Uradni list

Številka 85
Uradni list RS, št. 85/2001 z dne 29. 10. 2001
Uradni list

Uradni list RS, št. 85/2001 z dne 29. 10. 2001

Kazalo

4395. Sklep, da se pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 84., 149., 151., 153., 168. in 189. člena zakona o avtorski in sorodnih pravicah, ustavnosti in zakonitosti pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti ter ustavnosti in zakonitosti pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del zavrnejo, stran 8606.

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Kulturno prireditvenega centra Narodni dom, Maribor, ki ga zastopa Nikolaj Grgurevič, odvetnik v Mariboru, Franca Hudina iz Dobrovc, ki ga zastopa Leopold Godič, odvetnik v Mariboru, ter Gostilne Ignac Rajh, s. p., Bakovci, in drugih, ki jih zastopa Obrtna zbornica Slovenije, na seji dne 28. junija 2001
s k l e n i l o:
Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 84., 148., 149., 151., 153., 168. in 189. člena zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95 in 9/01), ustavnosti in zakonitosti pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti (Uradni list RS, št. 65/93) ter ustavnosti in zakonitosti pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 29/98) se zavrnejo.
O b r a z l o ž i t e v
A)
Izpodbijanje določb zakona
1. Kulturno prireditveni center Narodni dom Maribor (v nadaljevanju: prvi pobudnik), ki glede na naravo svoje dejavnosti med drugim javno priobčuje neodrska glasbena dela (prva alinea prvega stavka 147. člena zakona o avtorski in sorodnih pravicah – v nadaljevanju: ZASP), predlaga presojo ustavnosti in zakonitosti tistih določb ZASP, ki urejajo organizacije avtorjev za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic (kolektivne organizacije, 148. člen), pogoje za njihovo dejavnost (149. člen), dovoljenje zanjo (151. člen), sprejemanje splošnih tarif za uporabo avtorskih del (153. člen) in civilno kazen za kršitev avtorske pravice (168. člen), ter prehodno določbo (189. člen), ki začasno podaljšuje pooblastila organizacij avtorjev po prejšnjem zakonu o avtorski pravici (Uradni list SFRJ, št. 19/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZAP). Tem določbam na splošno očita, da so nenatančne, splošne, da ne dajejo konkretnih okvirov za oblikovanje splošnih tarif za uporabo avtorskih del, s tem pa puščajo kolektivnim organizacijam možnost, da delujejo kot paradržavni organi in samovoljno določajo tarife. Določbe 168. člena ZASP o civilni kazni so po mnenju pobudnika “nezakonite”, ker po njih civilna kazen presega tisto, ki jo dopušča zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR). Določbi 189. člena očita, da omogoča časovno neomejeno “izsiljevanje uporabnikov”. Predlaga razveljavitev vseh teh določb ZASP, ker da so v neskladju s 14. (enakost pred zakonom) in 74. členom ustave (svoboda podjetništva).
2. Samostojni podjetnik Franc Hudin (v nadaljevanju: drugi pobudnik), ki javno priobča glasbena dela kot diskotekar, izpodbija 153. člen in drugi odstavek 189. člena ZASP, ker da nista v skladu s 147. členom ustave, po katerem predpisuje davke in druge dajatve država z zakonom in ob zakonitih pogojih še lokalne skupnosti, ter s 153. členom ustave, po katerem morajo biti zakoni v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava, med katera sodi načelo o enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih. Zatrjuje tudi neskladnost obeh izpodbijanih členov z 81. členom ZASP. V dodatni vlogi meni, da je v primeru kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic položaj uporabnika bistveno drugačen, ker ima na drugi strani monopolno organizacijo in ne more izbirati med avtorji oziroma njihovimi organizacijami. Zato pa je potreben oblastni nadzor, da bi monopolni položaj ne bil zlorabljen. Posebej opozarja, da je 189. člen dal veljavo avtorski tarifi, “za katero sploh ni znano, na kateri krog avtorjev se nanaša, in ki je nihče ni potrdil ter se do uveljavitve ZASP v praksi nikoli ni uporabljala”, bila pa je v nekaterih delih celo višja od sedanje.
