Upravno sodišče Republike Slovenije na podlagi devetega odstavka 61. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) objavlja

sodbe in sklepa o presojiOdloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Maribor (Medobčinski uradni vestnik, št. 4/2025 z dne 17. 3. 2025).

Dne 2. 10. 2025 je bil izdan sklep o izdaji začasne odredbe in sodba o presoji zakonitosti Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Maribor (Medobčinski uradni vestnik, št. 4/2025 z dne 17. 3. 2025).

II U 173/2025-29

Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Mariboru, je po višji sodnici Nevenki Đebi,

v upravnem sporu tožeče stranke: A. A., …, ki jo zastopa B., B.,..., zoper toženo stranko: MESTNA OBČINA MARIBOR, Ulica heroja Staneta 1, Maribor,

zaradi presoje zakonitosti občinskega prostorskega načrta,

opredlogu za izdajo začasne odredbe in tožbi zoper Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Maribor z dne 27. 2. 2025 (MUV št. 4 z dne 17. 3. 2025),

po dne 22. septembra 2025 opravljeni javni glavni obravnavi, po tem, ko si je sodišče izdajo sodbe pridržalo do dokončnosti prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave,

2. oktobra 2025,

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1. Tožeča stranka je dne 10. 6. 2025 vložila tožbo v tem upravnem sporu, s katero zahteva presojo zakonitosti Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Maribor (MUV, št. 4 z dne 17. 3. 2025; v nadaljevanju: odlok), ki je bil sprejet dne 27. 2. 2025, uporabljati pa se je začel dne 1. 4. 2025. Odlok izpodbija v delu, v katerem ta določa/spreminja namensko rabo prostora za območja ST-172, ST-163 in ST-116, ter vlaga predlog za izdajo začasne odredbe.

2. V predlogu navaja, da ji v odloku določena namembnost povzroča bistvene negativne posledice, saj ji onemogoča izvajanje njene lastninske pravice na parc. št. 2154/2, ki leži v skrajnem severovzhodnem delu EUP ST-172, za katero iz grafičnega prikaza št. 3 izhaja, da je tožena stranka z odlokom določila osnovno namensko rabo območja kmetijskih zemljišč in podrobno namensko rabo K1 – najboljša kmetijska zemljišča, kar je po mnenju tožeče stranke v nasprotju z veljavno zakonodajo.

3. Tožeča stranka v nadaljevanju pojasnjuje, da je nepremičnino parc. št. 2154/2 na območju ST-172, pridobila kot nadomestno zemljišče zaradi razlastitvenega postopka, pričetega s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. N 603/2001 z dne 13. 9. 2001, z namenom, da bo na njej zgradila nadomestni objekt. Zemljišče se nahaja ob robu območja s stavbnimi zemljišči, na katerih že stojijo stanovanjske hiše – naselje. Poudarja, da je na parceli št. 2310/16 že predvidena javna cesta, ki bo neposredno mejila na njeno zemljišče in da je sosednjemu zemljišču namembnost že bila spremenjena v stavbno. Ob javni razgrnitvi in na javnih obravnavah dopolnjenega osnutka občinskega prostorskega načrta ter okoljskega poročila za občinski prostorski načrt Mestne občine Maribor pa je ugotovila, da tožena stranka njenih vlog za spremembo namenske rabe ni upoštevala in da je na območju ST-172, predvidena gradnja parka, šolskega športnega kompleksa in otroškega igrišča, torej da gre za območje strateških širitev mesta Maribor. Čeprav se bo na območju gradilo, tožena stranka v izpodbijanem odloku ni spremenila namembnosti zemljišč oziroma je njeno nepremičnino parc. št. 2154/2 spremenila v najboljše kmetijsko zemljišče, na katerem pa ni dovoljeno graditi objektov za vzgojo in izobraževanje ter urejati zelenih površin, zato je določitev namembnosti v nasprotju z veljavno ureditvijo. Po navedbah tožeče stranke gre za zmotno uporabo materialnega prava – Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3) in kršitev 2. in 33. člena Ustave Republike Slovenije.

