Uradni list

Številka 83
Uradni list RS, št. 83/1997 z dne 23. 12. 1997
Uradni list

Uradni list RS, št. 83/1997 z dne 23. 12. 1997

Kazalo

3897. Pravilnik o vsebini in poteku sekundarijata, stran 7438.

Na podlagi tretjega odstavka 66. člena zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92 in 37/95) in 27. člena statuta Zdravniške zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 64/96) je Skupščina zdravniške zbornice Slovenije na 27. seji dne 24. 4. 1997 in 28. izredni korespondenčni seji dne 30. 7. 1997 in s soglasjem ministra za zdravstvo z dne 16. 12. 1997 sprejela
P R A V I L N I K
o vsebini in poteku sekundarijata
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Zdravniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju: zbornica) skladno s tretjim odstavkom 66. člena zakona o zdravstveni dejavnosti na podlagi javnega pooblastila načrtuje, organizira, vodi, usklajuje in nadzira izvajanje sekundarijata.
Ta pravilnik ureja v skladu z določili zakona o zdravstveni dejavnosti in statuta Zdravniške zbornice Slovenije:
– vsebino sekundarijata,
– prijavo in razporejanje sekundarijev,
– izvajanje sekundarijata in mentorstvo sekundarijev,
– preizkušanje sekundarijevega znanja in usposobljenosti,
– financiranje sekundarijata.
2. člen
Zdravnik se po diplomi na medicinski fakulteti zaposli kot zdravnik sekundarij pod vodstvom mentorja v zdravstvenem zavodu, ki opravlja bolnišnično dejavnost (v nadaljevanju: pooblaščeni izvajalec) na podlagi odločbe, ki jo izda zbornica.
V času sekundarijata, ki traja dve leti, opravlja zdravnik sekundarij prvih šest mesecev program pripravništva. Prvih šest mesecev opravlja zdravnik sekundarij delo na področju urgentne medicine po programu, ki ga predpiše minister, pristojen za zdravstvo. Ta program se zaključi s strokovnim izpitom.
Po opravljenem programu iz urgentne medicine kot prvem delu sekundarijata zdravnik sekundarij nadaljuje z drugim delom sekundarijata, ki traja še 18 mesecev, po programu, ki ga določi zbornica. Sekundarijat se zaključi s preizkusom usposobljenosti.
3. člen
Zdravnik sekundarij, ki pridobi pravico do opravljanja specializacije, ne more prekiniti sekundarijata prej, kot v 30 dneh od izdaje odločbe o odobritvi specializacije. Sekundarij lahko prekine sekundarijat tudi v krajšem roku, kolikor s tem soglašata delodajalec in zbornica.
Specializacijo lahko prične po opravljenem strokovnem izpitu.
4. člen
Zdravnik sekundarij mora med opravljanjem sekundarijata delati polni delovni čas. Pod nadzorom mentorja ali pooblaščenega zdravnika se mora zdravnik sekundarij vključevati v turnusno delo in dežurno službo.
Porodniški dopust, služenje vojaškega roka in daljše odsotnosti (npr. odsotnost zaradi bolezni, ki je daljša od 30 zaporednih koledarskih dni), razen letnega dopusta, se ne vštevajo v sekundarijat. V primerih take odsotnosti se sekundarijat ustrezno podaljša. O dolžini podaljšanja in izvedbi programa sekundarijata odloča zbornica.
5. člen
Med opravljanjem sekundarijata se zdravniku sekundariju poverijo opravila, za katera se usposablja. Pri tem ga mora neposredno nadzirati mentor.
II. VSEBINA SEKUNDARIJATA
6. člen
Zdravnik sekundarij opravlja delo zdravnika na različnih oddelkih pooblaščenega izvajalca tako, da spozna, osvoji in obvlada vsa predpisana znanja, načela in veščine, ki jih predpisuje ta pravilnik.
7. člen
Po opravljenem programu iz urgentne medicine prične zdravnik sekundarij izvajati program na naslednjih strokovnih področjih:
I. obvezni del programa:
– interna medicina (v okviru katere je infektologija od 1 do 2 meseca),
– kirurgija,
– pediatrija ali
– psihiatrija ali
– ginekologija s porodništvom.
II. izbirni del programa:
– anesteziologija z reanimatologijo,
– dermatologija,
– fizikalna medicina in rehabilitacija,
– nevrologija,
– okulistika,
– onkologija,
– ortopedija.
– otorinolaringologija.
Določeni deli sekundarijata se lahko izvajajo v obliki organiziranega programa usposabljanja (vsebinsko zaključeni seminarji, tečaji, učne delavnice ipd.)
Podrobneje je vsebina sekundarijata s trajanjem posameznih delov programa opredeljena v prilogi št. 1 List sekundarija, ki je sestavni del pravilnika. Listine, kot je prijava za opravljanje sekundarijata, obvestila in potrdila ter navodilo za opravljanje sekundarijata izda zbornica.
8. člen
Sekundarijat poteka v ciklusih, ki trajajo najmanj dva meseca.
Zdravniki sekundariji praviloma začenjajo z delom na internih oddelkih, nato pa s programom nadaljujejo na ostalih strokovnih področjih iz 7. člena tega pravilnika.
9. člen
Zdravniku sekundariju se lahko program opravljenega sekundarijata delno ali v celoti všteva v program specializacije. Odločitev o tem sprejme na predlog odgovornega izvajalca specializacije in specializantovega mentorja zbornica.
III. PRIJAVA IN RAZPOREJANJE SEKUNDARIJEV
10. člen
Skladno s 34. členom zakona o zdravstveni dejavnosti objavi minister, pristojen za zdravstvo, seznam oddelkov pri pooblaščenem izvajalcu za izvajanje sekundarijata, pri čemer določi tudi strokovna področja, za katera to velja.
Mrežo delovnih mest zdravnikov sekundarijev določa Ministrstvo za zdravstvo na predlog zbornice in je znano vnaprej in prilagojeno načrtovanemu številu zdravnikov sekundarijev v Sloveniji.
11. člen
Zbiranje prijav, koordinacija in razporejanje zdravnikov sekundarijev, evidentiranje in nadzor izvajanja sekundarijata sodi med javna pooblastila, ki jih izvaja zbornica.
12. člen
Zdravniki sekundariji se za opravljanje sekundarijata na posameznem obveznem ali izbirnem strokovnem področju v okviru programa prijavljajo po lastni želji. Ob prijavi kandidat predloži lasten predlog celotnega poteka sekundarijata. Za opravljanje sekundarijata se morajo kandidati prijaviti na zbornici najkasneje dva meseca pred predvidenim pričetkom dela.
Ob prijavi za delo na izbirnih strokovnih področjih, ki lahko traja najmanj en mesec, morajo sekundariji navesti najmanj dve izbirni strokovni področji.
13. člen
Zbornica o uskladitvi prijav z razpoložljivimi mesti obvesti kandidata za sekundarija najkasneje 14 dni pred nastopom dela.
14. člen
Če je v določenem obdobju število zdravnikov sekundarijev manjše od števila razpoložljivih delovnih mest, razporedi zbornica v okviru izbranega strokovnega področja zdravnike sekundarije po posameznih oddelkih pooblaščenega izvajalca sorazmerno številu odobrenih delovnih mest na teh oddelkih.
V primeru, da je število zdravnikov sekundarijev večje od števila razpoložljivih delovnih mest, zbornica o tem obvesti Ministrstvo za zdravstvo.
IV. IZVAJANJE SEKUNDARIJATA IN MENTORSTVO
15. člen
Zbornica izda zdravniku ob pričetku izvajanja programa sekundarijata list sekundarija v katerem so opredeljeni namen, način in načela izvajanja ter vsebina programa usposabljanja.
List sekundarija je dokument, ki se lahko skladno s strokovnimi stališči spreminja.
Spremembe lista sekundarija sprejme svet za izobraževanje zdravnikov (v nadaljevanju: svet) na predlog komisije za sekundarijat (v nadaljevanju: komisija) komisija jih oblikuje na temelju priporočil in predlogov izvajalcev, kjer se izvaja sekundarijat, ustreznih strokovnih zdravniških združenj ter razširjenih strokovnih kolegijev posameznih strok.
16. člen
Sekundarijat se opravlja pod vodstvom nadzornega in neposrednega mentorja. Nadzorni mentor je lahko predstojnik oddelka, fakultetni učitelj, višji svetnik, svetnik in primarij. Neposredni mentor je specialist določene stroke.
Nadzorni mentor lahko odgovarja za največ tri zdravnike sekundarije hkrati, neposredni mentor pa samo za enega.
17. člen
Nadzorne mentorje imenuje minister za zdravstvo na predlog zbornice.
Neposredne mentorje imenuje zbornica na predlog nadzornih mentorjev.
18. člen
