Uradni list

Številka 1
Uradni list RS, št. 1/2001 z dne 8. 1. 2001
Uradni list

Uradni list RS, št. z dne

Kazalo

12. Odločba o razveljavitvi 16. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja in 3. člena zakona o spremembi in dopolnitvi zakona o žrtvah vojnega nasilja, stran 17.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Marije Janc, Antona Franka in Zdenka Janca iz Brusnic na seji dne 7. decembra 2000
o d l o č i l o:
16. člen zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99) in 3. člen zakona o spremembi in dopolnitvi zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 28/00) se razveljavita.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Vsi trije pobudniki se izkažejo z upravnimi odločbami, s katerimi so bile zavržene njihove vloge za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja zaradi zamude prekluzivnega roka, uzakonjenega v izpodbijani določbi.
2. Zakonski rok, po katerega izteku ni več mogoče uveljavljati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja ali pravic njegovega družinskega člana, je po mnenju pobudnikov v načelu nesprejemljiv in v nasprotju z bistvom stvari, ki jo hoče zakon urediti: lajšati žrtvam posledice vojnega nasilja. Še posebej pa navaja, da je šestmesečni rok, ki začne teči ob uveljavitvi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju: ZZVN-D), neprimeren, ker je prekratek, tako da je posebej pri upravičencih, ki živijo v odmaknjenosti, verjetnost, da ga bodo zamudili, velika.
3. Pobudniki zatrjujejo, da je izpodbijani člen v neskladju z 2. členom ustave (o socialni državi), 5. členom ustave (o tem, da država varuje človekove pravice in svoboščine), 14. členom (enakost pred zakonom), 22. členom (enako varstvo pravic) in s 26. členom ustave (pravica do povračila škode). Predlagajo ustavnemu sodišču, naj ga razveljavi.
4. Državni zbor je kot nasprotni udeleženec odgovoril, da je večina upravičencev lahko uveljavljala status žrtve vojnega nasilja že od 1. 1. 1996, ko je ZZVN stopil v veljavo, ali od uveljavitve posameznih njegovih sprememb in dopolnitev, ki jih je bilo več in je mogoče predvidevati, da so jih tisti, ki so si obetali postati upravičenci, budno spremljali. Za izpodbijani člen pa sporoča, da ga je v amandmajski obliki predlagala vlada in ga utemeljila takole: “Razlog za predlagano rešitev je v težavnem dokazovanju pravno pomembnih dejstev spričo oddaljenosti vojnih dogodkov.“ Državni zbor meni, da nobena od kršitev ustave, ki jih zatrjujejo pobudniki, ni podana.
5. Vlada v svojem mnenju med drugim ugotavlja, da sta novi kategoriji žrtev vojnega nasilja po ZZVN-D le “begunci (pregnanci in požganci...) in pa otroci, katerih (oba) starša sta bila ubita...“, a med prvimi je marsikdo lahko vložil zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja že od 1. 1. 1996. Navaja, da je obveščanje javnosti med drugim potekalo “tudi usmerjeno, s strani državnih organov (upravnih enot) preko lokalnih časopisov“, in da je bilo mogoče zahtevo pravočasno vložiti, tudi če stranka še ni imela zbranih dokazil.
B)
6. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS), je takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Ker je po vložitvi pobude stopil v veljavo zakon o spremembi in dopolnitvi zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 28/00 - v nadaljevanju: ZZVN-E), katerega 3. člen ponavlja enak prekluzivni rok, je ustavno sodišče v skladu s 30. členom ZUstS razširilo oceno ustavnosti še na to določbo.
7. ZZVN-D določa, da je zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja ter zahtevo za priznanje pravic družinskega člana žrtve vojnega nasilja mogoče vložiti najkasneje v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona (16. člen).
8. Omenjeni rok velja tako za tiste morebitne upravičence, ki so to postali šele z uveljavitvijo ZZVN-D, kot za tiste iz prvotnega ZZVN ali njegovih drugih sprememb in dopolnitev.
