Uradni list

Številka 1
Uradni list RS, št. 1/1995 z dne 10. 1. 1995
Uradni list

Uradni list RS, št. 1/1995 z dne 10. 1. 1995

Kazalo

3. Carinski zakon (CZ), stran 3.

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi carinskega zakona
Razglašam carinski zakon, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 20. decembra 1994.
Št. 012-01/94-170
Ljubljana, dne 28. decembra 1994.
Predsednik
Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.
CARINSKI ZAKON
I. DEL
SPLOŠNE DOLOČBE
1. p o g l a v j e
Splošne določbe in definicije
1. člen
(vsebina zakona)
Carinski zakon ureja pravice in obveznosti udeležencev v carinskem postopku ter pooblastila carinskih organov v zvezi s prometom blaga med carinskim območjem Republike Slovenije in tujimi carinskimi območji.
2. člen
(carinsko območje)
(1) Carinsko območje Republike Slovenije (v nadaljevanju: carinsko območje) obsega ozemlje Slovenije, teritorialno morje Slovenije in zračni prostor nad ozemljem in teritorialnim morjem Slovenije. Carinsko območje je omejeno s carinsko črto, ki je identična z mejno črto, kakor je ta definirana v zakonu o nadzoru državne meje (Uradni list RS, št. 1/91-I).
(2) Carinski zakon se izvaja enotno na celotnem carinskem območju, če ni s tem zakonom, posebnim zakonom ali mednarodno pogodbo določeno drugače.
3. člen
(definicije)
Za uporabo tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
1. izraz “carinski organ” pomeni carinarnico ali njeno organizacijsko enoto, ki je v skladu z zakonom o carinski službi (Uradni list RS, št. 1/91-I, 58/93 in 65/93) pristojna za vodenje carinskega postopka in postopka za ugotavljanje odgovornosti in kaznovanje za carinske prekrške na prvi stopnji;
2. izraz “carinski dolg” pomeni obveznost osebe iz 5. točke tega člena, da plača v skladu z zakonom obračunan znesek uvoznih dajatev (carinski dolg ob uvozu) oziroma izvoznih dajatev (carinski dolg pri izvozu);
3. izraz “uvozne dajatve” pomeni:
– carino in druge dajatve z enakim učinkom, ki se plačujejo ob uvozu,
– posebne dajatve, ki se plačujejo pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil v skladu s posebnim zakonom;
4. izraz “izvozne dajatve” pomeni:
– carino in druge dajatve z enakim učinkom, ki se plačujejo ob izvozu,
– posebne dajatve, ki se plačujejo pri izvozu kmetijskih proizvodov in živil v skladu s posebnim zakonom;
5. izraz “carinski dolžnik” pomeni osebo, ki je odgovorna za plačilo carinskega dolga;
6. izraz “carinski nadzor” pomeni ukrepe carinskih organov, s katerimi se preprečuje neupravičeno ravnanje s carinskim blagom in zavaruje njegova istovetnost, dokler ni blago sproščeno v prost promet kakor tudi zagotavlja spoštovanje drugih predpisov v zvezi s carinskim blagom;
7. izraz “carinska kontrola” pomeni izvajanje specifičnih ukrepov, kot npr. pregled in preiskava blaga, prevoznih in prenosnih sredstev, preverjanje obstoja, verodostojnosti in točnosti dokumentov, preverjanje obstoja, verodostojnosti in točnosti poslovnih knjig in drugih evidenc, pregled prtljage in stvari, ki jih potniki nosijo s seboj in izvajanje uradnih preiskav z namenom, da se zagotovi pravilna uporaba carinskih predpisov in drugih določb glede blaga, ki je predmet carinskega nadzora;
8. izraz “carinsko dovoljena uporaba oziroma raba blaga” pomeni:
(a) predložitev blaga v carinski postopek,
(b) vnos blaga v prosto carinsko cono,
(c) ponoven izvoz blaga iz carinskega območja,
(d) uničenje blaga pod carinskim nadzorom,
(e) prepustitev blaga carinskim organom v prosto razpolaganje;
9. izraz “carinski postopek” pomeni:
(a) sprostitev blaga v prost promet,
(b) carinsko skladiščenje,
(c) uvoz blaga za proizvodnjo za izvoz,
(d) predelava pod carinskim nadzorom,
(e) začasni uvoz,
(f) začasni izvoz na oplemenitenje,
(g) carinski postopek za izvoz blaga,
(h) tranzitni postopek;
10. izraz “carinska deklaracija” pomeni vlogo, s katero oseba v predpisani obliki in na predpisan način zahteva izvedbo določenega carinskega postopka;
11. izraz “carinski deklarant” pomeni osebo, ki vloži carinsko deklaracijo v svojem imenu ali v imenu druge osebe pri carinskem organu, na podlagi katere se izvede carinski postopek;
12. izraz “predložitev blaga” pomeni obvestilo carinskemu organu, ki se opravi na predpisan način, da je blago prispelo k carinskemu organu oziroma na kraj, ki ga je carinski organ določil;
13. izraz “prepustitev blaga” pomeni dejanje, s katerim carinski organ dovoli uporabo blaga v zahtevanem carinskem postopku;
14. izraz “upravičenec” pomeni osebo, ki ji je priznana katera od ugodnosti v skladu s tem zakonom;
15. izraz “carinski zavezanec” pomeni osebo v imenu katere je bila carinska deklaracija vložena ali osebo na katero so bile prenešene pravice in obveznosti prve osebe v zvezi z določenim carinskim postopkom;
16. izraz “proizvodne operacije” pomeni:
(a) obdelavo blaga, vključno z montažo, sestavljanjem in pritrjevanjem blaga na drugo blago,
(b) predelavo blaga,
(c) popravilo blaga, vključno z montažo, obnavljanjem in usposabljanjem blaga,
(d) uporabo določenega blaga, ki ni vdelano v pridobljene proizvode, vendar omogoča proizvodnjo tega blaga in se popolnoma ali delno porabi v tem proizvodnem procesu;
17. izraz “pridobljeni proizvodi” pomeni vse proizvode, ki so rezultat proizvodnih operacij iz prejšnje točke;
18. izraz “enakovredno blago” pomeni domače proizvode, ki se uporabijo namesto uvoženih za proizvodnjo pridobljenih proizvodov;
19. izraz “normativ” pomeni količino ali odstotek pridobljenega proizvoda, ki se proizvede iz določene količine uvoženega blaga.
4. člen
(carinsko blago)
(1) Carinsko blago v smislu tega zakona so:
– vse stvari, ki se uvažajo na carinsko območje in niso bile sproščene v prost promet,
– vse stvari, za katere se vloži carinska deklaracija za izvoz iz carinskega območja. Vse ostalo blago je domače blago.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se za carinsko blago ne štejejo:
1. javne listine,
2. pisemske pošiljke, ki ne vsebujejo carinskega blaga in druge poštne pošiljke, ki vsebujejo knjige,
3. trgovska korespondenca, poslovne knjige, blagovna, pravna in finančna dokumentacija,
4. efektivni denar, čeki, menice, delnice in drugi vrednostni papirji, ki se uporabljajo kot plačilno sredstvo.
5. člen
(uporaba mednarodnih pogodb)
Določbe tega zakona se ne uporabljajo pri plačevanju carine za uvoženo blago ali vodenje carinskih postopkov, če je plačevanje carine ali vodenje carinskih postopkov blaga drugače urejeno z mednarodno pogodbo, ki jo je Slovenija uveljavila v skladu z zakonom.
6. člen
(uporaba zakona, ki ureja splošni upravni postopek)
(1) Če s tem zakonom ni drugače določeno, vodi carinski organ carinski postopek v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek.
(2) Če carinski organ v carinskem postopku v celoti ugodi zahtevku, se odločba lahko izda v obliki uradnega zaznamka na vlogi.
(3) Zoper odločbo, ki jo izda carinski organ v upravnem postopku, je mogoča pritožba na Carinsko upravo Republike Slovenije.
2. p o g l a v j e
Informacije o carinskih predpisih
7. člen
(potrdilo o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife)
(1) Carinska uprava Republike Slovenije izdaja potrdila o uvrstitvi blaga v carinsko tarifo na podlagi pisne zahteve.
(2) Potrdilo iz prejšnjega odstavka je zavezujoče za carinske organe samo glede razvrstitve blaga v nomenklaturo carinske tarife v carinskem postopku, ki ga vodijo z imetnikom potrdila. Potrdilo je zavezujoče le za blago, za katero se carinski postopek začne po dnevu izdaje potrdila o uvrstitvi blaga v carinsko tarifo.
(3) Imetnik potrdila mora dokazati, da blago, ki ga deklarira v vseh elementih ustreza blagu, ki je opisano v potrdilu.
(4) Potrdilo iz prvega odstavka je veljavno eno leto od dneva izdaje, razen če je ugotovljeno, da je potrdilo nično, ker temelji na netočni ali nepopolni informaciji vložnika zahtevka za izdajo potrdila.
(5) Ne glede na prejšnji odstavek potrdilo preneha veljati, ko:
(a) zaradi spremembe predpisov potrdilo ni več v skladu z veljavno zakonodajo,
(b) potrdilo ni več v skladu z uradnimi tolmačenji carinske nomenklature zaradi njene spremembe ali spremembe mednarodnih predpisov, na katerih temelji carinska nomenklatura. V tem primeru potrdilo preneha veljati naslednji dan po uradni objavi spremembe,
(c) je imetnik potrdila obveščen o preklicu, spremembi ali umiku potrdila.
(6) Potrdilo iz prvega odstavka tega člena se lahko uporablja le za določitev višine uvoznih ali izvoznih dajatev ter določitev višine izvoznih spodbud ali drugih povračil, povezanih z vodenjem kmetijske politike.
(7) Minister, pristojen za finance predpiše način izdaje in prenehanja veljavnosti potrdil iz prvega odstavka tega člena, pogoje in način njihove uporabe ter nadomestila za izdajanje potrdil iz prvega odstavka tega člena.
3. p o g l a v j e
Druge splošne določbe
8. člen
(dolžnost predložitve dokumentov)
(1) Za izvajanje carinskih predpisov je vsaka oseba, ki je posredno ali neposredno vključena v posle v zvezi z blagom, dolžna carinskim organom na njihovo zahtevo predložiti vse potrebne dokumente in pojasnila, ne glede na obliko njihovega zapisa, ter zagotoviti carinskim organom potrebno pomoč.
(2) Kdor zahteva, da carinski organ odloči o zadevi, ki zadeva izvajanje carinskih predpisov, mora carinskemu organu predložiti vse potrebne dokumente in druge podatke, ki jih carinski organ potrebuje za odločitev.
9. člen
(hramba dokumentov, potrebnih v carinskem postopku)
Osebe so dolžne dokumente iz prejšnjega člena hraniti zaradi izvajanja carinske kontrole tri leta od dneva, ko:
(a) je bila sprejeta deklaracija za sprostitev blaga v prost promet oziroma deklaracija za izvoz blaga, vendar le, če ne gre za primere opredeljene v alinei (b) tega člena,
(b) je pretekel rok carinskega nadzora (67. člen) v primeru uvoza blaga, ki je bilo ob sprostitvi v prost promet oproščeno plačila carine oziroma mu je bila carinska stopnja znižana zaradi namena za katerega se je uvozilo,
(c) je bil kateri drug carinski postopek v zvezi blagom zaključen,
(d) je bilo blago, vnešeno v prosto carinsko cono ali iznešeno iz nje.
II. DEL
PODLAGE ZA DOLOČITEV VIŠINE UVOZNIH OZIROMA IZVOZNIH DAJATEV TER DRUGIH UKREPOV TRGOVINSKE POLITIKE
1. p o g l a v j e
Carinske stopnje in razvrstitev blaga v carinsko tarifo
10. člen
(carinska tarifa)
(1) Carina se plačuje v primerih, ki so predvideni s tem zakonom po stopnjah, ki so določene v carinski tarifi, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) Carinsko tarifo določa poseben zakon.
11. člen
(plačilo drugih uvoznih in izvoznih dajatev)
(1) Druge uvozne dajatve, ki jih določajo posebni predpisi, se plačujejo v skladu s predpisi, ki veljajo za plačevanje carine, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno.
(2) Izvozne dajatve se plačujejo v skladu s predpisi, ki določajo te dajatve. Če ti predpisi nimajo določb o plačevanju dajatev, se primerno uporabljajo predpisi, ki veljajo za plačevanje carine.
2. p o g l a v j e
Poreklo blaga
12. člen
(osnovno pravilo o poreklu blaga)
(1) Kadar je plačilo uvoznih dajatev ali določitev carinske stopnje odvisno od porekla blaga, ki je zavezano plačilu uvoznih dajatev, se poreklo blaga ugotavlja v skladu s tem zakonom, če ni z drugim predpisom ali mednarodno pogodbo določeno drugače.
(2) Kot blago s poreklom iz določene države se šteje:
1. v tej državi v celoti pridobljeno ali proizvedeno blago ali
2. v tej državi zadosti predelano blago.
(3) Šteje se, da je blago zadosti predelano v določeni državi, če je bila tam izvršena zadnja bistvena ekonomsko upravičena predelava oziroma obdelava, pri čemer predelava ali obdelava pomeni pridobitev novega blaga oziroma njegovega bistvenega elementa.
(4) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) določi kriterije za ugotavljanje in način dokazovanja porekla blaga.
13. člen
(v celoti pridobljeni proizvodi)
Šteje se, da so naslednji proizvodi v celoti pridobljeni ali proizvedeni v določeni državi:
(a) mineralni proizvodi, pridobljeni v tej državi,
(b) rastlinski proizvodi, ki so v tej državi nabrani,
(c) žive živali, skotene in vzrejene v tej državi,
(d) proizvodi, pridobljeni iz živih živali, vzrejenih v tej državi,
(e) proizvodi, pridobljeni z lovom in ribolovom v tej državi,
(f) proizvodi morskega ribolova in drugi proizvodi, pridobljeni iz morja izven teritorialnih voda te države z ladjami, ki so registrirane v tej državi in plujejo pod zastavo te države,
(g) blago, pridobljeno ali proizvedeno na ladjah - tovarnah iz proizvodov, omenjenih v točki (f), če je takšna ladja registrirana v tej državi in pluje pod njeno zastavo,
(h) proizvodi pridobljeni iz oziroma izpod morskega dna izven teritorialnih voda te države, pod pogojem, da ima ta država izključno pravico za izkoriščanje tega morskega dna,
(i) odpadki in ostanki proizvodov, ki izvirajo iz proizvodnih operacij in rabljeni proizvodi, če se zbirajo v tej državi izključno zaradi reciklaže surovin,
(j) blago, ki je proizvedeno izključno iz blaga, omenjenega v točkah (a) do (i) ali iz njihovih proizvodov.
14. člen
(zadosti predelano blago)
(1) Blago, katerega proizvodnja zajema več držav, se šteje, da je po poreklu iz tiste države, v kateri je bila opravljena zadnja bistvena ekonomsko upravičena obdelava ali predelava, katere rezultat je bil pridobitev novega proizvoda oziroma, ki predstavlja pomemben postopek v proizvodnji določenega proizvoda.
(2) Kot zadnja bistvena ekonomsko upravičena obdelava ali predelava iz prejšnjega odstavka se ne more šteti:
(a) pakiranje ali prepakiranje blaga, ne glede na to, kje je bila izdelana embalaža,
(b) razdeljevanje večjih količin na manjše ali združevanje manjših količin v večje,
(c) sortiranje, klasiranje, izpranje ali razdeljevanje blaga z rezanjem ali ustekleničenjem,
(d) etiketiranje in zaznamovanje blaga,
(e) konzerviranje blaga za transport oziroma skladiščenje,
(f) zlaganje blaga v skupine,
(g) zakol uvožene žive živine pred potekom treh mesecev od dneva uvoza.
3. p o g l a v j e
Carinska vrednost
15. člen
(namen določanja carinske vrednosti)
Carinska vrednost blaga predstavlja osnovo za uporabo carinske tarife in, če tako določajo drugi ukrepi trgovinske politike, tudi za njihovo izvajanje.
16. člen
(definicija in osnovno pravilo za ugotavljanje carinske vrednosti)
(1) Carinska vrednost uvoženega blaga je dogovorjena cena (transakcijska vrednost), to je dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati za blago, kupljeno zaradi uvoza v Slovenijo, če ustreza pogojem, navedenim v naslednjem odstavku.
(2) S ceno, ki pomeni carinsko vrednost je mišljeno:
1. da so vključeni vsi stroški in drugi izdatki (20. člen) v zvezi s prodajo in dobavo blaga do tam, kjer prihaja blago na carinsko območje,
2. da so izključeni vsi stroški, davščine in takse, ki se zaračunavajo na carinskem območju,
3. da ni omejitev za kupce glede razpolaganja ali uporabe blaga, razen omejitev, ki so določene s slovenskimi predpisi, omejitev, ki se nanašajo na prepoved nadaljnje prodaje v tretje države ali omejitev, ki bistveno ne vplivajo na vrednost blaga,
4. da v pogodbi o nakupu in prodaji ni pogojev ali obveznosti, katerih vrednost se ne more ugotoviti glede na vrednost blaga, ki se carini,
5. da prodajalec ne bo neposredno ali posredno prejel nobenega dela prihodka od kupčeve nadaljnje prodaje ali kakšnega drugačnega kupčevega razpolaganja ali od kupčeve uporabe blaga, razen v primerih iz 20. člena tega zakona,
6. da kupec in prodajalec nista vzajemno povezana oziroma, če sta povezana, da na dogovorjeno ceno ni vplivalo trgovinsko, finančno ali kako drugo razmerje med kupcem in prodajalcem.
(3) Carinska vrednost za blago, ki se izvaža, je vrednost blaga, dobavljenega na slovenski meji.
17. člen
(uporaba pravil o enakem in o podobnem blagu)
(1) Če carinske vrednosti za uvoženo blago, ni mogoče ugotoviti na podlagi prvega odstavka 16. člena tega zakona, se vzame za carinsko vrednost dogovorjena cena za blago enake kvalitete in enakih lastnosti, kupljeno za uvoz v Slovenijo in uvoženo v istem ali v približno istem času kot blago, ki se carini.
(2) Če carinske vrednosti za uvoženo blago ni mogoče ugotoviti na podlagi prvega odstavka 16. člena tega zakona in prvega odstavka tega člena, se vzame za carinsko vrednost dogovorjena cena za podobno blago, kupljeno za uvoz v Slovenijo in uvoženo v istem ali v približno istem času kot blago, ki se carini.
(3) Za ugotovitev carinske vrednosti na podlagi prvega in drugega odstavka tega člena se uporabi dogovorjena cena za enako ali podobno blago, prodano v enaki obliki nakupa in prodaje (prodaja na drobno ali na debelo) in v približno enaki količini, kot blago, ki se carini. Če ni takšnih prodaj, se uporabi dogovorjena cena za enako ali podobno blago, prodano v drugačni obliki nakupa in prodaje ali v drugačnih količinah.
(4) Če je več dogovorjenih cen za enako oziroma podobno blago, se uporabi za ugotovitev carinske vrednosti za uvoženo blago najnižja dogovorjena cena.
18. člen
(druga pomožna pravila za ugotavljanje carinske vrednosti)
(1) Če carinske vrednosti za uvoženo blago ni mogoče ugotoviti na podlagi 16. in 17. člena tega zakona, je treba ravnati takole:
1. če se uvoženo blago oziroma enako ali podobno uvoženo blago prodaja v Sloveniji v enakem stanju, kot je bilo uvoženo, se carinska vrednost za uvoženo blago ugotovi na podlagi cene za mersko enoto, po kateri se uvoženo blago oziroma enako ali podobno uvoženo blago prodaja v takem stanju osebam, ki niso vzajemno povezane z osebami, od katerih kupujejo to blago, v največji skupni količini v istem ali približno istem času, ko se uvaža blago, ki se carini, pod pogojem, da se ta cena zmanjša za znesek:
– običajnih provizij, stroškov prometa in drugega dobička v zvezi s prodajo enakega ali podobnega blaga, uvoženega v Slovenijo,
– carine in uvoznih davščin ter drugih davščin in taks, ki se zaračunavajo pri prodaji blaga v Sloveniji.
Če se uvoženo blago oziroma enako ali podobno blago ne prodaja v Sloveniji v enakem stanju kot je bilo uvoženo in če to zahteva carinski zavezanec, se carinska vrednost za uvoženo blago ugotovi na podlagi cen za mersko enoto, po kateri se uvozno blago po oplemenitenju prodaja v največji skupni količini osebam v Sloveniji, ki niso povezane z osebami, od katerih kupujejo to blago, pogoj pa je, da se ta cena zmanjša za znesek vrednosti oplemenitenja in za stroške iz prvega odstavka te točke,
2. če carinske vrednosti ni mogoče ugotoviti po prejšnji točki, se ugotovi na podlagi obračunane vrednosti, ki ustreza znesku:
– vrednosti materiala in stroškov, nastalih pri proizvodnji uvoženega blaga,
– dobička, ki ga pri uvozu v Slovenijo običajno dosežejo proizvajalci enakega ali podobnega blaga iz države izvoza, kot je blago, ki se carini, in stroškov, ki jih imajo pri takem uvozu,
– stroškov in drugih izdatkov iz 20. člena tega zakona.
(2) Na zahtevo carinskega zavezanca se lahko spremeni vrstni red uporabe 1. in 2. točke prejšnjega odstavka.
19. člen
(ugotavljanje carinske vrednosti na drugo ustrezen način in omejitve pri tem)
(1) Če se carinska vrednost za uvoženo blago ne more ugotoviti na podlagi 16., 17. in 18. člena tega zakona, se ugotovi na drugačen ustrezen način v skladu z zakonom na podlagi podatkov, ki so na razpolago.
(2) Carinske vrednosti iz prejšnjega odstavka ni mogoče ugotavljati na podlagi:
1. prodajne cene blaga proizvedenega na carinskem območju Slovenije,
2. postopka, po katerem je mogoče za carinsko vrednost uporabiti višjo od dveh alternativnih vrednosti,
3. prodajne cene blaga na domačem trgu države izvoznice,
4. stroškov proizvodnje, razen tistih, ki so kot stroški določeni v skladu s prvo alineo 2. točke prvega odstavka 18. člena tega zakona,
5. cene blaga za izvoz v druge države,
6. najnižjih carinskih vrednosti ali
7. poljubnih ali fiktivnih vrednosti.
20. člen
(stroški in izdatki, ki se vštevajo v carinsko vrednost)
(1) Pri ugotavljanju carinske vrednosti v skladu s 16. členom tega zakona se v carinsko vrednost prištejejo naslednji stroški in izdatki, če le-ti še niso zajeti v dejansko plačani ali plačljivi ceni:
1. provizije posrednikov in druge provizije, razen nakupnih provizij,
2. stroški posebne embalaže, ki jo je mogoče obravnavati kot del blaga,
3. stroški embalaže in sicer stroški za material in delo,
4. naslednji stroški prevoza do mesta vnosa na carinsko območje:
(a) stroški prevoza in zavarovalnine za uvoženo blago in
(b) stroški skladiščenja ter stroški obdelave, ki so nastali med prevozom uvoženega blaga;
5. sorazmerni del vrednosti surovin, reprodukcijskega materiala in delov za vdelavo, kupljenih v tujini, ki jih je kupec zagotovil brezplačno ali po znižani ceni in so bili uporabljeni pri proizvodnji uvoženega blaga;
6. sorazmerni del vrednosti drugega blaga, ki ga je kupec zagotovil brezplačno ali po znižani ceni in je bilo uporabljeno pri proizvodnji uvoženega blaga;
7. sorazmerni del vrednosti orodja, kalupov, matric in podobnih proizvodov, ki jih je kupec zagotovil brezplačno ali po znižani ceni in so bili uporabljeni pri proizvodnji uvoženega blaga;
8. nadomestila in stroški v zvezi s pravicami do uporabe patentov, modelov, znakov ali tuje tovarniške ali trgovske znamke, ki jih kupec plača neposredno ali posredno, če je prodaja pogojena s takšnim plačevanjem;
9. del zneska, dosežen z nadaljnjo prodajo, odstopom ali uporabo uvoženega blaga, ki se neposredno ali posredno plača prodajalcu;
10. sorazmerni del vrednosti storitev, opravljenih v tujini, ki jih kupec posebej plača in so potrebne za proizvodnjo blaga, ki se uvaža. Vrednost storitev ne obsega stroškov raziskav, opravljenih v tujini.