3. Samostojni podjetnik Ignac Rajh in skupina drugih, ki glasbo javno priobčajo s sekundarnim radiodifuznim oddajanjem v svojih lokalih (v nadaljevanju: tretji pobudnik), s posamičnimi pooblastili pooblaščajo za zastopanje Obrtno zbornico Slovenije. Poleg 153. člena tretji pobudnik izrecno izpodbija ustavnost 84. člena ZASP, kolikor po njihovem mnenju s svojo nekonsistentnostjo omogoča razlago, da lahko kolektivne organizacije same določijo splošne tarife; to pa da je v neskladju s 33. členom ustave, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine. Tudi oni očitajo izpodbijanim določbam neskladnost s 147. in 153. členom ustave. V dodatni vlogi nasprotuje sklicevanju na avtorsko pravico kot izključno pravico nasploh, zatrjujoč, da jo že ZASP s svojimi ureditvami zanika; še posebej pa, kadar gre za dela, ki so bila že objavljena in se ponujajo vsakemu uporabniku nosilca zvoka. Vztraja, da oblikovanje splošne tarife ne bi smelo biti prepuščeno zgolj organizaciji avtorjev, ker da je to v nesorazmerju s pravicami uporabnikov. Razlago, da ima avtor izključno pravico določiti pogoje za uporabo dela, če pa se z uporabnikom ne pogodi, je posledica neuporaba dela, ocenjuje pobudnik, očitno z zornega kota uporabe javno predvajanje glasbe v gostilniških lokalih, kot cinično in neživljenjsko. Meni, da ZASP zavezujoče določa sklepanje kolektivnih avtorskih pogodb med organizacijami avtorjev in združenji uporabnikov; kolikor 84. člen glede tega ni nesporno formuliran (“lahko ... določijo”), naj ustavno sodišče s svojo odločbo določi, da je (le) taka razlaga v skladu z ustavo. Razlaga ali ureditev, po kateri lahko organizacija avtorjev enostransko in ob oblastni zaščiti določa tarifo, je po mnenju pobudnika v neskladju z načeli demokratične (1. člen ustave) in pravne (2. člen) države, enakosti vseh pred zakonom (14. člen) in s svobodo podjetništva (74. člen Ustave).
4. Državni zbor meni, da so pobude za presojo omenjenih zakonskih določb očitno neutemeljene. Opozarja, da so te določbe v službi spoštovanja in varovanja avtorske pravice kot izključne pravice, k čemur zakonodajalca zavezujejo ustava (60. člen) in podpisane mednarodne konvencije, med drugim Bernska konvencija o varstvu književnih in umetniških del (Uradni list SFRJ, MP, št. 14/75 in nasl.; Uradni list RS, št. 24/92) ter Svetovna konvencija o avtorski pravici (Uradni list SFRJ, MP, št. 54/73; Uradni list RS, MP, št. 15/92). Izpodbijane določbe da varujejo avtorsko pravico v razmerah vsakodnevne razprostranjene uporabe avtorskih del, kolektivne organizacije so organizacije avtorjev in ne paradržavni organi. Načelo, da avtor sam določa pogoje za uporabo svojih del, ima v pristojnosti Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: urad) pomemben korektiv, trdi Državni zbor, podobno pa lahko deluje tudi sklepanje tarifnih sporazumov med organiziranimi avtorji in organiziranimi uporabniki (84. in 153. člen ZASP). Zakon ne predpisuje podrobnejših meril za določanje tarif, ker to zaradi raznorodnosti avtorskih del in njihovih rab ni mogoče, pač pa veljajo glede tega priporočila Mednarodne konference društev avtorjev in skladateljev (CISAC), katere članica je tudi Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije (v nadaljevanju: SAZAS). ZASP z izpodbijanimi določbami ureja učinkovit nadzor nad kolektivnimi organizacijami in nad splošnimi tarifami, meni Državni zbor, s členom 189 pa je zagotovljena kontinuiteta varstva avtorskih pravic in delovanja kolektivnih organizacij; med določbami ZASP o civilni kazni in določbami ZOR ni nasprotij.
5. Tudi vlada, pozvana, naj sporoči svoje mnenje, opozarja, da so status in pooblastila kolektivne organizacije, za katero sicer veljajo tudi določbe zakona o društvih (Uradni list RS, št. 60/95 – v nadaljevanju: ZDRu), dovolj natanko določeni v členih 146 do 163 ZASP, enačenje teh organizacij z upravnimi organi je neutemeljeno. V določitvi splošne tarife je treba videti uresničenje temeljne pravice (kolektivnega) avtorja, da se sam odloči, pod kakšnimi pogoji bo dovolil uporabo svojih del. ZASP daje temeljne kriterije za določanje avtorskega honorarja, zatrjuje vlada, in sicer v prvem odstavku 81. člena, natančnejših pa že zaradi različnosti narave avtorskih del in njihove rabe (samo kolektivno uveljavljanje pravic zajema trinajst področij) ni mogoče določiti. Delovanje kolektivne organizacije, meni vlada, je dovolj nadzorovano po vsakem članu (prvi odstavek 162. člena), po desetih rednih članih (drugi odstavek 162. člena), po uradu (drugi odstavek 163. člena, tretji odstavek 163. člena, prvi odstavek 152. člena), to pa velja tudi za tarifo, saj jo odobri urad (drugi odstavek 153. člena). Dokler ni bila ustanovljena kolektivna organizacija in potrjene nove splošne tarife, je bilo (s 189. členom) treba podaljšati veljavnost delovanja organizacij in veljavnost tarif po ZAP, sicer bi ZASP povzročil stanje, ko bi v nasprotju s 60. členom Ustave del avtorskih pravic ne bil varovan, še pojasnjuje vlada. O civilni kazni pa, da kot ukrep posebne vrste ni v nasprotju z določbami ZOR, v spornih primerih pa je sodiščem prepuščeno odločiti o primernosti njene višine.
