Uradni list

Številka 70
Uradni list RS, št. 70/1996 z dne 6. 12. 1996
Uradni list

Uradni list RS, št. 70/1996 z dne 6. 12. 1996

Kazalo

3819. Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju, stran 5925.

Na podlagi prvega in drugega odstavka 27. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96) in 21. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93 in 23/96) izdaja Vlada Republike Slovenije
U R E D B O
o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta uredba določa v zvezi z elektromagnetnim sevanjem v okolju (v nadaljnjem besedilu: sevanje) mejne vrednosti veličin elektromagnetnega polja v okolju, stopnje varstva pred sevanjem v posameznih območjih naravnega in življenjskega okolja, način določanja in vrednotenja obremenitve okolja zaradi sevanja ter ukrepe za zmanjševanje in preprečevanje čezmernega sevanja.
Določbe te uredbe veljajo za sevanje zunaj nadzorovanih območij, ki ga v posameznih območjih naravnega in življenjskega okolja povzročajo stalne ali občasne emisije enega ali več virov obremenjevanja okolja s sevanjem (v nadaljnjem besedilu: vir sevanja) razen za sevanje naprav, ki so namenjene diagnostiki ali zdravljenju v zdravstvu, in za sevanje premičnih ali prenosnih oddajnih ali radarskih sistemov za obrambne potrebe ter za zaščito, reševanje in pomoč.
2. člen
Pojmi imajo po tej uredbi naslednji pomen:
1. Elektromagnetno sevanje je sevanje, ki pri uporabi ali obratovanju vira sevanja v njegovi bližnji ali daljni okolici povzroča elektromagnetno polje, in je tveganje za škodljive učinke za človeka in živo naravo. Bližnje polje je elektromagnetno polje v neposredni bližini vira sevanja, kjer elektromagnetno polje nima značilnosti ravnega valovanja. Daljno polje je elektromagnetno polje na vplivnem področju vira sevanja, vendar toliko daleč od vira, da že ima značilnost ravnega valovanja.
2. Vir sevanja je visokonapetostni transformator, razdelilna transformatorska postaja, nadzemni ali podzemni vod za prenos električne energije, odprt oddajni sistem za brezžično komunikacijo, radijski ali televizijski oddajnik, radar ali druga naprava ali objekt, katerega uporaba ali obratovanje obremenjuje okolje z:
– nizkofrekvenčnim elektromagnetnim sevanjem od 0 Hz do vključno 10 kHz (v nadaljnjem besedilu: nizkofrekvenčni vir sevanja) in je nazivna napetost, pri kateri vir sevanja obratuje, večja od 1kV ali
– visokofrekvenčnim elektromagnetnim sevanjem od 10 kHz do vključno 300 GHz in je njegova največja oddajna moč večja od 100 W (v nadaljnjem besedilu: visokofrekvenčni vir sevanja).
Amaterska radijska postaja ni vir sevanja.
3. Obstoječi vir sevanja je vir sevanja, ki je bil v uporabi ali je obratoval na dan začetka veljavnosti te uredbe ali za katerega je bilo skladno s predpisi pred začetkom veljavnosti te uredbe pridobljeno gradbeno dovoljenje.
4. Rekonstrukcija vira sevanja je vsak poseg v vir sevanja, s katerim se bistveno spremenijo glavne tehnične značilnosti, način uporabe ali obratovanja ali zmogljivost vira in ima za posledico spremembo moči, jakosti ali vrste elektromagnetnega polja.
5. Nadzemni vod je električni vod z vodniki nad zemljo, običajno podprtimi z izolatorji in ustreznimi podporniki.
6. Amaterska radijska postaja je radijska postaja po predpisih o radioamaterski dejavnosti.
7. Nadzorovano območje je ograjeno in označeno območje okrog vira sevanja, kjer je vstop dovoljen samo osebju, ki vir upravlja ali vzdržuje.