4. Sodišču predlaga, da do končne odločitve zadrži izvajanje izpodbijanega odloka v delu, ki se nanaša na določitev namenske rabe enotam urejanja prostora ST-172, ST-163 in ST-116 tako, da je dovoljeno vzdrževanje, rekonstrukcija in manjša rekonstrukcija obstoječih objektov, ter s tem prepreči nastanek težko popravljivih posledic, ki bi lahko nastale njej in ostalim lastnikom nepremičnin iz teh območij.

5. Tožeča stranka meni, da mora sodišče izpodbijani odlok razveljaviti in naložiti toženi stranki, da na novo določi namensko rabo povezanim in soodvisnim območjem Studencev: ST-172, ST-163 in ST-116 tako, da bo skladna z dejanskim stanjem.

6. V pripravljalnih vlogah tožeča stranka ponavlja navedbe iz tožbe in dodaja, da v postopku sprejemanja odloka niso bila spoštovana načela ZUreP-3 ter predlaga dodatne dokaze in postavitev izvedenca.

7. V odgovoru na tožbo in na predlog za začasno zadržanje izvrševanja dela odloka tožena stranka navaja, da lahko tožeča stranka vloži tožbo in predlaga začasno odredbo samo za svojo nepremičnino. Poudarja, da odlok ne vzpostavlja bistvenih negativnih posledic, saj je nepremičnina parc. št. 2154/2 na območju ST-172 bila že prej opredeljena kot najboljše kmetijsko zemljišče K1, odlok namenske rabe ni spremenil, ampak je ohranil stanje, kot je bilo v obdobju, ko je tožeča stranka nepremičnino pridobila v svojo last, zato se ni spremenil nabor dopustnih objektov, ki jih na njej lahko postavi, posledično je izvajanje lastninske pravice na nepremičnini mogoče v enakem obsegu, kot pred uveljavitvijo izpodbijanega odloka.

8. Tožena stranka poudarja, da javni interes občine, ki izvaja politiko prostorskega razvoja celotne občine, upoštevaje varnostne in varovalne omejitve v prostoru, ustreznosti z vidika urbanističnih meril in možnosti opremljanja zemljišč z gradnjo v interesu vseh občanov, prevlada nad zasebnim interesom tožeče stranke v obravnavani zadevi.

9. Tožena stranka tudi navaja, da ni res, da bi tožeča stranka nepremičnino pridobila neposredno v postopku razlastitve, torej kot nadomestno zemljišče, saj iz notarskega zapisa (št. SV 633/02) med tožečo stranko in C. izhaja, da si bo tožeča stranka iz vrednosti odškodnine sama zagotovila nadomestni objekt na zazidljivem zemljišču, ki ga bo pridobila v last.¹ Nepremičnino parc. št. 2154/2 je kupila kot kmetijsko zemljišče po zaključenem razlastitvenem postopku, pri čemer se je morala zavedati, v kakšne namene jo je mogoče uporabljati. Kasneje je tožeča stranka res vložila vlogo za spremembo njene namenske rabe, vendar pa to ne zavezuje tožene stranke, da vlogi ugodi, kar so ji pojasnili v dopisu z dne 16. 11. 2010.

10. V pripravljalni vlogi tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in vztraja, da naj sodišče tožbo in predlog za začasno odredbo zavrne.

11. Sodišče je v skladu z določili Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 22. ter 23. členom Ustave RS opravilo narok za glavno obravnavo, do katerega imajo stranke pravico, saj se šele pred sodiščem srečajo v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah.

