Ustavno sodišče je v postopku, začetem na pobudo gospodarske družbe Geaprodukt d.o.o., Ljubljana, in še šestnajstih drugih pobudnikov, ki jih zastopa Did Mušinovič, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 9. 3. 1995

1. Pobuda za oceno 10. člena navodila izvršnega sveta Skupščine mesta Ljubljane za opravljanje blagovnega prometa in storitev na začasni deponiji (Uradni list RS, št. 14/91-I) se zavrže.
2. 6. člen navodila ni bil v neskladju z ustavo in zakonom.
3. 9. člen navodila ni bil v skladu z ustavo in zakonom. Ta ugotovitev ima učinek razveljavitve.

Pobudniki so vložili pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti 6., 9. in 10. člena v izreku navedenega navodila. Po njihovem mnenju naj bi bil 6. člen navodila v neskladju s 74. členom ustave in z 2. členom zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90, 61/90), 9. in 10. člen navodila pa naj bi bila v neskladju s 147. členom ustave ter z 2. in 8. členom zakona o financiranju javne porabe (Uradni list RS, št. 48/90, 34/91, 30/93 in 7/93).
Izvršni svet Skupščine mesta Ljubljane v odgovoru pojasnjuje, da je navodilo, glede katerega je vložena pobuda, sprejel z namenom, da zagotovi nadzor organov mesta nad urejanjem in vzdrževanjem javnih tržnic, kar je dejavnost posebnega družbenega pomena. V času, ko je tekel statusni spor med mestom Ljubljana in Ljubljanskimi tržnicami d.o.o., izvršni svet namreč ni mogel uveljaviti svojih pristojnosti, ki jih ima po odloku Skupščine mesta Ljubljane o organiziranju Javnega podjetja Ljubljanske tržnice. Zato naj bi bil, upoštevajoč tudi 12. člen ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev IV. do LXXXIX k ustavi SRS (Uradni list SRS, št. 32/89), primoran ukrepati v smislu pooblastil iz 128. člena statuta mesta Ljubljane in 10. člena odloka o organiziranju Javnega podjetja Ljubljanske tržnice. Na podlagi in v obsegu teh pooblastil je izdal izvršni svet navodilo kot akt, ki naj bi zagotovil izvajanje dejavnosti – urejanje in vzdrževanje javne tržnice – v skladu s planskimi in drugimi akti mesta Ljubljane. Na podlagi teh navodil je nato s sklepom z dne 15. 10. 1991 za upravljalca začasne deponije določil podjetje Viator, predvsem tudi zato, ker je to podjetje razpolagalo z zemljiščem, na katerem je začasna deponija, in ker so njegovi tudi objekti, ki tej deponiji služijo.
Glede izpodbijanega 9. in 10. člena navodila se izvršni svet v odgovoru opira na 14. in 33. člen zakona o komunalnih dejavnostih (Uradni list SRS, št. 8/82) in na 12. člen že navedenega ustavnega zakona, s katerim je bilo na izvršne svete začasno – do uveljavitve z ustavo usklajene zakonske ureditve – preneseno opravljanje nalog komunalnih skupnosti in torej tudi pristojnosti glede oblikovanja cen komunalnih proizvodov in storitev. Izvršni svet meni, da so pobudniki vložili pobudo zgolj z namenom, da se izognejo plačilu storitev, ki jih nudi upravljalec začasne deponije.

