Uradni list

Številka 2
Uradni list RS, št. 2/2004 z dne 15. 1. 2004
Uradni list

Uradni list RS, št. 2/2004 z dne 15. 1. 2004

Kazalo

2. Zakon o ratifikaciji Protokola o težkih kovinah h Konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (MPTK), stran 10.

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI PROTOKOLA O TEŽKIH KOVINAH H KONVENCIJI IZ LETA 1979 O ONESNAŽEVANJU ZRAKA NA VELIKE RAZDALJE PREKO MEJA (MPTK)
Razglašam Zakon o ratifikaciji Protokola o težkih kovinah h Konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (MPTK), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 19. decembra 2003.
Št. 001-22-142/03
Ljubljana, dne 29. decembra 2003
Predsednik
Republike Slovenije
dr. Janez Drnovšek l. r.
ZAKON
O RATIFIKACIJI PROTOKOLA O TEŽKIH KOVINAH H KONVENCIJI IZ LETA 1979 O ONESNAŽEVANJU ZRAKA NA VELIKE RAZDALJE PREKO MEJA (MPTK)
1. člen
Ratificira se Protokol o težkih kovinah h Konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja, sestavljen 24. junija 1998 v Aarhusu.
2. člen
Besedilo protokola se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi:
P R O T O C O L
TO THE 1979 CONVENTION ON LONG-RANGE TRANSBOUNDARY AIR POLLUTION ON HEAVY METALS
The Parties,
Determined to implement the Convention on Long-range Transboundary Air Pollution,
Concerned that emissions of certain heavy metals are transported across national boundaries and may cause damage to ecosystems of environmental and economic importance and may have harmful effects on human health,
Considering that combustion and industrial processes are the predominant anthropogenic sources of emissions of heavy metals into the atmosphere,
Acknowledging that heavy metals are natural constituents of the Earth’s crust and that many heavy metals in certain forms and appropriate concentrations are essential to life,
Taking into consideration existing scientific and technical data on the emissions, geochemical processes, atmospheric transport and effects on human health and the environment of heavy metals, as well as on abatement techniques and costs,
Aware that techniques and management practices are available to reduce air pollution caused by the emissions of heavy metals,
Recognizing that countries in the region of the United Nations Economic Commission for Europe (UN/ECE) have different economic conditions, and that in certain countries the economies are in transition,
Resolved to take measures to anticipate, prevent or minimize emissions of certain heavy metals and their related compounds, taking into account the application of the precautionary approach, as set forth in principle 15 of the Rio Declaration on Environment and Development,
Reaffirming that States have, in accordance with the Charter of the United Nations and the principles of international law, the sovereign right to exploit their own resources pursuant to their own environmental and development policies, and the responsibility to ensure that activities within their jurisdiction or control do not cause damage to the environment of other States or of areas beyond the limits of national jurisdiction,
Mindful that measures to control emissions of heavy metals would also contribute to the protection of the environment and human health in areas outside the UN/ECE region, including the Arctic and international waters,
Noting that abating the emissions of specific heavy metals may provide additional benefits for the abatement of emissions of other pollutants,
Aware that further and more effective action to control and reduce emissions of certain heavy metals may be needed and that, for example, effects-based studies may provide a basis for further action,
Noting the important contribution of the private and non-governmental sectors to knowledge of the effects associated with heavy metals, available alternatives and abatement techniques, and their role in assisting in the reduction of emissions of heavy metals,
Bearing in mind the activities related to the control of heavy metals at the national level and in international forums,
Have agreed as follows:
Article 1
DEFINITIONS
For the purposes of the present Protocol,
1. »Convention« means the Convention on Long-range Transboundary Air Pollution, adopted in Geneva on 13 November 1979;
2. »EMEP« means the Cooperative Programme for Monitoring and Evaluation of Long-range Transmission of Air Pollutants in Europe;
3. »Executive Body« means the Executive Body for the Convention constituted under article 10, paragraph 1, of the Convention;
4. »Commission« means the United Nations Economic Commission for Europe;
5. »Parties« means, unless the context otherwise requires, the Parties to the present Protocol;
6. »Geographical scope of EMEP« means the area defined in article 1, paragraph 4, of the Protocol to the 1979 Convention on Long-range Transboundary Air Pollution on Long-term Financing of the Cooperative Programme for Monitoring and Evaluation of the Long-range Transmission of Air Pollutants in Europe (EMEP), adopted in Geneva on 28 September 1984;
7. »Heavy metals« means those metals or, in some cases, metalloids which are stable and have a density greater than 4.5 g/cm3 and their compounds;
8. »Emission« means a release from a point or diffuse source into the atmosphere;
9. »Stationary source« means any fixed building, structure, facility, installation, or equipment that emits or may emit a heavy metal listed in annex I directly or indirectly into the atmosphere;
10. »New stationary source« means any stationary source of which the construction or substantial modification is commenced after the expiry of two years from the date of entry into force of: (i) this Protocol; or (ii) an amendment to annex I or II, where the stationary source becomes subject to the provisions of this Protocol only by virtue of that amendment. It shall be a matter for the competent national authorities to decide whether a modification is substantial or not, taking into account such factors as the environmental benefits of the modification;
11. »Major stationary source category« means any stationary source category that is listed in annex II and that contributes at least one per cent to a Party’s total emissions from stationary sources of a heavy metal listed in annex I for the reference year specified in accordance with annex I.
Article 2
OBJECTIVE
The objective of the present Protocol is to control emissions of heavy metals caused by anthropogenic activities that are subject to long-range transboundary atmospheric transport and are likely to have significant adverse effects on human health or the environment, in accordance with the provisions of the following articles.
Article 3
BASIC OBLIGATIONS
1. Each Party shall reduce its total annual emissions into the atmosphere of each of the heavy metals listed in annex I from the level of the emission in the reference year set in accordance with that annex by taking effective measures, appropriate to its particular circumstances.
2. Each Party shall, no later than the timescales specified in annex IV, apply:
(a) The best available techniques, taking into consideration annex III, to each new stationary source within a major stationary source category for which annex III identifies best available techniques;
(b) The limit values specified in annex V to each new stationary source within a major stationary source category. A Party may, as an alternative, apply different emission reduction strategies that achieve equivalent overall emission levels;
(c) The best available techniques, taking into consideration annex III, to each existing stationary source within a major stationary source category for which annex III identifies best available techniques. A Party may, as an alternative, apply different emission reduction strategies that achieve equivalent overall emission reductions;
(d) The limit values specified in annex V to each existing stationary source within a major stationary source category, insofar as this is technically and economically feasible. A Party may, as an alternative, apply different emission reduction strategies that achieve equivalent overall emission reductions.
3. Each Party shall apply product control measures in accordance with the conditions and timescales specified in annex VI.
4. Each Party should consider applying additional product management measures, taking into consideration annex VII.
5. Each Party shall develop and maintain emission inventories for the heavy metals listed in annex I, for those Parties within the geographical scope of EMEP, using as a minimum the methodologies specified by the Steering Body of EMEP, and, for those Parties outside the geographical scope of EMEP, using as guidance the methodologies developed through the work plan of the Executive Body.
6. A Party that, after applying paragraphs 2 and 3 above, cannot achieve the requirements of paragraph 1 above for a heavy metal listed in annex I, shall be exempted from its obligations in paragraph 1 above for that heavy metal.
7. Any Party whose total land area is greater than 6,000,000 km2 shall be exempted from its obligations in paragraphs 2 (b), (c), and (d) above, if it can demonstrate that, no later than eight years after the date of entry into force of the present Protocol, it will have reduced its total annual emissions of each of the heavy metals listed in annex I from the source categories specified in annex II by at least 50 per cent from the level of emissions from these categories in the reference year specified in accordance with annex I. A Party that intends to act in accordance with this paragraph shall so specify upon signature of, or accession to, the present Protocol.
Article 4
EXCHANGE OF INFORMATION AND TECHNOLOGY
1. The Parties shall, in a manner consistent with their laws, regulations and practices, facilitate the exchange of technologies and techniques designed to reduce emissions of heavy metals, including but not limited to exchanges that encourage the development of product management measures and the application of best available techniques, in particular by promoting:
(a) The commercial exchange of available technology;
(b) Direct industrial contacts and cooperation, including joint ventures;
(c) The exchange of information and experience; and
(d) The provision of technical assistance.
2. In promoting the activities specified in paragraph 1 above, the Parties shall create favourable conditions by facilitating contacts and cooperation among appropriate organizations and individuals in the private and public sectors that are capable of providing technology, design and engineering services, equipment or finance.
Article 5
STRATEGIES, POLICIES, PROGRAMMES AND MEASURES
1. Each Party shall develop, without undue delay, strategies, policies and programmes to discharge its obligations under the present Protocol.
2. A Party may, in addition:
(a) Apply economic instruments to encourage the adoption of cost-effective approaches to the reduction of heavy metal emissions;
(b) Develop government/industry covenants and voluntary agreements;
(c) Encourage the more efficient use of resources and raw materials;
(d) Encourage the use of less polluting energy sources;
(e) Take measures to develop and introduce less polluting transport systems;
(f) Take measures to phase out certain heavy metal emitting processes where substitute processes are available on an industrial scale;
(g) Take measures to develop and employ cleaner processes for the prevention and control of pollution.
3. The Parties may take more stringent measures than those required by the present Protocol.
Article 6
RESEARCH, AND MONITORING
The Parties shall encourage research, development, monitoring and cooperation, primarily focusing on the heavy metals listed in annex I, related, but not limited, to:
(a) Emissions, long-range transport and deposition levels and their modelling, existing levels in the biotic and abiotic environment, the formulation of procedures for harmonizing relevant methodologies;
(b) Pollutant pathways and inventories in representative ecosystems;
(c) Relevant effects on human health and the environment, including quantification of those effects;
(d) Best available techniques and practices and emission control techniques currently employed by the Parties or under development;
(e) Collection, recycling and, if necessary, disposal of products or wastes containing one or more heavy metals;
(f) Methodologies permitting consideration of socio-economic factors in the evaluation of alternative control strategies;
(g) An effects-based approach which integrates appropriate information, including information obtained under subparagraphs (a) to (f) above, on measured or modelled environmental levels, pathways, and effects on human health and the environment, for the purpose of formulating future optimized control strategies which also take into account economic and technological factors;
(h) Alternatives to the use of heavy metals in products listed in annexes VI and VII;
(i) Gathering information on levels of heavy metals in certain products, on the potential for emissions of those metals to occur during the manufacture, processing, distribution in commerce, use, and disposal of the product, and on techniques to reduce such emissions.
Article 7
REPORTING
1. Subject to its laws governing the confidentiality of commercial information:
(a) Each Party shall report, through the Executive Secretary of the Commission, to the Executive Body, on a periodic basis as determined by the Parties meeting within the Executive Body, information on the measures that it has taken to implement the present Protocol;
(b) Each Party within the geographical scope of EMEP shall report, through the Executive Secretary of the Commission, to EMEP, on a periodic basis to be determined by the Steering Body of EMEP and approved by the Parties at a session of the Executive Body, information on the levels of emissions of the heavy metals listed in annex I, using as a minimum the methodologies and the temporal and spatial resolution specified by the Steering Body of EMEP. Parties in areas outside the geographical scope of EMEP shall make available similar information to the Executive Body if requested to do so. In addition, each Party shall, as appropriate, collect and report relevant information relating to its emissions of other heavy metals, taking into account the guidance on the methodologies and the temporal and spatial resolution of the Steering Body of EMEP and the Executive Body.
2. The information to be reported in accordance with paragraph 1 (a) above shall be in conformity with a decision regarding format and content to be adopted by the Parties at a session of the Executive Body. The terms of this decision shall be reviewed as necessary to identify any additional elements regarding the format or the content of the information that is to be included in the reports.
3. In good time before each annual session of the Executive Body, EMEP shall provide information on the long-range transport and deposition of heavy metals.
Article 8
CALCULATIONS
EMEP shall, using appropriate models and measurements and in good time before each annual session of the Executive Body, provide to the Executive Body calculations of transboundary fluxes and depositions of heavy metals within the geographical scope of EMEP. In areas outside the geographical scope of EMEP, models appropriate to the particular circumstances of Parties to the Convention shall be used.
Article 9
COMPLIANCE
Compliance by each Party with its obligations under the present Protocol shall be reviewed regularly. The Implementation Committee established by decision 1997/2 of the Executive Body at its fifteenth session shall carry out such reviews and report to the Parties meeting within the Executive Body in accordance with the terms of the annex to that decision, including any amendments thereto.
Article 10
REVIEWS BY THE PARTIES AT SESSIONS OF THE EXECUTIVE BODY
1. The Parties shall, at sessions of the Executive Body, pursuant to article 10, paragraph 2 (a), of the Convention, review the information supplied by the Parties, EMEP and other subsidiary bodies and the reports of the Implementation Committee referred to in article 9 of the present Protocol.
2. The Parties shall, at sessions of the Executive Body, keep under review the progress made towards meeting the obligations set out in the present Protocol.
3. The Parties shall, at sessions of the Executive Body, review the sufficiency and effectiveness of the obligations set out in the present Protocol.
(a) Such reviews will take into account the best available scientific information on the effects of the deposition of heavy metals, assessments of technological developments, and changing economic conditions;
(b) Such reviews will, in the light of the research, development, monitoring and cooperation undertaken under the present Protocol:
(i) Evaluate progress towards meeting the objective of the present Protocol;
(ii) Evaluate whether additional emission reductions beyond the levels required by this Protocol are warranted to reduce further the adverse effects on human health or the environment; and
(iii) Take into account the extent to which a satisfactory basis exists for the application of an effects-based approach;
(c) The procedures, methods and timing for such reviews shall be specified by the Parties at a session of the Executive Body.
4. The Parties shall, based on the conclusion of the reviews referred to in paragraph 3 above and as soon as practicable after completion of the review, develop a work plan on further steps to reduce emissions into the atmosphere of the heavy metals listed in annex I.
Article 11
SETTLEMENT OF DISPUTES
1. In the event of a dispute between any two or more Parties concerning the interpretation or application of the present Protocol, the Parties concerned shall seek a settlement of the dispute through negotiation or any other peaceful means of their own choice. The parties to the dispute shall inform the Executive Body of their dispute.
2. When ratifying, accepting, approving or acceding to the present Protocol, or at any time thereafter, a Party which is not a regional economic integration organization may declare in a written instrument submitted to the Depositary that, in respect of any dispute concerning the interpretation or application of the Protocol, it recognizes one or both of the following means of dispute settlement as compulsory ipso facto and without special agreement, in relation to any Party accepting the same obligation:
(a) Submission of the dispute to the International Court of Justice;
(b) Arbitration in accordance with procedures to be adopted by the Parties at a session of the Executive Body, as soon as practicable, in an annex on arbitration.
A Party which is a regional economic integration organization may make a declaration with like effect in relation to arbitration in accordance with the procedures referred to in subparagraph (b) above.
3. A declaration made under paragraph 2 above shall remain in force until it expires in accordance with its terms or until three months after written notice of its revocation has been deposited with the Depositary.
4. A new declaration, a notice of revocation or the expiry of a declaration shall not in any way affect proceedings pending before the International Court of Justice or the arbitral tribunal, unless the parties to the dispute agree otherwise.
5. Except in a case where the parties to a dispute have accepted the same means of dispute settlement under paragraph 2, if after twelve months following notification by one Party to another that a dispute exists between them, the Parties concerned have not been able to settle their dispute through the means mentioned in paragraph 1 above, the dispute shall be submitted, at the request of any of the parties to the dispute, to conciliation.
6. For the purpose of paragraph 5, a conciliation commission shall be created. The commission shall be composed of equal numbers of members appointed by each Party concerned or, where the Parties in conciliation share the same interest, by the group sharing that interest, and a chairman chosen jointly by the members so appointed. The commission shall render a recommendatory award, which the Parties shall consider in good faith.
Article 12
ANNEXES
The annexes to the present Protocol shall form an integral part of the Protocol. Annexes III and VII are recommendatory in character.
Article 13
AMENDMENTS TO THE PROTOCOL
1. Any Party may propose amendments to the present Protocol.
2. Proposed amendments shall be submitted in writing to the Executive Secretary of the Commission, who shall communicate them to all Parties. The Parties meeting within the Executive Body shall discuss the proposed amendments at its next session, provided that the proposals have been circulated by the Executive Secretary to the Parties at least ninety days in advance.
3. Amendments to the present Protocol and to annexes I, II, IV, V and VI shall be adopted by consensus of the Parties present at a session of the Executive Body, and shall enter into force for the Parties which have accepted them on the ninetieth day after the date on which two thirds of the Parties have deposited with the Depositary their instruments of acceptance thereof. Amendments shall enter into force for any other Party on the ninetieth day after the date on which that Party has deposited its instrument of acceptance thereof.
4. Amendments to annexes III and VII shall be adopted by consensus of the Parties present at a session of the Executive Body. On the expiry of ninety days from the date of its communication to all Parties by the Executive Secretary of the Commission, an amendment to any such annex shall become effective for those Parties which have not submitted to the Depositary a notification in accordance with the provisions of paragraph 5 below, provided that at least sixteen Parties have not submitted such a notification.
5. Any Party that is unable to approve an amendment to annex III or VII shall so notify the Depositary in writing within ninety days from the date of the communication of its adoption. The Depositary shall without delay notify all Parties of any such notification received. A Party may at any time substitute an acceptance for its previous notification and, upon deposit of an instrument of acceptance with the Depositary, the amendment to such an annex shall become effective for that Party.
6. In the case of a proposal to amend annex I, VI or VII by adding a heavy metal, a product control measure or a product or product group to the present Protocol:
(a) The proposer shall provide the Executive Body with the information specified in Executive Body decision 1998/1, including any amendments thereto; and
(b) The Parties shall evaluate the proposal in accordance with the procedures set forth in Executive Body decision 1998/1, including any amendments thereto.
7. Any decision to amend Executive Body decision 1998/1 shall be taken by consensus of the Parties meeting within the Executive Body and shall take effect sixty days after the date of adoption.
Article 14
SIGNATURE
1. The present Protocol shall be open for signature at Aarhus (Denmark) from 24 to 25 June 1998, then at United Nations Headquarters in New York until 21 December 1998 by States members of the Commission as well as States having consultative status with the Commission pursuant to paragraph 8 of Economic and Social Council resolution 36 (IV) of 28 March 1947, and by regional economic integration organizations, constituted by sovereign States members of the Commission, which have competence in respect of the negotiation, conclusion and application of international agreements in matters covered by the Protocol, provided that the States and organizations concerned are Parties to the Convention.
2. In matters within their competence, such regional economic integration organizations shall, on their own behalf, exercise the rights and fulfil the responsibilities which the present Protocol attributes to their member States. In such cases, the member States of these organizations shall not be entitled to exercise such rights individually.
Article 15
RATIFICATION, ACCEPTANCE, APPROVAL AND ACCESSION
1. The present Protocol shall be subject to ratification, acceptance or approval by Signatories.
2. The present Protocol shall be open for accession as from 21 December 1998 by the States and organizations that meet the requirements of article 14, paragraph 1.
Article 16
DEPOSITARY
The instruments of ratification, acceptance, approval or accession shall be deposited with the Secretary-General of the United Nations, who will perform the functions of Depositary.
Article 17
ENTRY INTO FORCE
1. The present Protocol shall enter into force on the ninetieth day following the date on which the sixteenth instrument of ratification, acceptance, approval or accession has been deposited with the Depositary.
2. For each State and organization referred to in article 14, paragraph 1, which ratifies, accepts or approves the present Protocol or accedes thereto after the deposit of the sixteenth instrument of ratification, acceptance, approval or accession, the Protocol shall enter into force on the ninetieth day following the date of deposit by such Party of its instrument of ratification, acceptance, approval or accession.
Article 18
WITHDRAWAL
At any time after five years from the date on which the present Protocol has come into force with respect to a Party, that Party may withdraw from it by giving written notification to the Depositary. Any such withdrawal shall take effect on the ninetieth day following the date of its receipt by the Depositary, or on such later date as may be specified in the notification of the withdrawal.
Article 19
AUTHENTIC TEXTS
The original of the present Protocol, of which the English, French and Russian texts are equally authentic, shall be deposited with the Secretary-General of the United Nations.
IN WITNESS WHEREOF the undersigned, being duly authorized thereto, have signed the present Protocol.
Done at Aarhus (Denmark), this twenty-fourth day of June, one thousand nine hundred and ninety-eight.
Annex I
HEAVY METALS REFERRED TO IN ARTICLE 3, PARAGRAPH 1, AND THE REFERENCE YEAR FOR THE OBLIGATION
----------------------------------------------------------------------------------
Heavy metal    Reference year
----------------------------------------------------------------------------------
Cadmium (Cd)   1990; or an alternative year from 1985 to 1995 inclusive, specified
               by a Party upon ratification, acceptance, approval or accession.
Lead (Pb)      1990; or an alternative year from 1985 to 1995 inclusive, specified
               by a Party upon ratification, acceptance, approval or accession.
Mercury (Hg)   1990; or an alternative year from 1985 to 1995 inclusive, specified
----------------------------------------------------------------------------------
               by a Party upon ratification, acceptance, approval or accession.
----------------------------------------------------------------------------------
Annex II
STATIONARY SOURCE CATEGORIES
I. INTRODUCTION
1. Installations or parts of installations for research, development and the testing of new products and processes are not covered by this annex.
2. The threshold values given below generally refer to production capacities or output. Where one operator carries out several activities falling under the same subheading at the same installation or the same site, the capacities of such activities are added together.
II. LIST OF CATEGORIES
-----------------------------------------------------------------------------------
Category    Description of the category
-----------------------------------------------------------------------------------
1           Combustion installations with a net rated thermal input exceeding 50
            MW.
2           Metal ore (including sulphide ore) or concentrate roasting or sintering
            installations with a capacity exceeding 150 tonnes of sinter per day
            for ferrous ore or concentrate, and 30 tonnes of sinter per day for the
            roasting of copper, lead or zinc, or any gold and mercury ore
            treatment.
3           Installations for the production of pig-iron or steel (primary or
            secondary fusion, including electric arc furnaces) including continuous
            casting, with a capacity exceeding 2.5 tonnes per hour.
4           Ferrous metal foundries with a production capacity exceeding 20 tonnes
            per day.
5           Installations for the production of copper, lead and zinc from ore,
            concentrates or secondary raw materials by metallurgical processes with
            a capacity exceeding 30 tonnes of metal per day for primary
            installations and 15 tonnes of metal per day for secondary
            installations, or for any primary production of mercury.
6           Installations for the smelting (refining, foundry casting, etc.),
            including the alloying, of copper, lead and zinc, including recovered
            products, with a melting capacity exceeding 4 tonnes per day for lead
            or 20 tonnes per day for copper and zinc.
7           Installations for the production of cement clinker in rotary kilns with
            a production capacity exceeding 500 tonnes per day or in other furnaces
            with a production capacity exceeding 50 tonnes per day.
8           Installations for the manufacture of glass using lead in the process
            with a melting capacity exceeding 20 tonnes per day.
9           Installations for chlor-alkali production by electrolysis using the
            mercury cell process.
10          Installations for the incineration of hazardous or medical waste with a
            capacity exceeding 1 tonne per hour, or for the co-incineration of
            hazardous or medical waste specified in accordance with national
            legislation.
11          Installations for the incineration of municipal waste with a capacity
            exceeding 3 tonnes per hour, or for the co-incineration of municipal
            waste specified in accordance with national legislation.
-----------------------------------------------------------------------------------
Annex III
BEST AVAILABLE TECHNIQUES FOR CONTROLLING EMISSIONS OF HEAVY METALS AND THEIR COMPOUNDS FROM THE SOURCE CATEGORIES LISTED IN ANNEX II
I. INTRODUCTION
1. This annex aims to provide Parties with guidance on identifying best available techniques for stationary sources to enable them to meet the obligations of the Protocol.
2. »Best available techniques« (BAT) means the most effective and advanced stage in the development of activities and their methods of operation which indicate the practical suitability of particular techniques for providing in principle the basis for emission limit values designed to prevent and, where that is not practicable, generally to reduce emissions and their impact on the environment as a whole:
– ‘Techniques’ includes both the technology used and the way in which the installation is designed, built, maintained, operated and decommissioned;
– ‘Available’ techniques means those developed on a scale which allows implementation in the relevant industrial sector, under economically and technically viable conditions, taking into consideration the costs and advantages, whether or not the techniques are used or produced inside the territory of the Party in question, as long as they are reasonably accessible to the operator;
– ‘Best’ means most effective in achieving a high general level of protection of the environment as a whole.
In determining the best available techniques, special consideration should be given, generally or in specific cases, to the factors below, bearing in mind the likely costs and benefits of a measure and the principles of precaution and prevention:
– The use of low-waste technology;
– The use of less hazardous substances;
– The furthering of recovery and recycling of substances generated and used in the process and of waste;
– Comparable processes, facilities or methods of operation which have been tried with success on an industrial scale;
– Technological advances and changes in scientific knowledge and understanding;
– The nature, effects and volume of the emissions concerned;
– The commissioning dates for new or existing installations;
– The time needed to introduce the best available technique;
– The consumption and nature of raw materials (including water) used in the process and its energy efficiency;
– The need to prevent or reduce to a minimum the overall impact of the emissions on the environment and the risks to it;
– The need to prevent accidents and to minimize their consequences for the environment.
The concept of best available techniques is not aimed at the prescription of any specific technique or technology, but at taking into account the technical characteristics of the installation concerned, its geographical location and the local environmental conditions.
3. The information regarding emission control performance and costs is based on official documentation of the Executive Body and its subsidiary bodies, in particular documents received and reviewed by the Task Force on Heavy Metal Emissions and the Ad Hoc Preparatory Working Group on Heavy Metals. Furthermore, other international information on best available techniques for emission control has been taken into consideration (e.g. the European Community’s technical notes on BAT, the PARCOM recommendations for BAT, and information provided directly by experts).
4. Experience with new products and new plants incorporating low-emission techniques, as well as with the retrofitting of existing plants, is growing continuously; this annex may, therefore, need amending and updating.
5. The annex lists a number of measures spanning a range of costs and efficiencies. The choice of measures for any particular case will depend on, and may be limited by, a number of factors, such as economic circumstances, technological infrastructure, any existing emission control device, safety, energy consumption and whether the source is a new or existing one.
6. This annex takes into account the emissions of cadmium, lead and mercury and their compounds, in solid (particle-bound) and/or gaseous form. Speciation of these compounds is, in general, not considered here. Nevertheless, the efficiency of emission control devices with regard to the physical properties of the heavy metal, especially in the case of mercury, has been taken into account.
7. Emission values expressed as mg/m3 refer to standard conditions (volume at 273.15 K, 101.3 kPa, dry gas) not corrected for oxygen content unless otherwise specified, and are calculated in accordance with draft CEN (Comité européen de normalisation) and, in some cases, national sampling and monitoring techniques.
II. GENERAL OPTIONS FOR REDUCING EMISSIONS OF HEAVY METALS AND THEIR COMPOUNDS
8. There are several possibilities for controlling or preventing heavy metal emissions. Emission reduction measures focus on add-on technologies and process modifications (including maintenance and operating control). The following measures, which may be implemented depending on the wider technical and/or economic conditions, are available:
(a) Application of low-emission process technologies, in particular in new installations;
(b) Off-gas cleaning (secondary reduction measures) with filters, scrubbers, absorbers, etc.;
(c) Change or preparation of raw materials, fuels and/or other feed materials (e.g. use of raw materials with low heavy metal content);
(d) Best management practices such as good housekeeping, preventive maintenance programmes, or primary measures such as the enclosure of dust-creating units;
(e) Appropriate environmental management techniques for the use and disposal of certain products containing Cd, Pb, and/or Hg.
9. It is necessary to monitor abatement procedures to ensure that appropriate control measures and practices are properly implemented and achieve an effective emission reduction. Monitoring abatement procedures will include:
(a) Developing an inventory of those reduction measures identified above that have already been implemented;
(b) Comparing actual reductions in Cd, Pb and Hg emissions with the objectives of the Protocol;
(c) Characterizing quantified emissions of Cd, Pb and Hg from relevant sources with appropriate techniques;
(d) Regulatory authorities periodically auditing abatement measures to ensure their continued efficient operation.
10. Emission reduction measures should be cost-efficient. Cost-efficient strategy considerations should be based on total costs per year per unit abated (including capital and operating costs). Emission reduction costs should also be considered with respect to the overall process.
III. CONTROL TECHNIQUES
11. The major categories of available control techniques for Cd, Pb and Hg emission abatement are primary measures such as raw material and/or fuel substitution and low-emission process technologies, and secondary measures such as fugitive emission control and off-gas cleaning. Sector-specific techniques are specified in chapter IV.
12. The data on efficiency are derived from operating experience and are considered to reflect the capabilities of current installations. The overall efficiency of flue gas and fugitive emission reductions depends to a great extent on the evacuation performance of the gas and dust collectors (e.g. suction hoods). Capture/collection efficiencies of over 99% have been demonstrated. In particular cases experience has shown that control measures are able to reduce overall emissions by 90% or more.
13. In the case of particle-bound emissions of Cd, Pb and Hg, the metals can be captured by dust-cleaning devices. Typical dust concentrations after gas cleaning with selected techniques are given in table 1. Most of these measures have generally been applied across sectors. The minimum expected performance of selected techniques for capturing gaseous mercury is outlined in table 2. The application of these measures depends on the specific processes and is most relevant if concentrations of mercury in the flue gas are high.
Table 1: Performance of dust-cleaning devices expressed as hourly
average dust concentrations
 
