Uradni list

Številka 20
Uradni list RS, št. 20/1998 z dne 13. 3. 1998
Uradni list

Uradni list RS, št. 20/1998 z dne 13. 3. 1998

Kazalo

815. Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), stran 1293.

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot)
Razglašam zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 26. februarja 1998.
Št. 001-22-34/98
Ljubljana, dne 6. marca 1998.
Predsednik
Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O VARSTVU POTROŠNIKOV (ZVPot)
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta zakon ureja pravice potrošnikov pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij in določa dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotavljajo.
Po tem zakonu je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve predvsem za osebno uporabo ali uporabo v svojem gospodinjstvu.
Po tem zakonu se šteje za podjetje pravna in fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost na trgu, ne glede na njeno pravnoorganizacijsko obliko in lastninsko pripadnost.
Obveznosti, ki jih ima po tem zakonu podjetje, se nanašajo tudi na zavode in druge organizacije oziroma druge fizične osebe, ki zagotavljajo potrošnikom blago in storitve.
Proizvajalec je po tem zakonu podjetje, ki izdeluje končne izdelke ali sestavne dele ali pridobiva osnovne surovine ali oseba, ki se s svojo firmo, blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja na izdelku predstavlja kot njegov proizvajalec. Za proizvajalca se šteje tudi uvoznik izdelka.
Pravice, ki potrošniku pripadajo po tem zakonu, ne posegajo v njegove pravice, ki jih ima po splošnih predpisih o obligacijskih razmerjih.
2. člen
S potrošniki je podjetje dolžno poslovati v slovenskem jeziku in pri tem v pisnih sporočilih uporabljati celotno ime svoje firme in sedež.
3. člen
Podjetja in druge organizacije, ki zagotavljajo potrošnikom javne storitve in dobrine, so dolžni zagotoviti redno in kakovostno opravljanje storitev ter skrbeti za ustrezen razvoj in dvig kakovosti storitev.
Podjetja in druge organizacije so potrošnikom dolžne zagotavljati proizvodnjo in prodajo varnih izdelkov. Minister, pristojen za gospodarstvo, s posebnim predpisom določi splošno varnost izdelkov.
II. ODGOVORNOST ZA IZDELEK
4. člen
V skladu s splošnimi pravili o odgovornosti za škodo in s pravilom o odgovornosti proizvajalca stvari z napako je dolžan proizvajalec izdelka, kadar napaka na izdelku povzroči smrt, telesno poškodbo ali okvaro zdravja človeka ali kadar zaradi napake na izdelku nastane škoda na drugi stvari, povrniti nastalo škodo.
Škodo na drugi stvari je proizvajalec dolžan povrniti, če presega vrednost 10.000 tolarjev, in to le tedaj, če je poškodovana stvar običajno namenjena za osebno uporabo in jo je oškodovanec uporabljal pretežno za osebno uporabo.
Če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za proizvajalca, razen če v razumnem roku oškodovanca obvesti o tem, kdo je proizvajalec oziroma uvoznik, ali katera oseba mu je izdelek dobavila.
5. člen
Izdelek v smislu tega poglavja je vsaka premična stvar, tudi če je del druge premične stvari ali je povezana z nepremično stvarjo, vključno z električno energijo.
6. člen
Izdelek ima napako, kadar njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje. Pri oceni, kakšno varnost je potrošnik upravičen pričakovati, je treba upoštevati zlasti:
1. predstavitev izdelka glede na njegovo namembnost,
2. predvidljivo uporabo izdelka na razumen način,
3. čas, ko je bil izdelek dan v promet.
Ne šteje se, da ima izdelek napako samo zato, ker je bil pozneje dan v promet boljši izdelek.
7. člen
Oškodovanec mora dokazati napako in škodo.
Proizvajalec je prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.
8. člen
Izdelek je dan v promet v trenutku, ko ga je proizvajalec ne glede na pravni naslov dal na razpolago ali v uporabo oziroma ga je odposlal.
9. člen
Proizvajalec je odgovoren za škodo, ki jo je povzročil izdelek z napako, deset let od dneva, ko je ta izdelek dal v promet.
Če je za izdelek določen rok uporabe, je proizvajalec odgovoren za škodo, ki jo povzroči izdelek z napako samo, če je nastala v tem roku.
10. člen
Proizvajalec ni odgovoren za škodo, če dokaže, da:
– izdelka ni dal v promet;
– iz okoliščin izhaja, da napake, ki je povzročila škodo, verjetno ni bilo v času, ko je izdelek dal v promet;
– je ravnal v skladu s prisilnimi predpisi, ki jim mora izdelek ustrezati;
– je izdelal le sestavni del izdelka oziroma pridobil osnovno surovino ali dodatno surovino ali aditiv in da je napaka nastala zaradi konstrukcije izdelka, v katerega je bil sestavni del vgrajen oziroma za katerega je bila uporabljena osnovna ali dodatna surovina oziroma aditiv, ali da je napaka nastala zaradi navodila proizvajalca tega izdelka;
– svetovna raven znanosti in tehničnega napredka v času, ko je dal izdelek v promet, ni bila takšna, da bi bilo možno napako na izdelku odkriti (npr. z znanimi metodami in analizami).
11. člen
Odgovornosti za škodo po tem poglavju s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti.
III. OGLAŠEVANJE BLAGA IN STORITEV
12. člen
Oglaševanje blaga in storitev ne sme biti v nasprotju z zakonom, ne sme biti nedostojno ali zavajajoče.
Oglaševalska sporočila morajo biti v slovenskem jeziku, razen, če z drugim predpisom ni drugače določeno.
Nedostojno oglaševanje blaga in storitev pomeni oglaševanje, ki vsebuje sestavine, ki so žaljive ali bi lahko bile žaljive za potrošnike, bralce, poslušalce in gledalce, ali sestavine, ki nasprotujejo morali in je kot nedostojno oziroma zavajujoče opredeljeno v kodeksu Slovenske oglaševalske zbornice.
Zavajajoče oglaševanje pomeni kakršnokoli oglaševanje, ki na kakršenkoli način, vključno s predstavitvijo izdelka ali storitve, zavaja ali lahko zavaja potrošnika. Zavajajoče oglaševanje je zlasti oglaševanje, ki izkorišča ali bi lahko izkoriščalo potrošnikovo neizkušenost in neznanje v dobičkonosne namene, ki vsebuje nejasnosti, čezmerna pretiravanja ali druge podobne sestavine, ki potrošnika zavajajo ali bi ga lahko zavajale.
