Uradni list

Številka 32
Uradni list RS, št. 32/1991 z dne 24. 12. 1991
Uradni list

Uradni list RS, št. 32/1991 z dne 24. 12. 1991

Kazalo

1337. Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo, stran 1332.

Na podlagi petega odstavka 85. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list Republike Slovenije, št. 27/91-I) izdaja minister za pravosodje in upravo
NAVODILO
za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo
UVODNA DOLOČBA
1. člen
To navodilo ureja poslovanje upravnih organov na prvi stopnji z zahtevami vloženimi na podlagi zakona o denacionalizaciji (Uradni list Republike Slovenije, št. 27/91-I, v nadaljnjem besedilu: zakon).
ZAHTEVE ZA DENACIONALIZACIJO
2. člen
Predstojnik upravnega organa določi delavca za sprejem vlog, ki se nanašajo na denacionalizacijo.
Delavec, ki je določen za sprejem vlog oziroma zahtev za denacionalizacijo ravna z njimi v skladu s pravilnikom o pisarniškem poslovanju (Uradni list SRS, št. 44/88 in 1/89) in tem navodilom.
3. člen
Vloge za denacionalizacijo (zahteve) delavec evidentira in označi z naslednjimi klasifikacijskimi znaki:
– zahteve, ki se nanašajo na vrnitev kmetijskih zemljišč, kmetijskih gospodarstev in gozdov (27. člen zakona), z znakom št. 321;
– zahteve, ki se nanašajo na stanovanjske hiše, stanovanja (29. člen zakona), z znakom št. 362;
– zahteve, ki se nanašajo na poslovne stavbe in poslovne prostore (30. člen zakona), z znakom št. 363;
– zahteve, ki se nanašajo na stavbna zemljišča (32. člen zakona), z znakom št. 351;
– zahteve, ki se nanašajo na podjetja in na kapitalske deleže osebnih ali kapitalskih družb (34. in 37. člen zakona), z znakom št. 301;
– zahteve, ki se nanašajo na premičnine, ki so predmeti kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti (1. in 2. odst. 17. člena zakona), z znakom št. 712;
– zahteve, ki se nanašajo na premičnine večje vrednosti, predmete ali skupine predmetov osebne rabe upravičencev oziroma predmete posebne priljubljenosti upravičencev ali njihovih pravnih naslednikov (4. odst. 17. člena zakona), z znakom št. 712;
– zahteve, ki se nanašajo na nepremičnine ali premičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturno dediščino (3. odst. 18. člena zakona), z znakom št. 617;
– zahteve, ki se nanašajo na nepremičnine ali premičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za naravno dediščino (3. odst. 18. člena zakona), z znakom št. 616;
– zahteve, ki se nanašajo na vračanje premoženja bank (4. tč. 54. člena zakona), z znakom št. 434;
– zahteve, ki se nanašajo na vračanje premoženja zavarovalnic in drugih finančnih organizacij (4. točka. 54. člena zakona), z znakom št. 435.
4. člen
Delavec pošlje pismeno zahtevo za denacionalizacijo, potem, ko je evidentirana, nemudoma predstojniku pristojnega upravnega organa oziroma osebi, ki jo je pooblastil predstojnik.
Če ima več upravnih organov skupno vložišče, pošlje delavec zahtevo za denacionalizacijo organu, na katerega je vloga naslovljena.
5. člen
Predstojnik upravnega organa oziroma pooblaščena oseba poskrbi, da se zahteva posreduje strokovnemu delavcu ali članu komisije, ki sta pooblaščena za vodenje postopka (55. člen zakona).
Strokovni delavec oziroma član komisije mora za vodenje postopka denacionalizacije na prvi stopnji izpolnjevati pogoje iz odredbe o strokovni izobrazbi, ki jo morajo imeti delavci za opravljanje dejanj v upravnem postopku (Uradni list SRS, št. 14/88), po kateri mora imeti najmanj višjo strokovno izobrazbo VI/1 stopnje pravne oziroma upravne smeri.
6. člen
Postopek za denacionalizacijo se začne na podlagi zahteve upravičenca ali pravnega naslednika. Predlog za uvedbo postopka o denacionalizaciji lahko poda tudi zavezanec, če izkaže pravni interes. Če upravni organ uvede postopek na predlog zavezanca, se šteje, da je postopek uveden po uradni dolžnosti.