(2) Ne glede na 8. točko prejšnjega odstavka se nadomestila in stroški ne vštevajo v carinsko vrednost, če se blago uvaža s pravico do reprodukcije.
21. člen
(upoštevanje doplačil, posebnih plačil ipd.)
(1) Če se uvaža blago, za katero je dogovorjena obveznost iz 8. do 10. točke prejšnjega člena, mora carinski zavezanec to označiti v carinski deklaraciji.
(2) Carinski zavezanec mora naknadno prijaviti pristojnemu carinskemu organu prodajo, odstop ali uporabo uvoženega blaga, iz katere izhaja obveznost doplačila določenega zneska prodajalcu, najpozneje v 30 dneh od dneva, ko nastane takšna obveznost.
(3) Na podlagi vložene prijave izda carinski organ odločbo, s katero obračuna carino in druge uvozne davščine, ki jih mora carinski zavezanec plačati.
22. člen
(vračunavanje skupnih stroškov v carinsko vrednost več vrst blaga)
(1) Če je v posamezni pošiljki več vrst blaga, ki se carini po raznih carinskih stopnjah, se celotni stroški, ki se nanašajo na nakup blaga, ter stroški s prevozom, zavarovanjem in dostavo obračunavajo v sorazmerju z vrednostjo posamezne vrste blaga.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek lahko carinski organ na zahtevo deklaranta celotne stroške, ki se nanašajo na več vrst blaga v posamezni pošiljki, doda vrednosti tistega blaga, ki se uvršča v tarifno številko, katere carinska stopnja je najvišja.
23. člen
(upoštevanje fakturne vrednosti, valuta)
(1) Za carinsko vrednost se vzame vrednost blaga, ki je navedena v prodajalčevi fakturi, če ta vrednost ustreza določbam tega zakona, ki se nanašajo na dogovorjeno ceno.
(2) Carinski organ sme v carinskem postopku zahtevati od deklaranta vse podatke, ki so potrebni za ugotavljanje carinske vrednosti po 16. do 20. členu tega zakona.
(3) Če je v fakturi navedena vrednost blaga izražena v tuji valuti, se valuta preračuna v domačo valuto, po tečaju, ki v skladu z zakonom, ki ureja devizno poslovanje, velja na dan nastanka obveznosti plačila carine.
(4) Če faktura iz opravičenih vzrokov ni predložena oziroma če je carinski organ glede na okoliščine uvoza mnenja, da vrednost blaga, ki je navedena v fakturi, ne ustreza določbam tega zakona o dogovorjeni ceni, ugotovi carinsko vrednost v skladu s 16. do 19. členom tega zakona.
(5) Na zahtevo carinskega zavezanca izda carinski organ pisno obvestilo o višini carinske vrednosti in o načinu njenega ugotavljanja.
24. člen
(finančni stroški)
Obresti za kredite in stroški za zagotovitev denarnih sredstev v tujini (finančni stroški), ki se nanašajo na plačilo uvoženega blaga, se ne vštevajo v carinsko vrednost, če je fi-nančni sporazum sestavljen pisno, pod naslednjima pogojema:
1. če so obresti ločene od dejansko plačane cene ali cene, ki jo je treba plačati za blago, kupljeno za uvoz v Slovenijo; ali
2. če so obresti vsebovane v ceni, kupec pa lahko dokaže, da je plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati, približno enaka dejansko plačani ceni za istovrstno ali podobno blago, kupljeno brez finančnega sporazuma, in da je obrestna mera v okviru mer za takšne transakcije v državi, v kateri je zagotovljen kredit.
25. člen
(upoštevanje popustov, znižanj cen)
(1) Za določitev carinske vrednosti blaga, za katerega v trenutku ugotavljanja carinske vrednosti dogovorjena cena še ni bila plačana, se kot carinska vrednost praviloma upošteva cena, ki bi morala biti plačana za izpolnitev obveznosti.
(2) Vsa znižanja cene in kasa skonto se upoštevajo pri določitvi carinske vrednosti blaga, če so v času ugotavljanja carinske vrednosti že določeni in bodo uveljavljene v predpisanem roku po uvozu blaga.
(3) Stroški montažnih del, ki se opravljajo v Republiki Sloveniji, se ne vštevajo v carinsko vrednost za stroje, aparate in naprave, ki se uvažajo.
26. člen
(carinska vrednost blaga, poslanega brezplačno)
(1) Carinska vrednost za blago, ki se uvaža brez plačila protivrednosti se ugotavlja na podlagi 17. do 19. člena tega zakona.
(2) V primeru, da se blago, ki se uvaža poškoduje pred sprostitvijo blaga v prost promet, se carinska vrednost blaga določi tako, da se ustrezna dogovorjena cena zmanjša za odstotek poškodbe. Odstotek poškodbe ugotovi carinski organ s cenitvijo. V primeru pa, da je bila na podlagi dobropisa dogovorjena nova cena, ki ustreza pogojem iz 16. člena tega zakona, ta cena predstavlja novo carinsko vrednost.
27. člen
(posebna pravila in natančnejši predpisi)
(1) Ne glede na določila tega poglavja, se lahko s tem zakonom ali predpisi, izdanimi na njegovi podlagi določijo posebna pravila za določanje carinske vrednosti blaga, ki je bilo pred sprostitvijo v prost promet predmet drugih vrst carinsko dovoljene rabe ali uporabe.
(2) Minister, pristojen za finance izda predpise o natančnejših pogojih in načinu ugotavljanja carinske vrednosti.
III. DEL
RAVNANJE Z BLAGOM, KI JE VNEŠENO NA CARINSKO OBMOČJE, PREDEN JE ZANJ V CARINSKEM POSTOPKU DOVOLJENA RABA ALI UPORABA
1. p o g l a v j e
Vnos blaga na carinsko območje
28. člen
(carinski mejni prehodi)
(1) Carinsko blago je dovoljeno vnesti ali iznesti iz carinskega območja le preko carinskih mejnih prehodov.
(2) Carinske mejne prehode in njihovo klasifikacijo določi na predlog ministra, pristojnega za finance, in ministra, pristojnega za notranje zadeve, vlada.
(3) Promet blaga, ki je zavezano fitopatološki, veterinarski ali drugi predpisani kontroli je dovoljen le preko tistih carinskih mejnih prehodov, ki so v skladu s posebnimi predpisi določeni za promet takšnega blaga.
(4) Čas, v katerem se sme vnesti oziroma iznesti blago iz carinskega območja oziroma smejo osebe s carinskim blagom prestopiti carinsko črto določi direktor Carinske uprave Republike Slovenije v soglasju z ministrom, pristojnim za notranje zadeve in to javno objavi. Pri tem upošteva kategorizacijo carinskega mejnega prehoda, gostoto prometa preko tega carinskega mejnega prehoda, kadrovske zmožnosti in uskladitev z delovnim časom mejnih služb sosednje države. Pri določitvi delovnega časa na carinskih mejnih prehodih, kjer so poleg carinske še druge inšpekcijske službe, se upoštevajo tudi delovni časi teh služb.
(5) Direktor Carinske uprave Republike Slovenije da soglasje za gradnjo, rekonstrukcijo ipd. objektov na carinskih mejnih prehodih v delu, ki je namenjen carinskim organom oziroma carinski kontroli in nadzoru.
29. člen
(carinsko nadzorstvo)
(1) Blago, ki se uvaža je pod carinskim nadzorstvom od vnosa na carinsko območje dokler ni blago sproščeno v prost promet oziroma dokler ni blago vnešeno v prosto cono, ponovno izvoženo, prepuščeno carinskemu organu oziroma uničeno pod carinskim nadzorom.
(2) Niso pod carinskim nadzorstvom:
1. domače in tuje ladje, ki plovejo pod vojaško pomorsko zastavo,
2. ladje organov za notranje zadeve,
3. domača in tuja vojaška letala in helikopterji.
(3) Ne glede na prejšnji odstavek je pod carinskim nadzorstvom blago, ki se naloži ali razloži iz ladij iz 1. in 2. točke prejšnjega odstavka kot tudi promet med temi ladjami in obalo ter blago, ki se naloži ali razloži iz vojaških letal in helikopterjev iz 3. točke prejšnjega odstavka, kakor tudi pristajanje vojaških letal in helikopterjev na domačih letališčih. Pod carinskim nadzorom je tudi blago, ki ga nosijo s seboj osebe, ki se vkrcajo ali izkrcajo na ladje oziroma letala iz prejšnjega odstavka.
(4) Blago, ki je namenjeno izvozu, začasnemu izvozu na oplemenitenje, tranzitu, v smislu 121. člena tega zakona, ali carinskemu skladiščenju zaradi naknadnega izvoza, je pod carinskim nadzorom od trenutka sprejema carinske deklaracije do trenutka, ko zapusti carinsko območje, je uničeno ali pa je deklaracija razveljavljena.
30. člen
(določitev carinske poti)
Vlada lahko določi primere in poti, po katerih mora carinsko blago potovati od mejnega prehoda do carinskega organa in obratno.
31. člen
(posebnosti carinskega nadzora glede na obliko transporta)
Posebnosti carinskega nadzora glede na obliko transporta (cestni, železniški, letalski, pomorski, poštni) določi minister, pristojen za finance v soglasju z ministrom, pristojnim za promet in zveze.
2. p o g l a v j e
Predložitev blaga carinskemu organu
32. člen
(predložitev carinskega blaga)
(1) Oseba, ki je blago vnesla na carinsko območje, mora to blago kakor hitro je mogoče predložiti carinskemu organu bodisi ga prepeljati na drugo mesto, ki ga je določil carinski organ, in o tem takoj obvestiti carinski organ.
(2) Za izvršitev obveznosti iz prejšnjega odstavka je odgovorna tudi oseba, na katero je prešla obveznost prevoza blaga po vnosu na carinsko območje.
(3) Obveznost iz prvega odstavka se ne uporablja za blago, ki ga potniki nosijo s seboj v potniškem prometu, maloobmejnem prometu, blago v poštnem prometu ali v prometu blaga neznatne vrednosti, če sta carinska kontrola in nadzor zagotovljena na drug primeren način.
(4) Če oseba iz prvega oziroma drugega odstavka ne more izvršiti svojih obveznosti zaradi višje sile ali drugih nepredvidljivih okoliščin, mora takoj obvestili najbližji carinski organ o razlogih za neizpolnitev obveznosti in sporočiti, kje se blago nahaja ter v kakšnem stanju je.
33. člen
(ravnanje s predloženim blagom)
(1) Prekladanje in raztovarjanje, kakor tudi premeščanje predloženega blaga je možno le ob predhodnem soglasju carinskih organov.
(2) Soglasje iz prejšnjega odstavka ni potrebno v primeru nenadne nevarnosti. V tem primeru je treba carinske organe obvestiti o prekladanju, raztovarjanju ali premeščanju kakor hitro je mogoče.
(3) Zaradi pregleda blaga in prevoznega sredstva sme carinski organ kadarkoli zahtevati, da se blago razloži ali razpakira.
3. p o g l a v j e
Skupna prijava
34. člen
(vložitev skupne prijave)
(1) Če oseba, ki je vnesla blago na carinsko območje oziroma oseba, na katero je prešla obveznost za prevoz blaga po vnosu na carinsko območje ob predložitvi blaga carinskemu organu ne vloži tudi carinske deklaracije, mora predložiti skupno prijavo.
(2) Če oseba iz prejšnjega odstavka predloži carinskemu organu skupno prijavo, jo mora predložiti istočasno, ko predloži blago.
(3) Carinski organ lahko dovoli, da oseba iz prvega odstavka tega člena predloži skupno prijavo tudi naknadno, vendar ne kasneje kot prvi delovni dan po dnevu, ko je bilo predloženo blago.
(4) Za blago, ki ga potnik nosi s seboj in za poštne pošiljke, lahko carinski organi ne zahtevajo vložitev skupne prijave, če s tem ni ogroženo izvajanje carinskega nadzora in če pred iztekom roka iz prejšnjega odstavka potnik vloži zahtevo za odobritev katere od carinsko dovoljenih rab ali uporab blaga.
35. člen
(vsebina in oblika skupne prijave)
(1) Skupna prijava mora vsebovati vse podatke, potrebne za ugotovitev istovetnosti blaga. Podpisati jo mora oseba, ki jo izpolni.
(2) Skupna prijava se izpolni na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za finance. Kot prijava se lahko, pod pogoji, ki jih določi minister, pristojen za finance, uporabljajo tudi komercialni in drugi dokumenti, ki vsebujejo podatke, potrebne za ugotovitev istovetnosti blaga.
(3) V skladu s pogoji iz drugega odstavka 46. člena tega zakona lahko carinski organ dovoli uporabo tehničnih pripomočkov za elektronsko izmenjavo podatkov.
36. člen
(potrditev skupne prijave)
(1) Carinski organ potrdi sprejeto skupno prijavo v skladu s predpisom iz drugega odstavka prejšnjega člena.
(2) Carinski organ zadrži en izvod skupne prijave zaradi naknadnega preverjanja, ali je bila za blago, na katero se skupna prijava nanaša vložena carinska deklaracija za izvedbo določenega carinskega postopka v roku, ki ga določa 37. člen tega zakona.
37. člen
(roki za vložitev zahteve za carinsko dovoljeno rabo ali uporabo blaga)
(1) Če je blago predloženo carinskemu organu skupaj s skupno prijavo, mora deklarant vložiti carinsko deklaracijo za začetek carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga najpozneje v:
(a) 30 dneh po sprejemu skupne prijave, če gre za blago pripeljano v pomorskem prometu;
(b) 10 dneh po sprejemu skupne prijave, če gre za blago, pripeljano z drugimi transportnimi sredstvi.
(2) V posebej upravičenih primerih lahko carinski organ rok iz prejšnjega odstavka podaljša, vendar najdalj še za 20 dni.
4. p o g l a v j e
Začasna hramba blaga
38. člen
(začasna hramba predloženega blaga)
(1) Carinsko blago se lahko od vnosa na carinsko območje do začetka carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga, po predložitvi blaga pristojnemu carinskemu organu v skladu z 32. členom tega zakona, začasno hrani pod carinskim nadzorom.
(2) Začasno hranjeno carinsko blago se lahko hrani v skladu s prejšnjim odstavkom le v prostorih in pod pogoji, ki jih odobri carinski organ.
(3) Carinski organ lahko od osebe, ki začasno hrani carinsko blago, zahteva predložitev instrumenta zavarovanja za plačilo morebiti nastalega carinskega dolga.
39. člen
(ravnanje z začasno hranjenim blagom)
Medtem, ko je carinsko blago začasno hranjeno, je lahko predmet le tistih operacij, ki zagotavljajo ohranitev blaga v nespremenjenem stanju, ne da bi se spreminjal njegov izgled ali tehnične karakteristike.
40. člen
(ravnanje carinskih organov v primeru kršitev rokov iz 37. člena tega zakona)
(1) Carinski organ sme sprejeti potrebne ukrepe v skladu s tem zakonom, vključno z odvzemom in prodajo začasno hranjenega carinskega blaga, če imetnik blaga ne opravi formalnosti za začetek carinskega postopka v rokih, predvidenih v 37. členu tega zakona.
(2) Carinski organ lahko v okviru ukrepov iz prejšnjega odstavka premesti carinsko blago v drug poseben prostor, ki je pod carinskim nadzorom. Premestitev v skladu s tem odstavkom se opravi na strošek in odgovornost imetnika blaga.
(3) Če carinski organ v skladu s prvim odstavkom tega člena začasno hranjeno blago proda, ravna v skladu z 58. členom tega zakona.
5. p o g l a v j e
Druge določbe
41. člen
(uporaba določb tega dela zakona za tranzitno blago)
Za blago, ki v skladu s tranzitnim carinskim postopkom prispe na namembni kraj in mora biti v skladu s tem postopkom predloženo carinskemu organu, se uporabljajo določbe 3. in 4. poglavja tega dela zakona.
42. člen
(uničenje predloženega carinskega blaga)
(1) Če okoliščine posameznega primera tako zahtevajo, lahko carinski organ predloženo carinsko blago uniči. Carinski organ mora o uničenju blaga obvestiti imetnika blaga. Stroške uničenja nosi imetnik blaga.
(2) Če gre v primerih iz prejšnjega odstavka za blago, za katerega so predpisana pravila ravnanja v zvezi z odstranjevanjem, odlaganjem ali uničevanjem, mora carinski organ ravnati na predpisan način.
43. člen
(nezakonit vnos carinskega blaga)
Če carinski organ najde blago, ki je bilo vnešeno na carinsko območje nezakonito ali je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora, sprejme potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje.
IV. DEL
CARINSKO DOVOLJENA RABA ALI UPORABA BLAGA
1. p o g l a v j e
Splošno
44. člen
(načelo nediskriminatornosti)
(1) Carinski deklarant lahko, če so izpolnjeni predpisani pogoji, zahteva odobritev katere koli predvidene vrste carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga, ne glede na naravo, količino, poreklo blaga, vrsto pošiljke ali njen namembni kraj.
(2) Izjemoma lahko vlada za določene vrste blaga prepove ali omeji katero od predvidenih vrst carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga zaradi interesov javne morale, varnosti, varovanja zdravja in življenja ljudi, živali in rastlin, varstva okolja, varovanja nacionalnih vrednot umetniške, zgodovinske ali arheološke vrednosti ali zaradi varovanja industrijske lastnine.
(3) Vlada lahko določi, da določene vrste blaga zaradi svojih specifičnih lastnosti lahko v zvezi z odobritvijo carinsko dovoljene rabe oziroma uporabe blaga obravnavajo le posebej določeni carinski organi.
2. p o g l a v j e
Carinski postopki
1. podpoglavje
Začetek carinskega postopka
45. člen
(obveznost vložitve carinske deklaracije, posledice)
(1) Za vse blago, za katerega zahteva uvedbo carinskega postopka, mora carinski deklarant vložiti carinsko deklaracijo.
(2) Carinski postopek se začne na podlagi vložene carinske deklaracije.
46. člen
(oblika carinske deklaracije)
(1) Carinski deklarant mora izpolniti carinsko deklaracijo v pisni obliki na predpisanem obrazcu.
(2) Če tehnične možnosti to dopuščajo, se lahko namesto pisne deklaracije uporabi tehnične pripomočke za elektronsko izmenjavo podatkov, pod pogojem, da uporabo takšnih pripomočkov odobri Carinska uprava Republike Slovenije.
(3) Obliko in način izpolnjevanja carinske deklaracije določi minister, pristojen za finance.
47. člen
(carinski deklarant)
(1) Carinski deklarant je lahko katerakoli oseba s sedežem oziroma stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki predloži ali lahko predloži blago carinskim organom skupaj z vsemi drugimi dokumenti, ki so potrebni za izvedbo določenega carinskega postopka.
(2) Osebe iz prvega odstavka tega člena lahko vlagajo carinske deklaracije v svojem imenu in za svoj račun, v svojem imenu in za tuj računa ali v tujem imenu in za tuj račun. V svojem imenu in za tuj račun ter v tujem imenu in za tuj račun lahko vlagajo carinske deklaracije le tiste osebe, ki izpolnjujejo minimalne pogoje za opravljanje posredovanja v carinskem postopku. Minimalne pogoje predpiše vlada z uredbo.
(3) Če sprejem carinske deklaracije naloži določeni osebi kakršnekoli dolžnosti, mora, ne glede na prejšnji odstavek, biti carinski deklarant ta oseba ali oseba, ki izpolni deklaracijo v imenu te osebe.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena je lahko carinski deklarant tudi podružnica tuje pravne osebe, ki je v skladu z zakonom registrirana na carinskem območju.
(5) Ne glede na prvi odstavek tega člena je lahko carinski deklarant tranzitnega blaga ali blaga, ki se začasno uvaža tudi oseba, ki nima sedeža ali stalnega prebivališča v Sloveniji, če carinski organ šteje takšno deklaracijo za primerno. Carinski deklarant blaga, ki se uvaža neobrtoma, je prav tako lahko tudi oseba, ki nima sedeža ali stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, če carinski organ šteje takšno deklaracijo za primerno.
1. oddelek:
Pisna carinska deklaracija
A. Običajni postopek
48. člen
(izpolnitev carinske deklaracije)
(1) Carinski deklarant izpolni carinsko deklaracijo v skladu s predpisom iz tretjega odstavka 46. člena, tako da izpolnjena deklaracija vsebuje vse tiste podatke, ki so potrebni glede na izbran carinski postopek. Carinska deklaracija mora biti podpisana.
(2) Carinski deklarant v carinski deklaraciji navede, katera vrsta carinskega postopka naj se izvede za blago, navedeno v deklaraciji.
(3) Deklaraciji mora deklarant priložiti vse druge dokumente, ki so potrebni za izvedbo zahtevanega carinskega postopka oziroma dokazila o tem, da je bila izvršena predpisana veterinarska, fitopatološka ali druga predpisana kontrola.
49. člen
(sprejem carinske deklaracije)
(1) Carinski organ mora popolno deklaracijo skupaj s prilogami in dokazili iz tretjega odstavka prejšnjega člena sprejeti takoj, pod pogojem, da je blago, na katero se deklaracija nanaša, predloženo temu carinskemu organu.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko carinski organ sprejme carinsko deklaracijo za izvoz blaga preden je blago predloženo carinskemu organu.
(3) Če carinski organ ob sprejemu deklaracije ugotovi pomanjkljivosti v deklaraciji, jo vrne skupaj s prilogami deklarantu in navede na njej, v čem je pomanjkljivost, z namenom, da bi deklarant odpravil ugotovljene pomanjkljivosti.
(4) Če se deklarant ne strinja s popravki, ki jih zahteva carinski organ, carinski organ izda sklep, s katerim zavrže carinsko deklaracijo kot pomanjkljivo.
(5) Če ni drugače izrecno določeno, se za izvajanje izbranega carinskega postopka upoštevajo predpisi, ki so veljali na dan sprejema carinske deklaracije za ta postopek.
50. člen
(sprememba podatkov v carinski deklaraciji)
(1) Carinski organ lahko na podlagi zahteve deklaranta dovoli, da deklarant spremeni posamezne podatke v deklaraciji, ki jo je že sprejel, vendar se deklaracija tako ne sme razširiti še na drugo blago, razen tistega, na katerega se je že prvotno nanašala.
(2) Spreminjanje deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ:
1. obvestil deklaranta o tem, da namerava pregledati blago ali
2. ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti, netočni ali
3. sprostil blago izpod carinskega nadzora.
51. člen
(umik carinske deklaracije)
(1) Carinski organ lahko na podlagi izjave deklaranta dovoli umik že sprejete deklaracije, če deklarant predloži zanesljiv dokaz o tem, da je bilo blago deklarirano za določen carinski postopek zaradi nenamerne napake ali da zaradi posebnih okoliščin izpeljava deklariranega carinskega postopka ne bi bila več upravičena.
(2) Če je carinski organ že obvestil deklaranta o nameravanem pregledu blaga, o umiku deklaracije odloči šele po pregledu blaga.
(3) Umik deklaracije praviloma ni več mogoč po tem, ko je bilo blago prepuščeno v izbrani carinski postopek. Izjeme določi minister, pristojen za finance.