Izpodbijanje pravilnika I
6. Prvi pobudnik izpodbija celotni pravilnik o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti (v nadaljevanju: pravilnik I), ki ju je sprejel SAZAS in je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 65/93. Organizaciji očita, da je ta akt napisala “sama sebi”, da pa ima zanj pooblastilo šele v ZASP, sprejetem dve leti kasneje: že zato je po njegovem mnenju v neskladju s 155. členom ustave in “absolutno neveljaven”. Predlaga razveljavitev pravilnika. Pri izpodbijanju vztraja ne glede na to, da je pravilnik I medtem (25. 4. 1998, z uveljavitvijo novega) nehal veljati. Svoj pravni interes za to utemeljuje z zahtevami, ki jih ima SAZAS do njega še iz časa in na podlagi pravilnika I. V naknadni vlogi izpodbija legitimnost SAZAS za čas pred uveljavitvijo ZASP, zatrjujoč, da kot društvo ni prilagodil svojega statuta spremembam zakona o društvih (Uradni list SRS, št. 37/74 in nasl. – v nadaljevanju: ZDru74) in novemu zakonu o društvih (Uradni list RS, št. 69/95 – v nadaljevanju: ZDru) a tudi ni bil nikoli registriran v skladu z ZAP. Teh očitkov pobudnik ne konkretizira in ne pojasni, razen s trditvijo, da bi moral biti SAZAS spričo območja, ki ga zajema njegovo delovanje, registriran pri pristojnem upravnem organu republike, ne pa Upravne enote Ljubljana, in s trditvijo, da bi moral SAZAS izpolnjevati kriterije po pravilniku o kriterijih za dodelitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu (Uradni list RS, št. 33/97); trditev je razumeti, kot da teh kriterijev ne izpolnjuje. Pobudnik doda prav tako neprecizirano trditev, da SAZAS (očitno s pravilnikom I) nepooblaščeno pridobiva sredstva od različnih skupin, ki da so uporabniki, v resnici pa so gledalci oziroma poslušalci, ki svoje upravičenje plačujejo že z RTV naročnino.
7. Drugi pobudnik izpodbija pravilnik I že zato, ker da ga je SAZAS sprejel na podlagi določb ZASP, ki so po njegovem mnenju v neskladju z ustavo. Dalje zato, ker vsebuje poleg tarife tudi pogoje, pod katerimi lahko uporabniki priobčujejo glasbena dela javnosti, za kar pa da SAZAS nima zakonskih pooblastil. Repertoar SAZAS, ki ga določa pravilnik I, po mnenju tega pobudnika ni usklajen z določbami 176. in 177. člena ZASP glede tujih avtorjev. Prvi odstavek 15. člena pravilnika I je v neskladju s 168. členom ZASP, tretji odstavek pa s 170. členom, trdi pobudnik. Neskladje z ustavo in zakonom očita tudi 9. členu pravilnika I, po katerem se avtorski honorar odmeri, to pa je po njegovem mnenju pristojnost, pridržana samo državnemu organu. Tarifa je napisana z avtoriteto splošnega akta, kar nasprotuje temeljnim načelom o enakopravnosti udeležencev obligacijskih razmerij, meni pobudnik. Predlaga, naj ustavno sodišče pravilnik I v celoti odpravi. V dodatni vlogi še opozori, da je pravilnik I izdala kolektivna organizacija, ki ni bila ustanovljena po ZASP, in da tudi ni bil odobren od nobenega državnega organa.
8. Vlada o tem delu pobude sporoči mnenje, da zanj pobudnik nima pravnega interesa, opozori, da pravilnik I ne velja več, predvsem pa očita pobudi splošnost in nejasnost; meni pa, da iz tega dela pobude in iz pobude v celoti razločno izhaja stališče pobudnikov, da bi najrajši sploh ne plačevali avtorskih honorarjev od del, ki so jih v svoji dejavnosti uporabili. Opozarja, da pri uporabi avtorske pravice ne gre primarno za obligacijsko razmerje, temveč za sistem uresničevanja izključne pravice.
