Uradni list

Številka 86
Uradni list RS, št. 86/1999 z dne 22. 10. 1999
Uradni list

Uradni list RS, št. 86/1999 z dne 22. 10. 1999

Kazalo

4130. Odločba o ugotovitvi, da 21., 22., 111.a, 111.b in 111.c člen zakona o varstvu okolja niso v neskladju z ustavo, o razveljavitvi 14. člena uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Skopičnika, Tbina, Koritnice, Prodarjeve grape, Bače, Velunje, Mislinje, Mirtovškega potoka, Save Dolinke, Rupovščice, Bohinjske Bistrice, Topole, Rajterbaha in Kneže za proizvodnjo električne energije in 14. člena uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Proščka, Kneže, Bače, Ročice, Brusnika, Klavžarice, Radovne, Završnice in Vipave za proizvodnjo električne energije in o odpravi uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Milova, Mlečni potok z Zapajiško grapo, Plaščak, Mislinja, Plešiščica, Črni potok, Vuhredščica, Požarnica, Bistrica (Muta), Oplotnica, Dravinja, Pretovka ob Mostnici in Poljanska Sora za proizvodnjo električne energije in uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vodnih virov v Republiki Sloveniji za oskrbo s pitno vodo, stran 13228.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobude družbe Perne, d.o.o., Kranj, Jožeta Dolharja iz Predoselj ter Jožefa Beguša iz Slapa ob Idrijci, Jožefa Lebana iz Tolmina in Draga Šolarja iz Staše, ki jih zastopa Zveza društev malih hidroelektrarn, njo pa sekretar Božo Dukič, na seji dne 30. septembra 1999
o d l o č i l o:
1. Določbe 21., 22., 111.a, 111.b in 111.c člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95 – odl. US in 1/96) niso v neskladju z ustavo.
2. Člen 14 uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Skopičnika, Tbina, Koritnice, Prodarjeve grape, Bače, Velunje, Mislinje, Mirtovškega potoka, Save Dolinke, Rupovščice, Bohinjske Bistrice, Topole, Rajterbaha in Kneže za proizvodnjo električne energije (Uradni list RS, št. 66/94) in 14. člen uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Proščka, Kneže, Bače, Ročice, Brusnika, Klavžarice, Radovne, Završnice in Vipave za proizvodnjo električne energije (Uradni list RS, št. 9/95) se razveljavita.
3. Uredba o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Milova, Mlečni potok z Zapajiško grapo, Plaščak, Mislinja, Plešiščica, Črni potok, Vuhredščica, Požarnica, Bistrica (Muta), Oplotnica, Dravinja, Pretovka ob Mostnici in Poljanska Sora za proizvodnjo električne energije (Uradni list RS, št. 69/95) in uredba o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vodnih virov v Republiki Sloveniji za oskrbo s pitno vodo (Uradni list RS, št. 64/95) se odpravita.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-64/96 z dne 12. 7. 1996 sprejelo pobude družbe Perne, Jožefa Beguša, Jožefa Lebana in Draga Šolarja za oceno ustavnosti 21., 22., 111.a, 111.b in 111.c člena zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO) ter za oceno ustavnosti in zakonitosti uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Skopičnika, Tbina, Koritnice, Prodarjeve grape, Bače, Velunje, Mislinje, Mirtovškega potoka, Save Dolinke, Rupovščice, Bohinjske Bistrice, Topole, Rajterbaha in Kneže za proizvodnjo električne energije (v nadaljevanju: uredba A), uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Proščka, Kneže, Bače, Ročice, Brusnika, Klavžarice, Radovne, Završnice in Vipave za proizvodnjo električne energije (v nadaljevanju: uredba B) in uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Milova, Mlečni potok z Zapajiško grapo, Plaščak, Mislinja, Plešiščica, Črni potok, Vuhredščica, Požarnica, Bistrica (Muta), Oplotnica, Dravinja, Pretovka ob Mostnici in Poljanska Sora za proizvodnjo električne energije (v nadaljevanju: uredba C).
2. Po izdaji sklepa je Jože Dolhar vložil pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti uredbe o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vodnih virov v Republiki Sloveniji za oskrbo s pitno vodo (v nadaljevanju: uredba D). Pravni interes pobudnika je izkazan z ogrožanjem pravice do vode za pogon mlina. Ustavno sodišče je pobudo zaradi skupnega obravnavanja združilo z zadevo št. U-I-64/96.
