Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem s predlogi predlagateljev Slovenijavino p.o., Ljubljana, Veletrgovina Potrošnik p.o., Murska Sobota, Vektor d.o.o. Ljubljana, KOTO p.o., Ljubljana, ki ga zastopa Barbara Pakiž, odvetnica v Ljubljani, in na pobudi Slovenskega odškodninskega sklada iz Ljubljane ter Tovarne lahke obutve TOLO, Šentjur pri Celju, na seji dne 11. 5. 1995

Določba 73. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93) ni v neskladju z ustavo.

1. Pobudnik Slovenski odškodninski sklad (v nadaljevanju: SOS) izpodbija 73. člen zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Meni, da zakonodajalec še ni sprejel predpisa, ki bi v skladu z 69. členom ustave uredil odvzem ali omejitev lastninske pravice ter določil odškodnino zanj, saj naj bi se še vedno uporabljal zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87, 20/89 – v nadaljevanju: ZRRaz). Odškodnina za zavezancem odvzete nepremičnine, ki so jih pridobili z odplačnimi pravnimi posli, naj bi se jim odmerjala na podlagi 45. do 48. člena ZRRaz v povezavi s prvim odstavkom 51. in 16. člena izpodbijanega zakona. Pobudnik navaja, da imajo na podlagi citiranih določb družbenopravne osebe pravico do odškodnine za odvzeto kmetijsko in stavbno zemljišče, gozd in gozdno zemljišče ter drugo naravno bogastvo, in to v višini do vrednosti v zemljišče vloženega dela in sredstev. Če je zemljišče ali drugo naravno bogastvo pogoj za delo naj bi imela družbenopravna oseba pravico do odškodnine, ki ji bo zagotovila, da se ji ta pogoj ne bo poslabšal. Namen ZRRaz po stališču pobudnika ni v zaščiti družbenopravnih oseb v smislu varstva lastnine, temveč izključno v zagotavljanju opravljanja dejavnosti in s tem družbenoekonomskega položaja delavcev v skladu s 27. členom ustave SRS iz leta 1974.
2. Pobudnik meni, da ustava instituta družbene lastnine ne pozna, pozna le lastninsko pravico in posebno pravico uporabe na javnem dobru (70. člen). Lastninska pravica pa se lahko v skladu z 69. členom ustave odvzame ali omeji v javno korist le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini. Po stališču pobudnika pa po 73. členu ZDen ne gre za lastninsko pravico na nepremičninah, ampak le za pravico uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini. 73. člen ZDen naj bi zato bil v nasprotju z 69. členom ustave, ki določa, da pripada razlaščencu odškodnina le v primeru razlastitve zasebne lastnine. Hkrati pobudnik zatrjuje, naj bi bila izpodbijana določba v nasprotju s 153. členom ustave, po katerem morajo biti zakoni, podzakonski akti in drugi splošni akti v skladu z ustavo.
3. Pobudnik meni, da ZRRaz, ki določa odškodnino za odvzete nepremičnine, ne more biti podlaga za določanje odškodnine po 73. členu ZDen, ne v formalnem in ne v materialnem pomenu. Po prepričanju pobudnika je tak način določanja odškodnine v nasprotju z namenom in načeli ZD-en.
4. Temeljni namen izpodbijanega zakona je v popravi krivic prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja iz sredstev družbene lastnine in ne tudi varstvo le določenih družbenopravnih oseb in premoženja, ki so ga imele v uporabi, meni pobudnik. Navaja pa še, da je določba 73. člena v neskladju s procesi lastninjenja družbene lastnine. Po stališču pobudnika je ZDen privilegiral tiste družbenopravne osebe, ki so nepremičnine pridobile odplačno, ne glede na to ali so bila tudi sredstva za pridobitev nepremičnin družbena. Navaja še, naj bi številni zavezanci, ki so nepremičnine pridobili odplačno, zanje plačali le simbolične kupnine; praviloma pa naj ne bi, razen zadnja leta, za kupljene nepremičnine plačali tržne vrednosti. Pri tem pobudnik poudarja, da sredstva, ki so jih zavezanci plačali za odplačno pridobljene nepremičnine, niso bila njihova, ampak družbena. Z odmero odškodnine po citiranem zakonu bi naj zato večina zavezancev pridobila nesorazmerno premoženjsko korist. Zakon naj bi pri tem najbolj ščitil in privilegiral tiste, ki so podržavljene nepremičnine prodali, kupnino pa obdržali brez kakršnihkoli obveznosti.
