Uradni list

Številka 88
Uradni list RS, št. 88/2001 z dne 9. 11. 2001
Uradni list

Uradni list RS, št. 88/2001 z dne 9. 11. 2001

Kazalo

4474. Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe zoper sklepe o podaljšanju pripora, stran 8742.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A., v priporu v ZPKZ Ž., ki ga zastopajo dr. B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E. E. in F. F., odvetniki v Z. na seji dne 26. oktobra 2001
o d l o č i l o:
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo vrhovnega sodišča št. I Ips 117/2001 z dne 24. 4. 2001 v zvezi s sklepom istega sodišča št. II Kr 2/2001 z dne 26. 2. 2001 in zoper sodbo vrhovnega sodišča št. I Ips 271/2001 z dne 20. 9. 2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 324/2001 z dne 3. 8. 2001 in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 987/2001 z dne 25. 7. 2001 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pritožnik je z ustavno pritožbo z dne 13. 6. 2001 izpodbijal sodbo vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep istega sodišča o podaljšanju pripora iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP) zaradi utemeljenega suma storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: KZ). Zatrjeval je kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena ustave) in predlagal, naj ustavno sodišče napadeni posamični akt razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje.
2. Pritožnik je navajal, da mu je zahteva za preiskavo, kasneje pa tudi obtožnica, očitala storitev dveh dejanj, pri čemer naj bi eno storil tako, da je organiziral ilegalno vodenje ljudi iz Dalmacije v Italijo po morju, brez prečkanja slovenske državne meje. Bistveni element kaznivega dejanja, ki se mu očita (prepovedan prehod čez državno mejo), pa je po mnenju pritožnika prehod državne meje Republike Slovenije in ne katerekoli državne meje. Zato po njegovem mnenju dejanje, ki se mu očita, ni kaznivo dejanje, v sklepu o podaljšanju pripora pa zato ni mogoče govoriti o utemeljenem sumu storitve tega “kaznivega dejanja”. Ker je pripor odvisen tudi od teže kaznivega dejanja, po mnenju pritožnika ni vseeno, ali se mu očita storitev dveh ali samo enega dejanja.
3. Pritožnik zatrjuje, da je vrhovno sodišče kršilo 28. člen ustave, saj je v izpodbijani sodbi navedlo, da “ne drži..., da izvršitveno dejanje, ker naj ne bi šlo za spravljanje ljudi čez državno mejo RS, sploh nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 311. členu KZ”. V nasprotju z navedenim pritožnik meni, da je meja Republike Slovenije v 311. členu KZ eden izmed bistvenih posebnih znakov kaznivega dejanja, podobno kot je Republika Slovenija kot država bistven posebni znak vseh kaznivih dejanj zoper varnost Republike Slovenije in njeno ureditev. Stališča, ki jih v izpodbijani sodbi navaja vrhovno sodišče, po mnenju pritožnika niso povezana s tem vprašanjem. Tako naj ne bi imeli zveze s tem vprašanjem ne vprašanje kraja storitve kaznivega dejanja ne teritorialna pristojnost KZ ne ekstradicija. Ustave in zakonov po navedbah pritožnika tudi ni mogoče negirati iz razloga koristnosti ali zaradi boljšega mednarodnega sodelovanja na področju odkrivanja oziroma pregona kaznivih dejanj. Načelo zakonitosti je, kot navaja pritožnik, temeljno in vrhovno načelo modernega kazenskega prava in kot takšno izključuje druga, sicer legitimna načela, ki prihajajo z njim v nasprotje. Poleg tega pa ima načelo solidarnosti in sodelovanja med državami na področju organiziranega kriminala po mnenju pritožnika predvsem političen in ne pravni značaj, zaradi česar ne more biti temeljno načelo kazenskega prava, katerega poglavitni namen je omejevanje državne represije. Vsaka kršitev načela zakonitosti je, kot navaja pritožnik, groba kršitev načela pravne varnosti, ki določa, da mora biti meja med kaznivim dejanjem in nekaznivim početjem jasno in natančno določena. Posledice nejasnosti zakona mora po mnenju pritožnika nositi država in ne posameznik, ki je obdolžen kaznivega dejanja, katerega vsebina in obseg nista jasno določena (in dubio pro reo).