Nadzorni mentor skrbi, da se sekundarijat opravlja skladno s programom, nadzira usposabljanje sekundarija in je odgovoren za njegovo usposobljenost. V ta namen sodeluje z neposrednimi mentorji, spremlja in nadzira njihovo delo.
Nadzorni mentor ob koncu usposabljanja na posameznem strokovnem področju izpolni ocenjevalni list in ga pošlje komisiji.
19. člen
Neposredni mentor z navodili, praktičnim delom in z nasveti usposablja sekundarija za samostojno delo, s tem, da:
– mu dodeljuje opravila in naloge, ki jih mora praktično obvladati in ga pri tem nadzira,
– obravnava posamezna načela, ki naj jih obvlada pri samostojnem delu,
– skrbi, da se ne usmerja samo v ozko specialistično dejavnost,
– ga usmerja k poglabljanju teoretičnih znanj.
20. člen
Mentor je za svoje mentorsko delo osebno odgovoren. Če po mnenju sekundarija mentor svojega mentorskega dela ne opravlja ustrezno, lahko zbornica opravi strokovni nadzor.
Mentorja je mogoče razrešiti na podlagi njegove lastne zahteve, če se ob nadzoru ugotovi njegovo strokovno neustrezno delo ali, če preneha z delom v pooblaščeni ustanovi.
21. člen
Vprašanja, ki nastajajo v zvezi s sekundarijatom, obravnavata komisija in svet skladno svojimi nalogami in pooblastili.
V. PLAČEVANJE SEKUNDARIJATA
22. člen
Zdravnik sekundarij sklene s pooblaščenim izvajalcem delovno razmerje za čas opravljanja sekundarijata.
Sekundarijat se lahko opravlja tudi na lastne stroške. Pred pričetkom opravljanja programa sekundarijata na lastne stroške, po pridobitvi soglasja Ministrstva za zdravstvo, zdravnik sekundarij sklene z zbornico posebno pogodbo, s katero se urejajo medsebojne obveznosti v zvezi z razporejanjem in vodenjem programa sekundarijata.
23. člen
Zdravnik sekundarij prejema plačo na podlagi sklenjenega delovnega razmerja od svojega delodajalca.
Pooblaščenemu izvajalcu, ki usposablja zdravnika sekundarija, skladno s 34. členom zakona o zdravstveni dejavnosti zagotavlja sredstva za plačilo osebnih dohodkov, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje proračun Republike Slovenije.
VI. PREIZKUS USPOSOBLJENOSTI
24. člen
Na podlagi zbranih ocen mentorjev svet po koncu sekundarijata odloči o načinu preverjanja strokovne usposobljenosti zdravnika sekundarija za samostojno delo. Sekundarijat se zaključi z zaključnim preglednim preizkusom usposobljenosti.
Zdravnik sekundarij se prijavi za opravljanje zaključnega preizkusa usposobljenosti najmanj en mesec pred željenim terminom. Kot prijava šteje oddaja izpolnjenega in podpisanega prijavnega obrazca iz priloge lista sekundarija.
Če svet ugotovi, da je zdravnik sekundarij opravljal svoje delo izredno uspešno, ga lahko zaključnega preglednega preizkusa znanja in usposobljenosti oprosti.
25. člen
Zaključni preizkus usposobljenosti poteka pred komisijo, ki jo imenuje svet.
Komisijo za preizkus usposobljenosti sestavljajo predsednik in dva člana, ki se jih imenuje izmed nadzornih mentorjev. Predsednik komisije za preizkus usposobljenosti in vsaj eden od članov sta s strokovnih področij obveznega dela sekundarijata: interne medicine, kirurgije ter pediatrije ali psihiatrije ali ginekologije s porodništvom.
26. člen
Predsednik, člani komisije za preizkus usposobljenosti in kandidat morajo biti o kraju in času preizkusa usposobljenosti obveščeni najmanj 15 dni pred preizkusom.
Če sta kandidat ali član komisije za preizkus usposobljenosti iz opravičenih razlogov zadržana, morata najmanj pet dni pred preizkusom svoj izostanek opravičiti svetu. Ta določi nov termin za opravljanje preizkusa usposobljenosti.
27. člen
Preizkus usposobljenosti pred komisijo za preizkus usposobljenosti je teoretičen in praktičen. O poteku preizkusa usposobljenosti se za vsakega kandidata vodi zapisnik. Zapisnik podpišejo vsi člani komisije.
Administrativna dela v zvezi s preizkusom usposobljenosti vodi zbornica, ki hrani tudi vse gradivo.
28. člen
Oceni za zaključni pregledni preizkus usposobljenosti sta “opravil” in “ni opravil”. O oceni sklepa komisija za preizkus usposobljenosti z večino glasov. Če kandidat pokaže izjemno, nadpovprečno znanje, lahko oceni izpitna komisija njegovo znanje z oznako “opravil s pohvalo”. Taka odločitev komisije mora biti sprejeta soglasno.
Uspeh preizkusa usposobljenosti sporoči kandidatu predsednik komisije.
Po opravljenem programu sekundarijata se zdravniku sekundariju izda ustrezno potrdilo.
29. člen
Kandidat, ki zaključnega preizkusa usposobljenosti ni opravil, lahko preizkus ponovi dvakrat. Prošnjo za ponovno opravljanje preizkusa usposobljenosti mora poslati zbornici v 30 dneh po neuspešno opravljenem preizkusu. V prošnji mora navesti rok, v katerem želi ponovno opravljati preizkus usposobljenosti. Čas med enim in drugim preizkusom usposobljenosti ne sme biti krajši od dveh in ne daljši od šestih mesecev, kar določi zbornica. Ob ponovnem opravljanju preizkusa so vsi trije člani komisije za preizkus usposobljenosti člani sveta.
30. člen
Stroške za delo v zvezi s prvim opravljanjem preizkusa usposobljenosti, krije zbornica iz sredstev za opravljanje javnih pooblastil. Stroške za ponavljanje preizkusa usposobljenosti krije kandidat sam.
31. člen
Po opravljenem programu sekundarijata in opravljenem preizkusu usposobljenosti prejme zdravnik licenco za področje osnovne zdravstvene dejavnosti.
VII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
32. člen
Zdravniku, ki se je za samostojno delo usposobil v tujini, preveri dokumentacijo o usposobljenosti svet, ki zdravniku strokovno usposobljenost prizna, ali ne prizna, pod pogoji, kot se preverja znanje zdravnikov sekundarijev.
V primerih, ko svet zdravniku strokovne usposobljenosti ne prizna, določi, na katerih področjih mora zdravnik opraviti usposabljanje v okviru programa sekundarijata.
Stroške zbornice, nastale v zvezi s priznavanjem strokovne usposobljenosti, krije kandidat sam.
33. člen
O nepravilnostih v zvezi z izvajanjem sekundarijata odloča na podlagi pismene pritožbe predlagatelja (zdravnika sekundarija, mentorja) svet kot prvostopenjski pritožbeni organ.
Rok za pritožbo iz prvega odstavka tega člena je 30 dni od nastanka nepravilnosti.
O pritožbah zoper ta sklep odloča izvršilni odbor zbornice kot drugostopenjski pritožbeni organ na podlagi pisne pritožbe, ki mora biti vložena v roku 15 dni od prejema prvostopenjske odločbe. Sklep izvršilnega odbora je dokončen.
34. člen
Delodajalci, mentorji in zdravniki sekundariji lahko v primeru, da med opravljanjem programa sekundarijata nastane upravičeni sum o kršenju kodeksa medicinske deontologije Slovenije sprožijo postopek pred razsodiščem zbornice.
35. člen
Ta pravilnik se uporablja za zdravnike sekundarije, ki se bodo zaposlili kot sekundariji po uveljavitvi tega pravilnika in za zdravnike sekundarije, ki so se že pred uveljavitvijo tega pravilnika zaposlili kot zdravniki sekundariji in pričeli z opravljanjem programa pripravništva (Uradni list RS, št. 33/95, 60/95, 59/96 in 62/96) ter še niso začeli s programom drugega dela sekundarijata.
Za zdravnike sekundarije, ki so že pričeli opravljati program drugega dela sekundarijata pred uveljavitvijo tega pravilnika, se uporabljajo določila pravilnika o vsebini in poteku sekundarijata, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 39/93.
36. člen
Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Z dnem uveljavitve tega pravilnika preneha veljati pravilnik o vsebini in poteku sekundarijata, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 39/93.
Št. 101/97
Ljubljana, dne 16. decembra 1997.
Predsednik
Skupščine zdravniške zbornice Slovenije
prim. Anton Židanik, dr. med. l. r.
Soglašam!
Minister za zdravstvo
dr. Marjan Jereb, dr. med. l. r.
                                                   PRILOGA ŠT. 1