5. Po prepričanju pobudnika SOS postavlja 73. člen ZDen zavezance v neenak položaj, saj naj bi omogočal le določenim zavezancem aktivno legitimacijo za uveljavljanje odškodnine in le za določeno premoženje oziroma za eno obliko denacionalizacije, ne oziraje se na to, da ZDen omogoča različne oblike denacionalizacije, pogosto odvisne od opcije upravičenca.
6. Pobudnik SOS meni, da je 73. člen ZDen v nasprotju s 14. členom ustave, ker postavlja pravne subjekte v neenak položaj, in v nasprotju z 2. členom ustave, ker naj bi bil do zavezancev in upravičencev nepravičen.
7. Pobudnik SOS še navaja, da je izpodbijana določba ZDen s stališča lastninskega preoblikovanja podjetij nesmiselna, ker naj bi v nadaljnjem postopku dejanskega lastninjenja obveznost sklada obstajala tudi do tujih fizičnih in pravnih oseb, pa tudi do domačih oseb, ki z dejanskim nakupom deležev podjetja ne bodo plačale terjatev iz 73. člena. Na podlagi 73. člena naj bi ne bil dosežen namen ZRRaz, zato 73. člen ZDen po prepričanju pobudnika ne ščiti ekonomske funkcije, ki jo ima nepremičnina za zavezanca, ampak le premoženjske pravice, ki temeljijo na pravici uporabe družbene lastnine.
8. Pobudnik SOS meni, da bo zaradi obveznosti do zavezancev za vrnitev odplačno pridobljenih nepremičnin, kar mu nalaga 73. člen ZDen, ogroženo izvrševanje njegove temeljne naloge, to je poravnava obveznosti denacionalizacijskim upravičencem.
9. Pobudnik SOS ocenjuje, da bodo njegove obveznosti iz naslova odškodnin denacionalizacijskim zavezancem po 73. členu ZDen dosegle najmanj višino 350.000.000 DEM.
10. O nobeni zahtevi zavezancev, postavljeni skladu na podlagi 73. člena ZDen, po navedbah sklada še ni bilo odločeno, zato pobudnik SOS predlaga, da ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijane določbe 73. člena ZDen.
11. Pobudnik predlaga, da ustavno sodišče določbo 73. člena ZDen razveljavi.
12. Predlagatelji Slovenijavino, Vektor in Potrošnik ter pobudnik TOLO izpodbijajo poleg določb ZDen, katerih ustavnost je ustavno sodišče ocenjevalo v zadevi pod opr. št. U-I-72/93, tudi 73. člen ZDen. Predlog za oceno ustavnosti te določbe pa je vložil tudi predlagatelj KOTO. Dele predlogov in pobud, ki se nanašajo na to določbo, je ustavno sodišče s sklepom na seji z dne 20. 4. 1995 izločilo iz zgoraj citiranega postopka in jih priključilo k tej zadevi.
13. Predlagatelja Slovenijavino in Vektor ter pobudnik TOLO navajajo, da 16. in 51. člen ZDen vzpostavljata razlike med zavezanci glede na njihov status. Po 16. členu ZDen naj bi bile pravne osebe v mešani lastnini v privilegiranem položaju glede na pravne osebe v družbeni lastnini. Prvim naj bi se premoženje ne odvzelo, ne glede na to, kako so ga pridobile, pravne osebe v družbeni lastnini pa naj bi se razlastile v korist denacionalizacijskih upravičencev, na kar po mnenju predlagateljev in pobudnika kaže tudi 73. člen izpodbijanega zakona. Ta določa, da se za nepremičnine, ki so jih zavezanci pridobili odplačno, določi le odškodnina in to po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. 69. člen ustave po njihovih navedbah omogoča odvzem ali omejitev lastninske pravice le, ko je za to izkazana javna korist, ne pa korist posameznika. Ker javna korist po prepričanju predlagateljev in pobudnika TOLO ni izkazana, naj bi ZDen z izpodbijano določbo 73. člena kršil citirano ustavno določbo. 73. člen pa naj bi kršil tudi 8. člen ustave, ker naj bi bil v nasprotju z Dunajsko konvencijo o prodajni pogodbi, ki taksativno našteva možnosti izpodbijanja pravnega posla prodaje (“pacta sunt servanda”).
