Uradni list

Številka 41
Uradni list RS, št. 41/1997 z dne 11. 7. 1997
Uradni list

Uradni list RS, št. 41/1997 z dne 11. 7. 1997

Kazalo

2289. Odločba o ugotovitvi, da veljavna zakonska ureditev uveljavljanja pravic zaradi neutemeljenega odvzema prostosti v postopku o prekršku ni v neskladju z ustavo, stran 3795.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Radovana Hrasta iz Ljubljane, Konrada Lazarja iz Maribora, Danila Domanjka iz Ljubljane in dr. Ljudmile Bizjak iz Ljubljane, na seji dne 19. junija 1997
o d l o č i l o:
1. Veljavna zakonska ureditev uveljavljanja pravic zaradi neutemeljenega odvzema prostosti v postopku o prekršku ni v neskladju z ustavo.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 22. člena zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96) se zavrže.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnik Radovan Hrast je navedel, da je bil z Odločbo Poverjeništva za notranje zadeve mesta Rijeka z dne 24. 5. 1949 kaznovan z oseminštiridesetimi meseci poboljševalnega dela, z odločbo Komisije za kaznovanje prekrškov Rajonskega ljudskega odbora Rijeka z dne 24. 1. 1951 pa poslan za oseminštirideset mesecev na “družbenokoristno” delo na Goli otok. Pobudnik Konrad Lazar je navedel, da je bil v februarju 1951 v Zagrebu aretiran, bil zaprt dvajset dni in nato – po ustnem izreku kazni za prekršek – poslan za štiriindvajset mesecev na “družbenokoristno” delo na Goli otok. Pobudnik Danilo Domanjko je navedel, da je bil dne 8. 3. 1952 v Beogradu aretiran, pridržan nekaj mesecev v beograjskih zaporih in nato poslan na “družbenokoristno” delo na Goli otok. Ob izpustitvi v septembru 1953 je dobil odpustnico podjetja MERMER. Iz te listine je izvedel, da ga je senat za prekrške pri Ministrstvu za notranje zadeve Beograd kaznoval z osemnajstimi meseci “družbenokoristnega” dela.
2. Pobudniki so navedli, da si že dalj časa prizadevajo za rehabilitacijo, primerno odškodnino in vštetje časa, prestanega v priporu in na “družbenokoristnem” delu, v pokojninsko dobo. V letu 1995 so pri Državnem tožilstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: DT) dali pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločbe, na podlagi katerih so bili poslani na “družbenokoristno” delo. Konradu Lazarju in Danilu Domanjku je DT odgovorilo, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le zoper odločbo, ki jo je izdal organ o prekršku Republike Slovenije. Presoja odločb o prekršku, ki so jih izdali drugi organi nekdanje Jugoslavije, naj bi pomenila poseg v suverenost držav, nastalih po razpadu prejšnje države.
3. Pobudniki so še navedli, da so že poskušali dobiti odločbe, na podlagi katerih so bili poslani na “družbenokoristno” delo, a do sedaj niso bili uspešni. Menijo, da so jim s tem kršene pravice iz 14. (enakost pred zakonom) in 15. člena ustave (uresničevanje in omejevanje pravic), predvsem zagotovila o sodnem varstvu ustavnih pravic in pravice do odprave posledic njihove kršitve iz četrtega odstavka tega člena. Danilo Domanjko je še navedel, da Zvezna republika Jugoslavija ni naslednica nekdanje Jugoslavije, zato bi organi Republike Slovenije v primerih, ko gre za prizadetost državljana Republike Slovenije, morali reagirati na odločbo Senata za prekrške pri tedanjem Zveznem ministrstvu za notranje zadeve.
4. Pobudnica dr. Ljudmila Bizjak je navedla, da se pridružuje pobudam Hrasta in Lazarja. Navedla je še, da je bila po drugi svetovni vojni študentka Medicinske fakultete v Beogradu, da je slovenske narodnosti in državljanka Republike Slovenije. Leta 1949 je bila tam aretirana in upravno kaznovana s štiriindvajsetimi meseci družbenokoristnega dela na Grgurju in na Golem otoku.