                  ZDRAVNIŠKA ZBORNICA SLOVENIJE

                              LIST
                      ZDRAVNIKA SEKUNDARIJA

________________________________________________________________
                         ime in priimek

________________________________________________________________
                             naslov

________________________________________________________________
                   promoviral (kraj in datum)

                           Št.________

                               žig

Datum izdaje                             Predsednik Zdravniške
                                         zbornice Slovenije

              1. Vsebina, trajanje in organizacija
                          sekundarijata

Sekundarijat traja skupno dve leti. Prvih 6 mesecev opravlja
sekundarij delo na področju urgentne medicine, katerega program
predpisuje Ministrstvo za zdravstvo Republike Slovenije (Uradni
list RS, št. 59/92). Razpored tega dela sekundarijata po delovnih
enotah, seznam znanj in opravljenih nujnih zdravniških ukrepov so
opredeljeni v Listu zdravnika pripravnika. Sekundarijat po
končanem programu urgentne medicine je sestavljen iz obveznega in
izbirnega dela.

Sekundarijat po uspešno opravljenem delu s področja urgentne
medicine obvezno poteka na oddelkih naslednjih strokovnih
področij in v trajanju:

- interna medicina (v okviru katere
je infektologija 1 do 2 meseca)             8 mesecev

- kirurgija                                 2 meseca

- pediatrija                                2 meseca

ali

- psihiatrija                               2 meseca

ali

- ginekologija s porodništvom               2 meseca.

Izbirni del lahko obsega kateregakoli izmed zgoraj naštetih
področij ali enega ali več izmed spodaj naštetih, v poljubnem
trajanju, vendar najmanj 1 mesec:

- anesteziologija z reanimatologijo,

- dermatologija,

- fizikalna medicina in rehabilitacija,

- nevrologija,

- okulistika,

- onkologija,

- ortopedija,

- otorinolaringologija.