13. člen
Na zahtevo državnega organa, organizacije potrošnikov, ali na lastno pobudo poda Slovenska oglaševalska zbornica mnenje o tem, ali je določeno oglaševanje nedostojno oziroma zavajajoče.
14. člen
Pravne in fizične, domače ali tuje osebe, ki opravljajo dejavnost oglaševanja na območju Republike Slovenije, se lahko združujejo v Slovensko oglaševalsko zbornico.
15. člen
Oglaševanje ne sme vsebovati sestavin, ki povzročajo ali bi lahko povzročile telesno, duševno ali drugačno škodo pri otrocih ali sestavin, ki izkoriščajo ali bi lahko izkoriščale njihovo zaupljivost ali pomanjkanje izkušenj.
IV. GARANCIJA ZA BREZHIBNO DELOVANJE STVARI
16. člen
Za tehnično zahtevnejše blago, stanovanje in poslovni prostor je proizvajalec ob sklenitvi pogodbe dolžan izročiti potrošniku garancijski list, tehnično navodilo in seznam pooblaščenih servisov.
Pooblaščen je tisti servis, ki ima veljavno pooblastilo proizvajalca, da lahko izvaja servisna dela na proizvodih in ima sklenjeno pogodbo za dobavo originalnih rezervnih delov.
Dokumenti iz prvega odstavka morajo biti v celoti v slovenskem jeziku in lahko razumljivi.
Proizvajalec je dolžan zagotoviti popravilo in vzdrževanje izdelka tako, da servis opravlja sam ali ima sklenjeno pogodbo o servisiranju z drugo osebo.
Tudi po prenehanju proizvodnje določenega blaga je proizvajalec dolžan potrošniku zagotavljati vzdrževanje, nadomestne dele in priklopne aparate.
Pravice iz garancije lahko potrošnik uveljavlja tudi proti prodajalcu.
17. člen
S predpisom, ki ga izda pristojni minister, se določi tehnično zahtevnejše blago iz 16. člena tega zakona, za katerega mora proizvajalec dati garancijo za kakovost oziroma za brezhibno delovanje izdelka, tehnično navodilo, zagotoviti servis za vzdrževanje in popravila ter oskrbovanje z nadomestnimi deli in priklopnimi aparati. V primeru sklicevanja na standarde, mora pristojni minister predpis pripraviti v sodelovanju z uradom, pristojnim za standardizacijo in meroslovje.
S predpisom iz prejšnjega odstavka se lahko določi tudi rabljeno tehnično blago, za katero mora prodajalec, registriran za opravljanje take dejavnosti, dati garancijo za brezhibno delovanje blaga, tehnično navodilo, in v primeru, da za tako blago v Republiki Sloveniji še ni pooblaščenega servisa, tudi zagotoviti servis za vzdrževanje in popravila ter oskrbovanje z nadomestnimi deli in priklopnimi aparati.
Z istim predpisom se za tako blago določijo tudi:
– najkrajši garancijski rok, ki ne sme biti krajši od enega leta;
– rok, v katerem mora proizvajalec ravnati po zahtevi potrošnika in brezplačno odpraviti okvare in pomanjkljivosti izdelka ali pa oporečni izdelek brezplačno nadomestiti z enakim novim in brezhibnim izdelkom,
– čas po preteku garancijskega roka, v katerem je proizvajalec dolžan zagotavljati vzdrževanje, nadomestne dele in priklopne aparate,
– čas po preteku proizvodnje, v katerem je proizvajalec dolžan zagotavljati vzdrževanja, nadomestne dele in priklopne aparate.
Z istim predpisom se za tako blago lahko določi tudi obvezna vsebina tehničnega navodila v skladu s predpisi na področju standardizacije.
18. člen
Garancijski list mora vsebovati zlasti naslednje podatke:
1. firmo in sedež proizvajalca,
2. podatke, ki identificirajo blago,
3. izjavo, da proizvajalec jamči za kakovost oziroma za brezhibno delovanje v garancijskem roku, ki začne teči z izročitvijo blaga potrošniku,
4. trajanje garancijskega roka,
5. firmo in sedež prodajalca ter datum izročitve blaga potrošniku.
Proizvajalec ima obveznosti po zakonu, tudi če za blago, določeno v predpisu iz prejšnjega člena, garancijski list ni bil izdan ali ni bil izročen potrošniku ali iz njegove vsebine ne izhajajo z zakonom predpisane obveznosti proizvajalca.
Proizvajalec ima obveznosti po zakonu tudi, če garancija ni obvezna, pa jo je javno obljubljal.
19. člen
Stroške za material, nadomestne dele, delo, prenos in prevoz izdelkov, ki nastanejo pri odpravljanju okvar oziroma pri nadomestitvi izdelka z novim na podlagi garancije, plača proizvajalec.
20. člen
Proizvajalec mora zagotoviti, da pooblaščeni servisi razpolagajo z vsemi potrebnimi nadomestnimi deli za odpravo okvar in pomanjkljivosti, da takoj sprejmejo blago v popravilo in da napake pravočasno odpravijo.
S predpisom, ki ga izda pristojni minister, se določi blago, za katerega mora proizvajalec za čas popravila v roku iz druge alinee tretjega odstavka 17. člena tega zakona na njegovo zahtevo izročiti v brezplačno uporabo podoben izdelek.
21. člen
Pravice iz tega poglavja pripadajo tudi osebam, ki se po tem zakonu ne štejejo za potrošnike.
V. POGODBENI POGOJI
22. člen
Pogodbeni pogoji zavezujejo potrošnika le, če je bil pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z njihovim celotnim besedilom.
Šteje se, da je bil potrošnik seznanjen s celotnim besedilom pogodbenih pogojev, če ga je nanje podjetje izrecno opozorilo in če so mu bili dostopni brez težav.
23. člen
Podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika.
Pogodbeni pogoji iz prejšnjega odstavka so nični.
24. člen
Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če:
– v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali
– povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali
– povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali
– nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.
Pogodbene pogoje je treba razlagati v povezavi z drugimi pogoji v isti pogodbi ali v drugi pogodbi med istima strankama in ob upoštevanju narave blaga oziroma storitev in vseh drugih okoliščin v zvezi s sklenitvijo pogodbe.
