Uradni list

Številka 28
Uradni list RS, št. 28/2006 z dne 17. 3. 2006
Uradni list

Uradni list RS, št. 28/2006 z dne 17. 3. 2006

Kazalo

1137. Odločba o delni razveljavitvi 1060. člena Obligacijskega zakonika, stran 2920.

Št. U-I-300/04-25
Datum: 2. 3. 2006
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Ljubljani, in na pobudo Iztoka Daria Šilca in Franca Šilca, obeh iz Ljubljane, ter v postopku za preizkus pobud Iztoka Daria Šilca in Franca Šilca, na seji dne 2. marca 2006
o d l o č i l o:
1. Člen 1060 Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in 32/04) se razveljavi, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico.
2. Pobuda Iztoka Daria Šilca za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih se zavrne.
3. Postopek za preizkus pobude Franca Šilca za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih se ustavi.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Okrajno sodišče v Ljubljani je vložilo zahtevo, ki jo je naslovilo kot zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) zaradi neskladja z 2. členom Ustave, kolikor se pri njegovi uporabi po 1. 1. 2002 ne upošteva pravilo, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Navaja, da je bila določba uvrščena v
1. odsek 1. oddelka III. poglavja Zakona, ki je urejal pravico do povračila škode. Glede na to meni, da je bilo povračilo škode tudi glavni namen citirane določbe; in sicer škode, ki nastane upniku zaradi padca vrednosti denarja, in škode, ki se kaže v dejstvu, da upnik ne uživa civilnih plodov, ki jih daje denar. Po mnenju predlagatelja pomeni vse, kar presega odškodninsko funkcijo obresti, kaznovalno funkcijo zamudnih obresti. Ta lastnost zakonskih zamudnih obresti naj bi bila v določeni meri utemeljena, saj dolžnika sili k pravočasni izpolnitvi obveznosti, ne sme pa biti nesorazmerna. Pravna varovala, ki naj bi bila sestavni del zakonskih zamudnih obresti kot klasičnega instituta civilnega prava, naj prav zaradi te njihove deloma penalne funkcije preprečijo, da bi ta pravna sankcija pretirano odstopala tako od temeljnih načel civilnega prava (načela enakovrednosti dajatev), kazenskega prava (načela sorazmernosti) kot tudi od splošnih pravnih načel (načela pravičnosti). Predlagatelj pojasnjuje, da je z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) začelo veljati pravilo ne ultra alterum tantum (376. člen OZ), ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Navaja, da je to načelo po ZOR veljalo le za pogodbene obresti, vendar je bila določba 401. člena z novelo leta 1989 črtana, saj naj bi njegova uporaba v tedanjih razmerah visoke inflacije onemogočala normalen plačilni promet. Predlagatelj navaja, da je po prevladujoči razlagi sodne prakse glede prehodne določbe 1060. člena OZ treba za razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ, tek zakonskih zamudnih obresti presojati v skladu z določbami ZOR tudi po 1. 1. 2002. Po stališču predlagatelja je uporaba pravila o zakonskih zamudnih obrestih v razmerah normalne inflacije, ki ne upošteva klasičnega civilizacijskega varovala ne ultra alterum tantum, v neskladju z 2. členom Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je uporaba 277. člena ZOR v nasprotju z Ustavo, če se po 1. 1. 2002 ne uporablja tako, da obresti prenehajo teči, ko dosežejo (ali so dosegle) višino glavnice.
2. Pobudo za oceno ustavnosti ZOR ter prehodnih in končnih določb OZ je vložil tudi pobudnik Iztok Dario Šilc. Svoj pravni interes utemeljuje z izvršilnim postopkom, v katerem je na podlagi pravnomočnega izvršilnega postopka dolžan plačati glavnico in zamudne obresti. Poudarja, da bo o dejanski višini zamudnih obresti odločeno šele v izvršilnem postopku. S kasnejšo vlogo je pobudnik Ustavnemu sodišču sporočil, da je pri Okrajnem sodišču v Ljubljani (št. I P 820/04) vložil tožbo za vrnitev obresti, ki so presegle glavnico. V pobudi navaja, da je bila višina zamudnih obresti po ZOR