Posamezni sklopi lahko tako trajajo največ:

Sklop                                      Najdaljše
                                           Trajanje

interna medicina z infektologijo           14 mesecev

kirurgija                                  8 mesecev

psihiatrija                                8 mesecev

pediatrija                                 8 mesecev

ginekologija                               8 mesecev

anesteziologija                            6 mesecev

dermatologija                              6 mesecev

fizikalna medicina in rehabilitacija       6 mesecev
  
nevrologija                                6 mesecev

okulistika                                 6 mesecev

onkologija                                 6 mesecev

ortopedija                                 6 mesecev

otorinolaringologija                       6 mesecev


           2. Svojstvena znanja in veščine po sklopih

2.1. Interna medicina z infektologijo

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja iz interne
medicine z infektologijo:

obvladati mora ukrepe pri naslednjih urgentnih stanjih s področja
interne medicine:

- zastoju srca in dihanja,

- nezavestnem bolniku,

- miokardnem infarktu,

- akutni dihalni stiski,

- krvavitvi iz prebavil,

- zastrupitvah,

- vseh vrstah šoka,

- krčih,

- podhladitvi in pregretju,

poznati mora diferencialno diagnostiko in smiselno ukrepanje pri
naslednjih simptomih in znamenjih:

- bolečinah različnih lokalizacij,

- vrtoglavici in sinkopi,

- krčih,

- parezah in paralizah,

- motnjah ritma,

- srčnih šumih,

- kašlju,

- dispneji in motnjah dihanja,

- zvečani in zmanjšani telesni temperaturi,

- disfagijah,

- motnjah prebave (obstipaciji in driski),

- zlatenici,

- krvavitvah iz prebavil, hemoptizi in hematuriji,

- hemoraški diatezi,

- hropenju v prsih in stridorju,

- pri kožnih spremembah, sumljivih za internistično bolezen,

- oteklinah okončin, sklepov in drugih delov telesa,

- nenadni oslabelosti in izčrpanosti,

- cianozi,

- deliriju in drugih vedenjskih motnjah,

poznati mora diagnostiko, terapijo, zaplete, kriterije za
napotitev in osnovno oceno delovne sposobnosti pri naslednjih
stanjih:

- sladkorni bolezni,

- boleznih ščitnice,

- dislipidemijah,

- različnih vrstah anemij,

- vnetjih centralnega in perifernega živčevja,

- venski insuficienci spodnjih okončin,

- globoki venski trombozi in tromboflebitisu,

- arterijski hipertenziji,

- perikarditisu, endokarditisu in miokarditisu,

- srčnem infarktu,

- najpogostejših motnjah srčnega ritma,

- srčnem popuščanju,

- tuberkulozi,

- obstruktivni pljučni bolezni,

- vnetjih zgornjih in spodnjih dihal,

- ulkusni bolezni,

- vnetju črevesja,

- boleznih tankega in debelega črevesa,

- kroničnih hepatopatijah in vnetjih jeter in žolčnika,

- kroničnem in akutnem pankreatitisu,

- vnetjih sečil,

- ledvični insuficienci,

- sepsah,

- nalezljivih okužbah, ki jih povzročajo bakterije, virusi in
paraziti,

- okužbah pri imunosuprimiranih bolnikih,

- okužbah s HIV,

- obvladati mora indikacije za zdravljenje s posameznimi
antibiotiki in protivirusnimi substancami,

- stranskih učinkih zdravil,

- vnetjih kože in podkožja,

poznati mora ukrepe za preprečevanje ter zgodnjo diagnostiko:

- vnetnih revmatičnih bolezni,

- najpogostnejših bolezni lokomotornega aparata,

- revmatične vročine,

- bakterijskega endokarditisa,

- globoke venske tromboze,

- tuberkuloze,

- ateroskleroze,

- ledvične insuficience,

- malignih obolenj,

- aidsa,

poznati mora:

- epidemiologijo infekcijskih bolezni otrok in odraslih v
Sloveniji,

- osnove imunoprofilakse infekcijskih bolezni,

- načela preprečevanja infekcijskih bolezni, vključno s
poznavanjem zakona o infekcijskih boleznih,

- interpretirati mora znati naslednje diagnostične preiskave:

- osnovne laboratorijske izvide,

- osnovne radiološke preiskave, CT, NMR,

- elektrokardiogram,

- ultrazvok,

- spirogram,

- rezultate seroloških testov,

- rezultate mikrobioloških in imunoloških preiskav,

- antibiograme.

Zdravnik sekundarij mora na področju interne medicine z
infektologijo obvladati naslednje veščine:

- jemanje internistične anamneze,

- izvedba internističnega statusa,

- intradermalno, subkutano, intramuskularno in intravensko
injiciranje,

- tehnike punkcije (venska, arterijska, plevralna, lumbalna,
abdominalna),

- punkcije sklepa, burz in dajanje injekcij pri zunajsklepnem
degenerativnem in vnetnemu revmatizmu,

- vstavitev venskega katetra v periferno in centralno veno,

- nastavitev infuzije,

- kateterizacija mehurja pri moškem in pri ženski,

- nazogastrična intubacija in izpiranje želodca,

- endotrahealna intubacija,

- kardiorespiratorna reanimacija,

- snemanje in interpretacija EKG,

- odvzem kužnih materialov za izolacijo povzročiteljev.

Priporočena literatura:

- Wilson JD, Braunwald E, Isselbacher KJ, Petersdorf RG, Martin
JB, Fauci AS, Root RK, eds. Harrison's priciples of internal
medicine. New York: McGraw-Hill, 1994,

- Kumar PJ, Clark ML, eds. Clinical Medicine. London, Bailliere
Tindall, 1990,

- Kocijančič A, Mrevlje F, eds. Interna medicina. Ljubljana: EWO,
Državna založba Slovenije, 1993

- Keber D, ed. Zdravljenje notranjih bolezni: algoritmi odločanja
in ukrepanja. Ljubljana: Med Razgl, 1993

- Keber D, ed. Razpoznavanje notranjih bolezni: diagnostični
algoritmi. Ljubljana: Med Razgl, 1994

- Marolt-Gomišček M, Radšel-Medvešček A. Infekcijske bolezni.
Ljubljana: Tangram, 1993

- Hren-Vencelj H. Možnosti laboratorijske diagnostike mikrobnih
povzročiteljev bolezni.