4. Pritožnik nadalje navaja, da po formalno-materialni koncepciji kaznivega dejanja, ki jo sprejema KZ v 7. členu, dejanje nima znakov kaznivega dejanja, če katerikoli izmed njegovih zakonskih znakov ni izpolnjen. V tem primeru, kot navaja pritožnik, to dejanje ni kaznivo dejanje, pregon (oziroma preiskava) za takšno dejanje pa se ustavi. Da eno od dejanj, ki se mu očita, ni kaznivo dejanje, ker ni prišlo do prehoda meje Republike Slovenije, pritožnik dokazuje z jezikovno, zgodovinsko in sistematično razlago 311. člena KZ.
5. Pritožnik je dne 10. 10. 2001 ustavno pritožbo razširil na kasnejšo sodbo vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora, izdan v postopku preizkusa obstoja pogojev za pripor po vloženi obtožnici. V vlogi navaja, da je ta sodba drugačna od prej izpodbijane, saj vrhovno sodišče na očitke v zvezi s spornim dejanjem pod točko A/II obtožbe odgovarja le, da bo o tem, ali ima v obtožnici opisano dejanje vse znake kaznivega dejanja, odločilo sodišče prve stopnje. Osredotoči pa se na presojo obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po točki A/I obtožbe in kaznivega dejanja prepovedanega prometa z orožjem. Po pritožnikovem mnenju je nevzdržno, da je že deset mesecev v priporu samo zaradi domnevnih 15 prebežnikov (A/I točka obtožbe), pri čemer razpravljajoči senat zavrača vse predloge obrambe za odpravo pripora oziroma za spremembo v hišni pripor ob dodatnem poroštvu v višini treh milijonov mark. Predlaga, naj ustavno sodišče tudi to sodbo zaradi kršitve načela zakonitosti razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.
6. Z izpodbijanim sklepom vrhovnega sodišča št. II Kr 2/2001 z dne 26. 2. 2001 je bil na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP pritožniku podaljšan pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti še za tri mesece, to je do 27. 5. 2001. Glede obstoja utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj se sodišče sklicuje na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave in dodatno navaja, da dokazi, ki so bili izvedeni v dotedanjem teku preiskave, utemeljenost suma potrjujejo, oziroma ga niso ovrgli ali omajali. Sodišče ugotavlja in izčrpno obrazloži obstoj pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Obrazloži tudi, zakaj meni, da je pripor neogiben in sorazmeren ukrep in ugotavlja, da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.
7. Iz sodbe vrhovnega sodišča št. I Ips 117/2001 z dne 24. 4. 2001, s katero je bila zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti pritožnika zoper sklep o podaljšanju pripora, je razvidno, da je sodišče glede očitka pritožnika sprejelo stališče, da ima sporno izvršitveno dejanje, očitano pritožniku, vse znake kaznivega dejanja po 311. členu KZ, čeprav dejansko ni prišlo do prehoda meje Republike Slovenije. V obrazložitvi navaja, da je po 10. členu KZ kaznivo dejanje izvršeno tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica. Sodišče nadalje navaja, da naš zakonodajalec glede kraja storitve kaznivega dejanja sprejema ubikvitetno teorijo, po kateri se šteje, da so vse sestavine kaznivega dejanja enako pomembne. Navedena teorija zato sprejema fikcijo, da je kaznivo dejanje v celoti storjeno v kraju delovanja storilca ali v kraju, kjer je nastopila posledica. Sodišče nadalje pojasnjuje, da če se eden od krajev nahaja v prostoru teritorialne veljave kazenskega zakona, se po omenjeni fikciji šteje, da je