52. člen
(preverjanje carinske deklaracije)
(1) Zaradi preverjanja točnosti in pravilnosti sprejete deklaracije lahko carinski organ:
1. pregleda dokumente, ki spremljajo deklaracijo. Carinski organi lahko zahtevajo od deklaranta, da predloži še druge listine in dokumente, da bi se preverila točnost navedb v deklaraciji;
2. pregleda blago, vzame vzorce za analizo ali podrobnejši pregled.
(2) Rezultati preverjanja deklaracije so namenjeni za uporabo določb o carinskem postopku, katerega je deklarant zahteval. Če se preverjanje deklaracije ne izvede, se za uporabo določb o carinskem postopku upoštevajo podatki, ki jih je carinski deklarant navedel v deklaraciji.
(3) Če se rezultati preverjanja deklaracije ne ujemajo z navedbami v deklaraciji ali navedbe v deklaraciji ne ustrezajo dejanskemu stanju blaga, carinski organ o tem izda odločbo.
(4) Pritožba zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ne zadrži njene izvršitve.
53. člen
(pregled blaga in drugi carinski ukrepi za preverjanje deklaracije)
(1) Pregled blaga in vse drugo ravnanje z blagom, ki se opravi zaradi pregleda ali odvzemanja vzorcev, se opravi na odgovornost deklaranta. Stroške nosi deklarant.
(2) Deklarant ima pravico, da je prisoten pri pregledu blaga in jemanju vzorcev. Carinski organ sme zahtevati od deklaranta, da je sam ali njegov zastopnik prisoten pri pregledu blaga oziroma jemanju vzorcev, če je njegova pomoč potrebna, da bi se olajšal pregled blaga ali odvzemanje vzorcev.
(3) Carinski organ ni dolžan deklarantu plačati nadomestila za vzorce blaga, če je količina oziroma vrednost tega blaga, vzeta kot vzorec v okviru vzorčnih količin, ki omogočajo normalno izvedbo kontrole.
(4) Pogoje in način jemanja vzorcev določi minister, pristojen za finance.
54. člen
(delni pregled blaga)
(1) Carinski organ lahko pregleda le del blaga, ki je zajet s posamezno deklaracijo. Ugotovitve delnega pregleda veljajo za celotno pošiljko.
(2) Deklarant lahko zahteva nadaljnji pregled blaga, če meni, da rezultati delnega pregleda blaga niso ustrezni glede na preostalo blago.
(3) Če se ena sprejeta carinska deklaracija nanaša na več različnih vrst blaga, se šteje, za izvajanje prvega odstavka tega člena, da je za vsako vrsto blaga vložena samostojna deklaracija.
55. člen
(ukrepi za naknadno ugotavljanje istovetnosti blaga)
(1) Carinski organ lahko sprejme potrebne ukrepe, ki bodo omogočili naknadno ugotavljanje istovetnosti blaga, če je to potrebno zaradi ugotavljanja in zagotavljanja skladnosti s pogoji, določenimi za carinski postopek, kakršnega je za v deklaraciji določeno blago izbral carinski deklarant.
(2) Carinske oznake, ki so pritrjene na blago ali transportna sredstva sme odstraniti ali uničiti samo carinski organ ali druga oseba z njegovim dovoljenjem, razen če je zaradi nepredvidljivih okoliščin ali višje sile njihova odstranitev ali uničenje nujno potrebna, da bi se zavarovalo blago ali transportno sredstvo.
56. člen
(prepustitev blaga)
(1) Carinski organ prepusti blago takoj, ko je končano preverjanje podatkov iz deklaracije oziroma, ko je deklaracija sprejeta brez preverjanja navedenih podatkov, če so izpolnjeni pogoji za izbran carinski postopek in če za zadevno blago ne veljajo kakšne omejitve ali prepovedi, ki preprečujejo izvedbo izbranega carinskega postopka.
(2) Vse blago, ki je zajeto s posamezno carinsko deklaracijo, se prepusti deklarantu istočasno. Če pa je z eno deklaracijo zajetih več vrst blaga, se šteje, kot da je za vsako vrsto blaga predložena samostojna deklaracija.
(3) Če je zaradi sprejema carinske deklaracije nastal carinski dolg, blago ne more biti prepuščeno deklarantu, ne glede na prvi odstavek tega člena, dokler dolg ni poravnan ali zavarovan v skladu s 152. členom tega zakona.
(4) Če mora v skladu s pogoji predpisanimi za dovolitev določenega carinskega postopka carinski zavezanec predložiti ustrezno zavarovanje za plačilo mogočega carinskega dolga, blago ne more biti prepuščeno deklarantu, dokler takšno zavarovanje ni predloženo carinskemu organu.
(5) Deklarant ne sme začeti uporabljati ali rabiti blaga prej preden mu blago v skladu s prvim odstavkom tega člena ni prepuščeno.
57. člen
(posebni ukrepi carinskih organov v zvezi z blagom)
(1) Carinski organ lahko sprejme katere koli potrebne ukrepe, vključno z odvzemom blaga in njegovo prodajo, če:
1. blago ne more biti prepuščeno deklarantu, ker:
– ni bilo mogoče začeti ali nadaljevati pregleda blaga v roku, ki ga je določil carinski organ zaradi razlogov na strani deklaranta ali
– dokumenti, ki bi morali biti predloženi za odobritev izbranega carinskega postopka, niso bili predloženi ali
– plačilo ali zavarovanje, ki bi moralo biti predloženo za zavarovanje obveznosti plačila carine, ni bilo izvršeno ali predloženo v predpisanem roku ali
– za blago veljajo prepovedi ali omejitve, ki bi preprečevale izvedbo zahtevanega postopka;
2. blago ni odstranjeno iz začasnega skladišča v roku desetih dni po prepustitvi deklarantu.
58. člen
(prodaja ali brezplačen odstop odvzetega blaga)
(1) Blago, ki je odvzeto po določbah tega zakona, se praviloma da na prodaj. Prodaja se izvrši z javno licitacijo. Izjemoma lahko vlada odvzeto blago brezplačno odstopi državnim organom in človekoljubnim organizacijam, če to blago potrebujejo za opravljanje svoje dejavnosti, če pa gre za predmete zgodovinske, arheološke etnografske, kulturne, umetniške ali znanstvene vrednosti pa pristojnemu organu za spomeniško varstvo.
(2) Natančnejše predpise o pogojih in načinu prodaje in o ravnanju z blagom iz prejšnjega odstavka ter o razdelitvi s prodajo pridobljenih sredstev določi vlada.
B. Poenostavljeni postopek
59. člen
(poenostavitve glede carinskih deklaracij)
(1) Carinski organ lahko v primerih in na način, ki ga določi vlada, odobri eno od naslednjih poenostavitev:
1. opustitev navedbe določenih podatkov v deklaraciji, ki bi morali biti navedeni v skladu z 48. členom tega zakona ali opustitev predložitve določenih dokumentov, ki bi morali biti v skladu z 48. členom predloženi skupaj z deklaracijo;
2. predložitev komercialnega ali drugega uradnega dokumenta, skupaj s prošnjo za izvedbo določenega carinskega postopka namesto deklaracije iz 48. člena tega zakona;
3. deklariranje blaga na podlagi knjigovodskih vpisov blaga; v tem primeru lahko carinski organ oprosti deklaranta obveznosti predložitve blaga v pregled;
4. ustno carinsko deklaracijo.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek, morajo predloženi dokumenti vsebovati vsaj podatke, potrebne za evidentiranje blaga in ugotavljanje njegove istovetnosti. Če deklarant za blago vodi predpisano knjigovodstvo, mora vsak tak vpis opremiti z datumom vpisa.
(3) Razen v primerih, ki so posebej določeni v predpisu iz prvega odstavka tega člena, mora deklarant kljub odobreni poenostavitvi, predložiti carinskim organom dopolnilno carinsko deklaracijo. Način vložitve in obliko te deklaracije določi predpis iz tretjega odstavka 46. člena tega zakona.
(4) Dopolnilne carinske deklaracije in poenostavljene deklaracije iz 1. do 3. točke prvega odstavka tega člena tvorijo enotne nedeljive dokumente, ki učinkujejo od dneva sprejema poenostavljenih deklaracij iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena.
(5) Knjigovodski vpis iz 3. točke prvega odstavka tega člena ima enak učinek kot sprejem deklaracije iz 46. člena tega zakona.
2. oddelek:
Druge deklaracije
60. člen
(uporaba zakona pri drugih oblikah deklaracij)
Če je carinska deklaracija narejena z uporabo tehničnih sredstev za prenos podatkov ali je bila dovoljena ustna deklaracija, se zanje primerno uporabljajo 46. ter 48. do 56. člena tega zakona.
61. člen
(ravnanje drugih državnih organov v zvezi s carinskim blagom)
(1) Državni organi (sodišča, inšpekcijski organi, organi za notranje zadeve itd.) so dolžni takoj prijaviti in predložiti najbližjemu carinskemu organu vsako carinsko blago, ki se znajde pri njih, če gre za blago, ki so ga ti organi začasno ali dokončno odvzeli in je utemeljen sum, da gre za carinsko blago.
(2) Dokončno ali začasno odvzeto carinsko blago se lahko prepusti drugi osebi le, če so carinski organi dovolili eno od predvidenih carinsko dovoljenih rab ali uporab blaga oziroma če je bil že nastali carinski dolg poravnan.
(3) Carinski dolg iz prejšnjega odstavka se izterja od carinskega dolžnika oziroma poravna iz kupnine za prodano blago. Carinski dolg, ki se poravna iz kupnine, se plača po poravnavi stroškov, nastalih v zvezi z blagom iz prvega odstavka tega člena (hramba, prodaja itd.).
3. oddelek:
Naknadno preverjanje deklaracij
62. člen
(naknadno preverjanje deklaracij)
(1) Carinski organi lahko po svoji lastni iniciativi ali na zahtevo deklaranta preverijo deklaracijo tudi po prepustitvi blaga, do poteka rokov iz 9. člena tega zakona.
(2) Carinski organ lahko tudi po prepustitvi blaga deklarantu, do poteka rokov iz 9. člena tega zakona, zaradi preverjanja točnosti podatkov v deklaraciji, naknadno pregleda komercialne, tehnološke in druge dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne postopke v zvezi s tem blagom ali na kasnejše komercialne postopke v zvezi s tem blagom. Ti postopki se lahko izvedejo v prostorih deklaranta ali druge osebe, ki je neposredno ali posredno poslovno vključena v omenjene operacije ali v prostorih katerekoli druge osebe, ki poseduje omenjene podatke in dokumente v poslovne namene. Carinski organ lahko prav tako pregleda blago, če je to še vedno mogoče.
2. podpoglavje
Sprostitev blaga v prost promet
63. člen
(sprostitev v prost promet)
(1) S sprostitvijo blaga v prost promet pridobi carinsko blago status domačega blaga.
(2) Za sprostitev blaga v prost promet mora deklarant izvesti formalnosti glede uvoza blaga in carinski dolžnik plačati uvozne dajatve in izpolniti druge ukrepe trgovinske politike.
(3) Blago sproščeno v prost promet izgubi status domačega blaga, če je plačana carina, ki je predpisana za takšno blago, povrnjena ali plačilo odpuščeno:
– v okviru postopka uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz v obliki povračila plačane carine ali
– v skladu z osmim odstavkom 158. člena tega zakona zaradi poškodb na blagu oziroma ker blago ne ustreza določbam pogodbe;
– v drugih primerih, navedenih v 158. členu tega zakona, kjer je povrnitev ali odpustitev carine pogojena z izvozom oziroma ponovnim izvozom blaga oziroma odobritvijo kakšnega drugega carinskega postopka.
64. člen
(nižja carinska stopnja)
(1) Ne glede na 151. člen tega zakona se, v primeru, da je blago, ki se uvaža, zavezano plačilu carine, njena stopnja pa se zniža po dnevu sprejema deklaracije za sprostitev blaga v prost promet, vendar pred prepustitvijo blaga, lahko na zahtevo deklaranta uporabi nižja carinska stopnja.
(2) Določba prejšnjega odstavka ne velja v primerih, ko hitrejša prepustitev blaga ni bila mogoča zaradi razlogov, nastalih na strani deklaranta.
65. člen
(skupna carinska stopnja)
(1) Če je pošiljka sestavljena iz blaga, ki se razvršča v različne tarifne številke, izpolnjevanje deklaracije z razvrščanjem in obračunavanjem carine po vsaki od teh tarifnih številk pa bi povzročilo delo in stroške, ki bi bili v nesorazmerju z obračunano carino, lahko carinski organ, na zahtevo deklaranta, sklene, da se carina obračuna za celotno pošiljko na podlagi razvrstitve v tarifno številko tistega blaga, katerega carinska stopnja je najvišja.
(2) Skupno carinsko stopnjo je mogoče uporabiti le za blago, katerega skupna vrednost ne presega vrednosti, ki jo določi vlada.
66. člen
(enotna carinska stopnja)
(1) Ne glede na prvi odstavek 11. člena tega zakona se za naslednje blago uporabi enotna carinska stopnja v višini 15 % od carinske vrednosti blaga:
1. za blago, ki ga ena fizična oseba pošilja po pošti drugi fizični osebi ali
2. za blago, ki ga potnik prinese s seboj, vendar le pod pogojem, da takšno blago ni komercialne narave in pod pogojem da vrednost posamezne pošiljke ali blaga, ki ga potnik prinese s seboj ne presega predpisane vrednosti.
(2) Prejšnji odstavek se ne uporablja za blago, za katerega je z zakonom o carinski tarifi predpisana carinska stopnja “prosto” in za blago, ki je v skladu s tem zakonom oproščeno plačila carine.
(3) Ne glede na prvi odstavek lahko potnik ali prejemnik pošiljke zahteva, da se blago carini po stopnji, ki je predpisana v carinski tarifi.
(4) Šteje se, da blago ni komercialne narave:
1. če gre za pošiljko blaga fizične osebe drugi fizični osebi in taka pošiljka:
– ni namenjena preprodaji ali opravljanju druge pridobitne dejavnosti in
– vsebuje le blago, izključno za osebno uporabo prejemnika ali njegovih družinskih članov, ki živijo s prejemnikom v istem gospodinjstvu, ter po naravi in količini ne odraža komercialnega namena ter
– je poslana brezplačno;
2. če gre za blago, ki ga potnik prinese s seboj in le-to:
– ni namenjeno preprodaji ali opravljanju druge pridobitne dejavnosti in
– je namenjeno izključno za osebno rabo potnika in njegovih družinskih članov, ki z njim živijo v istem gospodinjstvu ali za darila, če njegova narava in količina ne odraža komercialnega namena.
(5) Vlada določi vrednost blaga iz prvega odstavka tega člena ter vrste blaga, za katero se ne more uporabljati enotna carinska stopnja.
67. člen
(ohranitev carinskega nadzora)
(1) Če je bilo določeno blago sproščeno v prost promet in pri tem oproščeno plačila carine ali je bila carinska stopnja znižana zaradi namena, zaradi katerega se blago prepusti v prost promet, ostane takšno blago pod carinskim nadzorom. Carinski nadzor preneha, ko se izpolnijo pogoji oziroma potečejo roki za oprostitev plačila carine ali znižanje carinske stopnje ali ko je takšno blago izvoženo ali uničeno ali ko se zaradi uporabe, ki se ne sklada z namenom, za katerega je bila odobrena carinska oprostitev ali olajšava, carina naknadno obračuna in plača.
(2) Za blago iz prejšnjega odstavka se primerno uporabljajo določbe drugega in tretjega dostavka 70. člena tega zakona.
3. podpoglavje
Carinski postopki z ekonomskim učinkom
1. oddelek:
Skupne določbe
68. člen
(vrste carinskih postopkov z ekonomskim učinkom)
(1) Carinski postopki z ekonomskim učinkom so:
1. carinsko skladiščenje,
2. postopek uvoza zaradi proizvodnje za izvoz,
3. predelava pod carinskim nadzorom,
4. začasni uvoz blaga,
5. začasni izvoz blaga na oplemenitenje.
(2) Kateri koli od postopkov z ekonomskim učinkom iz prejšnjega odstavka je mogoč z odločbo carinskega organa, ki se praviloma izda v skladu z drugim odstavkom 6. člena tega zakona.
(3) Vlada v predpisu iz 72. člena tega zakona določi, za katere postopke iz prvega odstavka tega člena ni mogoče izdati odločbe v skladu s prejšnjim odstavkom.
69. člen
(splošni pogoji za odobritev carinskega postopka z ekonomskim učinkom)
(1) Splošni pogoji za odobritev posameznega postopka iz prejšnjega člena so:
1. oseba, ki zaprosi za odobritev mora dati vsa jamstva, ki so potrebna za pravilno izvajanje odobrenega postopka,
2. oseba, ki zaprosi za odobritev izpolnjuje vse druge predpisane pogoje v zvezi s poslovanjem v okviru posameznega postopka.
(2) Pogoji, pod katerimi se izda dovoljenje, morajo biti v njem določeni.
(3) Če upravičenec ne izpolnjuje svojih obveznosti v skladu z izdanim dovoljenjem, mu carinski organ dovoljenje odvzame. Pritožba na izdano odločbo o odvzemu dovoljenja ne zadrži njene izvršitve.
70. člen
(obveznosti upravičenca in njihov prenos na drugo osebo)
(1) Oseba, kateri je dovoljenje izdano (v nadaljevanju: upravičenec) mora carinski organ sproti obveščati o vseh dejstvih, ki nastanejo po izdaji dovoljenja in so pomembni za vsebino oziroma veljavnost dovoljenja.
(2) Carinski organ lahko zahteva, da upravičenec predloži ustrezni instrument zavarovanja za zavarovanje plačila carine, če bi v zvezi z blagom lahko nastala obveznost plačila carine.
(3) Pravice in obveznosti upravičenca, je ob predpisanih pogojih, mogoče prenesti na drugo osebo, ki izpolnjuje pogoje, predpisane za to vrsto carinskega postopka.
71. člen
(konec postopka z ekonomskim učinkom)
(1) Carinski postopek z ekonomskim učinkom se konča, ko carinski organ dovoli drugo obliko carinsko dovoljenje rabe ali uporabe blaga, ki je bilo deklarirano za postopek z ekonomskim učinkom ali za nadomestno blago ali za blago, proizvedeno v času trajanja postopka z ekonomskim učinkom.
(2) Carinski postopek z ekonomskim učinkom se konča tudi z odvzemom dovoljenja za izvajanje carinskega postopka z ekonomskim učinkom ali s potekom roka za izvedbo postopka, ki je bil določen z dovoljenjem.
(3) V primeru iz prejšnjega odstavka carinski organ določi rok, v katerem mora carinski deklarant vložiti novo carinsko deklaracijo za blago, ki je predmet carinskega postopka z ekonomskim učinkom.
(4) Rok iz prejšnjega odstavka ne more biti daljši od 15 dni. Izjemoma carinski organ lahko rok podaljša, vendar najdalj za 15 dni.
(5) Če carinski deklarant ne konča carinskega postopka v skladu s predpisanimi pogoji ali ne vloži nove carinske deklaracije v skladu s tretjim odstavkom tega člena v predpisanem roku, ali ne predloži dokazov o končanem odobrenem carinskem postopku z ekonomskim učinkom v predpisanem roku, carinski organ ukrepa v skladu s 57. členom tega zakona.
72. člen
(natančnejši predpisi)
Vlada določi natančnejše kriterije in način izvajanja carinskih postopkov z ekonomskim učinkom.
2. oddelek:
Carinsko skladiščenje
73. člen
(blago, ki se skladišči v carinskem skladišču)
V carinskem skladišču se lahko v skladu z določbami postopka o carinskemu skladiščenju blaga, pod carinskim nadzorom skladišči:
1. carinsko blago, ne da bi bilo pri tem zavezano plačilu carine ali bilo predmet drugih ukrepov trgovinske politike;
2. domače blago, ki v skladu s posebnimi predpisi pridobi s hrambo v carinskem skladišču status izvoženega blaga.
74. člen
(prostori)
(1) Carinsko skladišče je lahko kateri koli prostor, ki ga odobri carinski organ in je pod njegovim nadzorom, v katerem se lahko skladišči carinsko blago v skladu s predpisanimi pogoji.
(2) Carinski organ lahko v posebej upravičenih primerih dovoli skladiščenje blaga v drugih prostorih, ki niso prvenstveno namenjeni carinskemu skladiščenju blaga, če so zagotovljeni potrebni pogoji za izvajanje carinskega nadzorstva.
(3) Če so za skladiščenje kakšnega blaga in ravnanje z njim predpisani posebni pogoji, carinski organ dovoli, da se blago skladišči v carinskem skladišču ali drugem prostoru le, če so izpolnjeni ti pogoji.
75. člen
(vrste carinskih skladišč)
(1) Carinsko skladišče je lahko javno ali zasebno.
(2) Javno carinsko skladišče pomeni carinsko skladišče, v katerem lahko v skladu s predpisanimi pogoji skladišči blago katera koli domača ali tuja oseba.
(3) Zasebno carinsko skladišče je carinsko skladišče, namenjeno za skladiščenje carinskega blaga imetnika carinskega skladišča.
76. člen
(definicije imetnika in depozitarja)
(1) Imetnik carinskega skladišča je oseba, ki ji carinski organ v skladu s 77. členom tega zakona dovoli poslovanje s carinskim skladiščem.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek je lahko imetnik carinskega skladišča tudi carinski organ.
(3) Depozitar je oseba, ki mora blago na podlagi deklaracije za carinsko skladiščenje dati v hrambo v carinsko skladišče ali oseba, na katero so bile prenešene pravice in obveznosti v zvezi s skladiščenim blagom.
77. člen
(dovoljenje za upravljanje carinskega skladišča)
(1) Dovoljenje za upravljanje carinskega skladišča se, v primerih, ko carinskega skladišča ne upravljajo carinski organi sami, izda na podlagi pisne prošnje, ki vsebuje vse podatke, potrebne za pridobitev dovoljenja, predvsem pa podatke, ki dokazujejo ekonomske učinke obstoja takšnega skladišča, podatke, ki dokazujejo izpolnjevanje pogojev za izvajanje carinskega nadzorstva ter podatke o vrstah blaga, ki bi ga prosilec želel hraniti v carinskem skladišču.
(2) Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena lahko pridobi le oseba, katere sedež je na carinskem območju in izpolnjuje druge predpisane splošne in posebne pogoje.
(3) Carinski organ izda dovoljenje za odprtje carinskega skladišča z odločbo. V odločbi mora biti navedeno za kakšno vrsto carinskega skladišča se dovoljenje izdaja, pogoji, pod katerimi imetnik lahko odpre carinsko skladišče, vrste blaga, ki se v skladišču lahko hranijo in druge obveznosti imetnika carinskega skladišča do carinskih organov.
(4) Oseba iz drugega odstavka tega člena mora zahtevku za odobritev carinskega skladišča priložiti dokazila, iz katerih je razvidno, da izpolnjuje pogoje, predpisane s posebnimi predpisi v zvezi s hrambo določenih vrst blaga, opravljanjem posameznih dejavnosti ali v zvezi z ravnanjem z blagom, ki se carinsko skladišči v takšnem skladišču.
78. člen
(obveznosti imetnika carinskega skladišča)
(1) Imetnik carinskega skladišča mora:
1. zagotoviti, da blago, ki je shranjeno v carinskem skladišču, ostane pod carinskim nadzorom;
2. zagotoviti, da se izpolnijo obveznosti, ki izhajajo iz hrambe blaga v postopku carinskega skladiščenja in
3. izpolnjevati in stalno preverjati izpolnjevanje pogojev, navedenih v dovoljenju za odprtje carinskega skladišča.
(2) Carinski organ lahko zahteva, da imetnik carinskega skladišča predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje obveznosti iz prvega odstavka tega člena.
79. člen
(obveznosti depozitarja)
(1) Ne glede na prvi odstavek 78. člena je lahko v dovoljenju za javno carinsko skladišče navedeno, da je samo depozitar odgovoren za obveznosti iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena.
(2) Depozitar je odgovoren za izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz zahtevanega postopka carinskega skladiščenja blaga.