odraz ekonomskega položaja v državi, v katerem je bila potreba po zaščiti vrednosti terjatev pred inflacijo še zlasti izrazita. Nadaljuje, da je tolar kmalu po osamosvojitvi, najkasneje pa po letu 1995, postal stabilna valuta, zato »vse do prenehanja ZOR ni sprejemljivo, da so se dopuščale in se dopuščajo take zamudne obresti, ki tečejo še naprej, kljub temu, da je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti že dosegla glavnico«, in sicer brez upoštevanja osebnih okoliščin (sociale, materialne nezmožnosti) in javnih okoliščin oziroma dejstev (trdnega tolarja in minimalne inflacije). Glede ne navedeno pobudnik meni, da ZOR v tem delu posega v načela pravne države, v osebno varnost posameznika, v zasebno lastnino, še posebej v njeno socialno funkcijo (ker gre za bogatenje na račun plačilne nesposobnosti dolžnika) ter v načelo sorazmernosti. Zato mu očita neskladje z 2., s 14., s 33. in s 67. členom Ustave. Navaja, da OZ v 376. členu določa, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, ne določa pa, da velja navedena omejitev tudi za pravnomočne izvršilne naslove, izdane pred uveljavitvijo oziroma Zato iz enakih razlogov kot ZOR izpodbija tudi prehodne in končne določbe oziroma Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je ZOR v povezavi z OZ v izpodbijanem delu v neskladju z Ustavo, in naj zaradi pravne varnosti zavzame stališče, do katere višine naj se obračunavajo zamudne obresti v izvršilnih postopkih, ki tečejo na podlagi izvršilnih naslovov, izdanih oziroma sklenjenih pred uveljavitvijo OZ, in za katere se uporablja izpodbijana določba ZOR.
3. Pobudo za oceno ustavnosti je vložil tudi Franc Šilc. V njej navaja enake razloge kot Iztok Dario Šilc.
4. Državni zbor na zahtevo in na pobudo Iztoka Daria Šilca ni odgovoril. Vlada v svojem mnenju pojasnjuje, da so obresti po svoji funkciji plačilo za uporabo tujega denarja. Zamudne obresti, do katerih praviloma pride zaradi neupravičene uporabe tujega denarja, imajo kaznovalno funkcijo, kadar so določene tako visoko, da za dolžnika na eni strani pomenijo kazen za zamudo, na drugi strani pa ga silijo k čimprejšnji izpolnitvi denarne obveznosti. Vlada izraža prepričanje, da je zakonodajalec z namenom, da višina zapadlih obresti za obveznosti, nastale pred uveljavitvijo OZ, ne bi rasla brez omejitve višine, razveljavljeno določbo 401. člena ZOR ponovno uvedel v oziroma Meni, da je veljavna določba 376. člena OZ vsebinsko identična z nekdanjo določbo 401. člena ZOR. Po mnenju Vlade je pravni problem v določbi 1060. člena OZ, kolikor za 376. člen OZ ne določa izjeme od splošnega pravila. Ker torej v OZ ni določena uporaba 376. člena OZ za obveznost plačila zamudnih obresti, nastale pred 1. 1. 2002, Vlada meni, da je presoja Ustavnega sodišča glede ugotovitve skladnosti določb OZ z Ustavo potrebna v tej smeri.
B. – I.
5. Ker je po podatkih Upravne enote Ljubljana drugi pobudnik Franc Šilc dne 19. 1. 2006 umrl, je Ustavno sodišče postopek za preizkus njegove pobude ustavilo (3. točka izreka).
6. Zahtevo in pobudo Iztoka Daria Šilca je Ustavno sodišče združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. Ker se pobuda nanaša tako na vprašanje teka zamudnih obresti pred uveljavitvijo OZ kot tudi na vprašanje teka zamudnih obresti po uveljavitvi OZ, zahteva Okrajnega sodišča pa le na vprašanje teka zamudnih obresti po uveljavitvi OZ, je Ustavno sodišče najprej preizkusilo pobudo v delu, ki se nanaša na tek obresti pred uveljavitvijo oziroma V nadaljevanju pa je presojalo izpodbijano ureditev teka obresti po uveljavitvi oziroma
B. – II.
Tek zamudnih obresti do uveljavitve OZ
7. ZOR je ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije na podlagi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine (UZITUL),(*1) postal del pravnega reda Republike Slovenije. člen 277 ZOR za zamudne obresti ni določal prepovedi ultra alterum tantum. Tega ni določala tudi nobena druga določba ZOR. To prepoved je uveljavil šele 376. člen oziroma