9. SAZAS med drugim odgovori, da je kolektivna organizacija za zaščito glasbenih avtorskih pravic, ustanovljena na podlagi določb ZAP in v skladu s tedaj veljavnim ZDru74 dne 11. 2. 1993, in je v skladu z 91.a členom ZAP sprejela in objavila pravilnik. V odgovor na trditve prvega pobudnika predloži sodišču kopijo odločbe Ministrstva za notranje zadeve o vpisu SAZAS v register društev s sedežem v Ljubljani in delovanjem na območju Republike Slovenije z dne 6. 7. 1993, kopijo odločbe Upravne enote Ljubljana o vpisu SAZAS v register društev pri tej upravni službi, spremembi imena in temeljnega akta z dne 26. 1. 1999, kopijo soglasja urada k spremembi statuta SAZAS z dne 16. 11. 1998. Pojasni, da ni društvo z dejavnostjo v javnem interesu, temveč v interesu članov – avtorjev.
Izpodbijanje pravilnika II
10. Drugi pobudnik tudi za pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju: pravilnik II) meni, da SAZAS zanj nima pooblastila v ZASP; sklicevanje na 84. člen tega zakona da je napačno, repertoar SAZAS neusklajen s 176. in 177. členom ZASP, njegov 16. člen ureja zadeve, ki so določene s 186. členom zakona, 17. člen pa zadeve, ki so urejene s 170. členom zakona. Iz pravilnika II ni razvidno, da bi ga urad odobril. Tudi ta akt naj torej ustavno sodišče odpravi, predlaga pobudnik. V dodatni vlogi opozarja na monopolni položaj SAZAS, ki da terja širši nadzor države, da bi ob sprejemanju splošnih tarif ne bil zlorabljen.
11. Tretji pobudnik predvsem trdi, da je pravilnik II v neskladju s 84. členom ZASP, kakor njegove določbe razume on. Trdi tudi, da je SAZAS z uporabo naslova “pravilnik” zlorabil pooblastila iz ZASP in tako oblastno predpisal splošne pogoje za uporabo avtorskih del ter brez tarifnih sporazumov predpisal splošno tarifo, le za slednjo pa je urad dal predpisano soglasje; pravilnik II da je torej v tem delu v neskladju tudi s 154. členom ZASP. Izpodbijanemu aktu očita neskladje z načeli, da je Slovenija demokratična država (1. člen ustave) in da je pravna država (2. člen ustave), ter s 74. členom ustave, ki zagotavlja svobodo gospodarske pobude. Pobudnik smiselno predlaga odpravo pravilnika II.
12. Vlada na te očitke oporeka razlagi 84. člena v povezavi s 153. členom ZASP, kot jo sugerirajo pobudniki, in opozarja, da tudi primeri pobudnikov pokažejo, kako bi zgolj sporazumen način določanja tarif peljal v položaj, ko bi avtorska dela bila samovoljno uporabljena, avtorskih honorarjev pa ne bi bilo. Z izčrpno dokumentacijo izpričuje, kako je uzakonjeno obvezno soglasje k splošni tarifi lahko učinkovit instrument za izpodbijanje neutemeljenih teženj kolektivne organizacije in za uveljavljanje utemeljenih interesov uporabnikov in njihovih združenj in kako je bila ta priložnost v primeru soglasja k pravilniku II v polni meri izrabljena. Pripominja, da je odobritev in pristojnost zanjo omejena na splošno tarifo in se ne razteza na preostali del pravilnika II.
B)–I
Preizkus izpodbijanja določb zakona
13. Ker prvi pobudi smiselno v celoti zajemata tudi vsebino tretje, se ustavnemu sodišču ni bilo treba spustiti v vprašanje, ali tretjo skupino pobudnikov lahko zastopa njihova zbornica.
14. Člen 84 ZASP govori o (priporočljivi) možnosti, da se posamezna organizacija avtorjev določene kategorije avtorskih del s posameznim (večjim) uporabnikom ali združenjem uporabnikov pogodi o splošnih pogojih za uporabo del in o tarifi. Določbe so po svoji pravni naravi priporočilne in ne zavezujoče: tudi brez njih bi te in one stranke lahko med seboj sklepale pogodbe enake vsebine; a tudi če takih pogodb ni, to ne more prizadeti avtorske pravice posameznega avtorja ali avtorjev posamezne kategorije del, zlasti ne njihove pravice, da odločajo o tem, ali in pod kakšnimi pogoji dovoljujejo uporabo svojega avtorskega dela; z druge strani 48. člen ne opravičuje interesenta, da bi nedovoljeno in nedogovorjeno uporabljal avtorska dela, kadar kolektivnih pogodb ni. Formulacija določb 84. člena ne dopušča razlage v tem smislu, da bi bila kolektivna avtorska pogodba pogoj oziroma obvezna podlaga za splošno tarifo po 153. členu. Te formulacije tudi ni mogoče razlagati tako, da bi lahko na primer uporabniki ali njihova združenja določili splošne pogoje za uporabo avtorskih del, zavezujoče za avtorske organizacije, čeprav bi se te za take pogoje ne odločile. Zavezujočnost splošnih pogojev in tarifnih sporazumov je poleg tega omejena na subjekte sporazuma in na tiste, ki so jih za sporazum pooblastili.