12. O trditvah strank je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Maribor – MUV št. 4 z dne 17. 3. 2025 (dokaz A4), v redni izpis iz zemljiške knjige za nepremičnino z ID znakom parcela 660 2154/2 (dokaz A2), v izpisek GURS za nepremičnino z ID znakom parcela 660 2154/2 (dokaz A3), v zajem slike Nepremičnine z izpisom podatkov iz grafičnega prikaza na karti št. 3 „Prikaz območij enot urejanja prostora, osnovne oziroma podrobnejše namenske rabe prostora in prostorskih izvedbenih pogojev“ in v zajem slike EUP ST-172, ST-116, ST-165, ST-171, ST-163 grafičnega prikaza na karti št. 3 „Prikaz območij enot urejanja prostora, osnovne oziroma podrobnejše namenske rabe prostora in prostorskih izvedbenih pogojev“ (dokaz A5), v sklep Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. N 603/2001, z dne 13. 9. 2001 (dokaz A6), v Odlok o zazidalnem načrtu dela območja S-17 na Studencih – MUV št. 27/95 (dokaz A7), v redni izpisek iz zemljiške knjige za nepremičnino z ID znakom parcela 660 2310/16 (dokaz A8), v redni izpisek iz zemljiške knjige za nepremičnino z ID znakom parcela 660 2155/8 (dokaz A9), v redni izpisek iz zemljiške knjige za nepremičnino z ID znakom parcela 660 2155/18 (dokaz A10), v redni izpisek iz zemljiške knjige za nepremičnino z ID znakom parcela 660 2155/11 (dokaz A11), v izpisek GURS za nepremičnino z ID znakom 660 2310/16 (dokaz A12), v izpisek GURS za nepremičnino z ID znakom parcela 660 2155/8 (dokaz A13), v izpisek GURS za nepremičnino z ID znakom parcela 660 2155/18 (dokaz A14), v izpisek GURS za nepremičnino z ID znakom parcela 660 2155/11 (dokaz A15), v dopis toženca št. 35001-60/2010, z dne 3. 4. 2013 (dokaz A16), v javno naznanilo toženca št. 3500-1/2021-16, z dne 22. 5. 2022 (dokaz A17), v izsek iz Osnutka urbanističnega načrta, nazadnje spremenjenega septembra 2018, podrobnejši del, grafični del, naznanjen dne 22. 5. 2022, naslovnica ter strani 15-20 in 43- 44, karta št. 5 z opisom „zeleni sistem mesta“ (dokaz A18), v izsek iz Urbanističnega načrta, nazadnje dopolnjenega januarja 2025, podrobnejši del, grafični del, objavljen dne 17. 3. 2025, naslovnica ter strani 11-13 in 36-37, karta št. 5 z opisom „zeleni sistem mesta“ (dokaz A19), v dopis toženca družbi DARS d.d. št. 35001-60/2010-7, z dne 23. 12. 2020 (dokaz A20), v dopis toženca tožniku št. 35001-60/2010-9 z dne 24. 2. 2021 (dokaz A21), v Pripombe tožnika k Osnutku OPN, z dne 17. 6. 2022 (dokaz A22), v dopis toženca tožniku št. 3500-26/2022-185, z dne 5. 8. 2022 (dokaz A23), v dopis Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 350-117/2006/133, z dne 14. 9. 2022 (dokaz A24), v objavo na spletni strani Stanovanjskega sklada RS „Pod Pekrsko gorco, 1. faza MB“ (dokaz A25), v objavo na spletni strani Stanovanjskega sklada RS „Pod Pekrsko gorco, 2. faza MB“ (dokaz A26), v zajem slik površine EUP ST-172 in ST-163 in zajem slik površine EUP ST-116 (dokaz A27), v sestavljene izpiske iz zemljiške knjige in zemljiškega katastra za nepremičnine z ID znaki parcela 677 5, parcela 677 4, parcela 677 3, parcela 677 2/1, parcela 677 1, parcela 660 2216/1, parcela 660 2211/1 in parcela 660 2210/1 (dokaz A28), v sklep o pripravi občinskega prostorskega načrta MOM z dne 27. 7. 2007 – MUV št. 22/2007 (dokaz A29), v sklep o spremembah in dopolnitvah sklepa o pripravi občinskega prostorskega načrta MOM z dne 9. 12. 2010 – MUV št. 32/2010 (dokaz A30), v sklep o spremembah in dopolnitvah sklepa o pripravi občinskega prostorskega načrta MOM dne 19. 8. 2013 – MUV št. 15/2013 (dokaz A31), v sklep o spremembah in dopolnitvah sklepa o pripravi občinskega prostorskega načrta MOM z dne 15. 6. 2017 – MUV št. 20/2017 (dokaz A32), v Občinski prostorski načrt MOM, dopolnjen osnutek, obrazložitev in utemeljitev prostorskega akta – str. 1, 5-6 (dokaz A33), v sklep o začetku priprave občinskega podrobnega prostorskega načrta za del območja PPE St 8 KIS v Mariboru – MUV št. 9/2011 (dokaz A34), v odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za del PPE St 8 KIS v Mariboru – MUV št. 10/2012 (dokaz A35), v sklep o pripravi občinskega podrobnega prostorskega načrta za D. – del območja St 8 KIS – MUV št. 9/2015 (dokaz A36), v odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za D. – del območja PPE St 8 KIS – MUV št. 16/2016 (dokaz A37), v bilance nezazidanih stavbnih zemljišč za naselja v MOM, november 2013 (dokaz A38), v zgodovinski izpis iz zemljiške knjige za nepremičnino z ID znakom parcela 660 2154/2 (dokaz A39) ter vse ostale listine in priloge, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu ter odločilo, da se v soglasju s strankami sprejmejo dokazne listine, ki jih je tožena stranka predložila na USB ključku.

13. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče sprejelo sklep, da se naknadno predlagani dokazi (tudi postavitev izvedenca) v pripravljalnih vlogah in na naroku za glavno obravnavo kot prepozni zavrnejo. V upravnem sporu mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi (drugi odstavek 30. člena ZUS-1), kasneje lahko stranka navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla pravočasno. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru stranki nista obrazložili zakaj že v tožbi ni bil podan predlog postavitve izvedenca in zakaj v tožbi oz. odgovoru nanjo nista predložili zavrnjenih dokazov iz pripravljalnih vlog in dokazov predlaganih na naroku za glavno obravnavo. Ker stranki nista navedli in ne izkazali upravičenega razloga, je sodišče dokazne predloge zavrnilo kot prepozne. Morebitne izjave priče, ki se nanašajo na zavrnjene dokazne predloge, pa sodišče pri odločitvi ni upoštevalo.

14. Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo izpovedala, da vztraja pri dosedanjih navedbah in dodaja, da je obravnavano nepremičnino kupila na podlagi kupoprodajne pogodbe leta 2006, ko je bila opredeljena kot kmetijsko zemljišče. Kupila ga je z namenom gradnje stanovanjske hiše, saj ji je zaposlen delavec tožene stranke ustno obljubil, da se bo njegova namembnost spremenila v stavbno. Na izpolnitev te obljube čaka že 25 let. Vse od leta 2010 vodi pisno korespondenco s toženo stranko glede tega problema. Poudarja, da bi nepremičnina glede na dejanske okoliščine morala biti opredeljena kot stavbno zemljišče. Izpove tudi, da je prvotno nameravala kupiti drugo zemljišče, sosednjo sedanjemu, ki mu je bila namembnost spremenjena v stavbno zemljišče, preden je postala njegova lastnica. Po spremembi namembnosti, pa si je lastnik premislil in ji zemljišča ni prodal, zato je kupila v tem postopku obravnavano zemljišče parc. št. 2154/2 na območju ST-172. V teku 25 let ji je tožena stranka ponudila druga zemljišča v bližini, vendar ponudbe ni sprejela, ker trikotna oblika ponujene parcele ne omogoča gradnje dvostanovanjske hiše, kot jo je imela pred razlastitvenim postopkom.

15. Priča E. E. je na naroku za glavno obravnavo izpovedala, da je od leta 2017 zaposlena v MOM, v sektorju za urejanje prostora, leta 2021 je prevzela njegovo vodenje ter da je seznanjena s tematiko, ki zadeva tožečo stranko. Pojasni, da je občina v obravnavanem postopku sprejetja OPN bila zgolj pripravljavec prostorskega akta, odgovornost za pripravo strokovnega gradiva pa je prevzel izdelovalec prostorskega akta podjetje ZUM. Izpove, da na podlagi podatkov, ki so dostopni v spisu (MOM) izhaja, da je tožeča stranka najprej dala pobudo za spremembo namembnosti drugemu zemljišču, pobudi je bilo ugodeno, s čimer je občina zavezo do tožeče stranke, kot rušenca, izpolnila. Vendar tožeča stranka kasneje ni postala lastnica tega zemljišča, ker si je lastnik premislil in ga ni želel prodati. Tožeča stranka je nato podala novo pobudo za spremembo namembnosti v tem postopku obravnavane nepremičnine parc. št. 2154/2 na območju ST-172. Iz gradiva, ki se nahaja pri MOM, ne izhaja, da bi tožeči stranki bilo karkoli obljubljeno v zvezi s spremembo namembnosti te nepremičnine. Je pa bilo že takrat znano, da je na območju ST-172, kjer leži nepremičnina parc. št. 2154/2, predvideva gradnja, namenjena javni rabi, o čemer je bila tožeča stranka obveščena v pisni korespondenci, ki je potekala med njo in MOM.