8. Nemoteno elektromagnetno polje (v nadaljnjem besedilu: nemoteno polje) je zaradi sevanja povzročeno elektromagnetno polje na vplivnem področju vira sevanja, kadar niso prisotni premikajoči se objekti ali osebe. V nemotenem polju je izbran kraj meritev veličin elektromagnetnega polja.
9. Električna poljska jakost E (v nadaljnjem besedilu: električna poljska jakost) je veličina elektromagnetnega polja, ki opisuje električno polje, povzročeno zaradi vira sevanja, in se izraža v voltih na meter (V/m).
10. Gostota magnetnega pretoka B (v nadaljnjem besedilu: gostota magnetnega pretoka) je veličina elektromagnetnega polja, ki opisuje magnetno polje, povzročeno zaradi vira sevanja, in se izraža v teslih (T).
11. Magnetna poljska jakost H (v nadaljnjem besedilu: magnetna poljska jakost) je veličina elektromagnetnega polja, ki je povezana z gostoto magnetnega pretoka preko permeabilnosti in se izraža v amperih na meter (A/m).
12. Gostota pretoka moči S (v nadaljnjem besedilu: gostota pretoka moči) je moč elektromagnetnega polja, ki ji je izpostavljena površina, postavljena pravokotno na smer elektromagnetnega valovanja in se izraža v watih na kvadratni meter (W/m2).
13. Mejna vrednost veličine elektromagnetnega polja (v nadaljnjem besedilu: mejna vrednost) je vrednost veličine, določena s to uredbo za posamezno območje naravnega ali življenjskega okolja, na podlagi katere se določa čezmerna obremenitev okolja zaradi sevanja in se izraža kot:
– mejna efektivna vrednost električne poljske jakosti in gostote magnetnega pretoka ter mejna temenska vrednost električne poljske jakosti in gostote magnetnega pretoka za elektromagnetno polje, ki je posledica emisije nizkofrekvenčnih virov sevanja,
– mejna efektivna vrednost električne in magnetne poljske jakosti ter mejna vrednost povprečne vrednosti gostote pretoka moči za elektromagnetno polje, ki je posledica emisije visokofrekvenčnih virov sevanja,
– mejna temenska vrednost električne in magnetne poljske jakosti ter mejna temenska vrednost gostote pretoka moči za primere impulznega elektromagnetnega polja, ki je posledica emisije visokofrekvenčnih virov sevanja.
14. Efektivna vrednost veličin elektromagnetnega polja se določa za periodična polja in je za eliptično polarizirano elektromagnetno polje enaka:
kjer so E(x) , E(y) in E(z) efektivne vrednosti komponent električne poljske jakosti. Enako velja tudi za magnetno poljsko jakost.
15. Povprečna vrednost gostote pretoka moči se določa za periodična elektromagnetna sevanja in je enaka povprečni vrednosti produkta električne in magnetne poljske jakosti, izračunane za čas najdaljše periode elektromagnetnega sevanja kot posledice vira sevanja.
16. Temenska vrednost veličin elektromagnetnega polja je največja trenutna vrednost, ki jo doseže veličina. Če gre za impulzna elektromagnetna sevanja, je temenska vrednost veličine največja vrednost veličine v času trajanja impulza brez upoštevanja konic in drugih nezaželenih delov impulza, ki ne presegajo 5% celotne energije impulza.
17. Prve meritve so meritve, ki se izvedejo pri prvem zagonu novega ali rekonstruiranega vira sevanja.
18. Občasne meritve so meritve elektromagnetnega polja, povzročenega zaradi uporabe ali obratovanja virov sevanja, ki se opravljajo v predpisanih časovnih presledkih v okviru predpisanega obratovalnega monitoringa.
3. člen
Stopnji varstva pred sevanjem, določeni glede na občutljivost posameznega območja naravnega ali življenjskega okolja (v nadaljnjem besedilu: območje) za učinke elektromagnetnega polja, ki jih povzročajo viri sevanja, sta I. in II. stopnja.