14. Odplačno pridobljeno premoženje naj bi predlagatelji in pobudnik TOLO pridobili na račun odpovedi delitvi dobička med zaposlenimi delavci. Z vlaganjem v razširitev materialne osnove dela so si zaposleni želeli zagotoviti večjo socialno in materialno varnost, kar pa naj bi jim ZDen odvzel.
15. ZDen naj bi na podlagi 73. člena priznal zavezancem za vrnitev nepremičnin, pridobljenih na podlagi odplačnih pravnih poslov, le pravico do odškodnine po predpisih o razlastitvi, kar pa naj bi pomenilo retroaktivno poseganje v njihovo lastnino oziroma v pravico uporabe. Predlagatelji in pobudnik TOLO pri tem še navajajo, da naj bi bila pravica uporabe glede upravičenj izenačena z lastninsko pravico, zato naj bi zakon z izpodbijano določbo posegel v pravico delavcev do uporabe teh sredstev, s katerimi odgovarjajo tudi za obveznosti do tretjih oseb.
16. Pobudnik TOLO predlaga, da naj ustavno sodišče razveljavi 73. člen ZDen in s tem odpravi diskriminacijo med pravnimi subjekti, zakon pa novelira tako, da bodo zavezanci za odplačno pridobljene nepremičnine, ki so jim bile v denacionalizacijskih postopkih odvzete, upravičeni do realne odškodnine.
17. Predlagatelj KOTO in pobudnik TOLO zatrjujeta, da so bile pogodbe, s katerimi so družbenopravne osebe odplačno pridobile nepremičnine, ki jih morajo vrniti denacionalizacijskim upravičencem, sklenjene v dobri veri in na podlagi načel pogodbene svobode ter načel enake vrednosti vzajemnih dajatev. Odškodnina, ki se jim odmerja v skladu s 73. členom ZDen, po njunih trditvah ni ekvivalent tržne vrednosti. Ustava naj bi zagotavljala enakopravnost vseh vrst lastnine, zato naj bi različno in neenakopravno obravnavanje zavezancev in denacionalizacijskih upravičencev ne imelo ustavne podlage.
18. Državni zbor na navedbe pobudnika SOS ni odgovoril. Mnenje na njegove navedbe pa je podalo Ministrstvo za pravosodje. Ministrstvo meni, da se argumenti pobudnika nanašajo na zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Glede odplačne pridobitve nepremičnin po zavezancih po simbolični ceni pa je Ministrstvo mnenja, da je mogoče vse anomalije v zvezi s tem odpraviti z uporabo določbe prvega odstavka 6. člena ZDen.
19. V zvezi z navedbami SOS o neustavnosti 73. člena ZDen, ker naj bi privilegiral tiste pravne osebe, ki so nepremičnine pridobile neodplačno, pa so jih nato prodale, kupnino pa obdržale brez vsakih dodatnih obveznosti, Ministrstvo meni, da argument ni sprejemljiv, saj naj bi bil ZDen z določilom 88. člena tako manipulacijo preprečil. Od dneva uveljavitve zakona naj bi za vse subjekte veljala določila ZDen, medtem ko pa v pravni promet, ki se je odvijal pred njegovo uveljavitvijo, retroaktivno ni mogoče poseči.
20. V zvezi z navedbami predlagateljev in pobudnika TOLO Državni zbor meni, da je odškodnino v obliki obveznic po 73. členu ZDen zakonodajalec določil ob upoštevanju materialnih možnostih družbe. Po njihovem mnenju 69. člen ustave varuje le nepremičnine, na katerih obstoji lastninska pravica in ureditev po 73. členu ZDen ni v nasprotju s konvencijo Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 10-1/84), saj ta ureja le prodajno pogodbo z mednarodnim elementom. ZDen po mnenju Državnega zbora ne posega v že sklenjene pravne posle in jih ne razveljavlja, ampak določa le učinke na podlagi denacionalizacijskih odločb ex nunc.
21. V zvezi z navedbami predlagateljev in pobudnika TOLO glede poslabšanja njihovega ekonomskega položaja zaradi denacionalizacijskih zahtevkov menita, da tudi tega vidika ZDen ni spregledal, saj naj bi s številnimi določbami omejil temeljno načelo vrnitve premoženja v naravi (npr. prvi odstavek 2. člena, prvi in četrti odstavek 16. člena, 20. člen, drugi odstavek 21. člena in 22. člen).