80. člen
(izjemna dovoljenja za poslovanje carinskih skladišč)
(1) Carinski organ lahko izjemoma dovoli:
1. hrambo drugega domačega blaga, kot je tisto, navedeno v 2. točki 73. člena tega zakona, v prostorih carinskega skladišča,
2. predelavo carinskega blaga v prostorih carinskega skladišča v skladu s postopkom uvoza zaradi proizvodnje za izvoz, če so izpolnjeni pogoji za takšen postopek in če je carinsko skladišče v skladu s posebnimi predpisi urejeno za opravljanje takšne predelave;
3. predelavo carinskega blaga v prostorih carinskega skladišča v skladu s postopkom predelave pod carinskim nadzorom, če so izpolnjeni pogoji za takšen postopek in če je carinsko skladišče v skladu s posebnimi predpisi urejeno za opravljanje takšne predelave.
(2) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka lahko carinski organ izda le, če ni ogrožen carinski nadzor nad poslovanjem carinskega skladišča.
(3) Blago iz prvega odstavka tega člena ni predmet postopka carinskega skladiščenja.
(4) Carinski organ lahko zahteva, da se o blagu iz prvega odstavka vodi posebna evidenca, kot je to določeno s predpisom iz 81. člena tega zakona.
81. člen
(vodenje evidenc)
(1) Imetnik carinskega skladišča mora voditi evidenco o blagu, ki se nahaja v carinskem skladišču v obliki in na način, ki ga predpiše minister, pristojen za finance.
(2) Carinski organ lahko v skladu s predpisom iz prejšnjega odstavka oprosti imetnika carinskega skladišča vodenja evidenc, če je za izpolnjevanje obveznosti, navedenih v 1. in 2. točki prvega odstavka 78. člena tega zakona odgovoren izključno depozitar in če je bilo blago carinsko skladiščeno na podlagi pisne deklaracije ali dokumenta iz 2. točke prvega odstavka 59. člena tega zakona (poenostavljen postopek).
82. člen
(roki)
(1) Praviloma se blago lahko hrani v carinskem skladišču najdalj eno leto.
(2) V upravičenih primerih lahko carinski organ rok za skladiščenje blaga podaljša.
(3) Če carinski deklarant po preteku roka carinskega skladiščenja blaga, ne vloži zahteve za podaljšanje carinskega skladiščenja oziroma ne vloži carinske deklaracije za drug carinski postopek, carinski organ postopa z blagom v skladu s 57. členom tega zakona.
83. člen
(ravnanje z blagom v carinskem skladišču)
(1) Carinsko blago je v carinskem skladišču lahko predmet običajnih postopkov in ravnanja, ki se opravljajo z namenom, da se blago ohrani, pripravi za trg oziroma prodajo ali ohrani kvaliteta blaga.
(2) Carinski organ mora vnaprej odobriti postopek oziroma ravnanje z blagom v skladu s prejšnjim odstavkom. Carinski organ mora v dovoljenju določiti pogoje, pod katerimi se omenjeni postopki lahko opravljajo.
(3) Vlada s predpisom iz 72. člena tega zakona določi listo dovoljenih postopkov in ravnanj ter primere, v katerih so postopki iz prvega odstavka tega člena prepovedani.
84. člen
(premeščanje blaga iz carinskega skladišča)
(1) Če okoliščine posameznega primera tako zahtevajo, se blago, ki je carinsko skladiščeno, lahko začasno odstrani iz carinskega skladišča. Takšno odstranitev mora vnaprej dovoliti carinski organ in določiti pogoje takšnega ravnanja.
(2) V času, ko blago ni v carinskem skladišču, je lahko predmet postopkov in ravnanj iz prejšnjega člena, če je to navedeno v dovoljenju iz prejšnjega odstavka.
(3) Carinski organ lahko dovoli premestitev blaga iz enega carinskega skladišča v drugo.
85. člen
(carinska vrednost skladiščenega blaga)
(1) Če je v zvezi z blagom v carinskem skladišču nastal carinski dolg in carinska vrednost tega blaga temelji na dejansko plačani ceni oziroma ceni, ki jo je treba plačati in ta vključuje stroške skladiščenja in ohranjanja blaga med skladiščenjem, se ti stroški ne vštevajo v carinsko vrednost blaga pod pogojem, da so prikazani ločeno od dejansko plačane cene oziroma cene, ki jo je treba plačati za to blago.
(2) Če je bilo skladiščeno blago predmet običajnih postopkov in ravnanj iz 83. člena tega zakona, se, na zahtevo carinskega deklaranta, pri določanju višine carinskega dolga, ne glede na 151. člen tega zakona, upošteva narava blaga, carinska vrednost in količina blaga, kot da le-to ne bi bilo predmet navedenih običajnih postopkov in ravnanj.
86. člen
(stroški skladiščenja)
Stroški skladiščenja v carinskem skladišču katerega imetnik je carinski organ, se obračunavajo v skladu s tarifo stroškov, ki jo določi minister, pristojen za finance.
87. člen
(proste carinske prodajalne)
(1) Proste carinske prodajalne so prodajalne, katerih imetniki pridobijo dovoljenje carinskega organa, in ki lahko potnikov, ki odhajajo iz carinskega območja in prihajajo nanj, prodajajo blago brez plačila carine.
(2) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka lahko carinski organ izda samo pod naslednjimi pogoji:
1. vložnik zahtevka in bodoči imetnik proste carinske prodajalne je oseba s sedežem v Sloveniji;
2. predvidena prosta carinska prodajalna se nahaja na letališču, odprtem za mednarodni promet, v pristanišču, odprtem za mednarodni promet ali na mednarodnem cestnem mejnem prehodu na lokaciji, ki zagotavlja ustrezen carinski nadzor in onemogoča dostop nepooblaščenim osebam;
3. bodoči imetnik proste carinske prodajalne predloži zadovoljive dokaze za to, da bodo lahko spoštovani pogoji, pod katerimi lahko poslujejo proste carinske prodajalne.
(3) Imetnik proste carinske prodajalne mora:
1. plačati uvozne dajatve za blago, ki ga proda nepooblaščenim osebam ali za blago, za katerega se ne da ugotoviti, da je bilo dejansko prodano v skladu s predpisi, ki veljajo za prodajo blaga v prostih carinskih prodajalnah;
2. voditi predpisane evidence o blagu, ki ga ima v prodajalni in izpolnjevanje vseh ostalih pogojev, ki so določeni v dovoljenju za odprtje proste carinske prodajalne.
(4) Za hrambo blaga v prosti carinski prodajalni se uporabljajo določbe o postopku carinskega skladiščenja blaga.
(5) Vlada določi natančnejše kriterije za odprtje, način zapiranja in poslovanja prostih carinskih prodajaln.
88. člen
(specializirana skladišča)
(1) Tuje ladje, tuje jahte in čolni, namenjeni za šport ali razvedrilo, ki so v domačih pristaniščih ali marinah, tuja plovila na popravilu v domačih ladjedelnicah ali marinah, tuja letala na domačih letališčih, domače ladje in letala v prometu na tujih relacijah se smejo tisti čas, ko se mudijo v Sloveniji, pod carinskim nadzorstvom v specializiranih carinskih skladiščih oskrbovati z živili in drugimi potrebnimi proizvodi.
(2) Za blago iz prvega odstavka tega člena se ne plačuje carina, pod pogojem da se porabijo v skladu z namenom in pogoji, pod katerimi so bili prodani.
(3) Z namenom oskrbovanja prevoznih sredstev iz prvega odstavka tega člena sme carinski organ osebi s sedežem v Sloveniji dovoliti odprtje specializiranega skladišča pod pogoji in na način, kot je določen za postopek carinskega skladiščenja blaga.
3. oddelek:
Uvoz blaga za proizvodnjo za izvoz
89. člen
(pojem carinskega postopka uvoza zaradi izvoza)
V skladu s postopkom uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz (v nadaljevanju: uvoz zaradi izvoza) se lahko na carinskem območju uporabi naslednje blago za eno ali več proizvodnih operacij:
1. blago, sproščeno v prost promet, pri čemer se zanj lahko zahteva povračilo plačanih ali odpustitev plačila uvoznih dajatev, če se blago izvozi iz carinskega območja v obliki pridobljenih proizvodov (sistem povračila carine - drawback sistem);
2. carinsko blago, ki je v lasti domače osebe, namenjeno pa je za ponoven izvoz v obliki pridobljenih proizvodov, ne da bi bilo to blago zavezano plačilu carine in ne da bi se zanj izvajali ukrepi trgovinske politike (sistem odloga plačila carine);
3. začasno uvoženo blago, ki ostane v lasti tuje osebe, pri čemer začasno uvoženo blago ni zavezano plačilu carine in ni predmet drugih ukrepov trgovinske politike, če so pridobljeni proizvodi ali začasno uvoženo blago ponovno izvoženi v določenem roku (začasen uvoz blaga na oplemenitenje).
90. člen
(sistem odloga plačila carine in sistem povračila carine)
(1) Sistem odloga plačila carine v skladu z 2. točko prejšnjega člena bo carinski organ odobril, če bo upravičenec izkazal namen, da večino pridobljenega blaga po opravljenih proizvodnih operacijah tudi dejansko izvozi in bodo izpolnjeni vsi ostali predpisani pogoji za postopek uvoza zaradi izvoza. V tem primeru carinski organ odobri odlog plačila carine za vse blago, ki je namenjeno proizvodnji za izvoz.
(2) Sistem povračila carine v skladu s 1. točko prejšnjega člena bo carinski organ odobril, če so izpolnjeni pogoji iz 99. člena tega zakona in upravičenec izkaže, da obstoji možnost, da bo večina pridobljenih proizvodov tudi izvožena.
(3) Če obstajajo pogoji za uporabo prvega ali drugega odstavka tega člena, lahko upravičenec sam izbere bodisi sistem odloga plačila carine bodisi sistem povračila carine.
(4) Sistema odloga plačila carine ni mogoče odobriti za blago, ki je predmet posebnih ukrepov kmetijske politike.
(5) Vlada določi še natančnejše kriterije za uporabo sistema odloga plačila carine in sistema povračila carine.
91. člen
(uporaba enakovrednega blaga)
(1) Vlada v predpisu iz 72. člena tega zakona določi primere in kriterije, pod katerimi se lahko:
1. pridobljeni proizvodi proizvedejo iz enakovrednega blaga;
2. pridobljeni proizvodi iz enakovrednega blaga izvozijo iz Slovenije pred uvozom blaga.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka se uvozno blago šteje kot enakovredno, enakovredno blago pa kot uvozno.
(3) Enakovredno blago, katerega uporaba se dovoli v skladu s prvim odstavkom tega člena, mora biti enake kvalitete, imeti enake lastnosti in biti razvrščeno v isto postavko carinske tarifne številke kot uvoženo blago. Če tako določa predpis iz 72. člena tega zakona, pa lahko Carinska uprava Republike Slovenije dovoli, da se uporabi enakovredno blago, ki je obdelano bolj, kot uvozno blago.
(4) Če se uporabi 2. točka prvega odstavka tega člena in je pridobljeni proizvod, če ne bi bil izvožen oziroma ponovno izvožen v okviru postopka uvoza zaradi izvoza, zavezan plačilu izvozne dajatve, mora upravičenec priskrbeti ustrezno zavarovanje za plačilo izvoznih dajatev za primer, da uvoz blaga ne bil bil izvršen v predpisanem roku.
92. člen
(dovoljenje za uvoz zaradi izvoza)
(1) Dovoljenje za uvoz zaradi izvoza iz 1. do 3. točke 89. člena tega zakona izda carinski organ na podlagi zahtevka osebe, ki izvaja proizvodne operacije ali osebe, ki organizira njihovo izvajanje.
(2) Dovoljenje se lahko izda le pod naslednjimi pogoji:
1. če je prosilec iz prejšnjega odstavka oseba s sedežem v Sloveniji;
2. če se uvoženo blago, razen v primerih iz alinee d 16. točke 3. člena tega zakona, lahko prepozna v pridobljenem proizvodu oziroma, v primeru iz 91. člena tega zakona, če je mogoče preverjati izpolnjevanje pogojev za uporabo enakovrednega blaga;
3. če odobritev postopka uvoza zaradi izvoza lahko vpliva na izboljšanje pogojev izvoza ali ponovnega izvoza pridobljenih proizvodov in če niso prizadeti osnovni interesi domačih proizvajalcev (gospodarski pogoji), kakor jih določa predpis iz 72. člena tega zakona.
93. člen
(rok)
(1) Carinski organ v dovoljenju iz prejšnjega člena določi rok, v katerem mora upravičenec pridobljene proizvode izvoziti ali ponovno izvoziti ali zanje zahtevati odobritev drugega carinskega postopka. Rok mora upoštevati čas, potreben za izvedbo proizvodnih operacij in prodajo blaga, vendar ne sme biti daljši od dvanajst mesecev.
(2) Rok iz prejšnjega odstavka začne teči z dnem, ko je odobren postopek uvoza zaradi izvoza. Rok se lahko izjemoma podaljša na podlagi upravičene pravočasne pisne prošnje upravičenca.
(3) Kadar je izdano dovoljenje za uporabo enakovrednega blaga in so pridobljeni proizvodi izvoženi pred uvozom blaga, carinski organ določi tudi rok v katerem mora biti tuje blago prijavljeno za postopek uvoza zaradi izvoza. Ta rok teče od dneva sprejema izvozne deklaracije, ki se nanaša na pridobljene proizvode, proizvedene iz ustreznega enakovrednega blaga.
(4) Vlada lahko za posamezne proizvodne operacije ali določene vrste uvoženega blaga določi posebne roke.
94. člen
(evidence normativov porabe blaga)
(1) Upravičenec mora voditi evidence, iz katerih so razvidni normativi porabe uvoženega oziroma začasno uvoženega blaga.
(2) Normativi iz prejšnjega odstavka so podlaga za obračun plačila oziroma povračila carine.
(3) Upravičenec mora na podlagi zahteve carinskega organa predložiti le-temu podatke o normativih porabe uvoženega oziroma začasno uvoženega blaga.
(4) Carinski organ lahko naknadno, v skladu z 62. členom tega zakona preveri točnost podatkov iz prejšnjega odstavka.
(5) Carinska uprava Republike Slovenije lahko dovoli upravičencu, ki izkaže upravičen ekonomski interes, poseben (poenostavljen) način dokazovanja normativov porabe uvoženega ali začasno uvoženega blaga, drugače, kot je to določeno na podlagi prvega odstavka tega člena.
95. člen
(sprostitev blaga v prost promet)
Uvoženo blago v nespremenjenem stanju ali začasno uvoženo blago v nespremenjenem stanju in pridobljeni proizvodi se lahko sprostijo v prost promet na domačem trgu v skladu z določbami tega zakona, ki veljajo za sprostitev blaga v prost promet. Primere, ko sprostitev blaga v prost promet, zaradi osnovnih interesov domačih proizvajalcev tovrstnega blaga, ni mogoča, določi vlada.
96. člen
(začasen izvoz blaga zaradi oplemenitenja)
(1) Posamezni ali vsi pridobljeni proizvodi ali uvoženo blago ali na oplemenitenje začasno uvoženo blago v nespremenjeni obliki, je lahko začasno izvoženo zaradi oplemenitenja zunaj carinskega območja, če to dovoli carinski organ v skladu s postopkom, ki je predviden za začasni izvoz blaga na oplemenitenje.
(2) Če nastane obveznost plačila carine za ponovno uvožene proizvode, se obračuna:
1. carina za pridobljene proizvode ali nespremenjeno uvozno blago;
2. carina za proizvode, ponovno uvožene po predelavi izven carinskega območja v skladu z določbami, ki se nanašajo na postopek začasnega izvoza na oplemenitenje, pod enakimi pogoji kot bi bili upoštevani, če bi bili proizvodi izvoženi po tem postopku in bili sproščeni v prost promet pred izvozom zadevnega blaga.
97. člen
(način določitve carinskega dolga)
(1) Če nastane carinski dolg, se višina tega dolga določi na podlagi podatkov, ki so veljali za carinsko blago v času sprejema deklaracije za postopek uvoza zaradi izvoza za to blago.
(2) Če bi bilo blago iz prejšnjega odstavka v času sprejema deklaracije za postopek uvoza zaradi izvoza lahko predmet preferencialnega carinskega tretmaja v okviru carinskih kvot in plafonov, se tak preferencialni tretman zanj upošteva le, če bi se takšen tretman lahko upošteval za enakovrstno blago v času sprejetja carinske deklaracije za sprostitev v prost promet.
(3) V primeru, da je bil ob uvozu blaga zaradi proizvodnje za izvoz odobren sistem odloga plačila carine, carinski organ pri obračunu carine zaradi sprostitve blaga v prost promet obračuna tudi kompenzacijske obresti.
98. člen
(zavarovanje eventualnega carinskega dolga)
(1) Če carinski organ dovoli začasen uvoz blaga na oplemenitenje ali uvoz blaga po sistemu odloga plačila carine, mora upravičenec preden mu je blago prepuščeno predložiti ustrezno zavarovanje v skladu s 152. členom tega zakona.
(2) Instrumentov zavarovanja v skladu s prejšnjim odstavkom ni treba predložiti v primerih, ko bi bilo blago, če bi bilo sproščeno v prost promet lahko oproščeno plačila carine ali v primerih, ko je z drugimi ukrepi zagotovljeno jamstvo za pravilno izvajanje odobrenega carinskega postopka. Posamezne konkretne primere določi vlada v predpisu iz 72. člena tega zakona.
99. člen
(podrobnejši pogoji in način povračila plačane carine)
(1) Upravičenec lahko zahteva povračilo plačane carine ali odpust carinskega dolga za vse blago, razen za tisto, ki je bilo v trenutku sprejema carinske deklaracije za sprostitev blaga v prost promet:
– predmet kvantitativne omejitve uvoza ali
– lahko v okviru carinskih kontingentov predmet preferencialnega carinskega obravnavanja ali avtonomnega ukrepa znižanja carinskih dajatev.
(2) Na carinski deklaraciji za sprostitev blaga v prost promet mora biti označeno, če bo upravičenec zahteval povračilo carine oziroma odpust carinskega dolga v skladu s sistemom povračila carine in pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za povračilo oziroma odpust.
(3) Uporaba sistema povračila carine izključuje uporabo določb o uporabi enakovrednega blaga in istočasnem izvozu pridobljenih proizvodov pred uvozom blaga (91. člen tega zakona).
(4) Začasen izvoz blaga v smislu 96. člena tega zakona se ne more šteti za izvoz, na podlagi katerega je mogoče zahtevati povračilo carine oziroma odpust dolga, razen če blago ni ponovno uvoženo na carinsko območje v predpisanem roku.
(5) Upravičenec lahko zahteva vrnitev oziroma odpustitev plačila carine, če lahko dokaže, da so bili pridobljeni proizvodi, proizvedeni iz uvoženega blaga, ki je bil sproščen v prost promet po sistemu povračila carine:
1. izvoženi ali
2. je bil zanj, z namenom, da bo blago izvoženo ali ponovno izvoženo, odobren carinski postopek tranzita, carinskega skladiščenja ali začasnega uvoza, začasnega uvoza na oplemenitenje oziroma uvoza zaradi proizvodnje za izvoz po sistemu odloga plačila carine ali pa je bil, zaradi nadaljnjega izvoza, vnešen v prosto carinsko cono, vendar le pod pogojem, da so izpolnjeni vsi pogoji za uvedbo tega oziroma teh postopkov.
(6) Blago iz druge točke prejšnjega odstavka se šteje za carinsko blago.
(7) Upravičenec lahko vloži zahtevo za povračilo plačane carine v roku enega leta od dneva, ko so bili izpolnjeni pogoji za povračilo plačane carine.
4. oddelek:
Predelava pod carinskim nadzorom
100. člen
(pojem postopka predelave pod carinskim nadzorom)
Postopek predelave pod carinskim nadzorom omogoča upravičencu, da uporabi uvoženo blago na carinskem območju za predelavo, ki spremeni njegovo naravo ali obliko, ne da bi bilo uvoženo blago zavezano plačilu carine ali predmet drugih ukrepov trgovinske politike in dovoljuje, da proizvode, ki so rezultat takšne predelave, sprosti v prost promet pri tem pa so ti proizvodi zavezani plačilu carine, po stopnji, ki je predpisana zanje (v nadaljevanju: predelani proizvodi).
101. člen
(dovoljenje)
(1) Dovoljenje za opravljanje predelave pod carinskim nadzorom izda Carinska uprava Republike Slovenije.
(2) Dovoljenje se lahko izda na zahtevo osebe, ki izvaja postopek predelave ali osebe, ki tak postopek organizira.
(3) Dovoljenje se lahko izda le:
1. osebam, ki imajo sedež v Sloveniji,
2. če se uvoženi proizvodi lahko identificirajo v predelanih proizvodih,
3. če novo predelanega blaga ni mogoče ekonomsko upravičeno vrniti v stanje pred predelavo ter tako ponovno pridobiti sestave ali stanja blaga, v kakršnem se je uvozilo;
4. če se zaradi postopka predelave pod carinskim nadzorom ne bodo zlorabljali predpisi o poreklu blaga in količinskih omejitvah uvoza, ki bi se nanašala na uvoženo blago;
5. če uporaba tega postopka pomaga ustvarjati oziroma ohranjati proizvodnjo v državi in ne ogroža bistvenih interesov domačih proizvajalcev podobnega blaga v Sloveniji (gospodarski pogoji), kot jih določa predpis iz 72. člena tega zakona.
102. člen
(uporaba drugih določb tega zakona)
Za postopek predelave pod carinskim nadzorom se primerno uporabljajo določbe o postopku uvoza zaradi izvoza, ki se nanašajo na roke in normative (93. in 94. člen tega zakona).
103. člen
(določitev carinskega dolga)
Če nastane carinski dolg glede nespremenjenega uvoženega blaga ali polproizvodov glede odobrenega postopka predelave pod carinskim nadzorom, se višina carinskega dolga določi na podlagi elementov, ki veljajo za uvoženo blago v času sprejema deklaracije za začetek postopka predelave pod carinskim nadzorom.
104. člen
(uporaba preferencialnih carinskih stopenj)
(1) Če za uvoz določenega blaga veljajo preferencialne carinske stopnje v času, ko je odobren postopek predelave pod carinskim nadzorom in se preferencialne stopnje lahko uporabijo tudi za proizvode, enake predelanim proizvodom, ki se sprostijo v prost promet, se carina za predelane proizvode določi z upoštevanjem teh preferencialnih carinskih stopenj.
(2) Če se preferencialne carinske stopnje iz prejšnjega odstavka glede uvoženega blaga uporabljajo le v okviru carinskih količinskih omejitev, se preferencialne carinske stopnje glede predelanih proizvodov uporabijo le, če se takšne stopnje lahko uporabijo za uvozno blago v času sprejema deklaracije za sprostitev blaga v prost promet. V tem primeru se količina uvoženega blaga, dejansko uporabljenega v predelavi predelanega proizvoda, sproščenega izpod carinskega nadzora, upošteva v okviru sprejete carinske količinske omejitve v času sprejema deklaracije za sprostitev blaga v prost promet, ne obremenjuje pa carinske količinske omejitve za proizvode, ki so enaki predelanim proizvodom.
5. oddelek:
Začasni uvoz
105. člen
(pojem)
Upravičenec lahko v postopku začasnega uvoza uporablja uvoženo blago na carinskem območju s popolno ali delno oprostitvijo plačila carine in ne da bi bilo predmet ukrepov trgovinske politike, če je to blago namenjeno ponovnemu izvozu, ne da bi bilo blago kakor koli spremenjeno, razen normalnih sprememb, ki nastanejo zaradi uporabe oziroma rabe tega blaga.
106. člen
(dovoljenje)
(1) Začasen uvoz blaga se lahko dovoli na zahtevo osebe, ki uporablja blago ali organizira njegovo uporabo.
