Uradni list

Številka 33
Uradni list RS, št. 33/2003 z dne 4. 4. 2003
Uradni list

Uradni list RS, št. 33/2003 z dne 4. 4. 2003

Kazalo

1372. Sklep o zavrnitvi pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 27. člena zakona o davčnem postopku in o zavrženju pobude glede 32. člena zakona o davčnem postopku in 19. člena zakona o davčni službi, stran 3912.

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe Sirup, d.o.o., Ljubljana, na seji dne 20. marca 2003
s k l e n i l o:
1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 27. člena zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01) se zavrne.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 32. člena zakona o davčnem postopku in 19. člena zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96, 36/96, 87/97, 48/98, 26/99, 85/00 in 79/01) se zavrže.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnica meni, da 27. in 32. člen zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP) posegata v prepoved samoobdolžitve iz četrte alinee 29. člena ustave in točke g) tretjega odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju: pakt), v svobodo ravnanja (34. člen ustave, pravilno: 35. člen ustave) in v načela pravne države (2. člen ustave), ki prepovedujejo, da se subjekt postopka spremeni v objekt. Predložitev zahtevanih dokumentov naj bi povzročila izrek upravne sankcije in uvedbo kazenskega postopka. Neizpolnitev zahteve naj bi pripeljala do hišne preiskave, ki naj bi jo izvedel pristojni inšpektor. Izpodbijani 19. člen zakona o davčni službi (v nadaljevanju: ZDS) naj bi za inšpekcijski pregled poslovnih in drugih prostorov, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti ali pridobivanje dohodkov, v nasprotju s 36. členom ustave (nedotakljivost stanovanja) ne določal sodne odredbe. Pobudnica utemeljuje pravni interes s sklepom Davčnega urada Ljubljana, s katerim ji je bilo na podlagi 9., 13., 17. in 19. člena ZDS ter 1. in 27. člena ZDavP naloženo, da zaradi izvedbe inšpiciranja pravilnosti poslovanja za leti 1997 in 1998 predloži določeno dokumentacijo in poslovne knjige.
2. Državni zbor meni, da so vsebinske rešitve, vsebovane v izpodbijanih določbah, v okviru 146., 147. in 120. člena ustave. Obveznost vodenja davčnih knjig in drugih predpisanih evidenc naj bi bila nujna predpostavka za izvajanje materialnih davčnih predpisov in enakopravno obravnavanje davčnih zavezancev. Tovrstni podatki naj bi bili nujni za ugotavljanje davčne obveznosti in za izvajanje davčnega nadzora. Člen 29 ustave naj ne bi bil kršen že zaradi tega, ker se ta določba nanaša na kazenski postopek, določbe, ki jih izpodbija pobudnica, pa urejajo davčni postopek in postopek davčnega nadzora. Neutemeljen naj bi bil tudi očitek o kršitvi svobode ravnanja. Ustava naj bi dopuščala omejitve zaradi varstva pravic drugih in v primerih, ki jih sama določa. Sporne določbe urejajo omejitve, povezane z ustavno pristojnostjo države, da za uresničevanje svojih nalog predpisuje davke in druge dajatve (146. in 147. člen ustave).
3. Tudi vlada meni, da se četrta alinea 29. člena ustave nanaša le na kazenski postopek in da zato z izpodbijanimi določbami ne more biti kršena. Obveznosti, določene v izpodbijanih določbah, naj bi temeljile na pristojnosti države, da za uresničevanje svojih nalog predpisuje davke (146. in 147. člen ustave), in so strogo vezane na ugotavljanje davčnih obveznosti davčnih zavezancev.
B) – I
4. Po drugem odstavku 162. člena ustave lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka pred ustavnim sodiščem, če izkaže svoj pravni interes. Pravni interes za vložitev pobude je po določbi 24. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) podan, če izpodbijani predpis neposredno posega v pobudnikove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj.
5. Pravni interes za presojo 32. člena ZDavP in 19. člena ZDS ni podan. Člen 32 ZDavP določa obveznost fizičnih oseb, da na zahtevo davčnega organa dajo določene podatke, s katerimi razpolagajo, pobudnica pa je pravna oseba.
6. 19. člen ZDS pobudnica izpodbija v delu, v katerem ima inšpektor pravico pregledati poslovne prostore in druge prostore, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti ali pridobivanje dohodkov. V obrazložitvi sklepa pristojnega davčnega organa, s katerim pobudnica izkazuje svoj pravni interes, je 19. člen ZDS res omenjen, vendar je bila pobudnica na podlagi sklepa zavezana le k predložitvi dokumentov, v pobudi pa ni zatrjevala, da bi prišlo tudi do inšpekcijskega pregleda.
7. Po navedenem je ustavno sodišče pobudo v delu, v katerem se nanaša na 32. člen ZDavP in 19. člen ZDS, zavrglo (2. točka izreka).
B) – II
8. V delu, v katerem se nanaša na 27. člen ZDavP, je pobuda očitno neutemeljena. Pobudnica izpodbija prvi odstavek 27. člena v delu, ki se glasi: “Davčni zavezanci vodijo za davčne potrebe poslovne knjige, izdelujejo letna poročila, davčne obračune ter vodijo druge evidence, predpisane s tem ali drugim zakonom. … Če poslovne knjige in evidence niso dostopne na sedežu davčnega zavezanca, jih mora davčni zavezanec na zahtevo davčnega organa predložiti v roku in na kraju, ki ga ta določi”.