22. Denacionalizacija ni zasnovana na dispozitivnih normah, ampak na normah prisilnega značaja. Denacionalizacijski upravičenci pridobijo pravice na podlagi odločb državnih organov. Namen ZDen je v popravi krivic, ki so bile s strani države prizadejane lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej. Zakon predpisov, ki so bili podlaga za podržavljenje, ne razveljavlja in tega ne predvideva v postopkih denacionalizacije. Zakon iz gospodarskih in političnih razlogov (lastninjenje in poprava krivic) na novo ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc). ZDen je zasnovan na načelu pravičnosti kot izrazu pravne države, zato poleg varovanja pravic in pravnih interesov denacionalizacijskih upravičencev varuje tudi določene pravne koristi in interese upravljalcev družbene lastnine kot denacionalizacijskih zavezancev ter s tem posredno tudi interese upravičencev do lastninjenja.
23. Denacionalizacija in lastninjenje družbenega kapitala sta kot legitimna interesa slovenske družbe temelj preoblikovanja pravnega in političnega sistema v Sloveniji. Oba procesa potekata vzporedno, zato bi se lahko ta preobrazba zaradi nasprotujočih si interesov denacionalizacijskih upravičencev in zavezancev, ki se lastninsko preoblikujejo, ovirala ali celo onemogočila. V tem procesu preobrazbe ekonomskega in pravnega sistema je zato zakonodajalec upravičen sprejeti ukrepe, ki bodo zagotovili kar najhitrejši in najučinkovitejši prehod slovenske družbe v tržen in demokratičen družbeni red. Zakonodajalec ZDen ni zasnoval na institutu civilnega prava – vzpostavitve prejšnjega stanja. Na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava, saj nacionalizacija nima elementov, ki so temelj odškodninske odgovornosti po zakonu o obligacijskih razmerjih. Pri denacionalizaciji gre za poseben primer, ki ga je zakonodajalec uzakonil s posebnim zakonom. V tem primeru gre v bistvu za vračanje premoženja, ki je pred vrnitvijo v družbeni lastnini. Pri vrnitvi nepremičnin denacionalizacijskim upravičencem je torej treba upoštevati družbenolastninske institute in upravičenja na družbeni lastnini, vendar za te ne velja sistem varstva lastninske pravice po novi ustavi. Dejstvo je namreč, da v Sloveniji dejansko obstajajo pravne kategorije, ki z novim ustavnim sistemom niso skladne. Zakonodajni ukrepi, ki se izvajajo preko denacionalizacije in lastninskega preoblikovanja družbenega kapitala, so zato nujni, da bi se vzpostavil ekonomski in pravni sistem, določen z ustavo. Pri presoji ustavnosti ukrepov zakonodajalca, s katerimi se šele vzpostavlja ekonomski in pravni red, skladen z ustavo, je zakonodajalec vezan na usklajevanje kolidirajočih interesov kot eno izmed temeljnih načel pravne države. Ker so pri urejanju teh razmerij javni in individualni interesi pogosto v konfliktu, je zakonodajalec pri iskanju rešitev vezan na načelo sorazmernosti in na zagotavljanje varovanja bistva ustavnih pravic in svoboščin. Prav to izhodišče pogojuje specifično urejanje prehoda v veljavni ustavni sistem. Zakonodajalec sporna razmerja ureja s posebnim ZDen, pri tem pa ni prekršil temeljnih ustavnih načel.
