Uradni list

Številka 63
Uradni list RS, št. 63/1999 z dne 6. 8. 1999
Uradni list

Uradni list RS, št. 63/1999 z dne 6. 8. 1999

Kazalo

3031. Pravilnik o načinu označevanja cen blaga in storitev, stran 8166.

Na podlagi četrtega odstavka 26. člena zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98 in 25/98) in 99. člena zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94, 20/95 – odl. US in 29/96) izdaja minister za ekonomske odnose in razvoj
P R A V I L N I K
o načinu označevanja cen blaga in storitev
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Pravilnik določa način označevanja prodajnih cen in cen za enoto izdelkov, ki jih podjetja ponujajo potrošnikom. Pravilnik določa tudi način označevanja cen storitev, ki jih podjetja ponujajo potrošnikom.
Namen pravilnika je izboljšanje obveščanja potrošnikov in lažje primerjanje cen.
2. člen
Prodajna cena izdelka je cena za enoto izdelka ali za določeno količino izdelka skupaj z davkom in vsemi drugimi dajatvami.
Cena za enoto izdelka je cena izdelka skupaj z davkom in z vsemi drugimi dajatvami za en kilogram, en liter, en meter, en kvadratni meter ali en kubični meter izdelka ali za neko drugačno posamično enoto količine, ki se splošno in običajno uporablja pri prodaji določenih izdelkov.
Izdelek, ki se prodaja nepakiran v razsutem stanju, je izdelek, ki ni vnaprej pakiran in ga merimo v prisotnosti potrošnika, kolikor narava izdelka to dopušča.
Cena storitve je cena storitve skupaj z davkom in z vsemi drugimi dajatvami.
Za potrošnika oziroma podjetje po tem pravilniku se šteje oseba kot je določena v zakonu, ki ureja varstvo potrošnikov.
3. člen
Cena blaga oziroma storitve mora biti označena v tolarjih. V primeru, da je poleg cene v tolarjih cena za blago ali za storitve označena tudi v drugih valutah, mora biti poleg zneska v tolarjih tudi oznaka SIT.
II. OZNAČEVANJE CEN BLAGA
4. člen
Vsi izdelki morajo biti označeni s prodajno ceno.
Vsi izdelki morajo biti označeni tudi s ceno za enoto. Cene za enoto ni potrebno označevati, če je enaka prodajni ceni ali če to ne bi bilo koristno zaradi narave ali namena izdelkov, zlasti če:
– količina izdelka ni pomembna za primerjavo cen ali
– se v isti embalaži prodajajo različni izdelki.
Izdelki, ki se prodajajo nepakirani v razsutem stanju, morajo imeti označeno le ceno za enoto izdelka.
Izdelki v izložbah prodajaln morajo biti označeni s cenami iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena.
Razstavljeno blago, ki je namenjeno za prodajo ali za zbiranje ponudb, mora biti označeno s ceno iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena.
5. člen
Ne glede na določila 4. člena ni treba označiti izdelkov s ceno v naslednjih primerih:
– pri izdelkih, ki se potrošniku dobavljajo kot sestavni del storitve,
– pri prodaji izdelkov na dražbi,
– pri prodaji umetniških del in starin,
– pri razstavljenih izdelkih, ki niso namenjeni niti prodaji, niti za zbiranje ponudb ter je to nedvomno označeno,
– pri izdelkih, namenjenih le za okrasitev poslovnih prostorov in izložb.
6. člen
Cena izdelkov mora biti označena na izdelku.
Cena se lahko označi tudi na enega od naslednjih načinov, vendar tako, da ne obstoja možnost zamenjave s ceno drugega blaga:
– na polici, kjer je izdelek nameščen,
– na izvirni embalaži izdelka,
– v obliki cenika,
– v katalogu,
– na nek drug ustrezen način.
7. člen
Cene izdelkov, ki so označene na polici, morajo biti označene pred, pod ali nad izdelkom z imenom izdelka.
Pri istovrstnih izdelkih z različno neto težo ali z različno prostornino, mora biti na oznaki cene poleg imena izdelka tudi navedba neto teže ali prostornine.
Za izdelke, ki se ne nahajajo v prodajalni, se cene lahko označijo s cenikom ali s katalogom, ki morata biti potrošniku dostopna.
8. člen
Označitev cen v skladu s 6. in 7. členom mora biti nedvoumna, lahko prepoznavna, čitljiva in za potrošnika na vidnem in dosegljivem mestu.
Cena je nedvoumno označena, če je ni možno zamenjati s ceno drugega blaga, ki se nahaja v neposredni soseščini.
Cena je označena čitljivo, če je velikost številk najmanj 3 mm, če je cena označena na ceniku ali na polici, kjer je izdelek nameščen, pa najmanj 5 mm.
III. OZNAČEVANJE CEN STORITEV
9. člen
Cene za vse storitve morajo biti označene kot cene v obliki cenika.
10. člen
Pri storitvah, pri katerih cene ni možno označiti kot cene za vrsto storitve v skladu z 2. členom, se ceno storitve lahko označi na enega naslednjih načinov:
– kot ceno delovne ure za izvedbo določene storitve v poslovnem prostoru izvajalca storitve,
– kot ceno delovne ure za izvedbo določene storitve na kraju samem,
– kot ceno vseh stroškov za izvedbo določene storitve,
– kot ceno storitve, preračunano na mersko enoto,
– kot ceno storitve, ki jo nedvoumno opredelimo na drug način in se običajno uporablja pri ponujanju določenih storitev.
11. člen
V primeru, ko bi bila zaradi velikega števila storitev, ki jih ponuja podjetje potrošnikom, objava cen za storitve na ceniku dvoumna, slabo vidna in težko prepoznavna ali če podjetje opravlja storitve izključno na terenu in nima poslovnega prostora za opravljanje storitev, so lahko cene storitev potrošniku dostopne in razvidne na drug ustrezen način:
– katalog storitev s cenami,
– posebna brošura z nedvoumnim opisom storitev s cenami,
– prospekti z nedvoumnim opisom storitev s cenami,
– na drug ustrezen način.
12. člen
Označitev cen za storitve mora biti nedvoumna, lahko prepoznavna, čitljiva in za potrošnika na vidnem in dosegljivem mestu.
Cena za storitve je nedvoumno označena, če je ni možno zamenjati s ceno druge storitve, ki se nahaja v neposredni soseščini.
Cena za storitve je v poslovnem prostoru označena čitljivo, če je velikost črk in številk na ceniku za storitve najmanj 5 mm.
Cena za storitev mora biti potrošniku lahko dostopna ter mora biti objavljena na vidnem mestu v poslovnem prostoru, kjer je ta storitev potrošniku ponujena.
Kot vidno označeno ceno storitve se šteje, da je cenik obešen na steno poslovnega prostora oziroma tistega njegovega dela, kjer se nahajajo potrošniki.
13. člen
Če se vgrajeni izdelki za opravljeno storitev obračunajo posebej, mora biti potrošniku na razpolago cenik vgrajenih izdelkov.
IV. KONČNE IN PREHODNE DOLOČBE
14. člen
Določba drugega odstavka 4. člena tega pravilnika se začne uporabljati 18. marca 2000.
15. člen
Določba drugega odstavka 4. člena tega pravilnika se ne uporablja za majhne družbe in samostojne podjetnike posameznike po zakonu o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 32/98, 37/98, 84/98, 6/99, 54/99).
16. člen
Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Minister
za ekonomske odnose
in razvoj
dr. Marjan Senjur l. r.