V primeru uvedbe postopka na podlagi predloga zavezanca mora pristojni upravni organ nemudoma obvestiti upravičenca ali njegovega pravnega naslednika.
PRISTOJNOST
7. člen
Strokovni delavec ali član komisije (v nadaljnjem besedilu: strokovni delavec) po prejemu zahteve preveri ali je upravni organ stvarno in krajevno pristojen za reševanje zahteve.
8. člen
Stvarno pristojnost v postopku denacionalizacije določa 54. člen zakona.
Za odločanje o premičnih stvareh iz 4. odstavka 17. člena zakona, ki so bile samostojni predmet podržavljenja, se stvarna pristojnost določi po naravi stvari oziroma po 20. členu ZUP.
Strokovni delavec ugotovi krajevno pristojnost po drugem odstavku 17. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ št. 47/86 – prečiščeno besedilo v nadaljnjem besedilu: ZUP).
Ob upoštevanju 22. člena ZUP, se krajevna pristojnost, glede na vrsto premoženja, katerega vrnitev se zahteva, določa:
1. v zahtevkih, ki se tičejo kmetijskih in stavbnih zemljišč ter gozdov – po kraju kjer nepremičnina leži;
2. v zahtevkih, ki se tičejo stanovanjskih hiš, stanovanj, poslovnih stavb in poslovnih prostorov – po kraju, kjer nepremičnina leži;
3. v zahtevkih, ki se tičejo zasebnih gospodarskih podjetij, ter kapitalskih deležev osebnih ali kapitalskih družb – po sedežu zavezanca;
4. v zahtevkih, ki se tičejo nepremičnin, ki jih fizično ni več – po kraju, kjer je nepremičnina ležala ob podržavljenju;
5. v zahtevkih, ki se tičejo samo premičnin iz 4. odstavka 17. člena zakona – po sedežu ali stalnem prebivališču zavezanca.
V zahtevkih, iz katerih se ne da ugotoviti krajevne pristojnosti, se pristojnost določi po sedežu organa, čigar akt je bil podlaga za podržavljanje.
9. člen
Če bi bilo hkrati krajevno pristojnih dvoje ali več upravnih organov v različnih občinah, je pristojen tisti organ, ki je prvi uvedel postopek, krajevno pristojni organi pa se lahko sporazumejo, kateri od njih bo vodil postopek za denacionalizacijo (1. odstavka 23. člena ZUP).
O tem, da je uvedel postopek, obvesti organ, ostale krajevno pristojne organe.
10. člen
Če več upravičencev vloži zahteve, katerih pravice se nanašajo na isto podržavljeno premoženje, lahko upravni organ uvede in vodi en sam postopek o tistih zahtevah, za katere je stvarno pristojen.
Upravni organ uvede postopek samo o tistih zahtevkih iz zahteve, za katere je stvarno in krajevno pristojen. Zahtevke, za katere upravni organ ni stvarno pristojen, z zahtevo pošlje nemudoma pristojnim upravnim organom oziroma sodišču s sporočilom o tem, katere zahtevke bo reševal sam.
O tem, da bo uvedel postopek samo o določenih zahtevkih, ostale pa poslal pristojnim organom, obvesti vlagatelja zahteve.
11. člen
Priglasitve pravic upravičencev do gozdov, kmetijskih zemljišč in drugih nepremičnin, vložene na podlagi okrožnice številka 322-01-67/90-IV, z dne 11. 7. 1990 Republiškega sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije, ki se je nanašala na izvajanje zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 26/90 in 2/91), ne štejejo za zahteve v smislu zakona o denacionalizaciji.
Upravni organi so dolžni po uveljavitvi zakona, nemudoma vrniti vlagateljem priglasitve z dokumentacijo, z obvestilom, da lahko v roku iz 64. člena zakona vložijo zahtevo za denacionalizacijo. Istočasno jih obvestijo o tem, katere podatke mora vsebovati zahteva in pri katerem organu jo lahko vložijo.
12. člen
Za zahteve, ki so se smiselno nanašale na vrnitev podržavljenega premoženja in so bile poslane pristojnim upravnim organom pred uveljavitvijo zakona, se šteje, da so vložene na dan uveljavitve zakona, če so popolne po določbah ZUP in zakona.
