Uradni list

Številka 122
Uradni list RS, št. 122/2004 z dne 12. 11. 2004
Uradni list

Uradni list RS, št. 122/2004 z dne 12. 11. 2004

Kazalo

5064. Uredba o prostorskem redu Slovenije, stran 14701.

Na podlagi tretjega odstavka 38. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 – popr. in 58/03 – ZZK-1) izdaja Vlada Republike Slovenije
U R E D B O
o prostorskem redu Slovenije
1. člen
(predmet uredbe)
S to uredbo se sprejema Prostorski red Slovenije, ki določa pravila za urejanje prostora.
2. člen
(uporaba pravil)
Pravila za urejanje prostora se uporabljajo za:
1. prostorsko načrtovanje poselitve, gospodarske infrastrukture in krajine;
2. določanje osnovne in podrobne namenske rabe prostora, meril in pogojev za urejanje prostora v strateških in izvedbenih prostorskih aktih na regionalni in lokalni ravni ter lokacijskih pogojev za umeščanje prostorskih ureditev ter načrtovanje in graditev objektov;
3. pripravo strokovnih podlag za izdelavo prostorskih rešitev, utemeljitev in presojo njihove sprejemljivosti ter sprejemanje odločitev o izvedbi prostorskih ureditev;
4. pripravo poenotenih in strokovno utemeljenih prostorskih aktov.
3. člen
(vrste pravil)
(1) Pravila za urejanje prostora so splošna pravila prostorskega načrtovanja, pravila za načrtovanje prostorskih sistemov in pravila za načrtovanje in graditev objektov.
(2) Splošna pravila prostorskega načrtovanja določajo zahteve in usmeritve za prostorsko načrtovanje, tehtanje javne koristi in zasebnega interesa, usklajevanje razvojnih potreb z varstvenimi zahtevami, pripravo in upoštevanje strokovnih podlag, določitev in prikaz namenske rabe, členitev na funkcionalne in prostorske enote ter določitev in prikaz ureditvenega območja prostorskih aktov.
(3) Pravila za načrtovanje prostorskih sistemov so:
1. splošna pravila načrtovanja prostorskih sistemov;
2. pravila za načrtovanje poselitve, načrtovanje poselitvenih območij in načrtovanje območij namenske rabe v sistemu poselitve;
3. pravila za načrtovanje gospodarske infrastrukture in načrtovanje območij namenske rabe v sistemu gospodarske infrastrukture;
4. pravila za načrtovanje v krajini, načrtovanje v območjih z omejitvami za razvoj v prostoru ter načrtovanje območij namenske rabe v sistemu krajine.
(4) Pravila za načrtovanje in graditev objektov so pravila za načrtovanje grajene strukture, načrtovanje zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov, načrtovanje površin za mirujoči promet, načrtovanje in graditev enostavnih objektov ter opremljanje zemljišč za gradnjo.
4. člen
(način upoštevanja pravil)
(1) Pri pripravi prostorskih aktov se upoštevajo splošna pravila prostorskega načrtovanja ter glede na vrsto prostorske ureditve tudi pravila za načrtovanje prostorskih sistemov in pravila za načrtovanje in graditev objektov.
(2) Pravila za urejanje prostora, določena s to uredbo, se ob upoštevanju predpisov, ki določajo varstvene zahteve s področij varstva okolja in njegovih delov, ohranjanja narave ter varovanja kulturne dediščine glede ureditev, ukrepov in omejitev v prostoru ter obveznih in drugih strokovnih podlag, določenih s to uredbo, uporabljajo za načrtovanje prostorskih ureditev.
5. člen
(pojmi)
(1) Pojmi, ki so uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:
1. kakovost prostora je stanje prostora ali njegovega dela, ki odraža skladnost prostorskih struktur ter vrednot družbe;
2. grajena struktura so objekti, opredeljeni z velikostjo, obliko ter funkcijo v prostoru;
3. naravne sestavine prostora so reliefne oblike, tla, vode, vegetacija in ekosistemi;
4. ustvarjene sestavine prostora so grajena struktura oziroma prostorske ureditve;
5. kakovostne prostorske strukture so skladni sestavi naravnih in ustvarjenih sestavin prostora, zlasti pomembni za identiteto in prepoznavno vrednost prostora, ki tvorijo značilne oblike ali vzorce v prostoru, na primer značilne vedute naselij ali posameznih objektov, značilne kulturne krajine ali poselitvene vzorce;
6. strukturna urejenost prostora obsega značilne smeri in oblikovno členjenost prostora, prostorske poudarke, vedute oziroma kvalitetne poglede ali razmerja med rabami prostora;
7. enkratne ustvarjene sestavine prostora so pomensko izstopajoči objekti ali prostorske ureditve (objekti družbene infrastrukture, prometna vozlišča za javni potniški promet ali javni odprti prostori);
8. vidna privlačnost prostora je prostoru ali sestavini prostora pripisana značilnost, ki je neposredno povezana s prijetnostjo kot želeno značilnostjo posameznega prizorišča;
9. vidno razvrednotenje prostora je poslabšanje podobe kakovostnih prostorskih struktur z izstopajoče neskladnimi, tudi pomensko manj sprejemljivimi objekti in prostorskimi ureditvami;
10. nezadostno izkoriščena zemljišča so zemljišča, na katerih je stopnja izkoriščenosti zemljišč za gradnjo nižja od načrtovane vrednosti kazalca stopnje izkoriščenosti, opredeljene v prostorskem redu občine za posamezno prostorsko enoto;
11. regulacijske črte so urbanistični elementi za reguliranje in oblikovanje podobe naselja, ob upoštevanju ustvarjenih in naravnih danosti v prostoru naselja;
12. zelene površine naselja so vse površine, ki izkazujejo določeno mero naravnosti, in to ne glede na lastnino, funkcijo in lego v prostoru;
13. grajeno območje kmetije je zemljišče, na katerem stojijo stanovanjske stavbe in gospodarska poslopja kmetije, zgrajeni v skladu s predpisi o graditvi objektov.
(2) Izrazi s področja urejanja prostora, ki niso opredeljeni v prejšnjem odstavku, imajo pomen kakor je opredeljen v predpisih s področja urejanja prostora in graditve objektov ter v drugih predpisih.
I/1 SPLOŠNA PRAVILA PROSTORSKEGA NAČRTOVANJA
6. člen
(splošna pravila prostorskega načrtovanja)
(1) Pri usmerjanju prostorskega razvoja in z njim povezanih prostorskih ureditev morajo nosilci urejanja prostora zagotavljati vzdržen prostorski razvoj.
(2) Pri pripravi in sprejemanju prostorskih aktov je treba:
1. dosegati temeljne cilje urejanja prostora;
2. zagotavljati prostorsko usklajenost in povezanost gospodarske, socialne, kulturne in okoljske politike ter zmanjševanje razlik v regionalni razvitosti;
3. zagotavljati zadostno ponudbo zadovoljivo opremljenih zemljišč za gradnjo in ustvarjati pogoje za načrtovane investicije z usmerjenim izvajanjem prostorskih ukrepov ter konkretnimi prostorskimi programi in projekti;
4. celovito obravnavati prostorske sisteme ter usklajeno umeščati dejavnosti in prostorske ureditve v prostor;
5. tehtati stroške in koristi prostorskih ureditev ali spreminjanja prostora ter preverjati njihovo upravičenost;
6. zagotavljati upoštevanje predpisov s področja varstva okolja in njegovih delov, ohranjanja narave in kulturne dediščine ter rabe naravnih virov, ki določajo ureditve, ukrepe in omejitve v prostoru;
7. zagotavljati skladnost prostorskih aktov.
7. člen
(javna korist in zasebni interes)
Država in lokalne skupnosti morajo s prostorskim načrtovanjem:
1. uveljaviti in med seboj uskladiti javne koristi ter omogočiti zasebni interes na področju urejanja prostora tako, da se ohrani in izboljša kakovost prostora;
2. zagotoviti možnost za uveljavljanje potreb sedanje in prihodnjih generacij glede rabe prostora, kakovosti prostora ter zasebnosti in varnosti z vidika kvalitete bivanja.
8. člen
(usklajevanje razvojnih potreb z varstvenimi zahtevami)
(1) Pri prostorskem načrtovanju je treba usklajevati razvojne potrebe z varstvenimi zahtevami v prostoru tako, da se dosega racionalna raba prostora glede na kakovost prostorskih potencialov za posamezne dejavnosti ter da se upošteva obstoječe kakovosti naravnih in ustvarjenih sestavin in prepoznavnost krajine.
(2) Razvojne potrebe se usklajujejo z varstvenimi zahtevami na podlagi analize razvojnih možnosti posameznih dejavnosti v prostoru in študije ranljivosti prostora, pri čemer se:
1. preveri utemeljenost razvojne potrebe po določeni prostorski ureditvi glede na izhodišča, cilje in usmeritve strateških prostorskih aktov;
2. ugotovi vplive načrtovanih prostorskih ureditev na dele okolja in predlaga omilitvene in izravnalne ukrepe po predpisih o ohranjanju narave;
3. ugotovi vplive načrtovanih prostorskih ureditev na kulturno dediščino in predlaga rešitve v zvezi z ohranjanjem kulturne dediščine;
4. na podlagi presoje razvojnih potreb z varstvenimi zahtevami v variantah se izbere tista varianta, ki je sprejemljiva z razvojnega in varstvenega vidika;
5. primerja in vrednoti najustreznejše rešitve s stališča primernosti prostora za posamezne dejavnosti in s stališča ranljivosti kakovostnih prostorskih struktur;
6. zagotovi usklajenost gospodarskih, družbenih, kulturnih in okoljskih vidikov prostorskega razvoja;
7. z javnim preverjanjem zagotovi družbena sprejemljivost predlaganih rešitev.
I/1.1 STROKOVNE PODLAGE
9. člen
(strokovne podlage)
(1) Strokovne podlage se delijo na obvezne in druge strokovne podlage.
(2) Obvezne strokovne podlage za pripravo prostorskih aktov so analiza stanja in teženj v prostoru, analiza razvojnih možnosti za posamezne dejavnosti v prostoru in študija ranljivosti prostora.
(3) Za pripravo prostorskih aktov se lahko izdelajo tudi druge strokovne podlage z različnih področij razvoja oziroma s področja varstva okolja in njegovih delov, ohranjanja narave ter varstva kulturne dediščine.
(4) Strokovne podlage morajo biti pripravljene tako, da omogočajo usklajevanje razvojnih interesov z varstvenimi zahtevami ter zagotavljajo transparentne in ponovljive strokovne rešitve.
(5) Kadar se območja s skupnimi razvojnimi interesi, varstvenimi zahtevami in prostorskimi značilnostmi nahajajo v več lokalnih skupnostih se lahko pripravijo skupne strokovne podlage.
(6) Za presojo kakovosti strokovnih rešitev in strokovnih podlag se pripravijo strokovne ocene (recenzije), s katerimi se preverja ustreznost uporabljenega gradiva, uporabljenih metod, teoretskih izhodišč ter načrtovalskih konceptov in predlaganih strokovnih rešitev.
(7) Za izdelavo prostorskih aktov se lahko uporabijo tudi že izdelane strokovne podlage, pripravljene za posamezna območja ali podobne prostorske ureditve.
10. člen
(analiza stanja in teženj v prostoru)
(1) Z analizo stanja in teženj v prostoru se opiše stanje v prostoru in ugotovi težnje v prostoru.
(2) Analiza stanja in teženj v prostoru mora vsebovati:
1. opis naravnih in ustvarjenih sestavin prostora;
2. oceno dosedanjega razvoja v prostoru, položaj in vlogo obravnavanega območja v širšem prostoru;
3. pravno stanje iz predpisov, ki določajo ureditve, ukrepe in omejitve v prostoru;
4. analizo trga zemljišč;
5. prikaz ključnih problemov in razvojnih teženj v pro­storu.
(3) Analiza stanja in teženj v prostoru je izhodišče za pripravo analize razvojnih možnosti za posamezne dejavnosti v prostoru in za študijo ranljivosti prostora.
11. člen
(analiza razvojnih možnosti za posamezne dejavnosti v prostoru)
(1) Z analizo razvojnih možnosti za posamezne dejavnosti v prostoru se ugotavlja privlačnost prostora, dela prostora ali njegove sestavine, ki je neposredno povezana z razvojem določene dejavnosti ali načrtovanjem prostorske ureditve.
(2) Analiza razvojnih možnosti za posamezne dejavnosti v prostoru mora vsebovati:
1. cilje prostorskega razvoja;
2. analize, iz katerih so razvidne različne možnosti prostorskega razvoja z vidika gospodarskih, kulturnih in socialnih koristi;
3. merila za ugotavljanje privlačnosti prostora za razvoj dejavnosti oziroma za bodočo namensko rabo prostora, ki temelji na vrednotenju ustreznosti zemljišča, zlasti z vidika dostopnosti, opremljenosti in družbene strukture območja.
12. člen
(študija ranljivosti prostora)
(1) S študijo ranljivosti prostora se ugotavlja ranljivost prostora, dela prostora ali njegove sestavine, ki je neposredno povezana z razvojem določene dejavnosti ali načrtovanjem prostorske ureditve.
(2) Obseg ali stopnja ranljivosti prostora se določi s presojo količinske in kakovostne spremembe prostora na podlagi analize stanja in teženj v prostoru.
(3) Študija ranljivosti prostora mora vsebovati:
1. opredelitev načrtovanih prostorskih ureditev ter z njimi povezanih opravil, ki se pojavijo zaradi načrtovanja, izvedbe, delovanja in vzdrževanja ter razgradnje prostorske ureditve;
2. opredelitev in vrednostno analizo posrednih in neposrednih vplivov posameznih prostorskih ureditev na naravne in ustvarjene sestavine prostora, zlasti na kakovostne prostorske strukture.
13. člen
(druge strokovne podlage)
(1) Druge strokovne podlage z različnih področij razvoja vsebujejo:
1. razvojne cilje in potrebe posameznih dejavnosti;
2. stanje, probleme in težnje prostorskega razvoja v povezavi z gospodarskimi in družbenimi razmerami ter stanjem okolja;
3. lokalne, regionalne, državne in mednarodne dejavnike, ki vplivajo na urejanje prostora;
4. stanje ponudbe in povpraševanja na trgu nepremičnin obravnavanega območja;
5. prostorski potencial za razvoj različnih dejavnosti;
6. kvantificirane ocene potreb po prostoru ali po naravnih virih na osnovi trendov in projekcij glede na načrtovani razvoj v prostoru in glede na ugotovljene razlike med načrtovanim in dejanskim stanjem v prostoru;
7. koncepte razvoja v prostoru;
8. pravno stanje iz veljavnih predpisov in drugih pravnih aktov.
(2) Druge strokovne podlage s področja varstva okolja in njegovih delov, ohranjanja narave ter varstva kulturne dediščine vsebujejo:
1. namere, cilje ali strategijo varstva oziroma razvoja za področje, ki ga zastopa nosilec urejanja prostora;
2. opredelitve varovanih, zavarovanih ali ogroženih območij in morebitnih prioritet v rabi prostora;
3. opredelitev potencialnih varovanih, zavarovanih ali ogroženih območij s predlogi za omejitve rabe prostora.
14. člen
(strokovne rešitve)
(1) Strokovno rešitev se pripravi na podlagi presoje, s katero se ugotavlja ustreznost prostora, dela prostora ali njegove sestavine, ki je neposredno povezana z razvojem določene dejavnosti ali načrtovanjem prostorske ureditve in je rezultat privlačnosti in ranljivosti prostora zaradi izgradnje, delovanja ali vzdrževanja dejavnosti oziroma prostorske ureditve.
(2) Presoja ustreznosti prostora izhaja iz analize razvojnih možnosti za posamezne dejavnosti v prostoru in študije ranljivosti prostora tako, da so izpolnjeni pogoji za umestitev želene prostorske ureditve ali objekta in hkrati zagotovljeni kar najmanjši vplivi prostorske ureditve na kakovost prostora in okolja.
(3) Strokovne rešitve se izdelajo v variantah, kadar:
1. so razvojne potrebe v nasprotju z varstvenimi zahtevami;
2. so razvojne potrebe med seboj v nasprotju;
3. je za prostorski akt zahtevana presoja sprejemljivosti s področja ohranjanja narave oziroma celovita presoja vplivov na okolje s področja varstva okolja.
15. člen
(variantne rešitve)
(1) Sprejemljivost prostorske ureditve v prostoru, ki se načrtuje z lokacijskim načrtom, je treba praviloma preverjati s primerjavo več variantnih rešitev. Izhodišče primerjalne študije so variantne rešitve prostorske ureditve.
(2) Variantne rešitve se lahko nanašajo na prostorsko ureditev oziroma na prostorsko razporeditev, vrsto, velikost in oblikovanje objektov znotraj prostorske ureditve ali na tehnologijo.
(3) Variantne rešitve se presodijo in medsebojno primerjajo z:
1. vidika racionalne rabe prostora s presojo ustreznosti prostora za prostorski razvoj širšega območja;
2. funkcionalnega vidika s presojo ustreznosti prostora glede vseh relevantnih tehničnih oziroma tehnoloških značilnosti in možnosti gradbenotehnične izvedbe prostorske ureditve;
3. varstvenega vidika s presojo ustreznosti prostora za ohranjanje narave, varovanje okolja in njegovih delov ter varstvo kulturne dediščine;
4. ekonomskega vidika s presojo ustreznosti prostora glede stroškov izvedbe prostorske ureditve, vključno s stroški pridobivanja zemljišč, odškodnin, nadomestil, obratovanja in vzdrževanja, omilitvenih ukrepov, koristi za uporabnike, vzdrževanja in sanacije;
5. vidika sprejemljivosti v lokalnem družbenem okolju s presojo ustreznosti prostora glede na pričakovane vplive prostorske ureditve na družbeno okolje, pri tem se v postopek presoje ustreznosti vključi javnost.
I/1.2 ČLENITEV PROSTORA
16. člen
(členitev prostora)
(1) Prostor se členi na območja namenske rabe prostora in površine namenske rabe prostora ter na funkcionalne in prostorske enote.
(2) Za potrebe prostorskega načrtovanja se ob upoštevanju namenske rabe prostora ter funkcionalnih in prostorskih enot določijo ureditvena območja prostorskih aktov.
(3) Pri členitvi prostora se upoštevajo varovana, zavarovana ali ogrožena območja s področja varstva okolja in njegovih delov, ohranjanja narave, varstva kulturne dediščine in rabe naravnih virov v skladu s predpisi, ki urejajo ta področja, kakor tudi prepoznavnost krajine, naravne kakovosti krajine, prepletanje kmetijskih in gozdnih dejavnosti, urejanje kmetijskih zemljišč ter druge kakovosti naravnih in ustvarjenih sestavin prostora.
I/1.2.1 NAMENSKA RABA PROSTORA
17. člen
(določitev in prikaz namenske rabe prostora)
(1) Za celotno območje občine se določi in prikaže območja osnovne namenske rabe prostora, ki se med seboj ne smejo prekrivati. Območja osnovne namenske rabe prostora se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe prostora, ki se med seboj ne smejo prekrivati.
(2) Meja območij in površin namenske rabe prostora se določi glede na pretežno dejansko rabo, načrtovano namensko rabo, funkcijo obstoječih in načrtovanih objektov in strukturno urejenost prostora. Pri določanju meje se praviloma upoštevajo obstoječe parcelne meje.
(3) Pravila za določanje in prikaz namenske rabe prostora so določena v poglavju o načrtovanju prostorskih sistemov.
18. člen
(osnovna namenska raba prostora)
Območja osnovne namenske rabe so:
– območja stanovanj;
– območja proizvodnih dejavnosti;
– mešana območja;
– posebna območja;
– območja družbene infrastrukture;
– območja zelenih površin;
– območja prometne infrastrukture;
– območja komunikacijske infrastrukture;
– območja energetske infrastrukture;
– območja okoljske infrastrukture;
– komunikacijski vodi in energetski vodi ter vodi okoljske infrastrukture;
– območja vodnih zemljišč;
– območja mineralnih surovin;
– območja kmetijskih zemljišč;
– območja gozdov;
– območja za potrebe obrambe;
– območja za potrebe varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;
– ostala območja.
19. člen
(podrobnejša namenska raba prostora)
(1) Območja stanovanj se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na čiste stanovanjske površine, splošne stanovanjske površine, stanovanjske površine za posebne namene, stanovanjske površine s kmetijskimi gospodarstvi in na površine počitniških hiš.
(2) Območja proizvodnih dejavnosti se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine za industrijo, površine z objekti za kmetijsko proizvodnjo in na površine za proizvodnjo.
(3) Mešana območja se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na osrednje površine in na mešane površine.
(4) Posebna območja se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine za turizem in na površine drugih območij.
(5) Območja družbene infrastrukture se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine za vzgojo in izobraževanje, površine za šport, površine za zdravstvo, površine za kulturo, površine za javno upravo in na površine za opravljanje verskih obredov.
(6) Območja zelenih površin se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine za rekreacijo in šport, parke, druge zelene površine in na pokopališča.
