pa mu je bila onemogočena svobodna izključitev iz podjetništva. Izpodbijana ureditev temelji na fikciji, da so družbeniki podpisali izjavo o prevzemu odgovornosti, s čimer po mnenju pobudnika posega v podjetniško svobodo (74. člen ustave) in krši načela pravne države (2. člen ustave). Če je zakonodajalec ustvaril navedeno fikcijo, potem bi moral družbenikom omogočiti sodelovanje v postopku izbrisa družbe z osebnim obvestilom in jim tako dati možnost, da preprečijo nastanek posledic na podlagi navedene ureditve (25. člen ustave). Družbeniki so sicer imeli možnost vložiti pritožbo zoper objavo v Uradnem listu RS, vendar pa odločanje o individualnih obveznostih ne more temeljiti na objavi v Uradnem listu RS, ki ima značaj navadnega obvestila sodišča. Poleg tega pa pobudnik v času začetka postopka za izbris družbe sploh ni bil več družbenik in torej ne bi mogel vložiti pritožbe zoper objavo svojega imena kot ustanovitelja. Sodišče bi moralo v skladu z ZFPPod objaviti imena družbenikov, ne pa ustanoviteljev, saj pogosto ne gre za iste subjekte. S tem je po mnenju pobudnika kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen ustave).
Navaja tudi, da so bila sodišča na podlagi petega odstavka 580. člena ZGD dolžna izbrisati družbo po uradni dolžnosti po postopku likvidacije oziroma po postopku stečaja. Po mnenju pobudnika je ureditev po šestem odstavku 580. člena ZGD v neskladju z ustavo iz enakih razlogov, kot sedanja, vendar je takrat zakonodajalec predvidel takojšnjo likvidacijo družbe, ki pa je sodišča niso izpeljala, s čimer je podana odgovornost države. Zaradi vsega navedenega naj bi izpodbijana ureditev kršila načelo prepovedi retroaktivnosti (155. člen ustave).
Vpisi podatkov o gospodarskih družbah v sodni register so po navedbah pobudnika lahko konstitutivne ali deklaratorne narave. Vpisi zastopnika družbe in spremembe družbenikov po ZGD naj bi bili deklaratorne narave. zakonodajalec pa je z izpodbijano ureditvijo vpis oziroma izbris družbenika opredelil kot konstitutivni element, saj je določil, da veljajo premoženjske posledice prevzema odgovornosti samo za tiste družbenike, ki so evidentirani v sodnem registru, in to ne glede na to, ali so tudi dejansko družbeniki. Sporne določbe ZFPPod po njegovem mnenju negirajo tudi temeljno načelo ločenosti družbe in družbenika pri kapitalski družbi. Zaradi navedenega takšna ureditev krši tako načelo notranje usklajenosti pravnih predpisov kot načelo usklajenosti zakonov z načeli mednarodnega prava (153. člen ustave). Z odgovornostjo družbenika za plačilo tujih obveznosti pa naj bi bil podan tudi poseg v zasebno lastnino (33. člen ustave).
h) Tudi pobudniki Anton Brodschneider, Robert Hvalec, Srečo Selinšek in družba TPS izpodbijajo četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod, pri čemer se v svojih pobudah v celoti sklicujejo na navedbe, vsebovane v pobudi pobudnika dr. Šimeta Ivanjka.
i) Pobudnik Marjan Habič izpodbija četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod. Navaja, da je tako kot številni drugi državljani lastniške certifikate vložil v delniško družbo, v kateri pa kot manjšinski delničar ni imel nobenega vpliva na njeno poslovanje. Podobno kot drugi pobudniki zatrjuje kršitev 2., 23., 25., 33., 74., 153. in 155. člena ustave.
j) Pobudnik Marjan Pirc izpodbija četrti odstavek 27. člena in drugi odstavek 37. člena ZFPPod ter šesti odstavek 580. člena ZGD. Podobno kot drugi pobudniki utemeljuje kršitev 2., 23., 25.,33., 153. in 155. člena ustave.
k) Pobudnik Janez Gradišar izpodbija peti odstavek 27. člena ZFPPod in prvi odstavek 394. člena ZGD. Iz navedb, ki se nanašajo na prvi odstavek 394. člena ZGD, izhaja, da kot neustavno izpodbija določitev fikcije glede izjave družbenikov o prevzemu obveznosti družbe, s čimer pobudnik dejansko izpodbija četrti odstavek 27. člena ZFPPod. Neustavnost izpodbijanih določb utemeljuje podobno kot ostali pobudniki.
l) Pobudnik Helsinški monitor in Neva Miklavčič Predan v svojem imenu ter kot pooblaščenca pobudnikov Franca Petka in drugih izpodbijata četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod. Navajata primer petnajstih delničarjev delniške družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra in katere delničarji odgovarjajo za obveznosti te družbe. Eden izmed delničarjev je kot nagrado ob upokojitvi prejel delnice izbrisane družbe; na podlagi izpodbijanega predpisa pa mu je bilo za poplačilo dolgov delniške družbe s sklepom o izvršbi poseženo na njegovo pokojnino. Izpodbijana ureditev zato krši ZGD, mednarodno korporacijsko pravo in 2., 8., 14., 25., 33., 67., 74., 153. in 155. člen ustave. Kasneje so k vloženi pobudi pristopili še Ivanka Kristan iz Ljubljane, Anton Žulič iz Kostanjevice na Krki in Nevenka Lekan iz Ljubljane, vsi družbeniki družb z omejeno odgovornostjo, ki so bile izbrisane iz sodnega registra.
4. Drugo skupino pobudnikov predstavljajo Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Sindikat vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, družba Unipoint ter France Grašič, Tanja Bordon in Dejan Šajn. Ti pobudniki so družbeniki družb, ki so bile izbrisane iz sodnega registra oziroma so še v postopku izbrisa iz razloga po 2. točki prvega odstavka 25. člena ZFPPod. ZFPPod naj bi tudi za te družbenike določal enako sankcijo, tj. neomejeno solidarno odgovornost za obveznosti družbe. Navedeni pobudniki smiselno enako kot pobudniki iz 2. in 3. točke te obrazložitve utemeljujejo neustavnost izpodbijane ureditve.
5. Dodatno ta skupina pobudnikov še navaja:
a) Pobudnica Zveza svobodnih sindikatov Slovenije sicer izpodbija celotno 3. poglavje ZFPPod (23. do 36. člen ZFPPod). Iz njene pobude, v kateri smiselno enako kot ostali pobudniki navaja, da je bila soustanoviteljca družbe z omejeno odgovornostjo, ki je bila po zakonu izbrisana, pa izhaja, da zatrjuje neustavnost tistih določb ZFPPod, ki določajo, da se sklep o začetku postopka izbrisa in sklep o izbrisu vročita družbi in ne družbenikom (drugi odstavek 29. člena in tretji odstavek 32. člena ZFPPod) ter četrti odstavek 27. člena ZFPPod, ki določa neomejeno odgovornost družbenikov za obveznosti družbe. Glede slednjega še navaja, da bodo tako odgovorni le tisti družbeniki, ki imajo sedež in premoženje v Sloveniji; izvršba na premoženje tujih družbenikov v tujini pa ni mogoča oziroma slovenska sodišča zanjo niso pristojna. Tako naj bi bil tuj družbenik izvzet iz izvršbe. Navaja tudi, da je bil zakon sprejet po hitrem postopku, zaradi česar je bil postopek nezakonit. Zatrjuje kršitev 2.,14., 74. in 155. člena ustave.
b) Pobudnik Sindikat vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije prav tako izpodbija celoten zakon, pri čemer utemeljuje pobudo le glede četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod. Navaja, da je bil družbenik družbe, ki je bila kasneje izbrisana. Dodatno navaja, da so na podlagi izpodbijanih določb solidarni dolžniki postali tudi delavci, ki so postali družbeniki družb zaradi premalo izplačanih plač na podlagi zadolžnic; te so jim bile izdane s strani delodajalcev na podlagi zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. – ZLPP). Zatrjuje tudi številne kršitve v postopku sprejemanja zakona in kršitev Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 40/93 in nasl. – v nadaljevanju: PoDZ), zaradi česar naj bi bil postopek sprejemanja zakona nezakonit, kršena pa naj bi bila tudi druga alinea 97. člena ustave in načela pravne države (2. člen ustave).
c) Družba Unipoint in France Grašič izpodbijata 9. člen ZFPPod, ki določa obveznost uprave, da spremlja in obvladuje tveganja družbe, in 25. člen ZFPPod. Navedeni določbi ZFPPod po njunem mnenju kršita 67. in 74. člen ustave ter splošna načela mednarodnega prava.
č) Tanja Bordon izpodbija četrti odstavek 27. člena, drugi odstavek 29. člena in tretji odstavek 32. člena ZFPPod. Navaja, da je imela 1% delež v družbi, ki je bila izbrisana iz razlogov po 25. členu ZFPPod. Pobudnica v družbi ni imela pooblastil za zastopanje in poslovodenje, glede na višino deleža v družbi pa ni imela niti možnosti uveljavljanja pravic kot manjšinski družbenik. Odločba sodišča o izbrisu družbe ji ni bila vročena, zato tudi ni mogla vložiti ugovora zoper navedeni sklep; družba naj bi namreč posedovala premoženje. Navaja kršitev 2., 14., 22., 33., 74. in 155. člena ustave.
d) Dejan Šajn navaja, da je edini družbenik družbe, zoper katero teče postopek izbrisa iz razloga po 25. členu ZFPPod. Zoper sklep o izbrisu je vložil ugovor, ki je bil zavrnjen, o pritožbi pa še ni bilo odločeno. Kot nedovoljen (zaradi litispendence) je bil zavržen tudi njegov predlog za uvedbo stečajnega postopka. Dajanje prednosti postopku izbrisa pred stečajnim postopkom je po mnenju pobudnika v nasprotju z namenom ZFPPod in krši načelo enakosti pred zakonom. Izbris družbe brez predhodno opravljenega postopka likvidacije družbe oziroma skrajšanega postopka prenehanja družbe naj bi bil tudi v nasprotju z ZGD in z zakonom o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZPPSL). Prevzem obveznosti bi bilo po mnenju pobudnika mogoče naložiti družbeniku izbrisane družbe le z morebitno prevzetim premoženjem družbe po njenem izbrisu. Tako pa naj bi morebitno premoženje družbe ostalo brez lastnika. Uveljavlja kršitev 2., 14., 22., 33., 74. in 155. člena ustave.
6. Na pobude pobudnikov je odgovoril državni zbor, o njih pa je posredovala mnenje tudi vlada. Državni zbor navaja, da je ureditev izbrisa družb po ZFPPod nadomestila prej določeno likvidacijo po uradni dolžnosti iz petega odstavka 580. člena ZGD ter nekaj časa obstoječo ureditev stečaja po uradni dolžnosti. Namen ureditve naj bi bil ustvariti podlage za prenehanje pravnih oseb, ki nimajo premoženja, brez predhodnega postopka likvidacije in v postopku izbrisa zavarovati pravne interese upnikov in družbenikov oziroma delničarjev s pravnimi sredstvi. Predlog zakona se je opiral na podatke, da kar okrog 92% (tj. okrog 6 000) vseh pravnih oseb, ki imajo račun blokiran več kot eno leto, v resnici sploh ne posluje in tudi nima nikakršnega premoženja. Podobno je veljalo tudi za pravne osebe iz 580. in 583. člena ZGD; teh pravnih oseb naj bi bilo okrog 4 000. Večina jih prav tako ni imela premoženja, nekatere pa sploh niso pričele poslovati.
7. Državni zbor nadalje navaja, da je ZFPPOd določil pravno nasledstvo zaradi varovanja interesov upnikov družbe, vendar pa naj bi po analogiji veljalo pravno nasledstvo tudi za primere, ko družba uveljavlja terjatve. Prav tako ni mogoče šteti, da bi odgovornost družbenikov na podlagi 580. člena ZGD veljala le za določeno obdobje, tj. le za obdobje od preteka roka za uskladitev z ZGD do trenutka likvidacije. Zavrača tudi navedbe pobudnikov, da naj bi bili z izpodbijano ureditvijo kršeni pravici do pravnega sredstva in sodnega varstva.
8. Glede določitve fikcije, da so družbeniki podali izjavo po 394. členu ZGD, navaja, da se s tem res posega v avtonomijo obligacijskih in korporacijskih razmerij, vendar pa je takšen poseg utemeljen s pravicami tretjih. Fikcija odgovornosti bo predstavljala pravno podlago za plačilo iz osebnega premoženja družbenika le, če ta ne bo s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima kot družbenik, poskrbel, da bo družba poslovala v skladu z veljavno zakonodajo in tudi poravnavala svoje obveznosti, oziroma če ne bo v primeru prezadolženosti poskrbel za stečaj družbe.
9. Izpodbijana ureditev naj ne bi posegla v načelo usklajenosti z mednarodnim pravom, še posebej ne z direktivami Evropske unije. Mednarodno pravo, kateremu je Slovenija zavezana, ne prepoveduje ukrepov, kot jih določa 27. člen ZFPPod. Direktive Evropske unije pa Slovenija še ni dolžna uporabljati, niti jih ne sme uporabljati, saj še niso del njenega pravnega sistema. Poleg tega pa nobena direktiva ne prepoveduje državam članicam unije, da bi uredile vprašanja odgovornosti družbenikov tako, kot je to storila Slovenija.
