Uradni list

Številka 49
Uradni list RS, št. 49/2013 z dne 7. 6. 2013
Uradni list

Uradni list RS, št. 49/2013 z dne 7. 6. 2013

Kazalo

1904. Pravilnik o tehnični izvedbi in uporabi javnih objektov in naprav za odvajanje in čiščenje odpadnih komunalnih ter padavinskih voda v Občini Sodražica, stran 5705.

Na podlagi 1. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode na območju Občine Sodražica (Uradni list RS, št. 49/12), 15. člena Statuta Občine Sodražica (Uradni list RS, št. 32/11) je Občinski svet Občine Sodražica na 15. redni seji dne 23. 5. 2013 sprejel
P R A V I L N I K
o tehnični izvedbi in uporabi javnih objektov in naprav za odvajanje in čiščenje odpadnih komunalnih ter padavinskih voda v Občini Sodražica
1. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
S tem pravilnikom (v nadaljnjem besedilu: tehnični pravilnik za kanalizacijo) se podrobneje urejata tehnična izvedba in uporaba javnega kanalizacijskega omrežja ter kanalizacijskih objektov in naprav v Občini Sodražica.
Ob določilih tega pravilnika je treba obvezno upoštevati tudi veljavne zakone in podzakonske akte, standarde, predpise, odloke in pravilnike za tovrstno dejavnost.
2. člen
Tehnični pravilnik za kanalizacijo so dolžni upoštevati vsi sodelujoči pri upravnem postopku, planiranju, projektiranju, izvajanju (gradnji in rekonstrukciji), komunalnem opremljanju, upravljanju in uporabi kanalizacijskega omrežja, objektov in naprav in drugih komunalnih vodov, ki vplivajo na javno kanalizacijo, izvajalec gospodarske javne službe in uporabniki javne kanalizacije.
V primerih, ko na noben način ni mogoče izpolniti določb tega pravilnika, pripravi projektant ali izvajalec del predlog v obliki tehničnega elaborata, soglasje na predloženo tehnično rešitev, pa poda izvajalec javne službe ali sam predpiše drugo ustrezno tehnično rešitev.
Tehnični pravilnik za kanalizacijo velja na območju Občine Sodražica.
2. DEFINICIJE KANALIZACIJSKIH SISTEMOV PO NAMENU UPORABE IN PO SESTAVNIH DELIH
3. člen
Javna kanalizacija so medsebojno funkcionalno povezane naprave in objekti, ki so namenjeni za odvajanje in čiščenje odpadnih voda uporabnikov. Naprave in objekti javne kanalizacije so:
– kanalizacijsko omrežje z revizijskimi in priključnimi jaški,
– razbremenilniki visokih voda,
– zadrževalni bazeni padavinskih voda,
– črpališča odpadnih voda,
– čistilne naprave za čiščenje odpadnih voda,
– drugi objekti in naprave, ki so namenjeni za pravilno in nemoteno odvajanje in čiščenje odpadnih voda.
4. člen
Interna kanalizacija so naprave in objekti, ki so namenjeni za odvajanje in čiščenje odpadnih voda samo enemu uporabniku in ki je priključena na javno kanalizacijo. Interna kanalizacija je praviloma priključena na javno kanalizacijo po spojnem kanalu v najbližji revizijski jašek na javni kanalizaciji. V predelih, kjer je zgrajeno ločeno kanalizacijsko omrežje za zbiranja odpadne in padavinske vode, mora biti interna kanalizacija zgrajena tako, da se padavinske vode odvajajo po ločenem priključnem kanalu.
Za interno kanalizacijo se štejejo:
– vertikalna in horizontalna kanalizacija v objektu,
– naprave za akumulacijo, prečrpavanje in nevtralizacijo odpadnih voda,
– priključek stavbe,
– kontrolni jašek oziroma mersko mesto na spojnem kanalu,
– čistilna naprava za pred čiščenje.
5. člen
Glede na vrsto komunalne rabe se delijo kanalizacijski sistemi na:
– javne kanalizacijske sisteme,
– interne kanalizacijske sisteme.
Glede na namen odvajanja odpadne vode je lahko javni kanalizacijski sistem:
– mešan: če po kanalizacijskem sistemu odvajamo komunalno odpadno in padavinsko vodo skupaj,
– ločen: če v en kanalizacijski sistem odvajamo padavinsko vodo, v drugega pa komunalno odpadno vodo.
V predelih, kjer je zgrajeno ločeno kanalizacijsko omrežje za zbiranje odpadnih in padavinskih voda, mora biti notranja kanalizacija zgrajena tako, da se padavinske vode odvajajo po ločenem spojnem kanalu.
6. člen
Javno kanalizacijsko omrežje in naprave se po svojem namenu in funkciji delijo na sekundarne, primarne in magistralne.
a) Sekundarno omrežje in naprave so:
– kanalizacija mešanega in ločenega omrežja za neposredno priključevanje porabnikov na posameznem območju (stanovanjskem, industrijskem, turističnem, manjših naselij),
– črpališča za prečrpavanje odpadne in padavinske vode na sekundarnem omrežju,
– naprave za čiščenje odpadne vode na posameznem območju (stanovanjskem, industrijskem, turističnem, manjših naselij).
b) Primarno omrežje in naprave:
– kanalski cevovodi za odvajanje odpadnih in padavinskih voda iz dveh ali več stanovanjskih ali drugih območjih v ureditvenem območju naselja (industrijskih območjih, turističnih območjih, manjših naseljih),
– črpališča za prečrpavanje odpadnih in padavinskih voda iz več stanovanjskih območij in drugih območij v ureditvenem območju naselja (industrijskih območjih, turističnih območjih, manjših naselij),
– naprave za čiščenje odpadnih voda iz več stanovanjskih ali drugih območij v ureditvenem območju naselja (industrijskih območjih, turističnih območjih, manjših naseljih).
c) Magistralno omrežje je sestavljeno iz dveh ali več primarnih kanalizacijskih omrežij, povezuje dve ali več naselij in se zaključi v skupni čistilni napravi.
7. člen
Drugi izrazi v tem pravilniku imajo naslednji pomen:
– Kanal je cevovod za odvajanje odpadnih voda.
– Priključek stavbe na javno kanalizacijo je kanalski vod in je del interne kanalizacije, ki je v lasti uporabnika in poteka od mesta priključitve na javno kanalizacijo do prvega revizijskega jaška ali do zunanje stene stavbe, če revizijskega jaška ni možno postaviti.
– Kontrolni jašek je jašek na spojnem kanalu za meritve in odvzem vzorcev.
– Revizijski jašek je jašek na notranji ali javni kanalizaciji za opravljanje nadzora in izvajanje vzdrževalnih del.
– Priključni jašek je jašek na javnem kanalu, v katerega se izvede priključitev kanalizacije uporabnika.
– Podslapje je vertikalni cevovod ob revizijskem jašku za premostitev višinske razlike v kanalu ali na priključku.
– Kaskada je prelivna stopnica v kanalu.
– Zadrževalni bazen je bazen za akumulacijo padavinskih voda.
– Razbremenilnik visokih voda je jašek za regulacijo vtoka padavinskih voda v javno kanalizacijo.
– Peskolov je jašek za izločanje peska iz odpadnih voda.
– Črpališče je objekt za prečrpavanje odpadnih voda.
– Obstoječa greznica je obstoječa greznica v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi pri odvajanju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav.
– Nepretočna greznica je nepretočna greznica v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi pri odvajanju odpadne iz malih komunalnih čistilnih naprav.
– Čistilna naprava je objekt za primarno, sekundarno in terciarno čiščenje odpadnih voda.
– Čistilna naprava za pred čiščenje je naprava v lasti uporabnika, ki je zgrajena z namenom, da se iz odpadnih voda popolnoma ali delno izločijo tiste škodljive snovi, ki bi poslabšale lastnosti odpadne vode v javni kanalizaciji in je nameščena praviloma pred priključkom na javno kanalizacijo.
3. PROJEKTIRANJE IN GRADNJA JAVNE KANALIZACIJE
8. člen
(zavezujoča osnovna izhodišča)
Pri načrtovanju javne kanalizacije se morajo upoštevati določila tega pravilnika in smernice, ki jih opredeljujejo izvajalec javne službe, državni standardi SIST in Evropski standardi EN 1610. Pri projektiranju in izgradnji kanalizacije je potrebno zagotoviti takšno izvedbo, da je na vsakem mestu možen dostop z ustrezno mehanizacijo za potrebe obratovanja in vzdrževanja javne kanalizacije in naprav.
Kanalizacijski sistem mora biti projektiran in grajen tako, da zagotavlja optimalno odvajanje in čiščenje odpadne in padavinske vode ob najmanjših stroških izgradnje, vzdrževanja in obratovanja. Pri načrtovanju, gradnji in obnovi kanalizacijskih sistemov se mora zagotavljati zaščito zdravja ljudi in obratujočega osebja, zaščito odvodnika in čistilne naprave pred hidravlično in okoljsko preobremenitvijo, ne ogroža obstoječih objektov, ki mejijo na oskrbovalne naprave, zaščito podtalnice, zagotovitev primerne zmogljivosti kanalizacije in naprav za čiščenje, zagotovitev varnih delovnih pogojev, trajnost, pravilno delovanje in vzdrževanje ter nadzorovanje, preprečevanje nastajanja smradu in strupenih snovi, statično in dinamično nosilnost kanalizacije, vodotesnost, ter omejitev pogostosti preplavitve na predpisano vrednost.
9. člen
(izbira vrste sistema)
Izbira vrste sistema za odvod komunalne odpadne in padavinske vode po namenu odvajanja je odvisna od vrste sistema, ki na določeni aglomeraciji že obstaja, od zmogljivosti in kakovosti naravnega odvodnika, vrste dotokov v sistem, potrebe po čiščenju, topografije zemljišča, obstoječih čistilnih naprav ter drugih lokalnih pogojev.
10. člen
(geomehanske raziskave)
V fazi projektiranja je potrebno z geomehanskimi raziskavami pridobiti podatke o obtežbah kanalov in objektov na njih, nevarnosti drsin, posedanju, toku in gladini podtalnice, obremenitvah bližnjih objektov in cest, poprejšnji uporabi zemljišča (vključujoč rudarstvo) ter na podlagi izsledkov določiti možnost gradnje z alternativnimi vrstami gradnje, uporabe posameznih vrst cevi, možnost uporabe peščene posteljice cevi ter načine stabilizacije brežin jarkov in zasipa gradbenih jarkov. Od pristojnih vodnogospodarskih služb je potrebno pridobiti podatke o nivojih in pogostostih poplav ter biološkem in hidrološkem stanju vodotoka.
Pri presoji, ali so zahteve sistema za odvod vode izpolnjene, je treba upoštevati vse razpoložljive podatke o poplavah, zamašitvah, porušitvah kanalov, boleznih, poškodbah, smrtnih primerih vzdrževalnega osebja, poškodbah kanalov, upoštevanju pogojev na vtokih in izpustih v sistem za odvod vode in iz njega, pregledih kanalov s TV kamero, pritožbah o širjenju smradu, hidravličnih preverbah, delovanju mehanskih in električnih naprav, rezultatih tlačnih preizkusov, preobremenitvah in delovanju in stanju regulacijskih naprav.
Če postavljene zahteve iz tega člena niso izpolnjene, je potrebno izvesti ukrepe za izboljšanje stanja.
Načrti in karte katastra kanalizacijskega sistema so osnova za projektiranje, tehnično izvedbo in uporabo kanalizacijskega sistema.
Cevi
11. člen
(globine cevi)
Vse vgrajene kanalizacijske cevi morajo imeti ateste za predpisano temensko trdnost, ki je določena glede na vrsto prometne obremenitve in morajo ustrezati namenu, za katerega se uporabljajo.
Najmanjša začetna globina kanalov za odpadno vodo mora omogočati priključitev odtokov iz pritličja bližnjih objektov za gravitacijsko odvajanje in znaša 1,20 m. Najmanjša začetna globina kanalov za padavinsko vodo mora omogočati priključitev cestnih požiralnikov in dvorišč bližnjih objektov in znaša 0,80 m. Pri projektiranju je potrebno slediti naravnemu padcu terena. Najmanjši padci javne kanalizacije so določeni z upoštevanjem najmanjših dovoljenih hitrosti in morajo preprečevati odlaganje in zastajanje trdnih delcev. Če to ni mogoče, je treba predvideti ukrepe za stalno čiščenje kanalov.
12. člen
(premeri cevi)
Premeri cevovodov javne kanalizacije se označujejo v mm (DN) in znašajo: 160, 200, 250, 300, 400, 500, 600, 700, 800, 900, 1000, 1100, 1200, 1400, 1800, 2100 in 2400. Premere cevi kanalizacije se določi na podlagi hidravličnih zahtev, pogojev glede vzdrževanja in najmanjše možnosti zamašitve. Najmanjši premer cevi javne kanalizacije znaša 160 mm. Najmanjši premer cevi tlačnih vodov iz črpališč znaša 80 mm. Ustreznost dimenzij cevi kanalizacije je treba dokazati s hidravličnim računom, pri katerem se za največje vrednosti polnitev upoštevajo naslednje vrednosti:
– kanal za odpadno vodo – do 50 % polnitev pri največjem sušnem odtoku,
– kanal za padavinsko vodo – do 70 % polnitev pri projektiranem nalivu,
– kanal mešanega tipa – do 70 % polnitev pri projektiranem nalivu in maksimalnem sušnem odtoku.
Najmanjši dovoljeni notranji premer gravitacijskega kanala javne kanalizacije je DN 150 mm, najmanjši dovoljeni notranji premer spojnega kanala je DN 150 mm, če odvaja samo odpadno, če pa odvaja tudi padavinsko ali samo padavinsko pa DN 250 mm. Najmanjši dovoljeni notranji premer tlačnega kanala javne kanalizacije je DN 80 mm.
Najmanjši dovoljeni padec kanala javne kanalizacije se določi tako, da hitrost v kanalu pri srednjem dnevnem pretoku ni manjša od 0,5 m/s.
13. člen
(mehanski vplivi na cevi)
Kanalizacijske cevi morajo biti vgrajene tako, da so zaščitene pred mehanskimi vplivi kot so obtežbe, vibracije, posedanje tal. Kanalizacija za odpadne vode šteje za najbolj globoko zakopani komunalni vod, zato morajo biti cevi kanalizacije lokacijsko vgrajene po principu prioritete tako, da je v primeru okvare možen strojni izkop s strojem z orodjem za izkop s širino najmanj 30 cm. Na mestih, kjer zaradi objektivnih razlogov ni možna poznejša intervencija z izkopom, morajo biti cevi kanalizacije položene v prehodnih kolektorjih ali kinetah. Odločitev o obbetoniranju kanala mora bazirati na statični presoji kanala. S statičnim izračunom je treba dokazati stopnjo varnosti pred porušitvijo po veljavnih standardih. Najmanjša nazivna obodna togost ostenja cevi mora znašati SN 8 kN/m2. Cevi morajo biti izdelane po standardu EN 1401-1.