8. Pobudnik predlaga presojo ustavnosti ZOR, kolikor pred uveljavitvijo OZ ni omejeval teka zamudnih obresti s prepovedjo ultra alterum tantum. Če so izpolnjeni pogoji iz 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče sicer lahko presoja, ali je bil predpis, ki je že prenehal veljati, v skladu z Ustavo.(*2) Vendar pobudnik zgolj s pavšalnimi ocenami, ki se nanašajo na ekonomski položaj v Republiki Sloveniji po letu 1995, očitkov o neskladju z 2., s 14., s 33. in s 67. členom Ustave ni izkazal. Pobude pa tudi ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na drugačno ureditev, ki jo je uveljavil kasnejši zakon. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo v tem delu zavrnilo kot očitno neutemeljeno (2. točka izreka).
Tek zamudnih obresti po uveljavitvi OZ
9. Z dnem uveljavitve OZ (1. 1. 2002) se je ZOR (z izjemo nekaterih določb) prenehal uporabljati (drugi odstavek 1061. člena OZ). Po prehodni določbi 1060. člena OZ pa se določbe OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. Navedeni člen ne določa nobenih izjem.
10. Pravno ureditev, ki jo izpodbijata predlagatelj in pobudnik, in ki se nanaša na obdobje po uveljavitvi OZ, torej določa 1060. člen OZ s tem, ko ne določa izjeme, ki bi omogočala uporabo določbe 376. člena OZ (prepoved ultra alterum tantum). Tudi Okrajno sodišče kot predlagatelj torej po vsebini izpodbija 1060. člen OZ in ne 277. člena ZOR.(*3)
11. Navedeno določbo OZ iz podobnih razlogov izpodbija tudi pobudnik. V tem delu je Ustavno sodišče pobudo sprejelo v obravnavo. Ker so bili glede pobude izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
B – III.
Pojem obresti
12. Obresti so po svoji funkciji v prvi vrsti plačilo za uporabo tujega denarja,(*4) ki se zaračunava v odstotku od glavne terjatve in po času, v katerem uporaba traja.(*5) Pri tem gre lahko za upravičeno uporabo tujega denarja in torej za pogodbeno dogovorjeno ceno (pogodbene obresti) ali za neupravičeno uporabo, do katere praviloma pride zaradi zamude pri plačilu denarne obveznosti (zamudne obresti).
Zamudne obresti po ZOR
13. Po prvem odstavku 277. člena ZOR dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zveznim zakonom.(*6) Zvezni zakon, ki je določal obrestno mero zamudnih obresti, je bil Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list SFRJ, št. 57/89), s katerim je bila obrestna mera predpisana v višini eskontne stopnje, ki jo je mesečno določala Narodna banka Jugoslavije, zvišane za 20%. Ta zakon se je uporabljal do leta 1992, ko je bil nadomeščen s slovenskim zakonom z enakim naslovom (Uradni list RS, št. 14/92 in 13/93). Obrestna mera zamudnih obresti je bila z njim določena kot stopnja rasti cen na drobno v preteklem mesecu, preračunana na letno raven, in realna letna zamudna obrestna mera 30%, ki je bila po noveli naslednje leto znižana na 25%. Leta 1995 je bil sprejet Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 – v nadaljevanju ZPOMZO), ki je predpisano obrestno mero določil kot temeljno obrestno mero (TOM), povečano za 1,8-kratnik splošne eskontne mere Banke Slovenije.
14. Člen 401 ZOR je določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Vendar je prepoved ultra alterum tantum veljala le za pogodbeno dogovorjene obresti in le do leta 1989, ko je bila določba 401. člena ZOR z Zakonom o spremembah ZOR (Uradni list SFRJ, št. 57/89) črtana. Za zakonske zamudne obresti ta prepoved ni bila nikoli izrecno določena.
