Uradni list

Številka 45
Uradni list RS, št. 45/1997 z dne 25. 7. 1997
Uradni list

Uradni list RS, št. 45/1997 z dne 25. 7. 1997

Kazalo

2441. Odločba o tem, da je v denacionalizacijski zadevi R. M. iz Maribora za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 65 in 67/1, obe k.o. Dragučova in parc. št. 153 k.o. Pesniški dvor pristojna Upravna enota Maribor, stran 4078.

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora o pristojnosti, začetem na pobudo R. Š. iz M. na seji dne 3. julija 1997
o d l o č i l o:
Za odločanje o zahtevi R. Š. za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 65 in 67/1, obe k.o. D., in parc. št. 153 k.o. P. d. je pristojna Upravna enota Maribor.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnik je dal dne 5. 6. 1997 pobudo (predlog) za rešitev spora o pristojnosti med Okrajnim sodiščem v Mariboru in Upravno enoto Maribor, na podlagi določbe tretjega odstavka 61. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Po tej določbi pobudo za rešitev spora o pristojnosti lahko vloži stranka v postopku, zaradi katerega je prišlo do spora o pristojnosti.
2. Pobudnik je v pobudi med drugim navedel, da je Oddelek za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano tedanje Občine Maribor z dopisom z dne 23. 11. 1993 odstopil njegovo zahtevo za denacionalizacijo glede v izreku te odločbe navedenih parcel tedanjemu Temeljnemu sodišču v Mariboru.
3. Temeljno sodišče v Mariboru, enota v Mariboru, se je s sklepom št. N 674/93 z dne 2. 12. 1993 izreklo za nepristojno in predlog zavrglo. Pobudnik se je skupaj z A. Š. pritožil zoper navedeni sklep na Višje sodišče v Mariboru dne 17. 12. 1993. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom Cp 1839/93-3 z dne 18. 1. 1994 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Višje sodišče je v obrazložitvi svojega sklepa med drugim navedlo, da je bilo zemljiškoknjižno stanje urejeno na podlagi navedene arondacijske odločbe, kar pomeni, da ni bilo odločilno, ali sta predlagatelja predhodno z A. M. sklenila navedeno kupoprodajno pogodbo, za katero trdita, da je bila izsiljena. To sodišče tako meni tudi, da bo zato to zadevo potrebno obravnavati v upravnem postopku.
4. Upravna enota Maribor je dne 27. 6. 1997 ustavnemu sodišču med drugim odgovorila, da je glede na način podržavljenja nepremičnine (podlaga za odpis nepremičnine in vpis v družbeno lastnino je kupna pogodba) upravni organ ocenil, da ni pristojen za odločanje o navedeni zadevi in da je za rešitev konkretnega primera pristojno Okrajno sodišče v Mariboru, oziroma da je to sodišče predlog neutemeljeno zavrglo.
B)
5. Arondacijski sporazum, sklenjen med A. M. in pobudnikom R. Š. kot predlagateljem ter A. Š. kot predlagateljico, ki pa je brez datuma, vsaj za parceli št. 65 in 67/1 k.o. D., ni bil prvi akt podržavljenja teh dveh parcel: sprememba lastništva, izvedena v zemljiški knjigi, je bila opravljena že na podlagi odločbe Komisije za arondacijo pri Občini Maribor-Center št. 462/A-21/63 z dne 9. 9. 1963, s katero se je vpisala družbena lastnina. Za parcelo št. 153 k.o. P. d. pa je ta sprememba lastništva v zemljiški knjigi nastala na podlagi odločbe komisije za arondacijo pri Občini Maribor-Center št. 462/70/63-4/2 z dne 27. 1. 1964.
6. Ne glede na gornje ugotovitve je v sklenjenem arondacijskem sporazumu nekaj podatkov, iz katerih izhaja, da je bil ta sporazum sklenjen pred 1. 1. 1964. Tako iz tč. III izhaja, da A. plača za pod tč. II navedene parcele 686.600 tedanjih dinarjev do 15. 12. 1963. Nadalje izhaja iz tč. IV, da navedene parcele preidejo dne 1. 1. 1964 na A., kakor tudi davki in druga javna bremena v zvezi z njimi. Ne nazadnje pa je pomembna tudi določba tč. VII tega sporazuma, v kateri je opredeljeno, da sta se stranki odpovedali preklicati ta sporazum ter da bosta predlagali arondacijski komisiji pri Občinski skupščini Maribor-Center, da posvedoči ta sporazum z arondacijsko odločbo.
7. Za arondacijskim sporazumom oziroma arondacijskima odločbama z dne 9. 9. 1963 in 27. 1. 1964, saj je časovna opredelitev nemogoča, je med strankama arondacijskega postopka prišlo do kupne pogodbe, sklenjene dne 14. 10. 1964. V tč. III te pogodbe je napisana enaka cena za kv. meter zemljišča, kot je bila opredeljena v arondacijskem sporazumu, kakor tudi celotna kupinina 686.600 takratnih dinarjev, poleg tega pa tudi ugotovitev, da je bila kupnina prodajalcema že izplačana, kar potrjujeta s svojima podpisoma na tej pogodbi. V tč. IV te pogodbe pa je bilo zapisano, da je hasnovanje prodanih zemljišč prešlo s 1. 1. 1964 na A. M.
