Uradni list

Številka 41
Uradni list RS, št. 41/1997 z dne 11. 7. 1997
Uradni list

Uradni list RS, št. 41/1997 z dne 11. 7. 1997

Kazalo

2288. Odločba o zavrženju pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 7.a člena zakona o nacion-alizaciji zasebnih gospodarskih podjetij in odločba o ugotovitvi skladnosti 8. točke prvega odstavka 3. člena zakona o..., stran 3793.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudi Lidie Deluk iz Milana v Italiji, ki jo zastopa odvetniška pisarna Igor Debernardi – Mitja Vezovnik – Zdenka Debernardi, odvetniki v Kopru, in dr. Viktorja Majdiča iz Ljubljane, na seji dne 19. junija 1997
o d l o č i l o:
1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 7.a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48) se zavrže.
2. Določba 8. točke prvega odstavka 3. člena zakona o denacionalizaciji v delu, ki se nanaša na izključitev 7.a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93), ni v neskladju z ustavo.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnica Lidia Deluk navaja, da izpodbijana določba 8. točke prvega odstavka 3. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) vsem tistim, ki jim je država nacionalizirala premoženje na podlagi 7. a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju: ZNZGP), onemogoča uveljavljanje denacionalizacije.
2. Pobudnica nadalje navaja, da je hči in dedinja po pokojnih starših, ki sta bila lastnika nepremičnin, vpisanih v vl. št. 146 in 24 k.o. Krkovče. Leta 1963 naj bi se njena starša iz ekonomskih in socialnih razlogov preselila v Italijo. Odpusta iz državljanstva SFRJ naj ne bi nikoli zahtevala in sta po mnenju pobudnice to državljanstvo zadržala. Po preselitvi naj bi bila starša prisiljena sprejeti italijansko državljanstvo, če sta hotela tam bivati. Njuna preselitev ni imela optantskega značaja, zato od Italije nista bila upravičena zahtevati nobene odškodnine.
3. Pobudničina pravna prednika naj bi pred preselitvijo v Italijo živela na območju cone B (Svobodno tržaško ozemlje). Po njenih navedbah se je na tem območju začel ZNZGP uporabljati 8. oktobra 1972. Na podlagi tega zakona so tako upravni organi Skupščine občine Koper izvedli nacionalizacijo premoženja, ki je bilo last njunih staršev (odločba št. 463-1699/73 z dne 16. januarja 1974 in št. 61-3380/78 z dne 1. marca 1978). Postopanje upravnih organov je bilo po prepričanju pobudnice nezakonito. Odločbi so sprejeli, ne da bi ugotovili, ali so njeni starši resnično prestopili v tuje državljanstvo in ne da bi ugotovili druge, za izdajo odločbe pomembne okoliščine. Pobudnica dvomi tudi v varstvo koristi in interesov razlaščencev po začasnem skrbniku, ki ga je v zvezi z vodenjem postopka postavil pristojni organ. Z odločbama o nacionalizaciji naj bi se bila pobudnica seznanila šele pred kratkim, po vpogledu v zemljiško knjigo.
4. Po prepričanju pobudnice so na podlagi izpodbijane določbe ZDen njeni starši, ki se niso odrekli državljanstvu SFRJ, v neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, ki so zahtevali odpust iz državljanstva. Na podlagi zakona o prometu z nepremičninami in stavbami (Uradni list SFRJ, št. 43/65, 17/67) naj bi bile osebe, ki so zahtevale odpust iz državljanstva, ne izgubile avtomatično lastninske pravice na nepremičninah in so jih lahko prodale. Osebe, ki odpusta niso zahtevale, pa naj bi že s pridobitvijo tujega državljanstva izgubile državljanstvo in lastninsko pravico na nepremičninah.
5. Tak odvzem lastninske pravice je bil po mnenju pobudnice v nasprotju z 99. členom prejšnje ustave. Po citirani ustavni določbi bi se lahko izvedla razlastitev ali omejitev lastninske pravice le proti pravični odškodnini in če bi to zahteval na podlagi zakona ugotovljen splošni interes. Navaja, da od vzpostavitve samostojnega pravnega sistema Republike Slovenije izpodbijani 7.a člen ZNZGP ne velja več, še vedno pa učinkuje preko 8. točke prvega odstavka 3. člena ZDen. Tak učinek 7.a člena ZNZGP, ki pobudnici preprečuje uveljavljanje denacionalizacijskega zahtevka, naj bi povzročal nove krivice.