- Marolt-Gomišček M. Antibiotiki v vsakdanji praksi.


2.2. Kirurgija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja iz kirurgije:

obvladati mora diagnostiko, triažo ter ukrepe pri urgentnih
stanjih s področja kirurgije:

- zastoju srca in dihanja,

- nezavestnem bolniku,

- šoku,

- poškodbah,

- drugih akutnih in življenjsko nevarnih stanjih s področja
kirurgije

poznati diagnostiko, terapijo, zaplete, kriterije za napotitev,
osnovno oceno delovne sposobnosti in rehabilitacije:

- pri kirurških obolenjih,

- pri poškodbah,

- poznati osnovne kirurške instrumente,

- poznati osnovni kirurški material,

poznati način standardne metode sterilizacije in desinfekcije in
čiščenja,

poznati mora predoperativno pripravo in pooperativno vodenje
operiranih bolnikov,

rutinsko mora znati oskrbeti pogoste in tipične poškodbe,

znati se mora primerno zaščititi pred sevanjem na delovnem mestu,

poznati mora preventivne ukrepe za tetanus in preprečevanje
poškodb,

znati mora interpretirati rentgenske izvide najpogostejših
poškodb,

znati mora asistirati pri operacijah.

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednje veščine na področju
kirurgije:

- jemanje specifične kirurške anamneze,

- izvedba kirurškega statusa za posamezen organski sistem,

- prevezo in čiščenje ran,

- kirurško zdravljenje ran,

- odpiranje in zapiranje površnega dela operativne rane,

- odstranjevanje drenažnih materialov,

- Heimlichov manever,

- imobilizacijo zlomov,

- tehnike hemostaze,

- šivanje ran,

- drenažo panaricijev in abscesov,

- ablacijo nohta,

- lokalno in prevodno anestezijo,

- odstranitev ateromov, manjših lipomov, ter tujkov kože in

- podkožja,

- ekscizijo bradavic in nevusov,

- incizijo tromboziranega hemoroida,

- repozicijo parafimoze,

- razpoznavo najpogostejših poškodb in bolezni iz standardnih,

- rtg posnetkov.

Priporočena literatura:

- Smrkolj V. Praktikum ambulantne kirurgije. Ljubljana: Državna
založba Slovenije, 1990.

- Smrkolj V, et al. Kirurgija. Ljubljana: Sledi, 1995.

- Izbrana poglavja Podiplomskih tečajev kirurgije za zdravnike
splošne medicine, Katedra za kirurgijo Medicinske fakultete v
Ljubljani.

- Žakelj V. Nenadna kirurška obolenja v trebuhu.


2.3. Pediatrija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja iz
pediatrije:

obvladati mora ukrepe pri naslednjih urgentnih stanjih:

- zastoju srca in dihanja,

- šoku pri otroku in mladostniku,

- nezavesti pri otroku in mladostniku,

- srčni dekompenzaciji pri otroku in mladostniku,

- motnjah ritma pri otroku in mladostniku,

- akutni respiratorni insuficienci pri otroku in mladostniku,

- hipoglikemiji pri otroku in mladostniku,

- krčih pri otroku in mladostniku,

- anafilaktičnem šoku pri otroku in mladostniku,

- zastrupitve v otroškem in mladostniškemobdobju,

poznati mora diferencialno diagnostiko in smiselno ukrepanje pri
naslednjih simptomih in znakih pri otrocih in mladostnikih:

- povišani telesni temperaturi,

- ikterusu,

- bruhanju,

- glavobolu,

- akutnih motnjah vida,

- poliuriji,

- polidipsiji,

- nenapredovanju na teži in višini,

- izgubi ali prekomernem pridobivanju teže,

- zastoju v psihomotornem razvoju ali psihomotorni retardaciji,

- enurezi in enkoprezi,

- motnjah v spolnem razvoju,

poznati mora diagnostiko, terapijo, zaplete, kriterije za
napotitev in možnosti rehabilitacije pri naslednjih stanjih:

- otroških boleznih z izpuščajem,

- najpogostejše bolezni zgornjih dihal (otitis, rinitis,
rinofaringitis),

- krup,

- bolezni spodnjih dihal,

- astmo,

- gastroenterocolitis,

- urinarne infekte,

- meningitis in meningoencefalitis,

- epilepsijo v otroštvu,

- vročinske krče,

- anemije pri otrocih in mladostnikih,

- najpogostejša parazitarna obolenja v otroštvu,

- najpogostejših vrojenih presnovnih motenj,

- sladkorne bolezni pri otrocih in mladostnikih,

- malignomov pri otrocih in mladostnikih,

- motenj prehranjevanja - anorexiji nervosi in bulimiji pri
mladostnikih,

- najpogostejših alergičnih bolezni in kolagenoz pri otrocih in
mladostnikih,

- najpogostejše in najresnejše ortopedske bolezni v otroštvu,

- znati oskrbeti novorojenca po porodu:

- pregledati novorojenca,

- poznati zakonodajo s področja preprečevanja otroških bolezni v
Sloveniji,

- znati voditi preventivne preglede šolarja in otroka, poznati
koledar cepljenja otrok,

- poznati problematiko trpinčenega otroka,

- poznati epidemiologijo obolevnosti otrok,

- poznati razloge za najpogostejše malformacije pri otroku in
možnosti njihove preventive.

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednje veščine v
pediatriji:

- pregled novorojenčka in upoštevati specifičnosti pri pregledu
otrok in mladostnikov,

- ocena otrokovega telesnega in duševnega razvoja,

- otoskopijo pri otroku,

- pregled vida in sluha pri otroku,

- nazogastrično intubacijo in izpiranje želodca,

- reanimacijo pri otroku,

- zbiranje urina in fecesa za laboratorijsko analizo,

- transport novorojenca.

Priporočena literatura:

- Kržišnik C, ed. Izbrana poglavja iz pediatrije. Ljubljana:
Medicinska fakulteta, 1991, 1992, 1993.

- Behrman RE, Vaughn VC. Nelson textbook of paediatrics.
Philadelphia: WB Saunders, 1991.

- Mardešič D. Pediatrija. Zagreb: Školska knjiga, 1989.