10. Glede postopka sprejemanja zakona pa državni zbor navaja, da v vsakem primeru posebej presoja, ali so podani razlogi za obravnavo predloga zakona po hitrem postopku. Samo dejstvo, da državni svet k predlogu zakona ni posredoval svojega mnenja, pa na pravilnost postopka sprejemanja ne vpliva. Državni svet naj bi v konkretnem postopku imel dovolj časa, da bi posredoval svoje mnenje, pa tega ni storil; sicer pa naj bi bila to njegova pravica in ne dolžnost.
11. Vlada je v svojem mnenju zavrnila očitke pobudnikov glede zatrjevanih kršitev ustave. Meni, da je potrebno določbo šestega odstavka 580. člena ZGD razlagati tako, da družbeniki odgovarjajo upnikom za vse obveznosti družbe kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma podjetnik. Družbeniki oziroma delničarji izbrisanih družb so imeli na voljo določeno časovno obdobje, da bi se uskladili z ZGD. Ker navedenega niso storili, ob tem pa tudi niso predlagali postopka za prenehanje družbe (na primer likvidacije po rednem ali skrajšanem postopku, stečajnega postopka), jih je doletela sankcija osebne odgovornosti za obveznosti družbe. Po vsebini naj bi šlo za spregled pravne osebnosti. Če družbenik ali delničar opusti potrebno skrbnost in dopusti, da njegova družba posluje nezakonito in ne poravnava svojih obveznosti, je dolžan ukrepati in zagotoviti plačilno sposobnost svoje družbe oziroma predlagati stečaj. Kdor ne ravna s takšno skrbnostjo, mora prevzeti odgovornost za takšno ravnanje. Ustavno načelo pravne države je torej z izpodbijanimi določbami varovano, ne pa kršeno.
12. Ustavno sodišče je glede na nekatere nove navedbe v pobudi dr. Šimeta Ivanjka poslalo državnemu zboru in vladi tudi to pobudo. Nanjo je dala mnenje vlada, ki v celoti zavrača pobudnikove navedbe. Pobudnik, ki je izstopil iz družbe, bi bil lahko, če tega ni storil poslovodja družbe, s tožbo na ugotovitev, da ni več družbenik, uredil svoj status v družbi. Vlada nadalje navaja, da se v skladu s tretjim odstavkom 8. člena zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 13/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZSReg) tudi nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal podatkov, ki so vpisani v sodni register. Glede na to, da je bil pobudnik v sodni register še vedno vpisan kot ustanovitelj in družbenik družbe, je po mnenju vlade lahko pričakoval in je moral pričakovati, da ga bodo zadele posledice postopka izbrisa družbe po ZFPPod.
13. Tudi očitke pobudnika glede samega postopka po ZFPPod Vlada zavrača in navaja, da določbo glede vsebine objave v Uradnem listu RS vsebuje tretji odstavek 35. člena ZFPPod, katerega pa pobudnik izrecno ne izpodbija. Po mnenju vlade tudi ne gre za poseg v 74. člen ustave. Izpodbijana ureditev naj bi iz podjetništva izključila osebe (družbenike), ki se niso hotele izključiti same kljub dejstvu, da pravne osebe, ki so jih ustanovile z namenom opravljanja pridobitne dejavnosti (podjetništva), niso poslovale. Družbeniki izbrisanih družb so opustili svojo obveznost, da v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava, kot je načelo dobre vere in poštenja, poskrbijo za zaključek poslovanja družbe, ki izpolnjuje pogoje za izbris iz sodnega registra po ZFPPod: da torej uvedejo postopek likvidacije ali stečaja, odvisno od vrednosti premoženja (dolgov in obveznosti) družbe. Vlada poudarja, da bi se s pravočasno uvedbo postopka likvidacije oziroma stečaja lahko družbeniki izognili posledicam postopka izbrisa družb po ZFPPod.
14. V dopolnitvi mnenja na kasneje vložene pobude vlada dodatno navaja, da družba, ki ne izpolnjuje nalog iz 25. člena ZFPPod, ker v dveh poslovnih letih ni predložila letnega poročila oziroma letnega računovodskega poročila organizaciji, pooblaščeni za obdelovanje in objavljanje podatkov, oziroma ker neprekinjeno v obdobju 12 mesecev ne opravlja izplačil preko računa pri organizaciji, ki za gospodarsko družbo opravlja posle plačilnega prometa z opustitvijo navedenega ravnanja, izkazuje, da dejansko ne posluje, in da je družba, ki obstoji zgolj na papirju. Ker iz sodnega registra ni razvidna boniteta podjetja, takšna družba predstavlja nevarnost za tiste upnike, ki z njo poslujejo. Ker nima premoženja oziroma denarnih sredstev, ni sposobna izpolniti svojih obveznosti.
15. Vlada tudi navaja, da daje zakonodaja družbenikom na izbiro več načinov oziroma postopkov, da prostovoljno izstopijo iz družbe oziroma da zagotovijo prenehanje družbe, ki ne posluje (izstop družbenika iz družbe po ZGD, redni postopek prenehanja družbe iz razloga po 371. členu ZGD,1 prenehanje družbe po skrajšanem postopku, uvedba stečajnega postopka). Družbeniki tudi odločajo o sprejetju letne bilance stanja in izkaza uspeha in o razdelitvi dobička; o postavitvi in odpoklicu poslovodij ter o ukrepih za pregled in nadzor dela poslovodij; poslovodja je tudi dolžan družbenike obveščati o vseh ključnih vprašanjih poslovanja družbe kot tudi o tem, da je bil zoper družbo izdan sklep o začetku postopka izbrisa. Vse to potrjuje, da imajo družbeniki možnost biti seznanjeni s poslovanjem družbe in lahko ustrezno reagirajo. Če ZFPPod ne bi imel določbe o odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe v primeru izbrisa družbe, bi upniki izgubili pravico zahtevati izpolnitev njihovih terjatev.
16. Pobudniki družbi Jadran in TPS, Jože Tompa, Daniel Petričevič, Drago Petek, Branko Petek in Stanko Kranjc, Milan Železnik, dr. Šime Ivanjko, Anton Brodschneider, Robert Hvalec, Srečko Selinšek, družba TPS, Zveza svobodnih sindikatov, Tanja Bordon, Dejan Šajn, Helsinški monitor Slovenije in Neva Miklavčič Predan v svojem imenu ter kot pooblaščenca pobudnikov Franca Petka in drugih ter Marjan Pirc so predlagali, naj ustavno sodišče začasno zadrži izvrševanje četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod, pobudnica Zveza svobodnih sindikatov Slovenije pa je predlagala začasno zadržanje izvrševanja celotnega 3. poglavja ZFPPod (23. do 36. člen). Navajajo, da na podlagi izpodbijanih določb ZFPPod tečejo izvršilni postopki in da je ogroženo njihovo osebno premoženje oziroma premoženje družb.
B)–I
Odločitve ustavnega sodišča v pripravljalnem postopku
17. Pobudo družbe Kompas je ustavno sodišče sprejelo s sklepom št. U-I-135/00 z dne 26. 10. 2000. Pobudnica izpodbija četrti odstavek 27. člena in drugi odstavek 37. člena ZFPPod. Ker je ob sprejemu pobude ustavno sodišče ocenilo, da izpodbijanega drugega odstavka 37. člena ZFPPod ne bo mogoče presojati samostojno, je na podlagi 30. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) z istim sklepom začelo postopek še za oceno ustavnosti preostalih določb 37. člena ZFPPod. S sklepom št. U-I-135/00 z dne 23. 5. 2002 je na podlagi 39. člena ZUstS do končne odločitve zadržalo izvrševanje določb 3. poglavja ZFPPod ter določilo način izvršitve sklepa.
B)–II
Pravni interes pobudnikov in obseg presoje
18. Po določbi 24. člena ZUstS lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, če izkaže pravni interes. Ta je podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Pravni interes mora biti po ustaljeni praksi ustavnega sodišča neposreden in konkreten: z morebitno razveljavitvijo predpisa se mora pobudnikov pravni položaj izboljšati. Za odločitev o obstoju pravnega interesa, od katerega je odvisen tudi obseg presoje, je moralo ustavno sodišče najprej ugotoviti, ali izpodbijane določbe četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod glede odgovornosti družbenikov sploh urejajo pravni položaj vseh pobudnikov. Upoštevati je namreč treba:
a) da se del pobud nanaša na družbenike družb, izbrisanih po 37. členu ZFPPod, torej družb iz petega in šestega odstavka 580. člena ZGD,
b) del pobud pa se nanaša na družbenike družb, ki so bile izbrisane na podlagi 2. točke prvega odstavka 25. člena ZFPPod.
19. ZGD je pričel veljati julija 1993 in je v celoti nadomestil prej veljavni zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88 in nasl. – v nadaljevanju: ZPod)2. ZGD ni pomenil le spreminjanja in dopolnjevanja ZPod, ampak pomeni sistemsko nov predpis. Za ZGD so bile značilne obsežne prehodne določbe, ki so zahtevale in omogočale prehod od režima ZPod k novi ureditvi. Za uskladitev družb z določbami ZGD je zakonodajalec prvotno določil rok 31. 5. 1994, kasneje pa ga je podaljšal do 31. 12. 1994. ZGD je v prvem odstavku 580. člena določil, da morajo obstoječe družbe in druge organizacijske oblike podjetij v tem času uskladiti ustanovitvene akte in druge akte ter v nadaljnjih 90 dneh izvoliti oziroma imenovati organe družbe. V drugem odstavku 580. člena pa je ZGD določil, da morajo obstoječe delniške družbe in družbe z omejeno odgovornostjo uskladiti svoj osnovni kapital z določbami tega zakona oziroma se v nadaljnjih 90 dneh preoblikovati v družbo, za katero izpolnjujejo pogoje, oziroma v podjetnika. Družbe, ki se ne uskladijo z zahtevami zakona, se likvidirajo in izbrišejo iz sodnega registra; likvidacijo za račun družbe oziroma družbenikov opravi sodišče po uradni dolžnosti (peti odstavek 580. člena ZGD). Družbeniki teh kapitalskih družb odgovarjajo za obveznosti do upnikov kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot podjetnik (šesti odstavek 580. člena ZGD). ZGD je torej za opustitev uskladitve določal dve sankciji – likvidacijo po uradni dolžnosti in osebno odgovornost družbenikov. Obe sankciji sta obstajali neodvisno ena od druge. Razlog za odgovornost družbenikov ni bil način prenehanja družbe, ampak dejstvo, da družba do določenega zakonskega roka ni bila usklajena z ZGD. Odgovornost družbenikov je torej obstajala ne glede na to, ali je prišlo do likvidacije po uradni dolžnosti (ali celo likvidacije po sklepu družbenikov oziroma stečaja, ki bi se lahko razvil iz likvidacije).
20. Dne 23. 7. 1999 je začel veljati ZFPPod, ki v 3. poglavju uvaja nov pravni institut – postopek izbrisa gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije. zakon določa dve skupini družb, ki jih je mogoče na podlagi navedenih določb izbrisati brez likvidacije. Prvo skupino predstavljajo družbe, ki se kljub zakonsko določenemu roku niso uskladile s prvim in drugim odstavkom 580. člena ZGD. Zanje ZFPPod v prehodnih določbah (prvi odstavek 37. člena) določa, da se izbrišejo iz sodnega registra brez likvidacije, pri čemer se za izbris smiselno uporabljajo določbe 3. poglavja ZFPPod (drugi odstavek 37. člena ZFPPod). Drugo skupino predstavljajo družbe, pri katerih je podan eden izmed izbrisnih razlogov, navedenih v 25. členu ZFPPod; pri tej skupini gre za t. i. mrtve ali nedelujoče družbe.
21. Za družbe iz 580. člena ZGD določa ZFPPod smiselno uporabo določb svojega 3. poglavja. Smiselna uporaba določb pomeni med drugim tudi subsidiarnost uporabe. To pomeni, da se določbe 3. poglavja ZFPPod za pravne osebe iz petega odstavka 580. člena ZGD ne uporabljajo glede tistih pravnih položajev, ki jih za te pravne osebe izrecno ureja (ta ali) kakšen drug predpis. Prva točka prvega odstavka 39. člena ZFPPod izrecno določa, da je z uveljavitvijo ZFPPod prenehal veljati (med drugim) peti odstavek 580. člena ZGD. Tako je namesto postopka likvidacije po uradni dolžnosti, določenega z ZGD, zakonsko predviden postopek izbrisa družb brez likvidacije. ZFPPod pa šestega odstavka 580. člena ZGD, ki določa neomejeno solidarno odgovornost družbenikov, ni razveljavil. Iz tega sledi, da odgovornost za obveznosti družb, ki se niso v roku uskladile z ZGD, (še vedno) ureja šesti odstavek 580. člena ZGD. Zato odgovornosti pobudnic ni mogoče utemeljevati s smiselno uporabo izpodbijanih določb četrtega oziroma petega odstavka 27. člena ZFPPod. Pobudnice torej za izpodbijanje četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod ne izkazujejo pravnega interesa. Zastavlja se vprašanje, ali se ob smiselni uporabi petega odstavka 27. člena lahko tudi ob izbrisu družbe po 37. členu ZFPPod uporabi tisti del določbe 394. člena ZGD, ki določa za uveljavljanje terjatev do družbenikov rok enega leta po izbrisu družbe. Vendar bodo morala nanj odgovoriti (redna) sodišča. Določba je v tem delu v korist osebno odgovornih družbenikov, zato pobudnice tudi za ta del določbe petega odstavka 27. člena ZFPPod nimajo pravnega interesa.