Če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena, se šteje za nepošten pogodbeni pogoj zlasti določba:
– po kateri lahko podjetje odstopi od pogodbe v vsakem primeru;
– s katero se potrošnik odpove pravici do uveljavljanja določenih ugovorov (npr. ugovor zaradi ničnosti, spodbojnosti, neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe);
– po kateri cena ni določena ali ni dovolj določena;
– ki izključuje odgovornost za škodo, ki jo je podjetje ali oseba, za katero je podjetje odgovorno, povzročila namenoma ali iz malomarnosti;
– s katero si podjetje zagotovi neprimerno dolg rok za izpolnitev potrošnikovega naročila;
– s katero se podjetju dovoljuje, da enostransko spremeni pogodbene pogoje, ki so bistveni za pogodbeno razmerje;
– po kateri si podjetje pridrži pravico odločati, ali je dobavljeno blago v skladu s pogoji iz pogodbe;
– s katero se določi pogodbena kazen v korist podjetja;
– s katero lahko podjetje prenese svoje pogodbene obveznosti na tretjo osebo, ki v pogodbi ni bila navedena po imenu;
– s katero se na potrošnika prenese dokazno breme, ki ga po veljavnem pravu nosi podjetje.
VI. PRODAJA BLAGA IN OPRAVLJANJE STORITEV
1. Splošno
25. člen
Podjetje mora prodajati blago potrošniku oziroma opravljati storitve zanj na način, ki ni v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.
Podjetje mora prodajati blago oziroma opravljati storitve vsem potrošnikom pod enakimi pogoji.
26. člen
Podjetje mora za blago oziroma storitve, ki jih ponuja, vidno označiti ceno.
Cena blaga oziroma storitve mora biti označena v tolarjih.
Podjetje mora upoštevati označene cene.
Minister, pristojen za trgovino, predpiše način označevanja cen blaga in storitev.
27. člen
Ne glede na splošna pravila o obligacijskih razmerjih se denarna obveznost potrošnika, ki se plačuje s posredovanjem banke ali druge organizacije za plačilni promet, šteje za plačano z dnem, ko je potrošnik dal nalog taki organizaciji.
2. Posebna pravila o lastnostih blaga
28. člen
Podjetje mora razprodajo objaviti na krajevno običajen način.
Blago, ki je na razprodaji, mora biti označeno s ceno pred znižanjem in z znižano ceno.
Če je odstotek znižanja objavljen v razponu, mora najvišji odstotek znižanja zajemati najmanj eno četrtino vrednosti vsega blaga, ki je na razprodaji.
29. člen
Blago, ki je na razprodaji zato, ker bo v kratkem pretekel rok uporabnosti, mora imeti poleg označbe iz drugega odstavka 28. člena tudi posebej označen datum, ko poteče rok uporabnosti.
30. člen
Podjetje, ki prodaja blago z napako, mora tako blago fizično ločiti od redne prodaje brezhibnega blaga in vidno opozoriti, da gre za prodajo blaga z napako, ter vsak kos takega blaga posebej označiti.
Podjetje, ki prodaja blago, ki mu bo v kratkem potekel rok uporabnosti, mora tako blago fizično ločiti od redne prodaje drugega blaga in vidno opozoriti, da gre za prodajo blaga, ki mu bo v kratkem potekel rok uporabnosti.
31. člen
Podjetje je dolžno storiti vse, kar je potrebno, da se ohranijo vse lastnosti blaga, ki je namenjeno prodaji, zlasti blaga z omejenim rokom uporabnosti.
Če je za blago predpisan rok uporabnosti, mora biti ta rok na blagu vidno in čitljivo označen.
Če blago zaradi svojih lastnosti ni primerno za običajno uporabo, ga podjetje ne sme dati v prodajo oziroma mora ustaviti njegovo prodajo ali na njem označiti, za katere namene je uporabno tudi s temi lastnostmi.
32. člen
Podjetje mora potrošnika seznaniti z lastnostmi ponujenega blaga, po katerem povprašuje.
Na izbranem kosu blaga mora podjetje potrošniku nazorno prikazati delovanje in ugotoviti njegovo brezhibnost. Če to ni mogoče, je podjetje dolžno potrošniku dati podrobna navodila in pojasnila o prodanem blagu.
Če podjetje ne more zagotoviti zahteve iz drugega odstavka, mora odstraniti blago iz prodaje.
33. člen
Blagu, pri katerem je za njegovo pravilno uporabo potreben določen postopek oziroma bi potrošnik z njegovo napačno uporabo lahko povzročil nevarnost zase ali za druge ali onesnažil okolje, mora podjetje priložiti navodilo za uporabo.
Navodilo za uporabo mora biti v celoti v slovenskem jeziku in lahko razumljivo.
34. člen
Podjetje mora pri prodaji blaga potrošniku zagotoviti deklaracijo, certifikate, garancijski list, tehnično navodilo, seznam pooblaščenih servisov oziroma druge spremne dokumente, če je s predpisom tako določeno.
35. člen
Podjetje je dolžno za prodano blago oziroma opravljeno storitev potrošniku izdati račun, razen če ni z drugim predpisom drugače določeno.
Potrošniku mora podjetje omogočiti, da preveri pravilnost zaračunanega zneska glede na kakovost in količino kupljenega blaga oziroma opravljene storitve.
36. člen
Prodajalec mora blago prodajati v primerni embalaži.
Na potrošnikovo zahtevo je podjetje dolžno blago posebej zaviti. Takšno zavijanje lahko podjetje potrošniku posebej zaračuna do višine dejanskih stroškov.
Embalaža mora biti zdravju neškodljiva, primerna obliki in teži blaga in ne sme zavajati potrošnika o velikosti in teži blaga.
Prodajalec mora na potrošnikovo zahtevo obdržati embalažo.
37. člen
Potrošnik ima v prodajalni, kjer je bilo blago kupljeno, ob morebitni napaki na blagu pravico zahtevati, da podjetje blago z napako zamenja z novim brezhibnim blagom ali vrne plačani znesek ali odpravi napako na blagu ali vrne del plačanega zneska v sorazmerju z napako.
Če je napaka očitna, mora potrošnik zahtevo iz prejšnjega odstavka sporočiti podjetju v osmih dneh po prevzemu blaga, pri drugih napakah pa v enem letu po prevzemu blaga.
38. člen
Potrošnik ima pravico, če je bila storitev opravljena nepravilno, od podjetja zahtevati, da storitev ponovno opravi ali vrne plačani znesek ali odpravi pomanjkljivosti pri opravljeni storitvi ali vrne del plačanega zneska v sorazmerju s pomanjkljivostjo pri opravljeni storitvi.
Potrošnik mora svojo zahtevo sporočiti podjetju pri očitni napaki v osmih dneh po opravljeni storitvi, pri drugih napakah pa v enem letu po opravljeni storitvi.