24. V pravna razmerja so vstopali pravni subjekti kot družbenopravne osebe načeloma svobodno. Pri nakupu nepremičnin od pravnih (tudi družbenopravnih) in fizičnih oseb so bile družbenopravne osebe enakopravni partnerji. Cena tem nepremičninam se je praviloma formirala na trgu. Pravni posli, na podlagi katerih zavezancem izpodbijana določba priznava pravico do odškodnine, so imeli značaj dvostransko obveznostnih pravnih razmerij. Te je bilo mogoče po splošnih določbah zakona o obligacijskih razmerjih izpodbijati. Tako je lahko v primeru očitnega nesorazmerja med dajatvijo in protidajatvijo prizadeta stranka uveljavljala izpodbojne razloge iz 139. oziroma 140. člena ZOR (prekomerno prikrajšanje). Prav tako so bili pravni posli izpodbojni v primeru sile, zvijače ali zmote. Trditev pobudnika SOS, da so družbenopravne osebe sicer pridobile nepremičnine, za katere jim zakon priznava pravico do odškodnine, odplačno, vendar pa za simbolično kupnino (odškodnino), zato kot splošna ugotovitev ni sprejemljiva. Denacionalizacija zajema tako številne in raznolike primere, da upoštevanje vsake različne situacije tako na strani upravičencev kot na strani zavezancev ni mogoče. Tako tudi ni mogoče v vsakem primeru posebej ocenjevati, ali je bila kupnina v primerih, ko so sedanji uporabniki odplačno pridobili nepremičnine, vedno določena na podlagi tržnih kriterijev, še posebej tedaj, kadar je družbena pravna oseba pridobila nepremičnino odplačno od družbenopolitične skupnosti, na primer občine. Za učinkovito izvedbo denacionalizacije je bilo nujno upoštevati tako na strani upravičencev kot na strani zavezancev le najbolj splošne dejanske in pravne značilnosti posameznih primerov. Tako tudi pri določitvi odškodnine zavezancem ni mogoče upoštevati vsake različnosti pri dogovarjanju cene.
Prav tako ni sprejemljivo stališče pobudnika, da sredstva, s katerimi so družbenopravne osebe plačale nepremičnine, niso bila njihova. Zakonodajalec pri oblikovanju rešitev, vsebovanih v izpodbijanem 73. členu, ni posegel v pravna razmerja, nastala do uveljavitve ZDen. S to določbo je očitno le dopolnil mehanizme varstva produkcijske sposobnosti, s katerimi zakon varuje interese zavezanih pravnih subjektov, ki se v skladu z ZLPP preoblikujejo, preko tega pa tudi upravičencev do lastninjenja. Zakonodajalec je torej na podlagi ustavnopravno korektnega namena odpraviti na eni strani krivice in na drugi strani ohraniti produkcijske sposobnosti zavezancev uporabil tudi primerna in uravnotežena (sorazmerna) sredstva za dosego tega namena. Ob tem je potrebno pripomniti, da s pravico, ki jo je zakonodajalec priznal zavezancem v obliki odškodnine, odmerjene po ZRRaz, ostaja družbeni kapital, ki se bo vključil v otvoritveno bilanco podjetij v postopku lastninjenja, po višini nespremenjen. Z lastninskim preoblikovanjem podjetij v družbeni lastnini bo kapital sedanjih družbenopravnih oseb in družbeni kapital v mešanih družbah pridobil lastnike (družbenike, delničarje), kar pa ne bo imelo nikakršnega vpliva na materialni substrat teh subjektov; določeni bodo le nosilci korporacijskih pravic.
Navedba pobudnika, naj bi izpodbijana določba 73. člena ZDen ne bila v skladu z ustavo oziroma njenim 69. členom, ker ta družene lastnine ne pozna, prav tako ni sprejemljiva. Po oceni ustavnega sodišča ni potrebno, da bi morala biti vsaka pravna kategorija opredeljena v ustavi, še zlasti, če še obstaja, z novim pravnim redom pa ni več skladna.
25. Namen ZDen je v popravi krivic, ki so bile prizadejane lastnikom zasebnega premoženja med in po njej v imenu revolucije in sistemske preobrazbe takratne družbe. Hkrati pa zakon v skladu z načeli pravne države z vrsto institutov in pravnih mehanizmov varuje javni interes slovenske družbe in pridobljene pravice pravnih subjektov. Na tej podlagi se zagotavlja nemoteno izvajanje dejavnosti državnih organov, javnih služb in uporaba infrastrukturnih objektov ter preprečujejo posegi v izvajanje dejavnosti gospodarskih subjektov, ki bi njihovo dejavnost bistveno okrnili. Kriterij, po katerem je zakon določil zavezance, je torej varstvo javnega interesa, zasebne lastnine in prepoved bistvene okrnitve dejavnosti pravnih subjektov z družbenim kapitalom, v sredstvih katerih so nepremičnine, ki naj se v postopku denacionalizacije vrnejo upravičencem. S tem ko je torej ZDen zavaroval javno korist, zasebno lastnino in določene pridobljene pravice gospodarskih subjektov pred pravicami denacionalizacijskih upravičencev, ni kršil ustave. Zakon je rezultat kompromisa političnih strank ter zakonodajalčevega tehtanja ustavno varovanih pravic pravnih subjektov, zato je pravice denacionalizacijskih upravičencev uredil v sorazmerju s temi pravicami. Pravni subjekti, v sredstvih katerih je nacionalizirano premoženje, so zavezanci ne glede na to, ali so ta sredstva pridobili odplačno ali neodplačno. Diferenciacija v pogledu upravičenj, ki jih imajo tisti subjekti z družbenim kapitalom oziroma v obsegu tistega dela nepremičnin, ki so jih pridobili odplačno in onimi oziroma v tistem obsegu, ki so jih pridobili neodplačno, je s stališča ustavnih načel o pravni državi (načelo pravičnosti) utemeljena in skladna z ustavo. To vprašanje je zakonodajalec uredil tako, da je pri tem uravnoteženo upošteval interese upravičencev in zavezancev, med zavezanci pa prav tako upošteval najbolj značilne in splošne karakteristike njihovega dejanskega in pravnega položaja.