(7) Območja prometne infrastrukture se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na državne ceste, lokalne ceste, državne kolesarske poti, občinske kolesarske in druge poti, železnice, žičnice, postaje, letališča, pristanišča ter na ostale prometne površine.
(8) Območja komunikacijske infrastrukture se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine komunikacijske infrastrukture.
(9) Območja energetske infrastrukture se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine za oskrbo z električno energijo, površine za oskrbo s plinom, površine za oskrbo z nafto in naftnimi derivati ter na površine za oskrbo s toplotno energijo.
(10) Območja okoljske infrastrukture se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine za oskrbo z vodo, površine za čiščenje odpadnih voda, površine za ravnanje z odpadki in na površine za odlaganje odpadkov.
(11) Območja vodnih zemljišč se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine vodnih zemljišč in na površine vodne infrastrukture.
(12) Območja mineralnih surovin se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine nadzemnega pridobivalnega prostora in na površine podzemnega pridobivalnega prostora.
(13) Območja kmetijskih zemljišč se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine najboljših kmetijskih zemljišč in na površine drugih kmetijskih zemljišč.
(14) Območja gozdov se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na gozdne površine.
(15) Območja za potrebe obrambe se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine za obrambo.
(16) Območja za potrebe varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.
I/1.2.2 FUNKCIONALNE IN PROSTORSKE ENOTE
20. člen
(členitev na funkcionalne in prostorske enote)
(1) Za celotno območje občine se določi in prikaže funkcionalne enote. Funkcionalne enote se lahko delijo na eno ali več prostorskih enot, ki se med seboj ne smejo prekrivati.
(2) Meja funkcionalne enote se določi glede na funkcijsko celovitost. Na območjih funkcionalnih enot se določijo skupna izhodišča za podrobnejše urejanje prostora.
(3) Meja prostorske enote se določi glede na enotne oblikovne značilnosti in prevladujočo namensko rabo. Za območje posamezne prostorske enote se na podlagi skupnih izhodišč za podrobnejše urejanje prostora in v skladu z akti in predpisi, s katerimi so določeni pravni režimi, ki predpisujejo ureditve, ukrepe in omejitve v prostoru, določijo enotna merila in pogoji za prostorsko načrtovanje in graditev objektov.
(4) Funkcionalne ali prostorske enote se ne določajo za komunikacijske vode in energetske vode ter vode okoljske infrastrukture.
I/1.2.3 DOLOČITEV UREDITVENEGA OBMOČJA
21. člen
(določitev in prikaz ureditvenega območja)
(1) Z ureditvenim območjem se določi območje urejanja s prostorskim aktom.
(2) Meja ureditvenega območja posameznega prostorskega akta se glede na vrsto prostorskega akta praviloma določi tako, da sovpada z administrativnimi mejami, mejami funkcionalnih in prostorskih enot, mejami funkcijskih regij ali mejami širših zavarovanih območij po predpisih o ohranjanju narave oziroma da potekajo po izrazitih mejah naravnih ali ustvarjenih prostorskih struktur ter obsega območje načrtovane prostorske ureditve in njenega vplivnega območja.
I/2 NAČRTOVANJE PROSTORSKIH SISTEMOV
22. člen
(načrtovanje prostorskih sistemov)
(1) Prostorske sisteme poselitve, gospodarske infrastrukture in krajine je treba načrtovati medsebojno usklajeno tako, da se sistem poselitve združuje v policentrično omrežje mest in drugih naselij z zagotavljanjem:
– usklajenega razvoja komplementarnih dejavnosti;
– učinkovite povezanosti in oskrbe s sistemom gospodarske infrastrukture;
– kakovostnega razmerja do sistema krajine.
(2) V širše mestno območje, ki je največja enota policentričnega omrežja poselitve na državni ravni, se poselitvena območja naselij med seboj in z njihovim zaledjem povezuje tako, da:
– prometna povezanost s hitrimi povezavami javnega potniškega prometa in cestnimi povezavami praviloma omogoča polurno dostopnost iz središč okoliških občin do osrednjega mesta širšega mestnega območja;
– se usklajeno načrtuje dejavnosti, ki se komplementarno dopolnjujejo v različnih naseljih znotraj širšega mestnega območja, in dejavnosti, ki služijo celotnemu območju (transportno-logistični center, objekti in naprave za ravnanje z odpadki, letališče in podobno);
– se sistem krajine znotraj širšega mestnega območja povezuje z zelenimi sistemi naselij.
(3) V somestju, ki ga sestavlja več raznolikih središč in deluje v funkcionalnem smislu enotno, je treba poselitvena območja naselij med seboj in z njihovim zaledjem povezovati tako, da:
– prometna povezanost z javnim potniškim prometom in cestnimi povezavami praviloma omogoča petnajstminutno dostopnost med središči sosednjih občin v somestju;
– si naselja v somestju medsebojno delijo dejavnosti, ki jih sicer opravlja eno mesto, zlasti dejavnosti družbene infrastrukture, in skupaj razvijajo dejavnosti, ki se komplementarno dopolnjujejo po posameznih naseljih.
I/2.1 NAČRTOVANJE POSELITVE
23. člen
(pravila za načrtovanje poselitve)
(1) Pri načrtovanju poselitve je treba:
1. za zagotavljanje kakovostne prostorske strukture:
– nove ustvarjene sestavine prostora prilagoditi obstoječi naravni in ustvarjeni strukturni urejenosti prostora, zlasti reliefnim značilnostim, naravnim mejam, smerem komunikacij, smerem značilne parcelacije ter smerem in zasnovi obstoječe grajene strukture,
– razvijati prepoznavno podobo naselja kot celote oziroma dela naselja, zlasti z ohranjanjem kulturne dediščine in drugih kakovosti prostora ali z ustvarjanjem novih vzorcev in oblik, kadar v obstoječih ni mogoče prepoznati kakovostne prostorske strukture,
– upoštevati skladno razmerje med ponavljajočimi se in enkratnimi ustvarjenimi sestavinami prostora;
2. za zagotavljanje varčne in učinkovite rabe prostora:
– izkoriščati neizkoriščena ali slabo izkoriščena zemljišča za gradnjo znotraj obstoječih meja poselitvenih območij, vendar ne na račun območij zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov,
– načrtovati razvoj na nova zemljišča za gradnjo v povezavi s komunalnim opremljanjem zemljišč,
– sanirati degradirana območja znotraj poselitvenih območij;
3. za zagotavljanje učinkovite in enakovredne dostopnosti:
– razvijati sklenjeno omrežje pešpoti, ki mora omogočati čimbolj učinkovito dostopnost zlasti do objektov družbene infrastrukture, postajališč za javni potniški promet ter območij zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov,
– razvijati sklenjeno omrežje kolesarskih poti z upoštevanjem čim krajših povezav,
– z razvojem učinkovitega omrežja javnega potniškega prometa zmanjševati odvisnost od avtomobilskega prometa,
– zagotavljati petminutno peš dostopnost iz območij stanovanj, mešanih območij, posebnih območij ter območij družbene infrastrukture do postajališč javnega potniškega prometa,
– omogočati dostop vsem skupinam prebivalstva do objektov družbene infrastrukture in javnih odprtih prostorov;
4. za zagotavljanje pogojev za zdravo življenje ter druženje in rekreacijo:
– omogočati ustrezno razporeditev, funkcionalno in strukturno raznolikost ter kakovostno oblikovanje zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov ob upoštevanju velikosti poselitvenega območja ter njegovega pomena v širšem prostoru,
– s poselitvenimi območji povezovati naravne sestavine prostora v zeleni sistem naselja;
5. za zagotavljanje konkurenčnosti naselij v širšem prostoru:
– razporeditev dejavnosti načrtovati tako, da so funkcionalne povezave med njimi čimbolj učinkovite,
– zagotavljati zadostno količino in ustrezno strukturo zemljišč za gradnjo;
6. za zmanjševanje ogroženosti naselij zaradi naravnih in drugih nesreč:
– poselitvena območja širiti na zemljišča, ki niso ogrožena zaradi naravnih in drugih nesreč,
– v delih naselij, ki so ogrožena zaradi naravnih in drugih nesreč, preprečevati razvoj dejavnosti, ki bi povečevale ogroženost prostora,
– sanirati območja kulturne dediščine,
– zagotavljati varnost pred požari in poskrbeti za ustrezne količine vode za gašenje,
– zagotavljati varstvo pred škodljivim delovanjem voda,
– za obstoječa poselitvena območja na ogroženih območjih zagotavljati izvedbo ustreznih protipoplavnih ukrepov oziroma opuščati obstoječo neustrezno rabo,
– za obstoječa poselitvena območja na območjih, ogroženih zaradi industrijskih nesreč, zagotavljati izvedbo ustreznih varnostnih ukrepov oziroma opuščati obstoječo neustrezno rabo;
7. za ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot:
– omogočati povezanost habitatov v poselitvenih območjih z naravo zunaj teh območij,
– načrtovati prostorske ureditve tako, da niso past ali ovira za živali prostoživečih vrst, ki so prilagojena na življenje v poselitvenih območjih,
– omogočati živalim prostoživečih vrst, ki so prilagojene na življenje v poselitvenih območjih, preživetje z ohranjanjem zelenih površin, dreves, skupin dreves, voda ali objektov, ki so njihov življenjski prostor;
8. za ohranjanje kulturne dediščine:
– zagotavljati materialne in druge pogoje za uresničevanje kulturnih funkcij dediščine, ne glede na njeno namembnost,
– zagotavljati javno dostopnost dediščine ter omogočati njeno preučevanje in raziskovanje,
– preprečevati posege, s katerimi bi se utegnile spremeniti lastnosti, vsebina, oblike in s tem vrednost dediščine,
– zagotoviti, da se na območjih kulturne dediščine ne načrtujejo območja za potrebe obrambe, velika območja proizvodnih dejavnosti ali območja drugih dejavnosti, ki bi bila v primeru oboroženega spopada potencialni cilji napada;
9. za smotrno rabo energije:
– z izborom lokacije, orientacijo objektov in ustreznimi odmiki med njimi omogočati ustrezno celoletno osončenje in zagotavljati zmanjševanje potreb po ogrevanju in umetnem hlajenju,
– z ustrezno zasnovo stavbnega volumna, z izborom gradiva in toplotno zaščito stavb zagotavljati čim manjše izgube toplotne energije,
– z načrtovanjem smotrne razporeditve objektov zmanjševati stroške za izgradnjo in obratovanje omrežij gospodarske javne infrastrukture,
– z energetsko sanacijo stavb pri prenovi zmanjševati porabo energije,
– z uporabo lokalno razpoložljivih obnovljivih virov energije zmanjševati izgube energije pri prenosu in distribuciji.
(2) Pravila za načrtovanje poselitve iz prejšnjega odstavka veljajo za načrtovanje poselitvenih območij in območij namenske rabe.
I/2.1.1 NAČRTOVANJE POSELITVENIH OBMOČIJ
24. člen
(določitev poselitvenega območja)
(1) Poselitveno območje se določi ob upoštevanju namenske rabe in na podlagi:
1. strokovnih podlag s področja družbenih in gospodarskih potreb;
2. potreb, ki izhajajo iz organizacije dejavnosti v naselju glede na položaj in vlogo naselja v policentričnem sistemu poselitve;
3. strukture naselja glede na namembnost površin, izkoriščenost prostora in urbanistično oblikovalske usmeritve;
4. veljavnih pravnih režimov, ki določajo ureditve, ukrepe in omejitve v prostoru.
(2) Poselitveno območje obsega eno ali več sosednjih funkcionalnih enot.
(3) Poselitveno območje obsega eno ali več območij osnovnih namenskih rab prostora v sistemu poselitve ter tista območja osnovnih namenskih rab prostora v sistemu gospodarske infrastrukture, ki so del naselja.
25. člen
(načrtovanje poselitvenih območij)
(1) Pri načrtovanju poselitvenih območij mest in drugih urbanih naselij je treba zagotavljati:
1. razvoj urbanih funkcij naselij (dejavnosti družbene infrastrukture, storitvene in oskrbne dejavnosti);
2. prepletanje združljivih rab in raznolikost dejavnosti po zvrsti, obsegu in razmestitvi;
3. razvoj območij osrednjih površin, ki naj se načrtuje v neposredni bližini prometnih vozlišč za javni potniški promet (petminutna dostopnost);
4. celovito prenovo in revitalizacijo obstoječih območij mestnih središč, vključno z zagotavljanjem ustrezno zmogljivega javnega potniškega prometa in z večanjem faktorja izrabe prostorskih enot in to ob upoštevanju visokega deleža zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov, obstoječih kakovostnih prostorskih struktur varstva stavbne in naselbinske dediščine;
5. krepitev turistične funkcije prepoznavnih mestnih območij, zlasti mestnih središč;
6. ustrezno ponudbo funkcionalno in tehnološko različnih infrastrukturno opremljenih površin za proizvodne dejavnosti.
(2) Pri načrtovanju poselitvenih območij podeželskih naselij in vasi je treba zagotavljati:
1. upoštevanje tradicionalne strukture ohranjenih kvalitetnih vaških jeder in značilno podobo vaških silhuet in robov kot delov kulturne krajine;
2. vzpodbujanje notranjega razvoja naselij, zlasti s kvalitetno prenovo dela naselja in posameznih objektov, z dopolnilno ali nadomestno gradnjo v sklopu obstoječih gradbenih parcel ali na njihovem neposrednem robu, ob upoštevanju novih tehnoloških in materialnih možnosti;
3. varstvo in prenovo stavbne dediščine in ostalih objektov;
4. sožitje med urbanimi in kmetijskimi funkcijami v podeželskih naseljih po načelu, da imajo kmetijske funkcije v tradicionalno agrarnih naseljih zaradi specifičnih tehnoloških pogojev praviloma prednost;
5. možnosti za širjenje večjih kmetij oziroma selitev kmetijskih objektov ali celih kmetij na nove površine, odmaknjene od stanovanjskih objektov;
6. prenovo omrežja cest in poti, da bo s tem urejen varen peš in kolesarski promet ter omogočen neoviran dostop do gospodarskih dvorišč ter varen dostop do obdelovalnih površin;
7. izpolnjevanje prostorskih potreb dopolnilnih nekmetijskih dejavnosti;
8. vsaj eno več funkcionalno javno odprto površino za preživljanje prostega časa in druženje prebivalcev.
(3) Pri načrtovanju poselitvenega območja je treba za primer naravnih in drugih nesreč zagotoviti površine za pokop večjega števila ljudi in živali in površin za deponijo ruševin ter opredeliti graditev zaklonišč v naseljih.
(4) V naseljih, kjer ni predvidena prostorska širitev, se dopuščajo:
1. gradnja objektov na prostih zazidljivih zemljiščih znotraj naselij, nadomestne gradnje ali širjenje kmečkih gospodarstev;
2. vzdrževanje in posodabljanje komunalne opreme;
3. dopolnjevanje družbene in gospodarske infrastrukture glede na število prebivalcev in velikost naselja oziroma glede na ustrezen minimalni standard.
I/2.1.1.1 Notranji razvoj poselitvenih območij
26. člen
(notranji razvoj poselitvenih območij)
Notranji razvoj naselij je treba uresničevati s prenovo naselij in delov naselja in z zgostitvami ekstenzivno izrabljenih poseljenih površin. Poleg splošnih pravil pri načrtovanju poselitvenih območij je treba pri načrtovanju notranjega razvoja naselij zagotavljati, da:
1. načrtovanje notranjega razvoja poselitvenega območja poteka praviloma po morfološko in funkcionalno zaokroženih območjih, ob obvezni obravnavi vpliva na razvoj celotnega poselitvenega območja;
2. se ohranja oziroma vzpostavlja uravnoteženo razmerje med grajenimi in zelenimi površinami ter drugimi javnimi odprtimi prostori v naselju;
3. se ekstenzivno izrabljene poseljene površine zgoščajo do dovoljene stopnje izkoriščenosti zemljišč za gradnjo in da se upošteva varstveni režim;
4. se ohranjajo in razvijajo kvalitetne urbanistične zasnove in vzorci.
27. člen
(prenova naselij ali delov naselij)
(1) Območje prenove in koncept prenove se določata z urbanistično zasnovo.
(2) V območjih, predvidenih za prenovo, je treba do izdelave načrta prenove za vse vrste gradenj določiti merila in pogoje v prostorskem redu občine. V območju prenove so do izdelave načrta prenove dovoljena nujna vzdrževalna dela in dela v zvezi z varovanjem kulturne dediščine.
(3) Območje prenove mora biti zaokroženo in celovito. Pri tem je treba upoštevati njegovo razmerje do naselja in širšega prostora. Prenova posameznih stavb je možna le v sklopu preverjanja, programiranja in urejanja območja prenove.
(4) V območjih, predvidenih za prenovo, je treba ugotoviti stanje okolja ter s sanacijo in z ustreznim načrtovanjem zagotoviti primerno stanje.
(5) S konceptom prenove je treba opredeliti namen, vrsto problema, cilje in način prenove, zlasti pa gospodarske, okoljske, socialne, kulturne, urbanistične, arhitekturne in krajinske vidike.
(6) V urbanistični zasnovi se na podlagi ustreznih strokovnih podlag in preverjanj določijo ukrepi, s katerimi se zagotavlja:
1. prostorske možnosti za ohranjanje ali vzpostavljanje uravnoteženega prepleta raznovrstnih funkcij in dejavnosti;
2. sanacija degradiranih in podstandardnih območij;
3. zagotovitev nujnih funkcij bivalnega okolja kot so otroška igrišča, vrtci, zelenice, površine za mirujoči promet, intervencijske ter dostavne poti in podobno;
4. povezanost in ravnotežje med posameznimi deli znotraj območja in navzven;
5. nadomeščanje zasebnega motornega prometa z razvijanjem javnega potniškega prometa, razvoj in dograjevanje omrežja kolesarskih poti in pešpoti;
6. zmanjševanje onesnaženja okolja z odpadki in emisijami;
7. zmanjševanje vidnega razvrednotenja;
8. spoštovanje in ohranitev oblikovnih značilnosti naselij in vrednot kulturne dediščine;
9. ohranjanje habitatov živalskih vrst in naravnih vrednot.
(7) Načrtovanje in izvedba prenove morata potekati ob smiselni uporabi in prenovi obstoječih objektov in njihovi vključitvi v nove kakovostne prostorske strukture. Proces prenove mora omogočati postopno gradnjo in dograditev infrastrukturnih omrežij, stavb za storitvene dejavnosti in druge opreme naselij.
(8) Prenovo je treba načrtovati tako, da je zagotovljena smotrna raba energije in materialov.
(9) Prenovo mora spremljati energetska sanacija stavb, kar pomeni:
1. ustrezno toplotno zaščito;
2. gradnjo skupnih energetsko varčnih ogrevalnih sistemov in prednostno uporabo obnovljivih virov energije;
3. zmerno zgoščevanje poselitve z umeščanjem novih gradenj, kjer razpored stavb, njihova orientacija in razmiki omogočajo racionalno razvodno omrežje, dobro osončenje in zmanjšanje potrebe po hlajenju.
(10) Prenova območja, kjer se načrtuje večja stopnja izkoriščenosti zemljišč za gradnjo, je možna le po predhodni celoviti proučitvi sprejemljivosti in zmogljivosti prostora glede na urbanistične, morfološke, socialne, kulturne, okoljske in dediščinske značilnosti območja.
(11) V skladu s potrebami celovitega razvoja naselja se lahko degradirana območja ali njihovi deli namenijo za nove gospodarske aktivnosti oziroma za razvoj drugih dejavnosti kot so stanovanjske, kulturne, športne, trgovske in prostočasne dejavnosti.
(12) Stanovanjska prenova naj bo zasnovana in izvedena tako, da bo zagotovljeno izboljšanje stanovanjskega standarda vsem prebivalcem. Prenova mora biti v primerjavi z gradnjo novih stanovanj, izjema so primeri prenove naselbinske in stavbne dediščine, gospodarsko upravičena.
(13) Pri prenovi se posebna pozornost namenja javnim površinam in stavbam, njihovi zunanji podobi, urbani opremi ulic in trgov ter ozelenitvi.
(14) Pri prenovi se vzpodbujata namestitev zbiralnikov sončne energije za pridobivanje električne energije in ogrevanje sanitarne vode ter izraba padavinske vode v sanitarne namene.
28. člen
(nezadostno izkoriščena zemljišča)
(1) Nezadostno izkoriščena zemljišča so zemljišča v območju, kjer se načrtuje višja vrednost kazalca stopnje izkoriščenosti zemljišč za gradnjo.
(2) Pri načrtovanju na območju nezadostno izkoriščenih zemljišč je treba upoštevati splošna pravila za notranji razvoj poselitvenih območij iz 26. člena te uredbe in kakovost prostora.