---------------------------------------------------------------------
                                                Dust concentrations
                                               after cleaning (mg/m3)
---------------------------------------------------------------------
Fabric filters                                          < 10
Fabric filters, membrane type                           < 1
Dry electrostatic precipitators                         < 50
Wet electrostatic precipitators                         < 50
High-efficiency scrubbers                               < 50
---------------------------------------------------------------------
Note: Medium- and low-pressure scrubbers and cyclones generally show lower dust removal efficiencies.

Table 2: Minimum expected performance of mercury separators expressed
as  hourly average mercury concentrations
 
----------------------------------------------------------------------
                                                 Mercury content after
                                                   cleaning (mg/m3)
----------------------------------------------------------------------
Selenium filter                                         < 0.01
Selenium scrubber                                        < 0.2
Carbon filter                                           < 0.01
Carbon injection + dust separator                       < 0.05
Odda Norzink chloride process                            < 0.1
Lead sulphide process                                   < 0.05
Bolkem (Thiosulphate) process                            < 0.1
----------------------------------------------------------------------
14. Care should be taken to ensure that these control techniques do not create other environmental problems. The choice of a specific process because of its low emission into the air should be avoided if it worsens the total environmental impact of the heavy metals’ discharge, e.g. due to more water pollution from liquid effluents. The fate of captured dust resulting from improved gas cleaning must also be taken into consideration. A negative environmental impact from the handling of such wastes will reduce the gain from lower process dust and fume emissions into the air.
15. Emission reduction measures can focus on process techniques as well as on off-gas cleaning. The two are not independent of each other; the choice of a specific process might exclude some gas-cleaning methods.
16. The choice of a control technique will depend on such parameters as the pollutant concentration and/or speciation in the raw gas, the gas volume flow, the gas temperature, and others. Therefore, the fields of application may overlap; in that case, the most appropriate technique must be selected according to case-specific conditions.
17. Adequate measures to reduce stack gas emissions in various sectors are described below. Fugitive emissions have to be taken into account. Dust emission control associated with the discharging, handling, and stockpiling of raw materials or by-products, although not relevant to long-range transport, may be important for the local environment. The emissions can be reduced by moving these activities to completely enclosed buildings, which may be equipped with ventilation and dedusting facilities, spray systems or other suitable controls. When stockpiling in unroofed areas, the material surface should be otherwise protected against wind entrainment. Stockpiling areas and roads should be kept clean.
18. The investment/cost figures listed in the tables have been collected from various sources and are highly case-specific. They are expressed in 1990 US$ (US$ 1 (1990) = ECU 0.8 (1990)). They depend on such factors as plant capacity, removal efficiency and raw gas concentration, type of technology, and the choice of new installations as opposed to retrofitting.
IV. SECTORS
19. This chapter contains a table per relevant sector with the main emission sources, control measures based on the best available techniques, their specific reduction efficiency and the related costs, where available. Unless stated otherwise, the reduction efficiencies in the tables refer to direct stack gas emissions.
 
Combustion of fossil fuels in utility and industrial boilers (annex II, category 1)
20. The combustion of coal in utility and industrial boilers is a major source of anthropogenic mercury emissions. The heavy metal content is normally several orders of magnitude higher in coal than in oil or natural gas.
21. Improved energy conversion efficiency and energy conservation measures will result in a decline in the emissions of heavy metals because of reduced fuel requirements. Combusting natural gas or alternative fuels with a low heavy metal content instead of coal would also result in a significant reduction in heavy metal emissions such as mercury. Integrated gasification combined-cycle (IGCC) power plant technology is a new plant technology with a low-emission potential.
22. With the exception of mercury, heavy metals are emitted in solid form in association with fly-ash particles. Different coal combustion technologies show different magnitudes of fly-ash generation: grate-firing boilers 20-40%; fluidized-bed combustion 15%; dry bottom boilers (pulverized coal combustion) 70-100% of total ash. The heavy metal content in the small particle size fraction of the fly-ash has been found to be higher.
23. Beneficiation, e.g. »washing« or »bio-treatment«, of coal reduces the heavy metal content associated with the inorganic matter in the coal. However, the degree of heavy metal removal with this technology varies widely.
24. A total dust removal of more than 99.5% can be obtained with electrostatic precipitators (ESP) or fabric filters (FF), achieving dust concentrations of about 20 mg/m3 in many cases. With the exception of mercury, heavy metal emissions can be reduced by at least 90-99%, the lower figure for the more easily volatilized elements. Low filter temperature helps to reduce the gaseous mercury off-gas content.
25. The application of techniques to reduce emissions of nitrogen oxides, sulphur dioxide and particulates from the flue gas can also remove heavy metals. Possible cross media impact should be avoided by appropriate waste water treatment.
26. Using the techniques mentioned above, mercury removal efficiencies vary extensively from plant to plant, as seen in table 3. Research is ongoing to develop mercury removal techniques, but until such techniques are available on an industrial scale, no best available technique is identified for the specific purpose of removing mercury.
Primary iron and steel industry (annex II, category 2)
27. This section deals with emissions from sinter plants, pellet plants, blast furnaces, and steelworks with a basic oxygen furnace (BOF). Emissions of Cd, Pb and Hg occur in association with particulates. The content of the heavy metals of concern in the emitted dust depends on the composition of the raw materials and the types of alloying metals added in steel-making. The most relevant emission reduction measures are outlined in table 4. Fabric filters should be used whenever possible; if conditions make this impossible, electrostatic precipitators and/or high-efficiency scrubbers may be used.
28. When using BAT in the primary iron and steel industry, the total specific emission of dust directly related to the process can be reduced to the following levels:
-------------------------------------
Sinter plants           40 - 120 g/Mg
Pellet plants           40 g/Mg
Blast furnace           35 - 50 g/Mg
BOF                     35 - 70 g/Mg.
-------------------------------------
29. Purification of gases using fabric filters will reduce the dust content to less than 20 mg/m3, whereas electrostatic precipitators and scrubbers will reduce the dust content to 50 mg/m3 (as an hourly average). However, there are many applications of fabric filters in the primary iron and steel industry that can achieve much lower values.
Table 4: Emission sources, control measures, dust reduction efficiencies and costs for the primary iron and steel industry
30. Direct reduction and direct smelting are under development and may reduce the need for sinter plants and blast furnaces in the future. The application of these technologies depends on the ore characteristics and requires the resulting product to be processed in an electric arc furnace, which should be equipped with appropriate controls.
 