8. Skupščina občine Maribor-Center je dne 27. 11. 1964 izdala odločbo št. 465- 223/64-5. Kot izhaja iz izreka te odločbe, je bil smoter njene izdaje potrditev kupne pogodbe arondacijskima strankama in potrditev, da je A. kupil navedena zemljišča v arondacijske namene ter da je kupnina enaka cenilni vrednosti.
9. Iz celotne spisne dokumentacije tako izhaja, da je bilo podržavljenje navedenih parcel glede vseh bistvenih vprašanj izvedeno na podlagi izdanih odločb Komisije za arondacijo SO Maribor-Center in /oziroma arondacijskega sporazuma z izplačano odškodnino, opredeljeno s predhodno cenitvijo, z namenom zagotavljanja zaokrožitve zemljišč A. M., ker so ležala v arondacijskem sektorju tega kombinata, in ne s kupno pogodbo, katere sklenitev je bila izvedena po izdaji t.i. arondacijskih odločb. Arondacijski sporazum, kot je bil sklenjen, ne more predstavljati samostojnega pravnega posla (kupne pogodbe), v katerem bi bila izražena avtonomna volja pobudnikov kot prodajalcev glede navedenih parcel, v skladu s pravili obligacijskega prava. Ta sporazum je bil le eden od aktov politike arondacije kmetijskih zemljišč v skladu z zakonom, kar velja tudi za sklenjeno kupno pogodbo.
10. Pravne podlage za takšen pristop k arondaciji so obstajale v Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62 – v nadaljevanju: TZIKZ). Tako je bilo v določbi prvega odstavka 60. člena tega zakona opredeljeno, da sta se arondacijski upravičenec in lastnik pripojenega zemljišča lahko sporazumela, da prejšnji lastnik namesto zemljišča druge kulture ali bonitete dobi denarno odškodnino, ki se odmerja po pravilih, ki so veljala za odmero odškodnine pri razlastitvi (59. člen TZIKZ).
11. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 odl. US, 13/93 odl. US, 31/93 in 24/95 odl. US – v nadaljevanju: ZDen) deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Kadar je bilo premoženje podržavljeno v skladu s predpisi, ki jih ZDen določa v 3. in 4. členu, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 54. člena). Če pa je premoženje prešlo v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo pristojno sodišče (56. člen ZDen).
12. Iz povedanega izhaja, da je pri razmejitvi pristojnosti med upravnim organom in sodiščem bistveno, ali je treba kot pravno podlago za prehod premoženja v državno last šteti zakon ali odločbo upravnega organa, izdano na njegovi pravni podlagi, za kar je pristojen upravni organ. Sodišče je za presojo pristojno takrat, kadar je bil prenos premoženja opravljen na podlagi pravnega posla. Kako je bil sklenjen pravni posel (ali zaradi grožnje, sile ali zvijače) pa je pomembno pri presoji, ali je na takšni podlagi mogoče zahtevati vrnitev premoženja.
13. V skladu z gornjimi ugotovitvami ustavno sodišče ocenjuje, da je pobudniku in denacionalizacijskemu upravičencu R. Š. ter denacionalizacijski upravičenki A. Š. bil izveden odvzem lastništva na podlagi navedenih odločb arondacijske komisije in v posledici arondacijskega sporazuma. Pri odločbah gre za upravne akte. Arondacijskega sporazuma zaradi že navedenih značilnosti, njegove takratne narave in pomena ter okoliščin sklepanja ni mogoče šteti kot pogodbe obligacijskega prava. Pozneje sklenjena kupna pogodba, četudi je šlo za pravni posel po imenu, je bila zgolj izvedbeni akt in posvedočitev že izvršenih dejanj, kar enako velja za odločbo SO Maribor-Center št. 465-223/64-5 z dne 21. 11. 1964.
14. Ustavno sodišče je zato odločilo, da je pravna podlaga za reševanje te denacionalizacijske zadeve v določbi 27. točke prvega odstavka 3. člena ZDen in je zaradi tega na podlagi 54. člena tega zakona pristojen upravni organ.
15. Iz spisne dokumentacije te zadeve je razvidno, da je pobudnik zahtevo za denacionalizacijo vložil že 14. 1. 1993. Več kot štiri leta je trajalo, da je prišlo do odločitve o pristojnosti za reševanje denacionalizacijske zadeve. Ustavno sodišče ponovno ugotavlja, da gre še za en primer očitno prepočasnega postopanja v teh zadevah. Na prepočasno postopanje v denacionalizacijskih zadevah in na kršenje roka iz prvega odstavka 58. člena ZDen ustavno sodišče stalno opozarja (tako na primer v zadevah št. U-II-119/96 z dne 6. 6. 1996, št. U-II-351/96 z dne 5. 12. 1996 in št. U-II-334/96 z dne 9. 1. 1997).
C)
16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-II-158/97
Ljubljana, dne 3. julija 1997.
Predsednik
dr. Lovro Šturm l. r.