22. Glede ostalih določb 3. poglavja ZFPPod, ki jih pobudnice glede na svoje navedbe v pobudah izpodbijajo (2. točka prvega odstavka 25. člena, drugi odstavek 25. člena, drugi odstavek 29. člena, tretji odstavek 32. člena, 37. člen in 1. točka 39. člena, v delu kolikor se nanaša na peti odstavek 580. člena ZGD, ZFPPOd) pa pobudnice izkazujejo pravni interes.
23. Skladno z določbo 30. člena ZUstS ustavno sodišče pri odločanju o ustavnosti in zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, ni vezano na predlog iz zahteve oziroma pobude. Iz dosedanje obrazložitve je razvidno, da vsi pobudniki izpodbijajo ureditev, ki določa, da kot družbeniki osebno odgovarjajo za obveznosti kapitalskih družb, ki so bile brez likvidacije izbrisane iz registra. Vsi pobudniki, razen Marjana Pirca, ki izpodbija tudi šesti odstavek 580. člena ZGD, štejejo, da njihova odgovornost temelji na drugem odstavku 37. člena in na četrtem ter petem odstavku 27. člena ZFPPod. Glede na navedeno v 21. točki obrazložitve to ne drži, zato za izpodbijanje teh določb pobudnice nimajo pravnega interesa. Ustavno sodišče pa je moralo upoštevati, da iz njihovih pobud izhaja, da jih enako prizadene določba šestega odstavka 580. člena ZGD. Tudi večino argumentov, s katerimi utemeljujejo protiustavnost navedenih določb ZFPPod, je mogoče usmeriti tudi na določbo šestega odstavka 580. člena ZGD. Enako velja tudi za navedbe vlade in državnega zbora, ki sta sicer v svojih pojasnilih oziroma odgovorih smiselno tudi sprejela pravno razlago pobudnikov. Zato je ustavno sodišče sprejelo pobudo Marjana Pirca za oceno ustavnosti šestega odstavka 580. člena ZGD.
24. Že iz predhodne obrazložitve izhaja, da pobudniki, družbeniki izbrisanih družb na podlagi 2. točke prvega odstavka 25. člena ZFPPod za izpodbijanje četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod izkazujejo pravni interes.
25. Pravnega interesa ne izkazujeta Helsinški monitor Slovenije, ki ga zastopa Neva Miklavčič Predan, in Neva Miklavčič Predan. Ustavno sodišče praviloma ne priznava interesa političnim strankam, društvom, zbornicam in drugim tovrstnim združenjem, kadar vlagajo pobude v imenu in zaradi interesov svojih članov ali drugih oseb (tako npr. v sklepu št. U-I-131/94 z dne 16. 3. 1995, OdlUS IV, 28, v sklepu št. U-I-105/95 z dne 10. 7. 1995, OdlUS IV, 70 in v sklepu U-I-136/00 z dne 15. 6. 2000, OdlUS IX, 165). Pravni interes je namreč podan le tedaj, ko je očitno, da gre za pobudnikov lastni, torej njegov interes. V obravnavanem primeru napadene določbe v ničemer neposredno ne posegajo v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnika Helsinški monitor. Pravnega interesa za izpodbijanje določb ZFPPod pa ne izkazuje niti pobudnica Neva Miklavčič Predan. Sklicevanje na določbo 45. člena ustave v povezavi z določbo drugega odstavka 162. člena ustave ne more utemeljevati obstoja pravnega interesa. Helsinški monitor Slovenije tudi ne more biti pooblaščenec pobudnikov Franca Petka, Franje Rojca, Stanislava Simoniča, Damirja Klobučarja, Gorazda Gomboca, Judite Intihar, Mihe Praha, Ivanke Kristan, Antona Žuliča in Nevenke Lekan, ki so pristopili k pobudi Helsinškega monitorja Slovenije in Neve Miklavčič Predan. Zato je ustavno sodišče za pooblaščenko pobudnikov štelo Nevo Miklavčič Predan, ki so jo pobudniki prav tako pooblastili za zastopanje.
26. Ustavno sodišče je pobude v obsegu, kot izhaja iz prejšnjih točk obrazložitve, sprejelo, jih zaradi skupnega odločanja in obravnavanja združilo in glede na izpolnjene pogoje iz 26. člena ZUstS takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
B)–III
I. Družbe, ki se niso uskladile z ZGD
27. Sankcija neomejene solidarne odgovornosti družbenikov je nastopila že s potekom roka, določenega z ZGD, in neodvisno od samega postopka izbrisa družbe po določbah ZFPPod; postopek izbrisa je sledil šele naknadno. Ustavno sodišče je zato najprej opravilo ustavnosodno presojo sankcije – neomejene solidarne odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe.
a) Presoja šestega odstavka 580. člena ZGD
28. Razen ene družbe, ki ni uskladila aktov družbe, so bile vse družbe pobudnic izbrisane zaradi neuskladitve osnovnega kapitala. Temeljna značilnost kapitalskih družb je, da te odgovarjajo za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Družbeniki pa za obveznosti družb ne odgovarjajo oziroma odgovarjajo le do višine svojega kapitalskega deleža. Uveljavljena je popolna ločitev družbinega premoženja in premoženja družbenikov. Izjemo od tega temeljnega načela predstavlja spregled pravne osebnosti. O njem govorimo takrat, kadar zakon, sodna ali upravna odločba zanemari oziroma zavestno prezre samostojno, z zakonom zagotovljeno bit pravne osebe, in prenese učinke nekega prvotno na pravno osebo navezanega stanja na osebo ali na osebe, ki stoji(jo) za pravno osebo. Spregled pravne osebnosti pomeni zanikanje ločenosti med obveznostmi pravne osebe in odgovornostjo pripadnikov pravne osebe za te obveznosti.3
29. Spregled pravne osebnosti se v slovenskem pravu pojavlja v različnih oblikah. Najjasneje se kaže v 6. členu ZGD, kjer gre za instrument upnikov pri uveljavljanju njihovih terjatev nasproti družbi. Vendar pa primeri iz 6. člena ZGD niti v našem niti v tujem pravu niso nujno edina pojavna oblika spregleda. Zato navedena določba ni edini temelj pravnega spregleda. Zakon lahko določi tudi druge primere spregleda. Za tak primer gre pri šestem odstavku 580. člena ZGD, ki torej predstavlja obliko “zakonskega” spregleda pravne osebnosti.
30. Pomen 6. člena ZGD za druge z zakonom določene primere je zlasti v tem, da vsebuje načela, ki morajo biti upoštevana tudi v drugih zakonsko določenih primerih. Zaradi zagotovitve konsistentnosti pravne ureditve, ki je eno od načel pravne države (2. člen ustave), je treba načela 6. člena ZGD uporabiti pri presoji, kako daleč sme iti zakon pri uporabi spregleda. Ko je ZGD v šestem odstavku 580. člena določil spregled pravne osebnosti, je kot razlog zanj določil zgolj dejstvo, da se družba v zakonsko določenem roku ni uskladila z ZGD. Ni zahteval zlorabe družbe, koristi družbenikov, neposrednega oškodovanja upnikov ali drugih razlogov, ki so sicer značilni za 6. člen ZGD. Ustavno sodišče je opravilo presojo šestega odstavka 580. člena ZGD predvsem glede na očitane kršitve, kot so jih navajale pobudnice, ko so izpodbijale četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod. Pri presoji, ali je določitev spregleda pravne osebnosti kot posledica dejstva, da se družba ni uskladila z ZGD, v skladu z ustavo, pa je moralo upoštevati tudi, ali izpodbijana ureditev ostaja znotraj logike instituta spregleda pravne osebnosti. Slednje izhaja iz zahteve po notranji konsistentnosti ureditve v sistemu ureditve kapitalskih družb. Notranja konsistentnost je element pravne varnosti in s tem pravne države (2. člen ustave). Ureditev, ki bi zunaj logike instituta spregleda pravne osebe zajela preširok krog osebno odgovornih družbenikov, bi bila lahko – zaradi neupoštevanja različnih položajev – v neskladju tudi z določbo drugega odstavka 14. člena ustave (enakost pred zakonom).
31. Vse pobudnice izpodbijani ureditvi očitajo, da je v nasprotju z ustavo retroaktivno posegla v njihov položaj.
32. Ustava v 155. členu prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov: zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Ustava torej varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj. Ne preprečuje pa, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice ali pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti načelu varstva zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države (2. člen ustave). Spreminjanje ureditve samo po sebi torej ne nasprotuje ustavnim načelom pravne države in drugim ustavnim določbam. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, če se pravice zmanjšajo za čas po uveljavitvi zakona oziroma po spremembi odločb, izdanih na podlagi take zakonske spremembe. Šele zmanjšanje pravic za čas pred uveljavitvijo zakona bi pomenilo pravo retroaktivnost, kakršna je po 155. členu ustave dopustna le ob pogojih iz tretjega odstavka 15. člena ustave. Za tako retroaktivnost pa v obravnavanem primeru ne gre. ZGD je pričel veljati po objavi in velja za naprej (od 30. 7. 1993). Ne določa svoje veljavnosti za nazaj niti kot celota niti v posameznih določbah. Šele od dneva veljavnosti dalje tudi nastopijo z ZGD določene posledice, tj. odgovornost družbenikov. Zakon ni posegel ne v kapitalsko ne v upravljalsko strukturo družb, določil je le (za naprej) uskladitev z njegovimi kogentnimi določbami, v sporni določbi šestega odstavka 580. člena pa sankcijo za neizpolnitev te obveznosti. Določba šestega odstavka 580. člena ZGD zato ne posega v 155. člen ustave.
33. Vendar pa tudi zmanjšanje pravic za naprej (če govorimo o zmanjšanju “pravice ne odgovarjati za obveznosti družbe”), kar se v delu teorije označuje kot neprava retroaktivnost, ni v vsakem primeru ustavno dopustno. Načelo varstva zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo arbitrarno, to je brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, katerim po 15. členu ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in posege, to načelo nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne ustavne pravice dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med to in drugimi ustavnimi dobrinami treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin je v posameznem primeru treba dati prednost (glej odločbo št. U-I-206/97 z dne 17. 6. 1998, Uradni list RS, št. 50/98 in OdlUS VII, 134).
34. Pri takem tehtanju ustavnopravnih dobrin je na eni strani ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, pri čemer je zlasti pomembno, ali so spremembe na pravnem področju, za katero gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo svojega položaja lahko vnaprej računali, ter kakšna sta teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za zavezanca, na drugi strani pa javni interes po uveljavitvi drugačne ureditve od obstoječe.
35. Res so družbeniki lahko računali, da bodo za obveznosti družbe odgovarjali le do višine svojega vložka, vendar pa so bili dolžni s sprejetjem oziroma uveljavitvijo ZGD uskladiti svoje pravne akte ter organe družbe in zagotoviti družbi z zakonom predpisani minimalni osnovni kapital. Uskladitev z določbami ZGD zahteva javni interes. Osnovni kapital je premoženjski temelj kapitalske družbe, katerega namen je po eni strani zagotoviti minimalno potrebni kapital za začetek opravljanja pridobitne dejavnosti, po drugi strani pa zagotoviti minimalno ekonomsko in pravno varnost za prevzete obveznosti do upnikov. Tudi uskladitev aktov družbe ne pomeni zgolj formalnosti, ampak je pomembna predvsem zaradi vsebinske uskladitve. Pri delniški družbi sta se morala obstoječa temeljna pravna akta, tj. pogodba o ustanovitvi in statut, združiti v en temeljni konstitutivni pravni akt, tj. v statut; pri družbi z omejeno odgovornostjo pa je kot ustanovitveni akt določena družbena pogodba. Za oba pravna akta določa ZGD kogentne sestavine (184. in 409. člen ZGD) prav zaradi varstva tretjih oseb, ki stopajo v poslovne odnose z družbo. Nedvomno je gospodarska moč “neusklajenih” družb v primerjavi z “usklajenimi” ali na novo ustanovljenimi družbami bistveno oslabljena, s čimer je prizadeta varnost pravnega prometa nasploh. Če so družbeniki ustanovili družbo in če kljub določbam zakona niso uskladili aktov družbe in njenih organov ter minimalnega osnovnega kapitala, so povzročili nevarnost oškodovanja upnikov te družbe. Naloga države je, da zagotavlja varstvo upnikov in pravnega prometa. Usklajevanje osnovnega kapitala je povsem normalno v vseh državah s tržno ekonomijo.4 Ne bi bilo namreč v skladu z načeli pravne države, če bi država dopustila obstoj in poslovanje takšnih pravnih subjektov na trgu. Neustrezna gospodarska trdnost družbe učinkuje na vse obveznosti neusklajene družbe, ne le na tiste, ki so nastale po roku za uskladitev. S tega stališča so vse obveznosti družbe – tako tiste, nastale pred uskladitvijo, kot tiste, ki so nastale po roku za uskladitev – podvržene enakemu riziku, zato vse potrebujejo enako varstvo. Zato se tudi odgovornost družbenikov nanaša na vse obveznosti družbe in ne le na tiste, ki so nastale po roku, določenem za uskladitev.