39. člen
Če v primerih iz 37. in 38. člena napaka ni sporna, mora podjetje takoj ugoditi potrošnikovi zahtevi.
Podjetje mora pisno odgovoriti potrošniku na zahtevo najpozneje v osmih dneh po njenem prejemu, če je napaka sporna.
40. člen
Če podjetje uniči ali izgubi proizvod, ki mu je bil dan v popravilo, vzdrževanje ali dodelavo, je dolžno potrošniku po njegovi izbiri izročiti v osmih dneh nov enak proizvod ali mu takoj plačati odškodnino v višini drobnoprodajne cene novega proizvoda.
Če podjetje poškoduje ali pokvari proizvod, ki mu je bil dan v popravilo, vzdrževanje ali dodelavo, je dolžno na lastne stroške v treh dneh odpraviti okvaro oziroma poškodbo, kadar se s tem ne zmanjšata vrednost in uporabnost proizvoda. V primeru, da tega ni mogoče zagotoviti, pripada potrošniku pravica iz prvega odstavka.
3. Predplačilo
41. člen
Če podjetje molče ali izrecno pogojuje nakup blaga ali opravljanje storitev z delnim ali celotnim predplačilom in dobavi blago ali opravi storitev po prejemu predplačila, je dolžno potrošniku ob dobavi blaga ali izvedbi storitve obračunati in plačati obresti po obrestni meri, po kakršni se obrestujejo hranilne vloge, vezane nad tri mesece.
4. Posebne vrste prodaje
42. člen
Če se podjetje in potrošnik dogovorita o dostavi blaga v potrošnikovo stanovanje ali na drug kraj, je podjetje dolžno, da potrošniku blago dostavi v brezhibnem stanju, v dogovorjeni količini in v dogovorjenem roku (dan in ura) in mu hkrati izroči vso pripadajočo dokumentacijo.
Za dostavo blaga v potrošnikovo stanovanje se ne šteje puščanje blaga pred vrati potrošnikovega stanovanja.
43. člen
Pri prodaji blaga po pošti ima potrošnik pravico, da v osmih dneh po prejemu blaga podjetju pisno sporoči, da odstopa od pogodbe.
Če je potrošnik blago že prejel in od pogodbe odstopi, mora blago nepoškodovano in v nespremenjeni količini odposlati podjetju v petnajstih dneh po sporočilu iz prejšnjega odstavka, razen če je blago uničeno, pokvarjeno, izgubljeno ali se je njegova količina zmanjšala, ne da bi bil za to kriv potrošnik.
Vrnitev prejetega blaga podjetju v osmih dneh po prejemu se šteje za sporočilo o odstopu od pogodbe.
44. člen
Če je potrošnik v primeru iz prejšnjega člena podjetju sporočil, da od pogodbe odstopa, mu mora podjetje takoj vrniti že plačano kupnino.
Če podjetje potrošniku ne vrne že plačanega zneska v petnajstih dneh po prejemu sporočila o odstopu od pogodbe, mora potrošniku poleg tega zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi plačati še eno desetino kupnine za vsakih dopolnjenih trideset dni zamude pri vračilu.
45. člen
Če podjetje z namenom skleniti prodajno pogodbo pošlje potrošniku blago, ki ga ta ni naročil, se takšna pošiljka blaga šteje za reklamno darilo.
46. člen
Pri prodaji blaga od vrat do vrat ima potrošnik pravico, da v osmih dneh po prejemu blaga podjetju pisno sporoči, da odstopa od pogodbe.
Če je potrošnik blago že prejel in od pogodbe odstopi, mora blago nepoškodovano in v nespremenjeni količini odposlati podjetju v petnajstih dneh po sporočilu iz prejšnjega odstavka, razen če je blago uničeno, pokvarjeno, izgubljeno ali se je njegova količina zmanjšala, ne da bi bil za to kriv potrošnik.
Vrnitev prejetega blaga podjetju v osmih dneh po prejemu se šteje za sporočilo o odstopu od pogodbe.
Za vračilo že plačane kupnine se uporabljajo določbe 44. člena tega zakona.
47. člen
Pogodba o prodaji blaga od vrat do vrat mora biti sklenjena v pisni obliki in mora vsebovati firmo podjetja in ime potrošnika, vrsto in ceno blaga ter pravice potrošnika po določbah tega zakona.
48. člen
Pri izpolnjevanju pogodb o dobavi energije in vode potrošnikom je treba potrošniku ceno obračunati po dejanski dobavi, izkazani na njegovem merilu.
Način merjenja dejanske dobave energije in vode določi s posebnim predpisom minister, pristojen za energetiko v soglasju z ministrom, pristojnim za meroslovje.
5. Prodaja na obroke
49. člen
S pogodbo o prodaji blaga na obroke se podjetje (prodajalec) zavezuje, da bo potrošniku izročilo določeno blago, še preden mu bo kupnina popolnoma izplačana, potrošnik pa se zavezuje, da ga bo odplačal v obrokih v določenih časovnih presledkih.
Pogodba o prodaji na obroke mora biti sestavljena v pisni obliki.
50. člen
V pogodbeni listini morajo biti poleg blaga in njegove cene pri prodaji za gotovino, ker bi bila pogodba sicer nična, navedeni: skupen znesek vseh obročnih odplačil, vštevši tudi tisto, kar je bilo plačano ob sklenitvi pogodbe, znesek posameznih obrokov, njihovo število ter njihovi roki. V nasprotnem primeru lahko potrošnik odstopi od pogodbe. Potrošnik lahko v vsakem primeru odstopi od pogodbe, če to pisno sporoči prodajalcu v osmih dneh po podpisu. Potrošnik se tej pravici ne more vnaprej odpovedati.
51. člen
Potrošnik lahko ob vsakem času naenkrat plača ostanek dolžne kupnine in to brez pogodbenih obresti in brez stroškov.
Drugačno pogodbeno določilo je nično.
52. člen
Prodajalec lahko odstopi od pogodbe, če pride potrošnik v zamudo z začetnim obrokom.
Po plačilu začetnega obroka lahko prodajalec odstopi od pogodbe, če pride potrošnik v zamudo z najmanj dvema zaporednima obrokoma, ki pomenita najmanj osmino kupnine.
Izjemoma lahko prodajalec razdre pogodbo, če potrošnik pride v zamudo le z enim obrokom, kadar za plačilo kupnine niso predvideni več kot štirje obroki.