6. Člen 7.a ZNZGP naj bi bil v nasprotju z 2. členom ustave, 8. točka prvega odstavka 3. člena ZDen v delu, ki izključuje 7.a člen ZNZGP kot pravno podlago za denacionalizacijo, pa z 69. členom veljavne ustave in z 99. členom ustave SRS iz leta 1974. ZDen bi po prepričanju pobudnice moral tistim, ki jim je bilo premoženje nacionalizirano na podlagi 7.a člena ZNZGP, priznati vsaj pravico do odškodnine. Meni, da bi ustavno sodišče moralo oceniti ustavnost tudi 7.a člena ZNZGP in se pri tem sklicuje na sklep ustavnega sodišča št. U-I-69/92 z dne 10. decembra 1992 (OdlUS I, 102). Po tem sklepu ustavno sodišče smiselno oceni neveljaven zakon, če bi zaradi teže njegove neustavnosti nastale posledice, ki bi jih bilo potrebno odpraviti za nazaj. Hkrati se sklicuje na sklep ustavnega sodišča št. U-I-85/91 z dne 26. novembra 1992 (OdlUS I, 96), po katerem ustavno sodišče oceni tudi izpodbijane določbe predpisa, če se še uporabljajo kot prehodne določbe v novem zakonu ali v kakšni drugi pravni obliki.
7. Pobudnica meni, da kot pravna naslednica svojih staršev, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, za vloženo pobudo izkazuje pravni interes.
8. Pobudnik dr. Viktor Majdič izpodbija 8. točko prvega odstavka 3. člena ZDen, ki izključuje kot upravičence do denacionalizacije tiste fizične osebe, ki jim je bilo premoženje nacionalizirano na podlagi 7.a člena ZNZGP. Ta naj bi po njegovih navedbah onemogočal izvajanje določbe drugega odstavka 9. člena ZDen in naj bi bil hkrati z njo v nasprotju. Po pobudnikovih navedbah se v postopkih denacionalizacije zlorablja 7.a člen ZNZGP, ker pristojni organi za vodenje denacionalizacije odrekajo pravico do denacionalizacije premoženja tistim osebam, ki so poleg jugoslovanskega pridobili še kakšno drugo državljanstvo. Tako je upravni organ odrekel pravico do denacionalizacije, ki jo je pobudnik vložil kot pravni naslednik po stricu. Ta naj bi bil se leta 1918 odselil v Švico in v času bivanja v Švici pridobil iransko državljanstvo. Po trditvah pobudnika se je leta 1936 naselil na Teharjah pri Celju, od koder je bil leta 1944 interniran v taborišče v Dachau.
Jugoslovanskemu državljanstvu naj se ne bi bil nikoli odrekel. Ker mu upravni organ kot tujemu državljanu na podlagi izpodbijane določbe ZDen odreka pravico do denacionalizacije, pobudnik predlaga, da ustavno sodišče 8. točko prvega odstavka 3. člena ZDen v delu, ki se nanaša na izključitev 7.a člena ZNZGP kot podlage za denacionalizacijo, razveljavi.
9. Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve pri Državnem zboru (v nadaljevanju: sekretariat) meni, da 3. člen ZDen v izpodbijanem delu ni v neskladju z 69. členom ustave. Po njegovih navedbah 7.a člen ZNZGP določa, da izgubijo lastninsko pravico vsi, ki so prestopili v tuje državljanstvo in v FLRJ (oziroma SFRJ) opustili nepremičnine. Odločbe o nacionalizaciji njihovega premoženja naj bi imele ugotovitveni značaj. ZDen naj bi upravičence do denacionalizacije določil glede na državljanski status, ki so ga imeli ob podržavljenju. Krivice naj se torej odpravijo le tistim osebam, ki so ob podržavljenju imeli jugoslovansko državljanstvo, oziroma pravnim osebam, ki so imele jugoslovansko pripadnost. Meni, da osebe, ki niso zahtevale odpusta iz državljanstva, na podlagi izpodbijanih določb v postopku denacionalizacije niso v neenakem položaju, izpodbijani določbi pa nista v neskladju z ustavo, zato naj ustavno sodišče pobudi zavrne.