1. V Uradnem listu RS, je bil 9. 12. 1994 objavljen sklep o prenehanju veljavnosti navodila (Uradni list RS, št. 76/94). Po določbi 2. člena sklepa je navodilo prenehalo veljati 10. 12. 1994. Ker pa je ustavno sodišče ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz 47. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94), je postopek preizkusa pobude nadaljevalo in jo sprejelo v delu, ki se nanaša na 6. in 9. člen navodila. V tem delu je ustavno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 26. člena zakona o ustavnem sodišču takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
V delu, ki se nanaša na 10. člen navodila, pa je ustavno sodišče pobudo zavrglo, ker pobudniki niso izkazali pravnega interesa, ki je po 24. členu zakona o ustavnem sodišču procesni pogoj za vložitev pobude. Glede izpodbijanega 10. člena navodila pobudniki ne izkazujejo pravnega interesa za vložitev pobude zato, ker je urejal le odnos med upravljalcem in mestom glede vodenja določenih evidenc ter glede načina nakazovanja oziroma odvajanja sredstev, zbranih iz naslova uporabnine. Ta določba tako ni neposredno posegala v pravice, pravne interese oziroma v pravni položaj pobudnikov.
2. Peti odstavek 2. člena zakona o podjetjih je določal, da imajo podjetja na trgu enak položaj, pravice in odgovornosti. Skupščini družbenopolitične skupnosti pa je bila z istim zakonom (24.a člen) dana pristojnost, da s predpisom določi pogoje, ki jih mora izpolnjevati podjetje, ki se ustanovi zaradi proizvodnje in prometa določenih proizvodov in zaradi opravljanja storitev, ki so nenadomestljiv pogoj za življenje in delo občanov; s tem predpisom uredi tudi način uresničevanja posebnega družbenega interesa pri opravljanju dejavnosti javnega podjetja.
Zakon o komunalnih dejavnostih je določal dejavnosti, ki so bile komunalne dejavnosti in kot takšne tudi dejavnosti posebnega družbenega pomena; občinske skupščine so bile pooblaščene, da lahko v skladu z zakonom določijo kot komunalne še druge dejavnosti (3. člen).
Po zakonu o financiranju javne porabe (Uradni list RS, št. 48/90, 34/91, 30/92 in 7/93), ki je za občine prenehal veljati 31. 12. 1994 (na podlagi 51. člena zakona o financiranju občin – Uradni list RS, št. 80/94), so občinam za financiranje javne porabe pripadali prihodki iz davkov, taks in drugih dajatev, določenih s tem zakonom, in drugi prihodki v skladu s posebnimi zakoni. Po istem zakonu se sistem davkov, taks in drugih dajatev določi z zakonom, davke, takse in druge dajatve pa uvaja republika, razen komunalnih taks in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga uvaja občina (2. in 8. člen).
Na podlagi takšne zakonske ureditve je Skupščina mesta Ljubljane sprejela odlok o komunalnih dejavnostih na območju ljubljanskih občin (Uradni list SRS, št. 45/82 in 41/86) in v njem določila, da je urejanje in vzdrževanje javnih tržnic komunalna dejavnost, da je dejavnost posebnega družbenega pomena in da se javne tržnice štejejo za komunalne objekte in naprave individualne rabe (12. točka 1. člena, 2. člena in šesta alinea točke a) 3. člena odloka).
V 6. členu navodila, ki ga spodbijajo pobudniki, je določeno, da mestni izvršni svet določi upravljalca začasne deponije. Gre torej za določitev upravljalca komunalnega objekta, ki je pogoj za opravljanje dejavnosti, ki je bila z mestnim odlokom določena kot komunalna dejavnost. To pomeni, da je bila določena kot takšna dejavnost, ki ni in ne more biti v celoti prepuščena trgu in njegovim zakonitostim. Zaradi tega je mestna skupščina z odlokom o organiziranju javnega podjetja Ljubljanske tržnice (Uradni list RS, št. 7/91) ustanovila javno podjetje Ljubljanske tržnice za opravljanje te dejavnosti. Z istim odlokom pa je pooblastila svoj izvršni svet, da izvršuje njene ustanoviteljske pravice in v tem okviru, da sprejema ukrepe, s katerimi zagotovi izvajanje dejavnosti podjetja, če pride do zastojev ali motenj pri tem izvajanju. Ker je po oceni izvršnega sveta do tega prišlo, je določil novega upravljalca. Takrat veljavna zakonodaja na področju komunalnih dejavnosti še ni poznala koncesij za javne službe in javnih razpisov za pridobivanje koncesionarjev. Izvršni svet zato ni bil dolžan določiti kriterijev za izbiro upravljalca in ga na njihovi podlagi izbrati po izvedenem javnem razpisu. Upoštevati je moral zgolj določbe zakona o komunalnih dejavnostih in odloka o komunalnih dejavnostih na območju ljubljanskih občin. Tako je v zakonu določeno, da s komunalnimi objekti in napravami gospodarijo komunalne organizacije (drugi odstavek 7. člena) in da opravljajo komunalne dejavnosti komunalne organizacije (23. člen). Podobno določa tudi odlok (4., 5. in 6. člen).