36. Če bi zakonodajalec naenkrat in brezpogojno družbenikom določil in uveljavil sankcijo neomejene odgovornosti, ne da bi jim določil rok za prilagoditev novo predpisanim zahtevam, bi to pomenilo kršitev načela varstva zaupanja v pravo, ki je eno od načel pravne države. Vendar zakonodajalcu tega ni mogoče očitati. Za uskladitev družb z ZGD je bil določen relativno dolg rok, tj. skoraj eno leto in pol (od dne uveljavitve ZGD 10. 7. 1993 do datuma za uskladitev 31. 12. 1994). Družbe oziroma njihovi družbeniki so imeli v tem obdobju dovolj časa, da bi družbe bodisi uskladili z določbami ZGD bodisi začeli postopke za prenehanje družb (likvidacija po rednem ali skrajšanem postopku, stečajni postopek). Na tiste družbe, ki nikoli niso pričele s poslovanjem, tudi z zakonom določena posledica neomejene odgovornosti njihovih družbenikov ni imela nobenega vpliva. Tiste družbe pa, ki so poslovale, torej tudi prevzemale obveznosti iz naslova poslovanja, bi se morale zaradi varstva upnikov uskladiti z zakonom. Neomejena solidarna odgovornost družbenikov ni nastala neposredno z zakonom, temveč je bil njen nastanek odvisen od odločitve oziroma ravnanja obstoječih gospodarskih subjektov oziroma družbenikov teh subjektov.
37. Glede na navedeno je bila torej uvedba spregleda pravne osebnosti ukrep, ki je bil v največji meri sposoben zavarovati pravno dobrino, ki je bila ogrožena – upnike in varnost pravnega prometa nasploh. Položaj družbenikov se je torej poslabšal iz razloga, prevladujočega v javnem interesu (varstvo upnikov), poslabšanje je bilo v zakonu napovedano vnaprej, vezano pa na razlog, ki je bil v celoti pod nadzorom družb oziroma njihovih družbenikov. Tem je bil dan zadosten čas, da se novim zahtevam prilagodijo in se izognejo zakonskemu poslabšanju svojega položaja. Zato uzakonitev spregleda pravne osebnosti in iz teh razlogov ne pomeni kršitve načel pravne države.
38. Nekateri pobudniki se sklicujejo tudi na kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen) in na kršitev (pravice do) podjetništva (74. člen ustave). Za kršitev teh dveh pravic ne gre. Vsakršna ureditev odgovornosti za obveznosti ima premoženjskopravne posledice. Samo zato, ker zakonska ureditev vpliva na premoženjsk(opravn)i položaj naslovnikov, ko jim nalaga določena bremena, še ni mogoče govoriti o posegu v ustavno pravico do zasebne lastnine. Šele če bi bila naložitev določene premoženjske obveznosti tudi v nasprotju s kakšno drugo ustavno določbo, bi lahko govorili tudi o posegu v ustavno pravico iz 33. člena ustave. Ker določba 1. člena Protokola št. 1 k EKČP ne zagotavlja pravic v večjem obsegu, kot jih zagotavljajo določbe ustave, v obravnavani zadevi očitno tudi za kršitev navedene določbe Protokola ne gre. Zato tudi ne gre za kršitev 8. člena in drugega odstavka 153. člena ustave. Z zgolj pavšalnim očitkom neskladnosti izpodbijane ureditve s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi pogodbami tudi ni mogoče razbrati, v čem naj bi bilo to neskladje.
39. Podobno velja glede zatrjevane kršitve 74. člena ustave. Vsakršne ureditve, ki določa pravila gospodarskega poslovanja, ni mogoče šteti za omejevanje z ustavo zagotovljenega podjetništva. Ureditve, ki ob določenih predpostavkah – o tem glej v nadaljevanju – ščiti upnike pred posledicami premalo skrbnega ravnanja oseb, ki so se lotile gospodarskega podjema, ni mogoče obravnavati kot poseg v ustavno zagotovljeno svobodo gospodarske pobude.
40. Kot je bilo že navedeno (30. točka obrazložitve) ustavno sodišče pri presoji izpodbijane ureditve ni vezano na obseg zatrjevanih kršitev, kot ga navajajo pobudnice, ampak lahko opravi presojo izpodbijane ureditve tudi s stališča kršitev drugih določb ustave ali pa z drugega vidika kršitve posamezne določbe ustave. V obravnavani zadevi se je namreč postavilo vprašanje, ali je izpodbijana ureditev glede določitve neomejene odgovornosti družbenikov v skladu z načelom enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena ustave.
41. Kadar upniki na podlagi 6. člena ZGD uveljavljajo spregled pravne osebnosti, morajo v sodnem postopku dokazati, da so družbeniki zlorabili pravno osebo, pri čemer je odgovornost družbenikov individualna in je torej treba pri vsakem družbeniku posebej presojati subjektivne sestavine: namen, vedenje ali dolžnost vedenja družbenikov glede zlorabe družbe. V primeru spregleda pravne osebnosti po 6. členu je dokazno breme na strani upnikov in če odgovornosti družbenikov ne dokažejo, ti za obveznosti družbe ne bodo odgovarjali.
42. Na podlagi izpodbijane ureditve je s potekom roka za uskladitev družbe z ZGD nastopila odgovornost vseh družbenikov, ne glede na to, kakšen vpliv so (lahko) imeli na poslovanje družbe in zlasti tudi na to, ali se bo družba pravočasno uskladila z določbami ZGD. Iz dosedanje obrazložitve izhaja, da takšna ureditev ni ustavno sporna, kolikor je prizadela družbenike, ki jim je mogoče pripisati premalo skrbno ravnanje v zvezi z uskladitvijo družb z ZGD – torej kot posledica neizpolnjevanja družbeniških obveznosti, zaradi česar je prizadeta varnost upnikov. Pri presoji ustavnosti spornega posebnega primera spregleda pravne osebnosti pa je treba upoštevati, da je določba 580. člena ZGD (podobno kot določbe tretjega poglavja ZFPPod) tudi posledica stanja, ko je šele z ureditvijo novega družbenega in ekonomskega sistema posameznik sploh pridobil možnost in pravne okvire, da se z lastno podjetnostjo organizirano vključi v gospodarske aktivnosti na trgu. Zaradi te posebnosti je bilo obdobje spreminjanja družbeno ekonomske ureditve prehodno obdobje, v katerem ustanavljanje gospodarskih družb ni bilo vedno povezano z namenom pridobivanja dohodka oziroma ustvarjanja dobička. Na to nenazadnje kaže tudi veliko število nedelujočih družb, ki nikoli niso začele s poslovanjem. Te s stališča izpodbijane ureditve tudi niso problematične. Kot je razvidno iz kasnejših pobud, naj bi postali družbeniki izbrisanih družb tudi delavci, ki so certifikate zamenjali za deleže družb; delavci, ki so deleže družb prejeli namesto premalo izplačanih plač, itn. Nesporno so slednji primeri opozorili, da izpodbijana ureditev ni prizadela samo t. i. pravih, aktivnih družbenikov, ampak tudi tiste, ki so to postali po sili razmer takratnega prehodnega tranzicijskega obdobja ali iz drugih od njih neodvisnih razlogov. Prizadela je torej tudi t. i. neprave, pasivne družbenike5. Ti se praviloma niso zavedali, da so družbeniki družbe, prav tako niso imeli ne vedenja ne interesa sodelovati pri upravljanju take družbe.6
43. Očitno pa tudi položaja vseh t. i. pravih, aktivnih družbenikov ne gre vedno enačiti. Izpodbijana ureditev namreč ne omogoča razlikovanja med družbeniki – delničarji delniških družb in družbeniki družb z omejeno odgovornostjo, pri čemer razlike med njimi v (kot bo razvidno v nadaljevanju) obstajajo tako kot glede vplivov družbenika na poslovanje družbe, kot tudi glede možnosti doseči odločitev o zahtevani uskladitvi družbe z določbami ZGD. Volja delničarjev se manifestira v skupščini delniške družbe. Skupščina delniške družbe odloča o temeljnih razvojnih vprašanjih ter o določenih organizacijsko-statusnih vprašanjih, ki se nanašajo na strukturo in delovanje družbe, ne odloča pa o vprašanjih rednega poslovanja ter vsakodnevnega vodenja tekočih poslov. ZGD celo izrecno prepoveduje, da bi skupščina prevzela vodenje poslov.7 Skupščina sicer lahko izreče nezaupnico upravi, vendar pa je ne more odpoklicati. Skupščina torej le posredno vpliva na delovanje uprave prek nadzornega sveta.8 Pri tem se seveda lahko uveljavi večinska volja delničarjev. Manjšinski delničarji lahko določene pravice uveljavljajo, vendar pa morajo imeti vsaj eno desetino oziroma dvajsetino osnovnega kapitala družbe.
44. Drugačen pa je glede upravljanja družbe položaj družbenikov pri družbah z omejeno odgovornostjo. Družba z omejeno odgovornostjo je kombinacija lastnosti osebnih in kapitalskih družb. Literatura govori o “mali kapitalski družbi” ali o “osebni družbi z omejeno odgovornostjo”. Zanjo je značilno manjše število družbenikov in tesnejša povezanost družbenikov z družbo (drugače kot pri delniški družbi, kjer se govori o osamosvojitvi uprave ter zmanjšani pomembnosti skupščine delničarjev). Poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo je podrejen družbenikom, ker ga oni postavijo in tudi odpokličejo. Družbenik ima tudi pravico do informacij in vpogleda v poslovne knjige, kar mu omogoča, da odgovorno sodeluje pri upravljanju družbe. Upravljanje družbe je temeljna zakonska, članska in pogodbena pravica družbenikov; družbeniki so individualni nosilci pravic upravljanja družbe, skupščina pa je le oblika sprejemanja sklepov, pri čemer tudi ni obvezna. Med temeljne obveznosti družbenikov šteje tudi obveznost ohranjanja osnovnega kapitala.9
45. Kratka primerjava torej pokaže, da ne gre vedno za enake položaje – ne samo med delničarji delniških družb (ki pri upravljanju družbe ne sodelujejo oziroma sodelujejo samo posredno preko nadzornega sveta) in družbeniki družb z omejeno odgovornostjo, ki pri upravljanju družbe aktivno sodelujejo, ampak gre tudi za različnost položaja družbenikov znotraj odnosov med samimi družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo. Tako je očitno, da položaj družbenikov oziroma njihovo odgovornost opredeljuje po eni strani vpliv, ki ga imajo na poslovanje družbe (kar bo kriterij ustavnosodne presoje 25. člena ZFPPod; glej v nadaljevanju: tč. IV te obrazložitve), po drugi strani pa vpliv, ki so ga imeli na z ZGD zahtevano uskladitev. Kriterij presoje šestega odstavka 580. člena ZGD glede na drugi odstavek 14. člena ustave je torej vpliv družbenikov na izvedbo zahtevane uskladitve z ZGD.
46. Načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih ali pravnih stanj. To načelo zakonodajalca zavezuje, da enaka oziroma podobna razmerja ureja enako, na drugi strani pa ravno spoštovanje enakosti zahteva od zakonodajalca, da pri urejanju ne prezre bistveno različnih položajev: na položaje, ki se po svojih bistvenih značilnostih, notranje povezanih s predmetom urejanja, razlikujejo, mora vezati različne pravne posledice. Skrajno pojmovanje enakosti, brez upoštevanja posebne narave nekega dejanskega in pravnega položaja, privede do neenakosti. Za kršitev načela enakosti ne gre samo takrat, kadar zakonodajalec različno uredi neka pravna ali dejanska stanja, ki bi jih moral urediti enako, ampak tudi takrat, kadar ta stanja uredi za vse enako, pa bi jih moral, glede na njihov različen pravni in (ali) dejanski položaj, različno.