Secondary iron and steel industry (annex II, category 3)
31. It is very important to capture all the emissions efficiently. That is possible by installing doghouses or movable hoods or by total building evacuation. The captured emissions must be cleaned. For all dust-emitting processes in the secondary iron and steel industry, dedusting in fabric filters, which reduces the dust content to less than 20 mg/m3, shall be considered as BAT. When BAT is used also for minimizing fugitive emissions, the specific dust emission (including fugitive emission directly related to the process) will not exceed the range of 0.1 to 0.35 kg/Mg steel. There are many examples of clean gas dust content below 10 mg/m3 when fabric filters are used. The specific dust emission in such cases is normally below 0.1 kg/Mg.
32. For the melting of scrap, two different types of furnace are in use: open-hearth furnaces and electric arc furnaces (EAF) where open-hearth furnaces are about to be phased out.
33. The content of the heavy metals of concern in the emitted dust depends on the composition of the iron and steel scrap and the types of alloying metals added in steel-making. Measurements at EAF have shown that 95% of emitted mercury and 25% of cadmium emissions occur as vapour. The most relevant dust emission reduction measures are outlined in table 5.
Table 5: Emission sources, control measures, dust reduction efficiencies and
costs for the secondary iron and steel industry
 
-----------------------------------------------------------------------------
Emission source   Control measure(s)     Dust reduction     Abatement costs
                                         efficiency (%)     (total costs US$)
-----------------------------------------------------------------------------
EAF               ESP                    > 99               ..
                  FF                     > 99.5             FF: 24/Mg steel
-----------------------------------------------------------------------------
Iron foundries (annex II, category 4)
34. It is very important to capture all the emissions efficiently. That is possible by installing doghouses or movable hoods or by total building evacuation. The captured emissions must be cleaned. In iron foundries, cupola furnaces, electric arc furnaces and induction furnaces are operated. Direct particulate and gaseous heavy metal emissions are especially associated with melting and sometimes, to a small extent, with pouring. Fugitive emissions arise from raw material handling, melting, pouring and fettling. The most relevant emission reduction measures are outlined in table 6 with their achievable reduction efficiencies and costs, where available. These measures can reduce dust concentrations to 20 mg/m3, or less.
35. The iron foundry industry comprises a very wide range of process sites. For existing smaller installations, the measures listed may not be BAT if they are not economically viable.
Table 6: Emission sources, control measures, dust reduction efficiencies and costs for iron foundries
Primary and secondary non-ferrous metal industry (annex II, categories 5 and 6)
36. This section deals with emissions and emission control of Cd, Pb and Hg in the primary and secondary production of non-ferrous metals like lead, copper, zinc, tin and nickel. Due to the large number of different raw materials used and the various processes applied, nearly all kinds of heavy metals and heavy metal compounds might be emitted from this sector. Given the heavy metals of concern in this annex, the production of copper, lead and zinc are particularly relevant.
37. Mercury ores and concentrates are initially processed by crushing, and sometimes screening. Ore beneficiation techniques are not used extensively, although flotation has been used at some facilities processing low-grade ore. The crushed ore is then heated in either retorts, at small operations, or furnaces, at large operations, to the temperatures at which mercuric sulphide sublimates. The resulting mercury vapour is condensed in a cooling system and collected as mercury metal. Soot from the condensers and settling tanks should be removed, treated with lime and returned to the retort or furnace.
38. For efficient recovery of mercury the following techniques can be used:
– Measures to reduce dust generation during mining and stockpiling, including minimizing the size of stockpiles;
– Indirect heating of the furnace;
– Keeping the ore as dry as possible;
– Bringing the gas temperature entering the condenser to only 10 to 20 °C above the dew point;
– Keeping the outlet temperature as low as possible; and
– Passing reaction gases through a post-condensation scrubber and/or a selenium filter.
Dust formation can be kept down by indirect heating, separate processing of fine grain classes of ore, and control of ore water content. Dust should be removed from the hot reaction gas before it enters the mercury condensation unit with cyclones and/or electrostatic precipitators.
39. For gold production by amalgamation, similar strategies as for mercury can be applied. Gold is also produced using techniques other than amalgamation, and these are considered to be the preferred option for new plants.
40. Non-ferrous metals are mainly produced from sulphitic ores. For technical and product quality reasons, the off-gas must go through a thorough dedusting (< 3 mg/m3) and could also require additional mercury removal before being fed to an SO(3) contact plant, thereby also minimizing heavy metal emissions.
41. Fabric filters should be used when appropriate. A dust content of less than 10 mg/m3 can be obtained. The dust of all pyrometallurgical production should be recycled in-plant or off-site, while protecting occupational health.
42. For primary lead production, first experiences indicate that there are interesting new direct smelting reduction technologies without sintering of the concentrates. These processes are examples of a new generation of direct autogenous lead smelting technologies which pollute less and consume less energy.
43. Secondary lead is mainly produced from used car and truck batteries, which are dismantled before being charged to the smelting furnace. This BAT should include one melting operation in a short rotary furnace or shaft furnace. Oxy-fuel burners can reduce waste gas volume and flue dust production by 60%. Cleaning the flue-gas with fabric filters makes it possible to achieve dust concentration levels of 5 mg/m3.
44. Primary zinc production is carried out by means of roast-leach electrowin technology. Pressure leaching may be an alternative to roasting and may be considered as a BAT for new plants depending on the concentrate characteristics. Emissions from pyrometallurgical zinc production in Imperial Smelting (IS) furnaces can be minimized by using a double bell furnace top and cleaning with high-efficiency scrubbers, efficient evacuation and cleaning of gases from slag and lead casting, and thorough cleaning (< 10 mg/m3) of the CO-rich furnace off-gases.
45. To recover zinc from oxidized residues these are processed in an IS furnace. Very low-grade residues and flue dust (e.g. from the steel industry) are first treated in rotary furnaces (Waelz-furnaces) in which a high-content zinc oxide is manufactured. Metallic materials are recycled through melting in either induction furnaces or furnaces with direct or indirect heating by natural gas or liquid fuels or in vertical New Jersey retorts, in which a large variety of oxidic and metallic secondary material can be recycled. Zinc can also be recovered from lead furnace slags by a slag fuming process.
46. In general, processes should be combined with an effective dust collecting device for both primary gases and fugitive emissions. The most relevant emission reduction measures are outlined in tables 7 (a) and (b). Dust concentrations below 5 mg/m3 have been achieved in some cases using fabric filters.
 
Cement industry (annex II, category 7)
47. Cement kilns may use secondary fuels such as waste oil or waste tyres. Where waste is used, emission requirements for waste incineration processes may apply, and where hazardous waste is used, depending on the amount used in the plant, emission requirements for hazardous waste incineration processes may apply. However, this section refers to fossil fuel fired kilns.
48. Particulates are emitted at all stages of the cement production process, consisting of material handling, raw material preparation (crushers, dryers), clinker production and cement preparation. Heavy metals are brought into the cement kiln with the raw materials, fossil and waste fuels.
49. For clinker production the following kiln types are available: long wet rotary kiln, long dry rotary kiln, rotary kiln with cyclone preheater, rotary kiln with grate preheater, shaft furnace. In terms of energy demand and emission control opportunities, rotary kilns with cyclone preheaters are preferable.
50. For heat recovery purposes, rotary kiln off-gases are conducted through the preheating system and the mill dryers (where installed) before being dedusted. The collected dust is returned to the feed material.
51. Less than 0.5% of lead and cadmium entering the kiln is released in exhaust gases. The high alkali content and the scrubbing action in the kiln favour metal retention in the clinker or kiln dust.
52. The emissions of heavy metals into the air can be reduced by, for instance, taking off a bleed stream and stockpiling the collected dust instead of returning it to the raw feed. However, in each case these considerations should be weighed against the consequences of releasing the heavy metals into the waste stockpile. Another possibility is the hot-meal bypass, where calcined hot-meal is in part discharged right in front of the kiln entrance and fed to the cement preparation plant. Alternatively, the dust can be added to the clinker. Another important measure is a very well controlled steady operation of the kiln in order to avoid emergency shut-offs of the electrostatic precipitators. These may be caused by excessive CO concentrations. It is important to avoid high peaks of heavy metal emissions in the event of such an emergency shut-off.
53. The most relevant emission reduction measures are outlined in table 8. To reduce direct dust emissions from crushers, mills, and dryers, fabric filters are mainly used, whereas kiln and clinker cooler waste gases are controlled by electrostatic precipitators. With ESP, dust can be reduced to concentrations below 50 mg/m3. When FF are used, the clean gas dust content can be reduced to 10 mg/m3.
Table 8: Emission sources, control measures, reduction efficiencies and costs for
the cement industry
 
------------------------------------------------------------------------------------
Emission source                Control measure(s)       Reduction    Abatement costs
                                                     efficiency (%)
------------------------------------------------------------------------------------
Direct emissions from          FF                     Cd, Pb: > 95          ..
crushers, mills, dryers
Direct emissions from          ESP                    Cd, Pb: > 95          ..
rotary kilns, clinker coolers
Direct emissions from          Carbon adsorption        Hg: > 95            ..
rotary kilns
------------------------------------------------------------------------------------
Glass industry (annex II, category 8)
54. In the glass industry, lead emissions are particularly relevant given the various types of glass in which lead is introduced as raw material (e.g. crystal glass, cathode ray tubes). In the case of soda-lime container glass, lead emissions depend on the quality of the recycled glass used in the process. The lead content in dusts from crystal glass melting is usually about 20-60%.
55. Dust emissions stem mainly from batch mixing, furnaces, diffuse leakages from furnace openings, and finishing and blasting of glass products. They depend notably on the type of fuel used, the furnace type and the type of glass produced. Oxy-fuel burners can reduce waste gas volume and flue dust production by 60%. The lead emissions from electrical heating are considerably lower than from oil/gas-firing.
56. The batch is melted in continuous tanks, day tanks or crucibles. During the melting cycle using discontinuous furnaces, the dust emission varies greatly. The dust emissions from crystal glass tanks (<5 kg/Mg melted glass) are higher than from other tanks (<1 kg/Mg melted soda and potash glass).
57. Some measures to reduce direct metal-containing dust emissions are: pelleting the glass batch, changing the heating system from oil/gas-firing to electrical heating, charging a larger share of glass returns in the batch, and applying a better selection of raw materials (size distribution) and recycled glass (avoiding lead-containing fractions). Exhaust gases can be cleaned in fabric filters, reducing the emissions below 10 mg/m3. With electrostatic precipitators 30 mg/m3 is achieved. The corresponding emission reduction efficiencies are given in table 9.
58. The development of crystal glass without lead compounds is in progress.
Table 9: Emission sources, control measures, dust reduction efficiencies and
costs for the glass industry
 
-----------------------------------------------------------------------------
Emission source     Control measure(s)    Dust reduction      Abatement costs
                                          efficiency (%)        (total costs)
-----------------------------------------------------------------------------
Direct emissions    FF                         > 98                  ..
                    ---------------------------------------------------------
                    ESP                        > 90                  ..
-----------------------------------------------------------------------------
Chlor-alkali industry (annex II, category 9)
59. In the chlor-alkali industry, Cl(2), alkali hydroxides and hydrogen are produced through electrolysis of a salt solution. Commonly used in existing plants are the mercury process and the diaphragm process, both of which need the introduction of good practices to avoid environmental problems. The membrane process results in no direct mercury emissions. Moreover, it shows a lower electrolytic energy and higher heat demand for alkali hydroxide concentration (the global energy balance resulting in a slight advantage for membrane cell technology in the range of 10 to 15%) and a more compact cell operation. It is, therefore, considered as the preferred option for new plants. Decision 90/3 of 14 June 1990 of the Commission for the Prevention of Marine Pollution from Land-based Sources (PARCOM) recommends that existing mercury cell chlor-alkali plants should be phased out as soon as practicable with the objective of phasing them out completely by 2010.
60. The specific investment for replacing mercury cells by the membrane process is reported to be in the region of US$ 700-1000/Mg Cl(2) capacity. Although additional costs may result from, inter alia, higher utility costs and brine purification cost, the operating cost will in most cases decrease. This is due to savings mainly from lower energy consumption, and lower waste-water treatment and waste-disposal costs.
61. The sources of mercury emissions into the environment in the mercury process are: cell room ventilation; process exhausts; products, particularly hydrogen; and waste water. With regard to emissions into air, Hg diffusely emitted from the cells to the cell room are particularly relevant. Preventive measures and control are of great importance and should be prioritized according to the relative importance of each source at a particular installation. In any case specific control measures are required when mercury is recovered from sludges resulting from the process.
62. The following measures can be taken to reduce emissions from existing mercury process plants:
– Process control and technical measures to optimize cell operation, maintenance and more efficient working methods;
– Coverings, sealings and controlled bleeding-off by suction;
– Cleaning of cell rooms and measures that make it easier to keep them clean; and
– Cleaning of limited gas streams (certain contaminated air streams and hydrogen gas).
63. These measures can cut mercury emissions to values well below 2.0 g/Mg of Cl(2 ) production capacity, expressed as an annual average. There are examples of plants that achieve emissions well below 1.0 g/Mg of Cl(2) production capacity. As a result of PARCOM decision 90/3, existing mercury-based chlor-alkali plants were required to meet the level of 2 g of Hg/Mg of Cl(2) by 31 December 1996 for emissions covered by the Convention for the Prevention of Marine Pollution from Land-based Sources. Since emissions depend to a large extent on good operating practices, the average should depend on and include maintenance periods of one year or less.
 
Municipal, medical and hazardous waste incineration (annex II, categories 10 and 11)
64. Emissions of cadmium, lead and mercury result from the incineration of municipal, medical and hazardous waste. Mercury, a substantial part of cadmium and minor parts of lead are volatilized in the process. Particular actions should be taken both before and after incineration to reduce these emissions.
65. The best available technology for dedusting is considered to be fabric filters in combination with dry or wet methods for controlling volatiles. Electrostatic precipitators in combination with wet systems can also be designed to reach low dust emissions, but they offer fewer opportunities than fabric filters especially with pre-coating for adsorption of volatile pollutants.
66. When BAT is used for cleaning the flue gases, the concentration of dust will be reduced to a range of 10 to 20 mg/m3; in practice lower concentrations are reached, and in some cases concentrations of less than 1 mg/m3 have been reported. The concentration of mercury can be reduced to a range of 0.05 to 0.10 mg/m3 (normalized to 11% O(2)).
67. The most relevant secondary emission reduction measures are outlined in table 10. It is difficult to provide generally valid data because the relative costs in US$/tonne depend on a particularly wide range of site-specific variables, such as waste composition.
68. Heavy metals are found in all fractions of the municipal waste stream (e.g. products, paper, organic materials). Therefore, by reducing the quantity of municipal waste that is incinerated, heavy metal emissions can be reduced. This can be accomplished through various waste management strategies, including recycling programmes and the composting of organic materials. In addition, some UN/ECE countries allow municipal waste to be landfilled. In a properly managed landfill, emissions of cadmium and lead are eliminated and mercury emissions may be lower than with incineration. Research on emissions of mercury from landfills is taking place in several UN/ECE countries.
Annex IV
TIMESCALES FOR THE APPLICATION OF LIMIT VALUES AND BEST AVAILABLE TECHNIQUES TO NEW AND EXISTING STATIONARY SOURCES
The timescales for the application of limit values and best available techniques are:
(a) For new stationary sources: two years after the date of entry into force of the present Protocol;
(b) For existing stationary sources: eight years after the date of entry into force of the present Protocol. If necessary, this period may be extended for specific existing stationary sources in accordance with the amortization period provided for by national legislation.
Annex V
LIMIT VALUES FOR CONTROLLING EMISSIONS FROM MAJOR STATIONARY SOURCES
I. INTRODUCTION
1. Two types of limit value are important for heavy metal emission control:
– Values for specific heavy metals or groups of heavy metals; and
– Values for emissions of particulate matter in general.
2. In principle, limit values for particulate matter cannot replace specific limit values for cadmium, lead and mercury, because the quantity of metals associated with particulate emissions differs from one process to another. However, compliance with these limits contributes significantly to reducing heavy metal emissions in general. Moreover, monitoring particulate emissions is generally less expensive than monitoring individual species and continuous monitoring of individual heavy metals is in general not feasible. Therefore, particulate limit values are of great practical importance and are also laid down in this annex in most cases to complement or replace specific limit values for cadmium or lead or mercury.
3. Limit values, expressed as mg/m3, refer to standard conditions (volume at 273.15 K, 101.3 kPa, dry gas) and are calculated as an average value of one-hour measurements, covering several hours of operation, as a rule 24 hours. Periods of start-up and shutdown should be excluded. The averaging time may be extended when required to achieve sufficiently precise monitoring results. With regard to the oxygen content of the waste gas, the values given for selected major stationary sources shall apply. Any dilution for the purpose of lowering concentrations of pollutants in waste gases is forbidden. Limit values for heavy metals include the solid, gaseous and vapour form of the metal and its compounds, expressed as the metal. Whenever limit values for total emissions are given, expressed as g/unit of production or capacity respectively, they refer to the sum of stack and fugitive emissions, calculated as an annual value.
4. In cases in which an exceeding of given limit values cannot be excluded, either emissions or a performance parameter that indicates whether a control device is being properly operated and maintained shall be monitored. Monitoring of either emissions or performance indicators should take place continuously if the emitted mass flow of particulates is above 10 kg/h. If emissions are monitored, the concentrations of air pollutants in gas-carrying ducts have to be measured in a representative fashion. If particulate matter is monitored discontinuously, the concentrations should be measured at regular intervals, taking at least three independent readings per check. Sampling and analysis of all pollutants as well as reference measurement methods to calibrate automated measurement systems shall be carried out according to the standards laid down by the Comité européen de normalisation (CEN) or the International Organization for Standardization (ISO). While awaiting the development of the CEN or ISO standards, national standards shall apply. National standards can also be used if they provide equivalent results to CEN or ISO standards.
5. In the case of continuous monitoring, compliance with the limit values is achieved if none of the calculated average 24-hour emission concentrations exceeds the limit value or if the 24-hour average of the monitored parameter does not exceed the correlated value of that parameter that was established during a performance test when the control device was being properly operated and maintained. In the case of discontinuous emission monitoring, compliance is achieved if the average reading per check does not exceed the value of the limit. Compliance with each of the limit values expressed as total emissions per unit of production or total annual emissions is achieved if the monitored value is not exceeded, as described above.
II. SPECIFIC LIMIT VALUES FOR SELECTED MAJOR STATIONARY SOURCES
Combustion of fossil fuels (annex II, category 1):
6. Limit values refer to 6% O(2) in flue gas for solid fuels and to 3% O(2) for liquid fuels.
7. Limit value for particulate emissions for solid and liquid fuels: 50 mg/m3.
 
Sinter plants (annex II, category 2):
8. Limit value for particulate emissions: 50 mg/m3.
 
Pellet plants (annex II, category 2):
9. Limit value for particulate emissions:
(a) Grinding, drying: 25 mg/m3; and
(b) Pelletizing: 25 mg/m3; or
10. Limit value for total particulate emissions: 40 g/Mg of pellets produced.
 
Blast furnaces (annex II, category 3):
11. Limit value for particulate emissions: 50 mg/m3.
 
Electric arc furnaces (annex II, category 3):
12. Limit value for particulate emissions: 20 mg/m3.
 
Production of copper and zinc, including Imperial Smelting furnaces (annex II, categories 5 and 6):
13. Limit value for particulate emissions: 20 mg/m3.
 