kaznivo dejanje v celoti storjeno na tem prostoru, čeprav to ne ustreza resničnosti. Tako se po mnenju sodišča pogosto primeri, da pri istem kaznivem dejanju konkurirata dve ali več različnih nacionalnih zakonodaj in to po teritorialnem načelu. Sodišče nadalje ugotavlja, da naj bi pritožnik kaznivo dejanje storil v združbi, pri čemer naj bi deloval na območju naše države, ostali udeleženci pa v tujini, kjer naj bi nastopila prepovedana posledica. Nadalje sodišče navaja, da se organizator in člani hudodelske združbe lahko pojavijo tudi pri kaznivih dejanjih, zaradi katerih je organizator združbo ustanovil in pri tem odgovarjajo po splošnih pravilih za udeležbo. Sodišče ugotavlja, da naj bi po opisu v sklepu o preiskavi, pritožnik kaznivo dejanje pod točko A/II, izvršil kot sostorilec. Nadalje navaja, da teritorialno načelo, kot primarno, praviloma izključuje pravilo identitete norme (dvojne kaznivosti). Ker naj bi ostali sostorilci delovali v tujini, je po mnenju sodišča treba zadevo pretehtati tudi v luči tega pravila. Identiteta norme se kot ugotavlja sodišče ugotavlja in abstracto ter in concreto. Pri presoji in abstracto se po navedbah sodišča ne zahteva popolno ujemanje inkriminacij, pač pa gre za vrednotenje podobnosti med zakonskimi dejanskimi stanji v pravu dveh držav na podlagi vrednostne in teleološke presoje. Nadalje sodišče ugotavlja, da je v Republiki Italiji v določbi za preprečevanje ilegalnih migracij predpisano kot kaznivo dejanje neposredno podpiranje vstopa tujcev na območje države v nasprotju z veljavno zakonodajo, kot kvalificirana oblika pa, če pri tem sodelujejo tri osebe ali več, oziroma da je kaznivo dejanje storjeno z namenom ustvarjanja dobička. Po mnenju sodišča je po naši in po navedeni italijanski normi objekt varstva javni red. Nadalje sodišče ugotavlja, da je glede na opis izvršitvenega dejanja pod točko A/II sklepa o uvedbi preiskave istovetnost norme podana, kajti teh določb si nikakor ni mogoče tako togo razlagati, da dvojna kaznivost ni izkazana, ker vsaka od držav varuje le svoj javni red in sankcionira le nedovoljen prehod čez svojo državno mejo. Sprejeti nasprotno razlago bi po mnenju sodišča pomenilo, da v postopku ekstradicije glede na pogoj iz 3. točke 522. člena ZKP, kljub temu da bi bili ostali pogoji izpolnjeni, tuji državi ne bi bilo mogoče izročiti osebe, ki ni naš državljan in bi bila pri nas zalotena, četudi bi ta v tujini storila tako kaznivo dejanje. Tako stališče je po mnenju sodišča nesprejemljivo z vidika načela solidarnosti in sodelovanja med državami na področju zatiranja organiziranega kriminala.
8. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 987/2001 z dne 25. 7. 2001 je bil pripor zoper pritožnika iz istih pripornih razlogov podaljšan. Obtoženi je po navedbah zunajobravnavnega senata utemeljeno sumljiv storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem po prvem odstavku 310. člena KZ. Senat ugotavlja, da je utemeljenost suma, po katerem naj bi pritožnik storil kaznivi dejanji, ki mu ju očita obtožba, utrjena s pravnomočnostjo obtožbe. Po mnenju senata obstajajo priporni razlogi, zaradi katerih je obdolženi v priporu. Pri tem senat konkretno obrazloži obstoj pripornih razlogov in ugotovi, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Ugotavlja tudi sorazmerje med težo obravnavanih kaznivih dejanj in ogrožanjem ljudi na eni strani ter omejitvijo pravice do osebne svobode na drugi strani.
9. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 324/2001 z dne 3. 8. 2001 je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba pritožnika zoper sklep o podaljšanju pripora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtožba postala pravnomočna, zato se je sum, da naj bi obtoženci storili v obtožbi opisana kazniva dejanja in v udeležbi, kot je opisana pri posameznih kaznivih dejanjih, še okrepil. Sodišče pripominja, da pritožbenih navedb, ki izpodbijajo utemeljenost suma oziroma storitev posameznih kaznivih dejanj, ni mogoče upoštevati pri odločanju o priporu, saj senat, ki odloča o priporu, ne ocenjuje ponujenih dokazov in zagovorov obtožencev v pritožbah po načelu proste presoje dokazov, ker je to stvar senata, ki bo opravil glavno obravnavo in izvedel posamezne dokaze, preden bo odločil o tem, ali jih je dovolj za obsodbo. Pri odločanju o priporu se po navedbah sodišča preizkuša le nadaljnja utemeljenost suma, za kar je zadostna podlaga pravnomočna obtožba. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene razloge, ki se nanašajo na priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti in ugotavlja, da poseg v pravico do osebne svobode odtehta ogroženost varnosti ljudi zaradi realne ponovitvene nevarnosti, zato je takšen poseg ustavno dovoljen. Po navedbah sodišča je neogibno potrebno za potrebe kazenskega postopka, da ostanejo obtoženci v priporu do glavne obravnave.
10. S sodbo št. I Ips 271/2001 z dne 20. 9. 2001 je vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora. V sodbi je navedlo, da bo o tem, ali so v dejanjih pritožnika, opisanih v obtožnici pod točko A/II, podani znaki očitanega kaznivega dejanja, odločilo sodišče prve stopnje z upoštevanjem tudi tistih metod za razlago kazenskega zakona, na katere se sklicuje pritožnik, kakor tudi z upoštevanjem določil kazenskega zakona o njegovi veljavnosti (XIII. poglavje KZ). Nadalje pa vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik s pravnomočno obtožnico ni obtožen le dejanja, opisanega pod točko A/II obtožbe, temveč tudi kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ, opisanega pod točko A/I, ter kaznivega dejanja prepovedanega prometa z orožjem. Sodišče tudi zavrača očitke pritožnika o nesklepčnosti obtožnice in navedbe, s katerimi je pritožnik izpodbijal obstoj pripornih razlogov.
B)
11. Senat ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-265/01 z dne 10. 7. 2001 sprejel v obravnavo ustavno pritožbo zoper sodbo vrhovnega sodišča št. I Ips 117/2001 z dne 24. 4. 2001 in sklep istega sodišča št. II Kr 2/2001 z dne 26. 2. 2001. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) predložena vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
12. Ustavno sodišče je na seji sprejelo v obravnavo tudi ustavno pritožbo zoper sodbo vrhovnega sodišča št. I Ips 271/2001 z dne 20. 9. 2001, sklep višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 324/2001 z dne 3. 8. 2001 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 987/2001 z dne 25. 7. 2001 in takoj nadaljevalo z odločanjem. Za takšen postopek se je ustavno sodišče lahko odločilo zato, ker je bila v okviru postopka sprejema ustavne pritožbe zoper sodbo vrhovnega sodišča št. I Ips 117/2001 in sklep istega sodišča št. II Kr 2/2001 vrhovnemu sodišču v skladu s 56. členom ZUstS že dana možnost odgovora na po vsebini enako ustavno pritožbo.
13. Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi vpogledalo kazenski spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 203/2001.
14. Pritožnik izrecno zatrjuje, da je bilo z izpodbijanima sodnima odločbama kršeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki v prvem odstavku 28. člena ustave določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Ker vlaga ustavno pritožbo zoper priporne sklepe, je mogoče njegovo zatrjevanje kršitve načela zakonitosti presojati le v okviru morebitne kršitve 19. člena (pravica do osebne svobode) in prvega odstavka 20. člena ustave. Pritožnik v ustavni pritožbi tudi navaja, da v sklepu o podaljšanju pripora ni mogoče govoriti o utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja, saj eno od dejanj, ki se mu očitajo, ni kaznivo dejanje. Iz te navedbe pa je mogoče razbrati, da pritožnik smiselno zatrjuje tudi kršitev prvega odstavka 20. člena ustave.