Glede na to je ustavno sodišče ocenilo, da 6. člen navodila ni bil v neskladju z ustavo ali zakonom. To velja tudi v razmerju do petega odstavka 2. člena zakona o podjetjih, saj se ta nanaša na enak položaj na trgu in ne na enak položaj pri izvajanju komunalnih dejavnosti.
Glede ureditve, vsebovane v izpodbijanem 9. členu, ki določa, da upravljalci začasne deponije za uporabo prostora ponudnikom zaračunavajo stroške v višini 6 % od vrednosti ponujenega blaga, pa je ustavno sodišče ugotovilo, da ne predstavlja cene za uporabo individualno določene in izmerljive komunalne storitve, temveč da predstavlja dajatev, za katere predpisovanje izvršni svet po določbah predpisov, ki urejajo financiranje javne porabe in javnih služb, ni bil pristojen.
Po zakonu o komunalnih dejavnostih (37. člen) se je cena oblikovala za posamezno storitev ali posamezen proizvod, ki se je nudil z opravljanjem komunalne dejavnosti. Oblikovala se je glede na obseg, vrsto in kakovost opravljenih del, in sicer na podlagi porabe živega dela, materialnih in drugih poslovnih stroškov ter ustreznega dela za potrebe razširjene reprodukcije in rezerve. V obravnavanem primeru pa so se zaračunavali stroški v odvisnosti od vrednosti ponujenega blaga, torej neodvisno od obsega, vrste in kakovosti storitev, ki jih je nudil upravljalec začasne deponije. Za uporabo javnega prostora bi se sicer lahko predpisala taksa, vendar le v skladu z zakonom o komunalnih taksah (Uradni list SRS, št. 29/65, 7/70 in 7/72 ter Uradni list RS, št. 18/91), kar pomeni tako, da ne bi bila odmerjena glede na vrednost predmeta, glede na dejanski promet ali glede na dejanski dohodek (3. člen). V nobenem primeru pa za predpisovanje komunalnih taks ni bil pristojen mestni izvršni svet, temveč tako po zakonu o komunalnih taksah kot tudi glede na drugi odstavek 8. člena zakona o financiranju javne porabe mestna skupščina.
Glede na navedeno je ustavno sodišče ugotovilo, da izpodbijani 9. člen navodila ni bil v skladu z zakonom, glede na to pa tudi ne s tretjim odstavkom 153. člena ustave. Ker pa v obravnavanem primeru ni sporna obveznost plačila storitve s strani uporabnikov začasne deponije, temveč je sporen samo način oblikovanja plačila, ki bi ga mestni izvršni svet lahko oblikoval kot ceno, ki bi jo morali plačati uporabniki, je ustavno sodišče ocenilo, da niso nastale takšne škodljive posledice, ki bi glede na drugi odstavek 45. člena zakona o ustavnem sodišču terjale, da bi imela ugotovitev neskladnosti učinek odprave. Zato se je odločilo, da bo imela ugotovitev neskladnosti učinek razveljavitve.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 24. in 47. člena zakona o ustavnem sodišču v naslednji sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sprejelo jo je s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Jambrek, Krivic in Testen. Sodnika Krivic in Testen sta dala odklonilni ločeni mnenji.