3. Pobudniki navajajo, da 111.b člen ZVO taksativno našteva akte, ki priznavajo pridobljene pravice koncesijskega značaja. Družba Perne in Jože Dolhar med njimi nista našla akta, ki bi priznaval njuno pravico koncesijskega značaja. Glede družbe Perne je ustavno sodišče v odločbi št. U-I-32/95 z dne 30. 6. 1995 (Uradni list RS, št. 44/95 in OdlUS IV, 65), ugotovilo, da je imetnik soglasja, ki ji kot veljavna upravna odločba daje pravico koncesijskega značaja. Jože Dolhar pa navaja, da je imel stoletne pravice do vode za pogon mlina na potoku Belce. Pobudniki tudi navajajo, da se pridobljene pravice koncesijskega značaja izkazujejo že v vodnogospodarskih smernicah po zakonu o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 15/91 – v nadaljevanju: ZV). Ker navedene smernice v izpodbijani določbi ZVO niso naštete, naj bi obstajala pravna praznina, kar naj bi bilo v nasprotju z 2. členom ustave, ki določa, da je Republika Slovenija pravna država. Nadalje pobudniki navajajo, da 111.a in 111.c člen ZVO ne urejata prehoda pridobljenih pravic v nova koncesijska razmerja. Za pridobitev koncesije naj bi bilo potrebno sodelovati na javnem razpisu, kar naj bi bilo v nasprotju z 2. členom ustave, saj naj bi posegalo v pridobljene pravice koncesijskega značaja. ZVO bi po navedbah pobudnikov moral v prehodnih določbah zadržati izvajanje 21. in 22. člena ZVO do sprejetja področnih zakonov. Ker prehodno obdobje ni urejeno, veljata ZVO in ZV, kar povzroča nejasnosti, dvojne razlage ali dvojne postopke. Imetniki pravic koncesijskega značaja naj bi postali tudi novi prosilci za izdajo vodnogospodarskih dovoljenj na škodo imetnikov pridobljenih pravic, kar je v nasprotju z 2. členom ustave. Določb 21. in 22. člena ZVO naj bi tudi ne bilo mogoče izvajati, saj za vsebino koncesijskega akta, kot ga opredeljuje 23. člen ZVO, ni ustrezne pravne podlage. Vlada bi po navedbah pobudnikov morala subjektom, ki imajo pravice koncesijskega značaja, nimajo pa še vseh upravnih odločb, izdajati najprej potrebne upravne odločbe po veljavnem področnem zakonu.
4. Jože Dolhar, Jože Beguš in Jožef Leban izpodbijajo tudi uredbo A, uredbo B, uredbo C in uredbo D. Navajajo, da je ZVO v nasprotju z 2. členom ustave, zato so izpodbijane uredbe, ki so sprejete na podlagi tega zakona, nezakonite. Uredba C in uredba D pa naj bi bili sprejeti v času, ko je ustavno sodišče v odločbi št. U-I-32/95 odločilo, da vlada ne sme začeti ali nadaljevati postopkov podeljevanja koncesij na naravnih dobrinah, kjer obstajajo pravice koncesijskega značaja. Uredbe naj bi določale pridobitev koncesij za gospodarsko izkoriščanje posameznih vodotokov za proizvodnjo električne energije in naj bi za imetnike obstoječih pravic koncesijskega značaja predvidele podelitev koncesije brez javnega razpisa na podlagi instituta lokacijske pogojenosti. Za imetnike pridobljenih pravic naj bi pomenile poseganje oziroma bistveno omejevanje obstoječih pridobljenih pravic v primerjavi z lastniki malih hidroelektrarn, ki niso obremenjeni s koncesijo. Ker naj bi bile v nasprotju z 2. členom ustave, bi jih bilo treba odpraviti, imetnikom pravic koncesijskega značaja pa naj bi se postopki podeljevanja koncesij izvedli na novo, ko bo sprejet nov področni zakon. Izpodbijane uredbe naj bi bile v nasprotju z ZVO, ker temeljijo na pojmu lokacijske pogojenosti, ki ga spremenjeni zakon ne pozna več.