5. Državni zbor je pojasnil, da je po določbah 15. in 30. člena ustave država dolžna zagotoviti sodno varstvo človekovih pravic in odpravo posledic njihovih kršitev le, če je bila kršitev storjena na ozemlju Republike Slovenije oziroma po njenih organih. Vprašljiva naj bi bila sistemska ureditev, ki bi brez podlage v mednarodnih aktih določala pristojnost organov Republike Slovenije za odločanje o ustavnosti in zakonitosti odločitev organov drugih držav. Državni zbor meni, da bi bilo ta vprašanja primerno urediti s sporazumom med državami z območja nekdanje Jugoslavije. Le podrejeno naj bi ta vprašanja urejal poseben zakon, kot naj bi bil to na primer zakon o popravi krivic. Državni zbor tudi meni, da zakon o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 17/91, 13/93, 66/93, 39/96 – odl. US – v nadaljevanju: ZP) ne izključuje določenih dokazov pri uveljavljanju pravice do povračila škode pred pristojnim sodiščem.
6. Ustavno sodišče je v postopku pridobilo tudi mnenja Ministrstva za notranje zadeve, Ministrstva za pravosodje in Državnega tožilstva Republike Slovenije. Navedeni organi menijo, da odločb, ki so jih izdali organi na območju republik nekdanje Jugoslavije, ni mogoče izpodbijati pred organi v Republiki Sloveniji. Pravico do odškodnine in vštetje časa odvzema prostosti v pokojninsko dobo naj bi urejal zakon o popravi krivic (Ministrstvo za pravosodje in Ministrstvo za notranje zadeve) oziroma bi moral urejati novi zakon o prekrških (Državno tožilstvo).
B) – I
7. Po uveljavitvi zakona o popravi krivic (v nadaljevanju: ZPKri) je ustavno sodišče pobudnike pozvalo, naj povedo, ali imajo še pravni interes za odločitev o pobudah.
8. Pobudnik Danilo Domanjko je odgovoril, da za odločitev o pobudi nima več pravnega interesa in da bo svoje pravice uveljavljal na podlagi ZPKri. Pobudnika Radovan Hrast in Konrad Lazar sta odgovorila, da pri pobudi vztrajata, saj naj bi priznanje statusa bivšega političnega zapornika ne bilo enakovredno sodni razveljavitvi odločbe o kaznovanju. Njuno stališče naj bi potrjeval že sam ZPKri: osebam, obsojenim v kazenskem postopku, naj bi dal takó možnost za uveljavitev statusa bivšega političnega zapornika kot tudi možnost za razveljavitev sodbe; osebam, kaznovanim v upravno kazenskem postopku, naj bi ZPKri dal le prvo možnost. Dodala sta, da bi veljalo pobudo razširiti tudi na revizijo, predvideno v ZPKri.
9. Ker je pobudnik Domanjko odgovoril, da nima več interesa za odločitev o pobudi, se je ustavno sodišče pri odločanju v obravnavani zadevi omejilo na presojo kršitev 14. in 15. člena ustave v okviru navedb pobudnikov Hrasta in Lazarja.
B) – II
10. Ustavno sodišče je dne 7. marca 1996 pobude sprejelo. V sklepu je navedlo, da bo v postopku odločanja o pobudi presojalo, ali je v skladu z ustavo zakonska ureditev, ki slovenskim državljanom ne omogoča odprave posledic neutemeljenega odvzema prostosti, ki ga je izrekel organ ene izmed republik nekdanje Jugoslavije, in ali je v skladu z ustavo ureditev, po kateri dejstva neutemeljenega odvzema prostosti ni mogoče dokazovati drugače kot z odločbo o odvzemu prostosti.
11. Po sprejemu pobude je bil uveljavljen ZPKri. Po tem zakonu bodo osebe, ki bodo pridobile status bivšega političnega zapornika, lahko uveljavljale odškodnino in določene pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pridobitev statusa bivšega političnega zapornika po ZPKri lahko zahtevajo med drugim tudi osebe, ki so bile:
(1) kaznovane v upravno-kazenskem postopku in poslane na opravljanje družbenokoristnega dela, ali osebe, ki jim je bil tak ukrep izrečen brez odločbe na podlagi odločitve upravnega organa (prvi odstavek 2. člena);
(2) kaznovane v času med 15. 5. 1945 in 2. 7. 1990 neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov (prvi odstavek 2. člena) in
(3) tudi če so bile kaznovane pred organi druge republike ali federacije nekdanje Jugoslavije, pa so slovenske narodnosti in so imele na dan uveljavitve ZPKri stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije in so njeni državljani (prvi in drugi odstavek 4. člena v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena).