47. Dopustnost posega v pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) se presoja po tako imenovanem testu arbitrarnosti (in ne po strožjem testu sorazmernosti, kjer je treba med drugim izkazati tudi nujnost posega zaradi varstva pravic drugih). Kot arbitrarnost je mogoče označiti tudi primere, ko zakonodajalec – zlasti, kadar nalaga določene obveznosti – ne razlikuje življenjskih dejanskih stanov, ki se glede razlogov, ki so bili podlaga za naložitev obveznosti, bistveno razlikujejo, ob tem pa normodajalec za takšno prezrtje različnosti ni imel stvarnih, s predmetom urejanja notranje povezanih razlogov. V postopku sprejemanja ZGD prikazana potreba po posebni ureditvi obravnavanega vprašanja kaže, da zakonodajalec ob izpodbijani ureditvi ni predvidel možnosti obstoja navedenih različnih pravnih in dejanskih položajev. Zato je ravnal arbitrarno, ko pri nalaganju obveznosti teh razlik ni upošteval. Kadar enakega obravnavanja ni mogoče stvarno opravičiti iz nobenega v poštev prihajajočega zornega kota ali kadar se tako obravnavanje pokaže kot nezdružljivo z zornega kota pravičnosti in je zato arbitrarno, gre za ravnanje, ki je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom. Primerjalna (npr. nemška) ustavnosodna presoja dopušča zakonodajalcu pri zakonodaji s področja gospodarskega usmerjanja še posebno široko področje lastnega urejanja. Stoji na stališču, da mora biti zakonodajalcu omogočeno, posebej pri obravnavanju velike množice takih razmerij, da generalizira, pavšalizira in tipizira. Pri tem se smejo dopustiti tudi določene trdote in nepravičnosti. Tipizacija pa ne sme iti tako daleč, da bi bilo z njo brez razloga prizadeto večje število primerov in naslovnikov zakonske norme. zakonske trdote smejo načeloma zadevati samo sorazmerno majhno število oseb in poseg v enakost ne sme biti zelo intenziven.10 Odgovornost družbenikov na podlagi izpodbijane ureditve nastopi avtomatično, po samem zakonu in ne glede na različnost njihovih položajev in ravnanja. Ker torej zakonska ureditev ne izhaja iz opisanih različnosti položajev posameznih družbenikov, krši načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave.
48. Poleg razlik, ki izhajajo že iz zakonsko urejenega položaja različnih (vrst) družbenikov, pa so s predmetom urejanja (spregled pravne osebnosti) povezane tudi razlike glede tega, koliko so v posameznih konkretnih primerih posamezni družbeniki osebno prispevali (tudi z opustitvami dolžnega ravnanja) k temu, da se izbrisana družba ni pravočasno uskladila z ZGD. Zakonodajalec ne bi bil smel zanemariti, da spregled pravne osebnosti v svojem bistvu vsebuje elemente odprave posledic nedopustnega ravnanja, pa tudi elemente sankcije zanj. Ker je zakonodajalec pri ureditvi spregleda pravne osebnosti po šestem odstavku 580. člena ZGD z uvedbo neomejene in solidarne odgovornosti vseh družbenikov popolnoma zanemaril subjektivni element ravnanja posameznih družbenikov in tudi obseg posledic takšnega ravnanja, se je od splošnega okvira instituta spregleda pravne osebnosti oddaljil tako, da je ureditvi zaradi nekonsistentnosti mogoče očitati tudi neskladje z 2. členom ustave. Pri tem je treba upoštevati, da spregled pravne osebnosti predstavlja specialen in izjemen institut, ki globoko poseže v temelje tradicionalno priznanega pravnega bistva kapitalskih družb.
49. Čeprav je določba šestega odstavka 580. člena ZGD z obravnavanega vidika v neskladju z ustavo, bi njena celotna razveljavitev povzročila neustavno stanje. Glede na povedano je namreč določena odgovornost pravih, aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisanih družb ustavno nujna: že v ureditvi, ki je predpisovala, da se nad družbami, ki se v zakonskem roku niso uskladile z določbami ZGD, opravi likvidacija, je bilo nujno močnejše varstvo upnikov, katerih položaj je bil zaradi opustitve predpisanih uskladitev, zlasti uskladitve kapitala, dodatno ogrožen. Toliko močnejša je potreba po dodatnem varstvu upnikov v (novi) ureditvi, ki ob prenehanju takšnih gospodarskih družb ne predvideva nikakršnega postopka, ki bi zagotovil poplačilo upnikov in v primeru morebitne prezadolženosti gospodarske družbe tudi ne predvideva postopka, ki bi zagotovil vsaj uresničitev običajne odgovornosti kapitalskih družb, to je poplačilo iz sredstev družbe ob zagotovitvi enakopravnega položaja upnikov. Z razveljavitvijo sporne določbe bi torej nastala še večja protiustavnost, kot jo predstavlja izpodbijana ureditev: zaščiteni bi bili interesi vseh družbenikov, v celoti nezaščiteni pa bi bili interesi upnikov. Zato je ustavno sodišče sporno določbo razveljavilo le v tistem delu, kolikor se nanaša na t. i. neprave oziroma pasivne družbenike tj. tiste družbenike, ki v smislu te obrazložitve niso mogli vplivati (imeli vpliva) na uskladitev družbe, zahtevane z ZGD. Ustavno sodišče se zaveda, da bi do takšne rešitve vodila na prvi pogled sistemsko sprejemljivejša, toda daljša pot: z razveljavitvijo zakonske ureditve, ki bi zavezovala državni zbor, da sprejme drugačno ureditev, skladno s to odločbo. Za takšno pot se ustavno sodišče ni odločilo, ker bi v tem primeru prišlo v daljšem prehodnem do neustavnega stanja, ki bi hudo ogrozilo predvsem interese upnikov. To pa ne pomeni, da državni zbor ne bi mogel vprašanja odgovornosti na novo urediti, pri čemer mora upoštevati razloge te odločbe.
50. Navedena odločitev ustavnega sodišča pomeni, da bodo morala sodišča v sodnih postopkih v smislu te obrazložitve upoštevati, ali je imel posamezen družbenik vpliv na to, da ni prišlo do uskladitve družbe z ZGD, pri čemer mu bodo v pomoč zlasti odgovori na vprašanja: ali gre za družbenika v delniški družbi ali v družbi z omejeno odgovornostjo, kdo je bil posamezen družbenik (npr. pravna oseba ali fizična oseba, družbenik na podlagi vnovčitve certifikata itd.), kako so bila razmerja med družbeniki urejena z notranjimi akti družbe, lahko tudi, kakšen bi moral biti delež posameznega družbenika v dokapitalizaciji družbe itd. Pri tem bo sodiščem v pomoč tudi splošna določba 6. člena ZGD, ki določa osnovne kriterije, po katerih je podan spregled pravne osebnosti, s to razliko, da je dokazno breme po tej določbi na strani upnika, na podlagi spregleda po šestem odstavku 580. člena pa bo dokazno breme na strani dolžnika, tj. družbenika (obrnjeno dokazno breme). Navedena odločitev ustavnega sodišča pa je kot vodilo v pomoč tudi upnikom izbrisanih družb, da bodo pri uveljavljanju svojih terjatev upoštevali različnost položaja družbenikov in bodo torej svoje tožbene zahtevke (z namenom čimprejšnjega poplačila) naslavljali le na tiste družbenike, ki bi se v skladu s to odločbo šteli za odgovorne. Zato tudi nima prav ena od pobudnic, ko navaja, da izvršba zoper tujega družbenika, katerega premoženje se nahaja v tujini, ni mogoča. Tudi zanj se bo v postopku pred slovenskim sodiščem ugotavljala njegova odgovornost in izdala sodna odločba, pri čemer pa se bo njeno priznanje in izvršitev v tujini opravila po pravilih mednarodnega zasebnega prava. Na podlagi navedenega je ustavno sodišče odločilo, kot je razvidno iz 2. točke izreka.
c) Presoja prvega odstavka 29. člena in tretjega odstavka 32. člena ter 37. člena in 1. točke 39. člena ZFPPod
51. Pobudniki izpodbijajo ureditev po ZFPPod tudi zato, ker naj bi (namesto postopka likvidacije družbe po uradni dolžnosti) uvedla postopek izbrisa družbe brez likvidacije in v tej zvezi zatrjujejo kršitev 74. člena ustave.
52. Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da naj bi bil postopek izbrisa uveden pri tistih pravnih osebah, ki niso imele nobenega premoženja. Takšne pa naj bi bile v večini primerov tudi pravne osebe iz 580. člena ZGD. Likvidacija takšnih pravnih oseb bi bila pri tistih gospodarskih družbah, ki niso poslovale in niso imele nobenega premoženja, brez pomena. Vodenje likvidacijskega oziroma stečajnega postopka po uradni dolžnosti bi povzročilo nesorazmerne in neutemeljene stroške, kakor tudi izjemno obremenitev sodišč. To se je nenazadnje izkazalo tudi s tem, da določba petega odstavka 580. člena ZGD ni zaživela. Pri presoji, kaj pomeni nadomestitev postopka likvidacije po uradni dolžnosti (peti odstavek 580. člena ZGD) z izbrisom brez likvidacije (37. in 39. člen ZFPPod), je treba upoštevati, da je ZGD v šestem odstavku 580. člena predpisal sankcijo neomejene solidarne odgovornosti vzporedno in neodvisno od sankcije likvidacije. Tudi če bi se gospodarska družba, ki se ni v roku uskladila z ZGD, likvidirala ali pa bi šla v stečaj, bi družbeniki odgovarjali za njene obveznosti osebno, neomejeno in solidarno.
53. Ustava v 74. členu določa, da je gospodarska pobuda svobodna. Iz njega izhaja, da zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij in da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. V skladu s tem ustavnim načelom ZGD v petem odstavku 1. člena določa, da lahko vsaka domača ali tuja fizična ali pravna oseba ustanovi družbo, to je pravno osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Družba se šteje kot gospodarska družba samo, če je organizirana v eni od pravnoorganizacijskih oblik, ki jih določa zakon (t. i. numerus clausus pravnih oblik, tretji odstavek 1. člena ZGD). Določanje pogojev za ustanovitev in poslovanje gospodarske družbe ne pomeni poseganja v svobodo gospodarske pobude in tudi ne omejevanja pravice vsakogar, da tako družbo ustanovi. Na podlagi drugega odstavka 74. člena ustave se z zakonom predpišejo oblike gospodarskih organizacij in pogoji za njihovo ustanavljanje. Z zakonom urejena tipologija gospodarskih subjektov je nujna za pravno ureditev trga ter za odvijanje pravnega prometa in s tem za pravno varnost. Zakon lahko predpiše tudi nove tipe gospodarskih organizacij in pri tem postavi zahteve in roke za prilagoditev obstoječih gospodarskih subjektov novi zakonodaji ter v končni posledici tudi likvidacijo oziroma izbris tistih pravnih oseb, ki svoje organiziranosti v določenem roku ne bi prilagodile novi ureditvi oziroma novi organiziranosti gospodarskih organizacij, če pri tem upošteva druge ustavne določbe, zlasti načelo varstva zaupanja v pravo in enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena ustave. Zato prvi odstavek 37. člena in 1. točka 39. člena (kolikor se nanaša na peti odstavek 580. člena ZGD) ZFPPod ne pomenita posega v svobodo podjetništva (prvi odstavek 74. člena ustave). Iz razlogov navedenih v točkah 32 do 37 te obrazložitve pa tudi 1. točka 39. člena (kolikor se nanaša na peti odstavek 580. člena ZGD) ZFPPod ni v neskladju s 155. in z 2. členom ustave (1. točka izreka).
54. Pobudnice izpodbijani ureditvi tudi očitajo, da jim ni omogočila zaščite njihovih pravic niti v okviru samega postopka izbrisa niti po končanem postopku izbrisa; sklepi o začetku postopka izbrisa in sklep o izbrisu jim namreč niso bili vročeni osebno, s čimer naj bi jim bile kršene pravice iz 22., 23. in 25. člena ustave.
55. Ustava v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah dolžnostih ali pravnih interesih. Smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Eden od elementov učinkovitosti je tudi pravilna vročitev. praviloma je to osebna vročitev. Izključitev osebne vročitve zato lahko pomeni poseg v 25. člen ustave, ki je dopusten samo pod pogoji iz tretjega odstavka 15. člena ustave. Drugačen pa je položaj v primeru, če osebna vročitev ni mogoča oziroma je toliko otežena, da bi zahteva po osebni vročitvi ogrozila samo pravico do pravnega sredstva. Pred presojo izpodbijane ureditve je bilo zato treba najprej ugotoviti, ali bi bila osebna vročitev vsakemu posameznemu družbeniku sploh mogoča oziroma pravno in dejansko izvedljiva.
56. ZFPPod v drugem odstavku 37. člena določa, da se za izbris smiselno uporabijo določbe 3. poglavja tega zakona; v tretjem odstavku istega člena pa, da so sodišča dolžna v roku treh mesecev od uveljavitve zakona izdati sklepe o izbrisu pravnih oseb, ki se niso uskladile z določbami ZGD. ZFPPod določa, da lahko družbeniki zoper sklep o začetku postopka izbrisa vložijo ugovor (30. člen), zoper sklep o izbrisu družbe pa pritožbo (34. člen). Sklep o začetku postopka izbrisa se vroči gospodarski družbi (drugi odstavek 29. člena ZFPPod) in vpiše v sodni register (četrti odstavek istega člena). Proti navedenemu sklepu je dovoljen ugovor v roku dveh mesecev od vročitve sklepa (prvi odstavek 30. člena). Če proti sklepu ni bil vložen ugovor oziroma če je ugovor zavržen oziroma zavrnjen, registrsko sodišče izda sklep o izbrisu gospodarske družbe iz sodnega registra (sklep o izbrisu). Sklep o izbrisu se vroči gospodarski družbi (tretji odstavek 32. člena) in objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (prvi odstavek 33. člena). Zoper navedeni sklep je dovoljena pritožba (tudi družbenikov) v roku 30 dni; rok za pritožbo teče od vročitve sklepa o izbrisu gospodarski družbi, če je pritožbo vložila gospodarska družba, v vseh ostalih primerih pa od objave sklepa o izbrisu.