15. Po določbi drugega odstavka 19. člena ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Pravici do osebne svobode gre med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami osrednje mesto. Omejevanje te pravice je tako kot pri drugih človekovih pravicah v skladu s tretjim odstavkom 15. člena ustave dopustno samo v primerih, ki jih določa ustava, oziroma kolikor je to potrebno zaradi (človekovih) pravic drugih. Po določbi prvega odstavka 20. člena ustave se sme oseba, zoper katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Pravica sodne veje oblasti odrejati pripor zoper določeno osebo izhaja iz utemeljenega suma, da je ta že storila kaznivo dejanje, torej iz predhodno izkazane verjetnosti, da je ta oseba že posegla v konkretno ustavno varovano dobrobit specifičnega objekta varstva kaznivega dejanja, ki naj bi ga bila storila. Določba 20. člena ustave se torej nanaša le na osebo, za katero že obstaja visoka stopnja artikulirane konkretne in specifične verjetnosti, da je bila storila konkretno kaznivo dejanje.
16. Postopek ugotavljanja obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, kot enega izmed nujnih pogojev za odreditev pripora, je v osnovi razdeljen na dva dela. Najprej je treba ugotoviti ali je dejanje, ki naj bi bilo storjeno v resničnosti in ki je opisano v sklepu o odreditvi ali podaljšanju pripora (oziroma v pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave ali v pravnomočni obtožnici, če se priporni sklep sklicuje nanje), sploh kaznivo dejanje ali ne. Nato je treba pretehtati, ali do takrat zbrani podatki ali dokazi zadostujejo za sklep o utemeljenosti suma, da je konkretna oseba storila dejanje, ki se ji očita. Ustavni pogoj za odreditev pripora, to je obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, ni izpolnjen, če dejanje, ki se očita obdolženemu, nima vseh znakov kaznivega dejanja.
17. ZKP v prvem odstavku 201. člena ponavlja ustavni pogoj obstoja utemeljenega suma storitve konkretnega kaznivega dejanja za odreditev pripora. Njegov obstoj ZKP zahteva za izdajo sklepa o uvedbi preiskave (prvi odstavek 167. člena). V 277. členu ZKP določa, da senat, ko sklepa o ugovoru zoper obtožnico, obtožbe ne dopusti in kazenski postopek ustavi, če ugotovi, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena), pa tudi če ugotovi, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4. točka prvega odstavka 277. člena).
18. Odreditev pripora pomeni odvzem osebne svobode in zato ostro poseže v življenje človeka ter ima lahko tudi druge zelo hude posledice. Tako kot je možnost ustavitve preiskave s strani zunajobravnavnega senata in kontrola obtožnice namenjena preprečevanju škodljivih posledic za obdolženca, je temu namenjeno tudi kontinuirano preverjanje obstoja vseh pogojev za nadaljnje trajanje pripora. Zato mora organ, ki je pristojen za odreditev oziroma podaljšanje pripora, v okviru preverjanja obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja vedno preveriti tudi ali je dejanje, ki se očita obdolženemu, kaznivo dejanje. Če ugotovi, da ni, mora ustrezno reagirati.
19. Z osnovno vlogo je pritožnik izpodbijal sklep o podaljšanju pripora pred vložitvijo obtožnice. Iz izpodbijanega sklepa vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora je razvidno, da se je sodišče glede obstoja utemeljenega suma storitve očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja sklicevalo na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave. Z navedenim sklepom je bila zoper pritožnika uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma, da je pod točko A/I in A/II skupaj s soobdolženci iz koristoljubnosti in v združbi spravil čez mejo Republike Slovenije oziroma čez mejo med Republiko Hrvaško in Italijo več oseb in s tem storil nadaljevano kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ. Iz opisa za pritožnika spornega izvršitvenega dejanja pod točko A/II ni razvidno, da bi s strani prebežnikov prišlo do prestopa slovenske meje.
20. V naknadni razširitvi ustavne pritožbe pritožnik izpodbija sklep o podaljšanju pripora, izdan po vložitvi obtožnice. Zunajobravnavni senat, kateremu pritrjujeta pritožbeno in vrhovno sodišče, v izpodbijanem sklepu navaja, da je utemeljenost suma, po katerem naj bi pritožnik storil kaznivi dejanji, ki mu ju očita obtožba, utrjena s pravnomočnostjo obtožbe. Po pravnomočni (do izdaje izpodbijanega sklepa dvakrat modificirani) obtožnici je pritožnik, poleg nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ v zvezi s 122. členom KZ (točka A/I in A/II obtožbe) obtožen tudi storitve kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem po prvem odstavku 310. člena KZ (točka D obtožbe). Nadaljevano kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo naj bi storil tako, da je s soobdolženci iz koristoljubnosti in v združbi spravil čez mejo Republike Slovenije oziroma čez mejo med Republike Italije več oseb, kar naj bi bilo kaznivo tudi po predpisih države Italije, in sicer naj bi imelo vse znake kaznivega dejanja, opisanega v 12. členu zakonskega odloka Republike Italije št. 286 z dne 25. julija 19981 v zvezi s 416. členom kazenskega zakonika Republike Italije. Tudi po opisu dejanja pod točko A/II obtožnice s strani prebežnikov ni prišlo do prestopa slovenske meje.
21. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 navedlo, da mora biti vsak pripor podvržen načelu zakonitosti (lex certa). Načelo zakonitosti mora biti spoštovano v praksi organov kazenskega pravosodja tudi v postopku odločanja o priporu. V procesu ugotavljanja ali je dejanje, ki naj bi bilo storjeno v resničnosti in je opisano v sklepu o odreditvi ali podaljšanju pripora (oziroma v pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave ali v pravnomočni obtožnici) kaznivo dejanje ali ne, je treba natančno preveriti, ali izpolnjuje vse v zakonu določene znake kaznivega dejanja. Pri tem je treba uporabiti v sodni praksi in kazenskopravni teoriji izdelane metode za pravilno razumevanje in uporabo kazenskega zakona, prek katerih je mogoče spoznati, kaj so vsebina, smisel, obseg in namen kazenskopravne norme. Ker je v kazenskem postopku “sporni predmet” človekova prostost, se od kazenskih sodišč tudi v postopku odločanja o priporu zahteva skrajno ozka razlaga zakona. Pri tem je treba upoštevati, da ima vsaka beseda v opisu kaznivega dejanja svoj pomen, ki je predvsem izločitven. Za pravilno pravno kvalifikacijo posameznega kaznivega dejanja je pomembno tudi, kaj je v konkretni normi objekt kazenskopravnega varstva in predmet napada. Šele vsi zakonski znaki kakega kaznivega dejanja, skupaj z objektom kazenskopravnega varstva, zaradi katerega je tisto dejanje sploh inkriminirano, pokažejo pravo materialno vsebino in smisel tistega kaznivega dejanja.
22. Po drugem odstavku 311. člena KZ se kaznuje z zaporom do petih let, kdor se ukvarja s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo Republike Slovenije ali kdor iz koristoljubnosti spravi drugega čez mejo ali spravi čez mejo več oseb. Po tretjem odstavku 311. člena ZK pa se kaznuje z zaporom od enega do osmih let, kdor stori dejanje iz drugega odstavka istega člena kot član združbe za izvrševanje takih dejanj ali če je bila s tem dejanjem pridobljena velika premoženjska korist.
23. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi št. I Ips 117/2001 ugotovilo, da ima sporno izvršitveno dejanje, očitano pritožniku, vse znake kaznivega dejanja po 311. členu KZ, čeprav ni prišlo do prehoda meje Republike Slovenije (kar po opisu dejanja ni sporno), in svojo ugotovitev obrazložilo. Vendar pa do svojega stališča ni prišlo prek uporabe metod za razlago navedene kazenske norme, temveč se je ukvarjalo z vprašanjem kraja izvršitve kaznivega dejanja, veljavnosti kazenskega zakonika (teritorialno načelo), z vprašanjem identitete norme v italijanskem in slovenskem kazenskem materialnem pravu, s pogoji za ekstradicijo ter z načelom solidarnosti in sodelovanja med državami na področju zatiranja organiziranega kriminala.