16. Priča izpove, da v postopku sprejemanja izpodbijanega odloka do realizacije spremembe namembnosti in gradnje namenjene javni rabi na območju Studenci: ST-172, ST-116 in ST-163 ni prišlo, ker ministrstvo za kmetijstvo predlaganih posegov ni potrdilo oz. je postavilo pogoj, da mora občina zagotoviti nadomestna kmetijska zemljišča primerljive kakovosti, kar je dejansko pomenilo, da bi morala enako količino stavbnih zemljišč v občini preoblikovati v kmetijska zemljišča primerljive kakovosti, česar ni zmogla zagotoviti, zato je od načrtov odstopila.

17. Pri sprejemanju OPN se najprej sprejme strokovna podlaga, na kateri nato temelji osnutek OPN. Urbanistični načrt pa se v postopku spremeni glede na mnenja nosilcev urejanja prostora in sprejetih pripomb javnosti. Občina vodi cel postopek in usklajuje različne dokumente med seboj, na koncu postopka mora biti izvedbeni del urbanističnega načrta povsem usklajen z odlokom, ki se sprejema, izpove priča.

18. Priča poudarja, da gre za območje, ki zajema več nepremičnin in ne samo nepremičnino tožeče stranke, ki je sledila usodi celotnega območja ST-172. Izpove, da se je namembnost sosednje nepremičnine, za katero tožeča stranka navaja, da ji je bila spremenjena namembnost v stavbno, z novim odlokom spremenila nazaj v kmetijsko. Glede območja ST-172 v razmerju do sosednjih območij priča pojasni, da območje leži na samem robu tistega, kar je tudi danes stavbno zemljišče, medtem ko sta območji ST-115 in ST-116 bili že takrat z vseh strani obdani s stavbnimi zemljišči in je bila širitev veliko bolj smiselna, tudi iz razloga nižje bonitete zemljišč. Celotno območje ST-172 je kmetijsko pribl. od leta 2001.

19. Tožba ni utemeljena.

20. Med strankama je sporno, ali je izpodbijani odlok zakonit v delu, v katerem se nanaša na območja Studencev ST-116, ST-163 in ST-172 v Mestni občini Maribor. Ni pa sporno, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine s parc. št. 2154/2 iz območja ST-172, ki ima določeno namembnost kmetijskega zemljišča že iz časa, ko jo je tožeča stranka leta 2006 kupila in da se njena namembnost do danes ni spremenila, kljub vlogam oz. pobudam tožeče stranke.

21. Na podlagi 61. člena ZUreP-3 Upravno sodišče RS zagotavlja sodno varstvo zoper prostorske izvedbene akte.² Tožbo v upravnem sporu lahko vloži: oseba, ki vlaga tožbo zaradi 1.) varstva svojih pravic in pravnih koristi, če izpodbijani prostorski izvedbeni akt določa pravni temelj za določitev njenih pravic ali obveznosti in 2.) če izkaže, da ima izpodbijani prostorski izvedbeni akt v tem delu zanjo bistvene posledice (prva alineja 3. odstavka 61. člena ZUreP-3).