57. ZGD v 409. členu določa, da se družba z omejeno odgovornostjo ustanovi s pogodbo, ki mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, podpišejo pa jo vsi družbeniki oziroma ustanovitelji (družbena pogodba). V tretjem odstavku istega člena tudi določa, katere so obvezne sestavine družbene pogodbe. Tako med obvezne sestavine družbene pogodbe (ob ustanovitvi družbe) šteje tudi navedba zneska osnovnega kapitala in vsakega osnovnega vložka posebej ter navedba družbenika za vsak osnovni vložek (tretja alinea tretjega odstavka 409. člena ZGD). Te so tudi predmet vpisa v sodni register ob ustanovitvi družbe. V primeru spremembe družbene pogodbe mora poslovodja družbe v skladu s 450. členom ZGD spremembo prijaviti za vpis v sodni register. Sprememba družbene pogodbe začne veljati z vpisom v register; navedeni vpis v sodni register ima konstitutiven učinek.11 Vpis ima konstitutiven učinek, kadar je nastanek pravice ali pravnega razmerja neposredna posledica vpisa v sodni register. Vendar pa sprememba družbenika na poslovnem deležu (kot npr. posledica odsvojitve deleža, izstopa, izključitve) ne pomeni spremembe družbene pogodbe. Vpis spremembe družbenika v sodni register ima tudi zgolj deklarativen učinek,12 kar pomeni, da sprememba družbenika učinkuje že pred vpisom v sodni register in neodvisno njega. Tako npr. pri odsvojitvi poslovnega deleža sprememba družbenika učinkuje že s samo sklenitvijo pogodbe o odsvojitvi deleža in obvestilom poslovodje družbe (prvi odstavek 417. člena ZGD); pri izstopu družbenika že s samo izjavo volje družbenika (436. člen ZGD) itd. Iz navedenega je torej razvidno, da so osebe, ki so dejanski družbeniki, v vsakem trenutku lahko znani samo družbi sami oziroma poslovodji te družbe. Družbeniki, ki so vpisani v sodni register, torej niso vedno tudi dejanski družbeniki. To nenazadnje kaže tudi primer enega od pobudnikov, ko poslovodja družbe ni prijavil spremembe družbenika v sodni register.
58. Še manj pa dejanskemu stanju glede lastniške strukture ustreza navedba ustanoviteljev v sodnem registru pri delniški družbi. Spremembe delničarjev se namreč sploh ne vpisujejo v sodni register. Lastniška struktura pri imenskih delnicah je tako razvidna iz delniške knjige (ki jo vodi uprava družbe) oziroma iz registra imenskih vrednostnih papirjev (ki jo v imenu in za račun družbe vodi Klirinško depotna družba; glej 65. člen zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih, Uradni list RS, št. 23/99 – v nadaljevanju: ZNVP), pri prinosniških delnicah pa iz evidence o vpogledih, ki jo vodi Klirinško depotna družba (87. člen ZNVP).13
59. Kot je torej razvidno, bi bila osebna vročitev posameznim (dejanskim) družbenikom oziroma delničarjem (upoštevaje tudi hitrost postopka izbrisa) ne samo časovno zamudna, ampak v mnogih primerih celo nemogoča. Upoštevaje predhodno obrazložitev, (ki se nanaša na določitev družbenikov, ki v smislu te odločbe štejejo za odgovorne), pa bi bila osebna vročitev, v trenutku izdaje sklepov, pasivno legitimiranim družbenikom še toliko težja. Da bi torej zakonodajalec sploh lahko omogočil pravico do pritožbe, je moral namesto osebne vročitve določiti drugo vrsto vročitve, ki je glede na okoliščine primerna. Glede na z ZGD predpisano dolžnost ravnanja poslovodje oziroma uprave družbe in družbenikov oziroma delničarjev samih14 (po ZFPPod pa je dolžnost skrbnega ravnanja poslovodje in uprave ter tudi družbenikov urejena še znatno strožje), glede na eno oziroma dvomesečni rok, ki ga je zakonodajalec dal za vložitev pravnega sredstva, ter glede na javno objavo navedenih sklepov v sodnem registru oziroma Uradnem listu RS, je po oceni ustavnega sodišča z ZFPPod predpisana vročitev družbi najprimernejša. Zato v tem primeru ne gre za poseg v pravico iz 25. člena ustave, temveč za določitev načina uresničevanja pravice do pritožbe (drugi odstavek 15. člena ustave).
60. V okviru samega postopka izbrisa so imele torej tako pobudnice kot družba sama možnost zaščititi svoje premoženje oziroma premoženje družbe, če bi ga ta imela. Vendar pa ustavno sodišče opozarja, da tudi če bi registrsko sodišče ugovoru ugodilo in razveljavilo sklep ter bi se zoper družbo izvedel likvidacijski oziroma stečajni postopek, to na sam obstoj odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe ne bi vplivalo. Kot izhaja iz predhodne obrazložitve, je s potekom roka za uskladitev z ZGD odgovornost družbenikov za obveznosti družbe že nastala. Kršena pa tudi ni njihova pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena ustave, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
61. Pobudnice so imele (oziroma imajo) tudi po končanem postopku izbrisa možnost zaščititi svoje premoženje. Glede na to, da je zakon prenesel vse obveznosti na družbenike, družbeniki pa ob izbrisu družbe prevzamejo tudi morebitno premoženje družbe, je mogoče družbenike šteti za univerzalne naslednike dosedanje družbe tudi na aktivni strani. To pomeni, da preidejo nanje tudi terjatve dosedanje družbe. Če je družbenikov več, bodo nastopali v skladu s pravili o družbeni pogodbi ali o skupnosti civilnega prava, en sam družbenik pa bo uveljavljal terjatve kot posameznik. V zvezi z uveljavljenjem terjatev v sodnih postopkih pa ustavno sodišče opozarja na določbo 205. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99; v nadaljevanju: ZPP), ki določa razloge, zaradi katerih nastopi prekinitev sodnega postopka po sili zakona. Tako v 4. točki prvega odstavka 205. člena določa, da se sodni postopek prekine, če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati, oziroma če ji pristojni organ pravnomočno prepove delovanje. Postopek, ki je prekinjen iz kakšnega razloga, ki je naveden v 1. do 4. točki prvega odstavka 205. člena ZPP, se nadaljuje, ko ga dedič ali skrbnik zapuščine, novi zakoniti zastopnik, stečajni upravitelj ali pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo. Iniciativo za nadaljevanje postopka dajo torej lahko družbeniki ali pa sodišče. V obeh primerih bo sodišče izdalo sklep o nadaljevanju postopka.15 Iz navedenega je razvidno, da se položaj družbenikov po ZFPPod v primerjavi z ZGD glede možnosti uveljavljanja terjatev družbe ni poslabšal, kot to zatrjujejo posamezne pobudnice.
62. Takšna ureditev tudi ne nasprotuje načelu enakega varstva pravic po 22. členu ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Poseg v to ustavno pravico bi bil podan, če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem pritožnik ne bi mogel uveljavljati ali bi lahko omejeno uveljavljal svojo pravico, kar bi lahko posledično prizadelo tudi kakšno drugo njegovo pravico. Do tega bi lahko prišlo tudi, če bi pritožnik izpolnjeval z zakonom določene pogoje za uveljavitev oziroma priznanje pravice, pa zaradi neustavnosti oziroma nezakonitega postopka te svoje pravice ne bi mogel uveljavljati.
63. Določbe drugega odstavka 29. člena, tretjega odstavka 32. člena in 37. člen ZFPPod zato niso v neskladju z ustavo (1. točka izreka).
64. Ustava v 89. členu določa, da državni zbor sprejema zakone v večfaznem postopku, če s PoDZ ni določeno drugače. Ne glede na problematičnost zakonodajalčeve prakse, da se takšni zahtevni in zapleteni zakonski predlogi s posledicami za širši krog fizičnih in pravnih oseb, sprejemajo po za takšne primere tveganem, hitrem postopku, pa pobudniki niso izkazali neposrednih kršitev določb Poslovnika Državnega zbora. Da bi biIa v konkretnem primeru takšna odločitev v nasprotju z določbami PoDZ, pa ustavno sodišče ni ugotovilo. Prav tako je k obravnavanemu predlogu zakona državni svet imel možnost dati svoje mnenje. Zato izpodbijana ureditev tudi glede postopka sprejemanja ni v neskladju z ustavo (89. člen in druga alinea 97. člena ustave).
B)–IV
II. Nedelujoče družbe
65. ZFPPod v 25. členu določa:
“(1) Po uradni dolžnosti se iz sodnega registra izbriše gospodarska družba, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:
1. če v dveh zaporednih poslovnih letih ni predložila letnega poročila oziroma letnega računovodskega poročila organizaciji, pooblaščeni za obdelovanje in objavljanje podatkov (70. člen ZGD16),
2. če gospodarska družba nima premoženja,
3. če nastopi razlog, ki ga za izbris gospodarske družbe brez likvidacije določa drug zakon.
(2) Šteje se, da obstaja razlog iz 2. točke prejšnjega odstavka, če gospodarska družba neprekinjeno v obdobju 12 mesecev ne opravlja izplačil preko računa pri organizaciji, ki za gospodarsko družbo opravlja posle plačilnega prometa.”
66. Za gospodarske družbe, pri katerih nastopi izbrisni razlog iz 1. točke prvega odstavka 25. člena, se začne navedena določba uporabljati v treh letih po uveljavitvi tega zakona oziroma kasneje (torej dne 23. 7. 2002); za gospodarske družbe, za katere velja domneva iz drugega odstavka 25. člena ZFPPod (po kateri se šteje, da družba nima premoženja, če po uveljavitvi tega zakona neprekinjeno v obdobju 12 mesecev ne opravljajo izplačil preko računa pri organizaciji, ki za gospodarsko družbo opravlja posle plačilnega prometa), pa se navedena določba uporablja od 23. 7. 2000.
67. Z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra družba preneha (prvi odstavek 27. člena ZFPPod). V tem primeru se šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD (četrti odstavek 27. člena ZFPPod). Določbi drugega in tretjega odstavka 394. člena ZGD se smiselno uporabljata tudi za prenehanje gospodarske družbe iz prvega odstavka tega člena (peti odstavek 27. člena ZFPPod). Na podlagi notarske izjave iz 394. člena ZGD se šteje, da so družbeniki neomejeno solidarno prevzeli vse obveznosti izbrisane družbe.
68. Pobudniki so družbeniki izbrisanih družb iz razloga po 2. točki prvega odstavka 25. člena ZFPPod. Kot izhaja iz izpodbijane ureditve, je zakonodajalec za nedelujoče družbe predpisal dve sankciji: izbris družbe iz sodnega registra, tej sankciji pa je sledila sankcija neomejene solidarne odgovornosti družbenikov za vse obveznosti izbrisane družbe. Ustavno sodišče je zato najprej opravilo ustavnosodno presojo izpodbijane ureditve v delu, ki se nanaša na sankcijo izbrisa družbe iz sodnega registra.
a) Presoja 9. člena ZFPPod
69. Pobudnika družba Unipoint in France Grašič izpodbijata tudi 9. člen ZFPPod, ker naj bi navedeni člen kršil 67. in 74. člen ustave. V čem naj bi bila protiustavnost določbe 9. člena ZFPPod, pobudnika ne utemeljita. Z ureditvijo, ki po navedeni določbi nalaga upravi družbe spremljanje in obvladovanje tveganj, pa samo po sebi ne more biti poseženo niti v gospodarsko niti v socialno ali ekološko funkcijo lastnine (67. člen ustave), prav tako pa tudi ne v svobodo podjetništva (74. člen ustave), saj izpodbijani člen ne predstavlja pogoja ali obveznosti, ki bi se nanašal na opravljanje gospodarske dejavnosti ali konkurenco na trgu (1. točka izreka).
b) Presoja 2. točke prvega odstavka 25. člena ZFPPod
70. Iz zakonodajnega gradiva ZFPPod (EPA 832 – II- hitri postopek, Poročevalec DZ, št. 38/99) je razvidno, da je bilo po podatkih Agencije Republike Slovenije za plačilni promet (v nadaljevanju: APP) leta 1991, ko je bilo v povprečju 919 pravnih oseb, ki so imele blokirane račune več kot 5 dni, leta 1998 teh pravnih oseb že 8.537. Še bolj se je od leta 1991 do leta 1998 povečal povprečni znesek neporavnanih obveznosti, od 6.319 milijonov tolarjev na 87.573 milijonov tolarjev. Povprečni znesek neporavnanih obveznosti je bil v letu 1998 za 15,0% višji kot leto prej. Nasprotno temu pa se je število delavcev, zaposlenih pri pravnih osebah z blokiranim žiro računom, zmanjševalo in ne povečevalo. Tako je bilo v letu 1991 zaposlenih v povprečju 220.408 delavcev ali največ med obravnavanimi leti, leta 1998 pa 57.281 delavcev, kar je v omenjenih letih najmanj. Pomemben del pravnih oseb z blokiranimi računi predstavljajo pravne osebe, ki so imele žiro račun blokiran več kot eno leto. Po podatkih APP je bilo po stanju na dan 28. 2. 1999 takih pravnih oseb 6.587, od teh jih 6.083 (torej 92%) ni zaposlovalo nobenega delavca, stanje njihovih neporavnanih obveznosti pa je bilo 63.633 milijonov tolarjev. Samo pri 504 pravnih osebah so bili zaposleni tudi delavci, stanje njihovih obveznosti pa je bilo 20.819 milijonov tolarjev. Iz navedenih podatkov je zakonodajalec sklepal, da kar 92% vseh pravnih oseb, ki imajo žiro račun blokiran več kot eno leto, v resnici sploh ni več poslovalo in tudi ni imelo nikakršnega premoženja.