Če zahteve niso popolne, so upravni organi dolžni vlagatelje obvestiti o tem, kaj morajo storiti, da se pomanjkljivosti odpravijo in jim določiti rok, ki ne sme biti krajši od 30 dni. Za te zahteve se šteje, da so vložene tisti dan, ko so bile pomanjkljivosti v celoti odpravljene.
Določbi prejšnjih dveh odstavkov ne veljata za vloge, s katerimi so stranke vložile predlog za obnovo postopka iz razlogov 2., 3. in 5. točke 249. člena ZUP, zahtevale razveljavitev in spremembo pravnomočne odločbe (265. člen ZUP) ali predlagale izrek odločbe za nično (267. člen ZUP).
RAVNANJE Z ZAHTEVAMI NA PRVI STOPNJI
13. člen
Strokovni delavec preveri, če zahteva za denacionalizacijo vsebuje podatke iz 62. in 86. člena zakona in sicer:
1. o vlagatelju – upravičencu;
2. o zavezancu;
3. o pravnem temelju podržavljenja;
4. o pravnem temelju pravice do vrnitve;
5. o premoženju, ki se vrača;
6. o obliki vračanja premoženja.
14. člen
Strokovni delavec preveri, če so v zahtevi o vlagatelju – upravičencu zlasti naslednji podatki:
a) za fizične osebe:
– ime in priimek vlagatelja – upravičenca;
– rojstni podatki in stalno prebivališče;
– enotna matična številka občana;
– ime in priimek ter sedež pooblaščenca, če vlagatelj nima stalnega prebivališča na območju Republike Slovenije.
b) za pravne osebe:
– ime in sedež pravne osebe;
– ime in priimek odgovorne osebe.
15. člen
Če zahtevo vlaga pravni naslednik, strokovni delavec preveri ali so v zahtevi navedeni podatki kot so: datum smrti upravičenca (izpisek iz mrliške matične knjige ali akt o razglasitvi pogrešanca za mrtvega), zadnje stalno prebivališče upravičenca in verjetno izkazano pravno nasledstvo.
Za pravno nasledstvo se šteje, da je verjetno izkazano, če vlagatelj zahteve to izkaže z listino, iz katere izhaja, da je bil že določen za dediča ali, da izkaže sorodstveno razmerje do upravičenca – prejšnjega lastnika premoženja.
16. člen
Strokovni delavec preveri, če zahteva o zavezancu vsebuje podatke o firmi, imenu in sedežu podjetja ter matično številko (če zavezanec ni družbenopolitična skupnost), oziroma drugačna označitev zavezanca.
17. člen
Strokovni delavec preveri ali zahteva vsebuje podatke o premoženju, zlasti pa:
a) Vrsta premoženja:
– premične stvari;
– kmetijska zemljišča;
– gozdovi;
– stavbna zemljišča;
– stanovanjske hiše;
– stanovanja;
– poslovni prostori;
– podjetja;
– kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb (navedba vrste družbe – javna trgovinska družba, komanditna družba, tiha družba, delniška družba in družba z omejeno odgovornostjo), ter delež premoženja upravičenca v taki družbi.
b) Podatke o firmi in sedežu podjetja oziroma osebne ali kapitalske družbe, s podatki o bilanci stanja ob podržavljenju.
c) Morebitne podatke o tem, na območju katere občine se nahaja premoženje in kdo z njim razpolaga.
18. člen
V zahtevi mora biti naveden predpis oziroma način iz 3. ali 4. člena zakona, po katerem je bilo premoženje podržavljeno.
19. člen
Zahtevi za denacionalizacijo mora vlagatelj – upravičenec priložiti naslednje priloge:
a) upravni ali drugi akt, ki je bil podlaga za podržavljenje premoženja ali navedbo uradnega glasila, v katerem je bil objavljen akt na podlagi katerega je bilo premoženje podržavljeno;
b) potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu;
c) pooblastilo osebe, ki bo zastopala interese vlagatelja, če ta nima stalnega prebivališča na območju Republike Slovenije;
d) dokazilo o pravnem razmerju do upravičenca ali morebitni akt o dedovanju po upravičencu, če zahtevo vlaga pravni naslednik upravičenca.