15. Člen 148 ZASP restriktivno ureja možnost ustanovitve take organizacije avtorjev, posebej za uveljavljanje njihovih avtorskih pravic. Člen 149 pa določa pogoje, ki jih mora taka kolektivna organizacija izpolnjevati, da bi dobila dovoljenje, ki je zanjo konstitutivno, njegovo izdajo ureja 151. člen ZASP. V čem naj bi bile te določbe v neskladju z ustavo, pobudnik ne pove; njegovi splošni očitki o neskladju s 14. in 74. členom ustave se na 148., 149. in 151. člen ZASP ne raztezajo ali pa so v tem delu vsekakor neutemeljeni. To velja tudi za ustavnopravno sicer neprecizirane očitke o splošnosti in nenatančnosti. S kriteriji za splošne tarife se te določbe ne ukvarjajo.
16. Pobudniki v načelu ne izpodbijajo določb ZASP, ki ugotavljajo oziroma določajo, da je avtorska pravica absolutna, izključna in zoper vse delujoča pravica (14. in 15. člen ZASP), čeprav tretji pobudnik zatrjuje, da ZASP s svojimi določbami absolutnost te pravice zanika.
17. Nobeden od pobudnikov tudi v načelu ne oporeka kolektivnemu uveljavljanju avtorskih pravic, ki ga ZASP ureja v drugem oddelku 6. poglavja.
18. Ko izpodbijajo določbe 153. člena ZASP, nobeden od pobudnikov ne oporeka, da je za tako uporabo avtorskih del, kot je značilna zanj (javno izvajanje na prireditvah; predvajanje s fonogrami v diskoteki, sekundarno radiodifuzno oddajanje v gostinskih lokalih), uporabnik zavezan k plačilu avtorskega honorarja; tega tudi tretji pobudnik ne stori, ko sicer pripominja, da je za predvajanje radijskega glasbenega programa treba plačati že naročnino RTV.
19. Vsi trije pobudniki pa štejejo za neskladno z ustavo to, da po ZASP kolektivna organizacija sprejme splošne tarife tudi brez soglasja uporabnikov ali njihovih združenj (da je temu tako in da kolektivna organizacija iz 153. člena ZASP ni po 84. členu ZASP zavezana k sporazumevanju z uporabniki in odvisna od obstoja in vsebine sporazuma z njimi, je pojasnjeno že v 14. točki te obrazložitve). Zaradi take zakonske ureditve pripisujejo kolektivni organizaciji po ZASP položaj paradržavnega organa, splošnim tarifam pa lastnosti (lahko tudi) arbitrarno sprejemanega podzakonskega predpisa. Po njihovem bi bile torej tarife iz 153. člena ZASP v skladu z ustavo, če bi zakonodajalec zahteval o njih soglasnost uporabnikov.
20. Vsi trije uporabniki nesporno avtorska dela na načine, glede kakršnih zakon predpisuje kolektivno varstvo avtorskih pravic, uporabljajo. Ne povedo, kako naj zakonodajalec zagotavlja varstvo avtorskih pravic, kadar kolektivna organizacija ne doseže soglasja o splošnih tarifah z vsakim uporabnikom posebej ali z njihovimi združenji, avtorska dela pa so vendar bila uporabljana. Da do takega položaja lahko pride, posebno, če nesoglasnost služi uporabnikom kot razlog za odlaganje plačevanja avtorskih honorarjev, potrjujejo tudi primeri pobudnikov. ZASP pa ne bi bil v skladu s 60. členom ustave, ki zagotavlja varstvo avtorskih pravic, ko bi ne predpisal ureditve, ki táko morebitno blokado varovanja avtorskih pravic onemogoči oziroma preseže; ni mogoče šteti, da je varstvo avtorskih pravic zagotovljeno, če v takih primerih že sama nesoglasnost s splošnimi tarifami odvezuje uporabnika avtorskih del od plačevanja takega avtorskega honorarja, kakršnega kolektivna organizacija, pooblaščena od avtorjev ali zakonodajalca, zahteva, nazadnje pa morda tudi od plačevanja avtorskega honorarja sploh. Zakonodajalec je torej moral urediti med drugim določanje višine avtorskih honorarjev tudi glede malih avtorskih pravic, ki jih je zaradi narave in razprostranjenosti uporabe avtorskih pravic mogoče učinkovito zagotavljati le s sistemom kolektivnega varovanja tako, da je to določanje mogoče tudi brez soglasja uporabnikov.