Production of lead (annex II, categories 5 and 6):
14. Limit value for particulate emissions: 10 mg/m3.
 
Cement industry (annex II, category 7):
15. Limit value for particulate emissions: 50 mg/m3.
 
Glass industry (annex II, category 8):
16. Limit values refer to different O(2) concentrations in flue gas depending on furnace type: tank furnaces: 8%; pot furnaces and day tanks: 13%.
17. Limit value for lead emissions: 5 mg/m3.
 
Chlor-alkali industry (annex II, category 9):
18. Limit values refer to the total quantity of mercury released by a plant into the air, regardless of the emission source and expressed as an annual mean value.
19. Limit values for existing chlor-alkali plants shall be evaluated by the Parties meeting within the Executive Body no later than two years after the date of entry into force of the present Protocol.
20. Limit value for new chlor-alkali plants: 0.01 g Hg/Mg Cl(2) production capacity.
 
Municipal, medical and hazardous waste incineration (annex II, categories 10 and 11):
21. Limit values refer to 11% O(2) concentration in flue gas.
22. Limit value for particulate emissions:
(a) 10 mg/m3 for hazardous and medical waste incineration;
(b) 25 mg/m3 for municipal waste incineration.
23. Limit value for mercury emissions:
(a) 0.05 mg/m3 for hazardous waste incineration;
(b) 0.08 mg/m3 for municipal waste incineration;
(c) Limit values for mercury-containing emissions from medical waste incineration shall be evaluated by the Parties meeting within the Executive Body no later than two years after the date of entry into force of the present Protocol.
Annex VI
PRODUCT CONTROL MEASURES
1. Except as otherwise provided in this annex, no later than six months after the date of entry into force of the present Protocol, the lead content of marketed petrol intended for on-road vehicles shall not exceed 0.013 g/l. Parties marketing unleaded petrol with a lead content lower than 0.013 g/l shall endeavour to maintain or lower that level.
2. Each Party shall endeavour to ensure that the change to fuels with a lead content as specified in paragraph 1 above results in an overall reduction in the harmful effects on human health and the environment.
3. Where a State determines that limiting the lead content of marketed petrol in accordance with paragraph 1 above would result in severe socio-economic or technical problems for it or would not lead to overall environmental or health benefits because of, inter alia, its climate situation, it may extend the time period given in that paragraph to a period of up to 10 years, during which it may market leaded petrol with a lead content not exceeding 0.15 g/l. In such a case, the State shall specify, in a declaration to be deposited together with its instrument of ratification, acceptance, approval or accession, that it intends to extend the time period and present to the Executive Body in writing information on the reasons for this.
4. A Party is permitted to market small quantities, up to 0.5 per cent of its total petrol sales, of leaded petrol with a lead content not exceeding 0.15 g/l to be used by old on-road vehicles.
5. Each Party shall, no later than five years, or ten years for countries with economies in transition that state their intention to adopt a ten-year period in a declaration to be deposited with their instrument of ratification, acceptance, approval or accession, after the date of entry into force of this Protocol, achieve concentration levels which do not exceed:
(a) 0.05 per cent of mercury by weight in alkaline manganese batteries for prolonged use in extreme conditions (e.g. temperature below 0 °C or above 50 °C, exposed to shocks); and
(b) 0.025 per cent of mercury by weight in all other alkaline manganese batteries.
The above limits may be exceeded for a new application of a battery technology, or use of a battery in a new product, if reasonable safeguards are taken to ensure that the resulting battery or product without an easily removable battery will be disposed of in an environmentally sound manner. Alkaline manganese button cells and batteries composed of button cells shall also be exempted from this obligation.
Annex VII
PRODUCT MANAGEMENT MEASURES
1. This annex aims to provide guidance to Parties on product management measures.
2. The Parties may consider appropriate product management measures such as those listed below, where warranted as a result of the potential risk of adverse effects on human health or the environment from emissions of one or more of the heavy metals listed in annex I, taking into account all relevant risks and benefits of such measures, with a view to ensuring that any changes to products result in an overall reduction of harmful effects on human health and the environment:
(a) The substitution of products containing one or more intentionally added heavy metals listed in annex I, if a suitable alternative exists;
(b) The minimization or substitution in products of one or more intentionally added heavy metals listed in annex I;
(c) The provision of product information including labelling to ensure that users are informed of the content of one or more intentionally added heavy metals listed in annex I and of the need for safe use and waste handling;
(d) The use of economic incentives or voluntary agreements to reduce or eliminate the content in products of the heavy metals listed in annex I; and
(e) The development and implementation of programmes for the collection, recycling or disposal of products containing one of the heavy metals in annex I in an environmentally sound manner.
3. Each product or product group listed below contains one or more of the heavy metals listed in annex I and is the subject of regulatory or voluntary action by at least one Party to the Convention based for a significant part on the contribution of that product to emissions of one or more of the heavy metals in annex I. However, sufficient information is not yet available to confirm that they are a significant source for all Parties, thereby warranting inclusion in annex VI. Each Party is encouraged to consider available information and, where satisfied of the need to take precautionary measures, to apply product management measures such as those listed in paragraph 2 above to one or more of the products listed below:
(a) Mercury-containing electrical components, i.e. devices that contain one or several contacts/sensors for the transfer of electrical current such as relays, thermostats, level switches, pressure switches and other switches (actions taken include a ban on most mercury-containing electrical components; voluntary programmes to replace some mercury switches with electronic or special switches; voluntary recycling programmes for switches; and voluntary recycling programmes for thermostats);
(b) Mercury-containing measuring devices such as thermometers, manometers, barometers, pressure gauges, pressure switches and pressure transmitters (actions taken include a ban on mercury-containing thermometers and ban on measuring instruments);
(c) Mercury-containing fluorescent lamps (actions taken include reductions in mercury content per lamp through both voluntary and regulatory programmes and voluntary recycling programmes);
(d) Mercury-containing dental amalgam (actions taken include voluntary measures and a ban with exemptions on the use of dental amalgams and voluntary programmes to promote capture of dental amalgam before release to water treatment plants from dental surgeries);
(e) Mercury-containing pesticides including seed dressing (actions taken include bans on all mercury pesticides including seed treatments and a ban on mercury use as a disinfectant);
(f) Mercury-containing paint (actions taken include bans on all such paints, bans on such paints for interior use and use on children’s toys; and bans on use in antifouling paints); and
(g) Mercury-containing batteries other than those covered in annex VI (actions taken include reductions in mercury content through both voluntary and regulatory programmes and environmental charges and voluntary recycling programmes).
P R O T O K O L
O TEŽKIH KOVINAH H KONVENCIJI IZ LETA 1979 O ONESNAŽEVANJU ZRAKA NA VELIKE RAZDALJE PREKO MEJA
Pogodbenice, ki
so odločene izvajati Konvencijo o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja,
so zaskrbljene, ker se emisije določenih težkih kovin prenašajo prek državnih meja in lahko povzročijo škodo na ekosistemih, ki so pomembni za okolje in gospodarstvo, lahko pa tudi škodljivo vplivajo na zdravje ljudi,
upoštevajo, da so postopki zgorevanja in industrijski postopki glavni antropogeni viri emisij težkih kovin v ozračje,
priznavajo, da so težke kovine naravni sestavni del zemeljske skorje in da so mnoge težke kovine v določenih oblikah in primernih koncentracijah bistvene za življenje,
upoštevajo obstoječe znanstvene in tehnične podatke o emisijah, geokemičnih procesih, prenosu po ozračju in vplivih težkih kovin na zdravje ljudi in okolje kakor tudi načinih in stroških zmanjševanja onesnaževanja,
se zavedajo, da so na voljo tehnologije in načini upravljanja za zmanjšanje onesnaževanja zraka, ki ga povzročajo emisije težkih kovin,
priznavajo, da imajo države v regiji Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (ZN/EKE) različne gospodarske razmere in da je v nekaterih državah gospodarstvo v prehodu,
so odločene, da sprejmejo ukrepe za napovedovanje, preprečevanje ali zmanjševanje emisij določenih težkih kovin in njihovih spojin na najmanjšo možno mero ob upoštevanju previdnostnega pristopa, določenega v 15. načelu Deklaracije o okolju in razvoju iz Ria,
ponovno potrjujejo, da imajo države v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov in načeli mednarodnega prava suvereno pravico do izkoriščanja lastnih virov v skladu s svojimi okoljskimi in razvojnimi politikami ter obveznost zagotoviti, da dejavnosti v okviru njihove državne jurisdikcije ali nadzora ne povzročajo škode okolju drugih držav ali območij zunaj meja državne jurisdikcije,
se zavedajo, da bi ukrepi za nadzor nad emisijami težkih kovin prispevali tudi k varstvu okolja in zdravja ljudi na območjih zunaj regije ZN/EKE, vključno z Arktiko in mednarodnimi vodami,
ugotavljajo, da bi zmanjševanje emisij določenih težkih kovin ugodno vplivalo tudi na zmanjševanje emisij drugih onesnaževal,
se zavedajo, da so potrebni dodatni in učinkovitejši ukrepi za nadzor in zmanjševanje emisij določenih težkih kovin in da so lahko na primer študije učinkov podlaga za nadaljnje ukrepe,
ugotavljajo pomemben prispevek zasebnega in nevladnega sektorja k spoznavanju učinkov težkih kovin, razpoložljivih nadomestnih možnosti in tehnologij za zmanjševanje onesnaževanja in njihovo vlogo pri zmanjševanju emisij težkih kovin,
upoštevajo dejavnosti v zvezi z nadzorom težkih kovin na državni ravni in v mednarodnih forumih,
so se sporazumele o tem:
1. člen
POMEN IZRAZOV
V tem protokolu:
1. "konvencija" pomeni Konvencijo o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja, sprejeto v Ženevi 13. novembra 1979;
2. "EMEP" pomeni program sodelovanja za spremljanje in oceno onesnaževanja zraka na velike razdalje v Evropi;
3. "izvršni organ" pomeni izvršni organ konvencije, ustanovljen v skladu s prvim odstavkom 10. člena konvencije;
4. "komisija" pomeni Evropsko ekonomsko komisijo Združenih narodov;
5. "pogodbenice" pomeni pogodbenice tega protokola, če pomen v besedilu ne zahteva drugače;
6. "zemljepisno območje EMEP" pomeni območje, opredeljeno v četrtem odstavku 1. člena Protokola h Konvenciji o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja iz leta 1979 o dolgoročnem financiranju programa sodelovanja za spremljanje in oceno onesnaževanja zraka na velike razdalje v Evropi (EMEP), sprejetega v Ženevi 28. septembra 1984;
7. "težke kovine" pomeni tiste kovine ali v nekaterih primerih nekovine, ki so stabilne in imajo večjo gostoto od 4,5 g/cm3 ter njihove spojine;
8. "emisija" pomeni izpuščanje snovi v ozračje iz točkovnih ali razpršenih virov;
9. "nepremični vir" pomeni vsako stavbo, zgradbo, obrat, napravo ali opremo, ki je nepremična in neposredno ali posredno izpušča ali bi lahko izpuščala težke kovine iz priloge I v ozračje;
10. "nov nepremični vir" pomeni vsak nepremični vir, katerega gradnja ali bistvena sprememba se je začela po poteku dveh let od datuma začetka veljavnosti: (i) tega protokola ali (ii) spremembe prilog I ali II, če za nepremični vir začnejo veljati določbe tega protokola šele s tako spremembo. O tem, ali je sprememba bistvena, odločijo pristojni državni organi ob upoštevanju dejavnikov, kot so okoljske koristi spremembe;
11. "glavna kategorija nepremičnih virov" pomeni vsako kategorijo nepremičnih virov iz priloge II, ki prispeva najmanj en odstotek k skupnim emisijam težkih kovin pogodbenice iz priloge I iz nepremičnih virov za referenčno leto, ki je določeno v skladu s prilogo I.
2. člen
CILJ
Cilj tega protokola je nadzor nad emisijami težkih kovin iz človekovih dejavnosti, ki se po ozračju prenašajo na velike razdalje čez meje in lahko bistveno škodljivo vplivajo na zdravje ljudi ali okolje v skladu z določbami nadaljnjih členov.
3. člen
TEMELJNE OBVEZNOSTI
1. Vsaka pogodbenica z učinkovitimi ukrepi, primernimi za njene posebne okoliščine, zmanjša skupne letne emisije vsake težke kovine iz priloge I v ozračje glede na raven emisij v referenčnem letu, določenih v skladu z isto prilogo.
2. Vsaka pogodbenica začne najpozneje v rokih, določenih v prilogi IV, uporabljati:
(a) ob upoštevanju priloge III najboljše razpoložljive tehnologije za vsak nov nepremični vir iz glavne kategorije nepremičnih virov, za katere priloga III navaja najboljše razpoložljive tehnologije;
(b) mejne vrednosti iz priloge V za vsak nov nepremični vir iz glavne kategorije nepremičnih virov. Pogodbenica lahko namesto tega uporablja drugačne strategije za zmanjševanje emisij, s katerimi se dosežejo enake skupne ravni emisij;
(c) ob upoštevanju priloge III najboljše razpoložljive tehnologije za vsak obstoječ nepremični vir iz glavne kategorije nepremičnih virov, za katere priloga III navaja najboljše razpoložljive tehnologije. Pogodbenica lahko namesto tega uporablja drugačne strategije za zmanjševanje emisij, s katerimi se doseže enako skupno zmanjševanje emisij;
(d) mejne vrednosti iz priloge V za vsak obstoječ nepremični vir iz glavne kategorije nepremičnih virov, če je to tehnično in ekonomsko izvedljivo. Pogodbenica lahko namesto tega uporablja drugačne strategije za zmanjševanje emisij, s katerimi se doseže enako skupno zmanjševanje emisij.
3. Vsaka pogodbenica izvaja ukrepe za nadzor nad proizvodi v skladu s pogoji in roki iz priloge VI.
4. Vsaka pogodbenica bi morala ob upoštevanju priloge VII preučiti možnost izvajanja dodatnih ukrepov za gospodarjenje s proizvodi.
5. Vsaka pogodbenica pripravi in dopolnjuje evidence emisij težkih kovin iz priloge I za pogodbenice na zemljepisnem območju EMEP, pri čemer uporablja vsaj metodologije, ki jih določi upravni organ EMEP, in za pogodbenice zunaj zemljepisnega območja EMEP, pri čemer uporablja kot smernice metodologije, razvite z delovnim načrtom izvršnega organa.
6. Pogodbenica, ki kljub upoštevanju drugega in tretjega odstavka tega člena ne more izpolniti zahtev iz prvega odstavka tega člena za težko kovino iz priloge I, se oprosti obveznosti iz prvega odstavka tega člena za to težko kovino.
7. Pogodbenica, katere ozemlje je večje kot 6.000.000 km2, se oprosti obveznosti iz pododstavkov (b), (c) in (d) drugega odstavka tega člena, če prikaže, da bo najpozneje osem let po začetku veljavnosti tega protokola skupne letne emisije vsake težke kovine iz priloge I iz kategorij virov iz priloge II zmanjšala za najmanj 50 odstotkov emisij iz teh kategorij glede na referenčno leto, določeno v skladu s prilogo I. Pogodbenica, ki namerava ravnati v skladu s tem odstavkom, mora to navesti ob podpisu tega protokola ali pristopu k njemu.
4. člen
IZMENJAVA INFORMACIJ IN TEHNOLOGIJE
1. Pogodbenice v skladu s svojimi zakoni, predpisi in prakso omogočajo lažjo izmenjavo tehnologij in metod za zmanjševanje emisij težkih kovin, vključno z izmenjavami, ki spodbujajo pripravo ukrepov za gospodarjenje s proizvodi in uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij, zlasti s spodbujanjem:
(a) komercialne izmenjave razpoložljive tehnologije;
(b) neposrednih stikov in sodelovanja v industriji, vključno s skupnimi vlaganji;
(c) izmenjave informacij in izkušenj in
(d) zagotavljanja strokovne pomoči.
2. Pri spodbujanju dejavnosti, navedenih v prvem odstavku tega člena, pogodbenice ustvarijo ugodne razmere z olajševanjem navezovanja stikov in sodelovanja med ustreznimi organizacijami in posamezniki v zasebnem in javnem sektorju, ki so sposobni zagotoviti tehnologijo, projektiranje in inženiring, opremo ali finančna sredstva.
5. člen
STRATEGIJE, POLITIKE, PROGRAMI IN UKREPI
1. Vsaka pogodbenica brez nepotrebnega odlašanja pripravi strategije, politike in programe za izpolnjevanje obveznosti po tem protokolu.
2. Poleg tega lahko pogodbenica:
(a) uporablja ekonomske instrumente za spodbujanje sprejetja finančno učinkovitih pristopov k zmanjšanju emisij težkih kovin;
(b) pripravi prostovoljne sporazume in dogovore med vlado in industrijo;
(c) spodbuja učinkovitejšo uporabo virov in surovin;
(d) spodbuja uporabo energetskih virov, ki manj onesnažujejo;
(e) sprejme ukrepe za razvoj in uvedbo prevoznih sistemov, ki manj onesnažujejo;
(f) sprejme ukrepe za postopno opuščanje postopkov, pri katerih prihaja do emisij težkih kovin, če so v industrijskem merilu na voljo nadomestni postopki;
(g) sprejme ukrepe za razvoj in uporabo čistejših postopkov za preprečevanje onesnaževanja in nadzor nad njim.
3. Pogodbenice lahko sprejmejo strožje ukrepe od ukrepov, ki jih zahteva ta protokol.
6. člen
RAZISKAVE, RAZVOJ IN SPREMLJANJE STANJA
Pogodbenice spodbujajo raziskave, razvoj, spremljanje stanja in sodelovanje, osredotočene predvsem na težke kovine iz priloge I, kar se med drugim nanaša na:
(a) emisije, prenos na velike razdalje in stopnje usedanja ter njihove modele, obstoječe količine v živem in neživem okolju, oblikovanje postopkov za usklajevanje ustreznih metodologij;
(b) poti onesnaževal in evidence v reprezentativnih ekosistemih;
(c) pomembnejše vplive na zdravje ljudi in okolje, vključno z ugotavljanjem njihovega obsega;
(d) najboljše razpoložljive tehnologije in načine ter tehnologije za nadzor nad emisijami, ki jih trenutno uporabljajo ali razvijajo pogodbenice;
(e) zbiranje, recikliranje in po potrebi odstranjevanje proizvodov ali odpadkov, ki vsebujejo eno ali več težkih kovin;
(f) metodologije, ki omogočajo upoštevanje družbenogospodarskih dejavnikov pri vrednotenju nadomestnih strategij nadzora;
(g) pristop na podlagi učinkov, ki združuje ustrezne informacije, vključno z informacijami iz pododstavkov (a) do (f) tega člena, o izmerjenih ali modeliranih okoljskih ravneh, poteh in vplivih na zdravje ljudi in okolje, da bi oblikovale prihodnje optimalne strategije nadzora, ki bi upoštevale tudi gospodarske in tehnološke dejavnike;
(h) nadomestke za težke kovine v proizvodih iz prilog VI in VII;
(i) zbiranje informacij o vsebnosti težkih kovin v posameznih proizvodih, emisijah teh kovin, ki lahko nastanejo pri proizvodnji, predelavi, distribuciji, uporabi in odstranjevanju proizvodov, ter tehnologijah za zmanjševanje takih emisij.
7. člen
POROČANJE
1. V skladu z zakonodajo, ki ureja zaupnost poslovnih informacij:
(a) vsaka pogodbenica prek izvršnega sekretarja komisije poroča o sprejetih ukrepih za izvajanje tega protokola izvršnemu organu v časovnih presledkih, ki jih določijo pogodbenice na zasedanju izvršnega organa;
(b) vsaka pogodbenica na zemljepisnem območju EMEP prek izvršnega sekretarja komisije v rednih časovnih presledkih, ki jih določi upravni organ EMEP in potrdijo pogodbenice na zasedanju izvršnega organa, poroča EMEP o ravneh emisij težkih kovin iz priloge I, pri čemer uporablja vsaj metodologije ter časovno in prostorsko specifikacijo, ki jih določi upravni organ območja EMEP. Pogodbenice na območjih zunaj zemljepisnega območja EMEP dajo izvršnemu organu na njegovo zahtevo podobne informacije. Poleg tega vsaka pogodbenica po potrebi zbira in sporoča ustrezne podatke v zvezi s svojimi emisijami težkih kovin ob upoštevanju smernic o metodologijah ter časovnih in prostorskih specifikacijah upravnega organa EMEP in izvršnega organa.
2. Informacije, ki se pošiljajo v skladu s pododstavkom (a) prvega odstavka tega člena, morajo biti v skladu s sklepom, ki ureja obliko in vsebino in ga sprejmejo pogodbenice na zasedanju izvršnega organa. Določila tega sklepa se po potrebi pregledajo, da se ugotovijo morebitni dodatni elementi v zvezi z obliko ali vsebino informacij, ki se vključujejo v poročila.
3. EMEP pošlje podatke o prenosu na velike razdalje in usedanju težkih kovin dovolj zgodaj pred vsakim letnim zasedanjem izvršnega organa.
8. člen
IZRAČUNI
EMEP z uporabo ustreznih modelov in meritev za izvršni organ pripravi izračune čezmejnih prenosov in usedanja težkih kovin na zemljepisnem območju EMEP dovolj zgodaj pred vsakim letnim zasedanjem tega organa. Na območjih zunaj zemljepisnega območja EMEP se uporabljajo modeli, ki so primerni glede na posebne okoliščine pogodbenic konvencije.
