Uradni list

Številka 97
Uradni list RS, št. 97/2000 z dne 20. 10. 2000
Uradni list

Uradni list RS, št. 97/2000 z dne 20. 10. 2000

Kazalo

4089. Odločba o delni razveljavitvi odločbe Senata za prekrške Republike Slovenije in odločbe Carinarnice Koper in vrnitvi zadeve v novo odločanje, stran 10557.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji dne 28. septembra 2000
o d l o č i l o:
1. Odločba Senata za prekrške Republike Slovenije št. Pp-288/95 z dne 13. 2. 1998 in odločba Carinarnice Koper št. P-416/93 z dne 23. 11. 1994 se v delu, v katerem se nanašata na odvzem rabljenega osebnega avtomobila Opel Vectra 1,7 D GL, letnik 1989, razveljavita.
2. Zadeva se vrne Carinskemu uradu Koper v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pritožnik izpodbija odločbo Republiškega senata za prekrške v delu, v katerem je bil izrečen varstveni ukrep odvzema osebnega avtomobila. Carinarnica Koper naj bi v letu 1994 zoper njega in zoper C. C. izdala odločbo, s katero ju je spoznala za odgovorna carinskih prekrškov in odvzela osebni avtomobil Opel Vectra – predmet prekrška. Na navedeno odločbo naj bi se oba pritožila. Pritožbeni organ – Republiški senat za prekrške naj bi postopek o prekršku zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka ustavil, kljub temu pa odvzel osebni avtomobil, ker naj bi to zahtevali razlogi morale. Pritožnik meni, da mu je bila zaradi zavlačevanja postopka s strani Republiškega senata za prekrške, ki je o zadevi odločal šele v letu 1998, odvzeta možnost sodelovanja v postopku, zagovora in obrambe, saj o njegovi pravočasno vloženi pritožbi ni bilo mogoče odločati, poleg tega pa mu je bila (kljub temu, da je bil oškodovan za najmanj 20.000 DEM) odvzeta možnost, da bi sprožil zahtevo za sodno varstvo. Po mnenju pritožnika bi bilo mogoče ukrep odvzema avtomobila izreči le, če bi bila ugotovljena tudi odgovornost za storitev prekrška, ne pa v primeru, ko se postopek o prekršku ustavi. Poleg tega je bil po navedbah pritožnika v času odločanja Republiškega senata za prekrške uvoz rabljenih avtomobilov že sproščen, zato je razlog, ki ga ta navaja za odvzem (nemoralnost), neutemeljen. Navadni osebni avtomobil zelo znane znamke po mnenju pritožnika tudi ne more soditi med predmete, ki se jih po zakonu mora odvzeti, saj se v ta krog predmetov uvršča le orožje, mamila ali kakšna druga splošno nevarna stvar.
2. Pritožnik uveljavlja kršitev pravic iz 14. člena (enakost pred zakonom), 22. člena (pravica do enakega varstva pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) ustave. Predlaga, naj se izpodbijana odločba Republiškega senata za prekrške odpravi, enako pa tudi vse posledice, ki jih je povzročila.
3. Senat ustavnega sodišča je s sklepom z dne 1. 12. 1998 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo.
4. Republiški senat za prekrške je odgovoril na ustavno pritožbo. V odgovoru navaja, da je bil v času, ko je prispela obravnavana zadeva, na Republiškem senatu za prekrške občutno povečan pripad zadev, ki se je pričel z letom 1991. Pri tem pa je število sodnikov za prekrške ostalo nespremenjeno. Ob prejemu obravnavane zadeve (dne 3. 1. 1995) je imela sodnica, ki ji je bila zadeva dodeljena v reševanje, še 495 nerešenih zadev (v nadaljnih treh letih pa ji je bilo dodeljenih še: 569, 592 in 639 zadev). Kljub povečanemu številu rešenih zadev je ob upoštevanju internih normativov tako prišlo do dveletnega zaostanka v reševanju zadev. Po podatkih v spisu naj bi v obravnavani zadevi šlo za vozilo v vrednosti ca. 7.500 DEM. Točnega podatka o ocenjeni vrednosti vozila v spisu ni bilo. Za prednostno obravnavanje zadev o prekrških pa so bile med drugimi določene tudi zadeve, v katerih je vrednost zaseženih predmetov znašala več kot 1,000.000 SIT. Ker ta zadeva ni bila uvrščena med prednostne, je bila na seji pritožbenega senata obravnavana šele dne 13. 2. 1998, torej po poteku absolutnega zastaralnega roka za pregon (dne 28. 8. 1996).