I. stopnja varstva pred sevanjem velja za I. območje, ki potrebuje povečano varstvo pred sevanjem. I. območje je območje bolnišnic, zdravilišč, okrevališč ter turističnih objektov, namenjenih bivanju in rekreaciji, čisto stanovanjsko območje, območje objektov vzgojnovarstvenega in izobraževalnega programa ter programa osnovnega zdravstvenega varstva, območje igrišč ter javnih parkov, javnih zelenih in rekreacijskih površin, trgovsko-poslovno-stanovanjsko območje, ki je hkrati namenjeno bivanju in obrtnim ter podobnim proizvodnim dejavnostim, javno središče, kjer se opravljajo upravne, trgovske, storitvene ali gostinske dejavnosti, ter tisti predeli območja, namenjenega kmetijski dejavnosti, ki so hkrati namenjeni bivanju (v nadaljnjem besedilu: I. območje).
II. stopnja varstva pred sevanjem velja za II. območje, kjer je dopusten poseg v okolje, ki je zaradi sevanja bolj moteč. II. območje je zlasti območje brez stanovanj, namenjeno industrijski ali obrtni ali drugi podobni proizvodni dejavnosti, transportni, skladiščni ali servisni dejavnosti ter vsa druga območja, ki niso v prejšnjem odstavku določena kot I. območje (v nadaljnjem besedilu: II. območje).
II. stopnja varstva pred sevanjem velja tudi na površinah, ki so v I. območju namenjene javnemu cestnemu ali železniškemu prometu.
II. MEJNE VREDNOSTI ZA NIZKOFREKVENČNE VIRE SEVANJA
4. člen
Mejne efektivne vrednosti električne poljske jakosti kot posledice obratovanja ali uporabe nizkofrekvenčnih virov sevanja so za I. in II. območje določene v tabeli 1.
Tabela 1: Mejne efektivne vrednosti električne poljske jakosti
Mejne efektivne vrednosti gostote magnetnega pretoka kot posledice obratovanja ali uporabe nizkofrekvenčnih virov sevanja so za I. in II. območje določene v tabeli 2.
Tabela 2: Mejne efektivne vrednosti gostote magnetnega pretoka
III. MEJNE VREDNOSTI ZA VISOKOFREKVENČNE VIRE SEVANJA
5. člen
Mejne efektivne vrednosti električne in magnetne poljske jakosti ter povprečne vrednosti gostote pretoka moči kot posledice obratovanja ali uporabe visokofrekvenčnih virov sevanja so za I. območje določene v tabeli 3.
Tabela 3: Mejne efektivne vrednosti za I. območje
Mejne vrednosti, določene v tabeli 3, veljajo tudi za elektromagnetno polje, ki je posledica obratovanja ali uporabe rekonstruiranega visokofrekvenčnega vira sevanja.
Mejne efektivne vrednosti električne in magnetne poljske jakosti ter gostote pretoka moči kot posledice obratovanja ali uporabe visokofrekvenčnih virov sevanja so za II. območje določene v tabeli 4.
Tabela 4: Mejne efektivne vrednosti za II. območje
Mejne vrednosti, določene v tabeli 4, veljajo tudi za elektromagnetno polje, ki je posledica obratovanja ali uporabe rekonstruiranega visokofrekvenčnega vira sevanja.
6. člen
Mejne efektivne vrednosti električne in magnetne poljske jakosti ter gostote pretoka moči kot posledice obratovanja ali uporabe obstoječih visokofrekvenčnih virov sevanja v I. in II. območju so določene v tabeli 4 prejšnjega člena.
7. člen
Mejne vrednosti za temenske vrednosti električne poljske jakosti, magnetne poljske jakosti in gostote pretoka moči kot posledice obratovanja ali uporabe visokofrekvenčnih virov sevanja, ki veljajo pri izpostavljenosti impulznim elektromagnetnim poljem s časom trajanja manj kot 100 μs, so za I. območje določene v tabeli 5.
Tabela 5: Mejne vrednosti za izpostavljenost impulznim elektromagnetnim poljem na I. območju
Mejne vrednosti, določene v tabeli 5, veljajo tudi za impulzno elektromagnetno polje, ki je posledica obratovanja ali uporabe rekonstruiranega visokofrekvenčnega vira sevanja.