15. Sistem zamudnih obresti je bil ob uveljavitvi ZOR prilagojen strogemu načelu denarnega nominalizma in normalnim gospodarskim razmeram. Sistem je bil jasen in celovit. Toda takšen je bil le, dokler je bila domača denarna enota vsaj približno stabilna, inflacija pa nizka. Ko je začela inflacija strmo naraščati, so terjatve skokovito izgubljale na vrednosti, kakršno so imele v času nastanka. To je povzročilo tudi plačilno nedisciplino.(*7) Kot je razvidno iz 13. točke obrazložitve te odločbe, je zakonodajalec ukrepal tako, da je višino zamudnih obresti s posebnimi zakoni prilagajal vsakokratnim gospodarskim razmeram. Zamudne obresti so imele trojno funkcijo: poleg klasične (plačilo za uporabo tujega denarja) še valorizacijsko in kazensko funkcijo.(*8) K visoki stopnji zamudnih obresti je prispeval tudi način njihovega obračunavanja ter za kreditno poslovanje bank in drugih bančnih organizacij veljavni izjemi od siceršnje prepovedi obrestnega obrestovanja (člen 400 ZOR). Takšna ureditev je imela za posledico, da so zamudne obresti pogosto presegale glavnico.
Zamudne obresti po OZ
16. Ko je zakonodajalec ocenil, da so se gospodarske razmere ustalile do te mere, da navedena ureditev kot instrument za ohranjanje realne vrednosti glavnice ni bila več potrebna, je sprejel OZ, ki je najprej določil, da je načelo denarnega nominalizma dispozitivne in ne več kogentne narave, obrestna mera pa je postopoma izgubila valorizacijsko funkcijo. OZ je tudi uzakonil načelo ne ultra alterum tantum.
17. Po 378. členu OZ dolguje dolžnik, če zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti. Obrestna mera zamudnih obresti znaša 8% letno, če poseben zakon ne določa drugače. Sedaj veljavni Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 56/03 – v nadaljevanju ZPOMZO-1)(*9) drugače od prejšnjih zakonov predpisuje obrestno mero zamudnih obresti v nominalni višini. V zakonu je bila obrestna mera zamudnih obresti za obveznosti v domačem denarju najprej določena 17% letno, na podlagi zakonskega pooblastila(*10) pa jo je Vlada s Sklepom o spremembi predpisane obrestne mere zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 135/03) znižala najprej na 15,5% letno, z zadnjo spremembo (Uradni list RS, št. 118/05) pa na 13,5% letno.
18. člen 376 OZ določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Prepoved ultra alterum tantum je sedaj umeščena v odsek, ki vsebuje pravila, ki veljajo tako za pogodbene kot za zamudne obresti. Zato ob sistematični razlagi navedene določbe(*11) ni mogoča drugačna razlaga, kot da velja tudi za zamudne obresti.(*12)
B – IV.
Prehodna ureditev po OZ
19. člen 1060 OZ se glasi:
»Določbe tega zakonika se ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika.«
20. Kot je bilo navedeno že v 9. točki obrazložitve te odločbe, se je ZOR (z izjemo nekaterih določb) z dnem uveljavitve OZ prenehal uporabljati (drugi odstavek 1061. člena OZ). Vendar se ZOR po 1060. členu OZ še naprej uporablja za obligacijska razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo. Ker med izjeme ne sodi določba 376. člena OZ, dolgujejo dolžniki, katerih obligacijska razmerja so nastala pred uveljavitvijo OZ, zamudne obresti ne glede na to, ali obresti že dosegajo oziroma presegajo glavnico. Zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, ki nastanejo po 1. 1. 2002, pa prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Zakonodajalec je s tem dolžnike, katerih terjatve izvirajo iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, postavil v neenak položaj v primerjavi z dolžniki, katerih terjatve izvirajo iz obligacijskih razmerij, nastalih po njegovi uveljavitvi.
21. Drugi odstavek 14. člena Ustave določa, da so pred zakonom vsi enaki. Spoštovanje načela enakosti in zagotavljanje enakega obravnavanja je torej ena od temeljnih zahtev, na katero mora paziti zakonodajalec pri urejanju pravic in obveznosti. Vendar tega načela ni mogoče pojmovati kot enostavne splošne enakosti vseh. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis – kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave – ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. Zakonodajalec je upravičen v mejah svoje pristojnosti določiti kriterije, ki mu služijo za opredelitev, katera dejanska stanja so si podobna do te mere, da bo nanja vezal enake pravne posledice, in katera se tako razlikujejo, da jih je treba pri uzakonitvi razlikovati od prvih (tako npr. odločba Ustavnega sodišča št. U-I-306/98 z dne 11. 4. 2002, Uradni list RS, št. 37/02 in OdlUS XI, 60).