B)
10. Glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče združeni pobudi za oceno ustavnosti 8. točke prvega odstavka 3. člena ZDen v izpodbijanem delu, ki iz pravne podlage za denacionalizacijo izključuje 7.a člen ZNZGP, sprejelo in takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
11. Izpodbijani 7.a člen ZNZGP je v prvem odstavku določal, da se nacionalizirajo in v državno last preidejo vse nepremičnine, ki so last tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb, v drugem odstavku pa, da izgubijo lastninsko pravico na nepremičninah v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji vsi jugoslovanski državljani, ki prestopijo v tuje državljanstvo. Njihove nepremičnine preidejo v državno last. Za dovolitev izjem je zakonodajalec pooblastil ministra za pravosodje FLRJ. Določbo 7.a člena ZNZGP je izključil iz uporabe ustavni zakon za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 37/90 – v nadaljevanju: ustavni zakon). S tem je ustavni zakon sledil ustavnemu amandmaju XCVI, ki je določil, da se v Republiki Sloveniji do nove ureditve ne uporabljajo določbe zveznih predpisov, ki ne ustrezajo doseženemu političnemu in gospodarskemu razvoju v Sloveniji, in določbe predpisov, ki so v nasprotju z ustavo in zakoni Republike Slovenije. Z izključitvijo določbe iz uporabe je zakonodajalec preprečil, da bi se v Republiki Sloveniji še nadalje vodili postopki podržavljanja premoženja tujih državljanov, tujih ustanov, javnopravnih oseb in slovenskih državljanov, ki so pridobili tuje državljanstvo. Od uveljavitve ustavnega zakona se torej določba 7.a člena ZNZGP v Sloveniji ne uporablja niti neposredno niti posredno preko izpodbijane določbe 8. točke prvega odstavka 3. člena ZDen, kot to zmotno trdita pobudnika. Izključitev 7.a člena ZNZGP kot pravne podlage za denacionalizacijo premoženja onemogoča denacionalizacije tistim, ki jim je bilo (v času njegove veljave) s prestopom v tuje državljanstvo podržavljeno nepremičninsko premoženje. Izpodbijana določba ZDen pa ne učinkuje tako, da bi se določba 7.a člena ZNZGP še naprej uporabljala in da bi se lahko na njeni podlagi še naprej izvajala nacionalizacija.
12. Ustavno sodišče ni pristojno za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, ki ne veljajo več. Za oceno ustavnosti izpodbijanega 7.a člena ZNZGP, ki je prenehal veljati, ustavno sodišče ni pristojno, zato je pobudo prve pobudnice v tem delu na podlagi 25. člena ZUstS zavrglo.
13. ZDen je Skupščina Republike Slovenije sprejela 20. novembra 1991 in je stopil v veljavo 7. decembra 1991. Zakon temelji na načelu pravičnosti kot izrazu pravne države in je hkrati namenjen preobrazbi slovenske družbe v tržni in demokratični sistem. V 3. členu ZDen je zakonodajalec taksativno določil zakone in druge predpise, ki so bili podlaga za podržavljenje, in s tem določil pravne temelje, na podlagi katerih pravnim subjektom priznava pravico do denacionalizacije. Pri posameznih predpisih zakonodajalec izrecno izključuje posamezne določbe in določa, da denacionalizacije ni mogoče uveljavljati tistim pravnim subjektom, ki jim je bilo na njihovi podlagi premoženje podržavljeno.
14. Z ZDen je zakonodajalec iz gospodarskih in političnih razlogov na novo uredil določena lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc). Na njegovi podlagi pristojni organi vodijo postopke in izdajajo odločbe o dodelitvi premoženja oziroma odškodovanju upravičencev ali njihovih pravnih naslednikov. Zakon ne postavlja lastniških odnosov v stanje pred podržavljenjem; pravnoformalno se upravičencem premoženje ne vrne. Na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji se v korist upravičencev na novo vzpostavi lastninska pravica na podržavljenem ali nadomestnem premoženju, ali pa se jim odmeri odškodnina.