B)
5. Ustavno sodišče je vpogledalo spis Republiške carinske uprave – Carinarnice Koper št. P-416/1-3/93.
6. Z odločbo Carinarnice Koper z dne 23. 11. 1994 je bil C. C. spoznan za odgovornega storitve carinskega prekrška neprijave blaga po 1. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 380.b člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 in nasl. – v nadaljevanju: CZ SFRJ), pritožnik (kot drugoobdolženi) pa storitve carinskega prekrška po prvem odstavku 378. člena v zvezi s tretjim odstavkom 378. člena CZ SFRJ, “ker je v času od 28. 8. 1992 do 2. 9. 1992 sprejel v posest osebni avtomobil Opel Vectra 1,7D, letnik 1989, čeprav je po okoliščinah, tj. po obeh prejetih UCD (uvoznih carinskih deklaracijah) št. 1648 in 1649 z dne 27. 8. 1992 CI Škofije, po priloženih računih nemške firme Autohandel in nemškem prometnem dovoljenju št. M 7276 M z dne 28. 8. 1992 lahko vedel, da niso bili uvoženi deli, to je karoserija in motor za Opel Vectro, kot je bilo lažno prikazano, temveč je bilo uvoženo kompletno vozilo znamke Opel Vectra 1,7D, letnik 1989, s katerim je bil storjen carinski prekršek neprijave blaga vstopni carinarnici po 1. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 380.b člena CZ SFRJ”. Pritožniku je bila izrečena denarna kazen v višini 250.000 SIT. Na podlagi prvega odstavka 383. člena CZ SFRJ v zvezi s tretjim odstavkom 37. člena zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. – v nadaljevanju: ZP) pa je bil izrečen tudi varstveni ukrep odvzema predmetov (“blaga, ki je predmet prekrška – rabljeni osebni avtomobil Opel Vectra 1,7D GL letnik 1989”).
7. Zoper nevedeno odločbo se je pritožnik dne 12. 12. 1994 pritožil. Pritožbeni organ – Senat za prekrške Republike Slovenije pa je dne 13. 2. 1998 zaradi absolutnega zastaranja pregona odločbo organa za postopek o prekršku prve stopnje v odločitvi o odgovornosti, denarni kazni in stroških postopka po uradni dolžnosti spremenil tako, da je postopek o prekrških ustavil. V odločitvi o varstvenem ukrepu odvzema blaga, ki je predmet prekrška (osebnega avtomobila), pa je odločbo prve stopnje spremenil tako, da je ta varstveni ukrep izrekel na podlagi drugega odstavka 168. člena ZP.
8. O odvzemu predmetov je bilo torej na prvi stopnji odločeno na podlagi prvega odstavka 383. člena CZ SFRJ v zvezi s tretjim odstavkom 37. člena ZP. Navedena določba ZP določa, da se sme z zakonom, ki določa prekršek, določiti obvezen odvzem predmetov. Prvi odstavek 383. člena CZ SFRJ pa predpisuje obvezen odvzem blaga, ki je bilo predmet prekrška neprijave blaga (1. točka prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 380.b člena CZ SFRJ), če je storilec prekrška storil dejanje iz navedenih členov zakona. Na drugi stopnji pa je bil varstveni ukrep izrečen na podlagi drugega odstavka 168. člena ZP, ki določa, da se predmeti, ki se po zakonu morajo vzeti, vzamejo tudi tedaj, kadar se postopek za prekršek ustavi, “če to zahtevajo razlogi splošne varnosti ali razlogi morale”.
9. V prvostopenjski odločbi je izrek varstvenega ukrepa obrazložen le z dejstvom, da CZ SFRJ za tak primer določa obvezen odvzem blaga, ki je predmet prekrška. Republiški senat za prekrške pa v obrazložitvi odvzema osebnega avtomobila navaja: “V času storitve obravnavanih prekrškov uvoz rabljenih vozil ni bil dovoljen, zaradi česar sta se obdolženca poslužila uvoza osebnega avtomobila v razstavljenem stanju. Okoliščine, v katerih je bilo kupljeno in uvoženo to vozilo (v Nemčiji kupljeno poškodovano vozilo z okvaro motorja, prepeljano v Italijo pri Trstu, nato po trditvah obdolženih razstavljeno in pripeljano preko mejnega prehoda Škofije v Republiko Slovenijo z nepravilnimi podatki v carinskih listinah) po oceni pritožbenega senata kažejo na to, da obstajajo razlogi, da se zaseženi osebni avtomobil ne vrne. ... Ob opisanih okoliščinah bi bilo nemoralno, če bi se vozilo, ki je bilo uvoženo v nasprotju s tedanjim pravnim redom vrnilo in izročilo drugoobdolžencu.”