20. člen
Če se zahteva nanaša na vračanje nepremičnin, se priloži tudi zemljiškoknjižni izpisek z vsemi vpisi in izbrisi v zemljiškoknjižnih vložkih, v katerih so bile vpisane podržavljene nepremičnine, od 15. 5. 1945 dalje do dneva vložitve zahtevka, ali overjeno fotokopijo zemljiškoknjižnega vložka s temi podatki.
Prav tako se priloži zemljiškokatastrske podatke o legi, površini in vrsti rabe parcel po stanju v času podržavljenja.
21. člen
Strokovni delavec preizkusi ali je upravičenec v zahtevi za denacionalizacijo predlagal eno izmed naslednjih oblik vračanja:
– vrnitev stvari ali podjetja v last in posest;
– vrnitev lastninske pravice na stvareh ali podjetju;
– vrnitev lastninskega deleža na stvareh ali podjetju;
– vrnitev nadomestne nepremičnine;
– odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada, delnic v lasti Republike Slovenije, priznanic Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ali v denarju;
– vrnitev podjetja v last in posest in plačilo odškodnine.
22. člen
Strokovni delavec najprej preizkusi ali je zahteva za denacionalizacijo:
– popolna v smislu 67. člena ZUP, 62. člena zakona in tega navodila;
– ali je pravočasna;
– ali jo je vložila upravičena oseba;
– ali ima pravno podlago za vračanje premoženja v zakonu.
23. člen
Upravni organ prve stopnje pošlje zahtevek iz vloge zavezancu ali osebi, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (49. člen ZUP), da se opredelijo o zahtevi upravičenca.
Zahtevek se osebam iz prejšnjega odstavka vroči z osebno vročitvijo.
24. člen
Če strokovni delavec ugotovi, da zahteva ni popolna, nemudoma pozove upravičenca, da v določenem roku odpravi pomanjkljivosti.
Če ne obstajajo listine, ki bi jih moral priložiti upravičenec, organ prve stopnje po uradni dolžnosti zahteva od zavezanca ali tretjih oseb dokazila o verjetnosti obstoja pravice.
Če upravičenec ne more priložiti listin, ker so te pri zavezancu ali upravljalcu, ki je državni organ, jih organ prve stopnje pridobi po uradni dolžnosti.
Če so listine pri zavezancu ali upravljalcu, ki ni državni organ, ravna organ prve stopnje po določbi 169. Člena ZUP.
Če upravičenec ne more predložiti listin, ker jih ni več, mora upravičenec sam z drugimi dokaznimi sredstvi dokazati verjetnost obstoja pravice.
Upravni organ prve stopnje po uradni dolžnosti zahteva izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu, če upravičenec ni priložil potrdila o vpisu v evidenco o državljanstvu (3. odst. 63. člena zakona).
25. člen
Upravni organ s sklepom zavrže zahtevo za denacionalizacijo, po določbah 66., 68. in 125. člena ZUP, zlasti pa:
– če je zahteva za denacionalizacijo prepozna;
– če je zahtevo vložila oseba, ki ni upravičenec iz 3. in 4. člena zakona oziroma njen pravni naslednik;
– če zahteva za denacionalizacijo nima podlage v 3. ali 4. členu zakona;
– če ni verjetno izkazano pravno nasledstvo;
– če vlagatelj zahteve ni upravičenec po določbah od 9. do 14. člena zakona oziroma ni upravičen za uveljavljanje pravic iz tega zakona (1. odst. 15. člena zakona).
RAVNANJE V POSEBNEM UGOTOVITVENEM POSTOPKU
26. člen
Posebni ugotovitveni postopek se izvede glede na naravo stvari v skladu z določbami 142. in 143. člena ZUP.
Če upravni organ naleti na predhodno vprašanje, postopa v skladu z določbami od 144. do 148. člena ZUP.
27. člen
Po končanem posebnem ugotovitvenem postopku komisija pripravi poročilo, o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve.