15. Obseg pravic, način uveljavljanja pravic in krog upravičencev je zakonodajalec uzakonil z ZDen v polju svoje proste presoje. Ali je te pravice uzakonil primerno, ustavno sodišče praviloma ni pristojno ocenjevati. Ureditev bi ustavno sodišče lahko ocenjevalo le v izjemnih primerih, ko bi ugotovilo, da je odločitev zakonodajalca arbitrarna ali kako drugače v nasprotju z načeli pravne in socialne države (2. člen ustave). Pri opredelitvi kroga upravičencev do denacionalizacije je zakonodajalec izhajal iz nacionalnega interesa in načeloma status upravičencev priznal le tistim fizičnim osebam, ki so v času podržavljenja bile jugoslovanski državljani. To načelo je zakonodajalec uzakonil v polju svoje proste presoje in pri tem ni ravnal ne arbitrarno in ne v nasprotju z načeli socialne pravičnosti. Iz tega razloga je iz pravne podlage za denacionalizacijo izključil 7.a člen ZNZGP, ki je v posledici izgube državljanstva fizičnih oseb po zakonu o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 64/45 in 105/48 – v nadaljevanju: ZDrž) uzakonil podržavljenje premoženja teh oseb. Podržavljenje premoženja tistim, ki so opustili jugoslovansko državljanstvo in prestopili v tuje oziroma pridobili tuje in ki so opustili skrb za nepremičnine v Jugoslaviji, zakonodajalec pri uzakonitvi denacionalizacije ni štel med krivične revolucionarne ali revanšistične ukrepe, s katerimi je država posegla v človekovo zasebno lastnino in njegovo dostojanstvo.
16. Ustavno sodišče zavrača navedbe pobudnika dr. Viktorja Majdiča, da naj bi bila 8. točka prvega odstavka 3. člena ZDen v delu, ki se nanaša na izključitev 7.a člena ZNZGP v nasprotju z drugim odstavkom 9. člena ZDen in da naj bi onemogočala njegovo izvajanje. Izpodbijana določba je glede na prvi, drugi in tretji odstavek 9. člena ZDen specialna določba (lex specialis). V drugem oziroma v tretjem odstavku 9. člena je zakonodajalec določil krog upravičencev, ta pa ne zajema nacionalizirancev, ki so prestopili v tuje državljanstvo. V tretjem odstavku s pomočjo pravne fikcije opredeljeni krog upravičencev se nanaša (zgodovinska metoda interpretacije) na oficirje in podoficirje, pripadnike stare jugoslovanske vojske in v tujino pobegle pripadnike vojnih formacij. Upravičence iz drugega odstavka 9. člena ZDen je ustavno sodišče opredelilo v postopku ocene ustavnosti te določbe in se v tej odločbi v celoti sklicuje na odločbo št. U-I-23/93 z dne 20. marca 1997, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 23/97 z dne 25. aprila 1997.
17. Sklicevanja pobudnice na neenakost med tistimi, ki so zahtevali odpust iz državljanstva, na eni strani in onimi, ki jim je bilo na podlagi ZDrž državljanstvo odvzeto, ter v posledici odvzema po ZNZGP nacionalizirano nepremičninsko premoženje na drugi strani, pri presoji ustavnosti izpodbijane določbe ZDen ni mogoče upoštevati. ZDen ne posega v legitimnost predpisov, ki so bili podlaga za urejanje državljanstva pred osamosvojitvijo Slovenije, in ne v pravna razmerja, ki so bila na njihovi podlagi realizirana. Nepravilnosti in nezakonitosti, ali ki naj bi jih bili zagrešili upravni organi pri vodenju postopkov in pri izdaji odločb o nacionalizaciji premoženja, bi lahko pobudnica uveljavljala le z zakonitimi pravnimi sredstvi. V tem postopku njena zatrjevanja o kršitvi postopka in varstvu koristi njenih pravnih prednikov pravno niso relevantna. Določba 7.a člena ZNZGP je učinkovala neposredno, zato so imele na njeni podlagi izdane odločbe deklaratorni značaj. Dejstvo, da je upravni organ Občine Koper izdal odločbo o podržavljenju dela premoženja (odločba št. 61-3380/78 z dne 1. marca 1978) po uveljavitvi ustave iz leta 1974, ko nacionalizacija ni bila več ustavno dopustna, nima pravnega pomena v tem postopku. Odločba je imela deklaratorni značaj, pravne posledice pa so za njuna pravna prednika nastopile 8. oktobra 1972, ko se je jugoslovanska zakonodajna oblast razširila na območje cone B STO. Poleg povedanega pa ustavno sodišče ni pristojno za oceno skladnosti predpisov s prejšnjo ustavo in ne za oceno ustavnosti predpisov, ki v Republiki Sloveniji več ne veljajo.
C)
18. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 25. in 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-I-195/93-19
Ljubljana, dne 19. junija 1997.
Predsednik
dr. Lovro Šturm l. r.

AAA Zlata odličnost