9. Prej ZZVN zahteve za pridobitev statusa oziroma pravic iz tega zakona ni vezal na prekluzivni rok. To velja slejkoprej npr. tudi za status vojnega veterana po zakonu o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95 - ZVV) in za zakon o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991 (Uradni list RS, št. 49/97 - ZPPZV91). Z nekaterimi izjemami, predvsem v prehodu na novo ureditev, tudi zakon o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. - v nadaljevanju: ZVojI) za pridobitev statusov in pravic iz tega zakona ne postavlja prekluzivnih rokov.
10. Temeljni namen ZZVN je, da tistim državljanom, ki so med drugo svetovno vojno ali v določenih drugih minulih obdobjih in okoliščinah pretrpeli nasilja, o katerih zakonodajalec meni, da so jim v povprečju morala pustiti v sedanjost in prihodnost segajoče negativne posledice, pomaga ali omogoči te posledice premagovati oziroma jih prenašati. Na strani upravičenca ne gre za človekovo pravico, ki bi mu pripadala že po ustavi, temveč za upravičenje, ki mu ga da in hkrati oblikuje šele zakon. Zakonodajalec ima pri tem zelo široko polje odločanja o vsebini, subjektih in pogojih upravičenja (podrobneje o tem v 11. do 17. točke obrazložitve odločbe tega sodišča št. U-I-327/96 z dne 10. 2. 2000 (Uradni list RS, št. 19/00). Da bi bila v skladu z načeli pravne države (2. člen ustave), pa mora zakonska ureditev temeljiti na razumnih razlogih in ne sme učinkovati v nasprotju s temeljnim namenom zakona, s katerim se uresničuje določba tretjega odstavka 50. člena ustave, da je žrtvam vojnega nasilja zagotovljeno posebno varstvo.
11. Ustavno sodišče se je v tej zadevi omejilo na presojo primernosti (trajanja) tega roka. Če namreč rok ni primerno dolg, nujno učinkuje tako, da nekateri, ki jim je zakonodajalec hotel v skladu z določbo tretjega odstavka 50. člena ustave nuditi posebno socialno varstvo, takega varstva samo zaradi zamude roka ne bodo deležni kljub svoji upravičenosti. Skrajno kratek rok bi tako v veliki ali celo pretežni meri preprečil doseganje temeljnega namena ZZVN.
12. Pri presoji primernosti izpodbijanega roka je treba predvsem upoštevati, da tak rok, kot je že rečeno (9. in 10. točka te obrazložitve), na področju socialnega varstva sploh in posebnega varstva žrtev vojnega nasilja v dosedanji zakonodaji ni bil uporabljan in je zato njegova uporaba v ZZVN-D in ZZVN-E nenavadna in nenadna. Zato je verjetno, da je upravičenci niso pričakovali. To velja toliko bolj zaradi drugih časovnih razsežnosti, ki so sestavina ureditve v ZZVN: dogodki, iz katerih izhajajo uzakonjena upravičenja, so večji del odmaknjeni za pol stoletja, vse odtlej so žrtve vojnega nasilja bolj ali manj zavestno čakale na posebno socialno varstvo, to varstvo zdaj pričakujejo do konca življenja in ga bodo z leti zmeraj bolj potrebne. Vse to lahko objektivno prispeva, da morebitni upravičenci ne pričakujejo, da bi lahko bila njihova upravičenja iz ZZVN vezana na prekluzivni rok, kar povečuje presenetljivost izpodbijane določbe.
13. Zakonodajalec mora te okoliščine pri odločitvi o primernem trajanju roka upoštevati. Dalje mora med drugim upoštevati, da ureja pravni položaj posameznikov, večinoma že starejših, ki žive v različnih okoliščinah, nekateri med njimi tudi daleč od pretoka pravnih informacij; da ni (uzakonil) obveznih uradnih potov za seznanjanje morebitnih upravičencev z upravičenji iz ZZVN in s spremembami glede njih; da si bo moral marsikateri od upravičencev poiskati pomoč za uveljavljanje svojih upravičenj, kar bo terjalo svoj čas. Upoštevaje vse to in druge okoliščine mora zakonodajalec možnost, da bi bil zaradi prekluzivnega roka kdo prikrajšan za posebno socialno varnost, ki jo zakon prinaša in ureja, samo zato, ker zanjo ni izvedel pravočasno ali se zanjo ni utegnil pravočasno potegovati, ali pa le ni pravočasno izvedel za uzakonjen prekluzivni rok, vsaj v mejah predvidljivega, preprečiti.
14. Šestmesečni rok, ki ga je v obravnavanem primeru uzakonil zakonodajalec v ZZVN-D, vnovič pa v ZZVN-E, je v obrazloženih pogledih očitno prekratek in zato neprimeren, kar ni v skladu z načeli pravne države (2. člen ustave). Zato je bilo treba določbi razveljaviti.
C)
15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločitev na podlagi 30., 40. in 43. člena ZUstS v sestavi: preddsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. UI 14/00-8
Ljubljana, dne 7. decembra 2000.
Predsednik
Franc Testen l. r.