V primerih iz drugega in tretjega odstavka tega člena lahko prodajalec, namesto da bi odstopil od pogodbe, zahteva od potrošnika, da plača ves ostanek kupnine, vendar mu mora pred tem pustiti dodaten petnajstdnevni rok.
53. člen
Kadar to opravičuje okoliščine primera, lahko sodišče na zahtevo potrošnika podaljša roke za plačilo zamujenih obrokov, če da potrošnik zavarovanje, da bo izpolnil obveznost in če prodajalec zaradi tega ne trpi škode.
Nično je pogodbeno določilo o pogodbeni kazni za primer, če bi potrošnik prišel v zamudo s plačilom kakšnega obroka kupnine.
54. člen
Če se pogodba razdre, mora prodajalec vrniti prejete obroke z zakonitimi obrestmi od dneva, ko jih je prejel, in mu povrniti nujne stroške, ki jih je imel za blago.
Potrošnik mora s svoje strani vrniti prodajalcu blago v stanju, v kakršnem je bilo tedaj, ko mu je bilo izročeno, in mu dati povračilo za njegovo uporabo vse do razdrtja pogodbe.
55. člen
Pravice, ki jih ima potrošnik po tem poglavju (50., 51. in 54. člen), morajo biti izrecno navedene v pogodbi.
Če pravice iz prejšnjega odstavka niso navedene v pogodbi, jih lahko potrošnik kljub temu uveljavlja ali pa odstopi od pogodbe.
Nična so določila pogodbe o prodaji na obroke, ki bi bila za potrošnika manj ugodna od določb tega poglavja, razen določil o lastninskem pridržku.
56. člen
Določbe o prodaji na obroke iz tega poglavja veljajo tudi pri drugih dogovorih, ki imajo enako vsebino, kot npr. zakupna pogodba z določilom, da bo v zakup dano blago prešlo v potrošnikovo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino.
Te določbe se uporabljajo tudi pri posojilu, ki je bilo potrošniku dano za nakup določenega blaga, če sta se podjetje, ki je potrošniku dalo posojilo (posojilodajalec) in prodajalec sporazumela, da bo potrošnik blago, ki mu ga je prodal prodajalec, odplačeval v obrokih, po pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in prodajalcem.
6. Turistične storitve
57. člen
Dejavnost organiziranja in prodaje turističnih potovanj, dejavnost turističnih vodnikov in spremljevalcev ter dejavnost vodenja in usposabljanja na področju športa je urejeno v področnih zakonih.
58. člen
Podjetja, ki organizirajo skupinske izlete in potovanja, morajo potnike ustrezno zavarovati.
Pogoje za opravljanje dejavnosti v zvezi z organizacijo izletov in potovanj predpiše minister, pristojen za turizem.
59. člen
Pogodba o časovnem zakupu turističnih objektov mora biti sklenjena v pisni obliki in mora vsebovati naslednje podatke:
– firmo podjetja, ki oddaja turistični objekt, firmo lastnika turističnega objekta in ime potrošnika;
– točen opis pravice, ki jo pridobi potrošnik, zlasti naravo pravice in točen čas, v katerem potrošnik turistični objekt lahko uporablja;
– točen opis turističnega objekta, ki vsebuje zlasti točen naslov, lokacijo, kategorizacijo, komunalno opremljenost in druge podatke, pomembne za njegovo uporabo;
– v primeru, ko turistični objekt v času sklenitve pogodbe še ni dograjen, točne podatke o stanju gradnje ali o roku, ko ga bo predvidoma mogoče začeti uporabljati;
– točno ceno uporabe turističnega objekta, kar poleg cene, ki jo je treba plačati podjetju, vključuje tudi vse stroške, ki jih je potrošnik dolžan plačevati v zvezi z uporabo tega objekta (npr. takse, vzdrževanje, uporaba skupnih prostorov in naprav ipd.);
– pravice potrošnika po določbah tega zakona;
– kraj in datum podpisa pogodbe.
60. člen
Od pogodbe iz prejšnjega člena lahko potrošnik brez navedbe razloga odstopi s pisno izjavo, ki jo mora poslati podjetju v roku štirinajst dni po sklenitvi pogodbe.
Od pogodbe iz prejšnjega člena lahko potrošnik odstopi s pisno izjavo, ki jo mora poslati podjetju v roku treh mesecev po sklenitvi pogodbe, če pogodba ne vsebuje vseh podatkov iz prejšnjega člena.
V primeru odstopa po prvem in drugem odstavku tega člena se smiselno uporabljajo določbe 44. člena tega zakona.
Nično je pogodbeno določilo, po katerem mora potrošnik del cene ali stroškov plačati pred potekom roka iz prvega odstavka tega člena.
VII. NOSILCI VARSTVA POTROŠNIKOV
1. Urad za varstvo potrošnikov
61. člen
Dejavnosti s področja varstva potrošnikov opravlja v skladu z zakonom Urad Republike Slovenije za varstvo potrošnikov (v nadaljevanju: urad).
Urad na podlagi nacionalnega programa varstva potrošnikov pripravi letni program varstva potrošnikov, ki ga sprejme Vlada Republike Slovenije.
62. člen
Pri uradu je strokovni svet, ki ga sestavljajo predstavniki zainteresiranih pristojnih upravnih organov, organizacij potrošnikov, podjetniških zbornic in združenj ter ugledni strokovnjaki s področja varstva potrošnikov.
Število članov in sestavo strokovnega sveta določi minister, pristojen za trgovino.
Strokovni svet sodeluje pri pripravi nacionalnega in letnega programa za varstvo potrošnikov in obravnava druga vprašanja, ki zadevajo strokovno delo urada ter daje direktorju urada mnenja in predloge.
2. Organizacije potrošnikov
63. člen
Za organizacije potrošnikov se štejejo organizacije, registrirane kot društva ali zavodi ali druge organizacije, ki ne opravljajo pridobitne dejavnosti in jih ustanovijo potrošniki zaradi varstva svojih pravic ter so vpisane v register potrošniških organizacij pri uradu.
Pogoj za vpis v register potrošniških organizacij v register je nevtralnost in neodvisnost organizacije od interesov ponudnikov blaga in storitev, kar pomeni, da organizacija ne sme pridobivati sredstev od ponudnikov blaga in storitev.
Potrošniške organizacije, registrirane pri uradu, se lahko povezujejo v zvezo potrošniških organizacij z namenom aktivno podpirati in krepiti interese potrošniških organizacij na državnem in mednarodnem nivoju.
Minister, pristojen za trgovino, v treh mesecih po uveljavitvi zakona predpiše pravilnik o načinu in drugih pogojih za vpis potrošniških organizacij v register.