Poročilo vsebuje podatke od 13. do 19. člena tega navodila ter odvisno od vrste premoženja, ki se vrača, podatke o:
– vrednosti stanovanja, stanovanjske hiše, poslovnega prostora ali poslovne stavbe ugotovljene na podlagi pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (Uradni list SRS, št. 25/81);
– vrednosti kmetijskega zemljišča, gozda in zemljišča uporabljenega za gradnjo, na podlagi predpisa, ki ga izda Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije (3. odstavka 44. člena zakona);
– vrednosti stvari, ki so kulturni spomenik ali naravna znamenitost, določene na podlagi pravilnika, ki ga predpiše minister za kulturo (4. odstavka 85. člena zakona);
– valorizirani vrednosti podržavljenega podjetja, upoštevajoč povprečno povečanje dolarskih cen, ki ga določi minister za finance (5. odstavka 44. člena zakona);
– vrednosti premoženja ugotovljenega na podlagi navodila, ki ga izda minister za industrijo in gradbeništvo (1. odstavka 85. člena zakona);
– morebitnih začasnih odredbah.
Poročilo se vroči strankam z osebno vročitvijo. Stranke lahko v 15 dneh po prejemu poročila predlagajo spremembe oziroma dopolnitve ugotovitvenega postopka ali poročila. Na podlagi danih predlogov lahko komisija ugotovitveni postopek oziroma poročilo dopolni ali pa se predlogi upoštevajo ob izdaji odločbe o denacionalizaciji.
PORAVNAVA
28. člen
Med postopkom strokovni delavec opozori stranke na možnost, da zavezanec in upravičenec lahko do konca postopka na prvi stopnji skleneta poravnavo o premoženju oziroma delu premoženja, ki je predmet denacionalizacije (69. člen zakona).
Poravnava mora biti vselej jasna in določna, da jo bo možno izvršiti in ne sme biti v nasprotju s prisilni določbami zakona. Na to mora strokovni delavec paziti po uradni dolžnosti. V nasprotnem primeru takšna poravnava ne more biti podlaga za izdajo odločbe o denacionalizaciji.
SKRAJŠANI POSTOPEK
29. člen
Upravni organi lahko odločajo v skrajšanem postopku, če so izpolnjeni pogoji iz 141. člena ZUP.
V postopku iz predhodnega odstavka se lahko obravnavajo zlasti zahteve, ki se nanašajo na vračanje stavbnih zemljišč (31. in 32. člen zakona), praznih stanovanjskih hiš in stanovanj, če se vračajo v last in posest (29. člen zakona) in je zavezanec občina, ter v drugih primerih, ko je zavezanec družbenopolitična skupnost.
Upravni organi lahko v skrajšanem postopku odločajo, če so priloženi listinski dokazi, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka ali če zavezanec in upravičenec zahtevi priložita sporazum, s katerim soglaša pristojni javni pravobranilec, če je zavezanec družbenopolitična skupnost ali, če je v postopku sklenjena poravnava.
ZAČASNE ODREDBE
30. člen
Organ prve stopnje lahko zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim se odredi:
– da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami;
– da se začasno prepove delno oziroma popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij oziroma drugih gospodarskih subjektov;
– da se odredi prenos nepremičnine v začasno uporabo upravičencu, če je dejanska in pravna podlaga njegove zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana (68. člen zakona).
Organ prve stopnje lahko izda tudi začasne odredbe po 289. in 292. členu ZUP.
ODLOČBA O DENACIONALIZACIJI
31. člen
Odločbo o denacionalizaciji izda predstojnik upravnega organa. Odločba je lahko izdana tudi kot delna, dopolnilna ali začasna odločba.
Kadar upravni organ odloča o več zahtevkih upravičenca, pa je o nekaterih možna takojšnja odločitev, izda posebno (delno) odločbo s, katero odloči o tistih zahtevkih, ki so zreli za odločitev.
Delno odločbo izda upravni organ zlasti v primerih kadar stanje zadeve kaže na to, da bo vodenje postopka za odločitev o celotnem zahtevku trajalo nesorazmerno daljši čas v razmerju do delne odločitve o zahtevi po posameznih točkah v smislu 215. ZUP.
Odločba o denacionalizaciji mora po vsebini in obliki ustrezati določbam od 206. do 211. člena ZUP.
32. člen
Pristojni upravni organ z odločbo o denacionalizaciji odloči o zahtevku oziroma pravici z navedbo:
– upravičenca ali upravičencev, ki se jim vračajo stvari oziroma podjetje;
– zavezanca za vrnitev stvari oziroma podjetja;
– premoženja, ki se vrača;
– oblike vračanja premoženja;
– roka izvršitve odločbe o denacionalizaciji;
– morebitnih odredb o bremenih;
– da je odločba podlaga za zemljiškoknjižni vpis oziroma vpis v sodni register podjetij po uradni dolžnosti;
– koga bremenijo morebitni stroški postopka.