21. Ni torej v neskladju z ustavnimi načeli demokratičnosti in pravne države, ko zakonodajalec zaveže kolektivne organizacije k sprejemanju in javnemu objavljanju splošnih tarif. To tudi ne nasprotuje ustavnemu načelu enakosti vseh pred zakonom: med avtorjem in uporabnikom ne more biti take enakosti, da bi “enakopravno” določala višino avtorskega honorarja, ker je to pravica avtorja. Svoboda podjetništva pa je na tem področju varovana s tem, da se sleherni potencialni uporabnik sam odloča, ali bo avtorsko delo oziroma sklop avtorskih del uporabljal ali ne.
22. Ni dvoma, da se v temeljno razmerje med avtorjem in uporabnikom v primeru z zakonom predpisanega kolektivnega varstva avtorskih pravic vnesejo elementi državnega poseganja v to področje. Res je tudi, da bolj ali manj monopolni položaj kolektivne organizacije, kot ga predvideva in ureja ZASP, prinaša nevarnosti zlorabljanja, kar je zakonodajalca tudi vodilo k uzakonjenju nekaterih varnostnih določb, med drugim drugega odstavka 153. člena. Skladnosti teh določb z ustavo pobudniki ne izpodbijajo, zato se ustavno sodišče v njihovo presojo ne spušča.
23. Členu 168 ZASP očita prvi pobudnik nezakonitost, ker da ni v skladu z določbami ZOR. Ustavno sodišče ni pristojno presojati medsebojne skladnosti zakonov, razen v primerih, ko bi bila posledica take neskladnosti kršitev načela pravne države. Za tak primer očitno ne gre: če bi bile določbe ZASP v neskladju z določbami ZOR, bi bilo za presojo, katere od teh določb so del pravnega reda, odločilno, da je ZASP v primerjavi z ZOR poseben zakon.
24. Vsebina 189. člena ni (dotedanja) pravna ureditev po ZAP in na podlagi njega, temveč odložitev nove ureditve dotlej, ko bodo v skladu z ZASP oblikovane kolektivne organizacije in sprejete nove splošne tarife. Očitki tretjega pobudnika, kolikor jih izrecno naslavlja na 189. člen, po vsebini pa izpodbijajo dotedanjo ureditev, so očitno neutemeljeni.
25. Prvi pobudnik očita določbama prvega in drugega odstavka 189. člena ZASP, da omogočata nerazumno podaljševanje dejavnosti organizacij za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic ter njihovih tarif, oboje po ZAP. Očitek je neutemeljen že zato, ker je za področje, ki je za pobudnika zanimivo, že 6. 3. 1998 urad izdal kolektivni organizaciji SAZAS dovoljenje v smislu 151. člena ZASP, k novim splošnim tarifam pa dal soglasje 20. 3. 1998.
26. Zaradi vsega obrazloženega je ustavno sodišče pobude za presojo ustavnosti določb ZASP zavrnilo.
B)–II
Preizkus izpodbijanja pravilnika I
27. Kot organizacija avtorjev za uveljavljanje pravic avtorjev je bila SAZAS, čeprav v manjši meri, tudi organizacija z javnimi pooblastili: po tretjem odstavku 91. člena ZAP je bila od zakonodajalca pooblaščena za uveljavljanje malih avtorskih pravic tudi brez pooblastila avtorjev, po 91.a členu je v primerih, ko pogodbe o izvajanju avtorskih del ni bilo ali v njej ni bila določena višina honorarja, lahko uveljavljala honorarje po višini, določeni z njenimi splošnimi akti; glede malih avtorskih pravic je lahko zastopala avtorje tudi brez njihovega posebnega pooblastila (93. člen); uporabniki avtorskih del so ji bili dolžni sporočati sporede izvajanih del in zanje njim plačevati avtorske honorarje. Zato je treba tudi pravilnik I šteti za splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, in lahko Ustavno sodišče (peta alinea prvega odstavka 21. člena zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) presoja njegovo ustavnost in zakonitost v celoti, saj uporabe tarife za varstvo avtorske pravice v primerih avtorjev, ki organizacije niso pooblastili, ni mogoče ločiti od njene siceršnje uporabe.
28. SAZAS je bila 1993 ustanovljena, organizirana in registrirana v skladu s tedanjim ZDru74, kar je izkazala z dokumentacijo. ZAP ni imel posebnih določb o ustanavljanju organizacije avtorjev, zato SAZAS tudi ni mogoče očitati, da njegova ustanovitev ni organizirana v skladu s tem zakonom. Izkazal je tudi, da je svojo organiziranost in registracijo uskladil z novim ZDru ter nato z ZASP, medtem ko prvi pobudnik ni pojasnil, v čem naj bi morebitna zamuda pri tem usklajevanju vplivala na ustavnost ali zakonitost izpodbijanega pravilnika I. Kolikor torej napeljuje na to, da bi izpodbijal ustavnost in zakonitost tega pravilnika z oporekanjem legitimnosti SAZAS, ki je ta akt sprejel, so njegove trditve očitno neutemeljene.