5. Vlada v odgovoru navaja, da 111.a, 111.b in 111.c člen ZVO v skladu z načeli pravne države urejajo položaj pobudnikov tako, da so njihove pravice v celoti priznane, ohranjene in zavarovane v razmerju do novih koncesijskih pravic, ki jih subjekti pridobivajo na podlagi ZVO. To pomeni, da se imetnikom obstoječih pravic ni treba ponovno potegovati za že pridobljene pravice. Tretja točka 111.c člena ZVO dopušča tudi imetnikom obstoječih pravic, da se jim za njihovo podaljšanje ali povečanje obsega, čeprav gre v bistvu za novo pravico, koncesija podeli brez javnega razpisa. Navajajo, da je zmotna trditev pobudnikov, po kateri je mogoče pravico do upravljanja, rabe ali izkoriščanja naravnih virov pridobiti na dva med seboj neodvisna načina in sicer na podlagi področnega zakona in na podlagi ZVO. Do sprejema novih področnih zakonov naj bi bilo mogoče pravice na naravnih virih pridobiti skladno s celovitostjo pravnega reda na podlagi ZVO in področnih zakonov. Skladno z načeli pravne države naj bi se postopki za pridobitev pravice do upravljanja, rabe ali izkoriščanja naravnih virov, ki so bili pričeti pred uveljavitvijo ZVO, zaključili po določbah področnih zakonov, ki se nanašajo na postopek podeljevanja teh pravic. Nadalje naj bi bile neutemeljene navedbe pobudnikov, da naj bi vlada brez pooblastila po prosti presoji odločala, kateri pravni akti oziroma upravne odločbe so takšne, da je bila z njimi pridobljena pravica koncesijskega značaja. V 111.b so našteti akti za pridobitev pravic koncesijskega značaja. Napačno naj bi bilo tudi prepričanje pobudnikov, da izkazujejo veljavno pravico koncesijskega značaja vse upravne odločbe, ki so jih izdali pooblaščeni prvostopni organi. Zakonodajalec ni štel vseh pravic za pravice koncesijskega značaja. Po ZV je na primer vodnogospodarsko dovoljenje pravna podlaga za pridobitev pravice koncesijskega značaja, soglasje za priključek na javni vodovodni infrastrukturni sistem oskrbe s pitno vodo pa to ni. V nasprotnem primeru bi bili imetniki pravic koncesijskega značaja vse fizične in pravne osebe, ki jim je bilo izdano soglasje za priključitev na vodovodno omrežje.
6. Državni zbor vsebinsko povzema navedbe vlade. Ob tem dodaja, da 21. in 22. člen ZVO urejata podlage za podelitev koncesij, ne pa obstoječih pravic koncesijskega značaja. Zato po mnenju Državnega zbora pobudniki nimajo pravnega interesa.
B)
7. Ustavno sodišče je že odločalo o pridobljenih pravicah koncesijskega značaja v odločbi št. U-I-32/95. Odločilo je, da je ZVO v neskladju z ustavo, kolikor ne ureja pravnega položaja subjektov, ki imajo na podlagi veljavne zakonodaje pravice rabe ali izkoriščanja na naravnih dobrinah v lasti Rebublike Slovenije, in kolikor ne ureja pravnega instituta “lokacijska pogojenost”. Pri tem je ugotovilo, da sistem podeljevanja koncesij posega v dolgoročna pravna razmerja, urejena s pravnomočnimi odločbami. V postopku podeljevanja koncesij je država dolžna upoštevati pridobljene pravice koncesijskega značaja, zato se nosilcem pridobljenih pravic ni treba ponovno potegovati za pravice, ki so jim bile že priznane s pravnomočno upravno odločbo. Zakonodajalcu je naložilo, naj uredi prehod obstoječih pravic v nov pravni režim. Kot način izvršitve svoje odločbe je določilo, da mora vlada upoštevati obstoječe pravice koncesijskega značaja in zato ne sme nadaljevati postopkov za podelitev koncesij na naravnih dobrinah, na katerih obstoje pravice koncesijskega značaja, dokler ne bo z zakonom urejen način prehoda teh pravic v pravni režim koncesije. Do ustrezne zakonske ureditve prehoda v pravni režim koncesije je nosilec teh pravic upravičen do rabe oziroma izkoriščanja naravnih virov, vlada pa dolžna omogočiti njihovo izvrševanje.