(2) Carinski organ lahko zavrne sprejem carinske deklaracije za začasen uvoz blaga, če bi bilo ob izvozu začasno uvoženega blaga nemogoče ugotoviti istovetnost uvoženega blaga, razen če je glede na okoliščine posameznega primera mogoče ugotoviti, da opustitev ugotavljanja istovetnosti ne omogoča zlorabe tega carinskega postopka.
107. člen
(rok)
(1) Carinski organ določi rok, v katerem mora biti uvoženo blago ponovno izvoženo ali zanj določen kakšen drug carinski postopek.
(2) Pri določitvi roka mora carinski organ upoštevati namene, zaradi katerih je bilo blago začasno uvoženo, vendar pa rok začasnega uvoza ne more biti daljši od 12 mesecev.
(3) Carinski organ lahko, kadar tako zahtevajo upravičene okoliščine, podaljša roke, določene v skladu s prvim in drugim odstavkom, da bi se izvršil namen začasnega uvoza.
108. člen
(popolna ali delna oprostitev plačila carine)
(1) Upravičenec lahko zahteva popolno oprostitev plačila carine pri začasnem uvozu blaga, če:
1. gre za primere, ko bi bilo blago, če bi bilo sproščeno v prost promet oproščeno plačila carine v skladu s tem zakonom;
2. gre za blago, ki se začasno uvaža zaradi preizkušanja, prikazovanja ali opravljanja poskusov, če ga je tuji lastnik dal brezplačno in za določen čas;
3. gre za blago, ki se začasno uvaža zaradi razstavljanja na mednarodnih sejmih, razstavah in drugih prireditvah - za blago, ki je predmet razstavljanja in za predmete, ki se uporabljajo za urejanje sejemskih oziroma razstavitvenih prostorov;
4. gre za živali, instrumente, rekvizite in druge predmete, ki so namenjeni za kulturno-umetniške, športne in druge prireditve oziroma snemanje filmov;
5. gre za embalažo, tovorni in zaščitni pribor ipd., ki so namenjeni za dostavo ali odpravo blaga, če so tuja last;
6. gre za opremo, ki je namenjena za potrebe vladnih in nevladnih mednarodnih ter meddržavnih organizacij ali mednarodnih oziroma meddržavnih komisij, ki imajo sedež na carinskem območju oziroma njihovih predstavništev, ki imajo sedež na carinskem območju;
7. gre za opremo, ki je namenjena za odvrnitev neposredne nevarnosti epidemij, elementarnih ali drugih naravnih nesreč oziroma za odpravo njihovih neposrednih posledic;
8. gre za jahte, jadrnice in druga plovila s pripadajočimi plavajočimi privezi in priborom za sidrenje, če so namenjena za šport in razvedrilo, pod pogojem, da jih začasno uvaža podjetje ali podjetnik posameznik, ki je registriran za opravljanje dejavnosti posojanja tujih jaht, jadrnic in drugih plovil na podlagi pogodbe, sklenjenih s tujimi športnimi klubi in njihovimi zvezami, da bi jih oddajali tujim turistom - članom teh klubov in njihovih zvez za uporabo v Sloveniji;
9. za predmete za gospodinjstvo, ki jih začasno uvažajo domače in tuje fizične osebe, ki prihajajo na začasno bivanje v Slovenijo;
10. opremo, ki jo začasno uvažajo stalni dopisniki oziroma dopisništva tujih sredstev javnega obveščanja, ki so registrirani na carinskem območju.
(2) Delna oprostitev plačila carine se lahko odobri pri začasnem uvozu blaga, ki ostane v lasti tuje osebe in ni navedeno v prejšnjem odstavku.
(3) Vlada določi natančnejše pogoje in način v skladu s katerim lahko upravičenec uveljavlja popolno ali delno oprostitev plačila carine v skladu s tem členom.
(4) Vlada lahko, v primerih, ko je to potrebno zaradi ohranjanja proizvodnje v državi in varovanja bistvenih interesov domačih proizvajalcev podobnega blaga (gospodarski pogoji), kakor je to določeno s predpisom iz 72. člena tega zakona, določi listo blaga, za katerega pri začasnem uvozu ni mogoče zahtevati popolno ali delno oprostitev plačila carine.
109. člen
(obračun delne oprostitve plačila carine)
(1) Višina carine, ki se plača pri začasnem uvozu blaga z delno oprostitvijo plačila carine se določi v vrednosti 3 % od višine dajatev, ki bi jih bilo treba plačati za to blago, če bi bilo le-to sproščeno v prost promet na dan, ko je bil zanj odobren začasni uvoz. Omenjena višina se plača za vsak mesec ali del meseca, v katerem teče rok začasnega uvoza.
(2) Višina carine, ki se plača v skladu s prejšnjim odstavkom ne sme preseči zneska dajatev, ki bi jih bilo treba plačati, če bi bilo blago sproščeno v prost promet na dan, ko je bil zanj odobren začasni uvoz. Obresti se ne upoštevajo.
(3) Ugodnosti v zvezi s plačilom carine, ki so priznane upravičencu, se pri prenosu pravic in obveznosti na drugo osebo ugotavljajo samostojno.
(4) Če je prenos iz prejšnjega odstavka narejen z delno oprostitvijo plačila carine pri obeh upravičencih v okviru istega meseca, je imetnik prvotnega dovoljenja zavezan za plačilo carine za ta celotni mesec.
(5) Upravičenec mora za začasen uvoz blaga, za katero ni odobrena popolna oprostitev plačila carine, predložiti carinskim organom ustrezen instrument zavarovanja za plačilo carine v skladu s 152. členom tega zakona.
(6) Pogoje, pod katerimi ni treba predložiti instrumenta zavarovanja po prejšnjem odstavku, določi vlada v predpisu iz 72. člena tega zakona.
110. člen
(obračun carinskega dolga)
(1) Če nastane carinski dolg v zvezi z uvoženim blagom, se ta določi na podlagi podatkov, ki so veljali za to blago v času sprejema deklaracije za začasni uvoz blaga. V primerih iz prvega odstavka 108. člena tega zakona, se višina carinskega dolga določi na podlagi podatkov, ki so veljali na dan nastanka carinskega dolga.
(2) Če nastane carinski dolg zaradi drugih razlogov, ne pa zaradi postopka začasnega uvoza z delno oprostitvijo plačila carine, je višina carinskega dolga enaka razliki med višino carinskega dolga, obračunanim na podlagi prejšnjega odstavka in dolgom, ki je plačljiv na podlagi prvega odstavka 109. člena tega zakona.
6. oddelek:
Začasni izvoz na oplemenitenje
111. člen
(pojem)
(1) Postopek začasnega izvoza blaga na oplemenitenje dovoljuje upravičencu, da domače blago začasno izvozi iz carinskega območja, da bi bilo oplemeniteno in da proizvode, ki so rezultat tega oplemenitenja, vrne na carinsko območje in sprosti v prost promet s popolno ali delno oprostitvijo plačila carine.
(2) Za začasno izvoženo domače blago se obračunajo morebitne izvozne dajatve ter uporabljajo ukrepi trgovinske politike in druge formalnosti, ki se uporabljajo za blago, ki zapušča carinsko območje.
(3) V skladu s tem zakonom se lahko blago začasno izvozi na oplemenitenje zaradi opravljanja proizvodnih operacij, navedenih v alineah (a) do (c) 16. točke 3. člena tega zakona.
112. člen
(omejitve)
(1) Postopek začasnega izvoza blaga na oplemenitenje ni mogoč za naslednje domače blago:
1. blago, katerega izvoz povzroči povračilo ali odpustitev plačila carine;
2. blago, ki je bilo, pred izvozom, sproščeno v prost promet brez plačila carine zaradi narave končne uporabe blaga - do izteka pogojev, ki so določeni za uporabo te oprostitve plačila carine;
3. blago katerega izvoz povzroči pridobitev izvoznega nadomestila ali glede katerega se pridobi drugo finančno ugodnost.
(2) Vlada lahko na zahtevo upravičenca v posebej upravičenih primerih iz 2. točke prejšnjega odstavka odobri začasni izvoz blaga na oplemenitenje.
113. člen
(upravičenec)
(1) Carinski organ odobri začasen izvoz blaga na oplemenitenje na zahtevo osebe, ki organizira proizvodne operacije, katerih predmet naj bi bilo začasno izvoženo blago.
(2) Ne glede na prvi odstavek lahko Carinska uprava Republike Slovenije na podlagi sklepa vlade izda dovoljenje za začasen izvoz blaga na oplemenitenje tudi drugi osebi (samo glede domačega blaga, za katero ne velja preferencialni carinski tretman), če gre za to, da se domači proizvodi vdelajo v blago, proizvedeno v tujini in uvozijo kot nadomestni proizvodi, če takšen postopek podpira prodajo izvoženega blaga, ne da bi se resneje prizadeli interesi domačih proizvajalcev istovrstnih ali podobnih proizvodov, kot so pridobljeni proizvodi.
(3) Začasen izvoz blaga na oplemenitenje se lahko odobri samo:
1. osebi, ki ima sedež v Sloveniji,
2. če je mogoče ugotoviti, da so pridobljeni proizvodi rezultat predelave začasno izvoženega blaga,
3. če takšna odobritev resneje ne ogroža bistvenih interesov domačih proizvajalcev (gospodarski pogoji), kakor jih določa predpis iz 72. člena tega zakona.
114. člen
(rok)
(1) Carinski organ ob odobritvi začasnega izvoza blaga na oplemenitenje določi rok, v katerem morajo biti pridobljeni proizvodi ponovno uvoženi na carinsko območje. Tako določen rok se lahko podaljša na podlagi pravočasno vložene zahteve upravičenca, če za to obstojijo upravičeni razlogi.
(2) Za spremljanje in kontrolo normativov porabe začasno izvoženega blaga se primerno uporablja 94. člen tega zakona.
115. člen
(pogoji za odobritev popolne ali delne oprostitve plačila carine)
(1) Popolno ali delno oprostitev plačila carine lahko carinski organ odobri le za pridobljene proizvode, ki se deklarirajo za sprostitev v prost promet v imenu ali za račun upravičenca ali druge osebe s sedežem v Sloveniji, če je le-ta pridobila soglasje upravičenca in izpolnjuje pogoje iz dovoljenja. Delne ali popolne oprostitve ni mogoče odobriti, če kateri od pogojev ali obveznosti, ki so povezane z izvedbo postopka začasnega izvoza blaga na oplemenitenje niso izpolnjene, razen če se ugotovi, da pomanjkljivosti nimajo pomembnega učinka na pravilnost izvajanja omenjenega postopka.
(2) Delna ali popolna oprostitev plačila carine, ki jo je treba obračunati v skladu s prvim odstavkom 111. člena tega zakona, se opravi tako, da se od zneska carine, obračunane za pridobljene proizvode, ki se dajo v prost promet, odšteje vrednost carine, ki bi se morala obračunati na isti dan za začasno izvoženo blago, če bi bilo to blago uvoženo na carinsko območje iz države, kjer je bilo blago predmet proizvodne operacije ali zadnje proizvodne operacije.
(3) Vrednost, ki se odšteje v skladu s prejšnjim odstavkom se določi na podlagi količine in narave blaga na dan sprejema deklaracije za postopek začasnega izvoza blaga na oplemenitenje in na podlagi drugih podatkov na dan sprejetja deklaracije za sprostitev pridobljenih proizvodov v prost promet.
(4) Vrednost začasno izvoženega blaga, ki se upošteva pri določanju carinske vrednosti pridobljenega blaga, je vrednost, ugotovljena v skladu s 6. točko 20. člena tega zakona ali, če se vrednost ne more ugotoviti na ta način, razlika med carinsko vrednostjo pridobljenih proizvodov in proizvodnih stroškov.
(5) Če je predmet proizvodne operacije popravilo začasno izvoženega blaga, je lahko to blago sproščeno v prost promet s popolno oprostitvijo plačila carine, če se pristojnemu carinskemu organu dokaže, da je bilo popravilo brezplačno zaradi obveznosti iz garancije. Ta ugodnost se ne more uporabiti, če je bilo blago v okvari že ob prvi sprostitvi v prost promet.
(6) V primeru, da je bilo popravilo začasno izvoženega blaga opravljeno proti plačilu, je lahko to blago predmet delne oprostitve plačila carine. Le-ta se ugotovi tako, da se ugotovi višina carine za pridobljene proizvode na dan sprejema deklaracije za sprostitev blaga v prost promet in z upoštevanjem stroškov popravila kot carinske vrednosti, če ti stroški predstavljajo edino nadomestilo za popravilo in nanj ne vplivajo kakršnekoli povezave med upravičencem in osebo, ki popravilo opravi.
116. člen
(uporaba preferencialnih carinskih stopenj)
(1) Če bi začasno izvoženo blago pri sprostitvi v prost promet lahko bilo oproščeno plačila carine zaradi namena uporabe tega blaga, se to upošteva pri izračunu višine carinskega dolga, če so bile izvršene proizvodne operacije med začasnim izvozom v skladu z namenom uporabe tega blaga.
(2) Če se za pridobljene proizvode lahko upošteva preferencialna carinska stopnja v skladu z zakonom, ki ureja carinsko tarifo in bi se preferencialna carinska stopnja lahko uporabila tudi za blago, ki se razvršča v isto carinsko tarifno številko kot začasno izvoženo blago, se za izračun višine carinskega dolga v skladu z drugim odstavkom 116. člena tega zakona, upošteva carinska stopnja, ki bi se uporabila, če bi začasno izvoženo blago izpolnjevalo pogoje za preferencialno carinsko stopnjo.
117. člen
(sistem zamenjave)
(1) Sistem zamenjave omogoča, ob upoštevanju določb 111. do 116. člena tega zakona, da uvožen proizvod (v nadaljevanju: nadomestni proizvod) nadomesti pridobljeni proizvod.
(2) Carinski organ lahko dovoli uporabo sistema zamenjave, če gre za popravilo domačega blaga. Carinski organ lahko dovoli uporabo sistema zamenjave le, če je mogoče kontrolirati izpolnjevanje pogojev iz šestega in sedmega odstavka tega člena tudi naknadno.
(3) Pogoji, predpisani za pridobljene proizvode veljajo tudi za nadomestne proizvode.
(4) Carinski organ lahko, pod pogoji, ki jih določi vlada, dovoli, da se nadomestni proizvodi uvozijo pred začasnim izvozom blaga (predhodni uvoz).
(5) V primeru iz prejšnjega odstavka mora upravičenec predložiti ustrezen instrument zavarovanja za plačilo uvoznih dajatev, če izvoz ne bo izvršen v določenem roku, ta rok pa ne sme biti daljši od dveh mesecev, računano od dneva sprejema deklaracije za sprostitev nadomestnega proizvoda v prost promet. Le izjemoma se sme na podlagi prošnje upravičenca in zaradi upravičenih okoliščin ta rok podaljšati.
(6) Nadomestni proizvodi morajo imeti enako carinsko tarifno številko, biti enake trgovske kvalitete in tehničnih karakteristik kot začasno izvoženo blago, ki bo predmet popravila.
(7) Če se je začasno izvoženo blago pred začasnim izvozom uporabljalo, tudi nadomestni proizvod ne sme biti nov, ampak mora biti rabljen, razen če je bil nadomestni proizvod dobavljen brezplačno zaradi garancije ali proizvodne napake.
118. člen
(carinski dolg pri predhodnem uvozu nadomestnih proizvodov)
Pri predhodnem uvozu nadomestnih proizvodov v skladu s četrtim odstavkom prejšnjega člena, če se carina plača v skladu s 115. členom tega zakona, se vrednost, ki jo je treba odšteti določi na podlagi podatkov, ki veljajo za začasen izvoz blaga na dan sprejema carinske deklaracije za začasen izvoz blaga na oplemenitenje.
119. člen
(uporaba drugih določb tega zakona)
Za izvajanje postopka začasnega izvoza blaga na oplemenitenje po sistemu zamenjave, se ne upoštevajo določbe drugega odstavka in 2. točke tretjega odstavka 113. člena tega zakona.
4. podpoglavje
Carinski postopek pri izvozu blaga
120. člen
(pojem)
(1) Izvozni carinski postopek pomeni izpolnitev formalnosti, vključno z ukrepi trgovinske politike in plačilom izvoznih dajatev, ki so predvidene, da domače blago lahko zapusti carinsko območje.
(2) Izvozni carinski postopek se izpelje za vse blago, ki se izvaža, razen tranzitnega blaga in blaga, ki se izvaža v skladu s postopkom začasnega izvoza zaradi oplemenitenja.
(3) Izvoz blaga se lahko dovoli pod pogojem, da blago, za katero je vložena izvozna carinska deklaracija, zapusti carinsko območje v enakem stanju, kot je bilo v času sprejema izvozne carinske deklaracije.
(4) Blago deklarirano za izvoz je pod carinskim nadzorom od sprejema izvozne carinske deklaracije do zapustitve carinskega območja.
5. podpoglavje
Tranzitni carinski postopek
A. Tranzitni postopek
121. člen
(pojem)
(1) V okviru tranzitnega carinskega postopka se carinsko blago pod carinskim nadzorom prenese:
(a) preko carinskega območja ali
(b) od enega do drugega kraja na carinskem območju, ne da bi bilo to blago zavezano plačilu carine in bilo predmet drugih ukrepov trgovinske politike.
(2) Tranzitni carinski postopek se lahko dovoli za blago, katerega uvoz ni prepovedan.
122. člen
(začetek in konec tranzitnega postopka)
Tranzitni postopek se začne s prepustitvijo blaga v tranzitni postopek in se konča, ko je blago skupaj z ustreznimi dokumenti predloženo namembnemu carinskemu organu.
123. člen
(ukrepi carinskega nadzorstva)
(1) Carinski organ sme v zvezi z blagom, ki je v tranzitu čez carinsko območje odrediti ukrepe carinskega nadzorstva, ki se mu zdijo potrebni za ugotavljanje istovetnosti blaga in izvajanje tranzitnega postopka v skladu s predpisi.
(2) Carinski organ, ki sprejme carinsko deklaracijo za tranzitni postopek lahko kot poseben ukrep carinskega nadzorstva določi tudi posebno pot, po kateri mora blago potovati, deklarant pa mora zagotoviti, da bo blago prepeljano po tej posebni poti.
124. člen
(zavarovanje carinskega dolga)
(1) Deklarant mora pri vstopnem carinskem organu predložiti instrument zavarovanja za plačilo carine za primer, če bi nastal carinski dolg.
(2) Pogoje, ob katerih ni treba predložiti instrumentov zavarovanja v skladu s prejšnjim odstavkom določi vlada.
125. člen
(obveznosti carinskega zavezanca)
(1) Carinski zavezanec mora predložiti blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku in spoštovati ukrepe, ki jih je sprejel carinski organ, da bi se ugotovila in zagotovila istovetnost blaga in izpolnjevati obveznosti v tranzitnem postopku.
(2) Za izpolnitev obveznosti iz prejšnjega odstavka je odgovoren tudi prevoznik ali prevzemnik blaga, ki sprejme blago vedoč, da je v carinskem tranzitnem postopku.
B. Prevoz domačega blaga iz enega dela Slovenije v drug del preko tujega carinskega območja
126. člen
(pojem in uporaba drugih določb tega zakona)
(1) Domače blago, ki se v tranzitnem postopku prevaža iz enega dela Slovenije v drug del preko tujega carinskega območja, ostane domače blago.
(2) Za prevoz domačega blaga v skladu s prejšnjim odstavkom carinski organ primerno uporablja določbe 121. do 123. in 125. člena tega zakona.
3. p o g l a v j e
Druge vrste carinsko dovoljene rabe oziroma uporabe blaga
1. podpoglavje
Proste carinske cone
127. člen
(pojem)
Prosta carinska cona je del carinskega območja, ki je posebej ograjen od preostalega carinskega območja in v katerem se šteje:
(a) da, glede plačila carine in drugih ukrepov trgovinske politike, carinsko blago ni na carinskem območju, vendar le pod pogojem, da to blago ni deklarirano za sprostitev v prost promet ali ni porabljeno ali uporabljeno drugače, kot pod pogoji in na način, kot ga določajo carinski predpisi;
(b) kot da je domače blago, ki je zaradi nameravanega izvoza vnešeno v prosto carinsko cono, izvoženo že v trenutku, ko je vnešeno v prosto carinsko cono.
128. člen
(soglasje vlade za ustanovitev proste carinske cone)
(1) Prosto carinsko cono lahko ustanovi ena ali več domačih pravnih oseb (v nadaljnjem besedilu: ustanovitelj), ki pridobi soglasje vlade in dovoljenje za začetek dela, ki ga izda komisija v skladu s 129. členom tega zakona.
(2) Vlada izda soglasje iz prejšnjega odstavka tega člena na podlagi pisne zahteve ustanovitelja, dokumentov, ki dokazujejo upravičenost ustanovitve proste carinske cone in mnenja ministrov pristojnih za finance in ekonomske odnose s tujino v roku 30 dni od prejema popolnega zahtevka.
(3) Vlada lahko odvzame izdano soglasje za ustanovitev proste carinske cone, če prenehajo obstajati razlogi in pogoji na podlagi katerih je bilo soglasje izdano ali če ustanovitelj in uporabniki ne izpolnjujejo oziroma ne izpolnjujejo več pogojev, ki so potrebni za izdajo soglasja za ustanovitev proste carinske cone.
(4) Podrobnejši način obravnavanja zahtevkov in dokumente, ki morajo biti priloženi zahtevku ter način preverjanja izpolnjevanja predpisanih pogojev, določi vlada.
129. člen
(dovoljenje za začetek dela)
(1) Ustanovitelj lahko začne z delom v prosti carinski coni oziroma odobri uporabnikom, da začnejo z delom v prosti carinski coni, ko vlada izda soglasje za ustanovitev proste carinske cone in ko komisija izda dovoljenje za začetek dela v skladu s predpisi.
(2) Komisijo iz prejšnjega odstavka imenuje minister, pristojen za gospodarske odnose s tujino. Sestavljajo jo predstavniki ministrstva, pristojnega za gospodarske odnose s tujino, ministrstva, pristojnega za finance, ministrstva, pristojnega za varstvo okolja in urejanje prostora, Carinske uprave Republike Slovenije ter predstavniki lokalnih oblasti.
(3) Komisija iz prvega odstavka tega člena preveri, ali so izpolnjeni organizacijski, prostorski, energetski, okolje varstveni in tehnični pogoji za delo proste carinske cone in pogoji za delo carinske službe v prosti carinski coni.
(4) Komisija iz prvega odstavka tega člena izda dovoljenje za začetek dela v prosti carinski coni v roku 15 dni po ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za začetek dela.
(5) Ustanovitelj je prisoten pri preverjanju izpolnjevanja pogojev iz prejšnjega odstavka.
(6) Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena se lahko odvzame, če ustanovitelj ali uporabniki cone ne upoštevajo pogojev za poslovanje, ki so določeni z dovoljenjem ali če prenehajo obstajati razlogi in pogoji na podlagi katerih je bilo dovoljenje izdano.
130. člen
(ločitev proste carinske cone od preostalega carinskega območja)
(1) Prosta carinska cona mora biti ograjena in označena.
(2) Prosta carinska cona oziroma njen del morata biti opremljena tako, da je promet blaga iz cone ali v njo mogoč samo skozi določene izhode oziroma vhode. Ograja in vhodi ter izhodi morajo biti primerno urejeni, zavarovani in osvetljeni.
(3) Ustanovitelj mora na območju proste carinske cone zagotoviti prostore, potrebne za delo carinskih organov.
(4) Za posege v prostor oziroma graditev objektov na območju proste carinske cone je treba k dovoljenju po predpisih o urejanju prostora oziroma graditvi objektov pridobiti soglasje carinskega organa.
131. člen
(uporabniki proste carinske cone)
(1) Uporabniki proste carinske cone so lahko ustanovitelj, druge domače in tuje pravne osebe ter podjetniki (v nadaljnjem besedilu: uporabniki).