29. Ni v neskladju z ustavo, da je SAZAS v pravilniku I izdala tarifo za izvajanje in predstavljanje glasbenih del javnosti. S tem pravilnikom kot splošnim aktom za izvrševanje javnih pooblastil, izdanim na podlagi tretjega odstavka 91. člena ZAP, je SAZAS določila, pod kakšnimi finančnimi pogoji dovoljuje uporabo avtorskih del, za katera v tej organizaciji gre. V skladu z njegovo pravno naravo je SAZAS izpodbijani pravilnik I objavila v Uradnem listu in na objavo v njem vezala začetek veljavnosti tarife.
30. Očitek v zvezi s pravilnikom o društvih, ki delujejo v javnem interesu na področju kulture (Uradni list RS, št. 74/94), je brez teže že zaradi tega, ker govori o statusu, za katerega se samo kulturna društva lahko potegujejo, ne o statusu, ki bi ga kdo bil dolžan pridobiti (drugi odstavek 55. člena zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture, Uradni list RS, št. 75/94 – ZUJIPK)
31. Očitno zmotna je po vsem obrazloženem tudi trditev tretjega pobudnika, da je dobil SAZAS šele po ZASP pooblastilo za izdajo pravilnika I (pa še to pooblastilo da je v neskladju z ustavo), pooblastila za tisti del pravilnika, ki ni splošna tarifa, pa da sploh ni nikoli imel. Ker je bil, kot že zapisano, pravilnik I sprejet 1993 na podlagi določb ZAP, SAZAS zanj ni potreboval niti pooblastila niti potrditve. To je veljalo vse do uveljavitve pravilnika II.
32. Trditev, da bi bil repertoar, na katerega se pravilnik I (2. člen) nanaša, v neskladju z določbami 176. in 177. člena ZASP, ko gre za varstvo pravic tujih avtorjev, kar bi lahko veljalo od uveljavitve ZASP do konca veljave pravilnika I, ostane nepojasnjena, očitno pa ne drži. Pravnega interesa za izpodbijanje prvega in tretjega odstavka 15. člena pravilnika I drugi pobudnik na izrecno zahtevo ustavnega sodišča ni izkazal. Njegovo izpodbijanje določbe 9. člena pravilnika I, da se namreč avtorski honorar odmeri, po vsem obrazloženem le pokaže zmotnost pobudnikovega razumevanja avtorske pravice.
B)–III
Preizkus izpodbijanja pravilnika II
33. Tudi pravilnik II je splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil. Je namreč nepogrešljiv element zaokrožene dejavnosti kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic, to obliko pa ZASP ureja kot pomemben instrument uveljavljanja avtorskih pravic v zvezi z uporabo že objavljenih avtorskih del (146. in 147. člen). Znaten del avtorskih pravic, med njimi tudi tiste, zaradi katerih so zavezanci vsi trije pobudniki, je mogoče uveljaviti samo kolektivno (drugi odstavek 147. člena) in zakon zato ta del varstva zaupa pooblaščeni kolektivni organizaciji tudi brez pogodbe z avtorjem. Sprejem splošnih tarif (153. člen) je torej hkrati pravica in dolžnost kolektivne organizacije, zakon pa določa pomemben vpliv države pri tem sprejemanju.
34. Pri preizkusu tega dela pobude ne gre ponavljati vprašanj o ustavnosti členov 148, 149, 151 in 153, katerih ustavnost sicer pobudniki izpodbijajo, niti vnovič obrazlagati zmotnosti pravnih razlag in stališč, zaradi katerih pobudniki izpodbijajo predvsem omenjene zakonske določbe, zato pa nato tudi pravilnik II.
35. Izpodbijanje pravilnika II zaradi njegovega poimenovanja ni utemeljeno; zaradi takega poimenovanja akt ni niti v nasprotju z ZASP niti z ZDru niti s kakšnim drugim zakonom in tudi ne s kakšno ustavno določbo – in samo o tem lahko presoja ustavno sodišče.
36. Sklicevanje na 84. člen ZASP v uvodu pravilnika II je morda zmotno (kolikor nemara ne gre za upoštevanje splošnih pogojev in tarifnih sporazumov, ki jih je bil SAZAS sklenil s posameznimi večjimi uporabniki in združenji uporabnikov, ali za upoštevanje pogodb, ki jih je sklenil z drugimi sorodnimi kolektivnimi organizacijami v svetu), a to ob pravilnem sklicevanju na 153. člen ne bi postavljalo pod vprašaj zakonitosti akta v celoti.