33. člen
Odločba o denacionalizaciji se glasi na ime upravičenca – prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja.
Če lastnik podržavljenega premoženja ni upravičenec (12. člen zakona), se odločba o denacionalizaciji glasi na osebo, ki je po zakonu upravičenec do denacionalizacije.
Če je oseba iz prvega ali drugega odstavka tega člena umrla ali je razglašena za mrtvo, se denacionalizirano premoženje da v začasno upravljanje enemu izmed pravnih naslednikov, če ostali upravičenci s tem soglašajo ali skrbniku za posebne primere (3. odstavka 67. člena zakona).
34. člen
Odvisno od vrste zahtevka morajo biti v izreku odločbe navedeni naslednji podatki:
I. O upravičencu:
– ime in priimek oziroma firma sedež in ime odgovorne osebe, če je upravičenec pravna oseba;
– datum rojstva, datum smrti in zadnje prebivališče, če je prejšnji lastnik umrl;
– enotna matična številka občana;
– državljanstvo upravičenca;
– navedba pravnega razmerja do prejšnjega lastnika, če se premoženje vrača pravnemu nasledniku, v smislu 2. odst. 67. člena zakona.
II. O zavezancu:
– firma, ime in sedež ali drugačna označitev zavezanca;
– ime in priimek odgovorne osebe, če je zavezanec podjetje;
– enotno matično številko;
– šifro dejavnosti.
III. O premoženju:
1. označbo premične stvari:
– opis in vrsta premične stvari (umetniška dela kot so npr. kip, slika, ipd.);
– da je premičnina sestavni del zbirk javnih muzejev in galerij;
– da premičnina ni sestavni del zbirk javnih muzejev in galerij;
– vrednost;
– ali premičnine delijo usodo glavne stvari;
– da gre za premičnino iz 4. odst. 17. člena zakona;
2. označbo nepremične stvari:
a) da gre za nepremičnino iz 3. odst. 18. člena zakona
b) da gre za kmetijska zemljišča ali gozdove:
– katastrska občina;
– vložna številka;
– površina v m2;
– kultura;
– razred;
– vrednost v času podržavljenja;
– vrednost v času vračanja;
c) za stavbna zemljišča z označbo, da gre za zazidana ali nezazidana stavbna zemljišča:
– katastrska občina;
– vložna številka;
– površina v m2;
– vrednost v času podržavljenja;
– vrednost v času vračanja.
d) za stanovanjske hiše:
– označba objekta po kraju in ulici;
– katastrska občina;
– vložna številka v zemljiški oziroma v E knjigi;
– število stanovanj;
– skupna površina;
– starost stanovanjske hiše;
– vrednost stanovanjske hiše v času podržavljenja;
– vrednost stanovanjske hiše v času vračanja;
e) za stanovanja:
– označba po kraju in ulici;
– katastrska občina;
– vložna številka v zemljiški oziroma E knjigi;
– število sob;
– površina stanovanja;
– starost stanovanja;
– vrednost stanovanja v času podržavljenja;
– vrednost stanovanja v času vračanja.
f) za poslovne prostore:
– označba objekta po kraju in ulici;
– katastrska občina;
– vložna številka;
– površina v m2;
– namembnost v času podržavljenja in času vračanja;
– starost;
– vrednost v času podržavljenja;
– vrednost v času vračanja;
g) za podjetja;
– označba firme po kraju in sedežu ob podržavljenju;
– zemljiškoknjižni in katastrski podatki o nepremičnini;
– dejavnost ob podržavljenju;
– dejavnost ob vračanju;
– vrednost ob podržavljenju;
– vrednost ob vračanju;
h) za kapital:
– označba firme po kraju in sedežu ob podržavljenju;
– vrednost kapitala ob podržavljenju;
– vrednost kapitala ob vračanju;
– delež upravičenca na kapitalu, kije bil podržavljen;
– vrsta osebne ali kapitalske družbe.