2.4. Psihiatrija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja iz
psihiatrije:

obvladati mora ukrepe pri naslednjih urgentnih stanjih:

- akutnih oblikah shizofrenskih in drugih funkcijskih psihoz,

- akutnih oblikah organskih psihoz,

- delirantnem, maničnem, depresivnem in paranoidnem sindromu,

- zapletih zaradi uživanja psihotropnih snovi,

- paničnih stanjih,

- konverzivnih in drugih akutnih nevrotičnih dekompenzacijah,

- samomorilni krizi,

diagnosticirati, obravnavati in poznati kriterije za napotitev
pri:

- kriznih reakcijah,

- anksioznih in fobičnih stanjih,

- vseh oblikah depresij,

- psihosomatskih disfunkcijah,

- seksualnih disfunkcijah,

- raznih oblikah nevrotičnega reagiranja,

- boleznih odvisnosti,

- vseh oblikah psihoz,

- vseh oblikah demenc in drugih oblikah duševnih motenj zaradi
možganskih motenj zaradi možganskih okvar,

- poznati osnovna načela za ocenjevanje delanezmožnosti pri vseh
oblikah duševnih motenj in bolezni,

- znati sodelovati z vsemi, ki sodelujejo v zdravljenju in
rehabilitaciji psihiatričnega bolnika,

- poznati tehnike pogovora in ustreznih komunikacij z bolnikom,

- poznati delovanje Balintovih skupin,

- prepoznavati in odpravljati rizične dejavnike za mentalno
zdravje,

- uporabljati tehnike kratke in usmerjene psihoterapije,

- prepoznati motnje v družinskih odnosih,

- poznati razloge za napotitev na družinsko terapijo,

- poznati pomen in možnosti diagnostičnih in terapevtskih
postopkov.

Sekundarij mora na področju psihiatrije obvladati naslednje
veščine:

- psihiatrični intervju,

- osnovne psihoterapevtske metode,

- prepoznavanje in razumevanje medsebojnih dogajanj v družini,

- svetovanje svojcem pri zdravstvenih problemih v družini.

Priporočena literatura:

- Milčinski L, ed. Psihiatrija. Ljubljana: Državna založba
Slovenije, 1986.


2.5. Ginekologija s porodništvom

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja s področja
ginekologije s porodništvom:

obvladati mora diagnostiko, triažo in ukrepe pri urgentnih
stanjih nosečnosti in poroda:

- poznati znake za začetek poroda,

- triažirati nosečnico domov oziroma v ambulantni nadzor, oddelek
za patološko nosečnico, v porodni blok,

- ocenjevati zrelost cerviksa,

- poznati probleme prezgodnjega razpoka jajčnega mehurja,

- poznati probleme prezgodnjega poroda,

- poznati probleme prolongirane nosečnosti in prave prenešenosti,

- poznati principe vodenja nosečnosti:

- znati določiti gestacijsko starost,

- poznati rokovnik UZ preiskav,

- diagnosticirati rizične nosečnosti in ustrezno ukrepati,

- diagnosticirati nosečnostni diabetes,

- diagnosticirati EPH gestoze,

- diagnosticirati in zdraviti respiratorni infekt in uroinfekt,

- poznati zdravila, ki so v nosečnosti dovoljena oziroma
prepovedana,

- svetovati način življenja nosečnice (prehrana, splošna in
intimna higiena, telesna in spolna aktivnost in podobno),

- znati voditi normalen porod,

- poznati indikacije za indukcijo in stimulacijo poroda,

- znati odčitati intrapartalni CTG,

- poznati indikacije za mikroanalizo fetalne krvi,

- poznati zdravila za lajšanje popadkov,

- poznati principe porodne analgezije,

- poznati indikacije za porodniške operacije,

- znati asistirati pri porodniških operacijah,

poznati najpogostejše komplikacije porodne dobe:

- poznati indikacije za dajanje zdravil (uterotonika,
antibiotika),

- poznati probleme povezane z dojenjem,

- poznati znamenja poporodnih psihoz,

- poznati probleme otročnic po carskem rezu,

poznati cilje načrtovanja družine:

- poznati kontraindikacije za različne kontracepcijske metode,

- poznati principe obravnavanja neplodnosti in stopenjsko
diagnostiko,

poznati zakonodajo iz delovnih pogojev v nosečnosti:

- poznati zakonodajo iz področja delovne sposobnosti pri
ginekoloških bolezni,

- poznati principe bolniškega staleža v nosečnosti in
ginekoloških bolezni.

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednje veščine s področja
ginekologije s porodništvom:

- jemanje specifične anamneze (izpolnitev porodnega zapisnika),

- zunanjo in notranjo porodniško preiskavo,

- vodenje normalnega poroda,

- amniotomijo,

- epiziotomijo,

- oskrbeti manjšo rupturo nožnice in šivanje presredka,

- ginekološka preiskava,

- jemanje različnih brisov (nožnična čistoča, bris na malignost),

- Schillerjev test,

- tehnika in interpretacija kolposkopije,

- vstavitev in odstranitev IUV.

Priporočena literatura:

- Chamberlain GVP, Levis TLT. Obstetrics by ten teachers. London:
Arnold, 1990.

- Chamberlain GVP, Levis TLT. Gynaecology by ten teachers.
London: Arnold, 1989.


2.6. Anesteziologija z reanimatologijo

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja iz
anesteziologije in reanimatologije:

- priprava bolnika na operativni poseg,

- ocena tveganja anestezije glede na spremljajoče bolezni, na
nujnost operacije in glede na starost bolnika,

- priprava nujnega bolnika za prevoz z reševalnim avtomobilom,

- zdravljenje šokiranega poškodovanca ob sprejemu v bolnišnico,

- zdravljenje akutne dihalne stiske,

- vzdrževanje proste dihalne poti s preprostimi pripomočki in
brez njih,

- kardiorespiratorna reanimacija s principi kardioloških in
travmatoloških dodatnih postopkov oživljanja,

- organiziranje oživljanja v svojem delovnem okolju z vsakoletnim
rednim ponavljanjem postopkov,

- poznavanje indikacij, odmerkov in učinkov pomirjeval, uspaval,
analgetikov, in relaksantov,

- postavljanje indikacije za endotrahealno intubacijo in ocena o
njeni izvedljivosti pri anatomskih ali patoloških spremembah tkiv
vzdolž zgornje dihalne poti,

- poznavanje principov zdravljenja s kisikom,

- zmožnost izbire in izvajanja umetnega, asistiranega manualnega
ali mehaničnega dihanja,

- ocenjevanje zavesti in preostalega učinka zdravil pri bolniku
po operaciji in anesteziji,

- poznavanje principov intenzivne nege z interpretacijo plinske
analize in biokemičnih kazalcev.