Presoja 21. in 22. člena ZVO
8. Pobudniki izpodbijajo 21. in 22. člen ZVO, ker naj bi bila v neskladju z 2. členom ustave. Izpodbijani določbi naj bi veljali vzporedno z določbami ZV, kar povzroča dvojne razlage in nejasnosti. Novi prosilci naj bi bili imetniki pravic koncesijskega značaja na škodo imetnikov pridobljenih pravic. Izpodbijanih določb naj bi ne bilo mogoče izvajati, ker naj bi vsebina koncesijskega akta, kot ga opredeljuje 23. člen ZVO, ne imela ustrezne pravne podlage.
9. Določba 21. člena ZVO ureja predmet in plačilo koncesije. Republika ali lokalna skupnost lahko proti plačilu podeli koncesijo na naravni dobrini, ki je v njeni lasti, pravni ali fizični osebi, če je ta usposobljena za njeno upravljanje, rabo ali izkoriščanje. V nadaljevanju določa merila za delitev plačila za podeljeno koncesijo med republiko in občino in pogoje za podelitev koncesije. S spremembami ZVO je prenehala prejšnja možnost, da se koncesija podeli brez javnega razpisa, če ta ni smiseln zaradi lokacijske pogojenosti. Brez javnega razpisa je mogoče po 21. členu ZVO podeliti koncesijo le, če to določa zakon. Nadalje 21. člen ZVO določa predmet koncesije in prednostno pravico na javnem razpisu, ki jo lahko uveljavlja lastnik prostora, na katerem je naravna dobrina. V zadnjem, osmem, odstavku določa, da vlada predpiše primere in pogoje, pod katerimi se lahko na demografsko ogroženih področjih koncesija na naravni dobrini podeli brezplačno. Določba 22. člena ZVO ureja primere uporabe in izkoriščanja naravne dobrine, ki niso zajeti v predhodnem 21. členu ZVO. Zanje predvideva dovoljenje ministra, ki je pristojen za posamezno naravno dobrino, če zakon ne določa drugače.
10. Izpodbijani določbi torej urejata podelitev koncesije fizičnim ali pravnim osebam, ki so usposobljene za njeno upravljanje, rabo ali izkoriščanje in ki se prijavijo na javni razpis oziroma pridobijo dovoljenje pristojnega ministra, razen če ni z zakonom drugače določeno. Določbi v ničemer ne urejata pravnega položaja imetnikov obstoječih pravic koncesijskega značaja. Pridobljene pravice koncesijskega značaja so obstoječe pravice upravljanja, rabe ali izkoriščanja naravnih dobrin, ki so jih imetniki pridobili pred uveljavitvijo ZVO. Po uveljavitvi ZVO novi prosilci ne morejo postati imetniki pridobljenih pravic na škodo obstoječih. Obstoječa pridobljena pravica je le pravica, ki je obstajala pred uveljavitvijo ZVO. Ta pa varuje obstoječe pridobljene pravice v 111.a, 111.b in 111.c členu.
11. Podlago za podelitev koncesije s formalnega vidika ureja 23. člen ZVO, ko določa, da se koncesija na naravni dobrini podeli na podlagi koncesijskega akta, ki je predpis vlade ali lokalne skupnosti. V nadaljevanju primeroma določa sestavine koncesijskega akta. Kot zakonska določba je 23. člen povsem primerna pravna podlaga za urejanje vsebine koncesijskega akta in se zato izpodbijani določbi 21. in 22. člena ZVO na njegovi podlagi lahko izvajata.
12. Po navedenem ustavno sodišče ugotavlja, da 21. in 22. člen ZVO nista v nasprotju z 2. členom ustave.
Presoja 111.a in 111.c člena ZVO
13. Pobudniki izpodbijajo 111.a in 111.c člen ZVO, ker naj bi ne uredila prehoda pridobljenih pravic koncesijskega značaja v nova koncesijska razmerja. S tem naj bi posegala v pridobljene pravice v nasprotju z 2. členom ustave, saj bi morali imetniki obstoječih pravic koncesijo pridobiti na javnem razpisu.