(3) Načrtovanje na območjih nezadostno izkoriščenih zemljiščih se izvaja z:
1. dopolnilno gradnjo na parceli, zlasti pri ozki podolgovati parcelaciji, kjer se z obstoječim objektom zagotovi skupen dostop do javne prometnice in z gradnjo ni degradiran rob naselja;
2. dopolnilno gradnjo z razdelitvijo parcele, ki je primerna za uporabo pri širših oziroma večjih parcelah z direktnim dostopom z obstoječe prometnice;
3. dopolnilno gradnjo s preparcelacijo preostalih zemljišč za gradnjo, zlasti v primerih, ko je možna komasacija zemljišč ali uporaba več sosednjih parcel;
4. nadomestno gradnjo na večjih parcelah, ko se obstoječi objekt odstrani in nadomesti z objektom z večjo bruto etažno površino;
5. nadzidavo in dograditvijo obstoječih objektov, kadar to dovoljujejo oblikovna merila in pogoji ter tehnični pogoji gradnje.
I/2.1.1.2 Širitev poselitvenih območij
29. člen
(širitev poselitvenih območij)
(1) Širitev poselitvenega območja je dopustna kadar smotrnega razvoja in skladnosti urbanih kvalitet ni mogoče zagotoviti z notranjim razvojem naselja in ko so že izkoriščene proste površine oziroma lokacije, ki so primerne za zgostitve, prenovo ali spremembo rabe.
(2) Pri načrtovanju območja za širitev naselja je treba upoštevati:
1. tip, položaj in vlogo naselja v omrežju naselij in v odnosu do drugih naselij;
2. predvideni demografski razvoj;
3. socialne razmere, posebnosti posameznih družbenih skupin, ki izhajajo iz specifičnih zgodovinskih in družbenih pogojev, ter družbeno sprejemljivost;
4. strukturno urejenost prostora;
5. območja naravnih vrednot, biotske raznovrstnosti in zavarovana območja ter območja kulturne dediščine;
6. stanje zelenih in drugih odprtih bivalnih površin;
7. prilagajanje naselja naravnim in krajinskim značilnostim prostora;
8. razporeditev in organizacijo dejavnosti v naselju;
9. možnost funkcionalnega in morfološkega zgoščanja ter zaokroževanja razpršene gradnje v neposredni bližini poselitvenega območja pod pogoji iz sedmega odstavka 99. člena te uredbe;
10. funkcionalno oziroma geografsko povezanost zemljišč z obstoječim naseljem;
11. možnost sanacije komunalne opremljenosti in vzpostavljanja kvalitetnejšega bivalnega in delovnega okolja v obstoječem delu naselja;
12. možnost priključitve na prometno in energetsko infrastrukturo, infrastrukturo elektronskih komunikacij ter infrastrukturo oskrbe z vodo in odvajanja ter čiščenja odpadne in padavinske vode, skladno s programi opremljanja zemljišč;
13. kakovost zemljišč za gradnjo;
14. ocene nevarnosti zaradi naravnih in drugih nesreč, ki dopuščajo varno širitev naselij.
(3) Pri načrtovanju površin za širitev naselja je treba zagotoviti:
1. urbanistične, gospodarne in tehnološke rešitve, ki ustrezajo zahtevam predvidenih prostorskih ureditev;
2. zadostno zmogljivost infrastrukturnega omrežja in zanj potrebne rezervne površine;
3. prednostno izrabo zemljišč, ki so z vidika trajnostne rabe naravnih virov ter ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine manj pomembna;
4. prednostno sanacijo degradiranih zemljišč;
5. primerno opremljenost stanovanjskih območij z oskrbnimi in storitvenimi dejavnostmi;
6. ohranjanje kvalitetnih pogledov na obstoječe naselje in na posamezne vedute in dominante znotraj naselja;
7. možnost gospodarskega razvoja naselja, lokalne skupnosti ali regije, zlasti s ciljem, da bi se zmanjševale regionalne razlike;
8. izboljšanje urbanistične urejenosti ter ohranjanje, izboljšanje ali oblikovanje nove prepoznavnosti naselja;
9. oblikovanje roba naselja in povezave naselja z zaledjem;
10. zaokroževanje naselja v prostorske enote oziroma v logične funkcionalne celote;
11. vzpostavljanje zelenega sistema;
12. varovanje okolja.
I/2.1.2 NAČRTOVANJE OBMOČIJ NAMENSKE RABE V SISTEMU POSELITVE
30. člen
(območja namenske rabe v sistemu poselitve)
Območja osnovne namenske rabe v sistemu poselitve obsegajo:
1. območja stanovanj;
2. območja proizvodnih dejavnosti;
3. mešana območja;
4. posebna območja;
5. območja družbene infrastrukture;
6. območja zelenih površin.
31. člen
(razmeščanje območij namenske rabe)
(1) V poselitvenem območju je treba območja namenske rabe razmeščati ter določati njihovo velikost in obliko tako, da se s tem zagotavlja:
1. učinkovito prepletanje dejavnosti in rab znotraj poselitvenega območja ob upoštevanju funkcionalne povezanosti, privlačnosti in izključevanja med posameznimi rabami;
2. varčna in smotrna raba prostora z usmerjanjem v notranji razvoj poselitvenega območja;
3. ustrezna dostopnost, zlasti z razvojem ustrezno zmogljivega javnega potniškega prometa, cestnega ter kolesarskega omrežja in omrežja pešpoti.
(2) Območja, ki so namenjena samo stanovanjem, se praviloma ne načrtujejo neposredno ob območjih proizvodnih dejavnosti, območjih energetske infrastrukture in površin drugih območij, zlasti nakupovalnih središč in zabaviščnih parkov. V neposredno bližino čistih stanovanjskih površin se lahko umesti le manjši športnorekreacijski center.
(3) Območja proizvodnih dejavnosti se lahko razmešča tako, da bodo v največji možni meri izkoriščene prometne, energetske, komunalne in druge prednosti lokacije. Razmestitev območij proizvodnih dejavnosti ne sme poslabševati bivalnih in delovnih razmer v neposredni okolici ter zmanjševati dostopnosti do drugih območij.
(4) Urbane površine nekdanjih industrijskih, vojaških, prometno-skladiščnih in proizvodno-energetskih con se na osnovi kritične presoje v procesu prenove in ponovne rabe zemljišč prednostno namenjajo preoblikovanju, zlasti v območja stanovanj, mešana območja, območja družbene infrastrukture ter območja zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov. Kadar ni ustreznih nadomestnih lokacij za potrebe proizvodnih dejavnosti se obstoječa območja ohranijo in posodobijo za nadaljnjo uporabo.
(5) Mešana območja – osrednje površine in mešane površine se z namenom, da bi se v naselju vzpostavila omrežja središč z različnimi ravnmi oskrbe, razporejajo enakovredno.
(6) Nova območja površin za turizem se razmeščajo tako, da se zagotavljajo:
1. povezovanje različnih vrst potencialov in zagotavljanje pestrosti ponudbe;
2. razvoj v širšem prostoru z navezavo na obstoječa turistična območja;
3. navezava na poselitvena območja;
4. ohranjanje in poudarjanje krajinskih, naravnih in kulturnih značilnosti prostora.
(7) Površine posebnih območij se lahko določijo na degradiranih in slabo izkoriščenih površinah, kadar se s tem sanira obstoječe stanje, zapolnjuje oziroma zaokrožuje stavbno tkivo.
(8) Površine drugih območij v posebnih območjih se določijo znotraj obstoječih središč naselij, če je v središču naselja dovolj neizkoriščenih ali nezadostno izkoriščenih zemljišč za gradnjo oziroma če je na njih mogoče zagotoviti ustrezno prometno ureditev, ustrezno število parkirnih mest ter komunalno in drugo opremljenost.
(9) Območja družbene infrastrukture se razmestijo, tako da bodo izpolnjeni temeljni kriteriji dostopnosti, učinkovitosti in racionalnosti.
(10) Območja zelenih površin se razmeščajo, tako da se upošteva:
1. načelo enakovredne preskrbljenosti in dostopnosti za vse prebivalce;
2. potrebe po raznoliki uporabi zelenih površin v poselitvenih območjih (preživljanje prostega časa, zagotavljanje specifičnih funkcij, povezanih z uporabo zelenih površin, izobraževanje in podobno);
3. naravne in krajinske značilnosti prostora naselja (reliefne značilnosti, vode, delež in razmestitev naravnih sestavin);
4. potrebe po ustrezni členitvi grajene strukture in prepoznavni podobi naselja;
5. doseganje ugodnih klimatskih in zdravih bivalnih razmer v naselju.
(11) Območij zelenih površin, določenih z urbanistično zasnovo, se praviloma ne spreminja v drugo namensko rabo, razen kadar se zagotovi enakovredno velika in namenu primerna lokacija za nadomestitev opuščenega območja zelenih površin.
I/2.1.2.1 Območja stanovanj
32. člen
(načrtovanje območij stanovanj)
(1) Z načrtovanjem območij stanovanj, ki obsegajo čiste stanovanjske površine, splošne stanovanjske površine, stanovanjske površine za posebne namene, stanovanjske površine s kmetijskimi gospodarstvi in površine počitniških hiš, je treba zagotavljati:
1. kvalitetno zasnovo stanovanjske pozidave, ki omogoča takšno ureditev in razmestitev objektov v grajenem okolju, ki bo vzpodbujala socialne stike in zagotavljala primerno velike gostote zazidave, hkrati pa tudi zadostne odprte javne površine; v stanovanjskem območju mora biti omogočena peš dostopnost do vseh potrebnih vsakodnevnih storitev, razen na podeželju, kjer so te storitve lahko v bližnjem središču;
2. ob poseganju v obstoječo urbano strukturo usklajenost z obstoječo kvalitetno pozidavo, v katero naj se vnašajo sodobni trendi arhitekture in bivalne kulture;
3. tipologijo stanovanj, ki mora biti različna po obliki in standardu in ima prilagodljivo zasnovo, kar vzpodbudno vpliva na vzpostavitev mešane socialne strukture stanovalcev in na zadovoljevanje potreb različnih oblik gospodinjstev.
(2) Območja stanovanj je treba načrtovati tako, da je zagotovljena dobra dostopnost do centra naselja, zaposlitvenih središč in zelenih površin.
(3) Ob upoštevanju velikosti območja ter predvidenega števila in starostne strukture prebivalstva je treba znotraj območij stanovanj zagotoviti ustrezno razmestitev, količino in opremljenost javnih, odprtih, bivalnih, igralnih in rekreacijskih površin (zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov).
(4) Pri načrtovanju novih in dopolnjevanju obstoječih območij stanovanj je treba upoštevati načelo vzpostavljanja stanovanjske soseske tako, da se skupaj z novimi stanovanjskimi objekti načrtujejo tudi objekti, ki omogočajo oziroma dopolnjujejo osnovno oskrbo za tamkajšnje prebivalce.
(5) Pri načrtovanju območij stanovanj se lahko vanje umestijo spremljajoče dejavnosti, kadar:
1. so namenjene oskrbi prebivalcev predmetnega območja stanovanj;
2. s svojim delovanjem ne povzročajo hrupa, onesnaženja zraka, voda, svetlobnega in drugega onesnaževanja, ki presega predpisane standarde kakovosti okolja;
3. se zanje zagotovijo ustrezne površine za mirujoči promet.
(6) Pri načrtovanju stavb za bivanje starejših in funkcionalno oviranih je treba zagotavljati graditev tudi v območjih, ki so namenjena splošnim stanovanjskim, čistim stanovanjskim in mešanim površinam ter upoštevati posebne potrebe prebivalcev po zelenih in drugih odprtih površinah ter po druženju z drugimi socialnimi skupinami prebivalcev.
(7) V območja stanovanj se umestijo dejavnosti osnovnega šolstva in zdravstva, socialnega varstva, varstva otrok, trgovske, poslovne, uslužno-obrtne, turistične, upravne dejavnosti, dejavnosti intelektualnih in umetniških storitev ter druge dejavnosti, ki ne poslabšujejo kakovosti bivalnega okolja in ki prispevajo k bolj racionalni izrabi površin.
(8) Pri načrtovanju pozidave z gostoto večjo od 40 stanovanjskih enot na ha oziroma pri gradnji večstanovanjskih stavb (≥1000 m2 neto stanovanjske površine) se predvidi omrežje daljinskega ogrevanja oziroma hlajenja, prvenstveno z uporabo obnovljivih virov energije.
I/2.1.2.2 Območja proizvodnih dejavnosti
33. člen
(načrtovanje območij proizvodnih dejavnosti)
(1) Z načrtovanjem območja proizvodnih dejavnosti je treba zagotoviti površine za industrijo, površine z objekti za kmetijsko proizvodnjo in površine za proizvodnjo.
(2) V območja površin za industrijo se ne smejo umestiti stanovanja in spremljajoče dejavnosti, primarna kmetijska proizvodnja in dejavnosti, ki ogrožajo varnost ljudi in premoženja.
(3) Z načrtovanjem območja proizvodnih dejavnosti je treba zagotoviti tudi ustrezno ureditev zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov, skladno s potrebami zaposlenih v območju, s sosednjimi območji in celovito zasnovo zelenih površin naselja. Na stiku območij proizvodnih dejavnosti in območij stanovanj se zagotovijo ustrezni odmiki in zeleni pasovi.
(4) Merili za načrtovanje gospodarske cone kot večjega območja proizvodnih dejavnosti, ki ima vpliv na razvoj funkcijske regije, sta:
– utemeljenost v strateških prostorskih in gospodarskih predpisih na državnem, regionalnem in lokalnem nivoju;
– primernost lokacije.
(5) Primernost lokacije za gospodarsko cono se ugotavlja na podlagi naslednjih kriterijev:
– gravitacijsko zaledje gospodarske cone državnega oziroma regionalnega pomena;
– ustrezna prometna dostopnost oziroma povezava;
– možnost racionalnega infrastrukturnega opremljanja;
– navezava na obstoječe raziskovalne ustanove, univerzo, tehnološki park in druga razvojna jedra;
– prostorske možnosti in omejitve, ki izhajajo iz stanja ali značilnosti naravne in kulturne krajine, v katero se načrtovana gospodarska cona umešča;
– prostorske možnosti in omejitve, ki izhajajo iz lastnosti tal in podtalja;
– oddaljenost od že obstoječih gospodarskih con in prometnih terminalov;
– gradbenotehnična ustreznost in izvedljivost;
– stanovanjske razmere v okolici in trg delovne sile.
(6) V območja proizvodnih dejavnosti se lahko kot dopolnilne dejavnosti umestijo zlasti prometni terminali, trgovine ter druga skladiščno-prodajna in predelovalna dejavnost, manjše obrtne dejavnosti, tovarniške trgovine, komunalne dejavnosti in distribucija energije.
(7) Pri izbiri primerne lokacije za gospodarsko cono naj znaša velikost razpoložljivega območja minimalno 60 ha (lahko tudi več fizično oziroma funkcionalno povezanih gospodarskih con, od katerih je vsaka velika vsaj 30 ha) in naj omogoča širitev cone na dodatne površine.
I/2.1.2.3 Mešana območja
34. člen
(načrtovanje mešanih območij)
(1) Z načrtovanjem mešanih območij se zagotavljajo osrednje in mešane površine namenjene bivanju, proizvodnim in storitvenim dejavnostim.
(2) Mešana območja je treba v večjih mestih razmeščati tako, da tvorijo omrežje središč z različno ravnijo oskrbe.
(3) Pri načrtovanju mešanih območij je treba zagotavljati vitalnost, privlačnost in programsko pestrost posameznih mestnih predelov z:
1. vertikalnim mešanjem dejavnosti (po nadstropjih istega objekta);
2. horizontalnim nizanjem dejavnosti (trgi in ulice);
3. združevanjem dejavnosti po območjih (bolnišnice, fakultete).
(4) V mešana območja se vključujejo stanovanja, zelene površine in drugI javni odprti prostori oskrbne, storitvene, poslovne, servisne ter druge rabe in dejavnosti.
I/2.1.2.4 Posebna območja
35. člen
(načrtovanje posebnih območij)
(1) Z načrtovanjem posebnih območij zagotavljamo površine za turizem in površine drugih območij, ki so namenjena zlasti nakupovalnim središčem, sejmiščem in zabaviščnim parkom.
(2) Območje površin za turizem z dejavnostmi, ki vplivajo na razmere v širšem prostoru, je treba načrtovati na medobčinski ali regionalni ravni.
(3) Obstoječa območja površin za turizem je treba urejati po načelu vzpostavljanja raznolike ponudbe in smiselnega dopolnjevanja.
(4) Urejanje območij površin za turizem se načrtuje celostno in povezano z grajeno strukturo naselij ter z zelenimi površinami in drugimi javnimi odprtimi prostori v naseljih.
(5) Pri načrtovanju površin drugih območij, predvsem nakupovalnih središč, je treba zagotavljati uravnoteženost med razvojem obrobja in mestnega jedra, lokacije pa določati glede na gravitacijo uporabnikov. Nove dejavnosti v nakupovalnih središčih se dopuščajo samo, če se s tem ne zmanjšuje obseg teh dejavnosti v mestnih središčih.
(6) Pri načrtovanju novih nakupovalnih središč v centru naselja je treba zagotavljati:
1. mešanje dejavnosti in rab po območju in po etažah;
2. da se število objektov in površin, namenjenih bivanju, ne zmanjšuje na račun novih površin nakupovalnih središč;
3. dostop z javnim potniškim prometom.
(7) Obstoječe površine drugih območij naj se dopolnjujejo z dejavnostmi družbene infrastrukture, zelenimi površinami in drugimi javnimi odprtimi prostori in jih poskušati preoblikovati v območja mešane rabe.
I/2.1.2.5 Območja družbene infrastrukture
36. člen
(načrtovanje območij družbene infrastrukture)
(1) Z načrtovanjem območij družbene infrastrukture, ki obsegajo površine za vzgojo in izobraževanje, šport, zdravstvo, kulturo, javno upravo in opravljanje verskih obredov, je treba zagotavljati:
1. uresničevanje načela enakih razvojnih možnosti;
2. zmanjševanje razlik med območji, socialnimi skupinami in družbenimi sloji;
3. ohranjanje in razvijanje človeškega potenciala in družbene kohezije;
4. ohranjanje in razvijanje kulturne identitete prebivalstva in prostora;
5. ohranjanje in razvijanje kulturne raznolikosti.
(2) Pri načrtovanju območij družbene infrastrukture je treba upoštevati:
1. zasnovo poselitve v njenem gravitacijskem območju;
2. demografski razvoj ter druge značilnosti in potrebe prebivalstva;
3. zasnovo poselitvenega območja ter razporeditev objektov in območij družbene infrastrukture;
4. socialno mobilnost prebivalstva;
5. dostopnost z javnim potniškim prometom, peš in podobno;
6. vrtce in osnovne šole je treba načrtovati tako, da omogočajo peš dostopnost v razdalji od 500–800 m od območij stanovanj ter imajo zagotovljeno varno uporabo in zadostno količino zelenih površin, namenjenih igri in rekreaciji, vzgoji in učenju na prostem ter športni vzgoji.
(3) V neposredni bližini območij osnovnih, srednjih, višjih in visokih šol ter fakultet je treba zagotoviti:
1. postajališče javnega potniškega prometa;
2. varen dostop peš in s kolesi ter urejena parkirišča za kolesa;
3. urejene odprte in zelene površine za rekreacijo, prosti čas in pouk na prostem.
(4) Višje in visoke šole, fakultete, znanstvene in razvojnoraziskovalne ustanove in drugo javnokulturno infrastrukturo je treba prednostno načrtovati v območjih mestnih središč, razen če gre za načrtovanje večjega sklopa objektov in programov (univerzitetno območje).
(5) V univerzitetnih središčih je treba okrepiti podporne dejavnosti, kot so knjižnice in druge kulturne institucije, informacijski centri, študentski domovi, površine za rekreacijo, pripadajoče servisne dejavnosti in podobno. V teh središčih je treba urediti spremljajoče odprte športne in zelene površine.
(6) Območja površin za šport je treba znotraj poselitvenega območja enakomerno razmeščati in pri tem zagotavljati javno dostopnost in pestrost ponudbe. Pri načrtovanju območij površin za šport je treba zagotoviti 0,5 m2 pokritega (stavbe za dvoranske športe kot so košarkarska, teniška igrišča, zimski bazeni, telovadnice, drsališča in podobno) in 3 m2 nepokritega prostora, namenjenega športni dejavnosti, na prebivalca.
I/2.1.2.6 Območja zelenih površin
37. člen
(načrtovanje območij zelenih površin)
(1) Z načrtovanjem območij zelenih površin je treba zagotoviti površine za rekreacijo in šport, parke, druge zelene površine in pokopališča.
(2) Načrtovanje območij zelenih površin je načrtovanje novih ter varovanje, vzdrževanje in prenova obstoječih zelenih površin, ki so prepoznavni kot bistveni za potrebe ljudi, živali in rastlin v naselju ter za ohranjanje oziroma izboljšanje prepoznavnosti in strukture naselja.
(3) Z načrtovanjem območij zelenih površin je treba zagotoviti ustrezno členitev grajene strukture in ločevanje posameznih nezdružljivih delov naselja.
(4) Območja zelenih površin je treba komunalno opremiti.