9. člen
IZPOLNJEVANJE OBVEZNOSTI
Izpolnjevanje obveznosti vsake pogodbenice po tem protokolu je treba redno pregledovati. Te preglede opravlja izvedbeni odbor, ki ga je ustanovil izvršni organ na svojem petnajstem zasedanju s sklepom 1997/2, ter poroča pogodbenicam na zasedanju izvršnega organa v skladu z določbami iz priloge k omenjenemu sklepu, vključno z vsemi njegovimi spremembami.
10. člen
PREGLEDI POGODBENIC NA ZASEDANJIH IZVRŠNEGA ORGANA
1. Pogodbenice na zasedanjih izvršnega organa v skladu s pododstavkom (a) drugega odstavka 10. člena konvencije pregledajo informacije, ki jih predložijo pogodbenice, EMEP in druga pomožna telesa, ter poročila izvedbenega odbora iz 9. člena tega protokola.
2. Pogodbenice na zasedanjih izvršnega organa spremljajo napredek, dosežen pri izpolnjevanju obveznosti, določenih v tem protokolu.
3. Pogodbenice na zasedanjih izvršnega organa pregledajo, ali so obveznosti, določene v tem protokolu, zadostne in učinkovite.
(a) Pri takih pregledih upoštevajo najboljše razpoložljive znanstvene podatke o vplivih usedanja težkih kovin, ocene tehnološkega razvoja in spreminjanje gospodarskih razmer.
(b) Pri takih pregledih se v okviru raziskav, razvoja, spremljanja stanja in sodelovanja po tem protokolu:
(i) ovrednoti napredek pri uresničevanju cilja tega protokola;
(ii) ovrednoti, ali bi dodatna zmanjšanja emisij pod ravni, ki jih zahteva ta protokol, zagotovila nadaljnje zmanjšanje škodljivih vplivov na zdravje ljudi ali okolje in
(iii) upošteva, v kakšni meri obstaja zadovoljiva podlaga za uporabo pristopa na podlagi učinkov.
(c) Postopke, metode in časovni razpored takih pregledov določijo pogodbenice na zasedanju izvršnega organa.
4. Pogodbenice na podlagi ugotovitev pregledov iz tretjega odstavka tega člena po končanem pregledu, takoj ko je to mogoče, pripravijo delovni načrt nadaljnjih ukrepov za zmanjševanje emisij težkih kovin iz priloge I v ozračje.
11. člen
REŠEVANJE SPOROV
1. Pri sporu med dvema ali več pogodbenicami v zvezi z razlago ali uporabo tega protokola si pogodbenice prizadevajo spor rešiti s pogajanji ali na kateri koli drug miren način po svoji izbiri. Stranke v sporu obvestijo izvršni organ o sporu.
2. Ob ratifikaciji, sprejetju, odobritvi tega protokola ali pristopu k njemu ali kadar koli po tem lahko pogodbenica, ki ni organizacija za regionalno gospodarsko povezovanje, v pisnem dokumentu, ki ga predloži depozitarju, izjavi, da ob katerem koli sporu v zvezi z razlago ali uporabo protokola s katero koli pogodbenico, ki sprejme enako obveznost, priznava enega ali oba od naslednjih načinov reševanja sporov kot dejansko obvezna in brez posebnega sporazuma:
(a) predložitev spora Meddržavnemu sodišču;
(b) arbitražo v skladu s postopki iz priloge o arbitraži, ki jih sprejmejo pogodbenice, takoj ko je to izvedljivo, na zasedanju izvršnega organa.
Pogodbenica, ki je organizacija za regionalno gospodarsko povezovanje, lahko da izjavo z enakim učinkom v zvezi z arbitražo v skladu s postopki iz pododstavka (b) tega člena.
3. Izjava, dana po drugem odstavku tega člena, velja, dokler ne poteče v skladu z njenimi določili ali dokler ne minejo trije meseci od deponiranja pisnega obvestila o njenem preklicu pri depozitarju.
4. Nova izjava, obvestilo o preklicu ali prenehanje veljavnosti v nobenem primeru ne vpliva na že začete postopke pri Meddržavnem sodišču ali razsodišču, razen če se stranki v sporu ne dogovorita drugače.
5. Če dvanajst mesecev po tem, ko je ena stranka uradno obvestila drugo, da sta v sporu, vpletenima strankama ni uspelo rešiti spora na katerega od načinov iz prvega odstavka tega člena, se spor na zahtevo katere koli vpletene stranke rešuje s spravo, kar pa ne velja, če sta stranki v sporu sprejeli enak način reševanja sporov skladno z drugim odstavkom tega člena.
6. Za namene petega odstavka tega člena se ustanovi spravna komisija. Vsaka vpletena stranka ali skupina strank, če imajo stranke v postopku sprave enak interes, imenuje v komisijo isto število članov, tako imenovani člani pa skupno izberejo predsedujočega. Komisija sprejme priporočilo, ki ga stranke v sporu upoštevajo v dobri veri.
12. člen
PRILOGE
Priloge tega protokola so njegov sestavni del. Prilogi III in VII imata naravo priporočila.
13. člen
SPREMEMBE PROTOKOLA
1. Vsaka pogodbenica lahko predlaga spremembe tega protokola.
2. Predlagane spremembe se v pisni obliki predložijo izvršnemu sekretarju komisije, ki jih sporoči vsem pogodbenicam. Pogodbenice razpravljajo o predlaganih spremembah na naslednjem zasedanju izvršnega organa, če je izvršni sekretar pogodbenicam poslal predloge vsaj devetdeset dni pred zasedanjem.
3. Spremembe tega protokola in njegovih prilog I, II, IV, V in VI se sprejmejo s konsenzom pogodbenic, prisotnih na zasedanju izvršnega organa, in za te pogodbenice začnejo veljati devetdeseti dan po datumu, ko dve tretjini pogodbenic deponirata svoje listine o njihovem sprejetju pri depozitarju. Za vsako drugo pogodbenico začnejo spremembe veljati devetdeseti dan po datumu, ko ta pogodbenica deponira svojo listino o njihovem sprejetju.
4. Spremembe prilog III in VII se sprejmejo s konsenzom pogodbenic, ki so prisotne na zasedanju izvršnega organa. Po poteku devetdesetih dni po datumu, ko izvršni sekretar komisije o spremembi obvesti vse pogodbenice, začne sprememba katere koli priloge veljati za pogodbenice, ki depozitarju ne pošljejo obvestila v skladu z določbami petega odstavka tega člena, če najmanj šestnajst pogodbenic ni poslalo takega obvestila.
5. Vsaka pogodbenica, ki ne more odobriti spremembe priloge III ali VII, o tem pisno uradno obvesti depozitarja v devetdesetih dneh po datumu obvestila o njenem sprejemu. Depozitar o vsakem takem prejetem uradnem obvestilu nemudoma uradno obvesti vse pogodbenice. Pogodbenica lahko kadar koli nadomesti svoje predhodno uradno obvestilo s sprejetjem, sprememba take priloge pa za to pogodbenico začne veljati po deponiranju listine o sprejetju pri depozitarju.
6. Če se predlaga, da se priloge I, VI ali VII spremenijo tako, da se v ta protokol vključi težka kovina, ukrep za nadzor nad proizvodi ali proizvodom ali skupino proizvodov:
(a) predlagatelj izvršnemu organu pošlje podatke, določene v sklepu izvršnega organa št. 1998/1, vključno z vsemi njegovimi spremembami, in
(b) pogodbenice ocenijo predlog v skladu s postopki, določenimi v sklepu izvršnega organa št. 1998/1, vključno z vsemi njegovimi spremembami.
7. Vsak sklep za spremembo sklepa izvršnega organa št. 1998/1 se sprejme s konsenzom pogodbenic na zasedanju izvršnega organa in začne veljati šestdeseti dan po datumu sprejema.
14. člen
PODPIS
1. Ta protokol je na voljo za podpis v Aarhusu (Danska) 24. in 25. junija 1998, nato pa na sedežu Združenih narodov v New Yorku do 21. decembra 1998 državam članicam komisije in tudi državam, ki imajo pri komisiji posvetovalni status v skladu z osmim odstavkom resolucije št. 36 (IV) Ekonomskega in socialnega sveta z dne 28. marca 1947, in organizacijam za regionalno gospodarsko povezovanje, ki so jih ustanovile suverene države članice komisije in so pristojne za pogajanje, sklepanje in izvajanje mednarodnih sporazumov o zadevah iz protokola, če so te države in organizacije pogodbenice konvencije.
2. Take organizacije za regionalno gospodarsko povezovanje pri zadevah v svoji pristojnosti v svojem imenu uresničujejo pravice in izpolnjujejo obveznosti, ki jih ta protokol nalaga njihovim državam članicam. V takih primerih države članice teh organizacij ne smejo uresničevati teh pravic posamezno.
15. člen
RATIFIKACIJA, SPREJETJE, ODOBRITEV IN PRISTOP
1. Podpisnice ratificirajo, sprejmejo ali odobrijo ta protokol.
2. Od 21. decembra 1998 lahko države in organizacije, ki izpolnjujejo zahteve iz prvega odstavka 14. člena, pristopijo k temu protokolu.
16. člen
DEPOZITAR
Listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu se deponirajo pri generalnem sekretarju Združenih narodov, ki bo opravljal naloge depozitarja.
17. člen
ZAČETEK VELJAVNOSTI
1. Ta protokol začne veljati devetdeseti dan po datumu deponiranja šestnajste listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu pri depozitarju.
2. Za vsako državo in organizacijo iz prvega odstavka 14. člena, ki ratificira, sprejme ali odobri ta protokol ali pristopi k njemu po deponiranju šestnajste listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu, začne protokol veljati devetdeseti dan po datumu, ko ta pogodbenica deponira svojo listino o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
18. člen
ODPOVED
Kadar koli po petih letih po datumu začetka veljavnosti tega protokola za posamezno pogodbenico ga lahko ta odpove s pisnim uradnim obvestilom depozitarju. Odpoved začne veljati devetdeseti dan po datumu, ko depozitar prejme uradno obvestilo o odpovedi, ali pozneje, če je tako določeno v uradnem obvestilu o odpovedi.
19. člen
VERODOSTOJNA BESEDILA
Izvirnik tega protokola, katerega besedila v angleškem, francoskem in ruskem jeziku so enako verodostojna, se deponira pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
V POTRDITEV TEGA so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali ta protokol.
SESTAVLJENO v Aarhusu (Danska) štiriindvajsetega junija tisoč devetsto osemindevetdeset.
Priloga I
TEŽKE KOVINE, NA KATERE SE NANAŠA PRVI ODSTAVEK 3. ČLENA, IN REFERENČNO LETO ZA OBVEZNOSTI
---------------------------------------------------------------------------------
Težka kovina      Referenčno leto
---------------------------------------------------------------------------------
kadmij (Cd)       1990 ali katero koli drugo leto od 1985 do vključno 1995, ki ga
                  določi pogodbenica ob ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali
                  pristopu
svinec (Pb)       1990 ali katero koli drugo leto od 1985 do vključno 1995, ki ga
                  določi pogodbenica ob ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali
                  pristopu
živo srebro (Hg)  1990 ali katero koli drugo leto od 1985 do vključno 1995, ki ga
                  določi pogodbenica ob ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali
                  pristopu
---------------------------------------------------------------------------------
Priloga II
KATEGORIJE NEPREMIČNIH VIROV
I. UVOD
1. Naprave ali njihovi deli za raziskave, razvoj in preskušanje novih proizvodov in postopkov niso zajeti v tej prilogi.
2. Spodaj navedene mejne vrednosti se na splošno nanašajo na proizvodne zmogljivosti ali dejansko proizvodnjo. Če posamezen upravljavec izvaja več dejavnosti iz istega podpoglavja v istem objektu ali na isti lokaciji, se zmogljivosti teh dejavnosti seštevajo.
II. SEZNAM KATEGORIJ
----------------------------------------------------------------------------------
Kategorija    Opis kategorije
----------------------------------------------------------------------------------
1             naprave za zgorevanje z nazivno vhodno toplotno močjo nad 50 MW
2             naprave za praženje ali sintranje rud (vključno s sulfidnimi rudami)
              ali koncentratov z zmogljivostjo nad 150 ton sintra na dan za
              železovo rudo ali koncentrat ter nad 30 ton sintra na dan pri
              praženju bakra, svinca ali cinka ali pri kakršni koli predelavi
              zlata ali živosrebrne rude
3             naprave za proizvodnjo grodlja ali jekla (primarno ali sekundarno
              taljenje, vključno z električnimi obločnimi pečmi) skupaj s
              kontinuiranim litjem z zmogljivostjo nad 2,5 tone na uro
4             naprave za predelavo ferozlitin s proizvodno zmogljivostjo nad 20
              ton na dan
5             naprave za proizvodnjo bakra, svinca in cinka z metalurškimi
              postopki iz rude, koncentratov ali sekundarnih surovin z
              zmogljivostjo nad 30 ton kovine na dan za primarne naprave in nad 15
              ton kovine na dan za sekundarne naprave ali pri kakršni koli
              primarni proizvodnji živega srebra
6             naprave za taljenje (rafiniranje, ulivanje itd.), vključno z
              zlitinami bakra, svinca in cinka ter s ponovno pridobljenimi
              proizvodi s talilno zmogljivostjo nad 4 tone na dan za svinec ali 20
              ton na dan za baker in cink
7             naprave za proizvodnjo cementnega klinkerja v rotacijskih pečeh s
              proizvodno zmogljivostjo nad 500 ton na dan ali v drugih pečeh s
              proizvodno zmogljivostjo nad 50 ton na dan
8             naprave za proizvodnjo stekla z uporabo svinca v postopku s talilno
              zmogljivostjo več kot 20 ton na dan
9             naprave za kloralkalno elektrolizo z uporabo amalgamskega postopka
10            naprave za sežiganje nevarnih ali medicinskih odpadkov z
              zmogljivostjo nad 1 tono na uro ali skupno sežiganje nevarnih ali
              medicinskih odpadkov, določenih v skladu z notranjo zakonodajo
11            naprave za sežiganje komunalnih odpadkov z zmogljivostjo nad 3 tone
              na uro ali skupno sežiganje komunalnih odpadkov, določenih v skladu
              z notranjo zakonodajo
----------------------------------------------------------------------------------
Priloga III
NAJBOLJŠE RAZPOLOŽLJIVE TEHNOLOGIJE ZA NADZOR NAD EMISIJAMI TEŽKIH KOVIN IN NJIHOVIH SPOJIN IZ KATEGORIJ VIROV, NAŠTETIH V PRILOGI II
I. UVOD
1. Cilj te priloge je oblikovati smernice za določanje najboljših razpoložljivih tehnologij za nepremične vire, da bi pogodbenice lahko izpolnjevale obveznosti iz tega protokola.
2. "Najboljše razpoložljive tehnologije" pomeni najučinkovitejšo in najsodobnejšo stopnjo v razvoju dejavnosti in njihove metode delovanja, ki označujejo praktično ustreznost posameznih tehnologij za zagotavljanje podlage za mejne vrednosti emisij, namenjene za preprečevanje, in če to ni mogoče, za splošno zmanjševanje emisij in njihovega vpliva na okolje kot celoto:
- "tehnologije" vključuje uporabljeno tehnologijo in način projektiranja, gradnje, vzdrževanja, upravljanja in razgradnje objektov in naprav;
- "razpoložljive" tehnologije pomeni tiste, katerih stopnja razvoja omogoča izvajanje v ustrezni industrijski panogi v ekonomsko in tehnično izvedljivih razmerah, ob upoštevanju stroškov in koristi, ne glede na to, ali se tehnologije uporabljajo ali nastanejo na območju udeležene pogodbenice, če so na primeren način dostopne upravljavcu;
- "najboljše" pomeni najučinkovitejše pri doseganju visokega splošnega varstva okolja kot celote.
Pri določajnu najboljših razpoložljivih tehnologij je treba na splošno ali v posebnih primerih posebej upoštevati spodaj navedene dejavnike, predvidene stroške in koristi ukrepa ter načeli previdnosti in preprečevanja:
- uporaba tehnologij z malo odpadki;
- uporaba manj nevarnih snovi;
- pospeševanje predelave in recikliranja snovi, ki nastajajo ali se uporabljajo pri proizvodnji, in odpadkov;
- primerljivi postopki, naprave ali metode delovanja, ki so že uspešno preskušeni v industrijskem merilu;
- tehnološki napredek in spremembe v znanstvenem vedenju in razumevanju;
- narava, učinki in količina nastalih emisij;
- datumi začetka obratovanja novih ali obstoječih naprav;
- čas, potreben za uvedbo najboljše razpoložljive tehnologije;
- poraba in narava surovin (vključno z vodo), ki se uporabljajo v postopku, in njihova energetsko učinkovitost;
- potreba preprečevati ali čim bolj zmanjšati skupen vpliv emisij in njihovih škodljivih posledic za okolje;
- potreba preprečevati nesreče in čim bolj zmanjšati njihove posledice za okolje.
Pojem najboljših razpoložljivih tehnologij ni namenjen za predpisovanje določene tehnologije ali metode, ampak temu, da se upoštevajo tehnične lastnosti posameznih naprav, njihova geografska lega in lokalne okoljske razmere.
3. Informacije v zvezi z izvajanjem in stroški nadzora nad emisijami temeljijo na uradni dokumentaciji izvršnega organa in njegovih pomožnih teles, posebnih dokumentih, ki jih prejema in pregleduje delovna skupina za emisije težkih kovin in ad hoc pripravljalna delovna skupina za težke kovine. Poleg tega se upoštevajo tudi druge mednarodne informacije o najboljših razpoložljivih tehnologijah za nadzor nad emisijami (na primer strokovne pripombe Evropske skupnosti o najboljših razpoložljivih tehnologijah, priporočila PARCOM za najboljše razpoložljive tehnologije in informacije, ki jih neposredno dajejo strokovnjaki).
4. Vedno več je izkušenj z novimi proizvodi in novimi napravami, pri katerih se uporabljajo tehnologije z nizkimi emisijami, in s prilagajanjem obstoječih naprav; to prilogo bo zato morda treba spreminjati in dopolnjevati.
5. V prilogi so našteti številni ukrepi, ki zajemajo stroške in učinkovitost. Izbira ukrepa za vsak posamezen primer je odvisna od številnih dejavnikov, kot so gospodarske razmere, tehnološka infrastruktura, obstoječe naprave za nadzor nad emisijami, varnost, poraba energije, in od tega, ali je vir nov ali pa že obstaja, lahko pa je z njimi omejena.
6. Ta priloga upošteva emisije kadmija, svinca in živega srebra ter njihovih spojin v trdnem (z oddajanjem delcev) in/ali plinastem stanju. Na splošno se tukaj ne obravnavajo posebnosti teh spojin. Upošteva pa se učinkovitost naprav za nadzor nad emisijami glede na fizikalne lastnosti težkih kovin, zlasti živega srebra.
7. Vrednosti emisij, izražene v mg/m3, se nanašajo na standardne pogoje (volumen pri 273,15 K, 101,3 kPa, suhi plin) brez popravka glede vsebnosti kisika, razen če ni drugače določeno, in se izračunajo v skladu z osnutkom CEN (Comité européen de normalisation), v nekaterih primerih pa s tehnologijami vzorčenja in spremljanja stanja v posamezni državi.
II. SPLOŠNE MOŽNOSTI ZA ZMANJŠANJE EMISIJ TEŽKIH KOVIN IN NJIHOVIH SPOJIN
8. Obstaja več možnosti za nadzor nad emisijami težkih kovin ali njihovo preprečevanje. Ukrepi za zmanjševanje emisij se osredotočajo na dodatne prilagoditve tehnologij in postopkov (vključno z vzdrževanjem in nadzorom delovanja). Na voljo so ukrepi, ki se lahko izvajajo glede na širše tehnične in/ali gospodarske razmere:
(a) uporaba procesnih tehnologij z malo odpadki, zlasti v novih napravah;
(b) čiščenje odpadnega plina (sekundarni ukrepi za zmanjševanje emisij) s filtri, pralniki plinov, absorberji itd.;
(c) zamenjava ali priprava surovin, goriva in/ali drugih pogonskih snovi (na primer uporaba surovin z nizko vsebnostjo težkih kovin);
(d) najboljši načini upravljanja, kot so varčno gospodinjstvo, preprečevalni vzdrževalni programi ali primarni ukrepi, kot je zagraditev enot, v katerih nastaja prah;
(e) ustrezne tehnologije za upravljanje okolja za uporabo in odstranjevanje proizvodov, ki vsebujejo Cd, Pb in/ali Hg.
9. Treba je spremljati stanje pri postopkih za zmanjševanje onesnaževanja, da bi se ustrezni ukrepi in načini nadzora pravilno izvajali in da bi se doseglo učinkovito zmanjšanje emisij. Spremljanje stanja pri postopkih za zmanjševanje onesnaževanja vključuje:
(a) pripravo seznamov tistih navedenih ukrepov za zmanjševanje onesnaževanja, ki se že izvajajo;
(b) primerjavo dejanskih zmanjšanj emisij Cd, Pb in Hg s cilji protokola;
(c) opis merljivih emisij Cd, Pb in Hg iz pomembnejših virov z ustreznimi tehnologijami;
(d) da upravni organi v rednih časovnih presledkih ponovno pregledajo ukrepe za zmanjševanje onesnaževanja, da bi zagotovili njihovo trajno učinkovito delovanje.
10. Ukrepi za zmanjševanje emisij morajo biti stroškovno učinkoviti. Obravnavanje stroškovno učinkovitih strategij mora temeljiti na skupnih letnih stroških na enoto zmanjšanja onesnaženja (vključno s stroški kapitala in obratovanja). Stroške zmanjšanja emisij je treba obravnavati tudi glede na celoten proces.
III. TEHNOLOGIJE NADZORA
11. Glavne kategorije razpoložljivih tehnologij nadzora za zmanjšanje emisij Cd, Pb in Hg so primarni ukrepi, kot so nadomeščanje surovin in/ali goriva, ter tehnološki postopki z nizkimi emisijami, in sekundarni ukrepi, kot so nadzor ubežnih emisij in čiščenje odpadnega plina. Posebne tehnologije za posamezne panoge so navedene v IV. poglavju.
12. Podatki o učinkovitosti izhajajo iz izkušenj pri delovanju obstoječih naprav in zanje velja, da izražajo njihove zmogljivosti. Skupna učinkovitost zmanjševanja emisij dimnega plina in ubežnih emisij je v veliki meri odvisna od čistilne učinkovitosti zbiralnikov plina in prahu (na primer sesalnega pokrova). Prikazana je bila več kot 99-odstotna učinkovitost zajemanja/zbiranja. V nekaterih primerih so izkušnje pokazale, da lahko ukrepi za nadzor zmanjšajo skupne emisije za 90 ali več odstotkov.
13. Pri emisijah delcev Cd, Pb in Hg se lahko kovine zajamejo z napravami za odstranjevanje prahu. Značilne koncentracije prahu po čiščenju plina z izbranimi tehnologijami so v preglednici 1. Večina teh ukrepov se splošno uporablja. Preglednica 2 prikazuje minimalni pričakovani učinek izbranih tehnologij za zajemanje živega srebra v plinastem stanju. Uporaba teh ukrepov je odvisna od posameznih postopkov in je najprimernejša, če so koncentracije živega srebra v dimnem plinu visoke.
Preglednica 1: Učinek naprav za odstranjevanje prahu, izražen kot 
povprečna urna koncentracija prahu
 