Mejne vrednosti za temenske vrednosti električne poljske jakosti, magnetne poljske jakosti in gostote pretoka moči kot posledice obratovanja ali uporabe visokofrekvenčnih virov sevanja, ki veljajo pri izpostavljenosti impulznim elektromagnetnim poljem, so za II. območje določene v tabeli 6.
Tabela 6: Mejne vrednosti za izpostavljenost impulznim elektromagnetnim poljem na II. območju
Mejne vrednosti, določene v tabeli 6, veljajo tudi za impulzno elektromagnetno polje, ki je posledica obratovanja ali uporabe rekonstruiranega visokofrekvenčnega vira sevanja.
8. člen
Mejne vrednosti za temenske vrednosti električne poljske jakosti, magnetne poljske jakosti in gostote pretoka kot posledice obratovanja ali uporabe obstoječih visokofrekvenčnih virov sevanja v I. in II. območju pri izpostavljenosti impulznim elektromagnetnim poljem so določene v tabeli 6 prejšnjega člena.
IV. DOLOČANJE IN VREDNOTENJE OBREMENITVE S SEVANJEM
9. člen
Celotna obremenitev območja s sevanjem kot posledice obratovanja ali uporabe vseh virov sevanja se ugotavlja tako, da se na kraju meritev izmerijo in vrednotijo veličine elektromagnetnega polja, za katere so s to uredbo določene mejne vrednosti. Celotna obremenitev območja s sevanjem za- radi nizkofrekvenčnih virov sevanja in zaradi visokofrekvenčnih virov sevanja se ugotavlja ločeno. Če so med visokofrekvenčnimi viri sevanja, ki obremenjujejo območje, tudi viri z impulznim načinom delovanja, se obremenitev območja zaradi izpostavljenosti impulznim elektromagnetnim poljem vrednoti posebej.
10. člen
Obremenitev območja s sevanjem kot posledice obratovanja ali uporabe posameznega vira sevanja se ugotavlja tako, da se na kraju meritev izmerijo in vrednotijo veličine elektromagnetnega polja, za katere so s to uredbo določene mejne vrednosti, pri čemer se za frekvenčno območje, v katerem obravnavani vir seva, ne upoštevajo deleži elektromagnetnega polja, ki so na kraju meritev posledica emisije vseh drugih pomembnih virov sevanja.
Če je za posamezni vir sevanja predpisan računski postopek vrednotenja veličin elektromagnetnega polja, kot posledice obratovanja ali uporabe posameznega vira sevanja, se lahko namesto iz rezultatov meritev vrednotijo veličine elektromagnetnega polja na kraju imisije na podlagi podatkov o obratovanju vira sevanja, ko ta s sevanjem najbolj obremenjuje okolje. Računske postopke za izračun veličin elektromagnetnega polja na kraju imisije za posamezni vir sevanja predpiše minister, pristojen za okolje.
Nizkofrekvenčni vir sevanja je pomemben vir sevanja, če njegovo obratovanje ali uporaba na kraju meritev pomeni, da je:
– efektivna vrednost električne poljske jakosti ali gostote magnetnega pretoka oziroma
– temenska vrednost električne poljske jakosti ali gostote magnetnega pretoka, če gre za frekvenčno območje od 0 do 0,1 Hz,
najmanj v enem frekvenčnem območju večja od 20% vrednosti, ki je kot mejna vrednost za nove nizkofrekvenčne vire sevanja določena s to uredbo.
Visokofrekvenčni vir sevanja je pomemben vir sevanja, če njegovo obratovanje ali uporaba na kraju meritev pomeni, da je:
– efektivna vrednost električne ali magnetne poljske jakosti oziroma
– temenska vrednost, če gre za impulzno sevanje,
najmanj za eno frekvenčno območje večja od 20% vrednosti, ki je kot mejna vrednost za nove visokofrekvenčne vire sevanja določena s to uredbo.