22. Prostorski izvedbeni akt se v upravnem sporu lahko izpodbija:

– v delu določitve namenske rabe prostora;

– v delu določitve prostorskih izvedbenih pogojev, ki se nanašajo na namembnost posegov v prostor, njihovo lego, velikost in oblikovanje, ali na velikost gradbene parcele;

– v delu, ki se nanaša na določitev zasnove in območja najustreznejše variante v uredbi o najustreznejši varianti, ali

– glede mnenja, da celovite presoje vplivov na okolje ni treba izvesti ali glede mnenja o sprejemljivosti vpliva prostorskega izvedbenega akta v okviru celovite presoje vplivov na okolje oziroma presoje sprejemljivosti na varovana območja in

– glede upoštevanja pogojev, določenih v mnenju o sprejemljivosti vpliva prostorskega izvedbenega akta v okviru celovite presoje vplivov na okolje oziroma presoje sprejemljivosti na varovana območja, v prostorskem izvedbenem aktu (tretji odstavek 61. člena ZUreP-3).

23. Izpodbijani odlok v 17. in 22. točki drugega odstavka 158. člena razveljavlja dva odloka, s katerima je občina uredila območje ST-172, na katerem leži nepremičnina tožeče stranke, zato je veljavni pravni temelj oz. podlaga za določitev pravic in obveznosti glede nepremičnin tožeče stranke parc. št. 2154/2 na območju ST-172.

24. Tožeča stranka kot lastnica nepremičnine s parc. št. 2154/2 k.o. Studenci iz območja ST-172 ima pravni interes,³ da zaščiti svojo lastnino in prepreči nezakonit poseg vanjo. Vendar pa izpodbijani odlok namenske rabe nepremičnine s parc. št. 2154/2 k.o. Studenci iz območja ST-172, katere lastnica je tožeča stranka, ne spreminja, ampak jo ohranja enako, kot je bila določena že s prejšnjimi prostorskimi akti občine. Odlok torej ni posegel v z ustavo varovano lastninsko pravico tožeče stranke (iz 33. člena ustave RS) in zanjo nima bistvenih posledic. Tožeča stranka pa tudi konkretno ne pojasni, kako je ureditev območij ST-116 in ST-163 oz. nepremičnin, na katerih nima lastninske pravice, v izpodbijanem odloku vplivala na njeno lastnino – nepremičnino s parc. št. 2154/2 oz. kakšne bistvene posledice je to povzročilo zanjo ali za njeno nepremičnino (pogoj iz prve alineje 3. odstavka 61. člena ZUreP-3). Da je namembnost nekaterih sosednjih parcel določena kot stavbno zemljišče, še ne pomeni, da mora tudi zemljišče tožeče stranke imeti/pridobiti to namembnost. Ker so navedbe tožeče stranke glede območij ST-116 in ST-163 in nepremičnin, na katerih nima lastninske pravice, ostale zgolj pavšalne in ker ni izkazala, da njihova ureditev v izpodbijanem odloku bistveno vpliva na njeno nepremičnino parc. št. 2154/2 iz območja ST-172 ali da je njihova ureditev v odloku povzročila bistvene posledice zanjo, se sodišče do teh navedb ni opredelilo, saj niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe po prvi alineji četrtega odstavka 61. člena ZUreP-3.

25. Po izvedenem ugotovitvenem postopku je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka v razlastitvenem postopku prejela denarno odškodnino, s katero je sama kupila nepremičnino parc. št. 2154/2 leta 2006 (kot izhaja tudi iz izjav tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo). Po njenih navedbah je nepremičnino kupila, ker ji je bilo s strani zaposlenega v upravnem organu obljubljeno, da se bo tej nepremičnini spremenila namembnost v stavbno zemljišče. Vendar pa je ta obljuba bila dana ustno, od bivšega zaposlenega tožene stranke (katerega osebnega imena se tožeča stranka ne spomni) in o njej ni dokazil, na podlagi katerih bi sodišče lahko preverilo resničnost navedb tožeče stranke o njej. Priča je na naroku za glavno obravnavo jasno obrazložila potek postopka sprejemanja odloka, torej da občina kot upravni organ predlaga novo ureditev – kot je tudi sprememba namembnosti, vendar pa potrebuje soglasja pristojnih ministrstev za uresničitev predlaganih sprememb. V primerih, ko gre za spremembo namembnosti iz kmetijskega v stavbno zemljišče, mora predloge občine potrditi oz. odobriti predlagane spremembe ministrstvo za kmetijstvo, zato kakršnakoli obljuba zaposlenega v MOM ne more zagotoviti kasnejše dejanske spremembe namembnosti.