-----------------------------------------------------------------
                                              Koncentracije prahu
                                                po odstranjevanju
                                                    (mg/m3)
-----------------------------------------------------------------
vrečasti filtri                                       < 10
vrečasti membranski filtri                            < 1
suhi elektrostatični filtri                           < 50
mokri elektrostatični filtri                          < 50
visoko učinkoviti pralniki plinov                     < 50
-----------------------------------------------------------------
Opomba: Pri pralnikih filtrov s srednjim in nizkim pritiskom ter
ciklonih je na splošno učinkovitost odstranjevanja prahu manjša.

Preglednica 2: Najnižji pričakovani učinek separatorjev živega
srebra, izražen kot povprečna urna koncentracija živega srebra
 
---------------------------------------------------------------------
                                               Vsebnost živega srebra
                                                    po čiščenju
                                                      (mg/m3)
---------------------------------------------------------------------
selenski filter                                        < 0,01
selenski pralnik plinov                                 < 0,2
ogljikov filter                                        < 0,01
vpihovanje ogljika + separator prahu                   < 0,05
kloridni postopek Odda Norzink                          < 0,1
postopek s svinčevim sulfidom                          < 0,05
postopek bolkem (tiosulfat)                             < 0,1
---------------------------------------------------------------------
14. Zagotoviti je treba, da te tehnologije nadzora ne povzročajo drugih okoljskih problemov. Treba se je izogibati izbiri takega postopka, ki ima nizke emisije v zrak, če se pri tem slabša skupni vpliv odstranjevanja težkih kovin na okolje, na primer ker odpadne vode povečajo onesnaženje vode. Upoštevati je treba tudi, kaj se zgodi s prahom, zajetim zaradi boljšega čiščenja plinov. Negativni vplivi na okolje pri delu s takimi odpadki zmanjšajo koristi nižjih emisij industrijskega prahu in dima v ozračje.
15. Ukrepi za zmanjšanje emisij se lahko osredotočijo na procesne tehnologije ter čiščenje odpadnega plina. Ta dva načina nista neodvisna drug od drugega; izbira posebnega postopka lahko izključi uporabo nekaterih metod čiščenja plinov.
16. Izbira tehnologije za nadzor je odvisna od takih parametrov, kot so koncentracija in/ali oblika onesnaževal v neočiščenem plinu, pretok plina, temperatura plina in drugo. Področja uporabe se tako lahko prekrivajo; v tem primeru se najprimernejša tehnologija izbere glede na okoliščine posameznega primera.
17. V nadaljevanju so opisani primerni ukrepi za zmanjševanje emisij dimnih plinov v različnih panogah. Upoštevati je treba ubežne emisije. Nadzor emisij prahu v povezavi z raztovarjanjem, prekladanjem in kopičenjem zalog surovin ali stranskih proizvodov je lahko pomemben za bližnjo okolico, čeprav ni pomemben za prenos na velike razdalje. Emisije se lahko zmanjšajo tako, da se te dejavnosti preselijo v povsem zaprte zgradbe, ki so opremljene z napravami za prezračevanje in razpraševanje, sistemi za škropljenje ali drugimi ustreznimi načini za nadzor nad emisijami. Vrhnjo plast zalog v nepokritem prostoru je treba zaščititi pred vetrom na drugačen način. Prostore, v katerih se kopičijo zaloge, in ceste je treba čistiti.
18. Vrednosti naložb/stroškov iz preglednic so zbrane iz različnih virov in so zelo odvisne od značilnosti posameznih primerov. Izražene so v USD iz leta 1990 (1 USD(1990) = 0,8 ECU(1990)). Odvisne so od takih dejavnikov, kot so zmogljivost naprave, učinkovitost odstranjevanja in koncentracija neočiščenega plina, vrsta tehnologije in izbira nove naprave namesto prilagoditve stare.
IV. PANOGE
19. To poglavje vsebuje preglednice glavnih virov emisij, ukrepov za nadzor na podlagi najboljših razpoložljivih tehnologij, njihove značilne učinkovitosti zmanjševanja emisij in s tem povezanih stroškov, če so na voljo, za vsako panogo. Če ni drugače navedeno, se učinkovitost zmanjševanja v preglednicah nanaša na neposredne emisije dimnih plinov.
 
Zgorevanje fosilnih goriv v neindustrijskih in industrijskih kotlovnicah (priloga II, 1. kategorija)
20. Zgorevanje premoga v neindustrijskih in industrijskih kotlovnicah je glavni vir antropogenih emisij živega srebra. Vsebnost težkih kovin v premogu običajno večkrat presega vsebnost težkih kovin v nafti ali naravnem plinu.
21. Zaradi izboljšanja učinkovitosti pridobivanja energije in ukrepov za varčevanje z energijo se bo zaradi manjše porabe goriva zmanjšala emisija težkih kovin. Emisije težkih kovin, kot je živo srebro, so bistveno manjše pri zgorevanju naravnega plina ali nadomestnih goriv z nizko vsebnostjo težkih kovin kot pri premogu. Kombinirani postopek z uplinjanjem (IGCC) v termoelektrarnah je nova tehnologija, pri kateri bodo verjetno emisije majhne.
22. Težke kovine razen živega srebra v zrak prihajajo v trdnem stanju skupaj z letečim pepelom. Pri različnih tehnologijah za zgorevanje premoga nastajajo različne količine letečega pepela; v kuriščih z rešetko 20–40 odstotkov; pri zgorevanju v vrtinčasti plasti 15 odstotkov; v kotlih s suhim dnom (zgorevanje premogovega prahu) 70–100 odstotkov skupne količine pepela. Ugotovljeno je, da majhni delci pepela vsebujejo več težkih kovin..
23. Bogatenje, na primer s "pranjem" ali "bioobdelavo" premoga, zmanjšuje vsebnost težkih kovin, ki so vezane na anorgansko snov v premogu. Stopnja odstranitve težkih kovin s to tehnologijo pa lahko zelo niha.
24. Popolna odstranitev prahu, več kot 99,5 odstotka, se lahko doseže z elektrostatičnimi filtri za prah (EFP) ali vrečastimi filtri (VVF), s katerimi se v mnogih primerih doseže koncentracija prahu okrog 20 mg/m3. Emisije težkih kovin razen živega srebra se lahko zmanjšajo za najmanj 90–99 odstotkov, pri čemer nižja vrednost velja za bolj hlapljive elemente. Nižja temperatura filtra pomaga zmanjšati vsebnost plinastega živega srebra v odpadnem plinu.
25. Uporaba tehnologij za zmanjšanje emisij dušikovih oksidov, žveplovega dioksida in delcev iz dimnih plinov lahko odstrani tudi težke kovine. Morebitnemu vplivu na druga okolja se je mogoče izogniti z ustreznim čiščenjem odpadne vode.
26. Pri uporabi omenjenih tehnologij učinkovitost odstranjevanja živega srebra zelo niha od naprave do naprave, kot je razvidno iz preglednice 3. Raziskave za razvoj tehnologij odstranjevanja živega srebra potekajo, vendar pa se najboljše razpoložljive tehnologije za odstranjevanje živega srebra ne bodo ugotavljale, dokler ne bodo na voljo v industrijskem merilu .
Primarna proizvodnja železa in jekla (priloga II, 2. kategorija)
27. Ta del se ukvarja z emisijami iz naprav za sintranje in peletiranje, plavžev ter iz jeklarn z osnovnimi oksidacijskimi pečmi (OOP). Emisije Cd, PB in Hg se pojavljajo skupaj s trdnimi delci. Vsebnost pomembnih težkih kovin v emitiranem prahu je odvisna od sestave surovin in vrste zlitin, ki se dodajajo pri proizvodnji jekla. Najprimernejši ukrepi za zmanjšanje emisij so našteti v preglednici 4. Po možnosti naj bi se uporabljali vrečasti filtri; če to ni mogoče, se lahko uporabljajo elektrostatični filtri in/ali visoko učinkoviti pralniki plinov.
28. Pri uporabi najboljših razpoložljivih tehnologij za proizvodnjo železa in jekla se lahko skupne specifične emisije prahu v neposredni zvezi s postopkom zmanjšajo na te ravni:
----------------------------------------
naprave za sintranje         40–120 g/Mg
naprave za peletiranje       40 g/Mg
plavži                       35–50 g/Mg
OOP                          35–70 g/Mg.
----------------------------------------
29. Pri čiščenju plinov z vrečastimi filtri se zmanjša vsebnost prahu na manj kot 20 mg/m3, elektrostatični filtri in pralniki prahu pa zmanjšajo vsebnost prahu na 50 mg/m3 (urno povprečje). Vendar pa se pri mnogih postopkih pri proizvodnji železa in jekla z vrečastimi filtri dosežejo še bistveno nižje vrednosti.
30. Razvijata se postopka direktne redukcije in direktnega taljenja, ki bi lahko v prihodnje zmanjšala potrebo po napravah za sintranje in plavžih. Uporaba teh tehnologij je odvisna od lastnosti rude, dobljeni proizvodi pa se obdelajo v električnih obločnih pečeh, ki morajo biti opremljene z ustreznim nadzornimi napravami.
 