Cevi za kanale javne kanalizacije se mora polagati na peščeno posteljico debeline 10 cm, v območju talne vode pa na betonsko podlago ali enozrnato grazmozno frakcije 4–8 mm.
14. člen
(dostopnost in varovanje)
Objekti in naprave javnega kanalizacijskega omrežja morajo biti projektirani in izvedeni tako, da v normalnih pogojih ni možen pristop ali kakršnokoli delovanje nepooblaščenih oseb in živali. Fizično ali tehnično se varujejo vsa črpališča in čistilne naprave. Vse naprave in objekti na omrežju se varujejo tehnično in samo v posebnih primerih tudi fizično, kar se posebej določi v tehnični dokumentaciji.
15. člen
(vgrajeni materiali)
Za gradnjo kanalov javne kanalizacije se lahko uporabljajo naslednje vrste cevi:
– za gravitacijski odvod odpadne vode in mešano kanalizacijo: armirani poliester, duktilna litina, keramika, jeklo, polivinil klorid in polietilen,
– za gravitacijski odvod padavinske vode: poleg navedenih je možno uporabiti tudi betonske cevi, polivinil klorid in polietilen,
– za tlačno kanalizacijo: PEHD, armirani poliester, duktilna litina in jeklo.
Material, iz katerega je izdelano ostenje cevovodov, mora zagotavljati vodotesnost in odpornost proti mehanskim, kemijskim in drugim vplivom (npr. pri čiščenju kanalov). Materiali, iz katerih so izdelani elementi kanala, vključno s tesnili, ki pridejo v stik z vodo, glede fizikalnih, kemijskih ali mikrobioloških lastnosti, ne smejo spreminjati kakovosti vode. Material, iz katerega so izdelane cevi, se izbere glede na namen, obtežbo, hidravlične zahteve in pričakovano življenjsko dobo kanala, ki mora znašati najmanj 50 let.
V primeru, da se kanal betonira na mestu ali montira iz elementov, morajo biti stene kanala zglajene do čistega sijaja.
16. člen
(hitrosti odpadne vode v cevi)
Najmanjša dovoljena hitrost odpadne vode v kanalu je 0,4 m/s pri sušnem pretoku. Največja dovoljena hitrost odpadne vode je 3 m/s. Občasno je ta hitrost lahko tudi višja (do 6 m/s), če izbrani material to omogoča brez poškodb ostenja.
Revizijski jaški
17. člen
(namen)
Revizijski jaški se gradijo na mestih, kjer se menjajo smer, naklon ali prečni profil kanala, in na mestih združitve dveh ali več kanalov. Največje dovoljene razdalje med RJ znašajo za kanale DN 160 do DN 300 – 40,0 m, za kanale DN 400 do DN 500 – 60,0 m, za kanale DN 600 do DN 1400 – 80,0 m in za kanale nad DN 1500 – 100,0 m.
V primeru, ko je višinska razlika med koto dotočnega in iztočnega kanala večja od 0,50 m, je treba predvideti kaskadni revizijski jašek. V kaskadnem RJ se izvede stopnjo iz kolena, ravnega dela cevi in iz odcepnega kosa. Stopnja se izvede iz istega materiala ali iz materiala z boljšimi lastnostmi, kot je osnovni kanal. V primeru, ko hitrosti odpadne vode v kanalu prekoračijo 6 m/s, je na vertikalnih lomih treba izvesti umirjevalne elemente. Z umirjevalnimi elementi se zmanjša energija curka na stene RJ.
Kanalizacijski jaški se morajo zasipati z nevezanim materialom v taki debelini, da je jašek zaščiten pred mehanskimi poškodbami in zmrzovanjem. V primeru, da jaški ne bi prenesli temenske obremenitve, jih je potrebno zaščititi z betonsko oblogo v debelini, ki se določi na podlagi statičnega izračuna. Pri vgrajevanju in zasipu je potrebno upoštevati navodila proizvajalca.
18. člen
Revizijski jaški morajo biti dostopni za potrebe kontrole, čiščenja in vzdrževanja s stroji.
Revizijski jaški naj bodo izdelani v skladu s SIST EN 1401-1 in SIST EN 13476-1 notranjega premera 625, 800 in 1000 mm.
Revizijski jaški naj bodo premera:
– do globine 1,5 m minimalno DN 625 mm,
– do globine 3 m minimalno DN 800 mm,
– pri globini večji od 3 m minimalno DN 1000 mm.
V revizijske jaške, globine večje od 5 m, je treba vgraditi vstopne lestve iz nerjavečega jekla.
Jašek sestavljajo naslednji elementi, ki se lahko medsebojno sestavljajo s tesnili, se varijo ali so izdelani v enem kosu (kompaktna izvedba).
– Dno jaška z muldo z enim iztokom in tremi vtoki pod kotom 135°, 180° in 225° glede na iztok ali
– Dno jaška z muldo z enim iztokom in vtokom pod kotom 180° glede na iztok. Višina mulde v jašku je enaka premeru največje dimenzije možne priključne cevi na jašku.
Dno jaška se določi po potrebi glede na potrebno število vtokov.
– Obroči (segmenti) za telo jaška potrebne višine.
– Konus jaška z vstopno odprtino DN 625 mm. Izdelan mora biti tako, da je možno zmanjševanje ali povišanje konusa za 250 mm na samem gradbišču.
Vstopni priključki v dno jaška in dodatni priključki v telo jaška se izdelajo po enakem sistemu. Jaški morajo imeti možnost izdelave dodatnega priključka v muldo jaška ali v telo jaška na samem gradbišču ne glede na izbrano vrsto cevi. Vsi elementi jaška morajo imeti enako debelino stene in so izdelani iz enakega materiala. Način spajanja delov jaškov med seboj in izdelava vstopnih in iztopnih priključkov mora zagotavljati trajno vodotesnost.
19. člen
(pokrovi)
Pokrovi na revizijskih jaških naj bodo litoželezni, dimenzije 60 x 60 cm ali Ø 600 mm in dimenzionirani ob upoštevanju veljavnega standarda EN124. Na pokrovu mora biti napis KANALIZACIJA, s črkami velikosti min. 5 cm.
Pri uporabi prefabriciranih jaškov je potrebno na mestih, kjer se zahteva nosilnost pokrovov do 12,5 kN (razred B), predvideti jaške, ki omogočajo vgradnjo pokrovov razreda B direktno na jašek, brez dodatnih del. Za pokrove razreda D (do 40 kN) se zahteva vgradnja plavajočih pokrovov na betonski sidrni obroč s prenosom obtežbe v podlago cestišča okrog jaška. Obvezno je potrebno predvideti uporabo izravnalnih obročev med betonskimi sidrnimi obroči ter pokrovi jaškov.
Na poplavnem območju mora biti pokrov jaška vodotesen ali pa mora biti dvignjen za 0,50 m nad višinsko koto stoletne vode.
Razbremenilniki
20. člen
Razbremenilniki so objekti na kanalski mreži in služijo za odvod padavinske vode. Grajeni so z namenom, da v času močnejših padavin del padavinske vode odvajamo neposredno v odvodnik in s tem znižamo maksimalne pretoke v odvodnih kanalih.
21. člen
(dimenzioniranje)
Pri dimenzioniranju razbremenilnikov, ki so znotraj centralnega sistema dolinske kanalizacije, je treba upoštevati:
– pretežni del onesnažene padavinske odpadne vode, predvsem prvi močno onesnaženi val, je treba zadržati v sistemu in ga odvajati na čistilno napravo.
Pri projektiranju bazena je treba upoštevati parametre (količina zadržane vode, višina zajezitve, maksimalni iztok iz bazena), ki jih določi upravljavec javnega kanalizacijskega sistema.
Pri projektiranju in dimenzioniranju razbremenilnikov na lokalnih kanalskih sistemih je treba navedena določila smiselno upoštevati.
22. člen
(deli razbremenilnika)
Razbremenilniki so praviloma sestavljeni iz naslednjih enot:
– dotočni kanal,
– razbremenilna komora s prelivno steno,
– dušilna komora z vgrajeno dušilko (dušilna zapornica, težnostna dušilka ipd.),
– iztočni kanal iz dušilne komore,
– iztočni kanal za odvod prelite vode iz razbremenilne komore v odvodnik.
V razbremenilne objekte se po potrebi vgrajuje naslednja oprema:
– dušilke, zapornice, regulacijske prelivne stene ipd.,
– instalacije.
V primeru vgradnje določenih tipov navedene opreme je treba objekt razbremenilnika oskrbeti z nizkonapetostnim elektro priključkom z možnostjo rezervnega napajanja iz mobilnega agregata.
Zadrževalni bazeni
23. člen
Zadrževalni bazeni so objekti na kanalski mreži za odvod padavinske vode. Grajeni so z namenom, da del padavinskega odtoka začasno zadržijo. Z izgradnjo zadrževalnih bazenov se praviloma doseže:
– zmanjšanje maksimalnega padavinskega odtoka in zato potrebne manjše profile dovodnih kanalov,
– zadržanje in delno čiščenje prvega vala močno onesnažene padavinske vode.
Pri dimenzioniranju zadrževalnih bazenov je potrebno:
– pretežni del onesnažene padavinske odpadne vode, predvsem pa prvi močno onesnaženi val, zadržati v sistemu in ga odvajati na čistilno napravo,
– predvideti iztok padavinske vode v odvodnik na razbremenilnih objektih,
– poleg izgradnje zadrževalnih bazenov izkoristiti tudi zadrževalno kapaciteto obstoječe kanalske mreže.
Pri projektiranju bazena je potrebno upoštevati parametre (količina zadržane vode, višina zajezitve, maksimalni iztok iz bazena), ki jih določi upravljavec javnega kanalizacijskega sistema.
Pri dimenzioniranju zadrževalnih bazenov na lokalnih kanalskih sistemih je potrebno navedena določila smiselno upoštevati, bazene pa dimenzionirati na podlagi ustreznih tujih predpisov (predvsem ATV 128).
24. člen
(deli zadrževalnega bazena)
Zadrževalni bazeni so praviloma sestavljeni iz naslednjih enot:
– enote na dotoku v bazen (dotočni kanal, dotočna komora),
– akumulacija (pokrita/nepokrita, peskolov, korito za sušni pretok, akumulacijski prostor, prelivna stena, potopljene stene in drugo),
– enote na iztoku iz bazena (iztočni kanal, kanal za prelito vodo z iztokom v odvodnik in drugo).
V bazene je po potrebi treba vgraditi naslednjo opremo:
– čistilni elementi (avtomatske grablje, naprava za kompaktiranje odpadkov s kontejnerjem, prekucniki za izpiranje dna akumulacije, črpalke in mešala za usedline ter drugo),
– regulacijski elementi (senzorji za merjenje pretoka in nivoja, dušilke, zapornice in drugo).
Vgraditi je treba tudi nekatere inštalacije:
– tlačni sistem za izpiranje sten bazena,
– vodovodni priključek iz javnega vodovoda,
– nizkonapetostni elektropriključek iz omrežja z možnostjo rezervnega napajanja iz mobilnega agregata,
– pri pokritih akumulacijah sistem za prisilno prezračevanje akumulacijskega prostora.
Kjer obstaja možnost, da bi zaradi okvar ali drugih vzrokov lahko odtekla v javno kanalizacijo taka odpadna voda, ki bi lahko povzročila okvaro javne kanalizacije ali porušila režim na čistilni napravi, mora biti interna kanalizacija zgrajena tako, da je možno odvod v javno kanalizacijo prekiniti oziroma zadržati.
Črpališča
25. člen
(namen)
Črpališča gradimo povsod tam, kjer vode ni mogoče odvajati gravitacijsko (težnostno) in je potrebno prečrpavanje za dvig vode na višji nivo. Gradijo se na zemljiščih, ki morajo biti dostopna mehanizaciji za vzdrževanje in čiščenje. Pokrov mora biti nad poplavnim nivojem.
26. člen
(dimenzioniranje)
Treba je upoštevati naslednje pogoje:
– akumulacijski bazen mora biti primeren za sprejemanje odpadne vode tudi pri minimalnem in maksimalnem dotoku. Pri izračunu minimalne črpalne prostornine akumulacijskega bazena se mora upoštevati največje dovoljeno število vklopov črpalk na uro glede na karakteristike črpalk,
– premer tlačnega voda mora biti minimalno DN 80 mm,
– minimalne potrebne hitrosti v tlačnih kanalih pri nominalni kapaciteti črpalke:
– vertikalni vodi: v = 1 m/s,
– horizontalni vodi: v = 0,8 m/s,
– maksimalne hitrosti v tlačnem vodu pri delovanju obeh črpalk paralelno:
premer kanala DN 100 mm – v(max)= 2,0 m/s
premer kanala DN 150 mm – v(max)= 2,2 m/s
premer kanala DN 200 mm – v(max)= 2,4 m/s,
– izbor opreme črpališča (grablje, kompaktor …) je odvisen od načina črpanja in izbire tipa črpališča (zaprt, odprt sistem),
– zmogljivost črpalk se določa na podlagi maksimalnega dotoka v akumulacijski bazen,
– črpališče z rezervnimi črpalkami mora biti krmiljeno tako, da se rezervne črpalke izmenjujejo z aktivnimi,
– izbrani hidravlični deli črpalk, morajo obdržati visok nivo zmogljivosti črpanja in zmanjšati možnost zamašitve na minimum.
Pri dimenzioniranju pnevmatskih tlačnih sistemov je potrebno upoštevati naslednje pogoje:
– minimalna nazivna dimenzija cevi DN 75,
– minimalna hitrost v ceveh je 0,7m/s. Pri maksimalnih hitrostih se upoštevajo hitrosti iz dimenzioniranja klasičnih tlačnih vodov.
Zmogljivost črpališč se določa na podlagi maksimalnega dotoka v akumulacijski bazen. Tlačni vod se polaga pod cono zmrzovanja. Delovanje črpališče z rezervnimi kompresorji mora biti krmiljeno tako, da se rezervni kompresorji izmenjujejo z aktivnimi.