11. člen
Obremenitev območja s sevanjem, ki je posledica obratovanja ali uporabe enega ali več nizkofrekvenčnih virov sevanja, je čezmerna , če so izpolnjeni pogoji iz priloge 1, ki je sestavni del te uredbe.
Če se ugotavlja celotna obremenitev območja, kjer obratuje ali se uporablja najmanj en obstoječi nizkofrekvenčni vir sevanja, ki je po določbah drugega odstavka prejšnjega člena pomemben vir sevanja, se za izračun čezmernosti obremenitve iz priloge 1 upoštevajo mejne vrednosti električne poljske jakosti in gostote magnetnega pretoka, ki v tabelah 1 in 2 iz 4. člena te uredbe veljajo za obstoječe nizkofrekvenčne vire sevanja.
12. člen
Obremenitev območja s sevanjem, ki je posledica obratovanja ali uporabe enega ali več visokofrekvenčnih virov sevanja, je čezmerna, če so izpolnjeni pogoji iz priloge 2, ki je sestavni del te uredbe.
Če se ugotavlja celotna obremenitev območja, kjer obratuje ali se uporablja najmanj en obstoječi visokofrekvenčni vir sevanja, ki je po določbah tretjega odstavka 10. člena te uredbe pomemben vir sevanja, se za izračun čezmernosti obremenitve iz priloge 2 upoštevajo mejne vrednosti veličin elektromagnetnega polja, ki po 6. členu te uredbe veljajo za obstoječe visokofrekvenčne vire sevanja.
13. člen
Obremenitev območja s sevanjem, ki je posledica obratovanja ali uporabe enega ali več visokofrekvenčnih virov sevanja, je pri izpostavljenosti impulznim elektromagnetnim poljem čezmerna, če so izpolnjeni pogoji iz priloge 4, ki je sestavni del te uredbe.
Če se ugotavlja celotna obremenitev območja, kjer obratuje ali se uporablja najmanj en obstoječi visokofrekvenčni vir sevanja, ki je po določbah tretjega odstavka 10. člena te uredbe pomemben vir sevanja, se za izračun čezmernosti obremenitve iz prejšnjih odstavkov upoštevajo mejne vrednosti veličin elektromagnetnega polja, ki po 8. členu te uredbe veljajo za obstoječe visokofrekvenčne vire sevanja.
14. člen
Vir sevanja povzroča na kraju meritve čezmerno obremenitev, če je ob neupoštevanju vseh drugih pomembnih virov sevanja celotna obremenitev območja, določena na način iz 11., 12. ali 13. člena te uredbe, čezmerna.
V. UKREPI ZMANJŠEVANJA SEVANJA
15. člen
Nov poseg v okolje ali rekonstrukcija objekta ali naprave, ki je vir sevanja, ne sme povzročiti čezmerne obremenitve iz 14. člena te uredbe.
Nov poseg v okolje ali rekonstrukcija objekta ali naprave, ki je vir sevanja, ne sme povzročiti čezmerne celotne obremenitve območja s sevanjem, če s predpisi določene mejne vrednosti na tem območju še niso presežene.
Nov poseg v okolje ali rekonstrukcija objekta ali naprave ne sme povzročiti povečanja celotne obremenitve območja s sevanjem, če je celotna obremenitev območja zaradi sevanja že čezmerna.
Rekonstrukcija obstoječega podzemnega ali nadzemnega voda za prenos električne energije v I. območju lahko povzroči čezmerno obremenitev za vir sevanja iz 14. člena te uredbe in čezmerno celotno obremenitev območja s sevanjem, če se ta ne ugotavlja skladno z določbami drugega odstavka 11. člena te uredbe in če se zaradi obratovanja nadzemnega voda ne poveča obremenitev na vplivnem območju vira sevanja v nobenem od bivalnih ali drugih prostorov v zgradbah, v katerih se ljudje zadržujejo.