26. ZDen, kot rečeno, ne razveljavlja predpisov, ki so bili podlaga za nacionalizacijo in ne posega v veljavnost pravnih poslov, katerih predmet so bile nacionalizirane nepremičnine. ZDen je poseben zakon, s katerim zakonodajalec ureja popravo krivic nacionalizirancem in tranzicijo slovenske družbe v demokratičen in tržen sistem. Iz tega sledi, da pobudnikove navedbe o okoriščenju tistih pravnih subjektov, ki so neodplačno pridobljene nepremičnine odplačno odtujili, niso sprejemljive. Tako pri denacionalizaciji kot lastninjenju družbenega kapitala ni mogoče upoštevati in pravno različno urediti vseh številnih pravnih in dejanskih situacij, do katerih je prišlo v skoraj petdesetletnem obdobju najprej državne in nato družbene lastnine.
27. ZDen je z izpodbijano določbo 73. člena določil, da imajo zavezanci za odplačno pridobljene nepremičnine, ki jih bodo v postopku denacionalizacije vrnili upravičencem, pravico do odškodnine v obliki obveznic SOS, odmerjeno po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. ZRRaz določa, da se odškodnina odmerja v odvisnosti od obsega koristi, ki jo je imel prejšnji lastnik na podlagi uporabe nepremičnine, pri posameznih vrstah nepremičnin pa tudi po drugih kriterijih (npr. amortizirana lastna vlaganja). Zakon diferencirano ureja odmero odškodnine za kmetijska in stavbna zemljišča, stavbe, za prisilni prenos nepremičnin v družbeni lastnini itd. Po 45. členu tega zakona ima družbenopravna oseba za odvzeto kmetijsko zemljišče, gozd in gozdno zemljišče ter drugo naravno bogastvo načeloma pravico do odškodnine le v višini vloženega dela in sredstev v ta zemljišča. V primerih, ko pa je zemljišče ali drugo naravno bogastvo pogoj za delo, ima družbenopravna oseba pravico do odškodnine, ki bo zagotovila, da se njihovi pogoji za delo ne bodo poslabšali. Pri tem odškodnina ne more zajemati kakršnihkoli oblik vrednosti, ki bi bili rezultat ugodnih pogojev ali prejšnjih družbenih vlaganj v zemljišče. Odškodnina za odvzeto poslovno stavbo (ali poslovni prostor) mora v skladu s tem zakonom znašati toliko, da si lahko družbenopravna oseba, ki ji je bila odvzeta, zagotovi približno enake možnosti za izvajanje dejavnosti, za katero je nepremičnino uporabljala ali za druge dejavnosti, s katero se delavcem zagotavlja približno enak družbenoekonomski položaj. Če odvzete poslovne stavbe ali poslovnega prostora niso uporabljali za izvajanje dejavnosti, jim pripada odškodnina le v višini neamortiziranih sredstev ali dela, ki so ga vložili v stavbo ali poslovni prostor. Te določbe ZRRaz je treba upoštevati v postopkih denacionalizacije izključno kot določbe o kriterijih za določanje višine odškodnine v primerih vrnitve podržavljenih nepremičnin v naravi. Sama določba 73. člena, da imajo zavezanci pravico do odškodnine v obliki obveznic SOS, namreč izključuje namene, ki jih ZRRaz opredeljuje za postopke razlastitve in prisilnega prenosa pravice uporabe (ohranitev pogojev za delo, zagotovitev enakih možnosti za opravljanje dejavnosti). Tudi ZDen sicer izhaja iz izhodišča ohraniti produkcijske sposobnosti zavezancev, vendar pa pri tem pri določanju odškodnine ne uveljavlja načela, naj odškodnina v celoti in takoj nadomesti iz sredstev družbene pravne osebe izvzete nepremičnine oziroma njihovo vrednost. Po ZDen gre za poseben način odškodovanja denacionalizacijskih upravičencev in zavezancev, ki ga je zakonodajalec uredil glede na dejanski položaj in glede na ekonomske razmere v družbi.