Zdravnik sekundarij mora na področju anesteziologije z
reanimatologijo obvladati naslednje veščine:

- temeljni postopki oživljanja,

- umetno dihanje z usti, z masko in s pomočjo drugih pripomočkov,

- merjenje parametrov življenskih funkcij (zavest, dihala,
obtočila),

- uvajanje žrelnih in nosnih tubusov,

- endotrahealna intubacija,

- uvajanje intravenskih kanil,

- uvajanje perifernih flebokatetrov,

- uvajanje želodčnih in uretralnih cevk,

- diagnostična laringoskopija,

- določanje krvne skupine, sestavljanje in apliciranje infuzij,

- vse delo z bolnikom ob upoštevanju sodobnih zaščitnih mer
(hepatitis, HIV).

Priporočena literatura:

- Paver-Eržen, ed. Podiplomski tečaj iz anesteziologije.
Portorož, april 1993. Ljubljana: Inštitut za anesteziologijo,
1993.

Temeljni in dodatni postopki oživljanja pred sprejemom v
bolnišnico. Okrogla miza. In: Smrkolj V, ed. Zbornik predavanj
XXIX podiplomskega tečaja iz kirurgije za zdravnike splošne
prakse. Ljubljana: Klinični Center in Katedra za kirurgijo
Medicinske fakultete, 1993: 173-288.

- Anestezija in izbrane kirurške bolezni. In: 12 Derčevi dnevi.
Zbornik predavanj. Ljubljana: Medicinska fakulteta in Pediatrična
klinika, 1990: 243-99.

- Petrun M. Kombinirana intravenska anestezija. Med Razgl 1991:
30: 367-79.


2.7. Dermatologija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja s področja
dermatologije:

poznati mora diagnostiko, terapijo, zaplete, kriterije za
napotitev in možnosti rehabilitacije pri naslednjih stanjih:

- virusnih, bakterijskih in glivičnih vnetjih kože,

- kožnih parazitih,

- malignomih kože,

- alergijskih obolenjih kože,

- obolenjih las in nohtov,

- generaliziranem pruritusu,

- prirojenih okvarah kože,

- aknah, rosacei, perioralnem, kontaktnem in seboroičnem
dermatitisu,

- psoriazi,

- paraneoplastičnih dermatozah,

- fotodermatozah,

- krčnih žilah in golenji razjedi,

- spolno prenosnih kožnih boleznih,

- poznati mora preprečevanje, zgodnjo detekcijo in smiselno
svetovati pri malignomih kože,

- poznati mora zakonska določila, ki se nanašajo na spolno
prenosne kožne bolezni,

- znati mora interpretirati osnovne preiskovalne metode, ki se
uporabljajo v dermatologiji in poznati razloge za njihovo
uporabo,

- odvzeti mora znati material za mikrološko, bakteriološko,
parazitološko in histološko analizo.

Zdravnik sekundarij mora na področju dermatologije obvladati
naslednje veščine:

- jemanje dermatološke anamneze,

- pregled dermatološkega bolnika,

- jemanje brisov,

- predpisovanje dermatoloških preparatov,

- aplikacija lokalnih zdravil,

- sklerozacija varic.

Priporočena literatura:

- Jakac D. Dermatologija i venerologija. Beograd: Medicinska
knjiga, 1989.

- Fritsch P. Dermatologie. Berlin: Springer, 1990.


2.8. Fizikalna medicina in rehabilitacija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja s področja
fizikalne medicine in rehabilitacije:

- poznati osnovne smernice celovite rehabilitacije in
balneoterapije,

- poznati osnovne metode fizikalne medicine,

- poznati diagnostiko in terapijo okvar gibal zaradi posledic
bolezni ali poškodb,

- poznati indikacije in kontraindikacije napotitev na medicinsko
rehabilitacijo,

- poznati osnovne smernice za uporabo in predpisovanje tehničnih
pripomočkov.

Zdravnik sekundarij mora na področju fizikalne medicine in
rehabilitacije obvladati naslednje veščine:

- osnovne preiskovalne metode in testiranja, ki se uporabljajo v
FMR,

- metode medicinske rehabilitacije,

- rehabilitacijsko ocenjevanje aktivnosti,

- osnovne smernice za predpisovanje osnovnih tehničnih
pripomočkov,

- funkcionalno testiranje in oceno preostale funkcionalne
sposobnosti.

Priporočena literatura:

- Ačimovič-Janežič et al. Celovita rehabilitacija pacientov s
hemiplegijo po ICV. Ljubljana, 1993.

- Marinček Č. Tehnologija in kvaliteta življenja v starosti.
Ljubljana, 1995.

- Matoic B. Fizikalna medicina za zdravnike splošne prakse.
Ljubljana, 1995.

- Mednarodna zveza za fizikalno medicino in rehabilitacijo.
Fizikalna medicina in rehabilitacija. Ljubljana, 1995.


2.9. Nevrologija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja s področja
nevrologije:

obvladati mora ukrepe pri naslednjih urgentnih stanjih s področja
nevrologije:

- obravnava bolnika z motnjami zavesti,

- obravnava bolnika z epileptičnimi napadi,

- obravnava bolnika s cerebrovaskularnim inzultom,

- obravnava bolnika z akutnimi ohromitvami drugih vzrokov

poznati mora diagnostiko, terapijo, zaplete, kriterije za
napotitev in možnosti rehabilitacije pri naslednjih stanjih:

- cerebrovaskularnih boleznih,

- glavobolu,

- intrakranialnih ekspanzivnih procesih,

- epilepsiji,

- motnjah gibanja,

- okvarah perifernega živčevja,

- interpretirati mora znati izvide osnovnih preiskovalnih metod v
nevrologiji.

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednje veščine v
nevrologiji:

- nevrološki pregled,

- pregled očesnega ozadja,

- vstavljanje nazogastrične sonde,

- kateterizacija mehurja pri moškem in ženski.

Priporočena literatura:

- Lavrič A. Klinična nevrološka preiskava. Ljubljana: Medicinski
razgledi 1983; 6: 1-160.

- Mumenthaler M. Neurology. 3rd English ed (ali 8th German ed).
New York, Stuttgart: Thieme, 1990.

- Russell RWR, Wiles CM, eds. Neurology. Oxford: Heinemann, 1987.