22. Glede na to je moralo Ustavno sodišče odgovoriti na vprašanje, ali je čas nastanka obligacijskega razmerja razumen in stvaren razlog za razlikovanje med dolžniki, za katere pravilo ne ultra alterum tantum velja, in med tistimi, za katere se glede na določbo 1060. člena OZ to pravilo ne uporablja. Iz zakonodajnega gradiva ni razviden razlog za takšno ureditev. Čeprav so obresti ob nastanku obveznost akcesorne narave, so posamezni zneski zapadlih obresti potem, ko nastanejo, samostojne terjatve in je z njimi mogoče samostojno razpolagati. Zakonske zamudne obresti so samostojne tudi v pravnem naslovu, saj imajo svojo podlago v zakonu.(*13) Čas nastanka obligacijskega razmerja tudi ne vpliva na višino obrestne mere, ki se je zaradi spreminjajočih se gospodarskih razmer spreminjala. Če je bila v času trajanja zamude določena nova obrestna mera zamudnih obresti, so se zamudne obresti od dneva uveljavitve spremembe dalje obračunavale po novi obrestni meri.(*14) To izhaja tudi iz prehodnih določb posebnih zakonov, ki so vsakokrat določale, da zakon začne veljati na določen dan (kot so: 1. 1. 2002, petnajsti dan po objavi, naslednji dan po objavi). Tako je za vse zamudne obresti v enakem časovnem obdobju po uveljavitvi OZ veljala enaka višina obrestne mere ne glede na to, ali je obligacijsko razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ (torej ne glede na določbo 1060. člena OZ) ali po njej. Pri tem je treba tudi upoštevati, da so okoliščine, ki so ob uveljavitvi OZ vplivale na (drugačno) ureditev zamudnih obresti, vplivale tudi na uveljavitev načela ne ultra alterum tantum.
23. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da zakonodajalec za različno ureditev teka zamudnih obresti glede na čas nastanka obligacijskega razmerja po uveljavitvi OZ ni imel razumnega razloga. Prehodna določba 1060. člena OZ je zato, kolikor se na njeni podlagi glede teka zamudnih obresti uporablja ZOR (ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico), v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče 1060. člen OZ razveljavilo, kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico.
24. Ustavno sodišče je presojalo prehodno določbo OZ, ki je začela veljati 1. 1. 2002. V tek zamudnih obresti do tega datuma se ni spuščalo, ker je pobudo v tem delu zavrnilo. To pomeni, da Ustavno sodišče ni presojalo ureditve, po kateri je dolžnik dolžan plačati zamudne obresti, ki so se natekle do tega datuma, tudi če je njihova vsota že presegla glavnico. Glede teka zamudnih obresti po 1. 1. 2002 pa bodo sodišča morala upoštevati, da je bila prehodna določba v delu, kolikor se na njeni podlagi še naprej uporablja ZOR, ki prepovedi teka zamudnih obresti ultra alterum tantum ne vsebuje, razveljavljena. To pomeni, da bodo morala sodišča pri odločanju o teku obresti po 1. 1. 2002 upoštevati veljavno zakonodajo ne glede na to, da je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo OZ.
25. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano ureditev razveljavilo že zaradi ugotovljenega neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave, se v presojo drugih zatrjevanih neskladij z Ustavo ni spuščalo. Prav tako se ni spuščalo v ustavno skladnost ureditve po OZ, po kateri načelo ne ultra alterum tantum velja tudi za zamudne obresti.
C.
26. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 6. člena, drugega odstavka 26. člena in 43. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
(*1) Po prvem odstavku 4. člena UZITUL se v Republiki Slo-veniji do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije smiselno uporabljajo kot republiški tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Repu-bliki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.