Sekundarna proizvodnja železa in jekla (priloga II, 3. kategorija)
31. Zelo je pomembno, da se vse emisije zajamejo čim učinkoviteje. V ta namen se inštalirajo naprave za zajemanje emisij ali premični pokrovi ali pa se zgradba popolnoma izprazni. Zajete emisije je treba očistiti. Za vse postopke pri sekundarni predelavi železa in jekla, pri katerih nastaja prah, se kot najboljša razpoložljiva tehnologija šteje odstranjevanje prahu z vrečastimi filtri, ki zmanjšajo vsebnost prahu na manj kot 20 mg/m3. Če se najboljše razpoložljive tehnologija uporabljajo tudi za čim učinkovitejše zmanjšanje ubežnih emisij, te emisije prahu (vključno z ubežnimi emisijami v neposredni zvezi s postopkom) ne smejo presegati ravni od 0,1 do 0,35 kg/Mg jekla. Znani so številni primeri, ko je bila pri uporabi vrečastih filtrov vsebnost prahu v očiščenem plinu pod 10 mg/m3. Emisija prahu je v teh primerih običajno pod 0,1 kg/Mg.
32. Za taljenje starega železa se uporabljata dve različni vrsti peči: martinovke in elektroobločne peči (EOP), pri čemer se martinovke opuščajo.
33. Vsebnost težkih kovin v prahu je odvisna od sestave odpadkov železa in jekla ter od vrste kovin, dodanih zlitinam pri proizvodnji jekla. Meritve pri EOP so pokazale, da je 95 odstotkov emisij živega srebra in 25 odstotkov emisij kadmija v obliki hlapov. Najpomembnejši ukrepi za zmanjševanje emisij prahu so našteti v preglednici 5.
Preglednica 5: Viri emisij, ukrepi za nadzor in učinkovitost ter stroški
zmanjševanja prahu pri sekundarni proizvodnji železa in jekla
 
-----------------------------------------------------------------------------------
Viri emisije   Ukrep(i)        Učinkovitost zmanjševanja      Stroški zmanjševanja
               za nadzor         prahu (v odstotkih)         (skupni stroški v USD)
-----------------------------------------------------------------------------------
EOP            EFP                       > 99                          ..
               VF                       > 99,5                  VF: 24/Mg jekla
-----------------------------------------------------------------------------------
Livarne železa (priloga II, 4. kategorija)
34. Zelo je pomembno, da se vse emisije zajamejo čim učinkoviteje. V ta namen se inštalirajo naprave za zajemanje emisij ali premični pokrovi ali pa se zgradba popolnoma izprazni. Zajete emisije je treba očistiti. V livarnah obratujejo kupolke, elektroobločne in indukcijske peči. Neposredne emisije delcev in plinastih težkih kovin nastajajo predvsem pri taljenju in včasih v manjšem obsegu pri ulivanju. Ubežne emisije nastanejo pri prekladanju, taljenju surovin, ulivanju in odstranjevanju peska. Najpomembnejši ukrepi za zmanjševanje emisij so navedeni v preglednici 6 skupaj s podatki o dosegljivi učinkovitosti in stroških zmanjševanja, če so na voljo. Ti ukrepi lahko zmanjšajo koncentracije prahu na 20 mg/m3 ali manj.
35. Postopki v industriji ulivanja železa potekajo na številnih različnih lokacijah. Za obstoječe manjše naprave našteti ukrepi lahko niso najboljša razpoložljiva tehnologija, če ekonomsko niso izvedljivi.
Primarna in sekundarna proizvodnja barvnih kovin (priloga II, 5. in 6. kategorija)
36. Ta del se ukvarja z emisijami in nadzorom nad emisijami Cd, Pb in Hg pri primarni in sekundarni proizvodnji barvnih kovin, kot so svinec, baker, cink, kositer in nikelj. Zaradi velikega števila različnih surovin, ki se uporabljajo, in zaradi različnih postopkov v tej panogi lahko pride do emisij skoraj vseh vrst težkih kovin in njihovih spojin. Glede na težke kovine, ki jih obravnava ta priloga, je posebna pozornost posvečena proizvodnji bakra, svinca in cinka.
37. Živosrebrne rude in koncentrati se najprej zdrobijo in včasih presejejo. Tehnologije za obogatitev rude se ne uporabljajo veliko, čeprav se v nekaterih napravah za predelavo rude z majhno vsebnostjo Hg včasih uporablja flotacija. Zdrobljena ruda se nato segreva pri majhni proizvodnji v retortah, pri industrijski predelavi pa v pečeh do temperatur, pri katerih živosrebrov sulfid sublimira. Živosrebrne pare, ki pri tem nastajajo, se kondenzirajo v hladilnem sistemu in usedajo kot tekoče živo srebro. Saje iz kondenzatorjev in posod za usedanje se odstranijo s pomočjo apna in se vrnejo v retorto ali peč.
38. Za učinkovito pridobivanje živega srebra se uporabljajo te tehnologije:
- ukrepi za zmanjšanje nastajanja prahu med kopanjem rude in kopičenjem izkopane rude; k temu spada tudi skrb, da so zaloge nakopane rude čim manjše;
- posredno segrevanje peči;
- skrb, da je ruda čim bolj suha;
- segrevanje plina, ki vstopa v kondenzator, na samo 10 do 20 °C nad rosiščem;
- ohranjanje čim nižje izhodne temperature in
- vodenje reakcijskih plinov skozi postkondenzacijski pralnik in/ali selenski filter.
Tvorbo prahu je mogoče zmanjšati s posrednim segrevanjem, ločeno predelavo drobnozrnate rude in nadzorom vsebnosti vode v rudi. Prah je treba odstraniti iz vročih reakcijskih plinov, preden vstopi v kondenzator živega srebra, s cikloni in/ali elektrostatičnimi filtri.
39. Za proizvodnjo zlata z amalgamiranjem se lahko uporabljajo podobne tehnologije kot za živo srebro. Zlato se proizvaja tudi z drugimi tehnologijami, pri katerih se ne uporablja amalgamiranje in te se štejejo kot boljše tehnologije za nove naprave.
40. Barvne kovine se v glavnem proizvajajo iz sulfitnih rud. Iz tehničnih razlogov in zaradi kakovosti proizvodov je treba iz odpadnega plina temeljito očistiti prah (< 3 mg/m3), treba pa je dodatno odstraniti živo srebro, preden se spelje v napravo za pridobivanje žveplove kisline s kontaktnim postopkom, pri čemer se tudi emisije težkih kovin zmanjšajo na najmanjšo možno mero.
41. Po možnosti naj bi se uporabljali vrečasti filtri. Z njimi je mogoče doseči vsebnost prahu pod 10 mg/m3. Prah, ki nastaja pri vseh pirometalurških postopkih, je treba reciklirati na sami lokaciji ali na drugi lokaciji, pri tem pa skrbeti za varovanje zdravja zaposlenih.
42. Pri primarni proizvodnji svinca prve izkušnje kažejo, da obstajajo zanimive nove tehnologije za neposredno redukcijo pri taljenju brez sintranja koncentratov. Ti postopki so primeri nove generacije tehnologij za neposredno avtogeno taljenje svinca, ki povzročajo manjše onesnaževanje in porabljajo manj energije.
43. Sekundarni svinec se večinoma proizvaja iz rabljenih avtomobilskih in kamionskih akumulatorjev, ki se razstavijo, preden se naložijo v talilnico. Ta najboljša razpoložljiva tehnologija bi morala vključevati en sam postopek taljenja v kratki rotacijski ali jaškasti peči. Kisikovi gorilniki lahko zmanjšajo odpadni plin in dim za 60 odstotkov. Čiščenje dimnega plina z vrečastimi filtri omogoča doseganje koncentracije prahu 5 mg/m3.
44. Primarna proizvodnja cinka poteka s tehnologijo praženja, luženja in elektrolize. Luženje pod pritiskom lahko zamenja praženje in se lahko šteje kot najboljša razpoložljiva tehnologija za nove naprave, odvisno od lastnosti koncentrata. Emisije iz pirometalurške proizvodnje cinka v talilnici Imperial (IS) bi lahko zmanjšali na najmanjšo možno mero z uporabo pokrova v obliki dvojnega zvona in s čiščenjem z visoko učinkovitimi pralniki prahu, učinkovitim odvajanjem in čiščenjem plinov iz žlindre in pri ulivanju svinca ter s temeljitim čiščenjem (< 10 mg/m3) odpadnih plinov, bogatih s CO, iz peči.
45. Za pridobivanje cinka se oksidirani ostanki topijo v talilnici Imperial. Ostanki z zelo nizko vsebnostjo cinka in dimni prah (na primer iz industrije jekla) se najprej obdelajo v rotacijskih pečeh (Waelzove peči), v katerih se pridobiva zelo čist cinkov oksid. Kovinske vrste materiala se reciklirajo s taljenjem v indukcijskih pečeh ali pečeh z neposrednim ali posrednim segrevanjem z naravnim plinom ali tekočimi gorivi ali v vertikalnih retortah New Jersey, v katerih je mogoče reciklirati zelo različne okside in kovine sekundarne vrste materiala. Cink se lahko pridobiva tudi s postopkom zgorevanja žlindre , ki nastaja v pečeh za proizvodnjo svinca.
46. Na splošno bi bilo treba postopke kombinirati z učinkovito napravo za zbiranje prahu za primarne pline in ubežne emisije. Najpomembnejši ukrepi za zmanjševanje emisij so navedeni v preglednicah 7 (a) in (b). V nekaterih primerih so bile z vrečastimi filtri dosežene koncentracije prahu pod 5 mg/m3.
 
Proizvodnja cementa (priloga II, 7. kategorija)
47. Peči za proizvodnjo cementa lahko uporabljajo sekundarna goriva, kot je odpadno olje ali odpadne gume. Pri uporabi odpadkov kot sekundarne surovine se lahko upoštevajo zahteve za emisije pri postopkih sežiganja odpadkov, če pa se uporabljajo nevarni odpadki, pa glede na uporabljene količine v napravi zahteve pri postopkih sežiganja nevarnih odpadkov. Ta del pa se nanaša na peči za proizvodnjo cementa na fosilna goriva.
48. Do emisije delcev pride v vseh fazah postopka proizvodnje cementa, ki zajemajo prekladanje materiala, pripravo surovin (drobilnice, sušilnice), proizvodnjo klinkerja in pripravo cementa. Težke kovine se vnašajo v cementne peči s surovinami, fosilnimi in odpadnimi gorivi.
49. Za proizvodnjo klinkerja so na razpolago te vrste peči: dolga mokra rotacijska peč, dolga suha rotacijska peč, rotacijska peč s ciklonskim predgrelnikom, rotacijska peč z rešetkastim predgrelnikom, jaškasta peč. Glede porabe energije in možnosti nadzora nad emisijami so najboljše rotacijske peči s ciklonskim predgrelnikom.
50. Zaradi izkoriščanja toplotne energije se odpadni plini iz rotacijskih peči speljejo skozi predgrelni sistem in sušilnike (če so inštalirani), preden se očistijo. Zbrani prah se vrne med surovine.
51. Manj kot 0,5 odstotka svinca in kadmija, ki se vneseta v peč, se sprosti v plinih iz dimnovoda. Velika vsebnost lužnin in pranje plina v peči ohranjata kovine v klinkerju ali prahu v peči.
52. Emisija težkih kovin v zrak se lahko zmanjša na primer tako, da se zbrani prah izloči iz postopka in se odlaga, namesto da se ponovno vrne med surovine. V vsakem primeru je treba pri odločitvi upoštevati posledice izpuščanja težkih kovin v jalovino. Druga možnost je prestrezanje žganih odpadkov, ko se kalcinirani odpadki deloma odlagajo pred vrata peči in se nato naložijo v napravo za pripravo cementa. Druga možnost je, da se prah doda klinkerju. Pomemben ukrep je tudi skrben nadzor, da peč deluje neprekinjeno, tako da se preprečujejo izredni izklopi elektrostatičnih filtrov. Ti lahko povzročijo presežne koncentracije CO. Zelo pomembno je, da se pri teh izrednih izklopih preprečijo velike koncentracije emisij težkih kovin.
53. Najpomembnejši ukrepi za zmanjševanje emisij so navedeni v preglednici 8. Za zmanjšanje neposrednih emisij prahu iz drobilnikov, mlinov in sušilnikov se v glavnem uporabljajo vrečasti filtri, medtem ko se odpadni plini iz peči in naprav za ohlajevanje klinkerja nadzorujejo z elektrostatičnimi filtri. Z EFP se lahko koncentracija prahu zmanjša pod 50 mg/m3. Pri uporabi VF se vsebnost prahu v očiščenem plinu lahko zmanjša na 10 mg/m3.
Preglednica 8: Viri emisij, ukrepi za nadzor in učinkovitost ter stroški zmanjševanja
prahu pri proizvodnji cementa
 
-----------------------------------------------------------------------------------------
Viri emisij                        Ukrep(i)     Učinkovitost zmanjševanja      Stroški
                                   za nadzor          (v odstotkih)          zmanjševanja
-----------------------------------------------------------------------------------------
neposredne emisije iz              VF                 Cd, Pb: > 95                ..
drobilnikov, mlinov, sušilnikov
neposredne emisije iz              EFP                Cd, Pb: > 95                ..
rotacijskih peči, naprav
za ohlajanje klinkerja
neposredne emisije iz              adsorpcija ogljika   Hg: > 95                  ..
rotacijskih peči
-----------------------------------------------------------------------------------------
Proizvodnja stekla (priloga II, 8. kategorija)
54. Pri proizvodnji različnih vrst stekla so najpomembnejše emisije svinca, saj se pri več vrstah stekla kot surovina dodaja svinec (na primer, za kristalno steklo katodne cevi). Pri natrijkalcijevem steklu za embalažo so emisije odvisne od kakovosti recikliranega stekla, ki se uporablja v postopku. V prahu, ki nastaja pri taljenju kristalnega stekla, je delež svinca običajno od 20 do 60 odstotkov.
55. Emisije prahu nastajajo večinoma pri pripravi zmesi, v pečeh, zaradi uhajanja iz odprtin peči ter pri brušenju in pihanju steklenih izdelkov. Odvisne so predvsem od vrste uporabljenega goriva, peči in proizvedenega stekla. Kisikovi gorilniki lahko zmanjšajo odpadno količino plina in dimnega prahu za 60 odstotkov. Emisije svinca pri električnem segrevanju so bistveno nižje kot pri segrevanju z oljnim/plinskim gorivom.
56. Staljeno steklo se pripravlja v kadnih pečeh z neprekinjenim dodajanjem surovin, dnevnih kadnih pečeh ali v lončenih pečeh. Pri taljenju v kadnih pečeh s prekinjenim dodajanjem surovin lahko emisije prahu zelo nihajo. Emisije prahu iz kadnih peči za kristalno steklo (< 5 kg/Mg staljenega stekla) so višje kot iz drugih kadnih peči (< 1 kg/Mg staljenega natrijevega in kalijevega stekla).
57. Nekateri ukrepi za zmanjšanje neposrednih emisij prahu, ki vsebuje kovine, so: steklo v obliki kroglic, zamenjava sistema segrevanja na olje/plin z elektriko, dodajanje večjih količin stekla v zmes in boljše odbiranje surovin (distribucija po velikosti) in recikliranega stekla (brez frakcij, ki vsebujejo svinec). Izpušni plini se lahko očistijo v vrečastih filtrih, pri čemer se emisije zmanjšajo pod 10 mg/m3. Z elektrostatičnimi filtri se doseže zmanjšanje na 30 mg/m3. Učinkovitost zmanjšanja emisij je prikazana v preglednici 9.
58. Razvoj postopka pridobivanja kristalnega stekla brez svinčevih spojin poteka.
Preglednica 9: Viri emisij, ukrepi za nadzor in učinkovitost ter stroški
zmanjševanja prahu pri proizvodnji stekla
 
----------------------------------------------------------------------------------
Viri emisij           Ukrep(i)   Učinkovitost zmanjševanja    Stroški zmanjševanja
                      za nadzor    prahu (v odstotkih)           (skupni stroški)
----------------------------------------------------------------------------------
Neposredne emisije    VF                   > 98                        ..
                      ------------------------------------------------------------
                      EFP                  > 90                        ..
----------------------------------------------------------------------------------
Kloralkalna elektroliza (priloga II, 9. kategorija)
59. Pri kloralkalni elektrolizi se proizvajajo Cl(2), alkalijski hidroksidi in vodik z elektrolitičnim razkrojem raztopine natrijevega klorida. V obstoječih napravah se običajno uporablja amalgamski in membranski postopek, pri obeh pa je treba uvesti dobro prakso, da bi preprečili okoljske probleme. Pri membranskem postopku ni neposrednih emisij živega srebra. Poleg tega je zanj potrebna manjša energija za elektrolizo, zahteva pa višje temperature za koncentracije alkalijskih hidroksidov (glede na celotno energetsko bilanco ima rahlo prednost tehnologija membranskih celic – za 10 do 15 odstotkov), postopek pa zahteva tudi manjše celice. Tako se ta postopek šteje kot priporočljiv za nove naprave. Sklep št. 90/3 Komisije za preprečevanje onesnaževanja morja iz virov na kopnem (PARCOM) z dne 14. junija 1990 priporoča, da se obstoječe kloralkalne naprave z živosrebrnimi celicami čim prej ukinejo in se do leta 2010 popolnoma prenehajo uporabljati.
60. Ugotovljeno je, da je naložba za nadomeščanje živosrebrnih celic z membranskim postopkom med USD 700–1000/Mg proizvodne zmogljivosti Cl(2). Čeprav lahko nastanejo dodatni stroški med drugim zaradi višjih stroškov uporabe in čiščenja solne raztopine, se v večini primerov proizvodni stroški zmanjšajo. Zmanjšajo se zaradi manjše porabe energije in manjših stroškov za čiščenje odpadne vode ter odstranjevanje odpadkov.
61. Viri emisij živega srebra v okolje pri amalgamskem postopku so: prezračevanje celic, izpušni plini pri postopku, proizvodi, zlasti vodik, in odpadna voda. V zvezi z emisijami v zrak je posebej pomemben Hg, ki uhaja iz celic v prostor, v katerem so celice. Zelo so pomembni preprečitveni ukrepi in nadzor in morajo imeti prednost zaradi sorazmernega pomena vsakega vira v posamezni napravi. Vsekakor pa so potrebni posebni ukrepi za nadzor pri pridobivanju živega srebra iz gošče, ki nastane pri postopku.
62. Za zmanjšanje emisij iz obstoječih naprav za amalgamski postopek so potrebni ti ukrepi:
- nadzor postopka in tehnični ukrepi za optimizacijo delovanja celic, vzdrževanje in učinkovitejše delovne metode,
- pokrovi, zatesnitev in nadzorovano izsesavanje;
- čiščenje prostorov s celicami in ukrepi za lažje čiščenje in
- čiščenje omejenih tokov plina (tokovi onesnaženega zraka in vodnega plina).
63. Ti ukrepi lahko zmanjšajo emisije živega srebra na vrednosti precej pod 2,0 g/Mg proizvodne zmogljivosti Cl(2), izražene kot letno povprečje. Obstajajo naprave, ki dosegajo emisije bistveno pod 1,0 g/Mg proizvodne zmogljivosti Cl(2). S sklepom št. 90/3 PARCOM se zahteva, da do 31. decembra 1996 obstoječe kloralkalne naprave na podlagi živega srebra dosežejo raven 2 g Hg/Mg Cl(2) za emisije, ki jih pokriva Konvencija o preprečevanju onesnaževanja morja iz virov na kopnem. Ker so emisije v veliki meri odvisne od dobre prakse obratovanja, bi moralo povprečje temeljiti na vzdrževalnih obdobjih enega leta ali manj.
 