(2) Uporabniki morajo za dejavnosti, ki jih opravljajo v prosti carinski coni voditi knjigovodstvo ločeno.
(3) Uporabnik opravlja gospodarsko dejavnost v prosti carinski coni na podlagi pogodbe, ki jo sklene z ustanoviteljem proste carinske cone.
132. člen
(vnos blaga v prosto carinsko cono)
(1) Uporabnik lahko prosto vnaša v prosto carinsko cono blago iz 127. člena tega zakona.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek lahko carinski organ zahteva, da se blago, ki predstavlja nevarnost za drugo blago ali blago, ki zaradi svoje narave zahteva posebno ravnanje in posebne prostore za hranjenje, vnesejo le v prosto carinsko cono, ki lahko zagotovi varno ravnanje z blagom oziroma posebne prostore, ki so potrebni za hranjenje tega blaga.
(3) Blago vnešeno v prosto carinsko cono v skladu s tem členom, lahko ostane v prosti carinski coni brez časovnih omejitev, razen za kmetijske proizvode, ki jih določi Vlada zaradi izvajanja kmetijske politike ter so vnešeni v cono v skladu s točko b 127. člena tega zakona.
133. člen
(predložitev carinskega blaga)
(1) Razen, če je to potrebno v skladu z drugim odstavkom 135. člena tega zakona, blaga, ki se vnaša v prosto carinsko cono ni potrebno predložiti carinskim organom niti zanj vložiti carinske deklaracije.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek mora biti blago predloženo carinskim organom ter izpeljani s tem zakonom predpisani carinski postopki, če:
(a) se z vnosom blaga v prosto carinsko cono zaključi kateri drug carinski postopek za to blago, razen če je z določbami za ta postopek določeno, da blaga ni treba predložiti carinskim organom;
(b) z vnosom blaga v prosto carinsko cono blago izpolni pogoje za povračilo oziroma odpust plačila uvoznih dajatev;
(c) gre za blago iz b. točke 127. člena tega zakona.
(3) Carinski organ lahko zahteva, da uporabnik blago, ki je v skladu s posebnimi predpisi zavezano plačilu izvoznih dajatev ali če za izvoz tega blaga veljajo drugi ukrepi trgovinske politike, prijavi carinskemu organu.
134. člen
(izvajanje carinske kontrole)
(1) Dostopi, vstopi in izstopi iz proste carinske cone so pod carinsko kontrolo.
(2) V skladu s prejšnjim odstavkom so osebe in transportna sredstva, ki vstopajo ali odhajajo iz proste carinske kontrole lahko podvržene carinskemu pregledu.
(3) Carinski organ lahko v primeru, ko je sprejel ukrepe iz petega oziroma šestega odstavka 137. člena tega zakona ali ko je proti uporabniku ali ustanovitelju proste carinske cone sprožil postopek zaradi carinskega prekrška oziroma ga ovadil pristojnim organom zaradi suma storitve kaznivega dejanja, prepove ali omeji posamezni osebi dostop do proste carinske cone.
(4) Ustanovitelj ali uporabnik mora carinskemu ali drugemu pristojnemu organu omogočiti carinski ali drug nadzor.
135. člen
(preverjanje blaga)
(1) Carinski organ lahko preverja blago, ki se vnaša, iznaša ali zadržuje v prosti carinski coni.
(2) Z namenom, da se omogoči preverjanje v skladu s prvim odstavkom tega člena morajo uporabniki proste carinske cone predložiti oziroma zagotoviti carinskim organom kopijo transportnega dokumenta, ki spremlja blago pri vsakem vnosu oziroma iznosu iz proste carinske cone.
(3) Če se carinski organ odloči za preverjanje v skladu s prvim odstavkom tega člena, so uporabniki dolžni omogočiti carinskim organom dostop do blaga in dokumentacije o blagu, ki je predmet preverjanja.
136. člen
(evidence)
(1) Uporabnik mora zaradi carinskega nadzora voditi evidence:
– o blagu, ki se vnaša v prosto carinsko cono,
– o blagu, ki se iz proste carinske cone iznaša,
– o blagu, ki se v prosti carinski coni porabi in
– o spremembah na blagu v coni.
(2) Uporabnik vodi evidence o blagu kronološko na podlagi podatkov iz dokumentov, ki spremljajo blago pri izvozu in uvozu ter na podlagi normativov pri proizvodnji blaga.
(3) Minister, pristojen za finance predpiše način vodenja evidence iz prvega odstavka tega člena in ukrepe carinskega nadzora v prosti carinski coni.
137. člen
(dejavnosti v prosti carinski coni)
(1) V prosti carinski coni sme uporabnik v skladu s tem zakonom opravljati proizvodne in storitvene dejavnosti, tudi, če se opravljajo na obrtni način, ki jih opredeli ustanovitelj v ustanovitvenem aktu oziroma pogodbi.
(2) Bančne in druge finančne posle, posle premoženjskega in osebnega zavarovanja ter pozavarovanja sme uporabnik v prosti carinski coni opravljati le v zvezi z opravljanjem dejavnosti iz prejšnjega odstavka tega člena.
(3) V prosti carinski coni sme uporabnik opravljati promet blaga na debelo. Promet blaga na drobno sme uporabnik v prosti carinski coni opravljati le za druge uporabnike, za njihovo uporabo v prosti carinski coni.
(4) Dejavnost iz prvega do tretjega odstavka tega člena ne sme ogrožati zdravega življenjskega in delovnega okolja.
(5) Carinski organ sme, če je to potrebno zaradi ustreznega izvajanja carinskega nadzora, začasno omejiti ali začasno prepovedati opravljanje katere od dejavnosti iz prvega do tretjega odstavka tega člena, če istočasno zoper uporabnika cone ali ustanovitelja uvede postopek zaradi prekrška v skladu s tem zakonom ali ga ovadi zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja v zvezi s poslovanjem v prosti carinski coni.
(6) Carinski organ lahko uporabniku cone, ki v roku, ki je določen za uskladitev poslovanja v skladu s tem zakonom s pravnomočno odločbo, ne uskladi opravljanja svoje dejavnosti v coni z določbami tega zakona, prepove opravljati dejavnost v prosti carinski coni.
138. člen
(izjemna dovoljenja za skladiščenje v prosti carinski coni)
(1) Domače blago, ki ni namenjeno izvozu ali predelavi v prosti carinski coni, sme uporabnik le izjemoma, ob soglasju pristojnega carinskega organa, skladiščiti v prosti carinski coni, ločeno od drugega blaga.
(2) Carinski organ ne dovoli skladiščenja blaga iz prejšnjega odstavka, če bi to otežilo kontrolo poslovanja v prosti carinski coni.
(3) Domače blago, ki ga uporabnik skladišči na območju proste carinske cone, mora evidentirati v skladu s predpisom iz tretjega odstavka 136. člena tega zakona.
139. člen
(iznos blaga iz proste carinske cone)
(1) Blago, ki se iznaša iz proste carinske cone, je lahko, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno:
– ponovno izvoženo oziroma izvoženo s carinskega območja,
– vnešeno na preostalo carinsko območje.
(2) Če je blago vnešeno na preostalo carinsko območje, mora deklarant postopati v skladu z določbami III. dela tega zakona, razen če gre za domače blago iz 138. člena tega zakona.
(3) Pri izvozu oziroma ponovnem izvozu blaga iz proste carinske cone se carinski organ z ustreznimi ukrepi prepriča, ali so izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji za izvoz oziroma ponovni izvoz blaga iz proste carinske cone.
140. člen
(carinska vrednost in obračun carinskega dolga)
(1) Če v zvezi z blagom, ki je bilo iz proste carinske cone vnešeno na preostalo carinsko območje nastane carinski dolg, in se carinska vrednost za to blago določi na podlagi dejansko plačane cene oziroma cene, ki jo je treba plačati za to blago, cena pa vključuje tudi stroške skladiščenja in ohranjanja blaga medtem, ko je bilo blago v prosti carinski coni, se ti stroški ne vštevajo v carinsko vrednost blaga, če so izkazani ločeno od dejansko plačane cene oziroma cene, ki jo je treba plačati.
(2) Če je bilo blago iz prejšnjega odstavka v prosti carinski coni predmet običajnih postopkov in ravnanj iz prvega odstavka 83. člena tega zakona, se za določitev višine carinskega dolga upoštevajo narava blaga, njegova carinska vrednost in količina, ki bi se upoštevala za to blago v času nastanka carinskega dolga, če ne bi bili predmet običajnih postopkov in ravnanj. To pravilo se lahko upošteva le na predlog carinskega deklaranta in če je carinski organ vnaprej dovolil takšno ravnanje z blagom. Vlada določi izjeme od tega pravila.
2. podpoglavje
Ponovni izvoz (reeksport), uničenje ali prepustitev blaga carinskemu organu
141. člen
(pojem in pogoji)
(1) Carinsko blago je lahko:
– ponovno izvoženo iz carinskega območja,
– uničeno,
– prepuščeno carinskemu organu v prosto razpolaganje.
(2) Pri ponovnem izvozu blaga se morajo, če ni drugače določeno s tem zakonom, izpolniti vse formalnosti, predvidene za izvoz blaga, vključno s pogoji, ki jih predvidevajo ukrepi trgovinske politike.
(3) Ponoven izvoz oziroma uničenje blaga je treba predhodno napovedati carinskemu organu, ki zavrne ponoven izvoz oziroma uničenje blaga, če niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka.
(4) Uničenje se opravi na stroške deklaranta. Odpadki in ostanki, ki preostanejo po uničenju blaga se obravnavajo kot carinsko blago in se morajo deklarirati za s tem zakonom predvideno carinsko dovoljeno rabo ali uporabo blaga.
(5) Z blagom, ki se prepusti carinskemu organu v prosto razpolaganje se ravna kot z blagom katerega uvoz ni dovoljen, pa ga prevoznik ali deklarant ne odpelje iz carinskega območja v predpisanem času.
142. člen
(ravnanje z blagom, katerega vnos je prepovedan)
(1) Ko carinski organ odkrije ali izve za blago, katerega uvoz ali vnos na carinsko območje ni dovoljen, izda odločbo, s katero naloži prevozniku, njegovemu pooblaščencu ali drugi osebi, ki je odgovorna za blago, da ga mora v določenem roku odpeljati iz carinskega območja. Ta rok se določi glede na dejanske okoliščine posameznega primera, v nobenem primeru pa ne more biti daljši od pet dni od dneva vročitve odločbe. Blago se odvzame, če se v predpisanem roku ne vrne v tujino.
(2) Odvzeto blago da carinski organ na prodaj, brezplačno prepusti osebam iz 58. člena ali pa na stroške osebe iz prejšnjega odstavka, po veljavnih predpisih uniči.
V. DEL
OBRAČUNAVANJE IN ZARAČUNAVANJE CARINE
1. p o g l a v j e
Splošno
143. člen
(splošna pravila o carinskem dolgu)
(1) Carinski dolg pri uvozu blaga nastane s:
(a) sprostitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine v prost promet ali
(b) prepustitvijo takega blaga v postopek začasnega uvoza blaga z delno oprostitvijo plačila carine.
(2) Carinski dolg iz prejšnjega odstavka nastane v trenutku sprejema carinske deklaracije za predvideni postopek.
(3) Carinski dolžnik za carinski dolg iz prvega odstavka tega člena je deklarant; v primeru indirektnega zastopanja je carinski dolžnik tudi oseba v imenu katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo.
(4) Če je bila carinska deklaracija za carinski postopek iz prvega odstavka tega člena vložena na podlagi informacije, zaradi katere zakonsko določene uvozne dajatve niso bile obračunane in plačane, se oseba, ki je priskrbela to informacijo oziroma oseba, ki je vedela oziroma bi morala vedeti, da je ta informacija lažna, prav tako šteje za carinskega dolžnika.
144. člen
(carinski dolg pri nezakonitem vnosu blaga)
(1) Carinski dolg pri uvozu blaga nastane tudi:
(a) z nezakonitim vnosom blaga, ki je zavezano plačilu carine na carinsko območje;
(b) z nezakonitim vnosom blaga, zavezanega plačilu carine iz proste carinske cone na preostalo carinsko območje.
(2) Za potrebe tega člena nezakonit vnos pomeni vsak vnos blaga v nasprotju z določbami 28., 32. in drugo alineo prvega odstavka 139. člena tega zakona.
(3) Carinski dolg iz prvega odstavka tega člena nastane v trenutku nezakonitega vnosa blaga.
(4) Carinski dolžniki za plačilo carinskega dolga iz prvega odstavka tega člena so:
– oseba, ki je nezakonito vnesla blago na carinsko območje oziroma na preostalo carinsko območje,
– osebe, ki so sodelovale pri nezakonitem vnosu blaga in so se zavedale oziroma bi se morale zavedati, da je tak vnos blaga nezakonit in
– osebe, ki so pridobile oziroma hranile takšno blago in so se v času pridobitve oziroma hrambe blaga zavedale oziroma bi se morale zavedati, da je bilo blago vnešeno na carinsko območje oziroma preostalo carinsko območje nezakonito.
145. člen
(carinski dolg pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora)
(1) Carinski dolg pri uvozu blaga nastane tudi z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine, izpod carinskega nadzora.
(2) Carinski dolg iz prejšnjega odstavka nastane v trenutku odstranitve blaga izpod carinskega nadzora.
(3) Carinski dolžniki za carinski dolg iz prvega odstavka tega člena so:
– oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora,
– osebe, ki so sodelovale pri odstranitvi blaga in so se zavedale oziroma bi se morale zavedati, da je s tem dejanjem blago odstranjeno izpod carinskega nadzora,
– osebe, ki so pridobile ali hranile takšno blago in so se v času pridobitve oziroma hranjenja blaga zavedale oziroma bi se morale zavedati, da je bilo to blago odstranjeno izpod carinskega nadzorstva in
– če je glede na okoliščine primera to primerno, oseba, ki je bila zavezana izpolniti dolžnosti, ki izhajajo iz začasne hrambe blaga oziroma carinskega postopka, ki je bil dovoljen za to blago.
146. člen
(carinski dolg zaradi neizpolnjevanja dolžnosti)
(1) Carinski dolg pri uvozu blaga nastane, v primerih, ki niso navedeni v 145. členu tega zakona, tudi z:
(a) neizpolnitvijo ene od dolžnosti, ki v zvezi z blagom, ki je zavezano plačilu carine, izhajajo iz njihove začasne hrambe ali carinskega postopka, ki je bil dovoljen za to blago;
(b) neizpolnitve enega od pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek ali za odobritev carinske oprostitve ali olajšave zaradi namena končne uporabe tega blaga, če ni ugotovljeno, da te napake niso imele pomembnega vpliva na pravilno izvajanje začasne hrambe ali carinskega postopka.
(2) V primerih iz prejšnjega odstavka carinski dolg nastane v trenutku, ko bi morala biti izpolnjena obveznost, zaradi neizpolnitve katere nastane carinski dolg ali v trenutku, ko je za blago, sproščeno v določen carinski postopek ugotovljeno, da ni izpolnjen predpisan pogoj za sprostitev v ta postopek ali za odobritev carinske oprostitve ali olajšave zaradi namena njegove končne uporabe.
(3) V primeru iz prvega odstavka tega člena je carinski dolžnik oseba, ki bi glede na okoliščine posameznega primera morala izpolniti predpisane obveznosti, ki izhajajo iz začasne hrambe carinskega blaga, zavezanega plačilu carine ali iz carinskega postopka, ki je bil odobren za to blago oziroma oseba, ki bi morala izpolniti pogoje za sprostitev blaga v določen carinski postopek.
147. člen
(carinski dolg zaradi nepravilne rabe ali uporabe blaga v prosti carinski coni)
(1) Carinski dolg pri uvozu nastane z uporabo ali rabo blaga, zavezanega plačilu carine v prosti carinski coni v nasprotju s predpisanimi pogoji. Blago, ki izgine in njegovega izginotja ni mogoče zadovoljivo pojasniti carinskim organom, se šteje kot da je bilo porabljeno oziroma uporabljeno v prosti carinski coni v nasprotju s predpisanimi pogoji.
(2) Carinski dolg iz prejšnjega odstavka nastane v trenutku, ko je blago porabljeno oziroma prvič rabljeno v nasprotju s predpisanimi pogoji.
(3) V primeru iz prvega odstavka tega člena je carinski dolžnik:
– oseba, ki je porabila ali rabila blago in
– osebe, ki so sodelovale pri porabi oziroma uporabi blaga, če so se zavedale ali bi se morale zavedati, da je blago rabljeno ali uporabljeno v nasprotju s predpisanimi pogoji.
(4) V primeru, da je carinski dolg nastal v zvezi z blagom, ki je izginilo in ni mogoče ugotoviti carinskega dolžnika v skladu s prejšnjim odstavkom, je carinski dolžnik oseba, ki je znana carinskim organom kot zadnji imetnik blaga.
148. člen
(kdaj carinski dolg ne nastane)
(1) Ne glede na 144. člen in točko (a) prvega odstavka 146. člena tega zakona se šteje, da carinski dolg za določeno blago ni nastal, če oseba dokaže, da obveznosti, ki izvirajo iz:
(a) določb 28. in 32. člena ter drugo alineo prvega odstavka 139. člena tega zakona;
(b) začasne hrambe tega blaga ali
(c) uporabe carinskega postopka, ki je bil uveden za to blago niso bile izpolnjene zaradi popolnega uničenja ali nepovratne izgube tega blaga; le-to pa je bilo posledica narave blaga, nepredvidljivih okoliščin, višje sile ali posledica dovoljenja carinskih organov.
(2) Za potrebe prejšnjega odstavka se šteje, da je blago nepovratno izgubljeno tudi, če je neuporabno za katero koli osebo.
(3) Šteje se, da carinski dolg pri uvozu ni nastal tudi v zvezi z blagom, sproščenim v prost promet s carinsko oprostitvijo zaradi namena končne uporabe tega blaga, če je bilo to blago z dovoljenjem carinskih organov izvoženo ali ponovno izvoženo.
(4) Če se v skladu s prvim odstavkom tega člena šteje, da carinski dolg ni nastal v zvezi z blagom, ki je bilo sproščeno v prost promet s carinsko oprostitvijo zaradi namena končne uporabe blaga, se ostanki oziroma odpadki, ki preostanejo po uničenju blaga štejejo za carinsko blago.
(5) Če je v skladu s 145. in 146. členom tega zakona carinski dolg nastal v zvezi z blagom, ki je bilo sproščeno v prost promet z znižano carinsko stopnjo zaradi namena končne uporabe tega blaga, se vrednost carine, ki je bila plačana ob sprostitvi blaga odšteje od vrednosti carinskega dolga. Ta določba se primerno uporablja tudi v primeru, če carinski dolg nastane v zvezi z ostanki ali odpadki, ki preostanejo po uničenju takšnega blaga.
149. člen
(obveznost plačila izvoznih dajatev)
(1) Obveznost plačila izvoznih dajatev se določa v skladu s predpisom, ki ureja plačevanje izvoznih dajatev.
(2) Če predpis iz prejšnjega odstavka nima določb o nastanku obveznosti plačila izvoznih dajatev in načina plačila teh dajatev, obveznost plačila izvoznih dajatev nastane, ko je sprejeta carinska deklaracija za:
(a) izvoz blaga;
(b) carinsko skladiščenje izvozno ocarinjenega blaga;
(c) izvoz domačega blaga, ki je z namenom, da bo izvoženo vnešeno v prosto carinsko cono v skladu s točko (c) drugega odstavka 133. člena;
(d) začasen izvoz blaga na predelavo.
(3) Obveznost plačila izvoznih dajatev nastane tudi:
(a) z iznosom blaga, ki je zavezano plačilu izvoznih dajatev iz carinskega območja, ne da bi bila zanj vložena carinska deklaracija;
(b) z neizpolnitvijo pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi blago lahko bilo iznešeno iz carinskega območja ter bilo pri tem v celoti ali delno oproščeno plačila izvoznih dajatev.
(4) Dolžnik za plačilo izvoznih dajatev iz drugega odstavka in točke (b) tretjega odstavka tega člena je carinski deklarant, v primeru, da je deklarant vložil deklaracijo v imenu druge osebe, je dolžnik za plačilo izvoznih dajatev tudi oseba, v imenu katere je bila deklaracija vložena.
(5) Dolžnik za plačilo izvoznih dajatev iz točke (a) tretjega odstavka tega člena je oseba, ki je iznesla blago in oseba, ki je sodelovala pri takšnem iznosu, pri tem pa se je zavedala ali bi se morala zavedati, da carinska deklaracija ni bila vložena, čeprav bi morala biti.
150. člen
(solidarna odgovornost več dolžnikov)
Če je več oseb odgovorno za plačilo carinskega dolga, so za plačilo odgovorne solidarno.
151. člen
(pravila, ki se upoštevajo pri določitvi carinskega dolga)
(1) Če ni s tem zakonom drugače določeno, se višina carinskega dolga določi na temelju pravil, ki so v veljavi na dan nastanka carinskega dolga.
(2) Če ni mogoče natančno določiti, kdaj je nastal carinski dolg, carinski organ pri določitvi višine carinskega dolga upošteva predpise, ki so veljali na dan ugotovitve nastanka carinskega dolga.
152. člen
(zavarovanje plačila carinskega dolga)
(1) Carinski organ lahko zahteva zavarovanje plačila carinskega dolga v vseh primerih, ko to predvideva ta zakon. Carinski organ lahko zahteva zavarovanje plačila carinskega dolga tudi v drugih primerih, če menijo, da je carinski dolg nastal ali bi lahko nastal in ni gotovo, da bo dolžnik obveznost tudi izpolnil v predpisanem roku.
(2) Predložitev ustreznega zavarovanja se lahko zahteva v trenutku, ko so izpolnjeni pogoji za zavarovanje plačila carinskega dolga, predpisani s tem zakonom ali v trenutku, ko carinski organ ugotovi, da izpolnitev že nastalega ali mogočega carinskega dolga ni gotova.
(3) Če carinski organ v skladu s tem zakonom zahteva zavarovanje plačila carinskega dolga, mora le-to preskrbeti carinski dolžnik oziroma oseba, ki bi lahko v zvezi z določenim blagom postala carinski dolžnik.
(4) Vlada predpiše postopek zavarovanja in vrste instrumentov zavarovanja plačila carine.
153. člen
(obračun in plačilo carinskega dolga)
(1) Višino carinskega dolga obračuna carinski organ kakor hitro pridobi za to potrebne podatke.
(2) Obračun se vroči dolžniku. Dolžnik mora poravnati obračunan carinski dolg v roku 30 dni od prejema obračuna, sicer tečejo zamudne obresti v skladu z veljavnimi predpisi.
(3) Plačilo carinskega dolga se opravi v domači valuti z uporabo veljavnih plačilnih sredstev.
(4) Ne glede na drugi odstavek tega člena lahko vlada, v primerih, ko je v skladu s predpisom iz 59. člena tega zakona dovoljen kateri od poenostavljenih postopkov, določi daljši rok za plačilo carinskega dolga. Ta rok ne sme biti daljši od trideset dni.
154. člen
(naknadni obračun carinskega dolga)
(1) Če carinski organ izve oziroma ugotovi, da:
(a) je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg ali
(b) že nastal carinski dolg ni bil obračunan ali
(c) je obračunani znesek carinskega dolga nižji, kot je to določeno s tem zakonom, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika, najpozneje v roku deset dni po ugotovitvi nastanka obveznosti odločbo, s katero naložijo dolžniku, da poravna nastalo obveznost.
(2) Za izpolnitev obveznosti iz prejšnjega odstavka se primerno uporabljajo določbe drugega in tretjega odstavka 153. člena tega zakona. Pritožba ne zadrži izvršitve.