27. člen
(opis črpališča)
Črpališče se izvede klasične vodnjaške oblike (okroglo), premera najmanj 200 cm. Gradnja nadzemnega objekta je potrebna pri črpališčih z grabljami, sicer pa se pokrije le s pokrovom z zaklepanjem. Objekt črpališča mora biti opremljen s sistemom prisilnega prezračevanja. Električna omarica z inštrumenti in opremo za kontrolo delovanja in napajanja objekta mora biti postavljena v neposredni bližini črpalnega bazena, na betonski podstavek, izveden po predpisih oziroma zahtevah dobavitelja električne energije. Akumulacijski bazen mora biti primeren za sprejemanje odpadne vode tudi pri najmanjšem in največjem dotoku, čas akumuliranja med vklopoma črpalke je največ 2 uri. Pri izračunu najmanjše črpalne prostornine akumulacijskega bazena se mora upoštevati največje dovoljeno število vklopov črpalk na uro glede na karakteristike črpalk. Premer tlačnega voda mora biti najmanj DN 80 mm. Najmanjše potrebne hitrosti v tlačnih kanalih pri predvideni zmogljivosti črpalke znašajo za vertikalne vode v = 1 m/s, in za horizontalne vode: v = 0,7 m/s. Največja hitrost v tlačnem vodu pri delovanju obeh črpalk hkrati znaša: vmax = 2 m/s. Avtomatske grablje je treba nameščati pri črpališčih z dotokom, večjim od 30 l/s, medtem ko se stiskalnice odpadkov namešča le izjemoma, pri večjih črpališčih. Zmogljivost črpalk se določi na podlagi največjega dotoka v akumulacijski bazen. Črpališče z rezervnimi črpalkami mora biti krmiljeno tako, da se rezervne črpalke izmenjujejo z aktivnimi (alternujoče). Oprema za krmiljenje, nadzor in prenos podatkov mora vključevati števec obratovalnih ur (ali števec števila vklopov) za vsako črpalko. V primeru, da se podatki ne prenašajo preko GSM, je potrebno ob objektu postaviti antene za prenos podatkov o meritvah, stanjih in alarmih v nadzorni center. Krmiljenje prezračevalnega sistema se izvede preko krmilnika tehnologije, signal delovanja pa se prenaša preko sistema daljinskega prenosa podatkov v nadzorni center vzdrževalne službe. Električno napajanje, upravljanje in kontrola delovanja naprav morajo biti izvedeni v prostostoječi ali stenski električni omarici, postavljeni v nadzemnem delu ali na betonskem podstavku ob črpališču (zaščita IP 55). Če je dolžina tlačnega voda večja od 20 m, je treba na dostopnem mestu na polovici trase predvideti jašek s čistilnim kosom za nujne primere čiščenja. Globina vkopa tlačne cevi znaša najmanj 0,8 m. Zaradi ustavljanja in zaganjanja črpalk morajo biti s hidravličnim izračunom ugotovljena tlačna nihanja za vsak vod, daljši od 20 m in predviden način varovanja tlačnega voda pred vodnim udarom.
Pri pnevmatskih črpališčih se oblika prilagodi stanju tehnike.
28. člen
(tlačni vod)
Izvedbo tlačnega voda in izbiro materiala narekujejo terenske razmere in dejanske možnosti izvedbe. V primeru izvedbe tlačnega voda daljšega od 200 m je treba na dostopnem mestu na polovici trase predvideti jašek s čistilnim kosom ali K- kosom za nujne primere čiščenja v obe smeri tlačnega voda.
V tlačni vod pri pnevmatskem sistem se vgrajujejo čistilni kosi glede na konfiguracijo terena oziroma stanje tehnike.
Globina vkopa tlačne cevi naj bo minimalno 0,8 m oziroma pod cono zmrzovanja.
Zaradi ustavljanja in zaganjanja črpalk morajo biti s hidravličnim izračunom ugotovljena tlačna nihanja za vsak vod, daljši od 50 m, in predviden način varovanja tlačnega voda pred vodnim udarom.
Objekti za izpiranje kanalske mreže (prekucniki)
29. člen
(namen)
Pri ločenih sistemih, pa tudi pri nekaterih mešanih sistemih, se na začetnih odsekih gradijo jaški za izpiranje kanalske mreže.
Če se kanalska mreža sama po sebi ne izpira dovolj (hitrosti pri srednjem dnevnem pretoku so manjše od 0,4 m/s), je na neprehodnih kanalih treba izvesti dodatne ukrepe za samoizpiranje – jašek s prekucnikom. Delovanje prekucnika mora omogočiti, da v kanalu pride večkrat na dan do kratkotrajnih čistilnih pretokov s hitrostjo, višjo kot 0,7 m/s.
30. člen
(tehnične zahteve)
Objekt, v katerega je postavljen prekucnik, je praviloma zgrajen iz armiranega betona oziroma iz drugega ustreznega materiala. Prenesti mora vse predvidene obtežbe (zemeljski pritisk, prometna obtežba, hidrostatični pritisk in drugo) in mora biti vodotesen. Imeti mora vstopno odprtino pokrito s primernim pokrovom. Tla v objektu morajo biti nagnjena proti vtoku v kanal, ki se izpira.
V objekt se namesti posoda – prekucnik. Velikost in geometrijske karakteristike prekucnika, ki mora akumulirati ustrezno količino vode, pogojujejo dimenzije objekta.
Prekucnik je posoda, ki se permanentno polni in prazni. Predvidoma se polni z vodo iz vodovoda, kjer to ni mogoče, pa z odpadno vodo. Princip delovanja je zasnovan na spremembi težišča polne posode glede na težišče prazne. Pri polni posodi se skupno težišče posode in akumulirane vode postavi v točko, v kateri je omogočena prevrnitev posode. Močan vodni tok izplakne usedline v kanalu. Tečaji prekucnika morajo biti iz primernega materiala, ki v odpadni vodi ne oksidira.
Peskolovi, lovilci olj in lovilci maščob
31. člen
(peskolovi)
Na priključku za odvod padavinskih voda z utrjenih površin v javno kanalizacijo mora biti zgrajen peskolov, ki mora biti dimenzioniran tako, da je največja hitrost pretoka skozi peskolov 0,2 m/s.
Peskolovi se vgrajujejo v kanalizacijsko omrežje povsod tam, kjer je treba preprečiti vnašanje peska in drugih hitro usedljivih snovi v sistem. Vgrajeni morajo biti tudi na vtoku v objekte (črpališča, razbremenilniki, deževni bazeni, čistilne naprave) na mešanem ali padavinskem sistemu kanalizacije kot samostojne enote ali v kombinaciji z izločevalniki lahkih tekočin ali maščob. Dimenzionirajo se tako, da izločajo hitro usedljive snovi pri največjem dovoljenem pretoku. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja usedlin. Peskolovi, ki se vgrajujejo kot predfabricirani izdelki, morajo imeti ustrezen certifikat.
Lovilci lahkih tekočin se vgrajujejo v mešano in ločeno kanalizacijsko omrežje povsod tam, kjer je potrebno iz odpadne vode izločiti lahke tekočine s specifično težo, manjšo od 0,95 kg/l, ki jih po predpisih ni dovoljeno spuščati v kanalizacijo in v padavinsko kanalizacijsko omrežje pred izpustom v vodonosnik, če se odvaja padavinska voda s površin, kjer obstaja možnost razlitja lahkih tekočin. Izdelani in dimenzionirani morajo biti v skladu s standardom SIST EN 858. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja izločenih lahkih tekočin. Če so vgrajeni v interno kanalizacijo in jih vzdržuje ter skrbi za odstranjevanje izločenih snovi uporabnik, mora biti omogočen nadzor, ki ga izvaja izvajalec javne službe. Lovilci lahkih tekočin, ki se vgrajujejo kot predfabricirani izdelki, morajo imeti ustrezen certifikat.
32. člen
(lovilci olj)
Gradnja lovilcev olj je obvezna:
– na varstvenih pasovih vodnih virov in na območjih, ki ležijo na vplivnih območjih vodarn, v primeru, ko se padavinska voda odvaja v ponikovalnico,
– v garažah in na pralnih ploščadih,
– na parkiriščih za tovorna vozila in avtobuse,
– na parkiriščih za poslovne in javne stavbe,
– na dvoriščih, kjer so predvidena več kot tri parkirna mesta,
– na dvoriščih dvo- ali več stanovanjskih stavbah.
Lovilci olj se vgrajujejo v mešano in ločeno kanalizacijsko omrežje povsod tam, kjer je potrebno iz odpadne vode izločiti olje, ki jih po predpisih ni dovoljeno izpustiti v kanalizacijo. Izdelani in dimenzionirani morajo biti po veljavnih standardih. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja izločenih olj. Vzdrževanje ter skrb za odstranjevanje izločenih olj ima uporabnik, mora biti omogočen nadzor, ki ga izvaja izvajalec javne službe. Lovilci olj, ki se vgrajujejo kot predfabricirani izdelki, morajo imeti spričevalo o ustreznosti. Vgradnja lovilcev olj je obvezna v gostinskih lokalih.
Izvedba merilnega mesta, parametri onesnaženosti ter obseg in metode izvajanja meritev morajo biti v skladu z veljavno zakonodajo.
33. člen
(lovilci maščob)
Se vgrajujejo v mešano in ločeno kanalizacijsko omrežje povsod tam, kjer je treba iz odpadne vode izločiti maščobe, ki jih po predpisih ni dovoljeno izpustiti v kanalizacijo. Izdelani in dimenzionirani morajo biti po veljavnih standardih. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja izločenih maščob. Če so vgrajeni v kanalski priključek in jih vzdržuje ter skrbi za odstranjevanje izločenih maščob uporabnik, mora biti omogočen nadzor, ki ga izvaja upravljavec javne kanalizacije. Lovilci maščob morajo imeti izjavo o skladnosti s standardi in opravljen tipski preskus o ustreznosti. Vgradnja lovilcev maščob v objektih za pripravo hrane je obvezna (šole, vrtci, domovi za ostarele, gostinski objekti).
Cestni požiralniki
34. člen
(namen)
Cestni požiralniki so del opreme cestišča in se uporabljajo za odvod vode s cestišča.
35. člen
(vrste)
Glede na funkcijo poznamo:
– požiralnik notranjega premera DN 400 mm z mrežo,
– požiralnik notranjega premera DN 400 mm pod pločnikom. Izstopni priključek na požiralnik se izvede na gradbišču z vodotesnim tesnilom.
Greznice
36. člen
Greznice so objekti za čiščenje komunalne odpadne vode. Uporabljajo se pri vseh objektih in stavbah, kjer nastajajo takšne vode, in kjer ni na voljo javnega kanalizacijskega omrežja s čistilno napravo. Greznica je gradbeni objekt za anaeorobno obdelavo komunalne odpadne vode, v katerem se komunalna odpadna voda pretaka iz usedalnega prekata v enega ali več prekatov za anaeorobno obdelavo odpadne vode, obdelana odpadna voda pa se na iztoku iz tega objekta odvaja v okolje običajno z infiltracijo v zemljo. Nepretočna greznica je nepretočna greznica iz predpisa, ki ureja emisijo snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo, in je zgrajena kot nepropusten zbiralnik za komunalno odpadno vodo, iz katerega se odvaža komunalna odpadna voda v čiščenje oziroma obdelavo na komunalno čistilno napravo. Usedalnik je gradbeni proizvod, namenjen izločanju usedljivih snovi zaradi predčiščenja komunalne odpadne vode v mali komunalni čistilni napravi.
Greznica mora biti postavljena na takšnem mestu, da lahko izvajalec javne službe s posebnim vozilom za praznjenje grezničnih muljev do nje dostopa in prazni vsebino usedalnika. Od stojnega mesta vozila ne sme biti oddaljena več kot 20 metrov. Z greznico upravlja uporabnik, greznične mulje pa redno, in najmanj enkrat na tri leta na čiščenje na ČN odvaža izvajalec javne službe. Stroške odvzema, prevoza in čiščenja se plačuje v skladu z veljavnim cenikom, ki ga potrdi pristojni občinski organ v skladu z veljavno zakonodajo.
Čistilne naprave
37. člen
(komunalne čistilne naprave)
Čistilna naprava (v nadaljnjem besedilu: ČN) za prečiščevanje odpadne vode mora zadostiti naslednjim zahtevam:
– upoštevani morajo biti veljavni predpisi in standardi za to področje,
– ne sme biti preobremenjena,
– ne sme predstavljati nevarnost za zdravje in življenje ljudi,
– naprava ne sme povzročati prekomernenega smradu, hrupa in emisij,
– nevarnosti za osebje na objektih in napravah morajo biti zmanjšane na najmanjšo možno mero,
– projektirana uporabna doba objektov in naprav je 30 let za gradbene objekte in 10 let za elektrostrojno opremo,
– dosežena mora biti predpisana vodotesnost bazenov in drugih podobnih objektov,
– načrtovani morajo biti pogoji za učinkovito vzdrževanje,
– možno mora biti povečanje oziroma spreminjanje procesov na objektih in napravah,
– dosežena mora biti s projektom predvidena zanesljivost procesa, možnost slabega delovanja mora biti zmanjšana na minimum,
– poraba energije mora biti zmanjšana na najmanjšo možno mero.
V projektu mora biti predvideno varno in ekonomično odstranjevanje zgoščin, trdnih odpadkov in odvečnega blata.
Pri zasnovi ČN se mora upoštevati naslednje podatke:
– podatki o sestavi odpadne vode, iz katerih je razvidna tudi prisotnost agresivnih in korozivnih snovi,
– podatke o klimatskih razmerah in značilnostih lokacije, kot so temperatura, vlažnost, vetrovi ipd.,
– zahteve, ki se nanašajo na hrup, smrad, prah, pene, vibracije, elektromagnetna sevanja ipd.,
– posebne zahteve, ki se nanašajo na zasnovo ČN in so praviloma določene v razpisni dokumentaciji oziroma v projektni nalogi za objekte in naprave na ČN,
– posebne zahteve, ki se nanašajo na vzdrževanje.
38. člen
(male komunalne čistilne naprave)
Mala komunalna čistilna naprava je naprava za čiščenje komunalne odpadne vode z zmogljivostjo čiščenja, manjšo od 2000 populacijskih ekvivalentov, v kateri se komunalna odpadna voda zaradi njenega čiščenja obdeluje z biološko razgradnjo na naslednji način:
– s prezračevanjem v naravnih ali prezračevanih lagunah v skladu s standardom SIST EN 12255-5,
– v bioloških reaktorjih s postopkom z aktivnim blatom v skladu s standardom SIST EN 12255-6,
– v bioloških reaktorjih s pritrjeno biomaso v skladu s standardom SIST EN 12255-7,
– z naravnim prezračevanjem s pomočjo rastlin v rastlinski čistilni napravi z vertikalnim tokom.
Za malo komunalno čistilno napravo z zmogljivostjo čiščenja do 50 populacijskih ekvivalentov (v nadaljnjem besedilu: mala komunalna čistilna naprava z zmogljivostjo čiščenja do 50 PE) se šteje tudi naprava za čiščenje komunalne odpadne vode, ki je izdelana v skladu s standardi od SIST EN 12566-1 do SIST EN 12566-5 in iz katere se v skladu s temi standardi odvaja očiščena odpadna voda neposredno v površinsko vodo preko filtrirne naprave za prej očiščeno komunalno odpadno vodo ali posredno v podzemno vodo preko sistema za infiltracijo v tla.
Prve meritve, obratovalni monitoring, oceno obratovaja in evidence izvaja izvajalec javne službe, kot je to določeno v Uredbi o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav. Stroške prvih meritev, obratovalni monitoring in oceno obratovanja se plačuje v skladu z veljavnim cenikom, ki ga potrdi pristojni občinski organ v skladu z veljavno zakonodajo.