Sežiganje komunalnih, medicinskih in nevarnih odpadkov (priloga II, 10. in 11. kategorija)
64. Emisije kadmija, svinca in živega srebra nastajajo pri sežiganju komunalnih, medicinskih in nevarnih odpadkov. Pri tem postopku se živo srebro, večji del kadmija in manjši del svinca uparijo. Za zmanjšanje teh emisij bi bili potrebni posebni ukrepi pred sežiganjem in po njem.
65. Za najboljšo razpoložljivo tehnologijo odstranjevanja prahu se štejejo vrečasti filtri v kombinaciji s suhimi ali mokrimi metodami za nadzor nad hlapi. Za doseganje nizkih emisij prahu se lahko uporabljajo tudi elektrostatični filtri v kombinaciji z mokrimi sistemi, vendar so manj uporabni kot vrečasti filtri, zlasti s prevleko za adsorpcijo hlapnih onesnaževal.
66. Če se najboljše razpoložljive tehnologije uporabljajo za čiščenje dimnih plinov, se koncentracije prahu zmanjšajo na 10 do 20 mg/m3; v praksi so bile dosežene še nižje koncentracije in v nekaterih primerih celo poročajo o nižjih koncentracijah kot 1 mg/m3. Koncentracije živega srebra se lahko zmanjšajo na 0,05 do 0,10 mg/m3 (normirano na 11 odstotkov O(2)).
67. Najpomembnejši sekundarni ukrepi za zmanjševanje emisij so našteti v preglednici 10. Težko je dobiti splošno veljavne podatke, ker so relativni stroški v USD/tono odvisni od izredno velikega števila spremenljivk, ki se po lokacijah razlikujejo, na primer sestava odpadkov.
68. Težke kovine najdemo v vseh frakcijah komunalnih odpadkov (na primer v izdelkih, papirju, organskih snoveh). Emisije težkih kovin je tako mogoče zmanjšati z zmanjševanjem količin komunalnih odpadkov, ki se sežigajo. To je mogoče doseči z različnimi strategijami za gospodarjenje z odpadki, vključno s programi recikliranja in kompostiranja organskih snovi. Poleg tega nekatere države članice ZN/EKE dovoljujejo odlaganje komunalnih odpadkov na odlagališča. V ustrezno urejenih odlagališčih emisij kadmija in svinca ni, emisije živega srebra pa so nižje kot pri sežiganju. V več državah članicah ZN/EKE potekajo raziskave emisij živega srebra iz odlagališč.
Priloga IV
ROKI ZA ZAČETEK UPORABE MEJNIH VREDNOSTI IN NAJBOLJŠIH RAZPOLOŽLJIVIH TEHNOLOGIJ V NOVIH IN OBSTOJEČIH NEPREMIČNIH VIRIH
Roki za začetek uporabe mejnih vrednosti in najboljših razpoložljivih tehnologij so:
(a) za nove nepremične vire: dve leti od datuma začetka veljavnosti tega protokola;
(b) za že obstoječe nepremične vire: osem let od datuma začetka veljavnosti tega protokola. Po potrebi se ta rok za posamezen že obstoječi nepremični vir podaljša v skladu z amortizacijsko dobo, ki jo določa notranja zakonodaja.
Priloga V
MEJNE VREDNOSTI ZA NADZOR NAD EMISIJAMI IZ VEČJIH NEPREMIČNIH VIROV
I. UVOD
1. Za nadzor nad emisijami težkih kovin sta pomembni dve vrsti mejnih vrednosti:
- vrednosti za posamezne težke kovine ali skupine težkih kovin in
- vrednosti za emisije trdnih delcev na splošno.
2. Načeloma mejne vrednosti za trdne delce ne morejo nadomestiti posameznih mejnih vrednosti za kadmij, svinec in živo srebro, ker količina kovin v emisijah delcev od enega postopka do drugega zelo niha. Upoštevanje teh mejnih vrednosti pa bistveno prispeva k zmanjševanju emisij težkih kovin na splošno. Poleg tega je spremljanje stanja emisij trdnih delcev običajno cenejše kot spremljanje stanja posameznih vrst snovi, stalno spremljanje stanja posameznih težkih kovin pa na splošno ni izvedljivo. Tako imajo mejne vrednosti trdnih delcev veliko praktično vrednost in so tudi določene v tej prilogi večinoma kot dodatni podatek ali namesto posameznih mejnih vrednosti za kadmij ali svinec ali živo srebro.
3. Mejne vrednosti, izražene v mg/m3, se nanašajo na standardne pogoje (volumen pri 273,15 K, 101,3 kPa, suhi plin) in se izračunajo kot povprečna vrednost enournih meritev med večurnim obratovanjem, praviloma 24-urnim. Ne upoštevajo se meritve na začetku in koncu merjenja. Čas izračunavanja povprečja se lahko po potrebi podaljša, če se tako dosežejo dovolj natančni rezultati spremljanja stanja. V zvezi z vsebnostjo kisika v odpadnem plinu se uporabljajo dane vrednosti za izbrane večje nepremične vire. Prepovedano je vsakršno redčenje, da bi se znižala koncentracija onesnaževal v odpadnih plinih. Mejne vrednosti za težke kovine vključujejo kovine in njihove spojine v trdnem in plinastem stanju ter v obliki hlapov, izražene kot kovine. Če so dane mejne vrednosti za skupne emisije, izražene kot g/enoto proizvodnje ali zmogljivosti, se nanašajo na seštevek dimnih in ubežnih emisij, izračunanih kot letna vrednost.
4. Kadar ni mogoče izključiti prekoračenja danih mejnih vrednosti, se spremlja stanje parametra emisij ali učinka, ki kaže, ali se nadzorna enota pravilno uporablja in vzdržuje. Če emitirana količina delcev presega 10 kg/h, je treba spremljanje stanja emisij ali kazalnikov učinka izvajati neprekinjeno. Pri spremljanju stanja emisij je treba koncentracije onesnaževal v zraku v plinovodih meriti reprezentativno. Če se stanje delcev ne spremlja stalno, je treba koncentracije meriti v rednih časovnih presledkih, pri čemer so pri posamezni kontroli potrebni vsaj trije neodvisni odčitki vrednosti. Vzorčenje in analiza vseh onesnaževal kakor tudi referenčne metode merjenja za umerjanje avtomatskih merilnih sistemov se izvajajo v skladu s standardi, ki jih določi Evropski odbor za standardizacijo (CEN) ali Mednarodna organizacija za standardizacijo –(ISO). Dokler se standardi CEN ali ISO še pripravljajo, se uporabljajo nacionalni standardi. Nacionalni standardi se lahko uporabljajo tudi, če zagotavljajo enake rezultate kot standardi CEN ali ISO.
5. Pri stalnem spremljanju stanja se šteje, da vrednosti ustrezajo mejnim vrednostim, če nobeno od izračunanih povprečij 24-urnih koncentracij emisij ne presega mejne vrednosti ali če 24-urno povprečje nadzorovanega parametra ne preseže korelacijske vrednosti tega parametra, ugotovljene pri preskusu delovanja, če se nadzorna enota pravilno uporablja in vzdržuje. Če se stanje ne spremlja stalno, se šteje, da vrednosti ustrezajo mejnim vrednostim, če povprečje odčitkov pri posamezni kontroli ne preseže mejne vrednosti. Vrednosti ustrezajo vsaki mejni vrednosti, izraženi kot skupne emisije na enoto proizvodnje ali kot skupne letne emisije, če ni presežena nadzorovana vrednost, kot je opisano zgoraj.
II. MEJNE VREDNOSTI ZA IZBRANE VEČJE NEPREMIČNE VIRE
Zgorevanje fosilnih goriv (priloga II, 1. kategorija):
6. mejne vrednosti se nanašajo na 6 odstotkov O(2) v dimnem plinu za trdna goriva in na 3 odstotke O(2) za tekoča goriva.
7. mejna vrednost za emisije trdnih delcev za trdna in tekoča goriva: 50 mg/m3.
 
Naprave za sintranje (priloga II, 2. kategorija):
8. mejna vrednost za emisije trdnih delcev: 50 mg/m3.
 
Naprave za peletiranje (priloga II, 2. kategorija):
9. mejna vrednost za emisije trdnih delcev:
(a) mletje, sušenje: 25 mg/m3 in
(b) peletiranje: 25 mg/m3 ali
10. mejna vrednost za skupne emisije trdnih delcev: 40 g/Mg proizvedenih peletov.
 
Plavži (priloga II, 3. kategorija):
11. mejna vrednost za emisije trdnih delcev: 50 mg/m3.
 
Elektroobločne peči (priloga II, 3. kategorija):
12. mejna vrednost za emisije trdnih delcev: 20 mg/m3.
 
Proizvodnja bakra in cinka, vključno s talilnicami Imperial (priloga II, 5. in 6. kategorija):
13. mejna vrednost za emisije trdnih delcev: 20 mg/m3.
 
Proizvodnja svinca (priloga II, 5. in 6. kategorija):
14. mejna vrednost za emisije trdnih delcev: 10 mg/m3.
 
Proizvodnja cementa (priloga II, 7. kategorija):
15. mejna vrednost za emisije trdnih delcev: 50 mg/m3.
 
Proizvodnja stekla (priloga II, 8. kategorija):
16. Mejne vrednosti se nanašajo na različne koncentracije O(2) v dimnih plinih, odvisno od vrste peči: kadne peči: 8 odstotkov; taljenje v lončnih in suhih kadnih pečeh: 13 odstotkov.
17. Mejna vrednost za emisije svinca: 5 mg/m3.
 
Kloralkalna elektroliza (priloga II, 9. kategorija):
18. Mejne vrednosti se nanašajo na skupno količino živega srebra, ki jo oddaja naprava v zrak, ne glede na vir emisij in so izražene kot letna srednja vrednost.
19. Mejne vrednosti za obstoječe kloralkalne naprave pogodbenice ovrednotijo na zasedanju izvršnega organa najpozneje dve leti po datumu začetka veljavnosti tega protokola.
20. Mejna vrednost za nove kloralkalne naprave: 0,01 g Hg/Mg proizvodne zmogljivosti Cl(2).
 
Sežiganje komunalnih, medicinskih in nevarnih odpadkov (priloga II, 10. in 11. kategorija):
21. mejne vrednosti se nanašajo na 11-odstotno koncentracijo O(2) v dimnem plinu.
22. mejna vrednost za emisije delcev:
(a) 10 mg/m3 pri sežiganju nevarnih in medicinskih odpadkov;
(b) 25 mg/m3 pri sežiganju komunalnih odpadkov.
23. mejna vrednost za emisije živega srebra:
(a) 0,05 mg/m3 pri sežiganju nevarnih odpadkov;
(b) 0,08 mg/m3 pri sežiganju komunalnih odpadkov;
(c) mejne vrednosti za emisije, ki vsebujejo živo srebro, pri sežiganju medicinskih odpadkov ovrednotijo pogodbenice na zasedanju izvršnega organa najpozneje dve leti po datumu začetka veljavnosti tega protokola.
Priloga VI
UKREPI ZA NADZOR NAD PROIZVODI
1. Razen če v tej prilogi ni drugače določeno, najpozneje v šestih mesecih po datumu začetka veljavnosti tega protokola vsebnost svinca v bencinu za motorna vozila, ki je v prodaji, ne sme presegati 0,013 g/l. Pogodbenice, ki prodajajo neosvinčeni bencin z nižjo vsebnostjo svinca kot 0,013 g/l, si prizadevajo to raven ohraniti ali znižati.
2. Vsaka pogodbenica si prizadeva zagotoviti, da ima zamenjava goriva s tako vsebnostjo svinca, kot je navedena v prvem odstavku, za posledico zmanjšanje celotnih škodljivih vplivov na zdravje ljudi in okolje.
3. Če država ugotovi, da bi zmanjševanje vsebnosti svinca v motornem bencinu, ki je v prodaji, v skladu s prvem odstavkom povzročilo resne družbenogospodarske ali tehnične probleme ali pa bi se skupni škodljivi vplivi na okolje ali zdravje zaradi tega ne zmanjšali, med drugim zaradi podnebnih razmer, lahko rok iz prvega odstavka, v katerem se lahko prodaja osvinčeni bencin z vsebnostjo svinca, ki ne presega 0,15 g/l, podaljša za obdobje do 10 let. V tem primeru država svojo namero o podaljšanju roka navede v izjavi, ki jo deponira hkrati z listino o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu, izvršnemu organu pa predloži pisno obrazložitev razlogov.
4. Pogodbenici se dovoli, da za stara motorna vozila prodaja majhne količine osvinčenega bencina, katerega vsebnost svinca ne presega 0,15 g/l, če to ne presega do 0,5 odstotka njene celotne prodaje motornega bencina.
5. Vse pogodbenice morajo najpozneje v petih letih, države z gospodarstvi v prehodu, ki izrazijo namero o podaljšanju desetletnega roka v izjavi, ki jo deponirajo skupaj z listino o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu, pa najpozneje v desetih letih po datumu začetka veljavnosti tega protokola doseči ravni koncentracij, ki ne presegajo:
(a) 0,05 utežnega odstotka živega srebra v manganovih alkalnih baterijah za daljšo uporabo v skrajnih razmerah (na primer temperature pod 0 °C ali nad 50 °C, izpostavljenost udarcem) in
(b) 0,025 utežnega odstotka živega srebra v vseh drugih manganovih alkalnih baterijah.
Zgornje mejne vrednosti se lahko prekoračijo pri novih vrstah uporabe tehnologije baterij ali za uporabo baterij v novem prizvodu, če se sprejmejo ustrezni varnostni ukrepi, da se izdelane baterije ali proizvodi, pri katerih baterij ni mogoče enostavno odstraniti, odstranjujejo na okolju primeren način. Manganove alkalne gumbaste celice in baterije, sestavljene iz gumbastih celic, ne spadajo med te obveznosti.
Priloga VII
UKREPI ZA GOSPODARJENJE S PROIZVODI
1. Cilj te priloge je oblikovati smernice za ukrepe za gospodarjenje s proizvodi za pogodbenice.
2. Pogodbenice lahko izbirajo med primernimi ukrepi za gospodarjenje s proizvodi, kot na primer ukrepi v nadaljevanju, kot rezultat mogoče nevarnosti škodljivih vplivov emisij ene ali več težkih kovin iz priloge I na zdravje ljudi ali okolje ob upoštevanju vseh večjih pomanjkljivosti in koristi takih ukrepov, s katerimi naj bi se zagotovilo, da bi vse spremembe proizvoda povzročale manjše škodljive vplive na zdravje ljudi in okolje:
(a) nadomeščanje proizvodov, ki vsebujejo eno ali več namerno dodanih težkih kovin iz priloge I, če obstaja ustrezen nadomestni proizvod;
(b) zmanjšanje na najmanjšo možno mero ali nadomestitev ene ali več namerno dodanih težkih kovin iz priloge I v proizvodih;
(c) navajanje podatkov o proizvodu, vključno z označevanjem, da so uporabniki obveščeni o vsebnosti ene ali več namerno dodanih težkih kovin iz priloge I in o potrebi po varni uporabi in ravnanju z odpadki;
(d) uporaba gospodarskih spobud ali prostovoljnih dogovorov za zmanjšanje ali odpravo vsebnosti težkih kovin iz priloge I v proizvodih in
(e) priprava in izvajanje programov za zbiranje, recikliranje ali odstranjevanje proizvodov, ki vsebujejo katero od težkih kovin iz priloge I na okolju varen način.
3. Vsak proizvod ali skupina proizvodov, našteta v nadaljevanju, vsebuje eno ali več težkih kovin iz priloge I in zanjo velja ureditveni ali prostovoljni ukrep najmanj ene pogodbenice konvencije, ki večinoma temelji na prispevku tega proizvoda k emisijam ene ali več težkih kovin iz priloge I. Ni pa še na voljo dovolj podatkov, da bi bilo mogoče trditi, da so pomembnejši vir za vse pogodbenice in jih je zato treba vključiti v prilogo VI. Vse pogodbenice se spodbujajo, naj preučijo razpoložljive podatke in če ugotovijo, da je treba sprejeti previdnostne ukrepe za enega ali več v nadaljevanju naštetih proizvodov, uporabijo ukrepe za gospodarjenje s proizvodi iz drugega odstavka:
(a) za električne sestavne dele, ki vsebujejo živo srebro, na primer naprave, ki imajo eno ali več stikal/senzorjev za prenos električnega toka, kot so releji, termostati, nivojska, tlačna in druga stikala (ukrepi vključujejo prepoved večine električnih sestavnih delov, ki vsebujejo živo srebro, prostovoljne programe za nadomestitev nekaterih stikal, ki vsebujejo živo srebro, z elektronskimi ali posebnimi stikali, prostovoljne programe za recikliranje stikal in prostovoljne programe za recikliranje termostatov);
(b) za merilne naprave, ki vsebujejo živo srebro, kot so termometri, manometri, barometri, merilniki tlaka, tlačna stikala in prenosniki tlaka (sprejeti ukrepi vključujejo prepoved termometrov in merilnih inštrumentov, ki vsebujejo živo srebro);
(c) za fluoroscenčne svetilke, ki vsebujejo živo srebro (sprejeti ukrepi vključujejo zmanjšanje vsebnosti živega srebra na svetilko s prostovoljnimi in ureditvenimi programi in prostovoljnimi programi recikliranja);
(d) za zobni amalgam, ki vsebuje živo srebro (sprejeti ukrepi vsebujejo prostovoljne ukrepe in prepoved z izjemami uporabe zobnega amalgama in prostovoljne programe za spodbujanje zajetja zobnega amalgama pred izpuščanjem iz zobnih ordinacij v vodne čistilne naprave);
(e) za fitofarmakološka sredstva, ki vsebujejo živo srebro, vključno s pripravo semen (sprejeti ukrepi vključujejo prepoved vseh fitofarmakoloških sredstev, ki vsebujejo živo srebro, vključno z obdelavo semen in prepovedjo uporabe živega srebra kot razkužila);
(f) za barve, ki vsebujejo živo srebro (sprejeti ukrepi vključujejo prepoved vseh takih barv, prepoved takih barv za notranjo uporabo in barvanje otroških igrač ter prepoved uporabe v premazih za zaščito pred algami) in
(g) za baterije, ki vsebujejo živo srebro, razen baterij iz priloge VI (sprejeti ukrepi vključujejo zmanjšanje vsebnosti živega srebra s prostovoljnimi in ureditvenimi programi, okoljske takse in prostovoljne programe recikliranja).
3. člen
Za izvajanje protokola skrbijo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Ministrstvo za gospodarstvo in Ministrstvo za promet.
4. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.
Št. 801-08/03-7/1
Ljubljana, dne 19. decembra 2003
EPA 1067-III
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Borut Pahor l. r.