(5) V območjih zelenih površin niso dopustne spremljajoče rabe, ki zahtevajo večje spremembe prostorskih značilnosti območja, zlasti izgubo naravnosti in odprtosti ter javne dostopnosti.
(6) Območja novih zelenih površin se načrtuje tudi kot sanacija degradiranih območij.
(7) V primeru širitve naselja se zelene površine načrtujejo tudi kot ohranitev vrednejših delov krajine ali zaradi ohranitve sestavin biološke raznovrstnosti.
(8) Razporeditev območij zelenih površin v strnjenih urbanih območjih je treba načrtovati tako, da je omogočena desetminutna in varna peš dostopnost prebivalcem.
(9) Pri načrtovanju zelenih površin je treba posebno pozornost posvetiti potrebam otrok, mladostnikov, starejših prebivalcev ter ljudi s posebnimi potrebami.
(10) Pri načrtovanju zelenih površin je treba posebno pozornost posvetiti kvaliteti celotnih oblikovalskih in funkcionalnih rešitev ter opreme, ki zagotavljajo ustrezno rabo in vzdrževanje.
I/2.2 NAČRTOVANJE GOSPODARSKE INFRASTRUKTURE
38. člen
(načrtovanje gospodarske infrastrukture)
(1) Načrtovanje gospodarske infrastrukture je načrtovanje novih ter modernizacija in rekonstrukcija obstoječih infrastrukturnih sistemov, določanje njihovih potekov ter naprav in ukrepov v zvezi z njihovo gradnjo in obratovanjem.
(2) Pravila za načrtovanje gospodarske infrastrukture je treba upoštevati tudi pri načrtovanju poselitve in načrtovanju v krajini.
39. člen
(pravila za načrtovanje gospodarske infrastrukture)
(1) Posamezne infrastrukturne sisteme je treba načrtovati tako, da:
1. je sistem uravnotežen glede na obstoječo in načrtovano poselitev;
2. je sistem usklajen z ostalimi obstoječimi in načrtovanimi infrastrukturnimi sistemi;
3. sistem tvori sklenjeno in funkcionalno povezano omrežje.
(2) Z namenom varčne rabe prostora je treba posamezne infrastrukturne sisteme načrtovati tako, da za poteke svojih tras in druge potrebne površine v čim večji meri izkoriščajo trase in površine drugih infrastrukturnih sistemov (skupni poteki infrastrukturnih koridorjev) ter da glede na načrtovano učinkovitost infrastrukturnega sistema porabijo najmanjšo možno površino (na primer čim krajši poteki tras, čim večja uporaba skupnih spremljajočih površin in naprav).
(3) Infrastrukturne sisteme je treba praviloma načrtovati tako, da so čim manj vidno izpostavljeni. Pri prostorskih ureditvah kjer je vidna izpostavljenost neizogibna (mostovi, viadukti, pregrade) je treba kakovostno oblikovanje in pretehtano umestitev infrastrukturnih sistemov zagotoviti z javnim natečajem izvedenim po postopku, kot ga določajo predpisi o graditvi objektov.
(4) Poteki novih infrastrukturnih koridorjev se morajo v čim večji meri prilagajati strukturni urejenosti prostora.
(5) Načrtovanje infrastrukturnih sistemov naj z varčno in smotrno rabo prostora ohranja prostorski potencial za razvoj drugih rab prostora.
(6) Infrastrukturne sisteme naj se načrtuje tako, da so naravne kakovosti krajine čim manj prizadete ter da se v čim večji možni meri omogoča povezanost ekosistemov, prehodnost ob selitvah živali in genska povezanost populacij rastlinskih in živalskih vrst.
(7) Infrastrukturne sisteme naj se načrtuje tako, da je zagotovljeno ohranjanje kulturne dediščine.
(8) Pri načrtovanju infrastrukturnih sistemov naj se v čim večji meri ohranja obstoječe in omogoča nove poglede na kakovostne prostorske strukture.
(9) Z načrtovanjem infrastrukturnih sistemov naj se prednostno zagotavlja ponovno uporabo opuščenih ali degradiranih območij.
40. člen
(prenehanje veljavnosti državnega lokacijskega načrta)
Na površinah infrastrukturnih sistemov, za katerih trajne ureditve je prenehal veljati državni lokacijski načrt in zanje ne veljajo občinski prostorski akti, je dovoljeno načrtovanje takšnih dejavnosti oziroma objektov, potrebnih za njihovo delovanje in vzdrževanje, ki:
1. ne ovirajo ali ogrožajo delovanja in vzdrževanja infrastrukturnega sistema, kateremu je površina primarno namenjena, in ne spreminjajo njegove trajne ureditve;
2. jih infrastrukturni sistem ne ovira ali ogroža;
3. ne predstavljajo vidnega razvrednotenja okoliškega prostora ali samega infrastrukturnega sistema;
4. z njimi soglaša upravljavec infrastrukturnega sistema.
I/2.2.1 NAČRTOVANJE OBMOČIJ NAMENSKE RABE V SISTEMU GOSPODARSKE INFRASTRUKTURE
41. člen
(območja osnovnih namenskih rab v sistemu gospodarske infrastrukture)
(1) Območja osnovne namenske rabe v sistemu gospodarske infrastrukture obsegajo:
1. območja prometne infrastrukture;
2. območja komunikacijske infrastrukture;
3. območja energetske infrastrukture;
4. območja okoljske infrastrukture;
5. komunikacijske vode in energetske vode ter vode okoljske infrastrukture.
(2) Poteki komunikacijskih vodov in energetskih vodov ter vodov okoljske infrastrukture praviloma ne izključujejo druge namenske rabe pod ali nad njimi, vendar namenska raba ne sme biti izključujoča, kar pomeni, da ne sme ogrožati delovanja in vzdrževanja vodov, hkrati pa vodi ne smejo ogrožati rabe nad ali pod njimi.
I/2.2.1.1 Območja prometne infrastrukture
42. člen
(načrtovanje prometne infrastrukture)
(1) Poteke nove prometne infrastrukture je treba načrtovati usklajeno z načrtovanjem razvoja poselitve, pri čemer je načrtovani razvoj poselitve osnova za prometne študije, na podlagi katerih se načrtuje nova prometna infrastruktura.
(2) Med različnimi vrstami prometne infrastrukture in različnimi oblikami prometa je treba zagotavljati učinkovite povezave tako, da je v prometnih vozliščih med njimi omogočeno prehajanje ljudi in blaga v čim krajšem možnem času.
(3) Pri načrtovanju nove prometne infrastrukture je treba za zagotavljanje učinkovite povezanosti prostora omogočati ohranitev obstoječih ali nadomestitev morebitnih prekinjenih prometnih povezav (lokalnih cest, pešpoti in drugih javnih poti).
(4) Zagotoviti je treba ustrezno hierarhično strukturo prometne infrastrukture glede na hitrost prometnih povezav, pri čemer hitrejše in bolj zmogljive povezave služijo povezavi večjih enot poselitve, počasnejše in manj zmogljive pa povezavi manjših enot in neposredni dostopnosti osnovnih enot poselitve.
(5) Pri načrtovanju prometne infrastrukture se spodbuja gospodarsko, socialno, okoljsko in prostorsko najbolj smotrne in učinkovite oblike prometa, zlasti pa vse oblike javnega potniškega prometa.
(6) Načrtovanje prometne infrastrukture naj prispeva k uravnoteženi obremenjenosti vseh vrst prometne infrastrukture pri njihovi optimalni izkoriščenosti.
(7) Ob načrtovanju prometne infrastrukture se v čim večji možni meri preprečuje promet skozi naselja, ki nima izvora ali cilja v naselju, skozi katero poteka. Obvozno oziroma razbremenilno prometno infrastrukturo se uredi, kadar obstoječe prometno omrežje ne zadošča predvideni količini prometa.
(8) Pri načrtovanju prometnih terminalov naj se prednostno preuči možnost preureditve površin opuščene ali predimenzionirane prometne infrastrukture (mejni prehodi s članicami EU in podobno).
I/2.2.1.1.1 Cestna infrastruktura
43. člen
(načrtovanje cestne infrastrukture)
(1) Geometrijski in konstrukcijski elementi ceste in cestnih objektov morajo zagotavljati ustrezne prometnotehnične pogoje za varno uporabo ceste ob načrtovani prometni obremenitvi ceste.
(2) Urejanje obcestne krajine pri načrtovanju cestne infrastrukture mora upoštevati gradbene in prometnotehnične zahteve, zlasti pa:
1. stabilnost cestnega telesa in cestnih objektov;
2. stabilnost zemljišč v obcestju;
3. prometnotehnične zahteve glede varne vožnje, udobne vožnje, racionalnosti prometa in najmanjše možne škode ob prometnih nesrečah.
(3) Urejanje obcestne krajine pri načrtovanju cestne infrastrukture mora upoštevati tudi oblikovalske zahteve, in to zlasti z vidika:
1. oblikovanja reliefa (zaobljanje robov vkopov ali nasipov, neenakomeren naklon nasipov, višinski razmik voznih pasov in podobno);
2. oblikovanja voda (izogibanje ureditvam, ki poslabšujejo stanje voda in vodnega režima);
3. oblikovanja rastja (označevanje posebnih okoliščin, optično vodenje, zakrivanje in odkrivanje pogledov, drevoredi in podobno).
(4) Pri načrtovanju potekov nove cestne infrastrukture, zlasti kolesarskih poti, pešpoti in drugih javnih poti, se prednostno preuči možnost preureditve potekov opuščenih ali obstoječih infrastruktur, poljskih poti ali gozdnih cest.
(5) Pri načrtovanju cestne infrastrukture se v čim večji meri preprečuje nastajanje optičnih motenj, zlasti bleščanja žarometov vozil z vzporednih cest in nasproti vozečih vozil in bleščanja nizkega sonca.
44. člen
(načrtovanje cestne infrastrukture v naselju)
(1) Pri načrtovanju cestne infrastrukture v naselju, ki jo sestavljajo državne, lokalne in zasebne ceste, je treba zagotavljati:
1. prometno funkcijo cest (povezovalna funkcija, dostopna funkcija);
2. bivalno funkcijo cest (prostorska funkcija, socialna funkcija, ekološka funkcija, ekonomska funkcija).
(2) Upošteva naj se načelo, da z večanjem pomena prometne funkcije cest v naselju upada pomen bivalne funkcije in obratno.
(3) Cestno infrastrukturo v naselju je treba hierarhično strukturirati na glavne ceste, zbirne mestne ali zbirne krajevne ceste, mestne ali krajevne ceste ter javne poti, pri čemer glavne ceste opravljajo pretežno prometno funkcijo cest, mestne ali krajevne ceste ter javne poti pa pretežno bivalno funkcijo cest.
(4) Cestno infrastrukturo v naselju je treba načrtovati tako, da funkcionalno povezanih prostorskih dejavnosti ne delijo ceste s poudarjeno prometno funkcijo.
(5) Prometne površine v naselju je treba prilagoditi funkcionalno oviranim ljudem.
(6) Pri načrtovanju cestne infrastrukture v naselju se upošteva načelo prednosti pri dostopnosti po naslednjem vrstnem redu: pešec, kolesar, javni potniški promet in drugi motorni promet.
(7) Omrežje cest se praviloma načrtuje tako, da glavne ceste in zbirne mestne ali zbirne krajevne ceste tvorijo mrežno strukturo cest, mestne ali krajevne ceste ter javne poti pa drevesno strukturo cest.
(8) Glavne ceste in zbirne mestne ali zbirne krajevne ceste praviloma predstavljajo tudi meje prostorskih ali funkcionalnih enot.
(9) Za omogočanje preglednosti in enostavne orientacije v prostoru naj struktura omrežja cest praviloma temelji na strukturni urejenosti naselja. Ceste naj sledijo pogledom na izpostavljene ustvarjene ali naravne sestavine prostora.
(10) Prednostno se načrtuje širjenje omrežja pešpoti ter sklenjena območja za pešce (peš cone), sklenjeno kolesarsko omrežje ter povezano omrežje vseh vrst javnega potniškega prometa.
(11) Središča naselij se razbremenjuje avtomobilskega prometa in tranzitnega prometa; dejavnosti, ki so vir tovornega prometa, naj se načrtuje v navezavi na glavne ceste.
45. člen
(načrtovanje omrežja poti za kolesarje in pešce)
(1) Pri načrtovanju poti za kolesarje in pešce je treba zagotavljati najkrajše možne povezave med izvori in cilji kolesarskega in peš prometa, zlasti stavb in območij družbene infrastrukture, vhodi v stavbe z večjim številom stanovalcev ali zaposlenih, postajališči javnega potniškega prometa in večjimi površinami za mirujoči promet.
(2) Za zagotavljanje prometne varnosti je treba upoštevati načelo ločenih površin za pešce in kolesarje od površin, namenjenih motornim vozilom. Zagotavljati je treba varno križanje različnih prometnih poti ter določiti območja mirnega prometa.
(3) Poti za kolesarje in pešce je treba načrtovati usklajeno z ureditvijo površin za mirujoči promet in z omrežjem postajališč javnega potniškega prometa.
(4) Površine poti za kolesarje in pešce so del javnih odprtih prostorov naselja, zato jih je treba načrtovati usklajeno z zelenimi površinami in drugimi javnimi odprtimi prostori. Pri njihovem načrtovanju je treba upoštevati tudi pravila za načrtovanje zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov.
(5) Za omogočanje preglednosti sistema poti naj struktura omrežja poti praviloma temelji na strukturni urejenosti prostora, poti pa naj sledijo pogledom na izpostavljene naravne in ustvarjene sestavine prostora.
I/2.2.1.1.2 Železniška infrastruktura
46. člen
(načrtovanje železniške infrastrukture)
(1) Železniško infrastrukturo je treba zlasti znotraj širših mestnih območij načrtovati kot hrbtenično omrežje javnega potniškega prometa.
(2) Potniška postajališča v naseljih je treba pri načrtovanju železniške infrastrukture razvijati v prometna vozlišča za javni potniški promet ter jih načrtovati kot središča razvoja poselitvenih območij.
I/2.2.1.1.3 Pristaniška infrastruktura
47. člen
(načrtovanje pristaniške infrastrukture)
Pristanišča za posebne namene (športna, turistična, krajevna in druga pristanišča) je treba načrtovati tako, da:
1. ne preprečujejo prostega dostopa do obale;
2. je zagotovljena ustrezna infrastrukturna opremljenost pristanišča (komunalna opremljenost, zadostna velikost površin za mirujoči promet);
3. se funkcionalno in pomensko povezujejo z okoliškim obalnim prostorom, zlasti s poselitvenimi območji;
4. ne predstavljajo izpostavljene ustvarjene sestavine prostora, ki bi pomenila vidno razvrednotenje obalnega prostora ali pa bi zastirala značilne poglede na kakovostne prostorske strukture.
I/2.2.1.1.4 Infrastruktura s področja letalstva
48. člen
(načrtovanje infrastrukture s področja letalstva)
(1) Pri načrtovanju letališč/heliportov, letališke infrastrukture ter sistemov navigacijskih služb zračnega prometa je treba upoštevati naslednja merila:
1. lokacije obstoječih letališč/heliportov;
2. možnost navezave letališč/heliportov na središča poselitve z javnim potniškim prometom ustrezne zmogljivosti;
3. prostorske možnosti in omejitve, ki izhajajo iz značilnosti razvoja omrežja mest in drugih naselij ter zagotavljanja kvalitetnega bivalnega okolja;
4. evropski zračni navigacijski načrt;
5. razvoj sistemov za satelitsko navigacijo.
(2) Območja za hrambo in parkiranje zrakoplovov pri letališčih in heliportih, namenjenih športni in turistični dejavnosti, se lahko načrtujejo kot sočasna raba s kmetijskimi površinami travniške rabe.
I/2.2.1.1.5 Javni potniški promet
49. člen
(načrtovanje javnega potniškega prometa)
(1) Javni potniški promet, ki ga sestavljajo medsebojno povezana omrežja cestnega, železniškega, vodnega in drugega prometa, je treba v poselitvenih območjih načrtovati tako, da omogočajo petminutno peš dostopnost iz območij stanovanj, mešanih območij, posebnih območij ter območij družbene infrastrukture do postajališč javnega potniškega prometa.
(2) Javni potniški promet se mora povezovati v celovit sistem. Javni potniški promet morajo načrtovati skupaj zlasti občine, ki se združujejo v širša mestna območja. Omrežje javnega potniškega prometa je treba v širših mestnih območjih načrtovati tako, da omogoča večini prebivalstva polurno dostopnost do središča širšega mestnega območja.
(3) Posamezna omrežja javnega potniškega prometa se med seboj in z drugimi vrstami prometa povezujejo v prometnih vozliščih za javni potniški promet. Omrežje teh vozlišč mora biti hierarhično strukturirano, pri čemer so vozlišča višjega ranga tista, v katerih se povezujejo hitrejše prometne povezave in večje število različnih vrst prometa.
(4) Pri načrtovanju prometnih vozlišč za javni potniški promet je treba urediti prestopanje med različnimi vrstami prometa tako, da se zagotavljajo čim krajše peš povezave med različnimi vrstami prometa, dobra funkcionalna in vidna povezanost z javnim odprtim prostorom mest in naselij ter dobra povezanost z omrežjem poti za kolesarje in pešce.
(5) Ob prometnih vozliščih za javni potniški promet in postajališčih javnega potniškega prometa je treba zagotoviti ustrezne površine za shranjevanje koles.
I/2.2.1.2 Območja komunikacijske infrastrukture
50. člen
(načrtovanje infrastrukture elektronskih komunikacij)
(1) Kadar po tehničnih merilih ustrezajo namestitvi objektov in naprav infrastrukture elektronskih komunikacij je pri načrtovanju infrastrukture elektronskih komunikacij treba izkoriščati:
1. obstoječe objekte in naprave infrastrukture elektronskih komunikacij;
2. druge objekte in naprave, primerne za umestitev infrastrukture elektronskih komunikacij naprav (dimniki, stolpi in podobno);
3. trase in površine drugih infrastrukturnih sistemov (cestni svet, trase železnic in podobno).
(2) Za zagotovitev minimalnih možnih vplivov na okoliški prostor je treba objekte in naprave mobilne telefonije načrtovati tako, da:
1. se v čim večji meri preprečuje vidna izpostavljenost antenskih objektov in naprav;
2. se antenske objekti in naprave zlasti pri umeščanju na druge obstoječe objekte tako zakrivajo in prilagajajo, da skupaj z njimi tvorijo usklajeno arhitekturno celoto;
3. antenske naprave na objektih nepremične kulturne dediščine ne spreminjajo ali razvrednotijo njihovega pomena in videza.
(3) Vsak izmed operaterjev mora proti ustrezni odškodnini omogočiti drugim operaterjem uporabo obstoječih antenskih stolpov za namestitev potrebnih naprav mobilne telefonije.
(4) Spodbujajo se povezovanje in združevanje obstoječe infrastrukture elektronskih komunikacij ter optimizacija uporabe le-te.
I/2.2.1.3 Območja energetske infrastrukture
51. člen
(načrtovanje energetske infrastrukture)
(1) Z namenom smotrne rabe prostora je treba nove energetske sisteme za proizvodnjo električne energije v čim večji meri načrtovati na lokacijah obstoječih sistemov in na degradiranih območjih proizvodnih dejavnosti, zlasti kot:
1. naprave, ki povečujejo izkoristek obstoječih naprav;
2. nove sisteme za proizvodnjo električne energije, ki nadomestijo obstoječe sisteme;
3. nove sisteme za proizvodnjo električne energije, ki se umeščajo ob obstoječih in v čim večji meri izkoriščajo objekte in naprave obstoječih sistemov.
(2) Objekte in naprave za proizvodnjo električne energije je dopustno načrtovati tudi v primerih, ko izkoriščajo obstoječe vodne pregrade za druge namene (mlini, žage) in so skladni z zahtevami glede ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine.
(3) Vodne akumulacije, namenjene proizvodnji električne energije, je treba načrtovati tako, da v čim večji meri služijo tudi drugim namenom, zlasti varstvu pred poplavami, namakanju kmetijskih zemljišč, turizmu in ribolovu.
(4) Nove energetske sisteme za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije za lastno uporabo ali kot dopolnilno dejavnost na kmetiji je dovoljeno načrtovati tako, da:
1. tvorijo usklajeno arhitekturno celoto z objektom ali skupino objektov, ob katere se umeščajo;
2. objekti in naprave energetskega sistema ne zasedajo površine, ki presega površino, zasedeno z objektom ali skupino objektov, ob katere se umeščajo.
(5) Poteki načrtovanih elektroenergetskih vodov za prenos in distribucijo se morajo poleg prilagajanja obstoječi naravni in ustvarjeni strukturi urejenosti prostora praviloma izogibati vidno izpostavljenim reliefnim oblikam, zlasti grebenom in vrhovom. Poseke skozi gozd je treba omejiti na čim manjšo možno mero.
(6) V poselitvenih območjih ter v območjih varstva kulturne dediščine se energetske sisteme za distribucijo praviloma načrtuje v podzemnih vodih.