24. Ustavno sodišče ugotavlja, da je interpretacija 311. člena KZ, ki jo je sprejelo vrhovno sodišče in ki jo izrecno ali smiselno povzemajo tudi kasnejši priporni sklepi, v nasprotju z ustavo. Ugotovitev izhaja iz napačnega izhodišča za presojo. V prvi fazi pravne kvalifikacije storjenega dejanja je namreč treba ugotoviti, ali je neko dejanje, ki naj bi bilo storjeno v resničnosti, kaznivo dejanje po KZ. Šele če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, pride v poštev uporaba pravil o krajevni veljavnosti KZ in posebnih pravil pri obravnavanju kaznivih dejanj z mednarodnim elementom in ne obratno. Ustavno sodišče ugotavlja, da je že iz jezikovne razlage opisa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo jasno razvidno, da je zakonski znak kaznivih dejanj po vseh odstavkih 311. člena KZ prestop meje Republike Slovenije. Meja Republike Slovenije je pri tem kaznivem dejanju tudi predmet napada. Navedeno kaznivo dejanje spada v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir. Značilnost kaznivih dejanj v tem poglavju je, da varujejo notranji javni red Republike Slovenije. Dejanje, pri katerem ni prišlo do nezakonitega prečkanja meje Republike Slovenije, torej ne more biti kaznivo dejanje po 311. členu KZ.
25. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da izvršitveno dejanje, opisano pod točko A/II sklepa o uvedbi preiskave in obtožnice, torej eno od izvršitvenih dejanj nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ. To pomeni, da glede tega izvršitvenega dejanja tudi utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, kot eden od ustavnih pogojev za odreditev pripora, ni bil podan.
26. Navedena ugotovitev pa še ne pomeni, da pripor kot ukrep zoper pritožnika, ni bil odrejen v skladu z 20. členom ustave. Ustavno sodišče namreč presoja, ali je bila z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina in ne ali je v postopku prišlo do nezakonitih odločitev sodišč, ki niso vplivale na ustavnost odločitve. Pripor je ustavno dopusten poseg v ustavno pravico do osebne svobode, če je odrejen (ali podaljšan) v skladu z 20. členom ustave. Pripor je mogoče odrediti tudi, če je podan utemeljen sum storitve samo enega kaznivega dejanja, ob predpostavki, da so izpolnjeni drugi ustavni in zakonski pogoji.
27. V pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave in v pravnomočni obtožnici, na katera se sklicujejo izpodbijani priporni sklepi, pritožniku ni očitana le storitev spornega dejanja, temveč še eno izvršitveno dejanje v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo in v obtožnici še kaznivo dejanje nedovoljenega prometa z orožjem. Obstoja utemeljenega suma storitve teh dveh dejanj pritožnik ne izpodbija. Obrazložitvi izpodbijanih pripornih odločb v tem delu ni mogoče očitati pomanjkljivosti. Glede na to je treba ugotoviti, da je obstoj kaznivega dejanja, kot eden od ustavnih pogojev za odreditev pripora v tem delu podan, zato je pripor zoper pritožnika odrejen v skladu z 20. členom ustave (ob izpolnjenih drugih ustavnih in zakonskih pogojih), čeprav eno od dejanj, očitanih pritožniku nima vseh znakov kaznivega dejanja.
28. Obstoja pripornih razlogov pritožnik izrecno ne izpodbija, navaja le, da je pripor odvisen tudi od teže kaznivega dejanja, zato ni vseeno, ali se mu očita storitev dveh ali samo enega dejanja. S to navedbo pritožnik smiselno izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Prvi odstavek 20. člena ustave opredeljuje med pogoji za ustavno dopusten poseg v pravico do osebne svobode tudi neogibno potrebnost pripora za varnost ljudi. Ta določba je temelj za opredelitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. ZKP v 3. točki prvega odstavka 201. člena določa, da se sme pripor zoper posameznika odrediti, če teža, način storitve ali okoliščine v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njegove osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje s katerim grozi. Teža kaznivega dejanja je torej ena od okoliščin, ki mora biti upoštevana pri odločitvi o morebitnem podaljšanju pripora.