(3) Če je blago iz prvega odstavka še carinsko blago, se lahko le-to sprosti v prost promet šele, ko je obveznost iz prvega odstavka tega člena poravnana oziroma zanjo predložen ustrezen instrument zavarovanja v skladu s 152. členom tega zakona.
(4) Naknadni obračun carinskega dolga v skladu s točko (a) prvega odstavka tega člena se lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga. Naknaden obračun carinskega dolga v skladu s točkama (b) in (c) prvega odstavka tega člena pa je mogoč v enem letu po nastanku carinskega dolga.
(5) Vlada določi višino obveznosti, za katero se ne opravi naknaden obračun.
155. člen
(prisilna izterjava)
(1) Če dolžnik ne plača obračunanega carinskega dolga v predpisanem roku, carinski organ izterja ta dolg prisilno v skladu z veljavnimi predpisi.
(2) Izvršilni naslov pri izvršbi oziroma prisilni izterjavi je:
(a) izvršljiva odločba carinarnice;
(b) carinska deklaracija, po kateri je bilo blago ocarinjeno, če deklarant ni v predpisanem roku vložil pritožbe;
(c) obračun carinskih in drugih davščin v potniškem prometu, na katerem je klavzula o izvršljivosti.
(3) Od izteka roka za plačilo dalje tečejo zamudne obresti v skladu z veljavnimi predpisi.
(4) Vlada določi znesek carine ter obresti, za katere se ne opravi prisilna izterjava.
156. člen
(ugasnitev obveznosti plačila carinskega dolga)
Obveznost plačila carinskega dolga ugasne:
1. s plačilom carinskega dolga;
2. z odpustitvijo plačila carinskega dolga;
3. z umikom carinske deklaracije, na osnovi katere je nastal carinski dolg, v skladu z 51. členom tega zakona;
4. če je blago pred prepustitvijo deklarantu, odvzeto ali zaplenjeno, uničeno na zahtevo carinskih organov, uničeno ali prepuščeno carinskim organom v skladu s 141. členom tega zakona ali uničeno oziroma nepovratno izgubljeno zaradi narave blaga, nepredvidljivih okoliščin ali višje sile;
5. če je bilo blago, v zvezi s katerim je carinski dolg nastal, odvzeto zaradi nezakonitega vnosa na carinsko območje;
6. z zastaranjem pravice do izterjave carinskega dolga.
157. člen
(zastaranje pravice do izterjave carinskega dolga)
(1) Pravica do izterjave carinskega dolga zastara v petih letih od dneva, ko je carinski dolg nastal.
(2) Zastaralni rok iz prejšnjega odstavka pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carinskega dolga.
(3) Pravica do izterjave je v vsakem primeru zastarana, ko preteče deset let od dneva, ko je nastal carinski dolg.
2. p o g l a v j e
Oprostitev plačila carine in povračilo preveč plačane carine
158. člen
(povračilo ali odpustitev carinskega dolga)
(1) Povračilo ali odpustitev carinskega dolga je lahko popolno ali delno.
(2) Plačana carina se povrne v tisti višini, za katero carinski organ ugotovi, da znesek plačane carine ni bil dolgovan v skladu z zakonom oziroma, da je bil znesek naknadno obračunan v nasprotju s 154. členom tega zakona. Obresti za plačano carino se plačajo le, če je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi napake carinskega organa.
(3) Plačilo carine se odpusti v tisti višini, za katero carinski organ ugotovi, da carinski dolg ni bil dolgovan v skladu z zakonom oziroma, da je bil znesek plačan na podlagi naknadnega obračuna v nasprotju s 154. členom tega zakona.
(4) Povračila oziroma odpustitev plačila carine ni dovoljeno zahtevati, če je do napake pri obračunu prišlo zaradi namernega goljufivega dejanja dolžnika.
(5) Dolg se odpusti oziroma plačana carina vrne na prošnjo upravičenca pristojnemu carinskemu organu v roku enega leta od pošiljatve obračuna carinskemu zavezancu. Rok se lahko podaljša, če upravičenec priskrbi dokaz, ki mu je preprečeval vložitev prošnje v okviru omenjenega roka in je rezultat nepredvidljivih okoliščin ali višje sile. Carinski organ mora o vloženem zahtevku odločiti v 30 dneh od vložitve popolnega zahtevka.
(6) Če carinski organi v roku enega leta sami odkrijejo napako v obračunu carine, opravijo povračilo oziroma odpustijo dolg po uradni dolžnosti.
(7) Plačana carina se vrne tudi, če je bila deklaracija, na podlagi katere je bil carinski dolg plačan, umaknjena. Povračilo mora zahtevati upravičenec s prošnjo, ki jo vloži v rokih predvidenih za umik deklaracije.
(8) Plačana carina se lahko povrne ali dolg odpusti v tisti višini, ki je bila plačana oziroma obračunana tudi če blago, sproščeno v določen carinski postopek, uvoznik zavrne, ker je bilo v času sprejema deklaracije blago poškodovano ali ni ustrezalo določbam pogodbe, na podlagi katere je bilo blago uvoženo. Kot poškodovano se šteje tudi blago, ki je bilo poškodovano pred prepustitvijo blaga deklarantu. Povračilo plačane carine oziroma odpustitev dolga v primeru, opisanem v tem odstavku, se lahko dovoli le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
1. blago se ni uporabljalo oziroma rabilo, razen kolikor je bilo potrebno, da bi se ugotovila njihova poškodovanost oziroma neskladnost s pogodbenimi določbami;
2. blago se izvozi iz carinskega območja. Na prošnjo zadevne osebe lahko carinski organ dovoli tudi, da se blago uniči ali vnese, zaradi naknadnega izvoza, v prosto carinsko cono ali carinsko skladišče. V tem primeru se blago v postopku za odobritev carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga, šteje za carinsko blago.
(9) Povračilo ali odpustitev dolga v skladu s prejšnjim odstavkom se ne more odobriti za blago, ki je bilo pred uvozom predmet začasnega uvoza zaradi preizkušanja, razen če se ugotovi, da poškodb ali neskladnosti s pogodbenimi določbami v normalnih pogojih ni bilo mogoče ugotoviti v času trajanja preizkušanja.
(10) Zahtevek za odpustitev plačila carine ali povračilo plačane carine v skladu z osmim odstavkom tega člena se lahko vloži v enem letu od dneva, ko je bil obračun poslan dolžniku.
(11) Če je bila odpustitev plačila carine ali povračilo odobrena pomotoma, se lahko obveznost plačila carine ponovno vzpostavi pod predpisanimi pogoji.
(12) Vlada določi vrednosti plačane carine, za katere se ne izvede postopek za povrnitev plačane carine.
159. člen
(oprostitve plačila carine)
(1) Plačila carine so oproščeni:
1. šefi tujih držav in odposlanci šefov tujih držav v posebni misiji ter člani njihovega spremstva - za predmete, namenjen za njihove službene potrebe in osebno rabo;
2. mednarodne in meddržavne organizacije s sedežem v Sloveniji oziroma predstavništvom v Sloveniji oziroma v času opravljanja svoje dejavnosti v Sloveniji - za predmete, namenjene za njihove službene potrebe;
3. diplomatska in konzularna predstavništva tujih držav v Sloveniji - za predmete, namenjene za njihove službene potrebe;
4. šefi tujih diplomatskih predstavništev v Sloveniji in njihovi ožji družinski člani - za predmete, namenjene za njihovo osebno rabo.
(2) Predmetov, ki so oproščeni plačila carine v skladu s prvim odstavkom, ni dovoljeno odtujiti ali dati v uporabo drugemu, preden niso prijavljeni carinskemu organu in preden ni opravljen carinski postopek.
(3) Predmetov, ki so oproščeni plačila carine v skladu z 2. in 3. točko prvega odstavka, tri leta od dneva uvoza ni dovoljeno odtujiti ali dati v uporabo drugemu, razen če je plačana carina.
160. člen
(oprostitev plačila carine)
(1) V mejah vzajemnosti so plačila carine oproščeni:
1. diplomatsko osebje tujih diplomatskih predstavništev v Sloveniji z njihovimi ožjimi družinskimi člani - za predmete, namenjene za njihovo osebno rabo;
2. konzularno osebje tujih konzularnih predstavništev v Sloveniji z njihovimi ožjimi družinskimi člani - za predmete, namenjene za njihovo osebno rabo;
3. osebje tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev v Sloveniji - za gospodinjske predmete, ki jih uvozijo v 12 mesecih do prihoda v službo v Slovenijo.
(2) Ugodnosti iz prejšnjega odstavka ne morejo uporabiti državljani Republike Slovenije in tuji državljani, ki imajo dovoljenje za stalno bivanje v Sloveniji.
(3) Predmetov, ki so oproščeni plačila carine v skladu s prvim odstavkom, ni dovoljeno odtujiti ali dati v uporabo drugemu, preden niso prijavljeni carinskemu organu in preden ni opravljen carinski postopek.
(4) Predmetov, ki so oproščeni plačila carine v skladu z 2. in 3. točko prvega odstavka tega člena, tri leta od dneva uvoza ni dovoljeno odtujiti ali dati v uporabo drugemu, razen če je plačana carina.
161. člen
(oprostitev plačila carine)
Plačila carine so oproščeni:
1. domači in tuji potniki, ki prihajajo iz tujine - za predmete, namenjene za njihove osebne potrebe med potovanjem (osebna prtljaga), ne glede na to, ali jih nosijo s seboj, ali pa so jih dali na prevoz prevozniku;
2. domači potniki - za predmete osebne prtljage in poleg teh za predmete, ki jih prinašajo iz tujine, če ti predmeti niso namenjeni za nadaljnjo prodajo. Za domače potnike se ne štejejo posadka in vozno osebje prevoznih sredstev;
3. državljani Republike Slovenije, ki so bili na kakršnemkoli delu v tujini in tuji državljani, ki dobijo dovoljenje za stalno bivanje ali pribežališče v Republiki Sloveniji - za predmete za svoje gospodinjstvo, če jih pripeljejo iz tujine oziroma dobijo iz tujine v enem letu od dneva vrnitve z dela v tujini, če so izpolnjeni še naslednji pogoji:
– predmete, ki jih pripeljejo, razen v upravičenih primerih, so uporabljali oziroma so bili v njihovi lasti najmanj šest mesecev pred preselitvijo;
– v tujini so bili neprekinjeno najmanj 12 mesecev;
4. državljani Republike Slovenije, ki so na kakršnem koli delu v tujini - za predmete, ki jih prinesejo s seboj in niso namenjeni nadaljnji prodaji; enkrat letno (darila družini ipd.);
5. državljani Republike Slovenije in tuji državljani - za predmete, ki jih priložnostno prejmejo iz tujine v pošiljkah;
6. državljani Republike Slovenije in tuji državljani, ki stalno živijo v Sloveniji - za predmete, ki jih podedujejo v tujini;
7. državljani Republike Slovenije in tuji državljani - za zdravila za osebno uporabo, ki jih prinesejo s seboj ali prejmejo iz tujine v pošiljkah;
8. invalidi - za specifično opremo in tehnične pripomočke, ki jih neposredno uporabljajo za življenje in delo, ter za nadomestne dele za uporabo te opreme in pripomočkov, če jih prinesejo ali dobijo iz tujine za osebno rabo;
9. znanstveniki, književniki, umetniki - za lastna dela, ki jih prinašajo iz tujine;
10. vozniki motornih vozil in motornih koles - za gorivo in mazivo v rezervoarjih, ki so tovarniško vdelani v motorna vozila in motorna kolesa;
11. državljani Republike Slovenije, ki živijo v obmejnem območju - za rastlinske in živinorejske predmete, pridobljene na svojih posestvih v obmejnem območju sosednje države ter za naraščaj in druge proizvode, pridobljene od živine, ki jo imajo na teh posestvih zaradi poljskih del, paše ali prezimovanja;
12. državljani Republike Slovenije - študenti in dijaki, ki se šolajo v tujini ter tuji dijaki in študenti, ki se šolajo v Sloveniji - za učne pripomočke, ki jih za lastne potrebe prinesejo s seboj iz tujine;
13. dobitniki odlikovanj ipd. - za medalje, spomenice, športne in druge trofeje oziroma predmete, ki jih dobijo v tujini na tekmovanjih, razstavah in prireditvah mednarodnega pomena;
14. blago, ki se uvaža preko dobrodelnih ali človekoljubnih organizacij, namenjeno pa je za brezplačno razdelitev med žrtve naravnih in drugih nesreč in vojn ali ostane last teh organizacij, dano pa je na razpolago prej omenjenim žrtvam;
15. materiali za postavitev, vzdrževanje ali okrasitev spominskih obeležij, grobov ali pokopališč vojnih žrtev; krste, žare in pogrebni artikli.
162. člen
(oprostitve plačila carine)
Plačila carine so oproščeni:
1. blago, ki ga tuji pošiljatelj pošlje brezplačno kot dotacijo ali darilo subjektu s sedežem v Republiki Sloveniji in je to blago namenjeno opravljanju nepridobitne dejavnosti;
2. dobrodelne in človekoljubne organizacije - za blago, ki ga uvažajo iz tujine in je namenjeno za izpolnjevanje njihovih človekoljubnih nalog;
3. gasilske organizacije in druge reševalne službe - za tehnično gasilsko opremo, ki jo uporabljajo gasilci, gasilska in druga reševalna vozila, zaščitno in reševalno opremo, rezervne dele za uvoženo opremo in vozila, ki se v državi dodatno opremljajo za gasilsko ali drugo reševalno posredovanje in je tak uvoz namenjen izključno za opravljanje gasilske in reševalne dejavnosti;
4. muzeji in umetniške galerije ter Narodna in univerzitetna knjižnica - za zbirke in umetniške predmete, ki so namenjene njim, javne knjižnice za knjižnično gradivo in arhivi - za reproducirano arhivsko gradivo;
5. oprema, ki jo imetnik uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, pa le to preseli v Slovenijo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
– imetnik mora biti lastnik opreme 12 mesecev pred preselitvijo dejavnosti;
– oprema bo služila istemu namenu kot v tujini; njena narava in velikost ustrezata dejavnosti konkretnega imetnika.
Oprostitev iz te točke velja tudi za živo živino, če se imetnik ukvarja s kmetijsko dejavnostjo kot edino dejavnostjo.
Oprostitev iz te točke se ne more uveljaviti, če se s preselitvijo ne vzpostavi neke nove dejavnosti ampak se na carinskem območju oprema absorbira v že ustanovljenem podjetju, organizaciji ipd. Prav tako oprostitve ni mogoče uveljaviti za transportna sredstva, zaloge, namenjene za porabo ali živalsko krmo, gorivo ali zaloge surovin, proizvodov ali polproizvodov, živo živino, katere imetniki so trgovci in drugo blago, ki ga določi vlada.
6. invalidi I. in II. kategorije, ki so se usposobili za poklic – za opremo, s katero opravljajo svojo dejavnost, če se ta oprema ne izdeluje v Sloveniji;
7. znanstveni instrumenti in oprema, ki se ne izdeluje v Sloveniji in jih določi vlada;
8. predmeti, ki so neposredno namenjeni opravljanju kulturne dejavnosti in se ne izdelujejo v Republiki Sloveniji, če je upravičenec registriran za opravljanje nepridobitne kulturne dejavnosti;
9. farmacevtski proizvodi za zdravstveno oziroma veterinarsko uporabo, ki se uporabljajo pri mednarodnih športnih manifestacijah, organiziranih na carinskem območju;
10. invalidske organizacije - za specifično opremo, priprave in instrumente (tehnične pripomočke) ter za nadomestne dele in potrošni material za to opremo, priprave in instrumente;
11. invalidska podjetja in zavodi za usposabljanje in zaposlovanje invalidov - za opremo in tehnične pripomočke, ki jih uporabljajo pri svoji dejavnosti usposabljanja in zaposlovanja invalidov ter pripadajoče rezervne dele, če se ta oprema in tehnični pripomočki ne izdelujejo v Sloveniji.
163. člen
(oprostitve plačila carine)
Plačila carine so oproščeni:
1. vzorci blaga neznatne vrednosti;
2. tiskovine, kot so katalogi, ceniki, navodila za uporabo in brošure in reklamni material;
3. proizvodi, namenjeni uporabi na sejmu, razstavi ali podobnem dogodku;
4. proizvodi, uvoženi zaradi preizkušanja, preiskovanja, analiziranja ali testiranja, ki se v celoti porabijo pri preizkušanju, raziskovanju, analiziranju ali testiranju ali pri tem v celoti uničijo, tako da nimajo več uporabne vrednosti;
5. turistična informativna dokumentacija, če je namenjena za brezplačno razdelitev in katere glavni namen je predstaviti tujo turistično ponudbo; tuji hotelski listi in letopisi, ki jih izdajajo uradne tuje turistične agencije, če so namenjeni za brezplačno razdelitev; reklamni turistični material, namenjen pooblaščenim zastopnikom ali korespondentom uradnih nacionalnih turističnih agencij, ki ni namenjen za nadaljnjo razdelitev;
6. blagovne znamke, patenti, modeli in njihovi spremljajoči dokumenti, kot tudi vloge za priznanje patenta ali inovacije, ki se pošiljajo organizacijam za zavarovanje avtorske in industrijske lastnine;
7. krma za živali med transportom; materiali potrebni za zavarovanje blaga med transportom.
164. člen
(oprostitve plačila carine)
Plačila carine so oproščeni:
1. dokumenti, ki se brezplačno pošiljajo državnim organom;
2. brezplačne publikacije tujih državnih organov in uradnih mednarodnih organov in organizacij, ki jih pošiljajo slovenskim državnim organom;
3. obrazci, ki jih državni organi potrebujejo za izvajanje svojih javnih pooblastil;
4. predmeti, ki služijo kot dokazi v sodnih postopkih ali drugim državnim organom Republike Slovenije;
5. primerki podpisov in tiskane okrožnice, ki se pošiljajo kot del običajne izmenjave informacij med javnimi službami ali bančnimi ustanovami;
6. uradne tiskovine, ki jih prejema Banka Slovenije;
7. dokumenti, arhivi, obrazci in drugi dokumenti, ki se bodo uporabljali za mednarodna srečanja, konference ali kongrese, poročila takšnih zasedanj;
8. načrti, tehnične slike, modeli, opisi in drugi podobni dokumenti, ki se uvažajo z namenom, da bi zadovoljili pogoje za sodelovanje na mednarodnem natečaju, ki se organizira na carinskem območju;
9. tiskani obrazci, ki se v skladu z mednarodnimi konvencijami uporabljajo kot uradni dokumenti v mednarodnem prometu vozil ali blaga;
10. fotografije, diapozitivi, ki se pošiljajo tiskovnim agencijam ali časopisnim hišam.
165. člen
(podrobnejši predpisi)
Vlada določi natančnejše kriterije in način uveljavljanja oprostitev plačila carine v skladu s 159. do 164. členom tega zakona. Vlada določi tudi vrednost, količine in vrste ali namen uporabe predmetov, ki so lahko oproščeni plačila carine v skladu s tem zakonom.
166. člen
(prepoved razpolaganja)
(1) Blaga, ki je bilo oproščeno plačila carine na podlagi 3. do 9. in 11. do 14. točke 161. člena ter 162. do 164. člena tega zakona v roku treh let od dneva uvoza, ni dovoljeno odtujiti, dati v uporabo drugemu ali kako drugače uporabiti za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno plačila carine, preden niso plačane uvozne dajatve. Teh predmetov prav tako ni mogoče zastaviti, posoditi ali drugače izročiti kot zavarovanje za druge obveznosti.
(2) V primeru, da carinski organi na zahtevo upravičenca pred potekom roka iz prejšnjega odstavka dovolijo drugačno uporabo, se višina carinskega dolga izračuna na podlagi podatkov, ki so veljali v času sprejema carinske deklaracije, na podlagi katere je bilo blago oproščeno plačila carine.
3. p o g l a v j e
Ponovni uvoz blaga
167. člen
(pojem, roki, pogoji)
(1) Domače blago, ki je bilo izvoženo iz Slovenije in se v nespremenjeni obliki v roku dveh let po izvozu ponovno uvozi na carinsko območje ter je sproščeno v prost promet, je na zahtevo deklaranta oproščeno plačila carine.
(2) Če je bilo zadevno blago pred izvozom uvoženo na carinsko območje in sproščeno v prost promet, pri čemer pa je bila uveljavljena popolna ali delna carinska oprostitev zaradi namena končne uporabe tega blaga, se ugodnost iz prejšnjega odstavka lahko uveljavi le, če je blago ponovno uvoženo zaradi istega namena, zaradi katerega je bilo ob prvem uvozu popolno ali delno oproščeno plačila carine.
(3) Če ob ponovnem uvozu blaga v skladu s prejšnjim odstavkom nastane carinski dolg, se od obračunane višine carinskega dolga odšteje carina, ki je bila plačana za to blago ob prvi sprostitvi v prost promet.
(4) Oprostitve plačila carine v skladu s prvim odstavkom tega člena ni mogoče odobriti za blago, ki je bilo izvoženo v okviru postopka začasnega izvoza blaga na predelavo, razen če blago ostane v državi, v katero je bilo izvoženo. Prav tako ni mogoče odobriti oprostitve plačila carine za blago, ki je predmet posebnih ukrepov trgovinske ali kmetijske politike.
(5) Vlada določi natančnejše kriterije za oprostitev plačila carine v skladu s tem členom.
VI. DEL
KAZENSKE DOLOČBE
168. člen
(carinski prekrški)
(1) Z denarno kaznijo najmanj 500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba in posameznik, ki v zvezi z opravljanjem dejavnosti:
1. vnese ali iznese oziroma poskusi vnesti ali iznesti blago iz carinskega območja mimo carinskih mejnih prehodov ali v času, ko carinski mejni prehod ni odprt (prvi, tretji in četrti odstavek 28. člena);
2. vnese ali iznese oziroma poskusi vnesti ali iznesti čez carinski mejni prehod skrito blago (29. in 32. člen);
3. ravna v nasprotju s prvim, drugim ali četrtim odstavkom 32. člena;
4. ravna v nasprotju s prvim ali drugim odstavkom 33. člena;
5. ne predloži skupne prijave v skladu s 34. členom;
6. začasno hrani blago v nasprotju z zakonom (prvi in drugi odstavek 38. člena);
7. uporablja začasno hranjeno blago v nasprotju z zakonom (39. člen);
8. v uvozni carinski deklaraciji nepravilno navede količino, vrsto, kakovost, vrednost ali poreklo blaga ali ne navede vsega blaga, če bi to povzročilo plačilo uvoznih dajatev v manjšem znesku (48. člen);
9. carinskim organom v zvezi z izvedbo carinskih postopkov predloži dokumente, v katerih je navedena drugačna kakovost, vrsta, količina, vrednost ali poreklo blaga ali v katerih so napačno navedeni drugi podatki, če bi to povzročilo izogib plačilu uvoznih dajatev ali plačilo le-teh v manjšem znesku (8. člen, 48. člen, 108. člen, 158. do 164. člen);
10. carinskim organom v zvezi z izvoznim carinskim postopkom predloži dokumente, v katerih je navedena drugačna kakovost, vrsta, količina, vrednost ali poreklo blaga, če bi to povzročilo, da se pri izvozu blaga izogne pravilnemu izkazovanju navedenih podatkov v carinski deklaraciji (8. člen, 48. člen in 120. člen);
11. ravna v nasprotju s petim odstavkom 56. člena;
12. v nasprotju z drugim odstavkom 63. člena ravna, kot da je bilo blago sproščeno v prost promet, čeprav niso bile izvedene formalnosti za sprostitev blaga v prost promet in niso bile plačane uvozne dajatve ter izpolnjeni drugi ukrepi trgovinske politike;
13. ne izpolnjuje svojih obveznosti v skladu z izdanim dovoljenjem za carinski postopek z ekonomskim učinkom (tretji odstavek 69. člen);
14. ne izpolnjuje oziroma ne zagotovi izpolnjevanje obveznosti v skladu z zakonom in dovoljenjem za odprtje carinskega skladišča (prvi odstavek 78. člena);
15. ne izpolnjuje obveznosti depozitarja blaga v carinskem skladišču (79. člen);
16. v carinskem skladišču opravlja dejavnosti iz 80. člena v nasprotju ali brez dovoljenja carinskih organov (80. člen);
17. ne vodi proste carinske prodajalne v skladu z izdanim dovoljenjem (87. člen);
18. kot imetnik specializiranega skladišča posluje v nasprotju ali brez dovoljenja carinskega organa (88. člen);
19. rabi blago, ki ga kupi v specializiranih skladiščih v nasprotju z namenom in pogoji, pod katerimi jim je bilo blago prodano (drugi odstavek 88. člena);
20. ne pelje blaga po poti, ki jo določi carinski organ (drugi odstavek 123. člena);
21. ravna v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 125. člena;
22. ne omogoči carinskemu ali drugemu organu nadzor nad poslovanjem proste carinske cone (četrti odstavek 134. člena);
23. opravlja dejavnost v prosti carinski coni v nasprotju s prvim od tretjim odstavkom 137. člena;
24. kljub prepovedi carinskega organa opravlja katero od dejavnosti v prosti carinski coni (peti in šesti odstavek 137. člena);
25. hrani domače blago v prosti carinski coni brez soglasja carinskega organa (prvi in drugi odstavek 138. člena);
26. v nasprotju z drugim odstavkom 139. člena prenese blago iz proste carinske cone na preostalo carinsko območje;
27. z neresničnim prikazovanjem dejstev izposluje ali poskusi izposlovati v carinskem postopku oprostitev plačila uvoznih dajatev ali plačilo manjšega zneska uvoznih dajatev ali kakšno drugo olajšavo (8. člen, 48. člen, 69. člen, 70. člen, 77. člen, 99. člen, 108. člen, 115. člen, 116. člen ter 158. do 164. člen, 167. člen).