37. Pogoji, ki so prva vsebina pravilnika II in ki jih, vsaj deloma, ne bi bilo mogoče zajeti v pojem splošnih tarif (zato tudi niso bili predmet soglasja urada), so operativno potreben in po vsebini korekten sklop določb bodi o ravnanju SAZAS bodi o dolžnostih uporabnikov, o ugodnostih za nekatere vrste uporabe, deloma pa o temeljih ugotavljanja višine in zaračunavanja honorarja za posamezne vrste uporab. Z njimi si SAZAS ne jemlje pristojnosti mimo tistih, ki jih ima že po določbah ZASP v skladu s svojim pravnim položajem in zaradi narave svoje dejavnosti. Pobudniki niso navedli nobenih posebnih razlogov za izpodbijanje ustavnosti ali zakonitosti tega dela akta.
38. Člen 16 pravilnika II je v prvem odstavku v skladu s 168. členom ZASP: z njim SAZAS vnaprej pove, da se bo možnosti, ki jo ureja ta zakon (civilna kazen), v polni meri posluževal. Drugi odstavek 16. člena pa ni niti v vsebinski zvezi niti v nasprotju z omenjeno zakonsko določbo.
39. Člen 170 ZASP velja za primere kršitve izključnih avtorskih pravic in za zavarovanje nedenarnih zahtevkov v takih primerih; vsebini tega člena in 17. člena pravilnika II se ne dotikata.
40. Očitek, da je repertoar SAZAS, kar zadeva pravice tujih avtorjev, neusklajen s 176. in 177. členom ZASP, če se nanaša tudi na pravilnik II, je pavšalen in v primerjavi 1. in 2. člena pravilnika II z omenjenima členoma zakona ne najde opore.
41. Pobudniki ne izpodbijajo posameznih določb splošnih tarif, temveč te tarife v celoti. Kolikor jim odrekajo zakonitost, utemeljujejo to svojo razlago vsebine 84. člena in povezave s 153. členom ZASP, o kateri je v tem sklepu že pojasnjeno (13. točka te obrazložitve), da je zmotna. Pravna razlaga tretjega pobudnika, da splošne tarife pravzaprav nimajo potrebnega soglasja po drugem odstavku 153. člena, ker so objavljene kot del pravilnika, temu pa kot celoti urad ni dal soglasja, očitno ni pravilna; prav tako ne sklicevanje na to, da v objavljenem pravilniku odobritev ni navedena: urad je s svojim dokumentom št. 800-9/96 z dne 20. 3. 1998 izrekel soglasje “s tarifo pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del SAZAS, sprejeto dne 19. marca 1998”.
42. Tudi v zvezi z izpodbijanjem pravilnika II je treba pritrditi opozorilom drugega pobudnika, da prinaša v bistvu monopolen položaj kolektivne organizacije nevarnosti zlorabe. S strani uporabnikov je najpomembnejša nevarnost ta, da si kolektivna organizacija ne prizadeva za sporazumevanje z njimi, oziroma se njihovim pobudam izogiba, in pa, da postavi previsoke splošne tarife. Zato je država, ki tak položaj kolektivne organizacije uzakoni, dolžna hkrati na enaki ravni poskrbeti za nadzor nad njihovim delom, kot pravilno opozarja drugi pobudnik. Tak nadzor je – s stališča interesov uporabnikov – v ZASP zagotovljen z uzakonitvijo dovoljenja kolektivne organizacije (prvi odstavek 148. člena), z obvezno neprofitno naravo njenega poslovanja (drugi odstavek 148. člena), z uzakonjenimi pogoji za dovoljenje (149. člen), z javnim razpisom za izdajo dovoljenj (151. člen), z institutom soglasja k splošnim tarifam, ki ga daje državni organ (drugi odstavek 153. člena) in tudi s samo dolžnostjo, da kolektivna organizacija sprejema splošne tarife in da jih objavi v Uradnem listu (prvi in drugi odstavek 153. člena), z dolžnostjo obveščanja in sklepanja pogodb (159. člen) in z nadzorom urada (163. člen ZASP).
43. Ustavno sodišče sicer ni pristojno presojati postopkov uresničevanja določb zakonov in drugih predpisov. Ker pa bi izkušnje s sprejemanjem soglasja k splošnim tarifam lahko v končni posledici nakazovale na neučinkovitost tega varovala in na nesorazmerje med uzakonjenim položajem kolektivne organizacije in javnim nadzorom nad njenim delom, je ustavno sodišče zahtevalo podatke o postopku v tem primeru. Pregled dokumentacije o tem dovoljuje oceno, da je bil v primeru pravilnika II instrument soglasja zelo tehtno in učinkovito uporabljen; med drugim so rezultati tega procesa v korist uporabnikov močno presegli tiste, ki jih je želela doseži Obrtna zbornica Slovenije kot združenje uporabnikov, ki je v postopku sodelovalo.
C)
44. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.
Št. U-I-149/98-36
Ljubljana, dne 28. junija 2001.
Predsednik
FrancTesten l. r.