9. Po ustaljeni ustavnosodni presoji so pravne osebe nosilci ustavnih pravic, kolikor se posamezne pravice glede na svojo naravo nanašajo tudi nanje (tako npr. v sklepu št. Up-10/93 z dne 20. 6. 1995 – odl. US IV, 164). Pravica iz četrte alinee 29. člena ustave, da obdolženec ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde, se ne nanaša na pravne osebe. Tak sklep utemeljujeta tako besedilo kot namen varstva. Enako velja za istovetno pravico iz točke g) tretjega odstavka 14. člena pakta.(1)
10. Prepoved samoobdolžitve izvira iz zahteve po spoštovanju človekovega dostojanstva v kazenskem postopku in z njim povezanih preiskovalnih postopkih. V skladu z odločbo ustavnega sodišča št. Up-134/97 z dne 14. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02 in odl. US XI, 114) je bistvo privilegija zoper samoobtožbo v povezavi s prepovedjo izpovedb v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. Tudi po ustaljeni presoji Evropskega sodišča za človekove pravice prepoved samoobdolžitve primarno zadeva spoštovanje volje obdolženca, da molči. Njen namen je v varstvu obdolženca pred nedopustno prisilo s strani oblastnih organov. Organi pregona naj dokažejo obtožbo, ne da bi se sklicevali na dokaze, pridobljene s silo ali s pritiski na obdolženčevo voljo.(2)
11. Pravna oseba oblikuje voljo prek svojih zastopnikov. In obratno. Zastopniki v kazenskem postopku nastopajo v imenu pravne osebe in za njen račun. Ne izvršujejo svojih pravic in obveznosti, ampak pravice in obveznosti pravne osebe. Tudi z listinami in dokumenti pravne osebe razpolagajo kot zastopniki pravne osebe in ne kot njihov lastnik oziroma imetnik.
12. Da je privilegij zoper samoobdolžitev dan le fizičnim osebam, izhaja tudi iz besedila četrte alinee 29. člena ustave. Po tej določbi nihče “ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje” (poudarek dodan). Zoper sebe more izpovedati le tisti, ki nastopa v postopku sam in ki je sposoben sam oblikovati svojo voljo. Očitno je tudi, da ima bližnje lahko le fizična oseba. Ker se pravica iz četrte alinee 29. člena ustave oziroma iz točke g) tretjega odstavka 14. člena pakta nanaša le na fizične osebe, trditev pobudnice – pravne osebe, da 27. člen ZDavP nedopustno posega vanjo, očitno ni utemeljena.
13. Četudi bi bilo pravico iz četrte alinee 29. člena ustave iz razloga, navedenega v prejšnji točki, mogoče uporabiti, pa določba ni uporabljiva iz razloga, ker se nanaša na kazenski postopek, izpodbijani 27. člen ZDavP pa ureja ravnanje oseb v davčnem inšpekcijskem postopku.
14. O tem, da se svoboda ravnanja (35. člen ustave) nanaša tudi na pravne osebe, je ustavno sodišče že zavzelo stališče v odločbi št. U-I-290/96 z dne 11. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 49/98 in odl. US VII, 124). Vendar zatrjevana neskladnost očitno ni utemeljena. Zahteva po predložitvi listin je v 27. členu ZDavP določena z namenom ugotovitve obstoja in višine davčne obveznosti oziroma z namenom nadzora države glede izpolnjevanja davčnih obveznosti. Ustavna dopustnost takega cilja je upoštevaje 146. člen ustave, po katerem država pridobiva sredstva za uresničevanje svojih nalog z davki in z drugimi obveznimi dajatvami, očitna. Enako velja za primernost uporabljenega sredstva za dosego zasledovanega cilja. Glede na to, da zahteva po predložitvi listin predstavlja blažji poseg v primerjavi s pridobitvijo listin s pomočjo preiskave in zasega in da je zakonodajalec za primer, ko davčni zavezanec listin ne predloži sam, predvidel možnost, da davčni organ z inšpekcijskim pregledom sam pride do listin, potrebnih za ugotovitev davčne obveznosti (členi 13 in naslednji ZDS), ukrepu tudi ni mogoče oporekati nujnosti in sorazmernosti v ožjem smislu.
15. Iz razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve, so očitno neutemeljene tudi navedbe o neskladnosti z 2. členom ustave.
16. Po navedenem je ustavno sodišče pobudo v delu, v katerem se nanaša na 27. člen ZDavP, zavrnilo (1. točka izreka).
C)
17. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.
Št. U-I-108/99-14
Ljubljana, dne 20. marca 2003.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić l. r.
zanjo namestnik predsednice
dr. Janez Čebulj l. r.
(1) Določba se glasi: “Vsakomur, kdor je obtožen kaznivega dejanja, morajo biti ob popolni enakopravnosti zajamčene vsaj tele pravice: … g) ne biti prisiljen, da bi pričal zoper samega sebe ali priznal krivdo.” Ker se določbi Pakta in ustave v delu, relevantnem za odločitev v obravnavani zadevi, ne razlikujeta, se argumenti v nadaljevanju: omejujejo na besedilo ustave, a veljajo tudi za Pakt.

(2) Glej sodbo v zadevi Saunders proti Združenemu kraljestvu z dne 17. 12. 1996, Reports 1996-VI, §§ 68–69. Enako stališče je nazadnje zavzelo v sodbi v zadevi Allan proti Združenemu kraljestvu z dne 5. 11. 2002, dostopno na www.echr.coe.int/Eng/Judgments.htm. Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi United States v. White, 322 U.S. 694 (1944).