(*2) ZOR se je sicer po drugem odstavku 1061. člena OZ prene-hal uporabljati, zato gre prav tako za položaj iz 47. člena ZUstS.

(*3) Člen 277 ZOR je v prvem odstavku določal, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zveznim zakonom.

(*4) S. Cigoj: Teorija obligacij, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1989, str. 56: avtor govori o obrestih kot »pla-čilu za prepustitev rabe denarnega zneska ali druge nadomestne stvari«; V. Balažic, Omejitvena pravila o obrestih, Podjetje in delo, Ljubljana 1/05, str. 23: »Obresti so po svoji tradicionalni funkciji pla-čilo za uporabo tujega denarja oziroma cena denarja ali kapitala.«; enako tudi Koziol, Welser, Bürgerliches Recht, Band II, Manzsche Verlags- und Universitätsbuchhandlung, Dunaj 2001, str. 31.

(*5) N. Plavšak, M. Juhart, V. Kranjc, A. Polajnar - Pavčnik, P. Grilc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 526.

(*6) Besedilo določbe prvega odstavka 277. člena ZOR je leta 1989 določil Zakon o spremembah Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 57/89). Pred tem je obrestno mero zakonskih zamudnih obresti določal ZOR, in sicer kot obrestno mero, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled (prvi odstavek 277. člena). Za denarne obveznosti, izvirajoče iz gospo-darskih pogodb, pa je obrestno mero zamudnih obresti predpisoval Zvezni izvršni svet (drugi odstavek 277. člena).

(*7) V. Balažic, cit. delo, str. 23 in 24.

(*8) V. Balažic, cit. delo, str. 24 in 25.

(*9) ZPOMZO-1 je začel veljati 28. 7. 2003; od uveljavitve OZ pa do sprejema ZPOMZO-1 je obrestno mero zamudnih obresti določala novela ZPOMZO-A (Uradni list RS, št. 109/01).

(*10) Drugi odstavek 2. člena ZPOMZO-1 določa, da lahko Vlada ob spremembi gospodarskih razmer v državi obrestno mero spremeni s sklepom.

(*11) Sistematična razlaga namreč določa pomen jezikovnih znakov glede na njihovo umeščenost v »zunanji« in »notranji« pravni sistem. Od tega, na kakšnem mestu je posamezna pravna določba, je soodvisen tudi pomen, ki ga ta določba ali sklop določb ima. Jezikovna razlaga neke norme pa je le prva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravne norme, in hkrati stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti. Razlagalčeva dolžnost je, da jezikovno razlago dopolni in preveri še z drugimi metodami, ki naj jezikovno razlago potrdijo ali pa utemeljijo tistega izmed več možnih pomenov, ki je njen pravi (pravni) pomen. Več v M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998, str. 55 in str. 68.

(*12) V. Balažic, cit. delo, str. 28; drugače N. Plavšak v N. Plavšak in drugi, cit. delo, str. 533, kjer meni, da zgolj na podlagi umeščenosti določbe 378. člena OZ v odsek, ki vsebuje pravila, ki veljajo tako za pogodbene kot za zamudne obresti, ni mogoče sklepati, da je veljavnost tega pravnega pravila (po namenu zako-nodajalca) razširjena tudi na zamudne obresti. Določba naj bi bila v ta oddelek umeščena po pomoti, zaradi redakcijske nedoslednosti. Glej tudi M. Juhart, cit. delo, str. 8.

(*13) Več v S. Cigoj, cit. delo, str. 56.

(*14) Tako tudi V. Balažic, cit. delo, str. 28, in K. Iglič Stroligo: Oblikovanje zahtevka in izreka sodbe o obrestih, objavljeno v Gospodarski subjekti na trgu eno leto po vstopu v Evropsko unijo (gradivo 13. posvetovanja o aktualni problematiki s področja go-spodarskega prava, Portorož 2005), Inštitut za gospodarsko pravo Maribor, str. 128.