3. Nosilci izobraževanja potrošnikov
64. člen
Vzgojno-izobraževalni programi osnovnega in srednjega šolstva vsebujejo tudi temeljna znanja o varstvu potrošnikov.
Urad sodeluje z vzgojno-izobraževalnimi institucijami pri pripravi izobraževalnih programov varstva potrošnikov in organizacijami potrošnikov.
4. Varuh človekovih pravic
65. člen
Na področju varstva pravic potrošnikov opravlja svoje naloge v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil tudi varuh človekovih pravic.
VIII. NACIONALNI PROGRAM VARSTVA POTROŠNIKOV
66. člen
Dejavnosti s področja varstva potrošnikov se opravljajo kot javna služba, katere trajnost in nemotenost opravljanja zagotavlja v javnem interesu Republika Slovenija.
Javna služba iz prejšnjega odstavka se ne opravlja z namenom pridobivanja dobička.
Dejavnosti s področja varstva potrošnikov, ki se opravljajo kot javna služba, so: svetovanje potrošnikom, obveščanje in izobraževanje potrošnikov ter izvajanje primerjalnih ocenjevanj blaga in storitev.
Obseg javne službe na področju varstva potrošnikov se določi z nacionalnim programom varstva potrošnikov.
67. člen
Nacionalni program varstva potrošnikov določa temelje politike varstva potrošnikov in opredeljuje obseg dejavnosti, ki se financira oziroma sofinancira iz državnega proračuna.
Z nacionalnim programom varstva potrošnikov se določijo zlasti:
– načela in cilji politike varstva potrošnikov,
– naloge, ki imajo pri uresničevanju politike varstva potrošnikov prioriteto,
– vrste nalog na področju varstva potrošnikov, ki se bodo opravljale na podlagi koncesij,
– okvirni obseg sredstev za izvedbo nalog iz nacionalnega programa,
– okvirni obseg sredstev za spodbujanje razvoja in delovanja potrošniških organizacij.
68. člen
Javno službo lahko na podlagi koncesije opravljajo potrošniške organizacije, vpisane v register pri uradu in strokovne organizacije, katerih cilj ni pridobivanje dobička ter izvajajo posamezne strokovne in raziskovalne naloge na področju varstva potrošnikov.
69. člen
Koncesija za opravljanje javne službe na področju varstva potrošnikov se podeli z odločbo Vlade Republike Slovenije na podlagi javnega razpisa.
V javnem razpisu za podelitev koncesije se navedejo zlasti:
– predmet koncesije,
– pogoji za opravljanje javne službe,
– čas, za katerega se bo podelila koncesija,
– rok, do katerega se sprejemajo prijave in
– rok, do katerega bodo prijavljeni obveščeni o izbiri.
Razmerja med koncedentom in koncesionarjem se uredijo s pogodbo o koncesiji.
S pogodbo se uredijo zlasti:
– obseg izvajanja javne službe,
– začetek izvajanja javne službe,
– rok za odpoved koncesije,
– sredstva, ki jih za opravljanje javne službe zagotavlja koncedent.
Pogodba se sklene v pisni obliki.
IX. INŠPEKCIJSKI NADZOR IN UPRAVNI UKREPI
70. člen
Organi tržne inšpekcije v skladu s svojimi pooblastili nadzirajo uresničevanje tega zakona in izrekajo ukrepe v skladu z zakonom.
71. člen
Če podjetje neupravičeno zavrne potrošnikovo zahtevo, naj mu blago z napako zamenja z novim blagom ali naj mu vrne znesek za plačano blago ali naj odpravi napako na blagu, lahko izda pristojni organ tržne inšpekcije na potrošnikov predlog odločbo, s katero podjetju odredi, naj ugodi zahtevi.
Odločbo iz prejšnjega odstavka izda pristojni organ le, če med strankama ni spora o obstoju napake ali če je nedvomno dokazana.
Določbe prejšnjih odstavkov se smiselno uporabljajo tudi za opravljanje storitev.
72. člen
Če pristojni organ tržne inšpekcije ugotovi, da:
– cene blaga oziroma storitev niso označene ali niso vidno označene (prvi odstavek 26. člena);
– cena blaga oziroma storitve ni označena v tolarjih (drugi odstavek 26. člena);
– najvišji odstotek znižanja cen blaga na razprodaji, objavljen v razponu, ne zajema najmanj ene četrtine vrednosti blaga, ki je na razprodaji (tretji odstavek 28. člena);
– blago z napako ni fizično ločeno od redne prodaje brezhibnega blaga ali podjetje ni vidno opozorilo, da gre za prodajo blaga z napako ali vsakega kosa blaga z napako ni posebej označilo (prvi odstavek 30. člena);
– predpisani rok uporabnosti na blagu ni vidno in čitljivo označen (drugi odstavek 31. člena);
– je podjetje dalo v prodajo blago, ki zaradi svojih lastnosti ni primerno za običajno uporabo in na njem ni označilo, za kakšne namene je uporabno tudi s temi lastnostmi (tretji odstavek 31. člena);
– blagu, pri katerem je za njegovo pravilno uporabo potreben določen postopek oziroma bi potrošnik z njegovo napačno uporabo lahko povzročil škodo zase ali za druge ali onesnažil okolje, ni priloženo navodilo za uporabo ali da navodilo za uporabo ni v celoti v slovenskem jeziku in lahko razumljivo (33. člen);
– podjetje pri prodaji blaga potrošniku ni zagotovilo deklaracije, certifikatov, garancijskega lista, tehničnega navodila, seznama pooblaščenih servisov oziroma drugih spremnih dokumentov (34. člen)
izda odločbo, s katero prepove prodajo tega blaga oziroma storitev do odprave pomanjkljivosti.
73. člen
Če pristojni organ tržne inšpekcije ugotovi, da:
– podjetje oglaša blago ali storitve na način, ki je v nasprotju z zakonom, nedostojen ali zavajajoč ali če blago oziroma storitev ne oglašuje v slovenskem jeziku (12. člen);
– oglaševanje vsebuje sestavine, ki povzročajo ali bi lahko povzročile telesno, duševno ali drugačno škodo pri otrocih ali sestavine, ki jih izkoriščajo ali bi lahko izkoriščale njihovo zaupljivost ali pomanjkanje izkušenj (15. člen)
z odločbo začasno prepove takšno oglaševanje blaga ali storitev.