Odpadki iz naprav za čiščenje odpadne vode se morajo odstranjevati v skladu z veljavnimi predpisi, ki urejajo področje ravnanja z odpadki.
39. člen
(zahteve za projektiranje)
Pri projektiranju ČN je treba upoštevati več osnovnih zahtev:
– vse ČN se načrtujejo in gradijo tako, da omogočajo predpisane učinke glede odstranjevanja ogljikovih, dušikovih in fosforjevih spojin, varno in ekonomično odstranjevanje odvečnega blata in drugih odpadkov v skladu s predpisi,
– za ČN s kapaciteto nad 5000 PE je treba pravilnost dimenzioniranja dokazati z računalniško simulacijo,
– vse naprave, ki se lahko pokvarijo, morajo biti instalirane tako, da je dosežena zadostna varnost obratovanja in čiščenja, tudi če ne delujejo vedno z največjim izkoristkom oziroma če je del vgrajenih naprav pokvarjen,
– kjer je možno in smiselno, je treba predvideti obtoke v primeru rekonstrukcije in vzdrževanja,
– v primerih, ko je oskrba z energijo lahko pogosto motena, je treba predvideti ustrezno rezervno napajanje elementov in naprav,
– proces na ČN mora biti zasnovan tako, da se po končani motnji vzpostavi normalno operativno stanje v najkrajšem možnem času,
– ČN mora biti zasnovana tako, da je možno vzorčenje odpadne vode na dotoku in na iztoku iz naprave oziroma iz kateregakoli elementa ČN na mestih, ki so pomembna za kontrolo procesa in emisij,
– vse informacije o kvaliteti in kvantiteti snovi in elementov na ČN, ki so pomembne za efektivno delovanje ČN, morajo biti dostopne (pretoki, nivoji, tlaki, temperature, koncentracija snovi, pH vrednost),
– omogočeno mora biti varno in preprosto čiščenje, vzdrževanje in popravila objektov in naprav na ČN.
40. člen
(konstrukcijske zahteve)
Konstrukcijske zahteve za objekte so:
– konstrukcija objektov na ČN mora delovati skupaj z vgrajenimi napravami kot funkcionalna celota,
– natančnost pri dimenzioniranju mora biti takšna, da omogoči pravilno inštalacijo in operativnost vgrajenih naprav,
– dosežena mora biti zanesljivost za prenašanje obremenitev (npr. tlak, statične in dinamične obtežbe) v času delovanja in servisiranja naprave,
– dosežena mora biti odpornost proti kemičnim in biološkim obremenitvam snovi iz vode, blata, atmosfere, plinov ter proti temperaturi oziroma temperaturnim spremembam,
– dosežena mora biti varnost proti vzgonu, ko so objekti prazni,
– dosežena mora biti vodotesnost.
Posebne pozornosti morajo biti deležni elementi:
– prehodi med objekti in napravami,
– zveze med strojnimi in elektroelementi in napravami,
– dostopi k objektom in napravam,
– ventilacija in temperatura v objektih,
– oskrba z vodo,
– možnost za hitro praznjenje objektov,
– naprave za dvigovanje,
– skladišča za delovna sredstva in za nevarne snovi,
– betonski in zemeljski bazeni,
– korozijska odpornost betonskih objektov.
41. člen
(zahteve za strojne in elektro naprave, opremo in inštalacije)
Pri zasnovi, delovanju, vzdrževanju in pri rekonstrukciji je posebno pozornost treba posvetiti naslednjim elementom:
– podatki, ki so pomembni za statično in strojno dimenzioniranje elementov in naprav, kot so npr. obtežba, nosilnost, torzija, uporabnost, staranje itd.,
– poti, stopnice in podesti,
– grablje s kompaktorjem,
– pokrovi, montažne odprtine, odprtine za čiščenje,
– premikajoči deli (kolesa ipd.),
– črpalke in kanali,
– vpihovala in kompresorji,
– merilna in kontrolna oprema,
– elektrooprema,
– zaščita materialov proti koroziji,
– kakovosti varjenja.
Pri zasnovi, gradnji in delovanju čistilne naprave je treba določiti in zasledovati:
– vplive na okolje,
– varnost objektov in naprav oziroma posameznih elementov,
– delovanje in vzdrževanje,
– rezervne dele in posebna orodja.
42. člen
(nadzorni sistem)
Nadzorni sistem naj omogoča operaterju nadzor in upravljanje dislociranih enot preko nadzornega računalnika nameščenega v centru vodenja.
Nadzorni računalnik v centru vodenja mora omogočati povezavo v kabelsko in brezžično omrežje za komunikacijo z dislociranimi objekti in napravami, ter povezavo s centrom vodenja na sedežu podjetja.
Objekti, ki se na novo povezujejo v nadzorni sistem, morajo omogočati kompatibilnost z že obstoječo tehnologijo.
Nadzor in vodenje dislociranih enot se opravlja na samostojnem nadzornem sistemu.
Način komunikacije ter kontrola delovanja naprav in objektov se določi smiselno glede na vrsto, velikost in opremljenost posameznega objekta ali naprave.
Glede na način komunikacije, ki je lahko avtomatsko alarmiranje (sms komunikacija) oziroma neprekinjena komunikacija (UKV-komunikacija), se mora omogočiti prenos naslednjih podatkov in signalov:
Avtomatsko alarmiranje (SMS komunaikacija):
– nadzor vstopa v objekte (zaprto/odprto),
– dnevno sporočanje stanja (obratovalne ure, trenutni nivo, status črpalk in ostalih pogonov),
– sporočanje stanja na zahtevo,
– signali napak na elektro in strojni opremi (vdor vode v črpalke, pretokovne, prenapetostne in termične zaščite, signali delovanja momentnih zaščit),
– signali delovanja nivojskih zaščitnih stikal,
– kontrola napajanja.
Neprekinjena komunikacija (UKV):
– nadzor vstopa v objekte (zaprto/odprto),
– sporočanje stanja (obratovalne ure, trenutni nivo, status črpalk in ostalih pogonov),
– signali napak na elektro in strojni opremi (vdor vode v črpalke, pretokovne, prenapetostne in termične zaščite, signali delovanja momentnih zaščit),
– signali delovanja nivojskih zaščitnih stikal,
– kontrola napajanja,
– položajna signalizacija močnostnih in krmilnih elementov ter položaj loput in zapornic,
– meritev trenutnega nivoja, pretoka in kumulativne vrednosti pretoka,
– kontrola napajanja,
– meritev tehnoloških parametrov (temperatura, pH, kisik),
– nadzor vstopa v objekte (zaprto/odprto),
– signali napak na elektro in strojni opremi (vdor vode v črpalke, pretokovne, prenapetostne in termične zaščite, signali delovanja momentnih zaščit),
– nastavitve parametrov delovanja,
– daljinsko upravljanje.
Elektronapajanje, upravljanje in kontrola delovanja naprav so izvedeni v prosto stoječem ali stenskem elektro razdelilcu z ustrezno antikorozijsko zaščito in najmanj IP 54 mehansko zaščito, lociranem v nadzemnem delu ali na betonskem podstavku ob objektu oziroma v objektu.
Rezervno napajanje ob izpadih električne energije mora biti zagotovljeno iz stacionarnega ali mobilnega agregata.
Elektrorazdelilci objektov, pri katerih se ob izpadih električne energije zagotavlja napajanje iz mobilnega agregata, morajo biti opremljeni z opremo in napravami, ki omogočajo varno in enostavno priključitev mobilnega agregata.
Odvod vode iz čistilnih naprav
43. člen
Zmogljivost sistemov za odvod vode je potrebno preizkušati in presojati med gradnjo, pri rekonstrukciji in obnovi, po zaključku posamezne gradbene faze, pa tudi med celotnim obdobjem uporabe.
Preskusi in presoje obsegajo:
– preizkus tesnosti z vodo po standardu SIST EN 1610,
– preizkus tesnosti z zrakom po standardu SIST EN 1610,
– preizkus infiltracije,
– preizkus s pregledom pohodnih kanalov,
– pregled s TV kamero,
– določitev sušnega odtoka,
– nadzor dotokov v sistem,
– nadzor nad kakovostjo, količino in pogostostjo emisij na izpustnih mestih v odvodnik,
– nadzor nad strupenostjo in eksplozivnostjo plinov (mešanic plinov z zrakom) v sistemu,
– nadzor nad dotokom na ČN.
Izbira vrste preizkusov in presoj je odvisna od tega, ali gre za nov ali že obstoječ sistem za odvod vode.
Po opravljenem preizkusu tesnosti se sestavi zapisnik, ki ga podpišeta nadzorni organ in vodja gradbišča. Zapisnik o uspešno opravljenem preizkusu tesnosti je sestavni del investicijsko-tehnične dokumentacije.
44. člen
Preizkus se mora izvajati po določilih poglavja 10 (Preizkušanje kanalov) standarda SIST EN 1610 ali po DIN 4033.
Pri tlačnem preizkusu po SIST EN 1610 z zrakom se uporablja preizkusni postopek LC.
Križanje in prečkanje kanalov z drugimi podzemnimi napeljavami, napravami in objekti
45. člen
(splošno)
Pri križanju kanalizacije z drugimi podzemnimi inštalacijami kanalizacija načeloma poteka horizontalno in brez vertikalnih lomov. Križanja morajo načeloma potekati pravokotno, izjemoma je kot prečkanja osi kanalizacije in druge podzemne inštalacije lahko maksimalno 45°.
Ker se mora pri gradnji kanalizacije zagotavljati padec, ima njena lega glede na druge komunalne instalacije prednost, zato se morajo drugi vodi prilagajati kanalizaciji.
Praviloma naj kanalizacija poteka pod drugimi komunalnimi vodi, obvezno pa to velja za vodovodno napeljavo.
46. člen
(vertikalni svetli odmiki)
Vertikalni odmiki med kanalizacijo s spremljajočimi objekti in drugimi podzemnimi instalacijami (merjeno od medsebojno najbližjih sten kanalizacije in drugih kanalov) ne morejo biti manjši od odmikov pogojevanih v naslednjih točkah.
V primerih križanja, ko je:
a) vodovod pod kanalizacijo, morajo biti izpolnjene še naslednje zahteve:
– vodovod mora biti vgrajen v zaščitni cevi,
– ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni od zunanje stene cevi kanalizacije, najmanj 2 m na vsako stran,
– v izjemnih primerih je vodovod lahko zaščiten, po dogovoru z upravljavcem, tudi drugače (PVC folija, glinen naboj),
– vertikalni odmik je najmanj 0,3 m;
b) kanalizacija pod toplovodom, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:
– kanalizacija mora biti vgrajena v zaščitni cevi,
– ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni od zunanje stene cevi toplovoda, najmanj 1 m na vsako stran,
– vertikalni odmik (od temena zaščitne cevi do spodnjega dela telesa toplovodne napeljave) je najmanj 0,3 m;
c) kanalizacija pod plinovodom, PTT kabli ali elektrokabli, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:
– plinovod, PTT kabli in elektrokabli morajo biti vgrajeni v zaščitni cevi,
– ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni, od zunanje stene cevi kanalizacije, najmanj 2 m na vsako stran,
– vertikalni odmik je najmanj 0,5 m, s soglasjem upravljavca pa lahko 0,3 m;
d) vodovod nad kanalizacijo, na območju vodopropustnega zemljišča, morajo biti izpolnjene še naslednje zahteve:
– vodovod mora biti vgrajen v zaščitni cevi,
– ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni od zunanje stene kanalizacije, najmanj 1,5 m na vsako stran,
– vertikalni odmik je najmanj 0,3 m;
e) vodovod nad kanalizacijo, na območju vodonepropustnega zemljišča,
– vertikalni odmik je najmanj 0,3 m;
f) kanalizacija nad toplovodom, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:
– toplovod mora biti toplotno izoliran, debelina izolacije mora zadostiti zahtevam, navedenim v drugih poglavjih tega pravilnika,
– vertikalni odmik je najmanj 0,4 m;
g) kanalizacija nad plinovodom, PTT kabli ali elektrokabli, mora biti izpolnjena še naslednja zahteva:
– vertikalni odmik je najmanj 0,5 m, s soglasjem upravljavca pa lahko 0,3 m.
47. člen
(horizontalni svetli odmiki)
Minimalni odmik od spodnjega roba podzemnih temeljev ali podzemnih objektov ne sme biti manjši od 1,50 m, merjeno po horizontalni kateti pravokotnega trikotnika, ki ima začetek 30 cm pod dnom kanala v osi kanala in oklepa z diagonalo, ki se konča na robu temelja ali objekta, kot 35°.
+------------------------------+-------------------+
|Minimalni odmik               |       Odmik       |
+------------------------------+-------------------+
|od dreves                     |       2,0 m       |
+------------------------------+-------------------+
|od okrasnega grmičevja        |       1,0 m       |
+------------------------------+-------------------+
Odmiki napeljav (svetli), ki potekajo vzporedno z kanalizacijo:
+-----------------------------+------------------+--------------+
|        Komunalni vod        | Globina kom. voda|     Odmik    |
|                             |       glede      |              |
|                             |     na kanal     |              |
+-----------------------------+------------------+--------------+
|Vodovod (sanitarni in mešani |  Večja ali enaka |     3,0 m    |
|kanal)                       |                  |              |
+-----------------------------+------------------+--------------+
|Vodovod (padavinska          |  Večja ali enaka |     1,5 m    |
|kanalizacija)                |                  |              |
+-----------------------------+------------------+--------------+
|Plinovodi, elektrokabli,     |  Večja ali enaka |     1,0 m    |
|kabli javne razsvetljave ali |                  |              |
|telekomunikacijskimi         |                  |              |
|napeljavami                  |                  |              |
+-----------------------------+------------------+--------------+
|Toplovod                     |  Večja ali enaka |     0,8 m    |
+-----------------------------+------------------+--------------+
|Vodovod (sanitarni in mešani |      Manjša      |     1,5 m    |
|kanal)                       |                  |              |
+-----------------------------+------------------+--------------+
|Vodovod (padavinska          |      Manjša      |     1,0 m    |
|kanalizacija)                |                  |              |
+-----------------------------+------------------+--------------+
|Plinovodi, elektrokabli,     |      Manjša      |     1,0 m    |
|kabli javne razsvetljave ali |                  |              |
|PTT napeljave                |                  |              |
+-----------------------------+------------------+--------------+
|Toplovod                     |      Manjša      |     0,5 m    |
+-----------------------------+------------------+--------------+
Horizontalni odmiki so, v posebnih primerih in v soglasju z upravljavci posameznih komunalnih vodov, lahko tudi drugačni, vendar ne manjši, kot jih določa standard PSIS prEN 805 v točki 9.3.1, in sicer:
– horizontalni odmiki od podzemnih temeljev in podobnih naprav naj ne bodo manjši od 0,40 m,
– horizontalni odmiki od obstoječih (drugih) podzemnih napeljav naj ne bodo manjši od 0,40 m,
– v izjemnih primerih, ko je gostota podzemnih napeljav velika, odmiki ne smejo biti manjši od 0,20 m.