14. Izpodbijani določbi sta prehodni določbi ZVO. Po 111.a členu ZVO se obstoječa pravica upravljanja, rabe ali izkoriščanja naravne dobrine, ki je v lasti Republike Slovenije ali lokalne skupnosti, uresničuje v obsegu, na način in pod pogoji, določenimi v pravnomočnem aktu, s katerim je pridobljena. Pri podeljevanju koncesij po 21. členu ali pri podeljevanju dovoljenj po 22. členu ZVO se ne sme posegati v navedene obstoječe pravice. Člen 111.c prehodno, do uveljavitve posameznih področnih zakonov, določa, da se koncesija lahko podeli brez javnega razpisa: 1. izvajalcu javne službe, 2. imetniku koncesije na naravni dobrini za podaljšanje časa trajanja koncesije ali povečanje njenega obsega in 3. imetniku obstoječe pravice upravljanja, rabe ali izkoriščanja naravne dobrine za njeno podaljšanje ali za povečanje njenega obsega.
15. Določbi varujeta obstoječe pravice upravljanja, rabe ali izkoriščanja naravne dobrine oziroma pridobljene pravice koncesijskega značaja. Urejata njihovo nemoteno uresničevanje v obsegu, na način in pod pogoji, ki so določeni v pravnomočnem aktu, s katerim je bila pravica pridobljena. Pri podeljevanju novih koncesij se v te pravice ne sme posegati. Podaljšanje trajanja obstoječih pravic in celo povečanje njihovega obsega je do uveljavitve posameznih področnih zakonov urejeno tako, da se koncesije lahko podelijo brez javnega razpisa.
16. Izpodbijani določbi torej zagotavljata nemoteno uresničevanje do uveljavitve ZVO pridobljenih pravic, omogočata pa celo podaljšanje njihovega trajanja in povečanje njihovega obsega. Slednje, ob upoštevanju ostalih določb ZVO, ki urejajo podelitev koncesije, celo brez javnega razpisa. Pri tem je treba upoštevati, da 111.a in 111.c člen ZVO urejata varstvo pridobljenih pravic v prehodnem obdobju, to je do sprejema področnih zakonov. Naloga teh zakonov pa je, da uredijo pretvorbo pravic, ki jih v prehodnem obdobju varuje ZVO, v koncesijske pravice na način, ki ne bo posegal vanje. Ustavno sodišče zato ocenjuje, da določbe ZVO o varstvu pridobljenih pravic, vsebovane v 111.a in 111.c členu, niso v neskladju z načeli pravne države (2. člen ustave).
Presoja 111.b člena ZVO
17. Pobudniki izpodbijajo 111.b člen ZVO, ker med taksativno naštetimi akti, ki priznavajo pravico do upravljanja, rabe ali izkoriščanja, ni akta, na podlagi katerega naj bi oni imeli pravice koncesijskega značaja. Določba bi po njihovih navedbah morala priznati pravice koncesijskega značaja na podlagi vseh upravnih odločb, tudi tistih, ki so izdane pred lokacijskim dovoljenjem. Ker temu ni tako, obstaja pravna praznina, zaradi katere je določba v nasprotju z 2. členom ustave.
18. Po 111.b členu ZVO je na področju voda kot pridobljena priznana obstoječa pravica do upravljanja, rabe ali izkoriščanja, ki je bila pridobljena z vodnogospodarskim dovoljenjem za rabo voda iz 49. člena ZV ali z aktom o vpisu vodne pravice iz 71. člena ZV iz leta 1974 (Uradni list SRS, št. 16/74) v vodno knjigo.
19. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-32/95 pritrdilo ugotovitvam Ministrstva za okolje in prostor, da je odločba št. 03/06 z dne 23. 10. 1990 Komunalnega podjetja Vodovod Jesenice, veljavna upravna odločba, ki daje pravice koncesijskega značaja. Ker je ustavno sodišče že odločalo o veljavnosti in vsebini izdane odločbe v zgoraj navedeni zadevi, je v nadaljevanju treba ugotoviti, ali vsebina pravice, ki jo ureja upravna odločba, ustreza vodnogospodarskemu dovoljenju, ki je po 111.b členu ZVO podlaga za priznanje pridobljenih pravic.
20. Vodnogospodarsko dovoljenje se izdaja po 49. členu ZV za rabo voda in izpuščanje odplak, odpadkov ter drugih snovi, ki utegnejo onesnažiti vode ali vplivati na spremembo vodnega režima. Z njim se predpišejo pogoji za rabo voda. Vodnogospodarsko dovoljenje izda upravni organ, ki je pristojen za vodnogospodarsko soglasje. Zahtevi za izdajo mora investitor priložiti izvedbeno tehnično dokumentacijo. Izda se lahko za določen ali za nedoločen čas.
21. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-32/95 že ugotovilo, da izdana upravna odločba daje pobudniku izključno pravico za uporabljanje vode iz predora Karavanke. Ustavno sodišče sodi, da po vsebini pravice, ki jo izdana odločba ureja, ustreza vodnogospodarskemu dovoljenju po 49. členu ZV. Iz odločbe namreč izhaja, da je pred koriščenjem vode potrebno skleniti le posebno pogodbo, ni pa treba pridobiti še posebnega vodnogospodarskega dovoljenja, saj že sama določa pogoje za rabo vode.
22. Imetnik stoletne pravice do vode za pogon mlina sodi med imetnike pravice, ki bi bili dolžni skladno z 2. točko 111.b člena ZVO vpisati svojo pravico v vodno knjigo na podlagi 71. člena ZV iz leta 1974 ali 79. člena ZV. Člen 71. ZV iz leta 1974 je določal, da so uporabniki voda dolžni najkasneje v roku dveh let od uveljavitve zakona prijaviti svoje vodne pravice ter predložiti potrebne listine. Uporabniki voda, ki svoje vodne pravice niso mogli dokumentirati z ustreznimi listinami, so bili dolžni v istem roku prijaviti svoje zatrjevane pravice za vodno gospodarstvo pristojnemu upravnemu organu in vložiti zahtevo za izdajo aktov, predpisanih v zakonu. Člen 79. ZV pa določa, da so subjekti, ki niso prijavili vodne pravice vodni knjigi po 71. členu ZV iz leta 1974 ali niso vložili zahteve za izdajo akta, dolžni to storiti še v roku enega leta po uveljavitvi zakona. Enako so tudi lastniki objektov in naprav v posebni rabi dolžni v enakem roku vložiti zahtevo ali pridobiti vodnogospodarsko dovoljenje. Pobudnik svoje pravice ni vpisal v vodno knjigo in je ni varoval skladno z ZV. ZVO mu zato ne nudi pravnega varstva oziroma priznanja pridobljene pravice koncesijskega značaja.
23. Zahteva za priznavanje vseh pravic, ki se pridobijo v času pred izdajo lokacijskega dovoljenja, gradbenega dovoljenja ali morebitnega enotnega dovoljenja za gradnjo objektov kot pravic koncesijskega značaja, ni utemeljena. Navedene upravne odločbe niso v nujni zvezi s pravicami do upravljanja, rabe ali izkoriščanja naravnih dobrin. Lokacijska, gradbena ali enotna dovoljenja se izdajajo za objekte. Pravice do upravljanja, rabe ali izkoriščanja naravnih dobrin pa ne zahtevajo vedno tudi izgradnje objektov. Katerim pravicam bo zakon priznal naravo pridobljenih pravic koncesijskega značaja, ni samostojno določala vlada, temveč je v 111.b členu določil zakonodajalec. Ob tem je zakonodajalec izhajal iz ocene katere pridobljene pravice koncesijskega značaja so takšne narave, da jim bo v skladu z 2. členom ustave zagotovljeno ustrezno varstvo.
24. Po navedenem ustavno sodišče ugotavlja, da tudi 111.b člen ZVO ni v neskladju z 2. členom ustave.
Presoja uredb A, B, C in D
25. Pobudniki izpodbijajo uredbe A, B, C in D, ker naj bi bile sprejete na podlagi ZVO, ko je bil ta v neskladju z ustavo. Uredbe naj bi pomenile poseganje v pridobljene pravice koncesijskega značaja v nasprotju s 111.a členom ZVO ter bistveno omejevanje obstoječih pridobljenih pravic v primerjavi z lastniki malih hidroelektrarn, ki niso obremenjeni s koncesijo. Zato naj bi bile uredbe v nasprotju z 2. členom ustave. Uredba C in uredba D sta bili sprejeti potem, ko po odločbi št. U-I-32/95, vlada ni smela začeti ali nadaljevati postopkov podeljevanja koncesij na naravnih dobrinah, na katerih obstajajo pravice koncesijskega značaja. Izpodbijane uredbe so po mnenju pobudnikov v nasprotju z ZVO tudi zato, ker temeljijo na pojmu lokacijske pogojenosti, ki ga spremenjeni ZVO ne pozna več.