X. PREMOŽENJSKOPRAVNO VARSTVO
74. člen
Podjetje, ki v pravnem prometu s potrošniki uporablja splošne pogoje poslovanja ali v sklenitev ponuja vnaprej natisnjene pogodbe (formularne pogodbe) ali uporablja metode poslovanja ali oglašuje na načine, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali dobrim poslovnim običajem, je lahko toženo na opustitev njihove uporabe.
75. člen
Tožbo iz prejšnjega člena lahko vloži vsaka organizacija, ki je pravna oseba, ustanovljena za varovanje pravic in interesov potrošnikov, od katere ustanovitve je do trenutka vložitve tožbe že preteklo najmanj eno leto in dejansko deluje.
Tožbo iz predhodnega člena lahko vloži tudi zbornica ali poslovno združenje, katerega član je podjetje, ki je toženec.
76. člen
Organizacije iz predhodnega člena lahko vložijo tožbo, s katero zahtevajo ugotovitev neveljavnosti določenih pogodb, ki jih toženec sklepa s potrošniki, posameznih določil teh pogodb ali splošnih pogojev poslovanja, vključenih v te pogodbe.
Ugodilna sodba učinkuje proti vsem, tako da se lahko vsakdo sklicuje na pravnomočno sodbo, s katero je na podlagi tožbe iz prejšnjega odstavka ugotovljena neveljavnost določenih pogodb, posameznih določil teh pogodb ali splošnih pogojev poslovanja, vključenih v te pogodbe.
Zavrnilna sodba učinkuje le med strankama in ne preprečuje vložitve nove tožbe z istim zahtevkom, bodisi s strani druge organizacije, upravičene za vložitev tožbe iz prvega odstavka tega člena bodisi oseb, ki imajo pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe.
Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istima strankama ali med istim tožencem in drugo organizacijo, ki je upravičena za vložitev tožbe iz prvega odstavka tega člena.
Druga organizacija, ki je upravičena za vložitev tožbe iz prvega odstavka tega člena, se lahko v tekoči pravdi pridruži tožniku ves čas postopka do pravnomočnosti. V pravdi ima položaj stranskega intervenienta v skladu z določbami zakona, ki ureja pravdni postopek.
XI. KAZENSKE DOLOČBE
77. člen
Z denarno kaznijo najmanj 3.000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti:
1. če s potrošniki ne posluje v slovenskem jeziku ali v pisnih sporočilih potrošnikom ne uporabi celotnega imena svoje firme in sedeža (2. člen);
2. če se oglaša blago ali storitve na način, ki je v nasprotju z zakonom, nedostojen ali zavajajoč ali če blaga in storitev ne oglašuje v slovenskem jeziku (12. člen);
3. če oglaševanje blaga ali storitev vsebuje sestavine, ki povzročajo ali bi lahko povzročile telesno, duševno ali drugačno škodo pri otrocih ali sestavine, ki izkoriščajo ali bi lahko izkoriščale njihovo zaupljivost ali pomanjkanje izkušenj (15. člen);
4. če potrošniku ob sklenitvi pogodbe ne izda garancijskega lista, tehničnega navodila in seznama pooblaščenih servisov ali če navedeni dokumenti niso v celoti v slovenskem jeziku in lahko razumljivi (prvi in tretji odstavek 16. člena);
5. če ne zagotovi vzdrževanja, nadomestnih delov in priklopnih aparatov tudi po prenehanju proizvodnje določenega blaga (peti odstavek 16. člena);
6. če kot proizvajalec ne zagotovi, da pooblaščeni servisi razpolagajo z vsemi potrebnimi nadomestnimi deli za odpravo okvar in pomanjkljivosti in da takoj sprejmejo blago v popravilo (prvi odstavek 20. člena);
7. če potrošnikom ne prodaja blaga oziroma ne opravlja storitev pod enakimi pogoji (drugi odstavek 25. člena);
8. če najvišji odstotek znižanja cen blaga na razprodaji, objavljen v razponu, ne zajema najmanj ene četrtine vrednosti vsega blaga, ki je na razprodaji (tretji odstavek 28. člena);
9. če blagu, pri katerem je za njegovo pravilno uporabo potreben določen postopek oziroma bi potrošnik z njegovo napačno uporabo lahko povzročil škodo zase ali za druge ali onesnažil okolje, ne priloži navodila za uporabo ali če navodilo za uporabo ni v celoti v slovenskem jeziku in lahko razumljivo (33. člen);
10. če potrošniku pri prodaji blaga ne zagotovi deklaracije, certifikatov, garancijskega lista, tehničnega navodila, seznama pooblaščenih servisov oziroma drugih spremnih dokumentov (34. člen);
11. če potrošniku pri končnem obračunu od predplačila za blago ali storitev ne obračuna in plača obresti po obrestni meri, po kakršni obrestujejo banke hranilne vloge, vezane nad tri mesece (41. člen);
12. če pri dogovorjeni dostavi v potrošnikovo stanovanje ali na drug kraj blaga ne dostavi v brezhibnem stanju, v dogovorjeni količini in v dogovorjenem roku z vso pripadajočo dokumentacijo (prvi odstavek 42. člena);
13. če v primeru dostave blago pusti pred vrati potrošnikovega stanovanja (drugi odstavek 42. člena);
14. če pri prodaji blaga od vrat do vrat s potrošnikom ne sklene pogodbe v pisni obliki o nakupu blaga in če pogodba ne vsebuje firme podjetja, imena potrošnika, vrste in cene blaga ter pravic potrošnika po določbah tega zakona (47. člen);
15. če cene dobave energije oziroma vode potrošniku ne obračuna po dejanski dobavi ali če merjenje dejanske dobave energije oziroma vode ne opravi na predpisan način (48. člen);
16. če ne organizira izletov in potovanj v skladu s pogoji za opravljanje dejavnosti in če podjetja, ki organizirajo skupinske izlete in potovanja, niso ustrezno zavarovala potnikov (58. člen);
17. če pogodbe o časovnem zakupu turističnih objektov ne sklene v pisni obliki ali če pogodba ne vsebuje predpisanih podatkov (59. člen).