Posebno je treba paziti, da se med izkopom zagotovi stabilnost prisotnih naprav in podzemnih napeljav.
48. člen
(nadzemno prečkanje)
Nadzemno prečkanje se lahko izvede:
– s pomočjo samostojne mostne konstrukcije, ki poleg urbanističnih pogojev in statike upošteva tudi pogoje, določene v drugih točkah tega pravilnika,
– s pomočjo cestne mostne konstrukcije ob upoštevanju pogojev, določenih v drugih točkah tega pravilnika.
Kanal je lahko vidno obešen na mostno konstrukcijo, lahko pa je vgrajen v kineti. V primeru, ko je kanal vgrajen v kineti, mora imeti montažne pokrove po celi dolžini.
V obeh primerih je treba upoštevati dilatacije mostne konstrukcije in kanala ter temu primerno izbrati način pritrditve kanala, kompenzacijo dilatacij ter toplotno izolacijo cevovodov z zaščito pred UV žarki.
49. člen
(podzemno prečkanje vodotoka)
Pri podzemnem prečkanju vodotoka se cevi polagajo v primerno izkopane jarke v dnu vodotoka. Način izkopa, polaganje kanala in zasip so odvisni od vrste vodotoka (širina, globina, pretok itd.) ter od oblike in vrste terena brežin (strm, položen, raščen, plazovit teren itd.).
Vsako podzemno prečkanje vodotoka je treba načrtovati posebej. Pri tem je treba upoštevati navodila soglasodajalcev, proizvajalcev cevi in izkušnje podjetij, ki ta dela opravljajo.
50. člen
(podzemno prečkanje železnice)
Pri podzemnem prečkanju železnice je potrebno poleg pogojev, določenih v prejšnjih točkah, izpolniti še naslednje zahteve:
– prečkanje železnice mora biti izvedeno v zaščitni cevi,
– ustji zaščitne cevi morata biti izven gradbenega telesa železniškega tira,
– na obeh koncih zaščitne cevi morata biti izdelan revizijski jašek.
51. člen
(podzemno prečkanje cest)
Podzemno prečkanje cest se praviloma izvaja brez uporabe zaščitnih cevi, če je kanal vgrajen v globini, ki jo predpisuje proizvajalec cevi. Podzemno prečkanje avtocest se izvaja enako kot podzemno prečkanje železnic.
4. PROJEKTIRANJE IN GRADNJA KANALIZACIJE, KI JE V LASTI UPORABNIKOV
52. člen
(splošno)
Kanalski priključek (spojni kanal s pripadajočimi objekti) je del objekta, ki je v lasti uporabnika in je namenjen odvajanju vode do javnega kanalizacijskega omrežja. Uporabnik se praviloma priključi na javno kanalizacijo z enim spojnim kanalom, ki je priključen v priključni jašek.
Za izvedbo in projektiranje kanalskih priključkov smiselno veljajo vsa druga določila tega pravilnika, ki v tem poglavju niso posebej navedena.
Za vsak kanalski priključek se izdela projektna dokumentacija, ki upošteva potrebe uporabnika in obvezno temelji na tehničnih karakteristikah javne kanalizacije.
Kanalski priključki so po namenu:
– stalni, ki so namenjeni stalnemu odvodnjavanju vode,
– začasni, ki so namenjeni začasnim potrebam uporabnikov (gradbiščni priključki, priključki za različne prireditve),
– provizorični, ki so namenjeni za odvajanje vode stalnim uporabnikom v času vzdrževalnih del na javnem kanalizacijskem omrežju,
– skupinski kanalski priključki, ki so namenjeni odvajanju vode iz več objektov na ožjem območju (cesta, ulica), kjer ni zgrajen oziroma predviden sistem javne kanalizacije.
Tehnični pogoji izvedb priključkov
53. člen
(splošni pogoji)
Kanalizacijski priključek je del stanovanjske stavbe ali drugega objekta, ki je v lasti uporabnika in je namenjen odvajanju komunalne odpadne in padavinske vode do javnega kanalizacijskega omrežja ali naravnega odvodnika. Vsebuje priključni spoj na javni in interni cevovod kanalizacije ter priključni cevovod. Priključek (spoj na javno kanalizacijo) se izvede z vtočnim fazonskim kosom praviloma pod kotom 45° v smeri toka vode v javnem kanalu in 45° v vertikalni smeri, in sicer praviloma nad niveleto gladine stalnega pretoka v javnem kanalu. Vse spremembe smeri kanalskih priključkov v neposrednem območju priključitve na javni kanal se lahko izvajajo le z uporabo lokov do največ 45°. Priključni spoj priključne cevi na interno kanalizacijo se izvede v revizijskem jašku, praviloma na parcelni meji med javnim in zasebnim zemljiščem, oziroma na zunanji strani stene stavbe, če revizijskega jaška na kanalizacijskem priključku ni ali ga ni možno izvesti. Revizijski jaški na kanalizacijskih priključkih do globine dna priključne cevi 1,30 m pod zemljiščem so lahko notranjega premera 800 mm, globlji jaški pa morajo biti notranjega premera 1000 mm. Najmanjši presek kanalizacijskega priključka je DN 160 mm. Priporočljiv najmanjši padec kanalizacijskega priključka je 1–2 %.
V primeru, da razmere ne omogočajo izvedbe priporočljivega minimalnega padca, se lahko padci nivelet kanalizacijskih priključkov določajo po naslednji metodologiji (kot npr. DIN 1986):
+----------------------+------------------+---------------------+
|          DN          |   Odpadne vode   | Padavinske vode ali |
|                      |ali mešani sistem |    mešani sistem    |
+----------------------+------------------+---------------------+
|         150          |   1:DN (1,5 %)   |         1:DN        |
+----------------------+------------------+---------------------+
|       Prek 200       |     1:DN / 2     |         1:DN        |
+----------------------+------------------+---------------------+
|     Polnitev h/d     |       0,5        |         0,7         |
+----------------------+------------------+---------------------+
– Padci nivelet kanalskih priključkov ne smejo biti večji od 5 %. Pri večjih padcih se izvedejo višinske stope (kaskade).
– Odvod odpadnih voda se lahko izvede neposredno, če je kota dna kleti objekta uporabnika, v kateri so ali bodo nameščeni sanitarni elementi, najmanj 10 cm nad koto pokrova bližjih revizijskih jaškov na javnem kanalu.
– Če je kota dna kleti objekta uporabnika, v kateri so ali bodo nameščeni sanitarni elementi, nižja od kote pokrova najbližjega revizijskega jaška na javnem kanalu, povišane za 10 cm, se odpadne vode iz više lociranih prostorov ali objektov prek interne kanalizacije vodijo ločeno do zunanjega revizijskega jaška na kanalskem priključku. Iz kletnih prostorov pa se ločeno odvaja odpadne vode preko ustrezno dimenzioniranega internega črpališča do istega zunanjega revizijskega jaška.
– Odsek tlačnega voda iz internega črpališča mora potekati višje od kote pokrova najbližjega revizijskega jaška na javnem kanalu. Če to ni možno, mora biti v tlačni vod vgrajena nepovratna zaklopka z vsaj dvema med seboj neodvisnima zaporama, pri čemer mora zapirati ena zapora samodejno pri zajezitvah (povratna loputa), drugo zaporo pa je možno odpreti oziroma zapreti.
54. člen
(drugi pogoji)
a) Če je vsebnost odpadnih voda uporabnika drugačna (slabša), kot je to določeno za stanovanjske komunalne odplake, mora biti na interni kanalizaciji vgrajeno predčiščenje oziroma ustrezna čistilna naprava in na kanalskem priključku izveden kontrolni jašek v skladu z določili tega pravilnika.
b) Pri ločenem sistemu odvajanja naj se objekt priključen na koncu kanala z namenom spiranja kanala, priključi preko sifona tudi z meteornimi vodami.
c) Kanalski priključek se lahko izvede le na podlagi projektne dokumentacije in pisnega soglasja upravljavca javne kanalizacije, ob obvezni kontroli predstavnika upravljavca.
Pred zasipom kanalskega priključka mora uporabnik predložiti:
– geodetski načrt za objekte, kjer se v objektu vrši poslovna dejavnost in za večstanovanjske objekte,
– izvedbeni načrt za vse individualne stanovanjske objekte, ki ga lahko izdela upravljavec javne kanalizacije.
55. člen
(pregledi projektov)
Predvideni posegi ali gradnje, ki bistveno vplivajo na obstoječe ali predvideno obratovanje kanalizacijskega sistema, morajo biti projektno obdelani. Vsi projekti morajo biti predloženi v pregled in odobritev.
Pregled projektne dokumentacije izvrši upravljavec kanalizacijskega sistema na stroške investitorja pred izdajo ustreznega soglasja.
Preskušanje
56. člen
(splošno)
Sisteme za odvod vode je treba preskušati in presojati med gradnjo, pri rekonstrukciji in obnovi, po zaključku posamezne gradbene faze, pa tudi med celotnim obdobjem uporabe.
Preskusi in presoje obsegajo:
– preskus tesnosti z vodo; po standardu SIST EN 1610 in O norm B 25-03;
– preskus tesnosti z zrakom; po standardu SIST EN 1610, priporočamo metodo LC;
– preskus infiltracije;
– preskus s pregledom pohodnih kanalov;
– pregled s TV kamero;
– določitev sušnega odtoka;
– nadzor dotokov v sistem;
– nadzor nad kakovostjo, količino in pogostostjo emisij na izpustnih mestih v odvodnik;
– nadzor nad strupenostjo in eksplozivnostjo plinov (mešanic plinov z zrakom) v sistemu;
– nadzor nad dotokom na čistilno napravo.
Izbira vrste preskusov in presoj je odvisna od tega, ali gre za nov ali že obstoječ sistem za odvod vode.
Preskus tesnosti se opravi na vsakem novozgrajenem, rekonstruiranem ali obnovljenem kanalu. Preskus tesnosti je treba opraviti po točno določenem postopku.
5. IZDAJA SOGLASIJ
57. člen
Investitor objekta, predvidenega za priključitev na javno kanalizacijo, si mora pred izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti soglasje za priključitev od upravljavca javen kanalizacije.
Soglasje je dokument, s katerim upravljavec javne kanalizacije določa pogoje za priključitev na javno kanalizacijo in za izgradnjo notranje kanalizacije.
Brez upoštevanja projektnih pogojev in izpolnitve pogojev iz soglasja ni mogoča priključitev in uporaba javne kanalizacije.
58. člen
Investitor predloži k vlogi za pridobitev soglasja iz prejšnjega člena ali pred priključitvijo objekta naslednjo dokumentacijo:
a. Za soglasje za priključitev, če ni bilo izdano že v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja:
– pravnomočno gradbeno dovoljenje oziroma dokaz o pravici graditi v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov in urejanje prostora,
– katastrski načrt (načrt parcele),
– situacijo z vrisanim objektom v merilu 1:500,
– načrt interne kanalizacije,
– dovoljenje občine oziroma države za prekop cestišča kolikor je prekop cestišča potreben,
– pri notarju overjeno pogodbo o služnosti ali pri notarju overjeno soglasje lastnikov parcel, če investitor ni lastnik parcel, po katerih bo potekal kanalizacijski priključek, oziroma sodno odločbo, ki nadomesti soglasje ali pogodbo o zagotavljanju odvajanja odpadnih voda v skladu s predpisom, ki ureja odvajanje in čiščenje komunalne odpadne in padavinske vode, če je to predpisano.
b. Za soglasje za priključitev obstoječih stavb oziroma drugih inženirskih objektov:
– gradbeno dovoljenje ali druga dokazila o legalnosti stavbe ali inženirskega objekta,
– projekt kanalizacijskega priključka,
– projekt interne kanalizacije ali potrdilo upravljavca o pregledu interne instalacije,
– projekt za izvedbo kanalizacijskega priključka,
– podatke o količini in vrsti odpadne vode, biorazgradljivosti in količini organskih snovi ali nevarnih snovi v odpadni vodi, v primeru industrijskih odpadnih vod,
– program predpisanih prvih meritev, če gre za industrijske odpadne vode,
– projekt za izvedbo naprav za predčiščenje industrijske odpadne vode,
– pri notarju overjeno pogodbo o služnosti ali pri notarju overjeno soglasje lastnikov parcel, po katerih bo potekal kanalizacijski priključek oziroma sodno odločitev, ki nadomesti soglasje,
– pogodbo o zagotavljanju odvajanja odpadnih voda v skladu s predpisom, ki ureja odvajanje in čiščenje komunalne odpadne in padavinske vode.
c. Za soglasje za začasni priključek:
– situacijo z vrisanim objektom v merilu 1:1000 ali 1:500,
– hidravlični izračun s presojo vpliva na obstoječe razmere v omrežju za odvajanje in čiščenje,
– odločbo upravnega organa o začasnem objektu,
– opis predvidene porabe vode,
– izjavo investitorja, da odpadne vode iz predvidene gradnje ne bodo vsebovale take snovi, ki se ne bodo mogle mehansko ali biološko razgraditi,
– izjavo pristojne strokovne institucije o vplivu predvidene gradnje na podtalnico in vodne vire v primeru, da je predvidena gradnja v varstvenih pasovih obstoječih ali predvidenih vodnih virov.
d. Za soglasje k vlogi za uporabno dovoljenje:
– situacijo izvedenega stanja kanalizacijskega priključka v merilu 1:1000 ali 1:500, potrjeno od izvajalca in nadzornega gradnje,
– izjavo investitorja, da odpadne vode iz predvidene gradnje ne bodo vsebovale take snovi, ki se ne bodo mogle mehansko ali biološko razgraditi,
– izjavo pristojne strokovne institucije o vplivu predvidene gradnje na podtalnico in vodne vire v primeru, da je predvidena gradnja v varstvenih pasovih obstoječih ali predvidenih vodnih virov.
Za pridobitev soglasja za obstoječe objekte se uporablja točka a) tega člena, pravnomočno gradbeno dovoljenje pa se predloži, če je bilo izdano.
Izvajalec javne službe lahko z namenom, da racionalizira postopke, po lastni strokovni presoji za konkretne primere zmanjša obseg potrebne dokumentacije iz točk a), b) in c) tega člena.
e. za soglasja za ukinitev priključka:
– situacijo z vrisano stavbo ali inženirskim objektom in kanalizacijskim priključkom v merilu 1:1000 ali 1:500,
– potrdilo pristojnega organa o odstranitvi stavbe ali spremembi namembnosti stavbe.
f. za soglasje k spremembam:
– projekte in opise, ki se nanašajo na spremembe.
Strokovno institucijo, pooblaščeno za izdajo izjav o vplivu predvidene gradnje na podtalnico in vodne vire v primeru, da je predvidena gradnja v varstvenih pasovih obstoječih ali predvidenih vodnih virov, določajo veljavni predpisi o varovanju posameznih vodnih virov.