Če se čezmerna celotna obremenitev območja s sevanjem ugotavlja skladno z določbami drugega odstavka 11. člena te uredbe, lahko rekonstrukcija iz prejšnjega odstavka povzroča čezmerno obremenitev za vir sevanja iz 14. člena te uredbe s tem, da se zaradi obratovanja vira sevanja ne poveča obremenitev na vplivnem območju vira sevanja v nobenem od bivalnih ali drugih prostorov v zgradbah, v katerih se ljudje zadržujejo.
Ne glede na obremenitev prostorov iz prejšnjih dveh odstavkov s sevanjem pred rekonstrukcijo podzemnega ali nadzemnega voda v njih zaradi obratovanja rekonstruiranega vira sevanja efektivna električna poljska jakost ne sme presegati vrednosti 1,8 kV/m in efektivna vrednost gostote magnetnega pretoka vrednosti 15 μT.
16. člen
Nov objekt ali naprava ali objekt ali naprava v rekonstrukciji, ki je vir sevanja, mora za pridobitev dovoljenja za poseg v prostor izpolnjevati te pogoje:
– elektromagnetno polje, ki je posledica uporabe ali obratovanja vira, ne sme povzročati čezmerne obremenitve s sevanjem in
– kjer je obremenitev zaradi sevanja že čezmerna, morajo biti pri uporabi ali obratovanju obravnavanega vira zagotovljeni ukrepi varstva pred sevanjem, ki zagotavljajo izpolnjenost pogoja iz tretjega odstavka prejšnjega člena.
Za izračun obremenitve območja s sevanjem zaradi obratovanja vira sevanja iz prejšnjega odstavka se uporabljajo računski postopki iz drugega odstavka 10. člena te uredbe.
Za objekt ali napravo iz prvega odstavka tega člena, pri kateri se na podlagi zakona presojajo vplivi na okolje, se skladnost s pogoji iz prejšnjega odstavka ugotavlja v postopku za izdajo okoljevarstvenega soglasja.
Za objekt ali napravo iz prvega odstavka tega člena, za katero okoljevarstveno soglasje ni potrebno, mora investitor v zahtevi za dovoljenje za poseg v prostor kot osnovne podatke o namenu in zmogljivosti objekta ali naprave posredovati tudi strokovno oceno obremenitve okolja zaradi sevanja kot posledice uporabe ali obratovanja tega vira sevanja.
Strokovno oceno iz prejšnjega odstavka izdela pravna ali fizična oseba, pooblaščena za izdelavo poročil o vplivih na okolje.
17. člen
Investitor mora pri novem ali rekonstruiranem objektu ali napravi, ki je vir sevanja, zagotoviti prve meritve tistih veličin elektromagnetnega polja kot posledice obremenitve območja zaradi sevanja iz vira, za katere so s to uredbo določene mejne vrednosti.
Lastnik ali upravljavec vira sevanja mora kot obratovalni monitoring zagotavljati občasne meritve tistih veličin elektromagnetnega polja kot posledice obremenitve območja s sevanjem iz vira, za katere so s to uredbo določene mejne vrednosti.
Obratovalnega monitoringa iz prejšnjega odstavka ni treba zagotavljati za:
– nizkofrekvenčni vir sevanja na II. območju,
– nizkofrekvenčni vir sevanja na I. območju, katerega nazivna napetost je manjša od 110 kV,
– visokofrekvenčni vir sevanja, katerega največja oddajna moč ne presega 600 W, in
– visokofrekvenčni vir sevanja, katerega največja oddajna moč ne presega 50 kW, če gre za visokofrekvenčni vir sevanja, ki obremenjuje okolje z impulznim elektromagnetnim poljem.
Prve in občasne meritve iz prvega in drugega odstavka tega člena se izvajajo na način in v obsegu, določenima s predpisi o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu za vire sevanja.
18. člen
Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, lahko na podlagi vloge lastnika ali upravljavca odobri za vir sevanja spremembo programa obratovalnega monitoringa, če ugotovi, da je lahko pogostost meritev manjša, ker je obremenjevanje okolja s sevanjem enako vse koledarsko leto.