Z denarno kaznijo najmanj 300.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
78. člen
Z denarno kaznijo 200.000 tolarjev, ki se izterja takoj na kraju prekrška, se kaznuje pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti:
1. če za blago oziroma storitve, ki jih ponuja, ne označi cene ali je vidno ne označi (prvi odstavek 26. člena);
2. če cene blaga oziroma storitve ne označi v tolarjih (drugi odstavek 26. člena);
3. če ne upošteva označenih cen (tretji odstavek 26. člena);
4. če se ne drži predpisanega načina označevanja cen blaga in storitve (četrti odstavek 26. člena);
5. če blaga, ki je na razprodaji, ne označi s ceno pred znižanjem in z znižano ceno (drugi odstavek 28. člena);
6. če blaga z napako fizično ne loči od redne prodaje brezhibnega blaga in vidno ne opozori, da gre za blago z napako, ter vsakega kosa blaga z napako posebej ne označi (prvi odstavek 30. člena);
7. če blaga, ki mu bo v kratkem potekel rok uporabnosti, fizično ne loči od drugega blaga, in vidno ne opozori, da gre za prodajo blaga, ki mu bo v kratkem potekel rok uporabnosti (drugi odstavek 30. člena);
8. če da v prodajo blago oziroma ne ustavi prodaje blaga, ki zaradi svojih lastnosti ni primerno za običajno uporabo, in na njem ne označi, za katere namene je uporabno tudi s temi lastnostmi (tretji odstavek 31. člena);
9. če ne izda računa za prodano blago oziroma opravljeno storitev ali potrošniku ne omogoči, da preveri pravilnost zaračunane cene glede na kakovost in količino kupljenega blaga oziroma opravljene storitve (35. člen);
10. če ne prodaja blaga v primerni embalaži in če ga na potrošnikovo zahtevo posebej ne zavije (prvi in drugi odstavek 36. člena);
11. če embalaža ni primerna obliki in teži blaga in če zavaja potrošnika glede velikosti in teže blaga (tretji odstavek 36. člena);
12. če v primeru iz 37. in 38. člena, ko napaka ni sporna, takoj ne ugodi potrošnikovi zahtevi (prvi odstavek 39. člena);
13. če potrošniku ne odgovori v osmih dneh po prejemu potrošnikove zahteve (drugi odstavek 39. člena).
Z denarno kaznijo 100.000 tolarjev, ki se izterja takoj na kraju prekrška, se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori dejanje iz prejšnjega odstavka.
XII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
79. člen
Predpis o splošni varnosti izdelkov iz drugega odstavka 3. člena tega zakona, o označevanju cen iz 26. člena tega zakona, predpis o načinu merjenja dejanske dobave energije in vode potrošnikom iz 48. člena tega zakona in predpis o organizaciji izletov in potovanj iz 58. člena tega zakona se sprejmejo najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
Strokovni svet iz 62. člena se ustanovi najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.
Nacionalni program varstva potrošnikov predloži Vlada Republike Slovenije Državnemu zboru Republike Slovenije v sprejem najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona.
80. člen
Z dnem, ko začne veljati ta zakon, se prenehajo uporabljati členi 10 do 19, 35., 36., 38., 42., 43., 46. in 47. člen zakona o trgovini (Uradni list SFRJ, št. 46/90), členi od 23. do 30. člena zakona o blagovnem prometu (Uradni list RS, št. 21/77 in 29/86) in 62. do 64. člen zakona o standardizaciji (Uradni list SFRJ, št. 37/88, 23/91 in 55/91 – popr.).
Do uveljavitve predpisa iz 17. člena zakona se uporabljajo:
– odredba o izdelkih, ki smejo v promet le z garancijskim listom, tehničnim navodilom in seznamom pooblaščenih servisov, ter o najkrajšem garancijskem roku zanje (Uradni list SFRJ, št. 5/78),
– odredba o elektromedicinskih pripravah oziroma opremi, ki sme v promet le z garancijskim listom in tehničnim navodilom, ter o najkrajšem garancijskem roku in roku zagotovljenega servisiranja zanjo (Uradni list SFRJ, št. 66/80),
– odredba o grafični opremi, ki sme v promet le z garancijskim listom in tehničnim navodilom, ter o najkrajšem garancijskem roku in roku zagotovljenega servisiranja zanjo (Uradni list SFRJ, št. 66/80),
– odredba o električnih aparatih za gospodinjstvo, ki smejo v promet le z garancijskim listom in tehničnim navodilom, ter o najkrajšem garancijskem roku in roku zagotovljenega servisiranja zanje (Uradni list SFRJ, št. 4/81),
– odredba o plinskih aparatih za gospodinjstvo, ki smejo v promet le z garancijskim listom in tehničnim navodilom, ter o najkrajšem garancijskem roku in roku zagotovljenega servisiranja zanje (Uradni list SFRJ, št. 4/81),
– odredba o proizvodih avtomobilske industrije, ki smejo v promet le z garancijskim listom in tehničnim navodilom ter o najkrajšem garancijskem roku in roku zagotovljenega servisiranja zanje (Uradni list SFRJ, št. 9/81, 62/84),
– odredba o določitvi aparatov za gašenje požara, ki smejo v promet samo, če so opremljeni z garancijskim listom in tehničnim navodilom, ter o najkrajšem garancijskem roku in roku zagotovljenega servisiranja zanje (Uradni list SFRJ, št. 45/81),
– odredba o opremi za opravljanje dejavnosti v kmetijstvu, ki mora biti opremljena s tehničnim navodilom in mora biti zanjo določen rok zagotovljenega servisiranja, ter o najkrajšem roku zagotovljenega servisiranja zanje (Uradni list SFRJ, št. 63/81),
– odredba o pisarniških pisalnih strojih, računalniških strojih in strojih za razmnoževanje besedila ter registrirnih blagajnah za uporabo v trgovini, gostinstvu in hotelirstvu, ki smejo v promet le z garancijskim listom in tehničnim navodilom, ter o najkrajšem garancijskem roku in roku zagotovljenega servisiranja zanje (Uradni list SFRJ, št. 17/85),
– odredba o izolacijskih napravah in opremi za kontrolo izolacijskih naprav, ki smejo v promet le z garancijskim listom in tehničnim navodilom, ter o najkrajšem garancijskem roku in roku zagotovljenega servisiranja zanje (Uradni list SFRJ, št. 4/87),
– odredba o športni opremi in rekvizitih, ki smejo v promet le z garancijskim listom in tehničnim navodilom, ter o najkrajšem garancijskem roku in roku zagotovljenega servisiranja zanje (Uradni list SFRJ, št. 41/87),
– odredba o napravah s področja radiokomunikacij, avdio in video tehnike in napravah, ki se nanje priključujejo, ki smejo v promet le z garancijskim listom, ter o najkrajšem garancijskim roku in roku zagotovljenega servisiranja zanje (Uradni list SFRJ, št. 28/89).
81. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 700-01/90-6/10
Ljubljana, dne 26. februarja 1998.
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Janez Podobnik, dr. med. l. r.