10. Ustava v 25. členu zagotavlja vsakomur pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi je odločeno o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Smisel tega ustavnega zagotovila pa ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva izpodbijanja tako dejanske kot pravne podlage za sprejeto odločitev in tako učinkovito brani in varuje svoje pravne interese.
11. Pritožnik je zoper odločbo Carinarnice sicer vložil pritožbo. Iz odločbe pritožbenega organa je razvidno, da je pritožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da se postopek ustavi, avtomobil pa se mu vrne na prosto razpolago, “saj je bil ocarinjen”. Vendar pa je pritožbeni organ zaradi absolutnega zastaranja pregona postopek o prekrških po uradni dolžnosti ustavil, “ne da bi se mogel spuščati v utemeljenost pritožbenih navedb”. Kljub ustavitvi postopka pa je ob preizkusu odločitve o varstvenem ukrepu ocenil, da obstajajo razlogi po drugem odstavku 168. člena ZP, da se zaseženi avtomobil ne vrne. Za tako odločitev morata biti kumulativno podana dva pogoja. Prvič mora biti odvzem predmetov po zakonu obvezno predpisan, drugič pa morajo odvzem predmetov zahtevati razlogi splošne varnosti ali razlogi morale. Prvi pogoj je bil v konkretnem primeru podan, kot drugi pogoj pa je pritožbeni organ opredelil razloge morale. Te razloge je obrazložil z okoliščinami, povzetimi iz dejanskega stanja, ki ga je v postopku ugotovila Carinarnica. Nanje pa je navezal svoje stališče, da bi bilo nemoralno, če bi se vozilo, ki je bilo uvoženo v nasprotju s tedanjim pravnim redom, vrnilo.
12. ZP v tretjem odstavku 168. člena določa, da o odvzemu predmetov po drugem odstavku 168. člena odloči organ, pred katerim je tekel postopek, v izreku odločbe. V komentarju1 k navedenemu členu je zavzeto stališče, da se o odvzemu predmetov odloči v izreku odločbe, s katero se ustavi postopek. Tako lahko izrečeta odvzem teh predmetov organ za kaznovanje prekrškov prve stopnje kot tudi drugostopni organ; slednji le, če že iz na prvi stopnji izvedenega postopka o prekršku izhaja, da so podani bodisi razlogi javne varnosti bodisi razlogi morale. Izpodbijana odločba pritožbenega organa je očitno temeljila na navedenem stališču.
13. Navedeno stališče pa je napačno, saj zaradi njegove dosledne izpeljave v primeru zastaranja postopka o prekršku v pritožbeni fazi v praksi lahko pride do kršitev pravice do pritožbe. Tudi če drugostopni organ meni, da iz postopka, izvedenega na prvi stopnji, izhaja obstoj razlogov (varnosti ali morale) za odvzem predmetov in to celo ustrezno obrazloži, oseba, ki so ji bili ti predmeti zaseženi in je bila v postopku o prekršku obravnavana kot obdolženec, nima nobene možnosti, da bi se na tako ugotovitev pritožila. Izreka zakonsko določenega obveznega odvzema predmetov prvostopnemu organu za postopek o prekrških namreč ni treba utemeljevati z obstojem konkretno določenih okoliščin in pogojev, zato lahko obdolženi v pritožbi dejansko uveljavlja le kršitev materialnih določb zakona. Poleg tega pa pritožbe obdolženega zoper ugotovitev odgovornosti za prekršek (zaradi kršitve določb postopka o prekršku in materialnih določb zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločitve o kazni, varstvenih ukrepih ...) pritožbeni organ zaradi zastaranja pregona vsebinsko sploh ne obravnava. Ob odločitvi o ustavitvi postopka opravi pritožbeni organ le preizkus odločitve o varstvenem ukrepu. To pa stori tako, da na podlagi okoliščin (dejanskega stanja), ki so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji, odloči, ali bo izrekel odvzem predmetov na drugi zakonski podlagi ali pa bo vrnil predmete tistemu, ki so mu bili zaseženi. Za svojo odločitev uporabi torej ugotovljene okoliščine, nad katerimi pa se oseba (zoper katero je bil postopek o prekršku ustavljen) ni imela možnosti učinkovito pritožiti.