71. Z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 52/99 – v nadaljevanju: ZPPSL-B) sta bila črtana drugi in tretji odstavek 3. člena ZPPSL17, ki sta omogočala stečaj po uradni dolžnosti. Razlog so bile negativne posledice, ki bi nastale, če do črtanja teh določb ne bi prišlo:
1. iz proračuna bi bilo treba založiti stroške uvedbe stečaja najmanj v višini 150.000 tolarjev za posamezen stečaj oziroma skupno 900 milijonov tolarjev;
2. takšen plaz stečajev bi popolnoma zasul sodišča, ki bi morala te stečaje reševati prednostno. Ob dosedanji dinamiki reševanja (na leto rešenih 200 stečajnih zadev) pa bi sodišča potrebovala za 6.000 stečajev 30 let.
72. ZFPPod je v 25. členu določil dve merili, po katerih se šteje, da je družba gospodarsko mrtva. Po 1. točki prvega odstavka 25. člena – če družba v dveh letih ni predložila letnega poročila oziroma letnega računovodskega poročila. Po 2. točki prvega odstavka 25. člena – če družba nima premoženja, pri čemer se šteje, da družba nima premoženja, če neprekinjeno 12 mesecev ne opravlja izplačil preko svojega računa. Navedena domneva pa je izpodbojna, saj se lahko dokazuje, da družba premoženje ima. ZFPPod namreč v 30. členu določa razloge, iz katerih je mogoče vložiti ugovor zoper sklep o začetku postopka izbrisa družbe. Ugovor lahko vložijo družba, družbenik oziroma delničar in upnik družbe. Tako je mogoče izpodbijati navedeni sklep, če se dokaže, da družba premoženje ima, oziroma da postopka izbrisa ni bilo dovoljeno začeti, ker nad družbo že teče postopek prisilne poravnave, stečaja ali likvidacije (glej 23. člen in 2. točko drugega odstavka 30. člena ZFPPod). Smiselno enako velja tudi za sklep o izbrisu in pritožbo zoper sklep o izbrisu (32. in 34. člen ZFPPod).
73. Družba, ki je gospodarsko mrtva, ne deluje, ne pridobiva prihodkov, ne opravlja izplačil in tudi nima premoženja. Po drugi strani pa je po formalni strani izenačena s katerokoli drugo družbo. Je pravna oseba, ki sme pridobivati pravice, terjatve in obveznosti. Njeno gospodarsko stanje navzven ni vidno. Upniki se zanesejo, da ima vsaj minimalno premoženje. Vendar njen formalni videz lahko prikriva njeno negativno stanje. Zato obstaja precejšnja nevarnost, da se nedelujoča družba zlorabi za oškodovanje upnikov. Navedena dejstva torej kažejo, da nedelujoče družbe ogrožajo varnost pravnega prometa. Namen sankcije, ki jo je določil zakonodajalec, je zaščita položaja upnikov oziroma zmanjšanje nevarnosti pri poslovanju v pravnem prometu. Tudi rok, ki ga je določil za nastop navedene sankcije, je razumen; družba oziroma družbeniki so imeli v tem roku dovolj časa, da bi nedelujočo družbo bodisi likvidirali bodisi začeli stečajni postopek. Ob tem ustavno sodišče še pripominja, da položaja v letu 2000 (ko je izpodbijana ureditev pričela veljati) ne gre več v celoti enačiti s položajem v prvih letih po uveljavitvi ZGD, ko je še šlo za privajanje novim gospodarskim pravilom nove družbenoekonomske ureditve (kot je bil to lahko argument pri družbenikih, ki se niso uskladili z določbami ZGD). Nastopanje gospodarskih subjektov na trgu ter prevzemanje pravic in obveznosti zahtevajo tudi skrbnost teh subjektov glede spremljanja veljavne zakonodaje. Glede na navedeno izpodbijana ureditev izbrisa družbe iz razloga po 2. točki prvega odstavka 25. člena ZFPPod ni v neskladju z ustavo (1. točka izreka).
c) Presoja četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod
74. Enako, kot je ustavno sodišče že ugotovilo (glej obrazložitev pod točko B. – III, a) glede ustavnosti ureditve, ki določa neomejeno solidarno odgovornost družbenikov v primeru neuskladitve, velja tudi za družbenike tistih družb, ki so bile izbrisane, ker nimajo premoženja. Pri presoji teh določb je kriterij presoje vpliv družbenika, ki ga je imel ta na poslovanje družbe. V teh primerih bodo morala sodišča izhajati iz že opisanih različnosti položajev med posameznimi družbeniki oziroma delničarji, oziroma iz različnosti v njihovih notranjih razmerjih; pri tem pa bodo morala upoštevati zlasti: kakšen vpliv je imel posamezen družbenik na poslovodstvo in njegovo sodelovanje pri tem, kakšna je bila njegova stopnja vključenosti v gospodarjenje družbe, koliko je bil seznanjen z gospodarjenjem družbe, kakšen je sploh bil interes družbenika za sodelovanje v družbi, ali so obveznosti družbe nastale še za časa, ko je oseba bila družbenica te družbe ali kasneje, itd. Če je zakonodajalec določil izbris nedelujočih družb iz sodnega registra zaradi varstva pravnega prometa in upnikov, je seveda razumljivo, da je moral zavarovati tudi upnike izbrisanih družb. Ureditev po ZFPPod je v tem delu milejša od ureditve po ZGD; v primerih iz drugega odstavka 30. člena ZFPPod bi se namreč družbeniki nedelujočih družb, pod pogoji iz tega člena, lahko celo ognili navedeni sankciji, sankcija po šestem odstavku 580. člena ZGD pa je nastopila že s samim potekom roka za uskladitev in tudi kasnejša uvedba likvidacijskega ali stečajnega postopka ni vplivala na sam obstoj odgovornosti družbenikov.
75. Glede na že ugotovljeno, da določitev sankcije neomejene odgovornosti sama po sebi ni v neskladju z ustavo in bi jo torej zakonodajalec na enak način, kot jo je določil s šestim odstavkom 580. člena ZGD, lahko določil tudi v ZFPPod, se postavlja vprašanje, kakšen je sploh pomen izjave družbenikov iz četrtega odstavka 27. člena ZFPPod. S sklicevanjem na 394. člen ZGD, v katerem je navedena izjava določena kot temelj za to, da družba lahko preneha brez likvidacije, kaže na to, da je zakonodajalec uporabil (izpodbojno) pravno domnevo, da so delničarji sami želeli likvidirati družbo (izpodbojno zato, ker je dana možnost ugovora po 30. členu ZFPPod). Če torej zoper sklep o izbrisu ni bil vložen ugovor ali pa je bil zavržen oziroma zavrnjen, ZFPPod šteje, da so družbeniki dali izjavo o prevzemu vseh obveznosti izbrisane družbe. Po oceni ustavnega sodišča navedena določba ne predstavlja pravne fikcije (zoper katero ni mogoč nasproten dokaz), ampak gre za neizpodbojno pravno domnevo. Za pravno domnevo gre, kadar se po zakonu brez dokazovanja šteje, da določena dejstva obstojijo ali ne obstojijo po temelju njihove zveze z drugimi dejstvi, katerih obstoj (neobstoj) se dokazuje po splošnih pravilih. Domneve torej predpostavljajo dve dejstvi, ki sta v določeni zvezi: prvo dejstvo, ki se težko dokazuje in katerega obstoj (neobstoj) zakon domneva, in drugo, ki je z njo po rednem teku stvari v določenem razmerju, ki se lažje dokazuje in ki se mora dokazati po splošnih pravilih. V tem primeru je zakonodajalec štel, da družbo, ki ne posluje in nima premoženja, želijo družbeniki likvidirati po skrajšanem postopku, tj. po 394. členu ZGD, in da so zato v skladu s to določbo podali tudi izjavo o prevzemu obveznosti. Pravna fikcija se torej razlikuje od pravne domneve po tem, da se z domnevo predpostavlja kot resnično nekaj, kar je verjetno resnično, medtem ko se s pravno fikcijo postavlja kot resnično nekaj, za kar se ve, da ni resnično. V izpodbijani določbi se zato dejansko vzpostavlja neizpodbojna pravna domneva, ki se sicer prav po tem, da je ni dovoljeno izpodbijati, približuje pravni fikciji, vendar pa ni pravna fikcija.
76. Ob upoštevanju navedenega ter glede na predhodno že ugotovljeno neustavnost ureditve po šestem odstavku 580. člena ZGD tudi v navedenem primeru in iz enakih razlogov ustavno sodišče ugotavlja, da izpodbijana ureditev, ki ne upošteva različnosti položajev družbenikov – ki torej ne dopušča izpodbojne pravne domneve, krši načelo enakosti in načela pravne države (drugi odstavek 14. člena ustave in 2. člen ustave). Če se odgovornost družbenikov po šestem odstavku 580. člena ZGD presoja v odvisnosti od vpliva, ki so ga imeli na z ZGD zahtevano uskladitev z določbami zakona, pa je temelj odgovornosti družbenikov nedelujočih družb po ZFPPod vpliv, ki so ga imeli na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti te družbe. Družbeniki, ki v smislu te obrazložitve vpliva na poslovanje niso imeli, štejejo za t. i. neprave, pasivne družbenike. Zato je ustavno sodišče tudi navedeno zakonsko ureditev razveljavilo v delu, kolikor se šteje, da so izjavo o prevzemu vseh obveznosti družbe podali v smislu te obrazložitve tudi t. i. nepravi, pasivni družbeniki. To pomeni, da bodo v teh primerih sodišča morala ugotavljati odgovornost posameznega družbenika za obveznosti družbe v odvisnosti od vpliva, ki so ga imeli na poslovanje družbe. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.
č) Presoja 36. člena ZFPPod
77. Člen 36 ZFPPod določa, da sodišče, če se po izbrisu gospodarske družbe najde premoženje družbe, opravi na predlog upnika nad tem premoženjem postopek likvidacije oziroma stečaja po določbah ZPPSL. Glede na to, da je zakon prenesel vse obveznosti na družbenike in da družbeniki ob izbrisu družbe prevzamejo tudi morebitno premoženje, je ustavno sodišče pravni položaj družbenikov opredelilo kot univerzalno pravno nasledstvo (glej točko 61 obrazložitve). S takšnim izhodiščem zakonodajalca je skladna le ureditev, da tudi pozneje najdeno premoženje preide na družbenike oziroma ostane njihovo. Ker ZFPPod določa drugače, je v tem delu v nasprotju s samim seboj, s tem pa v nasprotju z 2. členom ustave. Zato je ustavno sodišče 36. člen ZFPPod razveljavilo (3. točka izreka).
III. Ureditev položaja družbenikov izbrisanih družb, na premoženje katerih je že bilo poseženo
78. Iz vloženih pobud je razvidno, da je bilo na premoženje nekaterih družbenikov že poseženo. Pri tem je lahko v določenih primerih prišlo tudi do neupravičenega posega, če poseg v premoženje družbenikov ni imel pravne osnove v kriterijih razlikovanja pravih od nepravih oziroma aktivnih od pasivnih družbenikov izbrisanih družb, kot jih je (primeroma) opredelilo ustavno sodišče s to odločbo. Zato je ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo, da je 2. točka izreka te odločbe pravna podlaga za regresni zahtevek v notranjih razmerjih med družbeniki. Regresni zahtevek imajo tisti družbeniki, pri katerih glede na kriterije te odločbe ni mogoče uporabiti spregleda pravne osebnosti, pa so že plačali za obveznost družbe ali pa so odločbe, ki so izvršilni naslov in se glasijo nanje, že pravnomočne (4. točka izreka).
79. Ustavno sodišče je s posebnim sklepom do končne odločitve zadržalo izvrševanje določb 3. poglavja ZFPPod in določilo način njegovega izvrševanja. Z dnem začetka učinkovanja te odločbe tj. naslednji dan po njeni objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (43. člen ZUstS), sklep o zadržanju preneha veljati.
C)
80. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. in 43. člena ter drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić, ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Drugo, tretjo in četrto točko izreka je sprejelo soglasno. Prvo točko pa z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Dragica Wedam Lukić, ki je dala delno pritrdilno in delno odklonilno ločeno mnenje.
Št. U-I-135/00-77
Ljubljana, dne 9. oktobra 2002.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić
zanjo Namestnik predsednice
dr. Janez Čebulj l. r.
1 Če uprava družbe ne deluje več kot 12 mesecev.