28. Ustavno sodišče še pripominja, da se bo kapital pravnih oseb, ki se lastninsko preoblikujejo na podlagi ZLPP s pridobitvijo obveznic od sklada ali s terjatvami do sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ohranil v enaki višini, kot so ga prikazovale na podlagi zemljišč kot osnovnih sredstev pred izvršitvijo denacionalizacijskih odločb. Nominalna vrednost obveznic odškodniskega sklada se bo torej v postopkih lastninskega preoblikovanja pravnih subjektov z družbenim kapitalom morala vključiti v otvoritveno bilanco podjetij. V primerih, ko pa otvoritvene bilance te aktive ne bi zajele, se bo lastninjenje tega dela kapitala moralo izvesti po analogiji s 13. in 14. členom ZLPP.
29. Pobudnik SOS navaja, naj bi zaradi obveznosti, ki mu jih nalaga izpodbijani 73. člen ZDen do zavezancev za odplačno pridobljene nepremičnine, bilo ogroženo izvrševanje osnovne naloge, to je poravnava obveznosti denacionalizacijskim upravičencem. Izpodbijana določba je po oceni ustavnega sodišča naložila obveznosti skladu in mu za to določila vire financiranja. Ustreznost virov oziroma vprašanje ali bodo ti viri zadostovali za pokritje naloženih obveznosti pa ni ustavnopravno, temveč ekonomsko vprašanje, ki pa ga ustavno sodišče ni pristojno presojati.
30. ustavno sodišče se v zvezi s stališči, ki se nanašajo na navedbe predlagateljev in pobudnika TOLO pri izpodbijanju 73. člena ZDen, sklicuje na argumentacijo iz obrazložitve v zadevi št. U-I-72/93, pri tem pa še dodaja: Kakor izhaja iz podane obrazložitve, se denacionalizacija in poseg v sredstva družbenopravnih oseb ne izvaja na podlagi institutov civilnega prava, ampak na podlagi posebnega zakona, s katerim se izvaja preobrazba ekonomskega in pravnega reda v Sloveniji. Pripomniti pa je potrebno le, da je zakon zavezancem priznal pravico do odškodnine v obliki obveznic, ki imajo značaj vrednostnih papirjev in jih je torej šteti za sredstva. S tem je ZDen zavezancem spremenil le strukturo sredstev, ni pa posegel v samo bistvo pravice. Taka rešitev je še toliko bolj opravičljiva glede na pravno naravo obveznic, ki imajo značaj cirkulativnega vrednostnega papirja.
31. Ni mogoče pritrditi predlagateljem in pobudniku TOLO, da 73. člen ZDen uvaja razlastitev zavezancev. Upravičenci namreč pridobijo lastninsko pravico na podlagi odločb pristojnih državnih organov, zavezanci pa pred lastninskim preoblikovanjem niso nosilci lastninske pravice ne na kapitalu in ne na sredstvih. Ne gre torej za retroaktivno učinkovanje izpodbijane določbe zakona.
32. Na podlagi navedenega torej ne gre na razlastitev zavezancev in izpodbijana določba ZDen ni v nasprotju z 69. členom ustave. Diferenciacija upravičenj zavezancev je pogojena z različnim dejanskim in pravnim položajem in ne krši 14. oziroma 2. člena ustave.
V pravne posle, v katerih so zavezanci na odplačen način pridobili nepremičnine, ki so jih dolžni vrniti denacionalizacijskim upravičencem, ZDen ne posega in zato ni v nasprotju ne s 155. in ne z 8. členom ustave.

33. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno. Pritrdilni ločeno mnenje je dal sodnik Krivic.