14. Ker je pritožbeni organ tako ravnal tudi v primeru, ki je predmet ustavne pritožbe, je posegel v pravico pritožnika do pritožbe. Kadar ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodi, posamični akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje (prvi odstavek 59. člena zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Ustavno sodišče je izpodbijani odločbi Republiškega senata za prekrške in Carinarnice Koper v delu, ki se nanaša na izrek varstvenega ukrepa, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje prvostopnemu organu. Le tako, da bo o morebitnem odvzemu avtomobila odločal organ za postopek o prekršku prve stopnje, bo imel pritožnik z vložitvijo pravnega sredstva možnost izpodbijati tako dejanske kot pravne podlage za sprejeto odločitev in tako učinkovito varovati svoje pravne interese.
15. Prvostopni organ bo moral v novem postopku izdati odločbo, ki bo zadostila zahtevam, navedenim v tej odločbi. Pri odločanju o tem, ali razlogi morale zahtevajo, da se avtomobil vzame kljub temu, da je bil postopek o prekršku zaradi zastaranja ustavljen, bo moral Carinski urad Koper v prvi vrsti upoštevati, da izrek ukrepa ne temelji na ugotovitvi, da je oseba (ki je bila v postopku o prekršku) storila prekršek, in da je zanj odgovorna. Ta ukrep torej nima narave sankcije za prekršek, temveč predstavlja ukrep v okviru zakonodajalčevega nadzora nad javno moralo. Zakonodajalec je v pravico do zasebne lastnine (33. člen ustave) posegel zato, da bi zagotovil spoštovanje pravice do osebnega dostojanstva iz 34. člena ustave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji, ki temelji na določbi tretjega odstavka 15. člena ustave, je poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine dopusten le, če je za varstvo pravic drugih primeren, nujen in sorazmeren s težo ene in druge ustavne pravice. Tudi organ, ki odloča v posamičnem primeru, mora zato tehtati na eni strani težo ukrepa za posameznika, ki se mu odvzema predmet lastnine, na drugi strani pa tehtnost razlogov morale, ki naj zagotovijo pravico drugih do osebnega dostojanstva. Pri odločanju o teži ukrepa za posameznika sta med drugim pomembna namen in vrednost predmeta, ki naj se odvzame. Da bo pristojni organ lahko presojal tehtnost razlogov morale, mora najprej opredeliti vsebino pojma “javna morala”. Ugotoviti mora, ali in čemu je zakonodajalec določil omejitve za uporabo predmetov, ki naj se odvzamejo, in kako široke omejitve je postavil. Na podlagi teh ugotovitev pa mora v konkretnem primeru presoditi, ali bi bilo (v trenutku odločanja) nemoralno, če bi se predmet vrnil osebi, kateri je bil zasežen. Svoj sklep mora utemeljiti na dokazanih konkretnih (ne pavšalnih) okoliščinah, glede katerih je bila prizadeti osebi v postopku dana možnost, da se izjavi.
16. Glede na navedeno bo moral organ za postopek o prekrških, ko bo odločal o morebitnem odvzemu osebnega avtomobila, upoštevati, da za odločitev niso relevantne le okoliščine storitve dejanja, zaradi katerega je bila prizadeta oseba v postopku o prekršku. Izrek ukrepa tudi ne bo mogel temeljiti le na domnevi, da je bilo ravnanje prizadete osebe nemoralno, ker naj bi bilo v nasprotju s predpisi. Varstveni ukrep bo lahko izrekel le, če bo ugotovil, da je v času, ko odloča, nemoralno, če se osebni avtomobil vrne konkretni osebi, oziroma če konkretna oseba z njim razpolaga. Pri tem bo vsekakor moral upoštevati naknadno spremembo predpisov v zvezi z uvozom rabljenih avtomobilov, predvsem pa razrešiti vprašanje, ali osebni avtomobil (ki ni prirejen za izvajanje kriminalne dejavnosti) sploh lahko pomeni nevarnost za moralo oziroma osebno dostojanstvo drugih ljudi. V primeru, da se bo odločil za odvzem osebnega avtomobila, pa bo moral pristojni organ upoštevati tudi pravice, ki jih ZP zagotavlja lastniku odvzetih predmetov (sedmi odstavek 37. člena ZP).
17. Ker je ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice iz 25. člena ustave in je iz tega razloga izpodbijani odločbi v delu, ki se nanaša na izrek varstvenega ukrepa, razveljavilo, se mu ni bilo treba opredeljevati do vprašanja morebitnih kršitev drugih človekovih pravic, ki jih zatrjuje pritožnik.
C)
18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednika dr. Lojze Ude ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up 125/98
Ljubljana, dne 28. septembra 2000.
Namestnik predsednika
dr. Lojze Ude l. r.

AAA Zlata odličnost