2 Moderne oblike zasebnolastninskih podjetij je še v bivši SFRJ uvedel ZPod na vseh treh lastniških področjih, torej za družbena, mešana in zasebna podjetja. ZPod je veljal tudi še po osamosvojitvi v skladu z osamosvojitvenimi predpisi. Vse družbe (še posebej pa obe kapitalski) so bile v ZPod urejene zelo skromno. Posebej pomanjkljivo so bila urejena kapitalska razmerja. ZPod se je omejeval pretežno na dolžnost vplačila delnic oziroma osnovnih vložkov. Režim osnovnega kapitala in njegovega varstva po ustanovitvi družbe je ostal neurejen. Nekoliko podrobneje so bili urejeni zunanji znaki družb kot pravnih oseb (firma, dejavnost, sedež, vpis v register) in upravljanje v družbah. Poudariti pa je treba dve nesporni značilnosti ZPod. Družbe so bile priznane kot pravne osebe. Za svoje obveznosti so odgovarjale torej družbe same, kolikor ni bila izrecno predpisana tudi odgovornost družbenikov (pri družbi z neomejeno odgovornostjo in komanditni družbi). Druga značilnost, pomembna za presojo te zadeve, pa je bila žetedaj izrecna formulacija spregleda pravne osebnosti.

3 Glej B. Zabel, zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, GV Založba, 2002, str. 126-137.

4 Tudi druga direktiva Evropske skupnosti št. 77/91/EEC z dne 13. 12. 1976 za evropsko podjetje (delniško družbo) določa obvezo minimalnega osnovnega kapitala, ki je določen v višini 25.000 ekujev in ki ga mora imeti delniška družba tako ob ustanovitvi kot tudi ves čas svojega poslovanja. Kolikor se zaradi tečajnih razlik vrednost osnovnega kapitala v posamezni državi članici zmanjša za 10%, so pristojni organi dolžni sprejeti vse ukrepe, da se osnovni kapital družb zopet uskladi z zneskom, navedenim v direktivi.

5 Tako bi (je) nekdo lahko postal lastnik deleža ali delnice na podlagi plačila za opravljeno delo (primer, ko se je delnica podelila kot nagrada za opravljeno delo), dedovanja, na podlagi darila, itd.

6 O aktivnih in pasivnih družbenikih glej npr. B. Rejc, Spregled pravne osebnosti kapitalske gospodarske družbe, Pravnik, let. 57/2002, št. 608, str. 437-451.

7 Razen izjemoma, če to zahteva uprava ali če odloča o nesoglasju med nadzornim svetom in upravo.

8 Razen če gre za sistem enotirnega upravljanja in družba nima nadzornega sveta (glej 261. člen ZGD). V tem primeru se pristojnosti nadzornega sveta prenesejo na skupščino.

9 Ohranjanje osnovnega kapitala preprečuje tudi podkapitalizacijo družbe. V primeru podkapitalizacije lahko družbenike prav tako zadene sankcija spregleda pravne osebnosti.

10 L. Šturm, ustavno načelo enakosti, Zbornik znanstvenih razprav – LV. letnik, 1995, str. 284.

11 Tako tudi B. Zabel v zakonu o gospodarskih družbah s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2002, str. 372.

12 Isto, Komentar k 417. členu ZGD, str. 380, ko se sklicuje tudi na sodno prakso.

13 Imenski nematerializirani vrednostni papirji se od prinosniških nematerializiranih vrednostnih papirjev razlikujejo po javni dostopnosti podatkov. Podatki o imetnikih imenskih vrednostnih papirjev so javni (glej prvi odstavek 84. člena ZNVP), torej dostopni vsakomur. Podatki o imetnikih prinosniških nematerializiranih vrednostnih papirjih pa so zaščiteni, zato nihče, niti izdajatelj, nima pravice dostopa do podatkov o imetnikih prinosniških nematerializiranih vrednostnih papirjev (prvi odstavek 85. člena Z NVP). Pod določenimi pogoji imajo pravico do dostopa sodišče, davčni organ, Banka Slovenije, Urad za zavarovalni nadzor oziroma drug državni organ, če te podatke potrebujejo v sodnem ali drugem postopku.

14 Glej B. Zabel v zakonu o gospodarskih družbah s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2002, h komentarju 449. člena ZGD, str. 461-474.

15 Tako tudi Dida Volk: zakon o finančnem poslovanju v (sodni) praksi, Podjetje in delo, št. 6-7/2000, ştr. 1518-1529.

16 Z novelo ZGD-F se je celotno 7. poglavje I. dela ZGD in členi 50 do 71 nadomestilo z novim 7. poglavjem “Poslovne knjige in letno poročilo” in novimi členi 50 do 66.

17 Določal je možnost uvedbe stečajnega postopka po uradni dolžnosti nad dolžnikom, ki ni zagotovil izplačila plač zadnje tri mesece, ali je imel blokiran žiro račun, ali je bil zadnjih 12 mesecev nelikviden.