59. člen
Upravljavec javen kanalizacije mora v soglasju opredeliti:
– možnosti in tehnične pogoje priključitve objekta na javno kanalizacijo,
– koto priključitve in druge tehnične pogoje priključitve,
– zahteve o ureditvi predčiščenja in izgradnji kontrolnega jaška,
– pogoje glede posegov na obstoječo javno kanalizacijo,
– pogoje, ki jih mora investitor izpolniti pred pridobitvijo soglasja h gradnji, kadar je pridobitev takega soglasja potrebna,
– pogoje, katerim mora ustrezati odpadna voda za izpust v javno kanalizacijo,
– postopek za neposredno priključitev na javno kanalizacijo.
Izvajalec javne službe je dolžan izdati ali odkloniti soglasje skladno s predpisi o splošnem upravnem postopku.
6. PRIKLJUČEVANJE NA JAVNO KANALIZACIJO
60. člen
Na podlagi prijave za priključitev in predložene dokumentacije upravljavec javen kanalizacije odobri priključitev na javno kanalizacijo s tem, da izvede priključitev ali dopusti izvedbo pod neposredno kontrolo izvajalca javne službe.
Smatra se, da je kanalski priključek izveden, ko upravljavec javen kanalizacije pregleda in potrdi ustreznost izvedbe.
V primeru, da kanalski priključek ni zgrajen v skladu z izdanim soglasjem in določili tega pravilnika, se priključitev odloži oziroma se izvede prekinitev odvajanja odpadnih ter padavinskih voda, dokler se pomanjkljivosti ne odpravijo.
61. člen
Priključitev spojnega kanala na javno kanalizacijo se izvede v priključni jašek javne kanalizacije.
Uporabnik javne kanalizacije je po odloku o odvajanju in čiščenju odpadne komunalne ter padavinske vode dolžan na spojnem kanalu zgraditi kontrolni jašek.
7. VZDRŽEVANJE GREZNIC
62. člen
Na območjih, kjer še ni urejenega odvajanja in čiščenja odpadne vode z javno kanalizacijo, je obvezna uporaba malih čistilnih naprav ali greznic. Izvajalec javne službe je dolžan zagotoviti:
a) prevzem blata iz pretočnih greznic,
b) prevzem blata iz malih komunalnih čistilnih naprav,
c) prevzem in čiščenje odpadne vode nepretočnih greznic,
d) evidenco o izvoru, vrsti in količini prevzetega blata oziroma odpadnih voda.
Praznjenje greznic in prevzem blata iz KČN se za obstoječe pretočne greznice in male KČN izvaja najmanj enkrat na tri leta, skladno s pogoji določenimi v Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode na območju Občine Sodražica in na podlagi plana praznjenja greznic, ki ga pripravi izvajalec javne službe. Izvajalec javne službe uporabniku storitev o praznjenju greznice oziroma o odvozu blata iz male KČN izda potrdilo.
Stroške prevzema in predelave blata ter odplak se plačuje v skladu z veljavnim cenikom, ki ga potrdi pristojni občinski organ v skladu z veljavno zakonodajo.
63. člen
Odpadno vodo in goščo iz greznic je prepovedano izlivati v javno kanalizacijo, odvažati na javne ali kmetijske površine, oziroma neposredno odvajati v površinsko ali podzemno vodo. Če uporabnik teh navodil ne upošteva, pristojni inšpekcijski organ z odločbo določi izvedbo sanacijskih ukrepov. Če zavezanec v roku, ki je določen v inšpekcijski odločbi teh ukrepov ne izvede, jih v njegovem imenu in na njegove stroške izvede drug za to usposobljeni izvajalec.
8. NORMATIVI O SESTAVI ODPADNIH VODA, KI SE ODVAJAJO V JAVNO KANALIZACIJO
Meritve količin in parametrov onesnaženja
64. člen
(namen)
Količina odpadne vode se določi na podlagi količin odvzete pitne vode iz javnega ali zasebnega vodovoda ter količin odvzete pitne vode iz drugih virov pitne ali tehnološke vode. Količina odpadne vode se lahko določi tudi na podlagi neposredne meritve odvedene vode v javno kanalizacijo na enega od predpisanih načinov iz tega pravilnika. Količina padavinske vode se določi na podlagi meritve prispevnih tlakovanih površin in podatkov o izdatnosti padavin, kot je predpisano v državnih predpisih.
Namen meritev je določitev količin in parametrov onesnaženosti odpadnih voda iz virov onesnaževanja. Izvajajo se na stalnih merskih mestih, ki so locirana na vseh iztokih tehnoloških odpadnih voda pred vtokom v kanalizacijski sistem, na komunalnih čistilnih napravah, na vseh pomembnejših iztokih komunalnih voda v odvodnik ter na točkah, ki so pomembne za določitev parametrov na samem kanalskem omrežju. Glede na količino tehnoloških odpadnih voda in zmogljivosti čiščenja komunalne čistilne naprave so meritve lahko trajne ali občasne.
Mejni vrednosti parametrov odpadne vode iz male komunalne ČN naprave sta določeni za parameter KPK (150 mg O(2)/l) in parameter BPK(5) (30 mg O(2)/l).
Prve meritve in obratovalni monitoring kot storitev javne službe zagotavlja izvajalec lokalne javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne in padavinske vode za vsako malo komunalno čistilno napravo na območju občine, kjer izvaja javno službo, ne glede na to, ali malo komunalno čistilno napravo upravlja sam v okviru izvajanja storitev javne službe ali jo upravlja druga oseba.
Za malo komunalno ČN z zmogljivostjo do 50 PE se lahko namesto meritev izdela ocena obratovanja male komunalne ČN, iz katere mora biti razvidno, da je obratovanje male komunalne ČN skladno z zakonodajo. Oceno obratovanja naprave izdela izvajalec javne službe za vsako malo komunalno ČN na območju občine, kjer izvaja javno službo, ne glede na to, ali malo komunalno ČN upravlja sam v okviru izvajanja storitev javne službe ali jo upravlja druga oseba.
Lastnik oziroma upravljavec male komunalne ČN mora omogočiti izvajalcu javne službe redno izvajanje obratovalnega monitoringa oziroma izdelave ocene o obratovanju male komunalne ČN in mu na njegovo zahtevo predložiti vse podatke za izdelavo poročila o izvajanju obratovalnega monitoringa.
Upravljavec male komunalne ČN, katere zmogljivost je enaka ali večja od 50 PE, mora zagotoviti vodenje obratovalnega dnevnika v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo.
65. člen
V javno kanalizacijo je dovoljeno odvajati odpadno vodo samo v primeru, da ta ne vpliva škodljivo na naprave za odvajanje in čiščenje odpadne vode in na njihovo delovanje. Poleg tega morajo ustrezati zahtevam, določenim v Odloku o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode na območju Občine Sodražice in zahtevam v tem pravilniku.
Za dosego mejnih koncentracij se odpadne vode ne sme redčiti s čisto, hladilno ali drugo vodo. Odpadna voda ne sme imeti izrazito neprijetnega vonja za okolico.
66. člen
Odpadna voda, ki se odvaja v javno kanalizacijo, sme vsebovati škodljive snovi v mejnih koncentracijah, ki so navedene v 67. členu.
Mejne vrednosti parametrov industrijske odpadne vode, ki se odvajajo v javno kanalizacijo, so določene s predpisi o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod iz virov onesnaževanja oziroma s predpisom o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v javno kanalizacijo.
Za dosego mejnih koncentracij se odpadne vode ne sme redčiti s čisto, hladilno ali drugo vodo. Odpadna voda ne sme imeti izrazito neprijetnega vonja za okolico.
Mejne vrednosti parametrov industrijske odpadne vode za iztok v javno kanalizacijo so:
Mejne vrednosti parametrov industrijske odpadne vode
67. člen
+--------------------------------+--------------+--------------+
|             Naziv:             |    Enota:    |  Vrednost:   |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Temeratura                      |      °C      |      40      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|pH – vrednost                   |              |   6,5–9,5    |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Neraztopljive snovi             |     mg/l     |     100      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Usedljive snovi                 |     mg/l     |      10      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Obarvanost pri 436nm            |  m (na –1)   |      70      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Aluminij                        |     mg/l     |      30      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Arzen                           |     mg/l     |     0,1      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Baker                           |     mg/l     |     0,5      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Barij                           |     mg/l     |      5       |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Bor                             |     mg/l     |      10      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Cink                            |     mg/l     |      2       |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Kadmij                          |     mg/l     |     0,1      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Kobalt                          |     mg/l     |     1,0      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Kositer                         |     mg/l     |      2       |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Celotni krom                    |     mg/l     |     0,5      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Krom (VI)                       |     mg/l     |     0,1      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Nikelj                          |     mg/l     |     0,5      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Srebro                          |     mg/l     |     0,1      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Svinec                          |     mg/l     |     0,5      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Železo                          |     mg/l     |      20      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Živo srebro                     |     mg/l     |     0,01     |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Vsota tenzidov                  |     mg/l     |      25      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Klor – prosti                   |     mg/l     |     0,5      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Celotni klor                    |     mg/l     |     1,0      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Težkohlapne lipofilne snovi     |     mg/l     |      75      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Skupni dušik (kjeldahlovega,    |     mg/l     |      40      |
|nitritnega, nitratnega)         |              |              |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Celotni fosfor                  |     mg/l     |      5       |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Adsorbirani organsko vezani     |     mg/l     |     0,5      |
|halogeni (AOX)                  |              |              |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Celotni ogljikovodiki           |              |      20      |
|(mineralna olja)                |              |              |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Lahkohlapni klorirani           |              |     1,0      |
|ogljikovodiki – BTX             |              |              |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Adsorbljivi organski halogeni – |              |     0,5      |
|AOX                             |              |              |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Lahkohlapni klorirani           |              |     0,1      |
|ogljikovodiki – LKCH            |              |              |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Fenoli                          |              |      10      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Celotni cianid                  |     mg/l     |      10      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Cianid – prosti                 |     mg/l     |     0,1      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Fluorid                         |     mg/l     |      20      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Kobalt                          |     mg/l     |     1,0      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Sulfat                          |     mg/l     |     250      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Sulfid                          |     mg/l     |     1,0      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
|Sulfit                          |     mg/l     |      10      |
+--------------------------------+--------------+--------------+
Za parametre, ki niso navedeni, se uporabijo vrednosti, določene v veljavni uredbi o emisijo snovi in toplote iz virov onesnaževanja oziroma predpisi, ki urejajo normative za posamezno dejavnost.
68. člen
Odpadna voda iz infekcijskih oddelkov zdravstvenih ustanov mora biti pred odvodom v javno kanalizacijo dezinficirana.
Analize vzorcev odpadne vode
69. člen
Lastnosti odpadne vode se ugotavljajo z rednimi analizami vzorcev odpadne vode.
Uporabnik mora v okviru obratovalnega monitoringa zagotavljati občasne ali trajne meritve parametrov in količine odpadnih vod. Meritve se za industrijsko in komunalno odpadno vodo izvajajo na način in v obsegu, določenima s Pravilnikom o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu odpadnih vod ter o pogojih za njegovo izvajanje.
70. člen
Odvzem in analiziranje vzorcev lahko opravlja samo pravna ali fizična oseba, ki ima pooblastilo pristojnega ministrstva. Pooblaščena pravna ali fizična oseba mora vse rezultate analize odpadne vode, ki se izvajajo pri uporabnikih, ki odvajajo odpadne vode v javno kanalizacijo, s katero upravlja izvajalec javne službe, dostaviti izvajalcu javne službe istočasno kot uporabniku.
71. člen
Zaradi nadzora lastnosti odpadne vode, ki se odvaja v javno kanalizacijo, se opravljajo kontrolne analize odpadne vode.
Vzorec odpadne vode za kontrolno analizo se praviloma vzame v prisotnosti predstavnika uporabnika javne kanalizacije in predstavnika izvajalca javne službe. O odvzemu vzorca se napravi zapisnik.
Kadar se s kontrolno analizo ugotovi, da odpadna voda vsebuje škodljive snovi nad določenimi mejnimi koncentracijami, mora uporabnik javne kanalizacije takoj pristopiti k sanaciji razmer in izvajalcu javne službe povrniti morebitno nastalo škodo na objektih javne kanalizacije ter stroške kontrolne analize.
72. člen
Za ugotavljanje lastnosti odpadne vode je odločilna analiza reprezentativnega vzorca, za ugotavljanje mejnih koncentracij škodljivih snovi pa meje, določene v 67. členu, oziroma normativi, določeni v predpisih o emisijah snovi in toplote.
73. člen
V primeru večjih okvar na napravah posameznega uporabnika javne kanalizacije, ki bi lahko povzročile izpust odpadne vode, ki ne ustreza predpisom v javno kanalizacijo, se opravijo izredne analize odpadne vode na stroške uporabnika. V takih primerih se takoj obvesti inšpektorat za varstvo okolja.
74. člen
Uporabnik mora izpuščati odpadno vodo v javno kanalizacijo tako, da urna maksimalna obremenitev po posameznem parametru na presega onesnaženja povprečne dnevne vrednosti, kot tudi tako, da ne prihaja do hidravlične preobremenitve javne kanalizacije.
75. člen
(tehnične zahteve za postavitev merskega mesta)
Izvedba merskega mesta, parametri onesnaženosti ter obseg in metode izvajanja meritev morajo biti v skladu z veljavnimi zakoni, uredbami in pravilniki.
Merilno mesto mora biti dovolj veliko, dostopno in opremljeno tako, da je meritve mogoče izvajati tehnično ustrezno in brez nevarnosti za izvajalca meritev. Merilno mesto mora biti prilagojeno vrsti dejavnosti onesnaževalca. V primeru spremembe dejavnosti je treba ustrezno prilagoditi tudi merilno mesto.
Merilno mesto mora biti varno osvetljeno, tako da je delo možno tudi ponoči. Ker v kanalizacijskih napravah lahko nastajajo strupeni in zdravju škodljivi plini, je potrebno omogočiti neovirano (naravno ali prisilno) prezračevanje merilnega mesta in pri tem upoštevati ustrezne tehnične predpise in standarde.
Izvajalcu meritev in upravljavcu mora biti omogočen dostop do merilnega mesta.
V merskem koritu mora biti preprečen rinjeni in plavajoči transport snovi (pesek, krpe ipd.).
V primerni bližini merilnega mesta mora biti posebno varno mesto, prirejeno za postavitev avtomatskega vzorčevalnika za odpadno vodo, ki ga postavi izvajalec javne službe, kadar izvaja kontrolne in raziskovalne meritve na kanalizacijskem omrežju in za to potrebuje podatke z določenega merilnega mesta.
Gladine vode in oblika profila morajo ustrezati tipu merskega mesta.
Merjenja nivoja naj se izvaja na 3–4 vrednosti H(max) gorvodno od preliva.
Dotočno korito kanala naj bo daljše od 2 m oziroma 10H(max). Pri izdelavi korita je potrebna čim večja dimenzijska natančnost.