Vloga iz prejšnjega odstavka mora vsebovati poročilo o meritvah veličin elektromagnetnega polja in mnenje izvajalca obratovalnega monitoringa o upravičenosti zahtevane spremembe programa.
Inšpektor, pristojen za varstvo okolja, lahko lastniku ali upravljavcu odredi za vir sevanja spremembo programa obratovalnega monitoringa, če ugotovi, da mora biti pogostost meritev večja, ker se obremenjevanje okolja s sevanjem zaradi uporabe ali obratovanja vira spreminja v obdobju med dvema občasnima meritvama ali ker je zaradi obratovanja vira sevanja obremenitev območja s sevanjem občasno čezmerna.
19. člen
Pri načrtovanju, gradnji ali rekonstrukciji vira sevanja mora investitor izbrati tehnične rešitve in upoštevati dognanja in rešitve, ki zagotavljajo, da mejne vrednosti niso presežene, in hkrati omogočajo najnižjo tehnično dosegljivo obremenitev okolja zaradi sevanja.
Povzročitelj obremenitve okolja s sevanjem mora zagotoviti ograditev bližnjega polja okrog vira sevanja, če vira sevanja ni mogoče namestiti tako, da je onemogočen dostop na območje čezmerne obremenitve okolja zaradi sevanja ali če čezmerne obremenitve okolja zaradi sevanja na tem območju kot posledice obratovanja ali uporabe vira ni mogoče preprečiti z drugimi ukrepi varstva pred sevanjem.
Povzročitelj obremenitve s sevanjem mora inšpektoratu, pristojnemu za varstvo okolja, prijaviti vsako nepravilno obratovanje vira sevanja, ki povzroči čezmerno obremenitev okolja zaradi sevanja. Zemeljski stiki, kratki stiki ter delovanje različnih zaščit se pri napravah in objektih za prenos električne energije v nizkofrekvenčnem območju ne štejejo za nepravilno obratovanje vira sevanja.
20. člen
Amaterske radijske postaje ni dopustno upravljati tako, da:
– največja oddajna moč postaje presega 1,5 kW,
– letni obratovalni čas postaje na I. območju presega 700 ur in
– je aktivni del antene radijske postaje, katere največja oddajna moč presega 250 W, več kot 5 m oddaljen od najbližjega bivalnega ali drugega prostora v zgradbah, kjer se ljudje zadržujejo.
VI. NADZOR
21. člen
Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravlja inšpektorat, pristojen za varstvo okolja.
VII. KAZENSKE DOLOČBE
22. člen
Z denarno kaznijo najmanj 200.000 SIT se kaznuje za prekršek gospodarska družba ali druga pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, če ravna v nasprotju z:
– drugim odstavkom 17. člena,
– drugim in tretjim odstavkom 19. člena te uredbe.
Z denarno kaznijo najmanj 50.000 SIT se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba gospodarske družbe ali druge pravne osebe.
Z denarno kaznijo najmanj 50.000 SIT se kaznuje upravljavec amaterske radijske postaje, če ravna v nasprotju z 20. členom te uredbe.
VIII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
23. člen
Povzročitelji čezmerne obremenitve okolja s sevanjem morajo prilagoditi obstoječe vire sevanja zahtevam te uredbe v štiriindvajsetih mesecih po njeni uveljavitvi.
24. člen
Do uveljavitve predpisa o vrstah posegov v okolje, za katere je presoja vplivov na okolje obvezna, se izpolnjevanje pogojev za vse objekte in naprave iz prvega odstavka 16. člena te uredbe ugotavlja na način, določen v tretjem odstavku 16. člena te uredbe.
Do določitve pooblaščenih pravnih ali fizičnih oseb iz četrtega odstavka 16. člena te uredbe strokovno oceno iz tretjega odstavka 16. člena te uredbe izdela Uprava Republike Slovenije za varstvo narave.
25. člen
Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 353-06/96-4/1-8
Ljubljana, dne 21. novembra 1996.
Vlada Republike Slovenije
dr. Janez Drnovšek l. r.
Predsednik