26. Uredbe so splošni akti in predstavljajo na podlagi 23. člena ZVO podlago za podelitev koncesije. Ta se po 24. členu ZVO podeli oziroma pridobi s sklenitvijo koncesijske pogodbe med koncedentom in koncesionarjem. Pobudniki niso navedli konkretnih omejitev, ki naj bi jih predpisovale izpodbijane uredbe v nasprotju s 111.a členom ZVO. Vse uredbe v svojem 4. členu predpisujejo okoljevarstvene pogoje, po katerih mora koncesionar pod okoljevarstvenimi pogoji po zakonu zagotoviti še različne ukrepe. Vsi okoljevarstveni ukrepi in drugi pogoji so določeni v splošnem interesu, dolgoročno gledano tudi v interesu pobudnikov in niso diskriminatorni. Gre za enake obremenitve pri izvajanju dejavnosti, ki so strokovno utemeljene v spoznanjih okoljevarstvene stroke, v splošnem interesu in vezane na naravo stvari in dejavnosti. To lahko vpliva na kalkulacijo cene proizvoda ali storitve oziroma na višino plačila za podeljeno koncesijo, vedar pa je to predmet koncesijske pogodbe in ne izpodbijanih uredb kot splošnih aktov. Iz teh razlogov izpodbijane uredbe niso v nasprotju z 2. členom ustave, ki določa da je Republika Slovenija pravna država.
27. Uredbi A in B urejata pogoje za podeljevanje koncesij za gospodarsko izkoriščanje posameznih vodotokov za proizvodnjo električne energije. Izdani sta bili v času veljavnosti 21. člena ZVO, ko je ta še dopuščal pridobitev koncesije brez javnega razpisa na podlagi lokacijske pogojenosti. Kasnejša sprememba ZVO je to možnost ukinila. Koncesijo je mogoče pridobiti brez javnega razpisa le v primeru, če to določa zakon. Za imetnike obstoječih pravic koncesijskega značaja je ZVO določil izjemo s tem, ko za njihovo podaljšanje v prehodnem obdobju ne zahteva javnega razpisa. Člen 14 uredbe A in 14. člen uredbe B pa določata, da se koncesija zaradi lokacijske pogojenosti podeljuje brez javnega razpisa in to za vse in ne le za pridobljene pravice. Ustavno sodišče je že presodilo v odločbi št. U-I-32/95, da je ZVO v neskladju z 2. členom ustave, ker ni opredelil pojma lokacijske pogojenosti, kot novega pravnega instituta. Iz enakih razlogov tudi 14. člen uredbe A in 14. člen uredbe B povzročata pravno praznino v nasprotju z 2. členom ustave, zato ju je iz teh razlogov ustavno sodišče razveljavilo.
28. Uredba C in uredba D sta bili sprejeti v času, ko vlada ni smela začeti ali nadaljevati postopkov podeljevanja koncesij na naravnih dobrinah, kjer so obstajale pravice koncesijskega značaja. Odločbe ustavnega sodišča so po 1. členu zakona o ustavnem sodišču obvezne (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Imajo učinke splošnega pravnega akta (odločba ustavnega sodišča št. U-I-163/99 z dne 23. 9. 1999 – uradni list RS, št. 80/99). Na vodotokih, na katerih izpodbijani uredbi urejata pridobitev koncesije za gospodarsko izkoriščanje vode za proizvodnjo električne energije, so obstajale pridobljene pravice koncesijskega značaja. Sprejem uredbe C in uredbe D predstavlja začetek postopka za podelitev koncesije, saj je po 23. členu ZVO uredba kot koncesijski akt podlaga za podelitev koncesije. Iz teh razlogov sta bili sprejeti v nasprotju s prepovedjo iz odločbe št. U-I-32/95. Iz teh razlogov je ustavno sodišče uredbo C in uredbo D odpravilo, saj so v neskladju z zakonom tudi postopki podeljevanja koncesij na naravnih dobrinah, ki temeljijo na izpodbijani uredbi C in uredbi D.
C)
29. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. ter drugega in tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno, razen glede 111.b člena ZVO, kjer je bila odločitev sprejeta z osmimi glasovi proti enem. Proti je glasoval sodnik Ude, ki je napovedal odklonilno ločeno mnenje.
Št. U-I-64/96
Ljubljana, dne 30. septembra 1999.
Predsednik
Franc Testen l. r.