Dimenzije dotočnega in odtočnega kanala morajo biti izvedene tako, da je omogočen laminarni tok vode (npr. neovirano prelivanje pri merskih prelivih).
Padec korita naj omogoča minimalno hitrost pri srednjem dnevnem dotoku 0,4 m/s (samoizpiranje).
Širina dotočnega korita naj znaša vsaj 3 širine preliva, merjeno pri maksimalni višini.
Zaradi varnosti morajo biti vsi kovinski deli, ki so vgrajeni v merskem mestu in služijo dostopu, in varovalne ograje iz nerjavečega jekla ali iz drugega obstojnega materiala.
Merilni inštrumenti morajo biti montažni, da jih v primeru poškodbe lahko zamenjamo in po uporabi očistimo.
V javno kanalizacijo je dovoljeno odvajati odpadno vodo samo v primeru, da ta ne vpliva škodljivo na naprave za odvajanje in čiščenje odpadne vode in na njihovo delovanje. Poleg tega morajo ustrezati zahtevam, določenim v Odloku o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode na območju Občine Sodražica in ter zahtevam v tem pravilniku.
76. člen
(osnovni načini merjenja)
Merjenje količin in parametrov onesnaženosti odpadnih voda iz virov onesnaževanja se izvaja na stalnih merilnih mestih, nameščenih na vseh iztokih tehnoloških odpadnih voda pred vtokom v kanalizacijski sistem, na komunalnih čistilnih napravah, na vseh pomembnejših iztokih komunalnih voda v odvodnik ter na mestih, ki so pomembne za določitev parametrov na samem kanalskem omrežju. Glede na količino tehnoloških odpadnih voda in zmogljivosti čiščenja komunalne čistilne naprave so meritve lahko trajne ali občasne. V kanalizacijskih sistemih in na čistilnih napravah se lahko uporabljajo naslednji načini merjenja pretoka odpadne vode:
– odprt sistem, kjer je pretok funkcija globine vode, nagiba ter omočenega preseka v merilnem kanalu: Q = f (h, s, A). Odprt sistem merjenja uporabljamo v odprtem kanalu, kjer voda odteka gravitacijsko;
– zaprt sistem, kjer je pretok funkcija hitrosti vodnega toka in preseka cevi Q = f (v, A). Cev, v kateri teče vodni tok, je popolnoma zaprta in napolnjena z vodo. Zaprt sistem merjenja uporabljamo tam, kjer odpadno vodo črpamo po ceveh.
Merjenje s sledili:
Pretok izračunamo iz znane množine dodanega sledila. Za meritev s sledili mora uporabnik pripraviti poseben načrt izvajanja meritve. Merjenje pretoka s sledili se izvaja le v posebnih primerih (kalibracija merilnih korit, meritev dotoka na čistilne naprave).
Merjenja pretoka odpadne vode se morajo izvajati v skladu s standardi in tehničnimi predpisi.
77. člen
Odpadna voda, ki se odvaja v javno kanalizacijo, sme vsebovati škodljive snovi v mejnih koncentracijah, ki so navedene v 67. členu. Za snovi, katere niso navedene v 67. Členu, veljajo predpisi o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja.
Za dosego mejnih koncentracij se odpadne vode ne sme redčiti s čisto, hladilno ali drugo vodo.
Odpadna voda ne sme imeti izrazito neprijetnega vonja za okolico.
78. člen
Odpadna voda iz infekcijskih oddelkov zdravstvenih ustanov mora biti pred odvodom v javno kanalizacijo dezinficirana.
79. člen
(elektronske naprave, zajemanje in prenos podatkov)
Meritev je lahko:
– ultrazvočna,
– z vpihovanjem zraka in s posrednim merjenjem tlaka,
– z merjenjem globine vode z neposrednim merjenjem tlaka,
– s kombinacijo merjenja globine vode in hitrosti vodnega toka.
Upravljavec javne kanalizacije lahko na stroške uporabnika javne kanalizacije preveri ustreznost naprave.
80. člen
(prikazovanje, obdelava in prenos podatkov)
Merilna naprava mora biti izdelana tako, da je mogoče na enem ali na več prikazovalnikih neposredno odčitati:
– višino vodne gladine v merilni točki,
– vrednost pretoka, v predpisanih enotah,
– kumulativni pretok.
Možen mora biti kontinuiran zapis s predpisanimi enotami v pisni ali digitalni obliki.
Zapisovanje količin mora biti tako pogosto, da je s primerno natančnostjo mogoče izdelati dnevne in letne krivulje meritev.
81. člen
(merjenje količin v cevovodu)
Količina odpadne vode se določi na podlagi količin odvzete pitne vode iz javnega ali zasebnega vodovoda ter količin odvzete pitne vode iz drugih virov pitne ali tehnološke vode. Količina odpadne vode se lahko določi tudi na podlagi neposredne meritve odvedene vode v javno kanalizacijo na enega od predpisanih načinov iz tega pravilnika. Pavšalnih količin odpadnih vod ni dovoljeno določati. Količina padavinske vode se določi na podlagi meritve prispevnih tlakovanih površin in podatkov o izdatnosti padavin, kot je predpisano v državnih predpisih.
Merjenje količin in parametrov onesnaženosti odpadnih voda iz virov onesnaževanja se izvaja na stalnih merilnih mestih, nameščenih na vseh iztokih tehnoloških odpadnih voda pred vtokom v kanalizacijski sistem, na komunalnih čistilnih napravah, na vseh pomembnejših iztokih komunalnih voda v odvodnik ter na mestih, ki so pomembne za določitev parametrov na samem kanalskem omrežju. Glede na količino tehnoloških odpadnih voda in zmogljivosti čiščenja komunalne čistilne naprave so meritve lahko trajne ali občasne. V kanalizacijskih sistemih in na čistilnih napravah se lahko uporabljajo naslednji načini merjenja pretoka odpadne vode:
– merjenje v odprtem sistemu, kjer je pretok funkcija globine vode, nagiba ter omočenega preseka v merilnem kanalu: Q = f (h, s, A). Odprt sistem merjenja se uporablja v odprtem kanalu, kjer voda odteka gravitacijsko;
– merjenje v zaprtem sitemu, kjer je pretok funkcija hitrosti vodnega toka in preseka cevi Q = f (v, A). Cev, v kateri teče vodni tok, je popolnoma zaprta in napolnjena z vodo. Zaprt sistem merjenja se uporablja tam, kjer odpadno vodo črpamo po ceveh;
– merjenje s sledili, kjer se pretok izračuna iz znane množine dodanega sledila. Za meritev s sledili mora uporabnik pripraviti poseben načrt izvajanja meritve. Merjenje pretoka s sledili se izvaja le v posebnih primerih (kalibracija merilnih korit, meritev dotoka na čistilne naprave).
Merjenje pretoka odpadne vode se mora izvajati v skladu s standardi in tehničnimi predpisi. Merilno mesto mora biti dovolj veliko, dostopno in opremljeno tako, da je meritve mogoče izvajati tehnično ustrezno in brez nevarnosti za izvajalca meritev. Merilno mesto mora biti prilagojeno vrsti dejavnosti onesnaževalca. V primeru spremembe dejavnosti je treba ustrezno prilagoditi tudi merilno mesto. Izvajalcu meritev mora biti omogočen dostop do merilnega mesta. V merskem koritu mora biti preprečen rinjeni in plavajoči transport snovi (pesek, krpe ipd.). V primerni bližini merilnega mesta mora biti posebno varno mesto, prirejeno za postavitev avtomatskega vzorčevalnika za odpadno vodo, ki ga postavi izvajalec javne službe, kadar izvaja kontrolne in raziskovalne meritve na kanalizacijskem omrežju in za to potrebuje podatke z določenega merilnega mesta.
Merilno mesto mora biti varno osvetljeno, tako da je delo možno tudi ponoči. Ker v kanalizacijskih napravah lahko nastajajo strupeni in zdravju škodljivi plini, je potrebno omogočiti neovirano (naravno ali prisilno) prezračevanje merilnega mesta in pri tem upoštevati ustrezne tehnične predpise in standarde.
Meritev je lahko ultrazvočna, z vpihovanjem zraka in s posrednim merjenjem tlaka, z merjenjem globine vode z neposrednim merjenjem tlaka, s kombinacijo merjenja globine vode in hitrosti vodnega toka. Upravljavec javne kanalizacije lahko na stroške uporabnika javne kanalizacije preveri ustreznost naprave.
Merilna naprava mora biti izdelana tako, da je mogoče na enem ali na večjih prikazovalnikih neposredno odčitati višino vodne gladine v merilni točki, vrednost pretoka, v predpisanih enotah, ter kumulativni pretok. Možen mora biti kontinuiran zapis vrednosti pretoka, v predpisanih enotah na posebnem tiskalniku (registratorju), ali zapis na tiskalniku nadzornega sistema (računalnika). Zapisovanje količine pretoka mora biti tako pogosto, da je s primerno natančnostjo mogoče izdelati dnevne in letne krivulje pretoka.
Gladine vode in oblika profila morata ustrezati tipu merilnega mesta. Merjenje nivoja se izvaja na 3–4 vrednosti Hmax gor vodno od preliva. Dotočno korito mora biti daljše od 2 m oziroma 10 Hmax. Pri izdelavi korita je potrebna čim večja dimenzijska natančnost. Dimenzije dotočnega in odtočnega kanala morajo biti izvedene tako, da je omogočen neoviran tok vode (npr. neovirano prelivanje pri merskih prelivih). Padec korita mora omogočati najmanjšo hitrost pri srednjem dnevnem dotoku 0,4 m/s (samodejno izpiranje). Širina dotočnega korita mora znašati vsaj 3 širine preliva, merjeno pri največji višini. Zaradi varnosti morajo biti vsi kovinski deli, ki so vgrajeni v merilnem mestu in služijo dostopu, ter varovalne ograje iz nerjavečega jekla ali iz drugega obstojnega materiala. Merilni inštrumenti morajo biti montažni, da se v primeru poškodbe zamenjajo in po uporabi očistijo.
82. člen
(preizkušanje kanalizacije)
Preizkusi in presoje kanalizacijskega omrežja obsegajo preizkuse tesnosti cevovodov in revizijskih jaškov z vodo po standardu SIST EN 1610 – poglavje 10 ali DIN 4033, preizkuse tesnosti cevovodov in revizijskih jaškov z zrakom po standardu SIST EN 1610 – preizkusni postopek LC, preizkus infiltracije, preizkus s pregledom pohodnih kanalov, pregled s TV kamero, določitev sušnega odtoka, nadzor dotokov v sistem, nadzor nad kakovostjo, količino in pogostostjo emisij na izpustnih mestih v odvodnik, nadzor nad strupenostjo in eksplozivnostjo plinov (mešanic plinov z zrakom) v sistemu, nadzor nad dotokom na čistilno napravo. Izbira vrste preizkusov in presoj je odvisna od stanja in starosti kanalizacije. Preizkus tesnosti se opravi na vsakem novozgrajenem, rekonstruiranem ali obnovljenem kanalu. Po opravljenem preizkusu tesnosti se sestavi zapisnik, ki ga podpišeta nadzorni organ in vodja gradbišča. Zapisnik o uspešno opravljenem preizkusu tesnosti je sestavni del investicijsko-tehnične dokumentacije.
83. člen
(lastnosti komunalne odpadne vode)
Lastnosti industrijske odpadne vode, način meritve odvedenih količin in faktorja onesnaženosti ter ceno storitve opredelita izvajalec javne službe in uporabnik s posebno pogodbo. Kolikor pogodba ni sklenjena, lahko izvajalec javne službe onemogoči uporabniku odvajanje industrijske odpadne vode v javno kanalizacijo. Za uporabnike s komunalno odpadno vodo se neposredno uporabljata odlok in pravilnik in se zato pogodbe ne sklepajo.
Parametri onesnaženja odpadne vode morajo ustrezati določilom uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja, ki določa najvišje dopustne koncentracije snovi, ki jih je dovoljeno izpustiti v javno kanalizacijo. Za posamezne industrijske onesnaževalce veljajo določila posebnih panožnih uredb in pravilnikov. V primeru, da odpadne vode na uporabnikovem priključku ne ustrezajo navedenim zahtevam, mora uporabnik s predhodnim čiščenjem, s spremembo tehnologije ali z drugimi ukrepi doseči izpolnjevanje kriterijev za zadostitev najvišjih dopustnih koncentracij za izpust v javno kanalizacijo.
V javno kanalizacijo je dovoljeno odvajati odpadno vodo samo v primeru, da ta ne vpliva škodljivo na naprave za odvajanje in čiščenje odpadne vode in na njihovo delovanje. Odpadna voda, ki se odvaja v javno kanalizacijo, sme vsebovati škodljive snovi le v mejnih koncentracijah, navedenih v državnih predpisih o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo. Za ostale snovi veljajo predpisi o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja. Za dosego mejnih koncentracij se odpadne vode ne sme redčiti s čisto, hladilno ali drugo vodo. Odpadna voda ne sme imeti izrazito neprijetnega vonja za okolico. Odpadna voda iz infekcijskih oddelkov zdravstvenih ustanov mora biti pred odvodom v javno kanalizacijo dezinficirana.
84. člen
Ugotavljanje stopnje onesnaženosti odpadne vode
Za komunalne odpadne vode velja faktor onesnaženja f=1. Lastnosti industrijske odpadne vode se ugotavljajo z rednimi analizami vzorcev industrijske odpadne vode. Uporabniki javne kanalizacije, ki uporabljajo vodo pri opravljanju svoje dejavnosti v tehnološkem postopku ali uporabljajo večje količine čistilnih sredstev, odpadnih kuhinjskih olj in maščob ali drugih nevarnih snovi, morajo najmanj 1x letno izvajati preiskave fizikalnih, kemijskih ali bioloških lastnosti svojih industrijskih odpadnih voda. Ti uporabniki morajo en izvod vsake analize dostaviti izvajalcu javne službe v osmih dneh po prejemu rezultatov analiz. Analize morajo biti izvajane na kriterije, opisane v šestem odstavku tega člena, tako da se na podlagi njih lahko izračuna oziroma določi faktor onesnaženosti. Izračunani faktor služi izvajalcu javne službe za določitev cene storitve in velja najmanj pol leta oziroma do naslednje opravljene analize. Če uporabniki analiz industrijskih odpadnih vod ne izvedejo, mu upravljavec določi faktor onesnaženosti na podlagi izredne analize oziroma v višini najmanj 3-kratnika faktorja za komunalne odpadne vode.
Odvzem in analiziranje vzorcev lahko opravlja samo pravna ali fizična oseba, ki ima pooblastilo pristojnega ministrstva. Pooblaščena pravna ali fizična oseba mora vse rezultate analize industrijske odpadne vode, ki se izvajajo pri uporabnikih, ki odvajajo odpadne vode v javno kanalizacijo, s katero upravlja izvajalec javne službe, dostaviti izvajalcu javne službe istočasno kot uporabniku.