(7) Pri načrtovanju energetskih sistemov se daje prednost sistemom, ki omogočajo hkratno proizvodnjo več vrst energije, zlasti toplotne in električne energije ter izrabo obnovljivih virov energije.
(8) Nove objekte za skladiščenje obveznih rezerv naftnih derivatov, ki niso povezani s produktovodom, se zaradi zagotavljanja ustrezne dostopnosti načrtuje v navezavi na železniško infrastrukturo.
I/2.2.1.4 Območja okoljske infrastrukture
52. člen
(načrtovanje infrastrukture oskrbe z vodo in odvajanja ter čiščenja odpadne in padavinske vode)
(1) Z načrtovanjem sistemov oskrbe z vodo naj se zmanjšuje ranljivost sistemov ob naravnih in drugih nesrečah ter okrepiti sposobnost oskrbe v izrednih razmerah, zlasti s pitno vodo in z vodo za gašenje.
(2) Pri načrtovanju sistemov oskrbe z vodo se v čim večji možni meri kot vir tehnološke vode, vode za gašenje ali druge vode, ki ni namenjena pitju, uporabi manj kakovostne vodne vire.
(3) Pri načrtovanju vodohranov naj se zagotovi ustrezno arhitekturno oblikovanje objektov oskrbe z vodo in ustrezno krajinsko oblikovanje njihove okolice.
(4) Pri načrtovanju čistilnih naprav se upošteva naslednja merila:
1. njihova lokacija naj bo praviloma odmaknjena od območij stanovanj, mešanih območij in območij družbene infrastrukture;
2. njihova lokacija naj bo praviloma vezana na odvodnik, ki je sposoben prevzeti predvidene količine očiščene odpadne vode;
3. njihova lokacija naj bo dobro dostopna, zlasti kadar se do čistilne naprave dovažajo vsebine greznic ali če se odpadno blato s čistilne naprave odvaža na drugo lokacijo.
(5) Padavinske vode s streh in teras objektov se prek ponikovalnih naprav, ponikovalnih jarkov ali ponikovalnega drenažnega cevovoda praviloma ponika v okviru gradbene parcele, v skladu s predpisi s področja varstva okolja.
53. člen
(načrtovanje infrastrukture ravnanja z odpadki)
(1) Pri načrtovanju objektov in naprav za ravnanje z odpadki je poleg predpisov, ki urejajo ravnanje z odpadki, treba upoštevati zlasti:
1. prostorske potrebe objektov in naprav;
2. ustrezno dostopnost glede na vrsto objekta ali naprave;
3. čim manjšo vidno izpostavljenost objektov in naprav.
(2) Pri načrtovanju objektov in naprav za ravnanje z odpadki se glede na fazo ravnanja z odpadki ločeno načrtuje:
1. objekte in naprave za zajem;
2. objekte in naprave za predelavo in obdelavo;
3. objekte in naprave za odstranjevanje odpadkov.
(3) Objekte in naprave za zajem se praviloma načrtuje na lokalni ravni, za predelavo in obdelavo praviloma na regionalni in medobčinski ravni, za odstranjevanje odpadkov pa praviloma na regionalni ali državni ravni.
(4) Objekti in naprave za predelavo in obdelavo odpadkov se ob upoštevanju ostalih pogojev načrtujejo predvsem na degradiranih območjih, na območjih opuščenih proizvodnih dejavnosti ter v povezavi z industrijskimi conami, obrtnimi conami ter transportno-logističnimi terminali.
I/2.3 NAČRTOVANJE V KRAJINI
54. člen
(načrtovanje v krajini)
Pravila za načrtovanje v krajini veljajo za načrtovanje prostorskih ureditev in graditev objektov v krajini ob upoštevanju pravil za načrtovanje gospodarske infrastrukture in za gradnjo objektov zunaj poselitvenih območij.
55. člen
(pravila za načrtovanje v krajini)
(1) Pri načrtovanju v krajini je treba zagotoviti:
1. varstvo kulturne dediščine, ohranjanje izjemnih krajin ter kakovostnih prostorskih struktur, ki ohranjajo in vzpostavljajo prepoznavnost krajine;
2. ohranjanje naravnih vrednot ter preprečitev njihovega uničenja ali poškodovanja na območju pričakovanih naravnih vrednot, biotske raznovrstnosti, zavarovanih območij, habitatnih tipov, habitatnih ogroženih vrst, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju in drugih naravnih sestavin prostora, ki ohranjajo in vzpostavljajo naravno kakovost krajine, v skladu s predpisi;
3. varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki naj bo takšno, da se na ogrožena območja ne bi umeščale dejavnosti, ki te nesreče lahko povzročajo;
4. upoštevanje zatečene rabe, funkcije in podobe krajine ter potencialov krajine za krepitev gospodarskih in socialnih koristi;
5. da se razvoj v krajini usmerja v območja kjer so razpoložljivi vodni viri in kjer je brez večjih prostorskih posegov možno zagotoviti ustrezno oskrbo s pitno vodo in ustrezno varstvo pred škodljivim delovanjem voda;
6. da se v kar največji možni meri upošteva strukturno urejenost prostora, način povezave s stavbno in naselbinsko dediščino in zgodovinski razvoj območij;
7. da se v kar največji možni meri ohranjajo za posamezne krajinske regije značilni krajinski vzorci.
(2) Zaradi kompleksnosti funkcij, rabe in podobe krajine in drugih kakovosti krajine se lahko opredelijo območja posebnega pomena za razvoj krajine, ki se jih praviloma načrtuje s krajinsko zasnovo.
56. člen
(pravila za ohranjanje oziroma ustvarjanje kakovosti krajine)
(1) Kakovosti krajine so kakovostne prostorske strukture v krajini. Posebej vredna območja kakovosti krajine so območja prepoznavnosti krajine in območja naravnih kakovosti krajine.
(2) Pri umeščanju prostorskih ureditev in graditev v krajini se mora v kar največji možni meri:
1. ohranjati reliefne oblike;
2. urejati nove ali poškodovane reliefne oblike na način, da so stabilne in prilagojene značaju okoliškega reliefa oziroma novi rabi prostora;
3. urejati poškodovana ali razgaljena tla na način, da se ohranja oziroma obnovi njihova plodnost in da so ustrezno zaščitena z vegetacijo;
4. ohranjati stanje voda in vodni režim;
5. ohranjati specifične lokalno značilne oblike voda;
6. ohranjati mokrišča;
7. omejevati reguliranje in kanaliziranje površinskih voda;
8. uporabiti materiale, prilagojene lokalnim krajinskim značilnostim, v primeru regulacij;
9. na območju vodnih in priobalnih zemljišč ohraniti avtohtono obrežno vegetacijo;
10. izvajati prostorske ureditve v zvezi z urejanjem voda na način, da se vodotok praviloma prepusti naravnim procesom; na ogroženih območjih pa urejanje voda izvajati z ustreznimi tehničnimi ukrepi glede na stopnjo nevarnosti;
11. ohranjati izjemne, tipične, kompleksne ter ekološko in kulturno pomembne pojavne oblike vegetacije, zlasti botanične in dendrološke posebnosti;
12. ohranjati pestre naravne oblike (gozdni robovi, gozdne zaplate, živice, posamezna drevesa, vidno izpostavljene oblike vegetacije in podobno);
13. ohranjati ekološke značilnosti habitatnih tipov ter habitatov rastlinskih in živalskih vrst, raznolikost habitatov ter njihovo celovitost in kvaliteto;
14. ohranjati elemente oblikovane narave (posamezna drevesa, drevoredi, nasadi, parkovne ureditve, vrtovi in podobno);
15. izvajati sanacijo vegetacije s prepuščanjem območja naravnim procesom zaraščanja, zasajanjem pionirske vegetacije ali prilagajanjem zasaditve posebnim zahtevam posameznih prostorskih ureditev;
16. vzpostaviti nove vegetacijske pasove, zlasti za zaščito pred neugodnimi vremenskimi vplivi, onesnaženjem, za razmejitev prostora, usmerjanje pogledov;
17. upoštevati funkcije gozdov.
57. člen
(prepoznavnost krajine)
(1) Prepoznavnost krajine oblikujejo pestra kulturna krajina, arheološka, stavbna in naselbinska dediščina ter naravne vrednote z izrazitimi in prepoznavnimi lastnostmi, ki tvorijo kulturni in simbolni pomen ter doživljajsko vrednost krajine.
(2) Prostorske značilnosti, ki tvorijo kulturno in simbolno prepoznavnost (v nadaljnjem besedilu: prostorske značilnosti) določenega območja, se morajo ohranjati in na novo vzpostavljati s prostorskim načrtovanjem.
(3) Prostorske značilnosti se določajo na osnovi analiz, pripravljenih v okviru strokovnih podlag pri pripravi prostorskih aktov lokalnih skupnosti. Pri tem se upoštevajo že izdelane raziskave s področja določanja krajinskih, arhitekturnih in etnoloških regij in predpisi s področja ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine.
(4) V strokovnih podlagah prostorskega akta se natančneje prikažejo nacionalno pomembna krajinsko prepoznavna območja (v nadaljnjem besedilu: nacionalna območja prepoznavnosti), določena v Odloku o strategiji prostorskega razvoja Slovenije (Uradni list RS, št. 76/04), lahko pa se tudi predlagajo lokalno pomembna krajinsko prepoznavna območja (v nadaljnjem besedilu: lokalna območja prepoznavnosti).
(5) Nacionalna območja prepoznavnosti se prikažejo v strategiji prostorskega razvoja občine v okviru zasnove posameznih sistemov lokalnega pomena v prostoru (zasnova krajine). Prikaz ter usmeritve za ohranjanje in razvoj območij v smislu krepitve njihove prepoznavnosti se izdela na osnovi strokovnih podlag.
(6) Lokalna območja prepoznavnosti se določijo in prikažejo v strategiji prostorskega razvoja občine v okviru zasnove posameznih sistemov lokalnega pomena v prostoru (zasnova krajine). Območja ter usmeritve za ohranjanje in razvoj območij v smislu krepitve njihove prepoznavnosti se določi na osnovi strokovnih podlag.
(7) Nacionalna in lokalna območja prepoznavnosti ter usmeritve za ohranjanje in razvoj teh območij v smislu krepitve njihove prepoznavnosti se upoštevajo tudi pri pripravi regionalnih zasnov prostorskega razvoja, prostorskega reda občin in lokacijskih načrtov.
(8) Za nacionalna in lokalna območja prepoznavnosti se lahko izdela krajinska zasnova in to v skladu s predpisi, ki določajo vsebino in način njene priprave. V prostorskem redu občine se za ta območja opredelijo funkcionalne enote, lahko pa tudi prostorske enote.
(9) Pri določanju meja nacionalnih in lokalnih območij prepoznavnosti je treba upoštevati območja, varovana po predpisih s področja kulturne dediščine, ter nacionalne in lokalne programe varstva narave iz tretjega odstavka 63. člena te uredbe.
58. člen
(določanje lokalno pomembnih območij prepoznavnosti)
Lokalno pomembna območja prepoznavnosti se ob upoštevanju teritorialne zaključenosti določijo glede na:
1. številčnost in kvaliteto naravnih vrednot ter prostorsko pomembne kulturne dediščine;
2. povezanost naravnih vrednot in kulturne dediščine;
3. prisotnost izjemnih krajin;
4. prostorske značilnosti v krajini, opredeljene v 57. členu te uredbe;
5. visoke doživljajske vrednosti naravnih in ustvarjenih sestavin;
6. prostorsko pomembnost in prispevek k identiteti prostora.
59. člen
(razvoj in ohranjanje prepoznavnosti krajinskih območij)
(1) Usmeritve za ohranjanje in razvoj območij v smislu krepitve njihove prepoznavnosti se podrobneje določi na osnovi varstvenih zahtev s področja varstva okolja in njegovih delov, ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine.
(2) V območja prepoznavnosti se umeščajo dejavnosti in to na način, ki omogoča ohranjanje in krepitev prepoznavnosti arhitekturnih in krajinskih regij, izjemnih krajin in varovanje kulturne dediščine.
(3) V območjih prepoznavnosti se pri umeščanju dejavnosti in prostorskih ureditev ter pri njihovem širjenju, oblikovanju in funkcionalni razmestitvi upošteva tudi:
1. značilnosti posameznih krajinskih regij, ki izhajajo iz njihove rabe, funkcije in podobe (naravna ohranjenost, pestrost, harmoničnost, simbolni pomen naravnih in ustvarjenih sestavin prostora);
2. da se ohranja značilni stik naselij in odprte krajine ter kakovostnih grajenih struktur;
3. da se ohranjajo vidno privlačni deli krajine, vedute oziroma kvalitetni pogledi.
(4) Sanacije razvrednotenih območij znotraj nacionalno prepoznavnih območij se izvajajo prednostno.
(5) Na območjih kulturnih spomenikov državnega in lokalnega pomena in na njihovih vplivnih območjih se spodbujajo dejavnosti, ki krepijo prepoznavnost območij in varstvo kulturne dediščine.
(6) Spodbujanje občasne oziroma trajne poselitve se na območjih nacionalne prepoznavnosti izvaja v primerih, ko je to potrebno zaradi ohranjanja poselitve v hribovitih in obmejnih območji, zaradi ohranjanja prostorskih struktur ali iz obrambnih razlogov.
60. člen
(območja naravnih kakovosti krajine)
(1) Za območja naravnih kakovosti krajine se štejejo območja z večjo stopnjo ranljivosti naravnih sestavin prostora glede na načrtovan razvoj v prostoru.
(2) Območja naravnih kakovosti in usmeritve za načrtovanje razvoja na teh območjih se opredelijo v strokovnih podlagah v okviru priprave regionalnih zasnov prostorskega razvoja, strategij prostorskega razvoja občin, prostorskega reda občin in lokacijskih načrtov.
61. člen
(prikaz varovanih območij naravnih kakovosti krajine)
(1) Območja, ki so varovana ali zavarovana po predpisih o ohranjanju narave in o gozdovih in so opredeljena v 62. členu te uredbe, se prikažejo v strategiji prostorskega razvoja občine v okviru zasnove posameznih sistemov lokalnega pomena v prostoru (zasnova krajine). Za ta območja se lahko izdela tudi krajinska zasnova in to v skladu s predpisi, ki določajo vsebino in način njene priprave.
(2) V prostorskem redu občine se za območja iz prejšnjega odstavka opredeli funkcionalna enota, ki je glede na razvojne interese in varstvene zahteve notranje členjena s prostorskimi enotami.
62. člen
(varovana območja naravnih kakovosti krajine)
Varovana območja naravnih kakovosti so:
1. naravne vrednote;
2. ekološko pomembna območja, območja Natura 2000 in druga območja, pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti;
3. zavarovana območja po predpisih s področja ohranjanja narave;
4. varovalni gozdovi in gozdovi s posebnim namenom, ki so razglašeni po predpisih o gozdovih;
5. druga območja, varovana na osnovi predpisov.
63. člen
(pravila za načrtovanje v varovanih območjih naravnih kakovosti)
(1) Pri načrtovanju prostorskih ureditev in graditvi v območju naravnih kakovosti, varovanih na osnovi predpisov, se upošteva:
1. naravna razširjenost habitatnih tipov ter habitatov rastlinskih in živalskih vrst;
2. kvaliteta habitatnih tipov ter habitatov rastlinskih in živalskih vrst z vidika ustreznosti abiotskih in biotskih sestavin, njihove strukture in ohranjenosti naravnih procesov;
3. povezanost habitatov oziroma se naj le-ta vzpostavi na novo, če je bila s prostorsko ureditvijo prekinjena;
4. lastnosti naravnih vrednot;
5. značilnosti krajine, ki so pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti ter druge naravne sestavine prostora;
6. velika abiotska, biotska in krajinska raznovrstnost ter naravne vrednote, pomembni geotopi, habitati rastlinskih in živalskih vrst, habitatni tipi ali deli ekosistemov, ki so zavarovani kot narodni, regijski ali krajinski park, naravni rezervat ali naravni spomenik.
(2) Kadar območja iz 62. člena te uredbe segajo preko meja občine se obravnavajo v skupnih strokovnih podlagah sosednjih občin ali v njihovih skupnih strateških prostorskih aktih, zlasti v okviru krajinske zasnove ali regionalne zasnove prostorskega razvoja.
(3) Pri načrtovanju prostorskih ureditev in graditev na območjih naravnih kakovosti krajine se praviloma upošteva, da se na območju naravnih kakovosti krajine iz 62. člena te uredbe, ki so po nacionalnih in lokalnih programih varstva narave, v kar največji možni meri ohranja lastnosti, ki so opredeljene kot cilj varstva posameznega ukrepa.
64. člen
(določanje drugih območij naravnih kakovosti krajine)
(1) Območja naravnih kakovosti so poleg območij iz 62. člena tudi druga območja, pomembna za ohranjanje naravnih kakovosti krajine, in sicer:
1. območja naravno ohranjenih vodnih in obvodnih ekosistemov;
2. območja visokogorskega sveta, kjer je človekov vpliv na naravo najmanjši;
3. območja z ohranjenimi naravnimi procesi;
4. sklenjena območja gozdov;
5. gozdovi s 1. stopnjo poudarjenosti katere koli ekološke funkcije;
6. druga območja, pomembna za ohranjanje narave na lokalni ravni.
(2) Druga območja naravnih kakovosti krajine se določijo pri prostorskem načrtovanju na osnovi naslednjih meril:
1. ohranjenost z vidika naravnosti in pojavnosti v prostoru;
2. pomen za človekovo bivalno okolje z vidika rabe prostora za rekreacijo, oddih, prosti čas.
(3) Druga območja, pomembna za ohranjanje naravnih kakovosti krajine na lokalni ravni, se določijo in prikažejo v strategiji prostorskega razvoja občine v okviru zasnove posameznih sistemov lokalnega pomena v prostoru (zasnova krajine). V prostorskem redu občine se za ta območja opredeli prostorska enota.
65. člen
(pravila za načrtovanje v drugih območjih naravnih kakovosti krajine)
Pri načrtovanju prostorskih ureditev se na drugih območjih naravnih kakovosti v kar največji možni meri:
1. ohranjajo kvalitete manjših ekosistemov in njihova povezanost;
2. ohranjajo vodni režim, morfologija in dinamika voda ter njihova kakovost;
3. ohranjajo gozdna meja, avtohtona vegetacija, življenjski prostori ogroženih in zavarovanih rastlinskih in živalskih vrst in podobno;
4. omogočajo neovirani prehodi prostoživečih živali preko trajnih antropogenih ovir v prostoru.
I/2.3.1 NAČRTOVANJE V OBMOČJIH Z OMEJITVAMI ZA RAZVOJ V PROSTORU
66. člen
(prikaz območij z omejitvami za razvoj v prostoru)
(1) Območja s prostorskimi omejitvami za razvoj so varstvena in ogrožena območja po predpisih o vodah, potresno ogrožena območja, območja požarne ogroženosti, območja s tveganjem za porušitev visokih pregrad, območja s tveganjem za industrijske nesreče.
(2) Zasnova varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami se prikaže v strategiji prostorskega razvoja občine v okviru zasnove razmestitve dejavnosti v prostoru in v zasnovah posameznih sistemov lokalnega pomena v prostoru. V prostorskem redu občine se kot območja namenske rabe prikažejo območja za potrebe varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, vključno varstva pred požarom. Za varstvena in ogrožena območja po predpisih o vodah se določijo prostorske enote.
67. člen
(načrtovanje v območjih z omejitvami za razvoj v prostoru)
(1) Prostorski razvoj na vseh, zlasti pa na ogroženih in varstvenih območjih po predpisih o vodah, je treba načrtovati v skladu z omejitvami zaradi naravnih in drugih nesreč ter varstva voda.
(2) Tveganja zaradi naravnih in drugih nesreč je treba zmanjšati s preventivnim načrtovanjem, in sicer z:
1. umeščanjem dejavnosti v prostor izven območij potencialnih nesreč;
2. ustreznim upravljanjem primarnih dejavnosti v nevarnih in ogroženih območjih;
3. nadzorovanjem procesov in dejavnikov, ki lahko povzročajo naravne in druge nesreče.
(3) Posebno pozornost je treba posvetiti razvoju v ogroženih območjih. Na teh območjih je treba omogočiti varne življenjske razmere s sanacijo žarišč naravnih procesov in z omejevanjem razvoja, sorazmerno s stopnjo nevarnosti naravnih procesov, ki lahko ogrožajo človekovo življenje ali njegove materialne dobrine.
(4) Območja, kjer ni bivališč ali ekonomsko učinkovitih gospodarskih dejavnosti, se prepuščajo naravni dinamiki. V ogroženih območjih se ne načrtuje nove poselitve, infrastrukture oziroma dejavnosti ali prostorskih ureditev, ki bi lahko s svojim delovanjem povzročile naravne nesreče ali povečale ogroženost prostora.
(5) Prostorske ureditve in dejavnosti, ki niso vezane na vodo, je treba umeščati izven območij, kjer je voda stalno ali občasno prisotna, ter v ustreznem odmiku od obale, skladno s predpisi o vodah.
(6) Spreminjanje obsega poplavnih območij ali odtočnih režimov je možno izjemoma, vendar le ob ustrezni nadomestitvi teh površin.
(7) Sanacija posameznih območij naravnih in drugih nesreč je specifična za vsak primer posebej, zato se sanacijski ukrepi določijo v sklopu državnih ali občinskih lokacijskih načrtov.
(8) V primerih sanacije naravnih in drugih nesreč se za rekonstrukcijo ali gradnjo novih objektov, ki v celoti ohranjajo namembnost, gabarite in izgled poškodovanih objektov na istih lokacijah, omogoči pridobitev gradbenega dovoljenja po skrajšanem ugotovitvenem postopku, skladno s predpisi o graditvi objektov.
(9) Pri izvajanju intervencijskih ukrepov ob naravnih nesrečah se praviloma izvedejo le najnujnejši ukrepi. Pri tem se v največji možni meri omogočijo nadaljnji naravni procesi, razen če bi to ogrožalo obstoječa naselja oziroma varovane vrednote kulturne dediščine.
(10) Premoščanje voda se praviloma načrtuje tako, da za zagotavljanje poplavne varnosti zaradi posegov niso potrebne druge prostorske ureditve na porečju in da se s posegom ne poslabšujeta stanje voda in vodni režim.
(11) V območjih velike požarne ogroženosti gozdov se praviloma ne načrtujejo dejavnosti ali prostorske ureditve, ki bi pomenile dodatno tveganje za življenje ljudi ter za materialne dobrine in naravo.
(12) Na območju tveganj zaradi industrijskih nesreč je treba prostorske ureditve načrtovati tako, da se preprečujejo verižne nesreče, preprečuje, zmanjšuje ali zadržuje prenos začetih izrednih dogodkov, zmanjšujejo posledice v primeru nesreč in omogoči uspešno ukrepanje v okviru zaščite in reševanja z zagotavljanjem ustreznih odmikov med dejavnostmi oziroma objekti.
(13) Območij, ogroženih zaradi škodljivega delovanja voda, se praviloma ne sme spreminjati. Kadar je izkazan javni interes, je spreminjanje obsega retencijskih površin ali vodnega režima možno le ob ustrezni nadomestitvi teh površin in izvedbi izravnalnih ukrepov, ki zagotavljajo, da se ne poslabšujeta vodni režimi in stanje voda.
68. člen
(območja prostorskih omejitev za razvoj zaradi varstva okolja)
(1) Območja prostorskih omejitev za razvoj zaradi varstva okolja so območja:
1. varstva pred onesnaženjem zraka;
2. varstva pred onesnaženjem z elektromagnetnimi sevanji;
3. varstva pred hrupom;
4. varstva pred svetlobnim onesnaževanjem;
5. degradirana območja;
6. druga območja po predpisih o varstvu okolja.
(2) Za načrtovanje prostorskih ureditev in graditev objektov na območjih iz prejšnjega odstavka se upoštevajo predpisi, ki urejajo ta območja.
I/2.3.2 NAČRTOVANJE OBMOČIJ NAMENSKE RABE V SISTEMU KRAJINE
69. člen
(območja osnovne namenske rabe v sistemu krajine)
Območja osnovne namenske rabe v sistemu krajine obsegajo:
1. območja kmetijskih zemljišč;
2. območja gozdov;
3. območja vodnih zemljišč;
4. območja mineralnih surovin;
5. območja za potrebe obrambe;
6. območja za potrebe varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.
I/2.3.2.1 Območja kmetijskih zemljišč
70. člen
(prikaz območij kmetijskih zemljišč)
(1) Zasnova območij kmetijskih zemljišč se določi in prikaže v strategiji prostorskega razvoja občine v okviru zasnove razmestitve dejavnosti v prostoru in v zasnovah posameznih sistemov lokalnega pomena v prostoru.
(2) Območja kmetijskih zemljišč se natančneje določijo in prikažejo v prostorskem redu občine kot najboljša kmetijska zemljišča in druga kmetijska zemljišča, pomembna za kmetijsko pridelavo.
71. člen
(določitev najboljših in drugih kmetijskih zemljišč v prostorskih aktih)
Najboljša in druga kmetijska zemljišča se v prostorskih aktih občine določijo na osnovi kategorizacije kmetijskih zemljišč, s katero je opredeljen njihov proizvodni potencial, skladno s predpisi, ki opredeljujejo proizvodni potencial kmetijskih zemljišč. Pri pripravi prostorskih aktov se določi ustreznost prostora za kmetijsko rabo.
72. člen
(doseganje kakovosti prostora z izvajanjem ukrepov za urejanje kmetijskih zemljišč)
(1) Ukrepi za urejanje kmetijskih zemljišč se prednostno izvajajo na najboljših, lahko pa tudi na drugih kmetijskih zemljiščih z dobrim pridelovalnim potencialom, kjer ne veljajo posebne omejitve pri izvajanju dejavnosti zaradi varstva voda kot virov pitne vode.
(2) Z namenom doseganja kakovosti prostora se ukrepe za urejanje kmetijskih zemljišč izvaja tako, da se:
1. zagotavlja kakovost prostora;
2. preprečuje pretirano fragmentacijo kmetijskih zemljišč;
3. ohranja življenjske prostore ogroženih in zavarovanih rastlinskih in živalskih vrst;
4. ohranja habitatne tipe, ki se prednostno ohranjajo;
5. ohranja prehodnost prostora za ljudi in prostoživeče živali;
6. preprečuje nastajanje erozijskih procesov;
7. upošteva naravne lastnosti tal in njihov potencial za kmetijsko in gozdarsko rabo;
8. zagotovi, da se stanje voda in vodni režim ne poslabšujejo;
9. ohranja kvaliteto bivanja.
73. člen
(načrtovanje v območjih kmetijskih zemljišč)
(1) V območjih varstva kulturne dediščine in v izjemnih krajinah, kjer se kmetijske površine pojavljajo fragmentarno in mejijo na gozdni rob, se praviloma ohranja obstoječ obseg kmetijskih zemljišč kot pomembnih elementov kulturne krajine. Ohranjati je treba značilnosti parcelne strukture ter značilne tradicionalne stavbe oziroma gospodarska poslopja, razmeščena v krajini, kot so kozolci, stanovi, skednji, seniki in zidanice v njihovi izvirni postavitvi, velikosti ter rabi.
(2) V območjih ohranjanja narave, kjer je zaradi agrarnih operacij zmanjšana ali ogrožena biotska raznovrstnost, je treba načrtovati omilitvene ali izravnalne ukrepe v skladu s predpisi o ohranjanju narave.
(3) Zaraščanje kmetijskih zemljišč se preprečuje na območjih varstva kulturne dediščine in ohranjanja izjemnih krajin, ugodnega stanja rastlinskih in živalskih vrst ter zaradi ohranjanja turističnih potencialov.
(4) V strokovnih podlagah, izdelanih v okviru priprave prostorskih aktov lokalnih skupnosti, se posebej opredelijo kmetijska zemljišča, ki so zaradi trajnega onesnaženja neprimerna za pridelavo hrane ali pa so primerna samo za določene kmetijske dejavnosti. Ta zemljišča se lahko namenijo drugim rabam.
(5) Območja kmetijskih zemljišč, osiromašena zaradi agrarnih operacij, se postopno sanira z uvajanjem večjega deleža vegetacijskih ali vodnih oblik oziroma z izločanjem določenega deleža kmetijskih zemljišč iz kmetijske rabe. Degradirana območja v območjih izjemnih krajin ter v drugih območjih ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine se s sanacijo postopoma povrne v prejšnje stanje ali namenja drugi ustrezni rabi.
(6) Kjer je možno, se spodbuja širjenje obstoječih kmečkih gospodarstev pred gradnjo novih. Gradnja kmetij zunaj poselitvenih območij se praviloma usmerja kot nadomestna ali dopolnilna gradnja na lokacije obstoječih objektov. Nove razvojno perspektivne kmetije je možno izjemoma umeščati zunaj poselitvenih območij, tako da se s tem zagotovi potrebna površina za razvoj kmetije.
(7) Ustreznost načrtovanja razvojno perspektivnih kmetij in drugih objektov za potrebe kmetijske proizvodnje (farme, ribogojnice, hladilnice in drugi objekti za skladiščenje in predelavo sadja, poljščin in vrtnin, sušilnice, vinske kleti, rastlinjaki in podobno) izven poselitvenih območij se opredeli in utemelji na osnovi analiz, ki so sestavni del strokovnih podlag za pripravo prostorskih aktov lokalnih skupnosti.
(8) Pri načrtovanju novih in širitvi obstoječih objektov za potrebe kmetijske dejavnosti zunaj poselitvenih območij je treba upoštevati tudi usmeritev kmetije, razpolaganje s kmetijskimi zemljišči ter stik naselja in kmetijskih zemljišč.
(9) Grajeno območje razvojno perspektivne kmetije se lahko poveča, če to terja velikost ali proizvodna usmeritev kmetije, usmeritev v obrt, kmečki turizem ali če se gradi nova stanovanjska zgradba za potrebe družine.
I/2.3.2.2 Območja gozdov
74. člen
(prikaz območij gozdov)
(1) Zasnova območij gozdov se določi in prikaže v strategiji prostorskega razvoja občine v okviru zasnove razmestitve dejavnosti v prostoru in v zasnovah posameznih sistemov lokalnega pomena v prostoru.
(2) Območja gozdov se natančneje prikažejo v prostorskem redu občine kot kategorija namenske rabe. Območja gozdov, ki so zavarovana po predpisih o gozdovih ali z drugimi akti o zavarovanju, so zajeta v zbirki pravnih režimov in jih je pri načrtovanju in pripravi meril in pogojev v prostorskem redu občine treba upoštevati.
75. člen
(načrtovanje v območjih gozdov)
(1) Pri načrtovanju v območju gozdov je treba zagotavljati tudi:
1. prilagajanje naravnim sestavinam prostora;
2. preprečevanje pretirane fragmentacije gozdov;
3. ohranjanje in vzpostavljanje osnovne ekološke funkcije v krajini (zatočišča za živali, življenjski prostori zavarovanih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst in podobno), ob upoštevanju funkcij gozda;
4. da se ne poslabša stanje voda in vodni režim;
5. neovirane prehode prostoživečih živali;
6. preprečevanje nastajanja erozijskih procesov;
7. preprečevanje nastanka in širitve požarov;
8. ohranjanje kvalitete bivanja.
(2) Za območja prepletanja gozdarske in kmetijske dejavnosti se določi prostorske enote, v katerih se opredeli delež gozda, ki ga je dovoljeno izkrčiti v kmetijske namene.
(3) Na območjih, ki so zavarovana po predpisih o gozdovih, se v prostorskem redu občine kot namenska raba prostora določi območje gozdov.
(4) Na območju varstva kulturne dediščine in na območjih izjemnih krajin, kjer se gozdovi pojavljajo fragmentarno ali z gozdnim robom mejijo na obdelovalne površine, je treba ohranjati obstoječi obseg gozda kot pomembno sestavino kulturne krajine.
(5) V območjih kulturne krajine, kjer je gozdnatost majhna (pod 10%), gozdov praviloma ni dovoljeno krčiti.
(6) Gradnja gozdnih prometnic mora biti prostorsko racionalna in v skladu z okoljskimi zahtevami. Gozdne prometnice ne smejo vidno razvrednotiti prostora, pospeševati erozijskih procesov ter vplivati na stanje voda in odtočni režim. Gozdne prometnice morajo biti uporabne v primeru požara. Uporablja se jih tudi v rekreacijske in turistične namene.
(7) Objekti gospodarske infrastrukture morajo biti skozi gozdni prostor speljani tako, da vidno čim manj razvrednotijo krajino. V prostoru z majhnim deležem gozda je treba omenjene objekte linijske infrastrukture načrtovati tako, da se v čim večji meri izogibajo gozdnim zaplatam, skupinam gozdnega drevja in obvodni vegetaciji.
(8) Na območju naselij in v njihovi neposredni bližini je treba obseg gozdnih površin v največji možni meri ohraniti ter jih vpeti v zelene sisteme naselij s primernimi oblikami rekreacijske rabe.
(9) Kot prednostna območja za sanacijo se obravnavajo območja razvrednotenih in poškodovanih varovalnih gozdov, gozdov s posebnim namenom, gozdov na območjih ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine ter gozdov na območjih izjemnih krajin in na drugih območjih z visoko stopnjo naravne ohranjenosti.
(10) Območja razvrednotenih gozdov in gozdov, ki sodijo v kategorijo večnamenskih gozdov, se na osnovi analiz, ki so del strokovnih podlag za pripravo prostorskih aktov lokalnih skupnosti, lahko namenijo drugim rabam oziroma dejavnostim.
I/2.3.2.3 Območja vodnih zemljišč
76. člen
(prikaz območij vodnih zemljišč)
(1) Zasnova za načrtovanje dejavnosti v prostoru, vezanih na območja vodnih zemljišč in rabe voda, se prikaže v strategiji prostorskega razvoja občine v okviru zasnove razmestitve dejavnosti v prostoru in v zasnovah posameznih sistemov lokalnega pomena v prostoru.
(2) Območja vodnih zemljišč se natančneje prikažejo v prostorskem redu občine. Kot podrobnejša namenska raba se lahko prikažejo površine vodnih zemljišč in površine vodne infrastrukture. Za priobalna zemljišča se določi prostorska enota.
77. člen
(načrtovanje v območjih vodnih zemljišč)
Pri načrtovanju prostorskih ureditev in dejavnosti ter pri njihovem razvoju na območju vodnih zemljišč je treba upoštevati:
1. da se na priobalnih zemljiščih voda ohranjata nepozidanost in javna dostopnost;
2. da se vodna zemljišča ne zasipavajo, razen če je to sestavni del dovoljenih prostorskih ureditev po zakonu o vodah, in je umeščanje prostorskih ureditev v javnem interesu;
3. da se umeščajo prostorske ureditve na način, da se ne poslabšujeta stanje voda in vodni režim, oziroma se zagotovijo izravnalni ukrepi;
4. da se rekonstrukcije obstoječih objektov izvedejo le pod pogojem, da se razmere glede stanja voda in varstva pred škodljivim delovanjem voda izboljšujejo;
5. da se ohranjajo retencijske sposobnosti območij in zagotavlja njihovo ponovno vzpostavljanje tam, kjer je to možno;
6. načrtovano in obstoječo rabo voda ter varstvena območja po zakonu o vodah;
7. da se ohranjajo značilnosti vodnih zemljišč kot biotopa in pomembne vidne sestavine prostora ter s tem prispeva h krepitvi prepoznavnosti krajine;
8. da se zagotavljata ekosistemska vloga in kontinuiteta površinskih voda (življenjski prostor zavarovanih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, prehodnost živalskim in rastlinskim vrstam na območju površinskih voda in podobno);
9. da se pri načrtovanju prostorskih ureditev vodna zemljišča obravnavajo kot potencialno območje kulturne dediščine.
78. člen
(načrtovanje vodne infrastrukture)
Za načrtovanje površin vodne infrastrukture veljajo pravila za načrtovanje gospodarske infrastrukture.
I/2.3.2.4 Območja mineralnih surovin
79. člen
(prikaz območij mineralnih surovin)
(1) Zasnova oskrbe z mineralnimi surovinami se prikaže v strategiji prostorskega razvoja občine v okviru zasnove razmestitve dejavnosti v prostoru in v zasnovah posameznih sistemov lokalnega pomena v prostoru.
(2) Območja mineralnih surovin se natančneje prikažejo v prostorskem redu občine, kjer se kot kategorije namenske rabe prikažejo površine pridobivalnega prostora. Območja mineralnih surovin, ki so varovana s predpisi s področja rudarstva, so zajeta v zbirki pravnih režimov in jih je pri načrtovanju in pripravi meril in pogojev v prostorskem redu občine treba upoštevati. Aktivnosti pridobivanja, raziskovanja in sanacije se v prostorskem redu občine lahko določijo s podrobnejšimi merili in pogoji za prostorske enote. Območja raziskovanja in sanacije se določijo kot prostorska enota v prostorskem redu občine.
80. člen
(obseg območij mineralnih surovin)
Območja mineralnih surovin obsegajo območja strateških, industrijskih in izjemnih mineralnih surovin ter mineralnih surovin za gradbeništvo.
81. člen
(načrtovanje v območjih mineralnih surovin)
(1) Pri izkoriščanju mineralnih surovin za gradbeništvo je treba zagotoviti postopno zapiranje manjših objektov in sanacijo nelegalnih kopov.
(2) Število objektov se na regionalni ravni določi glede na okoljska, gospodarska in družbena merila, ki vključujejo tudi geološko ustreznost, zadostno količino zalog, dovolj veliko letno proizvodnjo, funkcionalno povezanost z uporabniki, transportni radij prodaje, vidno neizpostavljenost območij, primerno oddaljenost od poselitve.
(3) Izkoriščanje obstoječih kopov oskrbe z mineralnimi surovinami za gradbeništvo ima prednost pred odpiranjem novih lokacij, razen kadar so obstoječi kopi v območjih večje ranljivosti prostora, varovanih in ogroženih območjih po predpisih o vodah, območjih ohranjanja narave, območjih kulturne dediščine ali na vidno izpostavljenih legah.
(4) Nove lokacije se odpirajo kadar povečanju potreb po mineralnih surovinah za gradbeništvo z obstoječimi objekti ni mogoče zadostiti oziroma obstoječe lokacije ne omogočajo izkoriščanja in gospodarnega transporta rude. Nove lokacije se umeščajo na osnovi analize vidne izpostavljenosti, ki je sestavni del strokovnih podlag za pripravo prostorskih aktov lokalnih skupnosti.
(5) Prednostno je treba sanirati lokacije odprtih kopov zlasti na:
1. gospodarsko neperspektivnih lokacijah;
2. območjih velikih razvrednotenj prostora ter večje ranljivosti naravnih in ustvarjenih sestavin prostora;
3. varovanih, zavarovanih ali ogroženih območjih po predpisih;
4. območjih prepoznavnosti krajine, na vidno izpostavljenih območjih in območjih varstva kulturne dediščine;
5. območjih, kjer je možno umeščati nove rabe prostora in je za to izkazan javni interes oziroma kjer je znan investitor, ter območjih nelegalnih kopov.
(6) Pri sanacijah je treba upoštevati okoljske, ekonomske in družbene vidike.
(7) Načini sanacij so načrtovanje nove rabe, vzpostavitev rabe prostora, kot je bila pred začetkom izkoriščanja, in sukcesivnost naravnih procesov, kadar niso ogroženi varnost, zdravje in življenje ljudi.
(8) Kjer je mogoče, zlasti pa v nacionalnih območjih prepoznavnosti in varovanih območjih naravnih kakovosti, je treba spodbujati sprotno sanacijo degradiranih površin, na že izkoriščenih območjih še aktivnih kopov pa dokončno sanacijo.
(9) Kadar se na območju pridobivanja mineralnih surovin vzpostavijo pogoji za sekundarni biotop ali drugo območje, pomembno z vidika ohranjanja narave oziroma kulturne dediščine, ga je treba ustrezno sanirati.
(10) Pri sanaciji območij oskrbe z edinstvenimi mineralnimi surovinami mora oblika sanacije omogočati možnost za občasni odvzem manjših količin materiala, kadar za to obstajajo utemeljene potrebe.
(11) Na varovanih, zavarovanih ali ogroženih območjih je dovoljeno izkoriščanje mineralnih surovin skladno s predpisi.
(12) Na območju pridobivanja mineralnih surovin se upošteva ohranjanje habitatnih tipov zavarovanih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, in to z opuščanjem ali prilagajanjem rabe prostora na območju habitatnega tipa.
(13) Na območju pridobivanja mineralnih surovin je treba zagotoviti tudi površine oziroma objekte za skladiščenje, separacijo, odlaganje jalovine in za druge objekte, nujne za izvajanje rudarske dejavnosti in pripadajočo infrastrukturo.
(14) Če se pridobivanje strateških in industrijskih gospodarsko pomembnih mineralnih surovin opusti, je zaradi gospodarnosti treba ohraniti plansko varovanje vira.
I/2.3.2.5 Območja za potrebe obrambe
82. člen
(prikaz območij za potrebe obrambe)
(1) Zasnova obrambnih potreb se opredeli in prikaže v strategiji prostorskega razvoja občine v okviru zasnove razmestitve dejavnosti v prostoru in v zasnovah posameznih sistemov lokalnega pomena v prostoru.
(2) Območja obrambe se podrobneje prikažejo v prostorskem redu občine, kjer so kot kategorije namenske rabe opredeljene površine za obrambo. Za aktivnosti, ki izhajajo iz obrambnih potreb in se nanašajo na izključno rabo, možno izključno rabo ter omejeno in nadzorovano rabo prostora, se v prostorskem redu občine lahko določijo podrobnejša merila in pogoji.
83. člen
(načrtovanje v območjih za potrebe obrambe)
(1) Razvoj obrambnih dejavnosti se prednostno usmerja v območja, ki že služijo obrambnemu namenu.
(2) Območja za potrebe obrambe v urbanih območjih se postopno zmanjšujejo. V poselitvenih območjih se opuščena območja za potrebe obrambe namenjajo poselitvi oziroma drugim urbanim rabam prostora, ki so v javnem interesu. Če ta interes ni posebej izpostavljen se lahko namenijo tudi zasebni pobudi.
(3) Na območjih za potrebe obrambe se v največji možni meri upošteva ohranjanje habitatnih tipov zavarovanih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst s tem, da se raba prostora na območju habitatnega tipa opušča ali prilagaja.
(4) Na območjih naravnih kakovosti, kjer se obrambne dejavnosti opuščajo, se v čim večji meri vzpostavlja prvotno stanje prostora. Kadar to ni možno se območje nameni za drugo ustrezno rabo prostora.
(5) Pri načrtovanju infrastrukture za potrebe obrambnih dejavnosti se posebna pozornost nameni ustrezni prostorski umestitvi, zmanjševanju vplivov na okolje ter zagotavljanju potrebnih varnostnih odmikov od poselitve, gospodarskih in storitvenih dejavnosti, pomembnejše kulturne dediščine in naravovarstveno pomembnih območij.
I/2.3.2.6 Območja turizma in rekreacije
84. člen
(določitev in prikaz območij turizma in rekreacije)
(1) Območja turizma in rekreacije se določijo in prikažejo v strategiji prostorskega razvoja občine v okviru zasnove razmestitve dejavnosti v prostoru in v zasnovah posameznih sistemov lokalnega pomena v prostoru in to glede na sistem, v katerega posamezna območja sodijo.
(2) Območja turizma in rekreacije se natančneje opredelijo v prostorskem redu občine, kjer se kot kategorije osnovne namenske rabe prikažejo:
1. posebna območja;
2. območja družbene infrastrukture;
3. območja zelenih površin.
85. člen
(načrtovanje v območjih turizma in rekreacije)
(1) Pri razvoju obstoječih in načrtovanju novih turističnih in rekreacijskih ali prostočasnih dejavnosti je treba upoštevati:
1. smiselno prostorsko razporeditev turističnih in rekreacijskih dejavnosti v naselju, regiji oziroma državi; večji turistično-rekreacijski objekti in ureditve, kot so igrišča za golf, smučišča in podobno, se umeščajo na osnovi analize ustreznosti prostora na regionalnem nivoju zagotavljanja potreb;
2. da se preprečujeta pretirana zgostitev programov in obremenitev v prostoru;
3. optimalno koriščenje turistične infrastrukture;
4. da se preusmerja gradnjo nove turistične infrastrukture s preobremenjenih območij na druga ustrezna območja.
(2) Umeščanje turistične in rekreacijske infrastrukture je treba zaradi racionalnosti rabe prostora in dostopnosti usmerjati v jedrna območja, ki obsegajo poselitvena območja večjih naselij.
(3) Turistične dejavnosti, vezane na naravni vir, je treba na osnovi analiz ranljivosti prostora umeščati na območja z ustreznimi potenciali zanje.
(4) Na območjih ohranjanja narave so dopustne oblike turizma in rekreacije v naravnem okolju, ki ne ogrožajo delov narave in so skladne s predpisi s področja ohranjanja narave.
(5) Treba je omogočiti dostop javnosti do kulturnih spomenikov. V območja kulturne dediščine se poleg prvotnih funkcij lahko umeščajo tudi tiste, ki služijo turistični dejavnosti ali jo dopolnjujejo.
(6) Na vodotokih, ki so še v naravnem oziroma razmeroma naravnem stanju in so poleg visokega doživljajskega potenciala ustrezni tudi za rekreacijo na vodi in ob njej, je treba v največji možni meri zagotoviti obstoječi vodni režim in brežine, ki omogočajo obvodno rekreacijo in šport.
(7) Zaradi razbremenjevanja rekreacijske rabe voda je treba razvoj prostočasnih dejavnosti in turizma usmerjati tudi z načrtovanjem novih umetnih vodnih površin.
(8) Sanacije razvrednotenj, ki so posledica rekreacije in turistične dejavnosti, se prednostno načrtujejo v območjih gozdov s posebnim namenom in varovalnih gozdovih, v območjih ohranjanja narave in kulturne dediščine ter v izjemnih krajinah, v območjih z visoko stopnjo naravne ohranjenosti ter v specifičnih poselitvenih območjih (zdravilišča).
I/3 NAČRTOVANJE IN GRADITEV OBJEKTOV
86. člen
(določanje meril in pogojev za načrtovanje in graditev objektov)
(1) Za določanje meril in pogojev za načrtovanje in graditev objektov v izvedbenih prostorskih aktih se smiselno uporabljajo pravila za načrtovanje grajene strukture, načrtovanje zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov, načrtovanje površin za mirujoči promet in opremljanje zemljišč za gradnjo.
(2) Merila in pogoji za načrtovanje in graditev objektov v izvedbenih prostorskih aktih morajo določiti najmanj lokacijske pogoje glede vrste objektov in vrste del, lege v prostoru, oblikovanja objekta, velikosti, oblike in ureditev gradbene parcele in komunalno opremo.
I/3.1 NAČRTOVANJE GRAJENE STRUKTURE
87. člen
(načrtovanje grajene strukture)
(1) Pri načrtovanju grajene strukture je treba na podlagi opredeljene namenske rabe določiti enotna oblikovna in funkcionalna merila ter pogoje za urejanje prostora znotraj posamezne prostorske enote.
(2) Obvezna oblikovna in funkcionalna merila in pogoji za urejanje prostora znotraj posamezne prostorske enote so:
1. tipologija zazidave;
2. regulacijske črte;
3. višine objektov – višinski gabariti;
4. stopnja izkoriščenosti zemljišč za gradnjo.
(3) Poleg meril in pogojev iz prejšnjega odstavka se lahko določajo tudi naslednja merila in pogoji za urejanje prostora znotraj posamezne prostorske enote:
1. velikost in oblikovanje objektov;
2. velikosti in oblike gradbenih parcel;
3. namen, funkcionalna zasnova, zmogljivost, lega objektov in orientacija fasad.
(4) Pri določitvi meril in pogojev za urejanje prostora v prostorskem aktu občine se upoštevajo predpisi s področja varstva okolja, ohranjanja narave, varstva kulturne dediščine in trajnostne rabe naravnih virov.
(5) Pri določanju enotnih oblikovnih in funkcionalnih meril ter pogojev za oblikovno in funkcionalno heterogena območja je treba omogočati razvoj novih urbanističnih kvalitet ter vzpostavljati pogoje za oblikovanje kvalitetne arhitekture in prepoznavnost naselja.
(6) Za območje, kjer se posamezne prostorske ureditve načrtujejo z lokacijskim načrtom, se s prostorskim redom občine določi stopnja izkoriščenosti zemljišč za gradnjo, lahko pa tudi oblikovna in funkcionalna merila ter pogoji iz drugega in tretjega odstavka tega člena.
88. člen
(tipologija zazidave)
(1) Tipologijo zazidave je treba določiti z morfološko analizo naselja ali dela naselja, z različnimi nabori kategorij, upoštevajoč značilnosti prostora in obstoječe grajene strukture ter naravo načrtovanih prostorskih ureditev.
(2) Skupaj s tipologijo zazidave se lahko opredelijo tudi:
1. pogoji odstopanj od osnovne tipologije;
2. arhitekturni elementi na pročeljih (balkoni, okna, nadstreški in podobno);
3. elementi oblikovanja streh (nagib strehe, smer slemena, frčade in podobno);
4. prepovedi nesprejemljivih dodatkov na pročeljih (večkotni izzidki, stolpiči, fasadni pomoli) in strehah objektov (strehe z nezdružljivimi različnimi nakloni in slemeni);
5. značilna gradiva in druge regionalne posebnosti.
89. člen
(regulacijske črte)
(1) Horizontalne regulacijske črte (regulacijska linija, gradbena meja in gradbena linija) se praviloma uporabljajo za določevanje meja javnega prostora, do katerega se lahko načrtujejo in gradijo objekti.
(2) Vertikalne regulacijske črte (gradbena meja v nadstropju, gradbena linija v nadstropju in višina objekta) se uporabljajo za določanje urbanističnih oblikovnih elementov zazidave.
(3) Regulacijska linija (RL) je črta, ki:
1. ločuje obstoječe in predvidene odprte ali grajene javne površine od površin v privatni lasti;
2. praviloma sovpada z linijo površine z namensko rabo obstoječih prometnih ali zelenih površin ter z linijo grajenega javnega dobra;
3. praviloma sovpada z območjem, ki se ureja z lokacijskim načrtom.
(4) Gradbena meja (GM) je črta, ki je novozgrajeni oziroma načrtovani objekti ne smejo presegati, lahko pa se je dotikajo ali pa so od nje odmaknjeni v notranjost zemljišča.
(5) Gradbena meja v nadstropju (GMn) je črta, ki je novozgrajeni objekti ne smejo presegati nad pritlično etažo, lahko pa se je dotikajo ali pa so od nje odmaknjeni v notranjost.
(6) Gradbena linija (GL) je črta, na katero morajo biti z enim robom – s fasado postavljeni objekti, ki se gradijo na zemljiščih ob tej črti. Dovoljeni so le manjši zamiki fasade od gradbene linije, kar podrobneje opredeljuje prostorski red občine oziroma lokacijski načrt.
(7) Gradbena linija v nadstropju (GLn) je črta, na katero morajo biti z enim robom postavljeni objekti, in sicer nad pritlično etažo objektov. Dovoljeni so le manjši zamiki fasade od gradbene linije v nadstropju, kar podrobneje opredeljuje prostorski red občine oziroma lokacijski načrt.
(8) V prostorskem redu občin in v lokacijskem načrtu se lahko opredelijo tudi dodatne regulacijske črte za določanje linij drevoredov, smeri pozidave in členitev med objekti.
90. člen
(višine objektov – višinski gabariti)
(1) Višinski gabarit je treba opredeliti z višino v metrih za etaže pod terenom in nad njim, merjeno od izhodiščne kote terena.
(2) Z opredeljeno višino v metrih se nad nivojem terena lahko določijo:
1. sleme objektov;
2. strešni fasadni venec;
3. kapi streh in podobno.
(3) Za načrtovanje na območjih, kjer je potrebno upoštevati posebne naravne in grajene pogoje, je treba najnižjo točko – najnižji višinski gabarit kletnih etaž objektov opredeliti v metrih.
(4) Višinski gabariti za območja stanovanj se lahko opredelijo z ustrezno oznako etažnosti objekta, če posamezne etaže ne presegajo 3 metrov.
91. člen
(stopnja izkoriščenosti zemljišč za gradnjo)
(1) Urbanistični kazalci za gradnjo se določajo na dva osnovna načina:
1. s številom stanovanj na hektar (stan./ha);
2. s faktorji in deleži, vezanimi na gradbeno parcelo, oziroma s kriteriji za izgrajenost zemljišč, ki so faktor izrabe gradbene parcele (i), faktor zazidanosti gradbene parcele (z), faktor gradbene prostornine na gradbeno parcelo (p), delež odprtih bivalnih površin.
(2) Faktor izrabe gradbene parcele (i) se določi kot razmerje med bruto tlorisno površino objekta in celotno površino gradbene parcele, pri čemer je bruto tlorisna površina objekta skupna površina vseh etaž objekta, ki so nad terenom in pod njim, samo nad terenom ali samo pod njim.
(3) Faktor zazidanosti gradbene parcele (z) se določi kot razmerje med zazidano površino in celotno površino gradbene parcele.
(4) Faktor gradbene prostornine na gradbeno parcelo (p) se določi kot razmerje med bruto prostornino objekta in površino celotne gradbene parcele, pri čemer je bruto prostornina objekta zmnožek bruto tlorisne površine objekta in povprečne višine objekta nad nivojem terena.
(5) Delež odprtih bivalnih površin se izrazi v odstotkih odprtih bivalnih površin od možnih bruto etažnih površin glede na faktor izrabe gradbene parcele; za odprte bivalne površine se štejejo zelene površine in tlakovane površine, namenjene zunanjemu bivanju, ki ne služijo kot prometne površine ali komunalne funkcionalne površine (dostopi, dovozi, parkirna mesta, prostori za ekološke otoke).
(6) Območja, kjer je večja izkoriščenost zemljišč za gradnjo (v nadaljnjem besedilu gostota) utemeljena, so:
1. mestna središča z velikim številom delovnih mest, z dobro mrežo javnega potniškega prometa;
2. degradirana urbana območja, katerih obstoječa izkoriščenost zemljišč za gradnjo je nizka, so pa predvidena za celovito sanacijo z gradnjo novih objektov;
3. območja, kjer je izrazito nižja gostota kot v okoliških območjih in je zgostitev izvedljiva in smiselna glede na potrebe naselja, ki bi se sicer širilo navzven.
(7) Kriteriji za določanje stopnje izkoriščenosti zemljišč za gradnjo nad terenom naj ne presegajo spodaj opredeljenih vrednosti:
+---------------------------+-----------------+--------------+
|Namenska raba gradbene     |      Faktor     | Faktor izrabe|
|parcele                    | zazidanosti (z) |      (i)     |
+---------------------------+-----------------+--------------+
|Čista stanovanjska območja |       0,4       |      1,2     |
|Splošna stanovanjska       |                 |              |
|območja                    |                 |              |
|Območja počitniških hiš    |                 |              |
+---------------------------+-----------------+--------------+
|Stanovanjska območja s     |       0,2       |      0,4     |
|kmetijskimi gospodinjstvi  |                 |              |
+---------------------------+-----------------+--------------+
|Območja objektov družbene  |       0,6       |      1,6     |
|infrastrukture             |                 |              |
+---------------------------+-----------------+--------------+
|Območja urbanih središč    |       0,9       |      3,5     |
+---------------------------+-----------------+--------------+
|Mešana območja             |       0,6       |      1,2     |
+---------------------------+-----------------+--------------+
|Območja proizvodnih        |       0,8       |      2,4     |
|dejavnosti                 |                 |              |
+---------------------------+-----------------+--------------+
Tabela 1: Kriteriji za določanje stopnje izkoriščenosti zemljišč za gradnjo nad terenom.
(8) Vrednosti iz prejšnjega odstavka se izjemoma lahko prekoračijo, če pomenijo večjo kakovost prostora in se zadovoljijo potrebe po zelenih in prometnih površinah.
92. člen
(velikost in oblikovanje objektov)
(1) Velikost in oblikovanje objektov se določata tako, da se ohranja kakovost prostora in se ne znižuje kvaliteta bivanja v obstoječih objektih in v območju kot celoti.
(2) Velikost objektov se lahko opredeli s tlorisnim in višinskim gabaritom.
(3) Za posamezne prostorske enote se lahko merila in pogoji za velikost in oblikovanje objektov določijo tudi podrobneje, z arhitekturnimi elementi in razmerji med njimi, z materiali in barvami.
93. člen
(velikosti in oblike gradbenih parcel)
Pri določanju velikosti in oblike gradbenih parcel je treba upoštevati zlasti:
1. namen, velikost in zmogljivost načrtovanih objektov, da se zagotovijo pogoji za normalno uporabo in vzdrževanje objektov;
2. tlorisno zasnovo, tipologijo pozidave in predpisano stopnjo izkoriščenosti gradbene parcele;
3. krajevno značilno parcelacijo, če je to osnova za kakovostno morfologijo naselja;
4. naravne in ustvarjene sestavine prostora;
5. možnost priključevanja na infrastrukturne objekte in naprave;
6. možnost zagotavljanja dostopa do gradbene parcele;
7. možnost zagotavljanja ustreznega števila parkirnih mest;
8. možnost zagotavljanja primerne oblike in velikosti odprtih bivalnih površin;
9. svetlobno-tehnične, požarnovarnostne in druge zahteve;
10. omejeno uporabo zemljišča v skladu z drugimi predpisi.
94. člen
(namen, funkcionalna zasnovo in lega objektov)
(1) Lega objekta se določi z namenom, da bo zagotovljena kvaliteta bivanja v načrtovanem objektu in bližnji okolici. Kriteriji za določanje lege objekta so terenske razmere, predpisani odmiki od objektov prometnega omrežja, odmik od meja sosednjih zemljišč in objektov ter razmerja med objekti, volumni in odmiki. V naseljih, grajenih na zgodovinskem vzorcu in opredeljenih kot kulturna dediščina, se kvaliteto bivanja zagotavlja s prilagojenimi ukrepi.
(2) Kot terenske razmere se štejejo reliefne, geološke, hidrološke, klimatske, pedološke in biološke značilnosti lokacije, kot so naklon in orientacija zemljišča (terena), nosilnost in stabilnost zemljišča (terena), lega ob obalah vodotokov in morja, gladina talne vode, poplavne razmere, osončenost (senčne lege v ozkih dolinah, vzpetine, visoka drevesa), prevetrenost (ohranjanje in vzpostavljanje koridorjev hladnega zraka), prevladujoče smeri vetrov in podobno.
(3) Odmiki od objektov prometnega omrežja in objektov gospodarske javne infrastrukture so določeni s predpisi s področja prometa in gospodarske javne infrastrukture. Pri določanju lege objekta je treba upoštevati, da mora biti na predmetnem zemljišču zagotovljenega dovolj prostora za priključitev objekta na komunalno infrastrukturo.
(4) Odmik od meja sosednjih zemljišč in objektov mora zagotavljati ustrezne svetlobno-tehnične, požarnovarnostne in druge pogoje. Gradnja objekta ob meji zemljišča, na katerem se načrtuje, je možna, kadar:
1. ni bistveno zmanjšana kakovost prostora oziroma kadar ni prizadeta javna korist;
2. gre za tipologijo gradnje v strnjenem nizu ali gruči oziroma kadar je način gradnje značilen za naselje;
3. gre za koncept tradicionalne tlorisne zasnove obravnavanega območja ali za uvajanje nove, načrtovana novogradnja pa ne slabša bivalnih in funkcionalnih pogojev v okolici;
4. gre za nadomestno gradnjo ob meji zemljišča (postavitev ob obstoječi požarni zid sosednjega objekta in podobno).
(5) Razmerja med objekti, volumni in odmiki je treba določiti z vidika zagotavljanja zadostne osončenosti, zasebnosti, varnosti in dostopnosti, zlasti z izbiranjem primerno osončenih lokacij za gradnjo, določanjem zadostnih odmikov med stavbami oziroma med deli stavb, oblikovanjem stavbnih volumnov, ustreznim projektiranjem oken in drugih svetlobnih odprtin ter z ustrezno orientacijo stavb in cestne mreže.
I/3.2 NAČRTOVANJE ZELENIH POVRŠIN IN DRUGIH JAVNIH ODPRTIH PROSTOROV
95. člen
(načrtovanje zelenih površin)
(1) Površine za rekreacijo in šport je treba načrtovati kot obsežnejša rekreacijska območja z izrazitimi krajinskimi značilnosti in privlačnostmi, lahko pa tudi kot manjše, javno dostopne rekreacijske parke (športna igrišča, smučišča, igrišča za golf, kopališča in poligoni s potrebno infrastrukturno opremo), ki vključujejo športnorekreacijske naprave na prostem, pri čemer mora delež naravnih sestavin v njih prevladovati.
(2) Površine za rekreacijo in šport v naseljih je treba praviloma umeščati tako, da se navezujejo na naravno zaledje naselja.
(3) Površine za rekreacijo in šport se lahko kombinirajo s športnimi dejavnostmi, ki ne zahtevajo gradnje pokritih objektov, večjih tlakovanih območij ali druge večje infrastrukture za potrebe športa ter ne spreminjajo krajinskega značaja in javne dostopnosti območja. Dopustni so zgolj začasni in paviljonski objekti manjših dimenzij.
(4) V območjih površin za rekreacijo in šport so dopustne dopolnilne rabe s področja gozdarstva, kmetijstva, vodnega gospodarstva in energetike, če ne zmanjšujejo dostopnosti in rekreacijske privlačnosti območja.
(5) Parke je treba načrtovati kot javne parke in parkovne poteze, namenjene preživljanju prostega časa in doživljanju narave, ki morajo imeti prepoznavno oblikovalsko zasnovo, predstavljati del kulturne ponudbe naselja in delovati kot sestavine javnega in odprtega prostora naselij.
(6) Parki se lahko načrtujejo tudi kot tematski parki, ki so pretežno enofunkcionalni prostori namenjeni vzgoji in izobraževanju (botanični vrtovi, zoološki vrtovi, spominski parki, igralni parki, parki z razstavnim značajem in podobno).
(7) V parkih je možna graditev začasnih in paviljonskih objektov manjših dimenzij, ki so vezani na program parka (glasbeni paviljoni, letna gledališča, gostinski objekti, javne sanitarije, otroška igrišča in podobno), vendar mora delež naravnih sestavin prostora po obsegu prevladovati.
(8) Z načrtovanjem zelenih površin je treba zagotoviti tudi druge zelene površine, ki vključujejo igrišča za otroke in mladostnike, zelene površine v stanovanjskih območjih, mestne in primestne gozdove, območja vrtičkov, reprezentativne ureditve, ureditve ob poslovnih objektih, zelene koridorje, drevorede, obcestne ureditve, ostanke naravnih sestavin v naseljih, nasipe in vodotoke.
(9) Igrišča za otroke in mladostnike je treba načrtovati tako, da se zagotavlja:
1. zadovoljitev potreb obeh skupin;
2. programska in oblikovalska raznovrstnost igralnih površin;
3. enakomerna in raznolika razporeditev površin v prostoru;
4. usklajenost interesov z drugimi uporabniškimi skupinami v odprtem prostoru in v objektih;
5. kakovostno preživljanje prostega časa otrok in mladostnikov v vseh delih naselja.
(10) Za preživljanje prostega časa otrok in mladostnikov v naselju je treba zagotoviti varnost na vseh javnih odprtih površinah.
(11) V poselitvena območja je treba igrišča za otroke in mladostnike umeščati kot:
ureditve v drugih območjih namenskih rab (območja stanovanj, območja družbene infrastrukture in posebna območja);
1. območja zelenih površin (tematski igralni parki);
2. ureditve v sklopu območij zelenih površin;
3. del ureditve znotraj drugih javnih odprtih prostorov.
(12) Pri načrtovanju igrišč za otroke in mladostnike je treba upoštevati različne starostne skupine otrok (do 5 let, 5–10 let, 10–14 let in mlajši mladostniki 14–17 let) in skupine otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, pri čemer je treba različna območja za igro umeščati tako, da sta omogočeni varna in nekonfliktna igra ter uporaba prostora.
(13) Pri načrtovanju igrišč je treba upoštevati možnost vzdrževanja in urejanja.
(14) Pri načrtovanju igrišč je treba zagotoviti prostore za preživljanje prostega časa otrok in mladostnikov glede na potencialno aktivnost in hrup (zbiranje, šport, rolkanje, rolanje, bordanje in podobno).
(15) Z načrtovanjem pokopališč je treba zagotoviti:
1. širitev obstoječih pokopališč samo v primeru ugotovljene prostorske in okoljske sprejemljivosti ter ocene razpoložljive kapacitete;
2. zložne dostope (maksimalno 6-odstotni nagib);
3. izbor geološko ustrezne lokacije;
4. upoštevanje varstvenih in ogroženih območij po predpisih o vodah;
5. rezervne površine za potrebe pokopa v prihodnosti;
6. trajno varovanje območja pokopališča kot prostora spomina oziroma kot parkovnega prostora;
7. navezavo na javni potniški promet in komunalno infrastrukturo;
8. površine za redno in občasno parkiranje.
(16) V območjih pokopališč je osnovna funkcija pokopavanja združljiva z rabami omejene pasivne rekreacije in delno tudi s kulturnimi funkcijami in z drugimi na pokopavanje vezanimi rabami.
(17) Pri načrtovanju naselij je treba predvideti območja vrtičkov z urejenimi površinami za mirujoči promet in z dostopom za komunalna vozila. Zagotovita naj se oskrba z vodo ter javne sanitarije.
96. člen
(načrtovanje drugih javnih odprtih prostorov)
(1) Z načrtovanjem območij drugih javnih odprtih prostorov je treba zagotoviti površine, kot so trgi, ploščadi pred javnimi objekti, tržnice, ulice, utrjene obale ali bregovi, pasaže in podhodi ter evakuacijske površine.
(2) Območja drugih javnih odprtih prostorov se določajo v prostorskih aktih kot območja javnega dobra, za katera se določijo merila in pogoji za urejanje prostora.
(3) V mestih je treba izoblikovati povezan sistem javnih prostorov z varovanjem obstoječih in revitalizacijo historičnih trgov z aktiviranjem potencialnih ali oblikovanjem novih javnih prostorov.
(4) Odprte javne prostore v mestih je treba načrtovati skladno z razvojem javnega potniškega prometa in omrežja poti za kolesarje in pešce.
(5) Opredeliti je treba pomembne elemente urbanega prostora, ki prispevajo k izgledu in funkcioniranju mesta in drugih urbanih naselij, ter podati usmeritve za njihovo preoblikovanje, da se zagotovi ravnotežje med urbanimi in prometnimi programi ter oživitev in programska obogatitev uličnega prostora.
(6) V javne odprte površine v naseljih se lahko za doseganje višje kvalitete bivalnega okolja in umiritve prometa vključujejo naravne sestavine tako, da pri tem nista zmanjšani varnost in ovirana preglednost.
(7) Prostore mestnih trgov je treba načrtovati in urejati kot oblikovne celote s prepoznavno geometrijo, ambientom in ustreznimi mikroklimatskimi pogoji. Prostori mestnih trgov se načrtujejo tako, da se lahko dopolnjujejo z javnimi programi.
(8) V manjših krajih in na obrobju večjih mest je treba oblikovati odprte javne prostore kot prostore za organiziranje javnega življenja na prostem in kot urbana identitetna jedra naselij ali perifernih delov mest.
(9) Ploščadi pred javnimi objekti je treba oblikovati kot javne prostore z izraženo identiteto. Programsko jih je mogoče dopolnjevati z javnimi programi v pritličjih robne zazidave. Zagotoviti je treba povezanost notranjih in zunanjih javnih prostorov pred javnimi objekti.
(10) Prostore pred velikimi trgovskimi centri se načrtuje kot odprte javne prostore mestnega in regionalnega pomena, na katerih je mogoče občasno organizirati rekreativno-zabavne in kulturne javne programe.
(11) V urbanih naseljih je treba zagotoviti čimbolj povezano ulično mrežo kot mrežo javnih prostorov, ki bo omogočila večjo prepustnost in dostopnost, lažjo orientacijo in večjo možnost izbire poti. Mestne ulice kot javni prostori morajo biti primerno oblikovane in opremljene z mikrourbano opremo.
(12) Mestnim vpadnicam kot javnim prostorom je treba dati pomen in podobo mestnih avenij in bulvarjev z drevoredno zasaditvijo in javnim programom, s kolesarskimi stezami in pločniki, s počivališči in paviljonskimi objekti z ulično ponudbo.
(13) Podhode za pešce in pasaže je treba oblikovati tako, da bodo predstavljali osvetljene in varne ter prijetne javne prostore. Te ureditve naj se praviloma povezuje z javnimi programi.
I/3.3 NAČRTOVANJE POVRŠIN ZA MIRUJOČI PROMET
97. člen
(načrtovanje površin za mirujoči promet)
(1) Pri načrtovanju poselitvenih območij je treba za motorna vozila zagotoviti ustrezno število parkirnih mest na površinah za mirujoči promet, pri čemer se v ta namen ne smejo zmanjševati območja zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov.
(2) Ustrezno število parkirnih mest za posamezne objekte in prostorske ureditve določajo normativi na podlagi podatkov o objektu ali prostorski ureditvi, kakršni so število stanovalcev objekta, bruto ali neto etažna površina objekta, število delovnih mest v objektu ali število obiskovalcev.
(3) Zaradi prilagajanja posebnostim posameznih delov naselij lahko normativi, ki določajo ustrezno število parkirnih mest, za posamezne prostorske ali funkcionalne enote znotraj poselitvenega območja določajo različne pogoje glede potrebnih površin za mirujoči promet.
(4) Pri določanju ustreznega števila parkirnih mest je potrebno upoštevati dostopnost javnega potniškega prometa. Z boljšo dostopnostjo do javnega potniškega prometa se število potrebnih parkirnih mest zmanjšuje z redukcijskim faktorjem, ki je odvisen od osnovne namenske rabe območja, kapacitete javnega potniškega prometa ter velikosti naselja.
(5) V starih mestnih jedrih ali drugih urbanistično zaključenih delih naselij potrebe po parkirnih mestih ne smejo poslabšati kakovosti ustvarjenih in naravnih sestavin prostora, zato se ustrezno število parkirnih mest zagotavlja tudi na odprtih ali pokritih javnih parkirnih mestih v neposredni bližini, zlasti pa se ustrezna dostopnost zagotavlja z javnim potniškim prometom.
(6) Površine za mirujoči promet je treba zagotoviti na gradbeni parceli. Če na gradbeni parceli ni tehničnih ali prostorskih možnosti za zagotovitev ustreznega števila parkirnih mest, je mogoče manjkajoče število parkirnih mest zagotoviti tudi na drugih ustreznih javnih ali zasebnih površinah, če od objekta niso oddaljene več kot 200 metrov, in če je omogočena njihova trajna uporaba.
(7) Večje površine za mirujoči promet (1000 m2 in več) je treba praviloma načrtovati tako, da se v času, ko niso zasedene, lahko namenijo drugim dejavnostim (rekreacija, razne prireditve in podobno).
I/3.4 NAČRTOVANJE IN GRADITEV ENOSTAVNIH OBJEKTOV
98. člen
(načrtovanje in graditev enostavnih objektov)
(1) Pri načrtovanju in graditvi enostavnih objektov v poselitvenem območju je treba upoštevati, da se:
1. načrtujejo usklajeno s kakovostnimi prostorskimi strukturami;
2. načrtujejo usklajeno z značilnostmi obstoječe kvalitetne pozidave;
3. načrtujejo tako, da ne degradirajo roba naselja;
4. v okviru ene gradbene parcele lahko umesti več različnih enostavnih objektov le ob pogoju, da se njihova umestitev in oblikovanje načrtujeta enotno;
5. na območju, kjer je stal začasni objekt, vzpostavi prvotno stanje.
(2) Pomožne kmetijsko-gozdarske objekte je treba načrtovati tako, da se kvalitetno dopolnjuje podoba obstoječega naselja v krajini in se upošteva regionalna tipologija.
(3) Enostavni objekti, ki služijo kmetijski dejavnosti in imajo prostorsko zelo specifično lego oziroma prispevajo h krajinski prepoznavnosti prostora (kozolci, kašče, skednji, seniki, oporni zidovi za terase oziroma škarpe, suhozidi in podobno), se lahko pojavljajo tudi izven grajenega območja kmetije, vendar morajo biti znotraj prostorskih enot v prostorskem redu občine podana merila in pogoji za njihovo umeščanje in oblikovanje.
(4) Rastlinjake je treba načrtovati tako, da so čim manj vidni v prostoru in da ni izničena kakovost prostora.
(5) V gozdove v naseljih ali njihovi neposredni bližini, ki so del zelenega sistema in so namenjeni predvsem rekreaciji, je dovoljeno umeščati enostavne objekte, ki služijo temu namenu. Enostavni objekti kot so gozdna učna pot ter trim steza, planinska pot, sprehajalna pot, kolesarska steza in podobni vadbeni objekti, se lahko gradijo izven območij gradbenih parcel. Enostavne objekte je treba ob upoštevanju lokalnih značilnosti prostora umeščati tako, da se v čim večji meri ohranja gozdni prostor, da se ne pospešujejo erozijski procesi in da je omogočena prehodnost prostora. Zagotoviti je treba javno uporabo teh objektov.
(6) Začasne objekte in naprave, namenjene turistični ponudbi ali prireditvam, je dovoljeno postaviti samo na ustreznih prostorih z zagotovljeno prometno dostopnostjo, kjer je možno organizirati parkirne površine, razen če je dostop do prireditvenih prostorov urejen drugače.
(7) Začasni objekti in naprave, namenjeni turistični ponudbi ali prireditvam, morajo biti priključeni na vodovodno in kanalizacijsko omrežje oziroma mora biti oskrba s pitno vodo in odvajanje odpadnih voda rešeno na drug ustrezen način in v skladu s predpisi.
(8) Z merili in pogoji za načrtovanje in graditev enostavnih objektov na območju prostorske enote se določijo dopustnost gradnje, pogoji za velikost, lego in obliko objektov ter materiali.
I/3.5 GRADNJA OBJEKTOV ZUNAJ POSELITVENIH OBMOČIJ
99. člen
(gradnja objektov zunaj poselitvenih območij)
(1) Gradnja zunaj poselitvenih območij ni dovoljena, če za prostorsko enoto niso določena merila in pogoji glede gradnje zunaj poselitvenih območij.
(2) Gradnja objektov zunaj poselitvenih območij, ki služi za potrebe kmetijske in gozdarske dejavnosti, upravljanja voda, športa in rekreacije zunaj poselitvenih območij, pridobivanja mineralnih surovin, pridobivanja energije in izkoriščanja drugih naravnih virov, varnosti državljanov in njihovega premoženja, obrambe, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami in javne infrastrukture mora zadoščati naslednjim merilom:
1. njihova izvedba ali uporaba ni v nasprotju z javno koristjo;
2. je mogoče z razumnimi stroški zagotoviti komunalno opremo zemljišča;
3. ne bi povzročila vidnega razvrednotenja prostora;
4. ne bi povzročila škodljivih vplivov na okolje;
5. taka gradnja ne bi ogrožala naravnih vrednot, biotske raznovrstnosti in kulturne dediščine;
6. taka gradnja ne bi ogrozila kakovosti naravnih virov ali oteževala dejavnosti, ki so vezane na njihovo rabo (kmetijstvo, gozdarstvo, vodno gospodarstvo, pridobivanje mineralnih surovin).
(3) Pri gradnji objektov zunaj poselitvenih območij je treba:
1. ohranjati skladnost med funkcijami določenega območja;
2. obstoječo grajeno strukturo oblikovno dopolnjevati na način, da se ohranjajo kakovostne prostorske strukture;
3. zagotavljati smotrno rabo prostora in umeščati objekte v bližino naselij oziroma na vidno manj izpostavljene površine;
4. urediti odprte bivalne in ostale zunanje površine.
(4) Na območjih, kjer je razpršena poselitev spoznana kot avtohtoni poselitveni vzorec, je možna gradnja novih objektov z enako ali združljivo namembnostjo. Pri načrtovanju objektov je potrebno upoštevati vzorec obstoječe razporeditve objektov, velikost objektov ter s tem ohranjati kulturno krajino. Za območje razpršene poselitve je treba opredeliti prostorsko enoto.
(5) Pri določanju območij ali lokacij za gradnjo objektov zunaj poselitvenih območij se je treba izogibati varovanim in potencialno ogroženim območjem po predpisih o vodah ter kmetijskim zemljiščem z visokim pridelovalnim potencialom.
(6) Nova razpršena gradnja ni dopustna.
(7) Obstoječa razpršena gradnja, ki degradira prostor in ne upošteva avtohtone poselitve, se sanira s funkcionalnim in morfološkim zgoščevanjem in z zaokroževanjem ter se opredeli s prostorsko enoto, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:
1. se predhodno sanira vire onesnaževanja podzemnih in površinskih voda;
2. se ne nahaja na potencialno ogroženih območjih;
3. obstaja možnost navezave na javni potniški promet;
4. je zagotovljen dostop do družbene infrastrukture;
5. je možno priključevanje na komunalno infrastrukturo;
6. se lahko z zgoščanjem doseže gostota vsaj 20 preb./ha znotraj poligona (zemljišča), ki ga določajo obrisi najbolj oddaljenih obstoječih zgradb.
(8) Sprememba namembnosti obstoječih objektov, zakonito zgrajenih zunaj poselitvenih območij, je mogoča, če so le-ti element prepoznavnosti krajine. Sprememba rabe objektov kulturne dediščine je možna le ob ohranitvi dediščinskih lastnosti.
(9) Za objekte, ki so bili zakonito zgrajeni zunaj poselitvenih območij in so uničeni zaradi požara, škodljivega delovanja voda, dotrajanosti ali podobno, se dovoli nadomestna gradnja, vendar pod pogojem, da:
1. se pred začetkom uporabe nadomestnega objekta obstoječi objekt odstrani;
2. odstopanje od prvotnih gabaritov objekta ni večje kot 10%.
(10) V okviru gradbene parcele zakonito zgrajenega objekta se lahko postavijo enostavni objekti tako, da se zagotavlja kakovost prostora z vidika oblikovanja grajene strukture.
(11) Dopolnilna gradnja objektov, ki pomenijo zaokrožitev in sanacijo posamičnih skupin objektov zunaj poselitvenih območij, je dovoljena ob upoštevanju zahtev za namen, funkcionalno zasnovo in lego objektov ter za velikosti in oblike gradbenih parcel, ko je:
1. območje ustrezno komunalno opremljeno (vodovodno in nizkonapetostno električno omrežje ter možen priključek na javno cesto in na javno kanalizacijsko omrežje oziroma na malo čistilno napravo);
2. območje s treh strani obdano s stanovanjskimi objekti na gradbenih parcelah, gradbene parcele pa imajo vsaj eno skupno mejo; z dopolnilno gradnjo se lahko zaokroži na način, da se meja gradbenih parcel izravna;
3. na območju več stanovanjskih objektov, med seboj oddaljenih manj kot 30 metrov, z gradbenimi parcelami, ki med seboj nimajo skupne meje.
(12) Zunaj poselitvenih območij je dovoljena gradnja proizvodnih objektov in njim pripadajoče gospodarske infrastrukture, ki zaradi izrabe naravnih virov ne morejo biti v poselitvenih območjih, če je njihovo delovanje ekonomsko racionalnejše (hidroelektrarne, rudniški objekti in naprave, kamnolomi in podobno) ali če zaradi tehničnih, tehnoloških, okoljskih in drugih značilnosti niso primerni v poselitvenih območjih.
(13) Površine za rekreacijo in šport se umeščajo zunaj poselitvenih območij, kadar:
1. je možno zagotoviti primerno dostopnost in razdaljo (omogočen dostop peš ali s kolesom);
2. dejavnost ne povzroča konfliktov s primarno rabo prostora ter z varstvenimi režimi območja, katerih primarni cilj je varovanje območja.
(14) Zunaj poselitvenih območij, zlasti pa na zemljiščih z večjo stopnjo ranljivosti naravnih kakovosti in v prepoznavnih krajinskih območjih, ni dovoljeno postavljati trajnih ali začasnih objektov, namenjenih oglaševanju (prostostoječi oglasni panoji in zasloni, oglasni panoji in zasloni na pročeljih stavb in na enostavnih objektih, začasni panoji, transparenti, baloni, praporji, zastave in podobno), razen če gre za postavljanje začasnih objektov, namenjenih oglaševanju v času prireditev.
(15) Za območja z razpršeno poselitvijo izven urbanih območij lahko določi lokalna skupnost alternativne možnosti za komunalno opremljanje (sončna energija za individualno oskrbo z električno energijo, male čistilne naprave in podobno) in dostopnosti kar omogoča manjše investicije in posege v krajino.
(16) Za gradnjo prometnih in energetskih objektov gospodarske javne infrastrukture ter objektov telekomunikacijskih omrežij in drugih zvez zunaj poselitvenih območij se uporabljajo pravila za načrtovanje gospodarske infrastrukture.
I/3.6 OPREMLJANJE ZEMLJIŠČ ZA GRADNJO
100. člen
(opremljanje zemljišč za gradnjo)
(1) V postopku izdelave prostorskega akta oziroma ob njegovih spremembah in dopolnitvah se smotrnost načrtovane prostorske ureditve na posameznem območju presoja tudi z vidika opremljanja zemljišč za gradnjo. Podlaga za tako presojo so zlasti:
1. ugotovitev obstoječega obsega že izgrajene komunalne infrastrukture;
2. ugotovitev stopnje doseganja predpisanih oskrbovalnih standardov za posamezno vrsto komunalne infrastrukture;
3. presoja tehnične ustreznosti obstoječih objektov in omrežij komunalne infrastrukture;
4. presoja smotrnosti načrtovanih prostorskih ureditev glede na obstoječa in načrtovana omrežja komunalne infrastrukture;
5. ugotovitev potrebnega nivoja opremljenosti zemljišč za gradnjo v skladu z namenom načrtovane prostorske ureditve in s tem povezanimi zahtevami;
6. ugotovitev obsega dodatnega potrebnega opremljanja zemljišč za gradnjo.
(2) V postopku priprave prostorskega akta in njegovih sprememb in dopolnitev se na območjih, ki so opredeljena na podlagi predpisov s področja varstva okolja, preveri stopnja doseganja predpisanih oskrbovalnih standardov oziroma stopnja doseganja zahtev in ciljev, ki so določeni z operativnimi programi s področja varstva okolja in skladnost operativnih programov s prostorskimi akti.
I/4 PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA
101. člen
(izjema upoštevanja pravil)
Pravila za urejanje prostora, določena s to uredbo, se ne uporabljajo za občinske prostorske izvedbene akte, za katere je bil program priprave sprejet pred njeno uveljavitvijo.
102. člen
(izjema do uveljavitve meril in pogojev za načrtovanje in graditev objektov iz prostorskih ureditev državnega pomena)
Za načrtovanje in graditev objektov iz prostorskih ureditev državnega pomena se do sprejema meril in pogojev za načrtovanje in graditev objektov iz prostorskih ureditev državnega pomena uporabljajo pravila za načrtovanje in graditev objektov, določena s to uredbo
103. člen
(začetek veljavnosti)
Ta uredba začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 350-34/2004-1
Ljubljana, dne 28. oktobra 2004.
EVA 2004-2511-0274
Vlada Republike Slovenije
mag. Anton Rop l. r.
Predsednik