26. V obravnavanem primeru je ministrstvo predlagane spremembe namembnosti v območju ST-172 in konkretno za nepremičnino tožeče stranke parc. št. 2154/2 zavrnilo oz. je postavilo pogoj, da mora občina zagotoviti enako površino stavbnih zemljišč v občini, katerim bo (z izpodbijanim odlokom) spremenila namembnost v kmetijska zemljišča primerljive kakovosti. Ker tožena stranka takrat ni zmogla zagotoviti enake površine stavbnih zemljišč, katerim bi spremenila namembnost v kmetijska zemljišča najvišje kakovosti, je prostorski plan spremenila tako, da je opustila načrtovano javno gradnjo (gradnjo objekta za javno uporabo – šolsko poslopje) na tej lokaciji.⁴ Med strankama v postopku ni sporno, da je območje ST-172, konkretno nepremičnina tožeče stranke, parc. št. 2154/2, glede na dejansko stanje in predpisane zakonske pogoje primerna oz. da jo je možno spremeniti v stavbno zemljišče. Obe stranki sta stremili k spremembi njene namembnosti v stavbno, vendar je ministrstvo v postopku sprejemanja odloka postavilo takšne pogoje, ki jih tožena stranka v danem trenutku ni zmogla izpolniti, zato do uresničitve planiranih sprememb v izpodbijanem odloku, ni prišlo.

27. Sodišče ne sledi mnenju tožeče stranke, da zato, ker do izpolnitve obljube o spremembi namembnosti ni prišlo, je izpodbijani odlok v tem delu nezakonit. Ustna obljublja, ki niti ni izkazana tako, da bi jo sodišče lahko preverilo, ne more vplivati na zakonitost postopka sprejemanja občinskega prostorskega akta.

28. Urejanje prostora je ena izmed izvirnih občinskih nalog. V ta namen občina načrtuje prostorski razvoj, v skladu z zakonom opravlja naloge na področju posegov v prostor in graditve objektov ter zagotavlja javno službo gospodarjenja s stavbnimi zemljišči.⁵ Občina ureja prostor oziroma načrtuje prostorski razvoj samostojno v okviru Ustave in zakonov. V odločbi št. U-I-260/02 z dne 17. 2. 2005 (Uradni list RS, št. 25/05, in OdlUS XIV, 7. točka obrazložitve) je Ustavno sodišče obrazložilo, da je lokalna skupnost pri odločitvah v veliki meri svobodna, zlasti pri načrtovanju poselitve in razmestitve različnih dejavnosti, načrtovanju infrastrukture itd., hkrati pa je vezana na Ustavo in zakone. V teh postopkih je treba uskladiti interese različnih subjektov v prostoru, razvojne potrebe z varstvenimi zahtevami, javno korist z zasebnimi interesi oziroma oblikovati pravne režime za varovanje in rabo prostora. Avtonomija občine na področju prostorskega načrtovanja zato ni neomejena. Lokalna samouprava je omejena s cilji in izhodišči širšega prostorskega urejanja, varstvom okolja in drugimi z zakoni urejenimi sektorskimi posegi v okolje.⁶

29. Lastninska svoboda posameznikov, ki jo varuje 33. člen Ustave RS, ni neomejena. V sodobnih družbah se je uveljavilo spoznanje, da ravnanje s stvarjo oziroma pravico ne sme ostati samo v sferi odločitev posameznika oziroma lastnika, temveč se morajo upoštevati tudi splošni interesi. Iz tega spoznanja o t. i. socialni in ekološki vezanosti lastnine izhaja tudi prvi odstavek 67. člena Ustave RS, ki nalaga zakonodajalcu, naj določi način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da so zagotovljene njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Citirana ustavna določba torej daje zakonodajalcu pooblastilo, da uredi način pridobivanja in uživanja lastnine.⁷ Vendar ima pooblastilo iz 67. člena Ustave, ki nalaga zakonodajalcu, da določi način pridobivanja in uživanja lastnine, mejo. Kje je ta meja, je odvisno ne le od narave stvari, ki je predmet lastnine, temveč tudi od tega, kakšne obveznosti⁸ je zakonodajalec naložil lastniku v okviru določitve načina uživanja lastnine.⁹