2.10. Okulistika

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja s področja
okulistike:

obvladati mora ukrepe pri naslednjih urgentnih stanjih s področja
okulistike:

- glavkomskem napadu,

- tujkih v očesu,

- poškodbah očesa,

- svetlobnih poškodbah očesa,

- kemičnih poškodbah očesa,

- emboliji arterije centralis retine,

- hemoftalmosu,

- odstopu mrežnice,

- nenadni slepoti,

poznati mora diagnostiko, terapijo, zaplete, kriterije za
napotitev in možnosti rehabilitacije in oceno osnovne delovne
sposobnosti pri naslednjih stanjih:

- glavkomu,

- motnjah refrakcije,

- katarakti,

- vnetjih oči,

poznati najpogostejše razloge za izgubo vida in ukrepe pri njih,

znati mora interpretirati osnovne preiskovalne metode, ki se
uporabljajo v okulistiki in poznati razloge za njihovo uporabo.

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednje veščine na področju
okulistike:

- pregled zunanjega očesa,

- pregled očesnega ozadja,

- pregled vida,

- tonometrija,

- odstranitev tujkov iz roženice in konjunktive.


2.11. Onkologija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja s področja
onkologije:

- poznati mora dejavnike tveganja in možnosti preventive rakavih
bolezni ter načela in priporočila za aktivno presejanje navidezno
zdrave populacije,

- poznati zgodnjo diagnostiko najpogostejših malignomovi,

- seznanjen mora biti s preiskovalnimi metodami v onkologiji,
njihovim namenom, dometom in interpretacijo ter poznati njihovo
uporabnost v kliniki,

- pravilno mora znati napotiti rakavega bolnika,

- seznaniti se mora z vsemi tremi terapevtskimi modalitetami,

- zdravljenja, in sicer z osnovami onkološke kirurgije,
radioterapije in kemoterapije,

- poznati mora stranske učinke vseh treh modalitet zdravljenja in
možnosti njihovega preprečevanja oziroma učinkovitega
zdravljenja,

- obvladati mora podporno terapijo pri najpogostejših težavah, ki
spremljajo rakave bolezni,

- obvladati mora podporno terapijo terminalnega bolnika,

- pomagati terminalnemu bolniku pri reševanju njegovih
psihosocialnih težav.

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednje veščine na področju
onkologije:

- pregled bolnika, usmerjen v odkrivanje malignih bolezni,

- diagnostične preiskave za zgodnje odkrivanje malignomov.

Priporočena literatura:

- Cancer: causes, occurence and control. Lyon: IARC 1990 (IARC
Sci Publ;102).

- UICC: Manual of clinical oncology. Berlin, Springer 1990.

- Pompe-Kirn V, Primic-Žakelj M, Ferligoj A, Škrk J. Zemljevidi
incidence raka v Sloveniji 1978-1987. Ljubljana: Onkološki
inštitut, 1992.

- DeVita VT, jr, Hellman S, Rosenberg SA, eds. Cancer. Principles
and practice of oncology. Philadelphia: Lippincott, 1989.


2.12. Ortopedija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja s področja
ortopedije:

prepoznati urgentna stanja s področja ortopedije in ob njih
smiselno ukrepati,

poznati mora diagnostiko, terapijo, zaplete, kriterije za
napotitev in možnosti rehabilitacije in oceno osnovne delovne
sposobnosti pri naslednjih stanjih:

- obolenjih hrbtenice,

- obolenjih in poškodbah sklepov,

- kongenitalnih anomalijah na področju ortopedije,

- mišičnih in živčno-mišičnih obolenjih,

znati mora interpretirati osnovne preiskovalne metode, ki se
uporabljajo v ortopediji in poznati razloge za njihovo uporabo.

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednje veščine na področju
ortopedije:

- jemanje specifične ortopedske anamneze,

- pregled ortopedskega bolnika,

- periartikularne infiltracije in blokade,

- intraartikularna blokada kolena in rame,

- aplikacija mavca in opornic.

Priporočena literatura:

- Srakar F. Ortopedija. Ljubljana: Sledi, 1994.

- Adams. Outline of Orthopaedics. London: Churchill Livingstone,
1990.

- Reichelt A. Orthopadie. Stuttgart: Enke Verlag, 1993.

- Ruszkowski. Ortopedija. Zagreb: Jumena, 1986.

- Matasović, Strinović. Dječja ortopedija. Zagreb: Medicinska
knjiga, 1986.


2.13. Otorinolaringologija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja s področja
otorinolaringologije:

obvladati mora ukrepe pri naslednjih urgentnih stanjih s področja
otorinolaringologije:

- tujek v grlu in žrelu,

- vnetne in alergične otekline sluznice žrela in grla,

- tujek v sluhovodu in nosu,

- epistaksa,

poznati mora diagnostiko, terapijo, zaplete, kriterije za
napotitev in možnosti rehabilitacije in oceno osnovne delovne
sposobnosti pri naslednjih stanjih:

- vnetjih nosu in obnosnih votlin,

- vnetjih grla, žrela in sapnika,

- vnetjih zunanjega in srednjega ušesa,

- malignome s področja otorinolaringologije,

- poškodbah na ORL področju,

poznati mora indikacijo za tonzilektomijo,

znati mora interpretirati osnovne preiskovalne metode, ki se
uporabljajo v otorinolaringologiji in poznati razloge za njihovo
uporabo.

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednje veščine na področju
otorinolaringologije:

- jemanje otorinolaringološke anamneze,

- pregled otorinolaringološkega bolnika,

- orientacijski pregled sluha,

- izpiranje sluhovoda,

- odstranitev tujkov iz sluhovoda, nosu in žrela,

- sprednja in zadnja nosna tamponada,

- konikotomija,

- Heimlichov postopek.

Priporočena literatura:

- Kambič V. Otorinolaringologija. Ljubljana: Mladinska Knjiga,
1984.

- Kambič V, Fischinger J, Gale N, Radšel Z, Žargi M. Hripavost.
Ljubljana: Lek, 1986.

- Kambič V, Fischinger J, Gale N, Šmid L, Vovk M, Žargi M, Župevc
A. Otekline na vratu.

Ljubljana: Univerzitetna klinika za otorinolaringologijo in
cervikofacialno kirurgijo, 1986.

- Kambič V, Fischinger J, Gale N, Podboj J, Šmid L, Žargi M,
Župevc A. Bolezni žrela. Ljubljana: Državna založba Slovenije,
1988.

- Strokovni članki v Zdravniškem vestniku in Medicinskih
razgledih.