Pridobitev statusa bivšega političnega zapornika bodo torej – ob izpolnjevanju drugih pogojev – lahko uveljavljale tudi osebe, ki so bile kaznovane pred organi drugih republik nekdanje Jugoslavije. Dejstva, bistvena za odločanje, bodo lahko dokazovali tudi z izjavami prič in ne le z listinskimi dokazi (četrti odstavek 11. člena ZPKri).
12. Pravni položaj pobudnikov v času odločanja o pobudi je torej drugačen od njihovega pravnega položaja v času sprejema pobude. V času sprejema pobude v pravnem redu ni bilo zagotovljeno pravno sredstvo, s katerim bi pobudniki lahko uveljavljali popravo krivic, ki naj bi jim jih povzročila jugoslovanska povojna komunistična oblast. Z uveljavitvijo ZPKri so pobudniki pridobili možnost uveljavljati status bivšega političnega zapornika. Na podlagi tako pridobljenega statusa bodo lahko uveljavljali odškodnino, vštevanje časa odvzema prostosti in časa, ko jim je bila zaradi odvzema prostosti onemogočena zaposlitev, v pokojninsko dobo in določene ugodnosti pri izračunu pokojninske osnove. Vrsto in obseg pravic, ki jih je zakonodajalec zagotovil osebam, ki bodo pridobile status bivšega političnega zapornika, je zelo približal vrstam in obsegu pravic tistih oseb, ki bodo dosegle razveljavitev spornih odločb (245. do 251. člen ZP in 538. do 546. člen ZKP). S tako ureditvijo je zakonodajalec zadostil svoji obveznosti, ki izhaja iz določbe, da je Slovenija pravna država (2. člen ustave), in ki od njega terja, da omogoči odpravo posledic predpisov jugoslovanske povojne komunistične oblasti (podobno stališče je ustavno sodišče že zavzelo v odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 – OdlUS III, 33).
13. Pobudniki menijo, da jim ustava zagotavlja več – ne le status bivšega političnega zapornika, ampak – tako kot osebam, obsojenim v kazenskem postopku na ozemlju sedanje Republike Slovenije – sodno razveljavitev odločbe o kaznovanju. Ker jim to ni zagotovljeno, naj bi bila kršena ustavna določba o enakosti pred zakonom (14. člen ustave).
14. Po ustaljeni praksi ustavnega sodišča ima zakonodajalec pri ureditvi vprašanj, vezanih na prehod Republike Slovenije iz enega v drug političen in gospodarski sistem, široko polje lastne presoje glede tega, kako bo uredil posamezna vprašanja. Eno izmed teh vprašanj je tudi odprava posledic predpisov jugoslovanske povojne komunistične oblasti s področja kaznovalnega prava. Načelo enakosti pred zakonom (14. člen ustave) v teh primerih terja, da je zakonodajalčeva rešitev razumna, da ni arbitrarna in da obstaja razumna zveza med izbrano rešitvijo in zasledovanim ciljem (glej na primer odločbo št. U-I-324/94 z dne 5. 12. 1996, Uradni list RS, št. 75/96). Zakonodajalčevo razlikovanje mora temeljiti na razumnem, iz narave stvari izhajajočem ali sicer stvarno utemeljenem razlogu (odločba št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, Uradni list RS, št. 23/97).
15. ZPKri daje pravno sredstvo za izpodbijanje krivične odločbe pred sodiščem le osebam, ki so bile obsojene v kazenskem postopku na ozemlju sedanje Republike Slovenije. Tako tistim, ki so bile obsojene pred organi drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije, kot tistim, ki so bile upravno kaznovane na ozemlju sedanje Republike Slovenije ali pred organi drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije, zakon omogoča le uveljavljanje statusa bivšega političnega zapornika. ZPKri razlikuje torej na eni strani med osebami, ki so bile obsojene na ozemlju sedanje Republike Slovenije, in tistimi, ki so bile obsojene oziroma upravno kaznovane pred organi drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije; na drugi strani razlikuje med osebami, ki so bile obsojene, in osebami, ki so bile upravno kaznovane, na ozemlju sedanje Republike Slovenije.