(2) Z denarno kaznijo najmanj 150.000 tolarjev se za prekršek kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori dejanje iz prvega odstavka tega člena.
169. člen
(carinski prekrški)
(1) Z denarno kaznijo najmanj 200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba oziroma posameznik, ki v zvezi z opravljanjem dejavnosti:
1. ne predloži dokumentov ali ne da pojasnil, ki so potrebni carinskim organom oziroma ne zagotovi druge potrebne pomoči za izvedbo carinskih postopkov (8. člen);
2. ne hrani dokumentov v skladu s tem zakonom (9. člen);
3. ne vloži carinske deklaracije za začetek carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga v predpisanih rokih (37. člen);
4. ovira preverjanje točnosti in pravilnosti sprejete deklaracije (52. do 54. člen);
5. odstrani carinske oznake ali jih ustrezno ne zavaruje pred poškodbo oziroma uničenjem (drugi odstavek 55. člena);
6. ne vodi predpisane evidence v skladu z drugim odstavkom 59. člena;
7. ne predloži dopolnilne carinske deklaracije v skladu s tretjim odstavkom 59. člena;
8. ne obvešča carinskega organa o dejstvih, ki nastopijo po izdaji dovoljenja in so pomembni za vsebino oziroma veljavnost dovoljenja (prvi odstavek 70. člena);
9. ne konča carinskega postopka z ekonomskim učinkom v skladu z zakonom (peti odstavek 71. člena);
10. ne vodi evidence o blagu, ki se nahaja v carinskem skladišču v skladu z 81. členom;
11. ne izvozi oziroma ponovno ne izvozi v okviru postopka uvoza zaradi izvoza pridobljenih proizvodov v določenem roku ali zanje zahteva drug carinski postopek (prvi odstavek 93. člena);
12. ne uvozi blaga v skladu z dovoljenjem za uporabo enakovrednega blaga v predpisanem roku (tretji odstavek 93. člena);
13. ne vodi evidence normativov porabe uvoženega oziroma začasno uvoženega blaga oziroma ne vodi te evidence v skladu z zakonom ali ne predloži carinskemu organu na njegovo zahtevo podatkov o normativih ali onemogoči oziroma ovira preverjanje točnosti teh podatkov (94. člen);
14. ne spoštuje predpisanih rokov in načina vodenja evidenc v skladu s postopkom predelave pod carinskim nadzorom (102. člen);
15. ne izvozi začasno uvoženega blaga v določenem roku ali zahteva izvedbo drugega carinskega postopka (107. člen);
16. ne uporablja začasno uvoženega blaga v skladu z namenom, za katerega je bila odobrena popolna ali delna oprostitev plačila carine v skladu z zakonom (105. in 108. člen);
17. uporablja blago, začasno izvoženo na oplemenitenje v nasprotju z zakonom (prvi in tretji odstavek 111. člena);
18. kot uporabnik proste cone ne ravna v skladu z drugim odstavkom 131. člena;
19. ravna v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom 133. člena;
20. ne predloži carinskemu organu kopij transportnih dokumentov ali mu ne omogoči dostopa do blaga in dokumentacije o blagu (drugi in tretji odstavek 136. člena);
21. ne vodi predpisane evidence v skladu s 136. členom;
22. ne evidentira domačega blaga v skladu s predpisom iz tretjega odstavka 136. člena (tretji odstavek 138. člena);
23. uniči carinsko blago brez predhodne napovedi carinskemu organu (tretji in četrti odstavek 141. člena);
24. ne odpelje blaga, katerega uvoz je prepovedan iz carinskega območja v roku, ki ga določi carinski organ (prvi odstavek 142. člena);
25. v nasprotju s 166. členom odtuji blago, ga da v uporabo drugemu ali kako drugače uporabi blago, razen za namene za katere je bilo blago oproščeno plačila carine oziroma blago, ki je bilo oproščeno plačila carine zastavi, posodi ali kako drugače izroči za zavarovanje obveznosti, preden je plačan carinski dolg.
(2) Z denarno kaznijo najmanj 100.000 tolarjev se za prekršek kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, če stori dejanje iz prvega odstavka tega člena.
170. člen
(carinski prekrški za fizične osebe)
(1) Z denarno kaznijo najmanj 30.000 tolarjev se kaznuje za prekršek fizična oseba, ki:
1. ne predloži dokumentov ali ne da pojasnil, ki so potrebni carinskim organom oziroma ne zagotovi druge potrebne pomoči za izvedbo carinskih postopkov (8. člen);
2. carinskim organom v zvezi z izvedbo carinskih postopkov predloži listine, v katerih je navedena drugačna kakovost, vrsta, količina, vrednost ali poreklo blaga ali v kateri so napačno navedeni drugi podatki, da bi se delno ali v celoti izognil plačilu uvoznih dajatev (8. člen, 48. člen, 108. člen, 158. do 164. člen);
3. vnese ali iznese ali poskusi vnesti ali iznesti blago iz carinskega območja mimo carinskih mejnih prehodov ali v času, ko carinski mejni prehod ni odprt (prvi tretji in četrti odstavek 28. člena);
4. vnese ali iznese oziroma poskusi vnesti ali iznesti čez carinski mejni prehod skrito blago (29. in 32. člen);
5. ne predloži blaga carinskemu organu v skladu z 32. členom;
6. ne predloži skupne prijave oziroma zahteve za odobritev carinsko dovoljene rabe ali uporabe v skladu s 34. členom;
7. ne vloži carinske deklaracije za začetek carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga v predpisanih rokih (37. člen);
8. ovira preverjanje točnosti in pravilnosti sprejete deklaracije (52. do 54. člen);
9. odstrani carinske oznake ali jih ustrezno ne zavaruje pred poškodbo oziroma uničenjem (drugi odstavek 55. člena);
10. v nasprotju z drugim odstavkom 63. člena ravna, kot da je bilo blago sproščeno v prost promet, čeprav niso bile izvedene formalnosti za sprostitev blaga v prost promet in niso bile plačane uvozne dajatve;
11. rabi blago, ki ga kupi v specializiranih skladiščih v nasprotju z namenom in pogoji, pod katerimi jim je bilo blago prodano (drugi odstavek 88. člena);
12. ne uporablja začasno uvoženega blaga v skladu z namenom, za katerega je bila odobrena popolna ali delna oprostitev plačila carine v skladu z zakonom (105. in 108. člen);
13. ne odpelje blaga, katerega uvoz je prepovedan iz carinskega območja v roku, ki ga določi carinski organ (prvi odstavek 142. člena);
14. v nasprotju s 166. členom odtuji blago, da v uporabo drugemu ali kako drugače uporabi blago, razen za namene za katere je bilo blago oproščeno plačila carine oziroma blago, ki je bilo oproščeno plačila carine zastavi, posodi ali kako drugače izroči za zavarovanje obveznosti, preden je plačan carinski dolg;
15. z neresničnim prikazovanjem dejstev izposluje ali poskusi izposlovati v carinskem postopku oprostitev plačila uvoznih dajatev ali plačilo manjšega zneska uvoznih dajatev ali kakšno drugo olajšavo (69. člen, 70. člen, 108. člen, 158. do 164. člen ter 167. člen).
171. člen
(odgovornost nedobrovernih posestnikov oziroma imetnikov predmetov prekrškov)
(1) Pravna oseba in posameznik, ki v zvezi z opravljanjem dejavnosti kupi, proda, razpeča, prejme v darilo, prikrije, prejme v hrambo ali zaradi prevoza, hrani, uporabi ali prejme v posest na kakršni koli podlagi, blago, za katero ve ali pa bi po okoliščinah primera morala vedeti, da je bil z njim storjen prekršek iz 168. do 170. člena tega zakona, če je storilec storil katero izmed dejanj iz 168. do 170. člena tega zakona, se kaznuje z enako kaznijo, kot je predpisana za storilca prekrška.
(2) Z denarno kaznijo najmanj 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori dejanje iz prejšnjega odstavka.
(3) Z denarno kaznijo iz prvega odstavka tega člena se kaznuje tudi fizična oseba, ki stori dejanje iz prvega odstavka tega člena.
172. člen
(izterjava denarne kazni takoj na kraju prekrška)
(1) Z denarno kaznijo 20.000 tolarjev carinski delavec takoj na kraju samem kaznuje pravno osebo ali posameznika, ki v zvezi z opravljanjem dejavnosti stori prekršek iz 168., 169. ali 171. člena tega zakona, če carinska vrednost blaga, ki je predmet prekrška ne presega 50.000 tolarjev.
(2) Z denarno kaznijo 10.000 tolarjev carinski delavec takoj na kraju prekrška kaznuje tudi odgovorno osebo pravne osebe, ki stori dejanje iz prvega odstavka tega člena.
(3) Z denarno kaznijo 10.000 tolarjev carinski delavec takoj na kraju prekrška kaznuje fizično osebo, ki stori dejanje iz 170. ali 171. člena tega zakona, če carinska vrednost blaga, ki je predmet prekrška ne presega 50.000 tolarjev.
173. člen
(obvezen odvzem predmetov prekrškov)
(1) Blago, ki je predmet prekrškov iz 1. do 5. točke, 8. in 9. točke ter 23. in 26. točke 168. člena tega zakona, 24. točke 169. člena tega zakona ter 2., 3. in 4. točke 170. člena tega zakona ter 171. člena tega zakona, se vzame.
(2) Blago iz prejšnjega odstavka se odvzame tudi, če je po storitvi prekrška predelano, obdelano ali dodelano, pa dodana vrednost ne presega 30 % carinske vrednosti blaga, ki je predmet prekrška.
(3) Če se blago ne najde, se od storilca prekrška izterja njegova vrednost, ki pomeni po določbah tega zakona carinsko vrednost in opravi postopek za izterjavo uvoznih dajatev.
(4) Šteje se, da blago ni najdeno, če ga iz kakršnega koli vzroka ni mogoče vzeti imetniku. Šteje se, da blago ni najdeno tudi, če je blago, ki je predmet prekrška po storitvi prekrška predelano, dodelano ali obdelano tako, da dodana vrednost presega 30 % carinske vrednosti blaga, ki je predmet prekrška.
(5) Če je storilcev več, odgovarjajo za vrednost blaga solidarno.
(6) Blago, ki je predmet carinskega prekrška, za katerega je predpisan varnostni ukrep odvzema blaga, se, do konca postopka zaradi prekrška, lahko postavi pod carinsko nadzorstvo.
174. člen
(odvzem prevoznih ali prenosnih sredstev)
(1) Prevozna oziroma prenosna sredstva, ki so bila uporabljena za prevoz oziroma prenos blaga čez carinsko črto oziroma na carinskem območju, ki je predmet prekrškov iz 1. do 3., 5. in 26. točke 168. člena tega zakona, 3. do 7. točke 170. člena tega zakona oziroma, če so bila skrita ali tajna mesta prevoznih ali prenosnih sredstev izkoriščena za skrivanje blaga, ki je predmet prekrškov iz 1. do 3., 5. in 26. točke 168. člena tega zakona, 3. do 7. točke 170. člena tega zakona, se vzamejo, če vrednost blaga, ki je predmet prekrška, presega tretjino vrednosti prevoznega oziroma prenosnega sredstva in je tisti, ki je blago prevzel za prevoz, ali voznik vedel ali bi moral vedeti, da gre za tako blago.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se prevozno oziroma prenosno sredstvo vzame tudi, kadar vrednost blaga, ki je predmet prekrška ne presega tretjine vrednosti prevoznega oziroma prenosnega sredstva, če je bilo prevozno oziroma prenosno sredstvo izkoriščeno za prevoz mamil, orožja, streliva ali razstreliva ali če je bil v prevoznem oziroma prenosnem sredstvu po tovarniški izdelavi vdelan poseben prostor za skrivanje blaga.
175. člen
(odvzem blaga in prevoznih oziroma prenosnih sredstev, ki niso last storilca prekrška)
(1) Blago, ki je predmet prekrškov, navedenih v prvem odstavku 173. člena tega zakona se vzame tudi, če ni last storilca prekrška, če je lastnik blaga vedel ali bi glede na okoliščine primera lahko vedel, da je blago predmet prekrškov, navedenih v prvem odstavku 173. člena tega zakona.
(2) Prevozno ali prenosno sredstvo, navedeno v 174. členu tega zakona se, če so izpolnjeni pogoji iz 174. člena tega zakona, vzame tudi, če ni last storilca prekrška, če je njegov lastnik vedel ali bi glede na okoliščine primera lahko vedel, da je prevozno ali prenosno sredstvo uporabljeno za prevoz oziroma prenos čez carinsko črto oziroma na carinskem območju blaga, ki je predmet prekrškov iz 1. do 3., 5. in 26. točke 168. člena tega zakona, 3. do 7. točke 170. člena tega zakona.
(3) S prvim in drugim odstavkom tega člena niso prizadete pravice drugih, da zahtevajo od storilca odškodnino.
176. člen
(zaseg stvari)
(1) Carinski delavci zasežejo predmete prekrškov oziroma prevozna in prenosna sredstva iz 173. do 175. člena tega zakona, če uradno zvedo za prekršek ali storilca zalotijo na kraju samem.
(2) Pooblaščene uradne osebe organov za notranje zadeve zasežejo predmete prekrškov oziroma prevozna in prenosna sredstva iz 173. do 175. člena tega zakona, če uradno zvedo za prekršek ali storilca zalotijo na kraju samem - na zeleni meji ali v notranjosti carinskega območja.
(3) Carinski delavci in pooblaščene uradne osebe organov za notranje zadeve lahko zasežejo tudi predmete, ki niso navedeni v prvem oziroma drugem odstavku tega člena, če so bili uporabljeni ali namenjeni za storitev prekrška oziroma so nastali s prekrškom, določenim s tem zakonom.
177. člen
(zastaranje)
(1) Postopek zaradi carinskega prekrška se ne more več začeti, če je preteklo več kot dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen.
(2) Zastaranje pretrga vsako dejanje, ki ga stori pristojni organ za pregon storilca prekrška. Z vsakim pretrganjem začne zastaralni rok znova teči, vendar pa se postopek zaradi prekrška v nobenem primeru ne more več začeti ali nadaljevati po preteku štirih let od dneva, ko je bil prekršek storjen.
VII. DEL
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
178. člen
(veljavnost potrdil in sklepov o carinskih oprostitvah)
(1) Potrdila in sklepi, ki so jih pristojni organi izdali v zvezi z oprostitvijo plačila carine v skladu s carinskim zakonom (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90) pred 1. julijem 1995, pravice do carinske oprostitve pa niso bile ali niso bile v celoti izkoriščene do 1. julija 1995, se lahko izkoristijo tudi po navedenem datumu, vendar najpozneje do 31. decembra 1995.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se potrdila in sklepi, ki so jih pristojni organi izdali v zvezi z oprostitvijo plačila carine v skladu s 30.b členom carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90) do dneva uveljavitve tega zakona, pravice do carinske oprostitve pa še niso bile ali niso bile v celoti izkoriščene, izkoristijo tudi po uveljavitvi tega zakona, vendar najpozneje do 1. julija 1995.
(3) Če je carinski zavezanec že izkoristil pravico do oprostitve plačila carine, ni pa še potekel rok prepovedi razpolaganja, določen s carinskim zakonom (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90), se carinsko nadzorstvo nad blagom izvaja še naprej, do poteka tega roka.
(4) Carinsko nadzorstvo se izvaja v skladu s prejšnjim odstavkom do preteka rokov, ki so določeni s tretjim odstavkom 25. člena, tretjim odstavkom 26. člena, dvanajstim odstavkom 27. člena, drugim odstavkom 29. člena in tretjim odstavkom 30b. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90).
(5) Kot ukrepe carinskega nadzorstva v skladu s tem členom lahko carinski organ uporabi ukrepe, določene s tem zakonom.
179. člen
(nadaljevanje dela carinskih skladišč)
(1) Carinska razkladališča, skladišča, magazini, konsignacijska skladišča, ustanovljena v skladu s carinskim zakonom (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90), poslujejo naprej kot carinska skladišča, če izpolnjujejo pogoje, predpisane s tem zakonom za carinska skladišča.
(2) Drugi prostori, kjer se je v skladu s carinskim zakonom hranilo carinsko blago, poslujejo naprej kot carinska skladišča, če izpolnjujejo pogoje, predpisane s tem zakonom.
(3) Do 31. decembra 1995 imetnikom skladišč iz prvega in drugega odstavka tega člena izda carinski organ dovoljenja za poslovanje carinskih skladišč (razen v primerih, ko carinska skladišča vodijo sami) v skladu s tem zakonom.
(4) V roku iz prejšnjega odstavka morajo carinski organi izdati tudi odločbe o zaprtju objektov iz prvega odstavka, ki ne izpolnjujejo pogojev za carinsko skladišče, predpisanih s tem zakonom.
180. člen
(poslovanje prostih in carinskih con)
(1) Proste in carinske cone, ustanovljene na podlagi zakona o prostih in carinskih conah (Ur. l. SFRJ, št. 3/90) nadaljujejo z delom kot proste carinske cone po tem zakonu.
(2) Do 1. julija 1996 morajo ustanovitelji con iz prejšnjega odstavka uskladiti organizacijo in delovanje prostih carinskih con z določbami tega zakona in dokazila o tem predložiti Carinski upravi Republike Slovenije.
(3) Cone, ki do 1. julija 1996 ne uskladijo organizacijo in delovanje z določbami tega zakona, prenehajo poslovati kot proste carinske cone. Carinska uprava Republike Slovenije izda o tem ugotovitveno odločbo.
181. člen
(proste carinske prodajalne)
(1) Ne glede na 87. člen tega zakona lahko do 1. julija 1997 proste carinske prodajalne poslujejo tudi na cestnih mejnih prehodih za meddržavni promet. Pri svojem poslovanju morajo upoštevati predpise, ki veljajo za proste carinske prodajalne v pristaniščih, na letališčih, odprtih za mednarodni promet in na mednarodnih cestnih mejnih prehodih.
(2) Proste carinske prodajalne, ki ne izpolnjujejo več lokacijskih pogojev po tem zakonu in ne gre za prodajalne iz prejšnjega odstavka, prenehajo s poslovanjem s 1. julijem 1995.
(3) Če prodajalne poslujejo še naprej po roku iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena, prodaja blaga, ki je oproščeno plačila carinskih dajatev ni dovoljena.
182. člen
(dokončanje upravnih postopkov)
(1) Upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. julijem 1995 se dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. julijem 1995.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se upravni postopki za izdajo potrdila za uveljavitev pravice do carinske oprostitve v skladu s 30.b členom carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90), ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona.
183. člen
(obračun carinskega dolga pri začasnem uvozu)
Če je blago, ki je bilo začasno uvoženo v skladu s predpisi, ki so veljali do 1. julija 1995, zavezano plačilu carine v skladu s 314. členom carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90), se carinski dolg obračuna in plača v skladu s predpisi, ki so veljali v času sprejema carinske deklaracije za začasen uvoz blaga.
184. člen
(končanje postopkov zaradi prekrškov in gospodarskih prestopkov)
(1) Vsi postopki, ki so bili začeti pred 1. julijem 1995, nevarnost inkriminiranih dejanj pa se z novim zakonom ne spreminja, se dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. julijem 1995.
(2) Vsi postopki, ki so bili začeti pred 1. julijem 1995, nevarnost inkriminiranih dejanj pa se z novim zakonom zvišuje, se dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. julijem 1995.
(3) Vsi postopki, ki so bili začeti pred 1. julijem 1995, nevarnost inkriminiranih dejanj pa se z novim zakonom zmanjšuje, se dokončajo po tem zakonu.
(4) Vsi postopki, ki so bili začeti pred 1. julijem 1995, inkriminirana dejanja pa so z novim zakonom dekriminirana, se ustavijo.
185. člen
(rok za pripravo podzakonskih aktov)
Podzakonske akte za izvajanje carinskega zakona pristojni organi izdajo najkasneje do 1. maja 1995.
186. člen
(1) Preverjanje minimalnih pogojev za opravljanje posredovanja v carinskem postopku v skladu z drugim odstavkom 47. člena tega zakona se ne more začeti prej kot šest mesecev po uveljavitvi predpisa iz drugega odstavka 47. člena tega zakona.
(2) Ne glede na določilo drugega odstavka 47. člena lahko osebe, ki so opravljale posle posredovanja v carinskem postopku na dan 1. julija 1995, opravljajo svojo dejavnost še naprej, vendar morajo najpozneje do 1. julija 1996 predložiti carinskim organom dokazila o izpolnjevanju minimalnih pogojev.
187. člen
(rok za izdajo novih carinskih dokumentov)
Novi carinski dokumenti se bodo začeli uporabljati do 31. decembra 1995.
188. člen
(prenehanje veljavnosti predpisov)
(1) S 1. julijem 1995 prenehajo veljati 5., 7., 12., 13. do 15., šesti in sedmi odstavek 16. člena ter drugi odstavek 17., 26. in 27. člen zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju (Uradni list RS, št. 13/93, 66/93 in 7/94) ter podzakonski akti, izdani na njihovi podlagi.
(2) S 1. julijem 1995 se prenehajo uporabljati:
1. zakon o prostih in o carinskih conah (Uradni list SFRJ, št. 3/90),
2. zakon o plačevanju posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga (Uradni list SFRJ, št. 63/80),
3. zakon o posebni taksi na uvoženo blago (Uradni list SFRJ, št. 31/70) in podzakonski akti izdani na njihovi podlagi.
(3) S 1. julijem 1995 preneha veljati 50. člen zakona o gasilstvu (Uradni list RS, št. 71/93) v delu, ki se nanaša na plačilo carine.
189. člen
(prenehanje veljavnosti carinskega zakona)
S 1. julijem 1995 se prenehajo uporabljati carinski zakoni (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90) in podzakonski akti, izdani na njegovi podlagi, razen 30.b člena carinskega zakona, ki se preneha uporabljati z dnem uveljavitve tega zakona.
190. člen
(začetek veljavnosti)
Carinski zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. julija 1995.
Št. 437-01/94-7/3
Ljubljana, dne 20. decembra 1994.
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Jožef Školč l. r.