Pogostost ugotavljanja lastnosti industrijske odpadne vode se določa glede na letno porabo vode. Pri porabi vode večji od 4000 m3/leto se ugotavljajo lastnosti industrijske odpadne vode dvakrat letno, pri porabi, manjši od 4000 m3, pa enkrat letno. Upravljavec lahko na osnovi rezultatov analiz zaradi ugotovitve nejasnosti oziroma odprave nepravilnosti pri analiziranju vzorcev odredi zmanjšanje ali povečanje število ugotavljanj lastnosti industrijske odpadne vode pri posameznem onesnaževalcu.
Zaradi nadzora vsebnosti škodljivih snovi v industrijski odpadni vodi, ki se odvaja v javno kanalizacijo, izvajalec javne službe odvzema kontrolne analize odpadne vode. Vzorec odpadne vode za kontrolno analizo se praviloma vzame v prisotnosti predstavnika uporabnika javne kanalizacije in predstavnika izvajalca javne službe. O odvzemu vzorca se napravi zapisnik. Kadar se s kontrolno analizo ugotovi, da odpadna voda vsebuje škodljive snovi nad določenimi mejnimi koncentracijami, mora uporabnik javne kanalizacije takoj pristopiti k sanaciji razmer in izvajalcu javne službe povrniti morebitno nastalo škodo na objektih javne kanalizacije ter stroške kontrolne analize. Za ugotavljanje lastnosti odpadne vode je odločilna analiza reprezentativnega vzorca, za ugotavljanje mejnih koncentracij škodljivih snovi, pa meje, določene v predpisih o emisijah snovi in toplote.
V primeru večjih okvar na napravah posameznega uporabnika javne kanalizacije, ki bi lahko povzročile izpust odpadne vode, ki po predpisih ne sodi v javno kanalizacijo, se opravijo izredne analize odpadne vode na stroške uporabnika. V takih primerih se takoj obvesti inšpektorat za varstvo okolja.
Onesnaženost odpadne vode se ugotavlja po njenih fizikalnih, kemijskih in biokemijskih lastnostih. Onesnaženost odpadne vode, ki se odvajajo v javno kanalizacijo, se ugotavlja po naslednjih kriterijih:
– usedljivost (U) po Imhoffu v ml/l v 120 minutah,
– kemijska potreba po kisiku (KPK) s K-bikromatom (K2 Cr2 O7),
– strupenost (S) za bakterije kot faktor potrebne razredčenosti odpadne vode, da ta ne delujejo več zaviralno na razvoj bakterij,
– vsebnost težkih kovin (K) in drugih snovi, ki presegajo mejne vrednosti v državnih predpisih o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo.
Pri uporabnikih javne kanalizacije, ki uporabljajo vodo pri opravljanju gospodarske dejavnosti, se ugotavlja faktor onesnaženosti industrijske odpadne vode. Faktor onesnaženosti (F) je razmerje med onesnaženostjo odpadne vode (i) uporabnika in onesnaženostjo komunalne odpadne vode (f).
Faktor onesnaženosti je eno od meril za določitev prispevka za čiščenje odpadne vode.
Za izračun faktorja onesnaženosti se uporablja naslednja formula:
F = 0,40 x Ui/ Uf + 0,60 x KPKi/ KPKf+ 0,15 x Si/Sf + 0,15x Ki/ Kf.
V formuli uporabljeni izrazi pomenijo:
– F = faktor onesnaženosti
– Ui = usedljivost industrijske odpadne vode po Imhoffu v 120 minutah
– Uf = usedljivost komunalne odpadne vode po Imhoffu v 120 minutah, ki je določena kot konstanta 5 ml/l
– KPKi = izmerjena kemijska potreba po kisiku izmerjene odpadne vode s K-bikarbonatom
– KPKf = kemijska potreba po kisiku komunalne odpadne vode s K-bikromatom, ki je določena kot konstanta 250 mg O2/l
– Si = strupenost industrijske odpadne vode kot faktor razredčenosti, da odpadna voda ne deluje več zaviralno za razvoj bakterij (test po Offhausovi metodi)
– Sf = strupenost komunalne odpadne vode kot faktor razredčenosti, da odpadna voda ne deluje več zaviralno za razvoj bakterij (test po Offhausovi metodi)
– Ki = vsebnost težkih kovin in snovi, ki presegajo mejne vrednosti določene v državnih predpisih o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo
– Kf = mejne koncentracije težkih kovin in snovi, ki so določene v državnih predpisih o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo.
Kadar je onesnaženost odpadne vode (i) po posameznih kriterijih manjša, kot je določena za komunalno odpadno vodo (f), se v števcu uporabi konstanta, določena za komunalno odpadno vodo. Kriterija S in K se prištevata samo, kadar je količnik ulomka večji od ena. Za izračun faktorja onesnaženosti se uporabljajo podatki iz analiz reprezentativnih vzorcev. Za kontrolno analizo se lahko uporabi tudi trenutni vzorec, vendar se faktor onesnaženosti uporabi samo za mesec, v katerem je bil vzorec odvzet. Kadar se faktor ugotovi z analizo reprezentativnega vzorca, se tako izračunan faktor onesnaženosti uporablja do naslednjega rednega odvzema takega vzorca. Podatki iz kontrolne analize se uporabijo samo, če so ugotovljene koncentracije višje kot pri analizi reprezentativnega vzorca. Faktor onesnaženosti se uporablja za izračun cene za čiščenje industrijske odpadne vode.
Pri določanju količin odpadne vode, mejnih koncentracij škodljivih snovi ali potrebnih učinkov predčiščenja lahko izvajalec javne službe za določenega uporabnika predpiše namesto najvišjih dopustnih koncentracij škodljivih snovi najvišjo dovoljeno dnevno količino onesnaženja, strožje pogoje, kot so predpisani, ter določi izjemne pogoje za izpuščanje odpadnih voda v skladu s predpisi.
9. ZAGOTAVLJANJE OBRATOVANJA, VZDRŽEVANJA IN NADZORA JAVNE IN NOTRANJE KANALIZACIJE
85. člen
Obnova kanalizacijskih vodov predstavlja redno in investicijsko vzdrževanje.
Pred začetkom obnove mora biti izdelana ocena stanja, ki naj vsebuje:
– ugotovitve poškodb in pomanjkljivosti (na podlagi pregleda s TV kamero, meritev pretokov in preskusov tesnosti, evidence popravil, evidence motenj kot so preplavitve, zamašitve, porušitve, posedanja itd.),
– analizo vzrokov za ugotovljene poškodbe in pomanjkljivosti,
– hidravlično presojo dimenzij in padcev,
– stanje obremenitev in obstoječih pogojev vgradnje,
– analizo lastnosti odpadne vode,
– določitev stopnje ogroženosti okolja (podtalnice, vodotokov, objektov v bližini),
– določitev stopnje ogroženosti kanala glede na druge inštalacije,
– pričakovane spremembe prostorskega urejanja,
– omejitve pri možnih gradbenih posegih (promet, dostopnost do objektov),
– oceno stroškov.
Na podlagi ocene stanja in določitve ciljev in prioritet se izbere postopek obnove. Po potrebi se mora za obnovo izdelati projekt oziroma elaborat. Vsebovati mora tudi parametre, ki jih je po opravljeni obnovi možno kontrolirati. Upoštevati se morajo določila standarda EN 752-5 in po potrebi v dodatku A k temu standardu naveden standard držav članic Evropske unije.
86. člen
(dostopanje do kanalizacije)
Upravljavec javen kanalizacije ima po predhodnem obvestilu lastnika zemljišča ob vsakem času pravico dostopa do vseh javnih kanalizacijskih objektov in naprav zaradi njihovega vzdrževanja, meritev ali snemanj, zaznamovanj in drugih dejavnosti. Pri tem mora skrbeti, da lastniku ne povzroča škode. Če škoda nastane, jo mora oceniti in lastniku zemljišča izplačati odškodnino.
87. člen
(škodni primeri)
Vsakdo, ki namenoma ali iz malomarnosti povzroči materialno škodo na kanalizacijskem omrežju, objektih in napravah oziroma povzroči škodo zaradi škodljivosti in neustreznosti odpadnih voda, mora to škodo izvajalcu povrniti na podlagi cenitve.
Vsakemu, ki mu zaradi malomarnosti upravljavec javen kanalizacije povzroči škodo, mora upravljavec javen kanalizacije škodo povrniti na podlagi cenitve.
88. člen
(vzdrževanje kanalizacije)
Upravljavec javen kanalizacije mora skrbeti za nemoteno obratovanje, vzdrževanje ter nadzor delovanja in uporabe javne kanalizacije. O obratovanju, vzdrževanju in nadzoru objektov javne kanalizacije mora voditi predpisane evidence. Pri vzdrževanju javne kanalizacije mora upravljavec javen kanalizacije zagotavljati tekoči nadzor stanja na objektih javne in interne kanalizacije, ki obsega sistematične letne preglede revizijskih jaškov, kontrolo iztokov in priključkov, zasledovanje in analiziranje podatkov iz kontrolnih instrumentov ter zbiranje predlogov in pripomb uporabnikov javne kanalizacije, sistematično čiščenje in vzdrževanje objektov javne kanalizacije, letno deratizacijo ter čiščenje in popravilo javne kanalizacije.
Izvajalec javne službe mora redno, najmanj enkrat na tri leta, prazniti greznično blato in mulje iz usedalnikov greznic uporabnikov oziroma malih čistilnih naprav uporabnikov in jih ustrezno očistiti v ČN.
Izvajalec javne službe mora redno odvažati komunalno odpadno vodo iz nepretočnih greznic uporabnikov na ustrezno čiščenje v ČN.
Izvajalec javne službe mora izvajati meritve ali podajati oceno delovanja MČN uporabnikov ter voditi predpisane evidence.
Za redno obratovanje in vzdrževanje črpališč in ČN mora upravljavec javen kanalizacije sprejeti poslovnik o obratovanju za posamezen objekt, za druge objekte pa letni plan vzdrževanja.
Uporabnik mora skrbeti za nemoteno obratovanje, vzdrževanje ter nadzor delovanja in uporabe zasebne kanalizacije in kanalizacijskega priključka. Pri vzdrževanju zasebne kanalizacije in kanalizacijskega priključka mora uporabnik zagotavljati tekoči nadzor stanja, ki obsega občasne preglede revizijskih jaškov, čiščenje priključnih cevi ter popravilo in obnavljanje kanalizacijskega priključka in zasebne kanalizacije.
Uporabnik mora vzdrževati objekte za čiščenje komunalne odpadne vode ter dopustiti izvajalcu javne službe praznjenje, odvoz in čiščenje blata in gošč iz usedalnikov pretočnih greznic in MČN ter redno odvažanje komunalne odpadne vode iz nepretočnih greznic. Opravljene storitve mora izvajalcu javne službe plačati po veljavni tarifi.
Kataster javne kanalizacije se mora izvajati po predpisu o katastru gospodarske javne infrastrukture.
Deratizacija se mora opravljati na objektih čistilnih naprav dvakrat letno, na kanalizacijskem omrežju pa enkrat letno v skladu s predpisi o deratizaciji.
10. PREDAJA KANALIZACIJE
89. člen
(nadzor)
Nadzor nad gradnjo kanalizacije ali kanalizacijskega priključka izvaja v okviru gradnje nadzornik investitorja. Upravljavec kanalizacije lahko izvaja dodatni nadzor.
90. člen
(tehnični pregled)
Tehnični pregled v smislu teh določil je preverjanje izpolnitve zahtev upravljavca, danih s soglasji in pogoji na podlagi tega pravilnika in ga opravi pooblaščeni predstavnik na ogledu, razpisanem s strani upravnega organa.
91. člen
(predaja javne kanalizacije občini in izvajalcu javne službe)
Investitor gradnje kanalizacije, ki ima značaj javne kanalizacije, mora le-to predati v lastništvo občine. Občina preda to kanalizacijo v najem upravljavec javen kanalizacije. Ob primopredaji, o kateri se sestavi zapisnik oziroma dogovor, mora investitor izročiti občini oziroma izvajalcu javne službe naslednjo dokumentacijo:
– projekt z izdanim ustreznim upravnim dovoljenjem,
– geodetski načrt, projekt izvedenih del, navodila za obratovanje in vzdrževanje,
– poročilo o preskusu tesnosti,
– uporabno dovoljenje,
– evidence, računovodske in knjigovodske evidence, listine o lastništvu in ostale zahtevane poslovne podatke,
– poročilo o snemanju kanalizacije z video kamero.
Na podlagi zapisnika o prevzemu kanalizacije upravljavec javen kanalizacije le-to vnese v kataster komunalne infrastrukture.
92. člen
(predaja kanalizacije v upravljanje izvajalcu javne službe)
V primeru, da gre za prevzem v upravljanje javne kanalizacije, ki jo je do tedaj upravljala krajevna skupnost, vaški odbor ali druge pravne ali fizične osebe, ki ni bil organiziran po veljavnih predpisih v smislu ustrezne lokalne javne službe za odvajanje in čiščenje odpadne in padavinske vode, so dovoljena odstopanja od zahtev. V tem primeru mora imeti javna kanalizacija, ki se predaja, vsaj:
1. izdelan grafični prikaz javne kanalizacije v merilu najmanj 1:1000,
2. izdelano hidravlično in sanitarno-tehnično analizo obstoječega stanja s predlogi morebitnih nujnih kratkoročnih ukrepov,
3. predlog sanacijskih ukrepov in oceno potrebnih vlaganj (sanacijski program),
4. izdelano strokovno mnenje o splošnem stanju javne kanalizacije v smislu zadovoljevanja zahtev odloka o odvajanju in čiščenju odpadnih komunalne in padavinske vode ter drugih veljavnih standardov in normativov za kanalizacijska omrežja za odvajanje in čiščenje odpadne komunalne in padavinske vode,
5. izdelano strokovno mnenje o vključevanju javne kanalizacije v kratkoročni koncept odvajanja in čiščenja odpadne komunalne in padavinske vode,
6. knjigovodske podatke za posamezne vrste objektov, če pa teh ni, pa je potrebno pridobiti ustrezne vrednostne podatke s pomočjo pooblaščenega cenilca,
7. knjigovodska vrednost prevzete infrastrukture.
11. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
93. člen
Uporabniki javne kanalizacije, ki morajo v skladu z Odlokom o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode na območju Občine Sodražica zgraditi naprave za predčiščenje odpadne vode, lovilce olj in maščob ter kontrolne jaške, morajo to storiti najkasneje v roku dveh let po uveljavitvi tega pravilnika.
94. člen
Lastniki pretočnih greznic morajo le-te preurediti v skladu s pravilniki in standardi v nepropustne ali zgraditi malo čistilno napravo v rokih, navedenih v veljavnem Odloku o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode na območju Občine Sodražica.
95. člen
Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 354-11/13
Sodražica, dne 23. maja 2013
Župan
Občine Sodražica
Blaž Milavec l.r.