16. Tudi ZKP je pravno sredstvo za izpodbijanje sodnih odločb, izdanih v kazenskem postopku s strani jugoslovanske povojne komunistične oblasti, dal le osebam, ki so bile obsojene na ozemlju sedanje Republike Slovenije. Edino izjemo je zakonodajalec napravil za osebe, ki so bile obsojene pred vojaškimi sodišči in ki so bile slovenski državljani po predpisih, veljavnih do 25. junija 1991 (560. člen zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94 – v nadaljevanju: ZKP). Kot izhaja iz utemeljitve, dane v zakonodajnem postopku, je zakonodajalec s tem želel zapolniti vrzel, ki je za obsojene pred vojaškimi sodišči nastala z osamosvojitvijo Republike Slovenije in z odpravo vojaških sodišč (Poročevalec, št. 31/94, str. 123).
17. S tem, ko je možnost za izpodbijanje sodnih odločb – poleg možnosti za uveljavljanje statusa bivšega političnega zapornika – dal le osebam, ki so bile obsojene na ozemlju sedanje Republike Slovenije, zakonodajalec ni ravnal arbitrarno. Sporno vprašanje je vezano na osamosvojitev Republike Slovenije. Ustavodajalec je nekatera vprašanja glede učinkov posamičnih aktov, izdanih s strani organov SFRJ in organov drugih republik SFRJ, uredil v 8. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Ureditev drugih je prepustil zakonodajalcu. Zakonodajalec je v obravnavanem primeru izhajal s stališča, da je država dolžna na prvem mestu zagotoviti varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter odpravo tistih njihovih kršitev, ki so jih storili njeni organi. Poleg tega je pomembno tudi dejstvo, da vprašanje nasledstva arhivov še ni rešeno in da so zato možnosti za dokazovanje zatrjevanih krivičnih kaznovanj pred organi drugih republik nekdanje Jugoslavije bistveno težje kot v Republiki Sloveniji.
18. Položaj oseb, obsojenih pred vojaškimi sodišči, je deloma sicer podoben položaju oseb, ki so bile obsojene oziroma kaznovane pred organi drugih republik nekdanje Jugoslavije. V obeh skupinah primerov so kazenske sankcije izrekli organi tedaj iste države. Vendar pa v teh primerih razlikovanje utemeljuje dejstvo, da je že sam obstoj vojaških sodišč v mirnem času – in torej tudi izrekanje kazenskih sankcij pred njimi – nezdružljiv z ustavo (drugi odstavek 126. člena).
19. Po ugotovitvi, da razlikovanje med osebami, ki so bile obsojene na ozemlju sedanje Republike Slovenije, in osebami, ki so bile obsojene oziroma upravno kaznovane pred organi drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije, ni v neskladju z ustavno določbo o enakosti pred zakonom (14. člen), se ni bilo potrebno spuščati v presojo, ali je v skladu z ustavo, da je zakonodajalec pravno sredstvo določil le zoper odločbe, izdane v kazenskem postopku, ne pa tudi odločbe, izdane v postopku o prekršku oziroma v upravno-kazenskem postopku. Pobudniki zato tudi nimajo pravnega interesa za izpodbijanje določbe ZPKri, ki možnost revizije omejuje na odločbe, izdane v kazenskem postopku na ozemlju sedanje Republike Slovenije (22. člen). Pravni interes za vložitev pobude je podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj (drugi odstavek 24. člena zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94). Pobudniki bi torej morali izkazati, da bi ugotovitev protiustavnosti omenjenih zakonskih določb privedla do spremembe v njihovem pravnem položaju. Zgolj z izenačitvijo oseb, obsojenih v kazenskem postopku, in oseb, kaznovanih v postopku o prekršku oziroma v upravno-kazenskem postopku, bi se pravni položaj pobudnikov ne spremenil. Ustavno sodišče je zato pobudo za oceno ustavnosti 22. člena ZPKri zavrglo.
C)
20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. in 25. člena zakona o ustavnem sodišču v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-I-46/96
Ljubljana, dne 19. junija 1997.
Predsednik
dr. Lovro Šturm l. r.

AAA Zlata odličnost