29. V obrazložitvi obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti sodišča navajajo, da je na podlagi zbranih podatkov ugotovljeno, da so vsi obdolženci pri izvrševanju očitanih jim kaznivih dejanj delovali kot člani dobro organizirane združbe s povsem določenimi vlogami. Te okoliščine so po oceni sodišč, poleg teže in števila dejanj v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja, tiste posebne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost storilcev. Nadalje sodišča navajajo, da takšna organiziranost praviloma ni vzpostavljena za izvršitev enega kaznivega dejanja, temveč za izvajanje kriminalne dejavnosti v večjem obsegu in daljšem času. Še posebej je to po prepričanju sodišč značilno za nedovoljene dejavnosti, pri katerih gre za visoke zaslužke. Po mnenju sodišč je očitno, da so se obdolženci zavedali tveganja, da jih pri njihovem delovanju odkrije policija s prisluškovanjem (medsebojno sporazumevanje s kodirano govorico oziroma s šiframi), pa kljub temu niso odstopili od izvrševanja kaznivih dejanj. Nadalje sodišča ugotavljajo, da niso bili prijeti niti identificirani vsi, ki so bili udeleženi pri ilegalnem vodenju drugih čez mejo Republike Slovenije, zato bi bilo mogoče mrežo za nadaljevanje te dejavnosti zlahka obnoviti. Glede pritožnika sodišča še navajajo, da je imel po zbranih podatkih eno ključnih vlog v inkriminirani dejavnosti. Vzpostavljene naj bi imel številne zveze tako v Sloveniji kot v tujini. S prepovedano dejavnostjo naj bi se ukvarjal skozi daljše časovno obdobje. Zaradi istovrstnega dejanja naj bi bil obsojen že v Republiki Italiji in na Hrvaškem. Zanj naj bi bila izdana tudi mednarodna tiralica s strani italijanskih varnostnih organov zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Poleg tega se število beguncev, ki bi želeli ilegalno preko državne meje, ne zmanjšuje. Ob teh okoliščinah je po prepričanju sodišč nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti, ponavljal kazniva dejanja, povsem realna. Neogibnost pripora sodišča utemeljujejo z ugotovitvijo, da glede na visoko stopnjo organiziranosti in razširjenosti povezav združbe ter glede na način izvajanja kriminalne dejavnosti, ni mogoče pričakovati, da obdolženci ne bi več izvrševali kaznivih dejanj, če bi bili uporabljeni milejši ukrepi. Nadalje ugotavljajo, da se je spravljanje številnih beguncev čez mejo izvajalo v pogojih, v katerih je bila ogrožena njihova varnost. Pri takšnih prevozih po mnenju sodišč ni zagotovljena osnovna zdravstvena varnost beguncev, pogosto pa je ogroženo celo njihovo življenje. Podana pa je po stališču sodišč tudi sorazmernost med ugotovljenim ogrožanjem varnosti ljudi zaradi izvrševanja kaznivih dejanj na način, očitan obdolžencem, in omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor.
30. Iz navedenega je razvidno, da so sodišča na podlagi konkretnih okoliščin utemeljeno sklepala o obstoju realne nevarnosti, da bi pritožnik na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja in ob upoštevanju načela sorazmernosti presodila, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Dejstvo, da eno izvršitveno dejanje znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja očitanega pritožniku v pripornih sklepih nima vseh znakov kaznivega dejanja, je sicer pomembna okoliščina pri ugotavljanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, vendar ni odločilna. Pritožnik je namreč utemeljeno osumljen še storitve pod točko A/I sklepa o uvedbi preiskave oziroma obtožnice opisanega izvršitvenega dejanja v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo in storitve kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem. V obeh primerih gre za hudi kaznivi dejanji, za kateri je zagrožena kazen do osmih oziroma do petih let zapora, in predstavljata tudi tako grožnjo za varnost ljudi, ki je sorazmerna z omejitvijo svobode.
31. Kljub ugotovitvi, da eno od izvršitvenih dejanj v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po opisu v sklepu o uvedbi preiskave in v obtožnici, na katerega se sklicujejo tudi izpodbijani priporni sklepi, nima vseh znakov kaznivega dejanja iz tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ, ustavno sodišče ugotavlja, da so sodišča pri odločanju o priporu ravnala v skladu z 20. členom ustave.
32. Ker je ugotovilo, da z izpodbijanimi sodnimi odločbami ni bila kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena ustave, je ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.
C)
33. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič.
Št. Up-265/01
Ljubljana, dne 26. oktobra 2001.
Namestnik predsednika
dr. Lojze Ude l. r.
1 Decreto legislativo 25 luglio 1998, n. 286

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti