Uradni list

Številka 3
Uradni list RS, št. 3/2003 z dne 10. 1. 2003
Uradni list

Uradni list RS, št. 3/2003 z dne 10. 1. 2003

Kazalo

23. Odločba o ugotovitvi, da tretji odstavek 12. člena, 70. člen in četrti odstavek 72. člena zakona o kazenskem postopku niso v neskladju z ustavo, stran 48.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Hermeja Gobca iz Ljubljane, na seji dne 12. decembra 2002
o d l o č i l o:
1. Tretji odstavek 12. člena, 70. člen in četrti odstavek 72. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/00 in 111/01) niso v neskladju z ustavo.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95, 35/98, 91/98, 22/00, 113/00, 62/01 in 102/01) se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnik je najprej vložil ustavno pritožbo in z njo izpodbijal pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Su 49/98 z dne 5. 6. 1998, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti. Pobudnik je nato vložil novo ustavno pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Su 49/99 z dne 4. 6. 1999, s katerim mu je bil po uradni dolžnosti postavljen nov zagovornik, ker je bil prejšnji razrešen. Kazenski senat je na seji dne 14. 9. 1999 odločil, da se ustavni pritožbi združita pod št. Up-344/98. Ker je pobudnik v drugi ustavni pritožbi predlagal tudi oceno ustavnosti določb zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in sodnega reda, je kazenski senat odločil, da se iz te ustavne pritožbe izloči pobuda za oceno ustavnosti. O ustavni pritožbi je kazenski senat odločil na seji dne 28. novembra 2002 in s sklepom št. Up-344/98 ustavno pritožbo zavrgel.
2. Zoper pobudnika teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku 217. člena kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Ker mu je bil na podlagi določb 70. člena ZKP v kazenskem postopku postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, s tem izkazuje pravni interes za presojo izpodbijanih določb. Pobudnik meni, da zakonodajalec z določbami ZKP, ki se nanašajo na postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, ni poskrbel za natančnejše pogoje oziroma mehanizme, ki bi opredeljevali način za postavitev zagovornika. Tretji odstavek 12. člena ZKP naj bi bil nejasen, dopuščal naj bi arbitrarno razlago. Zato je po mnenju pobudnika v nasprotju z 2. in s 14. členom ustave. Postavitev zagovornika po uradni dolžnosti naj bi bila prepuščena odločitvam posameznih vodij sodišč, ki pri tem upoštevajo sodni red in dogovor z Odvetniško zbornico Slovenije. Vodje sodišč naj bi dodeljevali zagovornike obtožencem z liste prijavljenih odvetnikov za posamezno območje po načelu vrstnega reda. Takšen način določitve naj bi bil v večini primerov v škodo obtoženega. Številni odvetniki naj namreč na področju kazenskega prava ne bi imeli dovolj izkušenj. Pobudnik še navaja, da si obdolženec, ki ima gmotne možnosti za najem odvetnika, tega lahko izbere po lastni presoji. Obdolženec, ki dobi zagovornika po uradni dolžnosti, takšne možnosti nima, niti nima vpliva na tovrstne odločitve sodišča. Zato naj bi bilo takšno razlikovanje v možnostih za primerno obrambo glede na gmotni položaj državljana v nasprotju s 14. členom ustave. Pobudnik meni, da bi ga sodišče moralo pozvati, naj predlaga enega ali več zagovornikov po uradni dolžnosti. Če zahtevani zagovorniki iz opravičenih razlogov ne bi mogli prevzeti obrambe, naj bi sodišče postavilo zagovornika po svoji presoji ob upoštevanju rešitve, ki bi za obdolženca pomenila kar največjo možnost za pripravo kvalitetne obrambe. Pobudnik meni, da je 70. člen ZKP v nasprotju z načeli pravne države (2. člen ustave) ter s 14. in z 29. členom ustave, ker ne vsebuje možnosti, da bi imel obdolženec pravico do izbire zagovornika po uradni dolžnosti. Ker naj bi predsednik sodišča imel diskrecijsko pravico odločanja o primerni obrambi obdolženca, naj bi bil v neskladju z 2. členom ustave tudi četrti odstavek 72. člena ZKP. Prav tako meni, da je sodni red v nasprotju s četrtim odstavkom 12. člena ZKP, z načeli pravne države (2. člen ustave) ter s 14. in z 29. členom ustave, kolikor v delu, ki se nanaša na način določanja zagovornika po uradni dolžnosti, ne vsebuje možnosti, da bi imel obdolženec prosto izbiro zagovornika po uradni dolžnosti. Predlaga tudi zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb sodnega reda.
3. Državni zbor (v nadaljevanju: DZ) v svojem odgovoru navaja, da so določbe 70. člena ZKP, vključno s četrtim odstavkom tega člena, ki ureja obveznost postavitve zagovornika po uradni dolžnosti, skladne z ustavo, in da pobuda ni utemeljena. Pri tem DZ poudarja, da je vsak odvetnik usposobljen za kakovostno obrambo obdolžencev v kazenskih postopkih na podlagi dokončane univerzitetne izobrazbe, opravljenega pripravništva ter državnega izpita. Izhajajoč iz načel zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZOdv) in odvetniške etike je odvetnik dolžan skrbno in kakovostno opravljati svojo nalogo. DZ zato meni, da očitki pobudnika o manj kakovostnem oziroma o manj vrednem zagovoru postavljenih zagovornikov niso upravičeni, prav tako tudi ne očitek o posegu zakonske ureditve v načelo enakopravnosti in v jamstva obdolženca v kazenskem postopku. Pri tem DZ poudarja, da lahko predsednik sodišča na zahtevo obdolženca ali z njegovo privolitvijo razreši postavljenega zagovornika, ki svoje dolžnosti ne opravlja v redu. Prav tako sme iz opravičenih razlogov zahtevati razrešitev tudi postavljeni zagovornik. DZ odgovarja tudi na razširjeni del pobude, ki se nanaša na tretji odstavek 12. člena ZKP. V zvezi s tem navaja, da je izpodbijana določba ena od oblik zakonske določitve ustavno zagotovljenega pravnega jamstva v kazenskem postopku, da se vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, brani sam ali z zagovornikom. DZ meni, da je izpodbijana določba jasna, saj iz nje izhaja tako vsebina pravice kot tudi pristojnost za določitev zagovornika. Pri tem še poudarja, da je nearbitrarnost pri odločanju o postavitvi zagovornika zagotovljena z zahtevo, da je lahko za zagovornika postavljen le odvetnik, torej oseba, ki pridobi pravico, da zagovarja stranke pred sodišči na podlagi izpolnjevanja pogojev, ki jih določa ZOdv, in ki zagotavljajo, da je vsak odvetnik kvalificiran za izvajanje ustavne pravice obdolženca, da se brani z zagovornikom. Po mnenju DZ je pobuda neutemeljena in predlaga, naj jo ustavno sodišče zavrne.
4. Vsebinsko enako stališče izhaja tudi iz mnenja vlade in pojasnil ministrstva za pravosodje. Pri tem vlada še dodaja, da ima tudi obdolženec po četrtem odstavku 72. člena ZKP možnost, da vpliva na kvaliteto dela odvetnika. V zvezi s tem vlada navede, da sme predsednik sodišča na zahtevo obdolženca ali z njegovo privolitvijo razrešiti postavljenega zagovornika, ki svoje dolžnosti ne opravlja v redu. Namesto razrešenega zagovornika mu postavi drugega. O tem se obvesti odvetniška zbornica. Glede razširjene pobude na tretji odstavek 12. člena ZKP Vlada navaja, da izpodbijana določba omogoča v primerih, ko si obdolženec glede na svoje gmotne razmere ne more zagotoviti zagovornika sam, da mu ga na njegovo zahtevo in na stroške države zagotovi država ob pogojih, ki jih določa ZKP. Konkretiziranje te pravice v imenu države izvede predsednik sodišča. Vlada meni, da takšen postopek postavitve zagovornika po uradni dolžnosti z liste odvetnikov z ničimer ne posega v jamstvo, da se obdolžencu zagotovi primeren čas in možnosti za pripravo obrambe. Zato je po mnenju vlade pobuda neutemeljena.
5. Ustavno sodišče je pridobilo tudi mnenje Upravnega odbora odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: mnenje). Iz njega izhaja, da so zagovorniki lahko samo odvetniki. To pomeni, da morajo izpolnjevati strokovne zahteve, kar zagotavlja strokovnost obrambe. Spisek odvetnikov, ki so pripravljeni delati kot zagovorniki po uradni dolžnosti, dostavi sodišču območni zbor odvetnikov. Pri sestavi liste odvetnikov po uradni dolžnosti se upoštevajo želje in interesi odvetnikov, in sicer tako, da odvetniki, ki se s kazenskim pravom sploh ne ukvarjajo, niso na teh seznamih. Na tak način se zagotavlja strokovna raven odvetnikov, ki opravljajo delo zagovornika po uradni dolžnosti. Ker je obdolženec pri izbiri konkretnega zagovornika po uradni dolžnosti omejen, ZKP predvideva nadzor in kontrolo nad strokovnostjo njegovega dela. Če obdolženec oceni, da zagovornik po uradni dolžnosti ne opravlja svoje dolžnosti dovolj strokovno, lahko v skladu s četrtim odstavkom 72. člena ZKP od predsednika sodišča zahteva razrešitev zagovornika in postavitev drugega. Kot izhaja iz mnenja, bi predlog pobudnika, da bi obdolženec moral imeti pravico sam izbrati zagovornika po uradni dolžnosti, povzročal nepotrebno podaljševanje kazenskih postopkov. Tak način bi namreč pomenil velik poseg v organizacijo dela in obremenitve odvetnikov ter bi ponovno pripeljal v situacijo, ko bi moral predsednik sodišča zagovornike po uradni dolžnosti izbirati po objektivnih kriterijih in ne upoštevaje želje obdolžencev. Iz mnenja izhaja, da je pobuda neutemeljena.
6. Okrožno sodišče v Ljubljani je ustavnemu sodišču posredovalo pojasnilo o postavljanju zagovornikov po uradni dolžnosti. Iz pojasnila izhaja, da v konkretnih kazenskih zadevah sodišče po vloženi obtožbi zagovornike postavlja ob upoštevanju abecednega vrstnega reda odvetnikov iz posredovanega seznama. S tem je dosežena enakomerna obremenitev odvetnikov. Iz pojasnila izhaja, da obdolženci le redko izrazijo željo, da jim sodišče določi drugega, poimensko navedenega, odvetnika namesto zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. V takšni situaciji sodišče prvotno postavljenega zagovornika razreši zgolj takrat, ko so za to izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 72. člena ZKP. Sodišče obdolženčeve želje, ki ne temelji na razrešitvenih razlogih, ne upošteva, pač pa ga v vsakem primeru pouči, da si namesto postavljenega zagovornika lahko na podlagi pooblastilnega razmerja vzame drugega.
7. Pobudnik je odgovoril na odgovor DZ, mnenje Vlade, pojasnila Ministrstva za pravosodje, mnenje upravnega odbora odvetniške zbornice in pojasnilo Okrožnega sodišča v Ljubljani. V odgovoru je pobudo dvakrat razširil in navedel, da pri njej vztraja.
B) – I
8. Ustavno sodišče je pobudo v delu, ki se nanaša na izpodbijane določbe ZKP, sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
9. Pobudnik izpodbija tretji odstavek 12. člena, 70. člen in četrti odstavek 72. člena ZKP.1
10. Postavitev zagovornika po uradni dolžnosti iz 70. člena ZKP izpeljuje temeljno določbo drugega odstavka 12. člena ZKP, po kateri obdolžencu v primeru, če si ta ne vzame zagovornika sam, postavi zagovornika sodišče, kadar je to določeno z zakonom, da se zagotovi njegova obramba. Poleg tega ZKP omogoča postavitev zagovornika po uradni dolžnosti tudi v primeru, ko si ga obdolženec glede na svoje gmotne razmere ne more zagotoviti sam (tretji odstavek 12. člena ZKP). To določbo izpeljuje 71. člen ZKP. Po tej določbi o zahtevi za postavitev zagovornika iz tretjega odstavka 12. člena ZKP odloča preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata, zagovornika pa izmed odvetnikov postavi predsednik sodišča.
11. Tretjemu odstavku 12. člena ZKP pobudnik očita, da ni jasen in da omogoča arbitrarno razlago. Očitek pobudnika ni utemeljen. Iz te določbe jasno in nedvoumno izhaja, da obdolženec lahko zahteva, da se mu postavi (zagotovi) zagovornik na stroške države. Iz jezikovne in logične razlage te določbe ne izhaja dolžnost sodišča, da obdolžencu postavi zagovornika, ki si ga ta izbere sam. Ti razlagi potrjuje 71. člen ZKP. Ta določa (1) postopek za odločanje o obstoju pogojev za postavitev zagovornika na stroške države in (2) da zagovornika postavi predsednik sodišča izmed odvetnikov. Na ta način je zadoščeno zahtevam po strokovni usposobljenosti osebe, ki v kazenskem postopku zagovarja obdolženca. Za zagovornika je namreč lahko postavljen le odvetnik, torej oseba, ki je pridobila pravico, da zagovarja stranke pred sodišči na podlagi izpolnjevanja pogojev, ki jih določa ZOdv in ki zagotavljajo, da je vsak odvetnik kvalificiran za ustrezno izvajanje ustavne pravice obdolženca, da se brani z zagovornikom. Glede na navedeno izpodbijani določbi tretjega odstavka 12. člena ZKP ni mogoče očitati, da bi bila v neskladju z 2. členom ustave.
12. Določbe tretjega odstavka 12. člena in 70. člena ZKP naj bi bile v neskladju z 29. členom ustave iz razloga, ker obdolžencu ne dajejo možnosti, da si v primeru, ko mu sodišče postavi zagovornika po uradni dolžnosti iz razlogov po prvem, drugem ali tretjem odstavku 70. člena ZKP, tega izbere sam, oziroma da predlaga, katerega zagovornika naj mu postavi sodišče. Ker naj bi ZKP glede možnosti pri izbiri zagovornika razlikoval glede na gmotni položaj, naj bi bil v neskladju tudi s 14. členom ustave. Očitka nista utemeljena.
13. 29. člen ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku) med drugim določa, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da se brani sam ali z zagovornikom. Tretji odstavek 19. člena ustave med drugim določa, da ima vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. Čeprav v določbi druge alinee 29. člena ustave ni navedena pravica obdolženca, da si sam izbere zagovornika, pa tega ni mogoče razumeti tako, kot da ustava te pravice obdolžencu v kazenskem postopku ne zagotavlja. Ob pravilni razlagi je treba svobodno izbiro zagovornika, ki je izrecno zagotovljena v 19. členu ustave, razumeti kot element splošne pravice do obrambe iz 29. člena ustave. V prid takšni razlagi govorita tudi določbi 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP) in 14. člena mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list RS, št. 7/93, MP, št. 2/93 – v nadaljevanju MPDPP), ki pravico do zagovornika po lastni izbiri uvrščata med minimalna jamstva obdolženca v kazenskem postopku.
14. Določba 29. člena ustave našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku, z namenom zagotoviti poštenost sojenja pred neodvisnim sodiščem. Zato je treba to določbo razlagati v povezavi z 22. in s 23. členom ustave, s katerima je opredeljena pravica do poštenega sojenja. Po 22. členu ustave je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic, 23. člen ustave pa vsakomur zagotavlja pravico, da o obtožbah proti njemu odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravna jamstva, ki so primeroma našteta v 29. členu ustave, niso samostojna kategorija, temveč predstavljajo predvsem merilo poštenega kazenskega postopka. Zato jih je treba razlagati v luči funkcije, ki jo imajo v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardom poštenega sojenja, pa je odvisna od presoje postopka kot celote. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja. Za pošteno sojenje pa je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov zadeve ter da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Iz namena pravice do obrambe tudi izhaja, da se z njo zagotovi dejanska enakost strank v kazenskem postopku, s tem da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom, ta pa bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam. Pričakovati je mogoče, da bo zagovornik, ki si ga obdolženec izbere sam, lahko bolje opravljal svojo funkcijo kot postavljeni zagovornik (tako ustavno sodišče že v sklepu št. U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998, Odl. US VII, 208).
15. Iz navedenih določb ustave in mednarodnih pogodb izhaja, da je obdolžencu po Ustavi zagotovljena pravica, da si v primeru, če se odloči, da se bo branil z zagovornikom, tega izbere sam. Niti Ustava, niti EKČP (točka c) tretjega odstavka 6. člena2 in MPDPP (točka d) tretjega odstavka 14. člena3 obdolžencu ne dajejo pravice zahtevati, da ima pravico do izbire zagovornika tudi v primerih, ko mu je ta postavljen po uradni dolžnosti. Točka d) tretjega odstavka 14. člena MPDPP jasno ločuje med pravico do obrambe z zagovornikom in pravico do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti. Le v prvem primeru je obdolžencu zagotovljena pravica, da si zagovornika izbere sam.4 Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), kot izhaja iz relevantne prakse, razlaga točko c) tretjega odstavka 6. člena EKČP tako, da je pravica do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti in to, da ga dobi brezplačno, samostojna pravica. Niti iz besedila navedenih določb EKČP niti iz prakse ESČP ne izhaja, da bi morala biti obdolžencu pravica do določenega zagovornika zagotovljena v primeru, ko mu je postavljen zagovornik po uradni dolžnosti.5 Glede na navedeno tretji odstavek 12. člena ZKP in 70. člen ZKP nista v neskladju z navedenimi ustavnimi zahtevami.
16. ZKP daje možnost izbire v primeru, ko si obdolženec na podlagi pooblastilnega razmerja zagovornika izbere sam. Primer, ko je obramba z zagovornikom nujna oziroma obvezna, ker je le na ta način mogoče vzpostaviti dejansko enakost strank v postopku, se z vidika vprašanja, kdo izbere zagovornika, obravnava drugače. Rešitev, ki je določena v ZKP in po kateri zagovornika postavi predsednik sodišča, ne da bi prej pridobil mnenje obdolženca, ni v neskladju z ustavo. ZKP namreč izrecno omejuje izbiro predsednika sodišča na odvetnike. Domneva, da so odvetniki usposobljeni v konkretnem primeru opravljati funkcijo učinkovite obrambe v kazenskem postopku, ni neizpodbojna. ZKP daje obdolžencu možnost, da zahteva razrešitev zagovornika, če ta ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Ta postopek, v katerem lahko obdolženec to domnevo izpodbije, izpeljuje 72. člen ZKP. V primeru, ko obdolženec po četrtem odstavku 72. člena ZKP poda zahtevo za razrešitev postavljenega zagovornika, predsednik sodišča te določbe ne sme uporabiti zgolj ob jezikovni razlagi, da zagovornik ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Uporabiti jo sme tudi v primeru, ko je zaupnost med obdolžencem in postavljenim zagovornikom omajana do takšne mere, da to ne ustreza več kriterijem, ki jih mora v luči poštenega postopka zagotavljati pravica do obrambe. Iz navedenih razlogov izpodbijani določbi tretjega odstavka 12. člena ZKP in 70. člen ZKP nista v neskladju z 29. členom ustave.
17. Pobudnik navaja, da si obdolženec, ki ima gmotne zmožnosti najema odvetnika, tega lahko izbira po lastni presoji. Obdolženec, ki dobi zagovornika po uradni dolžnosti, takšne možnosti nima, niti nima vpliva na odločitve sodišča o tej zadevi. Po mnenju pobudnika je zato takšno razlikovanje v možnostih za primerno obrambo glede na gmotni položaj državljana v nasprotju z 2. in s 14. členom ustave.
18. Ko pobudnik zatrjuje kršitev 2. člena ustave, ne navaja nič takega, na kar ni bilo odgovorjeno že pri presoji zatrjevanih kršitev 29. člena ustave. Zato se ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v presojo, ali je podano tudi neskladje z 2. členom ustave.
19. Prvi odstavek 14. člena ustave določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Drugi odstavek istega člena določa enakost vseh pred zakonom. Gmotno stanje je osebna okoliščina, na podlagi katere ni dopustno diskriminiranje v človekovih pravicah. Vendar pobudnikov očitek, da ZKP pri izbiri zagovornika razlikuje glede na gmotno stanje (gmotni položaj), ni utemeljen. Kot je bilo že navedeno, ZKP razlikuje med dvema pravicama, ki jih ima pobudnik v zvezi s svojo obrambo: med pravico, da si izbere zagovornika sam, in pravico do zagovornika po uradni dolžnosti. V okviru vsake od pravic pa ZKP ne razlikuje med posameznimi skupinami obdolžencev. Zato tretji odstavek 12. člena in 70. člen ZKP nista v neskladju s 14. členom ustave.
20. Prav tako četrtemu odstavku 72. člena ZKP ni mogoče očitati, da bi bil v neskladju z 2. členom ustave. Zgolj to, da v imenu države to funkcijo opravlja predsednik sodišča, pa še ne predstavlja zatrjevanega neskladja.
B) –II
21. V delu, v katerem se nanaša na Sodni red, pobuda ni utemeljena. Ker glede na navedeno ZKP ni v neskladju z ustavo, Sodni red, ki ne vsebuje določb o postavljanju zagovornika po uradni dolžnosti, že iz tega razloga ne more biti v neskladju z ustavo. Zato je ustavno sodišče pobudo v tem delu kot očitno neutemeljeno zavrnilo.
C)
22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-I-204/99-22
Ljubljana, dne 12. decembra 2002.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić l. r.
(1) – Tretji odstavek 12. člena ZKP: “ Če si obdolženec, glede na svoje gmotne razmere, ne more zagotoviti zagovornika sam, mu ga mora na njegovo zahtevo in stroške države zagotoviti država ob pogojih, ki jih določa ta zakon.”
– 70. člen ZKP:
“(1) Če je obdolženec nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani, ali če teče zoper njega kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katero je v zakonu predpisana kazen tridesetih let zapora, ali če je po 157. členu tega zakona priveden k preiskovalnemu sodniku, mora imeti zagovornika že pri prvem zaslišanju.
(2) Obdolženec mora imeti zagovornika pri postopku po 204.a členu tega zakona in ves čas dokler traja zoper njega odrejeni pripor.
(3) Obdolženec mora imeti zagovornika ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen.
(4) Če si obdolženec v primerih obvezne obrambe iz prejšnjih odstavkov ne vzame zagovornika sam, mu ga predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti za nadaljnji potek kazenskega postopka do pravnomočnosti sodbe; če pa mu je bila izrečena kazen zapora tridesetih let ali če je nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani – tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Če se obdolžencu po uradni dolžnosti postavi zagovornik po vložitvi obtožnice, se mu to sporoči takrat, ko se mu vroči obtožnica. Če ostane obdolženec v primeru obvezne obrambe v postopku brez zagovornika, sam pa si ne vzame drugega zagovornika, mu ga predsednik sodišča, pred katerim teče postopek, postavi po uradni dolžnosti.
(5) Za zagovornika se lahko postavi samo odvetnik.”
– Četrti odstavek 72. člena ZKP:” Predsednik sodišča sme na zahtevo obdolženca ali z njegovo privolitvijo razrešiti postavljenega zagovornika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Namesto razrešenega zagovornika mu postavi drugega. O razrešitvi se obvesti odvetniška zbornica.”
(2) Po določbi točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena pravica, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti (“interests of justice”).
3 Točka d) tretjega odstavka 14. člena MPDPP določa: “…se zagovarjati sam ali imeti zagovornika, ki si ga je izbral; če nima zagovornika, pa biti obveščen o tej svoji pravici in dobiti vselej, kadar to terja pravica, zagovornika po uradni dolžnosti, in to brezplačno, če ga ne more plačati…”
4 Tako tudi Manfred Nowak v delu U. N. Covenant on Civil and Political Rights, CCPR Commentary, 1993, str. 259 in nasl. Iz vsebine točke d) 14. člena MPDPPin navedenega Komentarja ne izhaja, da bi bila država dolžna zagotoviti zagovornika po izbiri obdolženca in ga plačati, oziroma ne izhaja, da bi imel obdolženec v primeru postavitve zagovornika po uradni dolžnosti pravico do izjave glede točno določenega zagovornika.
5 Iz relevantne prakse ESČP izhaja, da ESČP v vsakem posamičnem primeru presoja, ali je v skladu z jamstvi poštenega sojenja po 6. členu EKČP med postavljenim zagovornikom in obdolžencem podano zaupno razmerje. Pri tem uporablja test interesa pravičnosti, ki je eden izmed uveljavljenih kriterijev presoje obstoja (ne)kršitve pravice do obrambe po EKČP. Glej npr. primera Corissant v. Germany, sodba z dne 25. septembra 1992, Series A, No. 237-B in Granger v. Združeno Kraljestvo, sodba z dne 28. marca 1990, Series A, No. 174.