IV. O obliki vračanja premoženja:
– da se stvari ali podjetja vračajo v last in posest;
– da se vrne lastninska pravica na stvareh ali podjetju;
– da se vrne lastninski delež na stvareh ali podjetju;
– da se vrne v last in posest oziroma vzpostavi lastninska pravica na stvareh ali podjetju namesto vzpostavitve lastninskega deleža (38. člen zakona);
– da se za podržavljeno premoženje plača odškodnina v obliki delnic, obveznic, denarja ali v obliki priznanic;
– da se stvari ali podjetja vrnejo v last in posest z plačilom razlike vrednosti.
V. O roku izvršitve odločbe, o morebitnih izdanih odredbah o bremenih, o stroških postopka:
– določitev roka v katerem mora zavezanec izpolniti obveznost s tem, da se rok ne določi v času, ki bi bil neugoden za zavezanca;
– odločitev o tem, do kdaj veljajo še zakupna najemna in podobna razmerja na nepremičnini, ki se vrača;
– odločitev o tem, kdo nosi morebitne stroške postopka.
35. člen
V izreku mora biti označena obveznost zavezanca, ki bo izvršljiva v izvršilnem postopku, tako, da je razvidno, kaj mora upravičencu izročiti, dati, plačati ali storiti ter v kakšnem roku. Na enak način mora biti označena tudi obveznost upravičenca ali druge stranke, če jima je bila naložena v odločbi.
V izreku odločbe mora biti odredba, da je pravnomočna odločba podlaga za vpis v zemljiško knjigo oziroma sodni register podjetij po uradni dolžnosti.
36. člen
V. obrazložitvi odločbe o denacionalizaciji mora upravni organ obrazložiti dejanski in pravni stan zadeve, zlasti pa:
– opisati zahtevo za denacionalizacijo;
– navesti zakonsko podlago (1. in 2. člena zakona) za vračanje premoženja;
– navesti, da je bila podlaga za izdajo odločbe poravnava;
– navesti razlog zakaj se premoženje ne vrača prvotnemu lastniku (12. člen zakona);
– navesti državljanstvo upravičenca;
– opisati stanje nepremičnine v naravi z vsemi zemljiškoknjižnimi in katastrskimi podatki ter podatki o vrednosti;
– navesti postopek določitve vrednosti nepremičnine;
– obrazložiti odločitev o stroških postopka.
PRITOŽBA
37. člen
O pritožbi, zoper odločbo izdano na prvi stopnji, odločajo upravni organi iz 57. člena zakona.
V primeru pritožbe zoper odločbo o denacionalizaciji ravna upravni organ, ki je odločbo izdal, po določbah 234. do 238. člena ZUP.
KONČNE DOLOČBE
38. člen
Upravni organi prve stopnje pričnejo z izvajanjem zakona o denacionalizaciji takoj.
Če upravni organi iz prejšnjega odstavka tega člena posameznih zahtevkov ne morejo rešiti oziroma izvesti postopka v celoti, ker še niso izdani podzakonski akti iz 44. in 85. člena zakona o denacionalizaciji, so dolžni opraviti tista dejanja v postopku, ki jih lahko izvedejo po določbah zakona o splošnem upravnem postopku ter dejanja, ki jih lahko opravijo neodvisno od sprejema navedenih podzakonskih aktov, kot npr. sprejem vlog, preizkus zahteve (21. čl. tega navodila), pridobitev listin, ki jih stranka sama ne more pridobiti (63. člen zakona), zaslišanje strank in druga dejanja.
39. člen
Prvostopni upravni organi praviloma rešujejo zahteve po vrstnem redu njihove vložitve.
Izjemoma lahko prednostno rešujejo zahteve, o katerih je možno odločiti v skrajšanem postopku, zahteve, kjer je mogoče premoženje vrniti v naravi, zahteve, kjer je glede na čas vračanja in naravo premoženja treba čim prej odločiti, v izogib nastanka gospodarske škode (primeren čas vračanja kmetijskih zemljišč).
40. člen
Upravni organi na prvi stopnji vodijo evidenco o vloženih zahtevah, o izdanih odločbah in o izvršitvi odločb (1. odst. 86. člena zakona).
Evidence se vodijo v skladu z navodilom o vsebini in načinu vodenja evidenc, ki ga izda minister za finance v soglasju z ministrom za pravosodje in upravo (6. odstavka 85. člena zakona).
41. člen
To navodilo začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Minister
za pravosodje in upravo
dr. Rajko Pirnat l. r.