30. Zemljišče je sestavni del širšega prostora. V primeru, ko je predmet lastninske pravice zemljišče, so omejitve njegove uporabe, uživanja in razpolaganja v javnem interesu neločljivo povezane s prostorskimi omejitvami. Prostor, ki je ljudem na razpolago za zadovoljevanje tako zasebnih kot javnih potreb, je namreč – tudi zaradi gospodarskega in širše družbenega razvoja – vedno bolj omejen. Omejenost prostora nujno zahteva skrbno načrtovanje njegove namenske in smotrne izrabe. Ustavno sodišče je tako že sprejelo stališče, da je prostor naravno bogastvo in nenadomestljiva dobrina. Bolj ko je pri določeni vrsti stvari poudarjen njen pomen za skupnost, večji manevrski prostor ima na razpolago zakonodajalec pri urejanju vsebine lastninske pravice. Pri zemljiščih je ta prostor še posebej velik, saj so v sodobni družbi gospodarska, socialna in ekološka funkcija zemljišč, ki jih izpostavlja Ustava v prvem odstavku 67. člena, močno poudarjene. Ureditev rabe zemljišč na način, da kar najbolj pride do izraza njihova gospodarska, socialna in ekološka funkcija, narekuje ustavno pooblastilo zakonodajalcu v tej določbi, da zaradi smotrnega izkoriščanja določi posebne pogoje za uporabo zemljišč.¹⁰

31. V začrtanih okvirih prostorskega načrtovanja določitev namenske rabe zemljišč z občinskim prostorskim načrtom ne pomeni odločanja o pravicah ali pravnih koristih posameznikov, temveč gre za normiranje v javnem interesu. Opredelitev namenske rabe nepremične je vsebinska sestavina lastninske pravice na zemljiščih. Zaradi načela smotrnega izkoriščanja zemljišč (prvi odstavek 71. člena Ustave RS) ne more obstajati zemljišče, glede katerega namenska raba ne bi bila določena.¹¹

32. Okoliščine, ki jih mora lokalna skupnost upoštevati pri prostorskem načrtovanju, so predvidljivost omejitev pravice do premoženja, upravičeno pričakovanje določene rabe nepremičnine oziroma sprejem tveganja ob njenem nakupu, obseg omejitev ter ali in v kakšnem obsegu so spremembe prostorskega načrta dejansko vplivale na premoženjske interese lastnika zemljišča oziroma ali je bila vrednost njegovega premoženja bistveno zmanjšana.¹²

33. Ker v obravnavanem primeru izpodbijani odlok ni spremenil namembnosti nepremičnine tožeče stranke, ampak je ohranil enako, kot je bila ob njenem nakupu s strani tožeče stranke, so njena vrednost in lastninska upravičenja na njej ostala enaka, torej ni bilo poseženo v pravico tožeče stranke do mirnega uživanja premoženja in posledično tudi ne v njeno lastninsko pravico in obstoječa lastninska upravičenja na njej. V obravnavanem primeru gre za to, da se niso izpolnila pričakovanja tožeče stranke glede spremembe namembnosti, vendar sprememba namembnosti ni pravica lastnika nepremičnine, o njej odločajo upravni organi, ki varujejo/upoštevajo tudi javni interes, kot je že obrazloženo zgoraj. Lastnik lahko poda pobudo za spremembo namembnosti njegovega zemljišča, ne more pa je zahtevati. Ustna obljuba zaposlenega delavca v MOM ni podlaga za upravičeno pričakovanje spremembe namembnosti zemljišča. Prav tako lastnik zemljišča ne more doseči spremembe namembnosti z vložitvijo tožbe v upravnem sporu za presojo zakonitosti prostorskega izvedbenega akta, saj so za spremembo namembnosti določeni drugi upravni postopki, Upravno sodišče RS pa presoja zakonitost prostorskih izvedbenih aktov in ne spreminja namembnosti zemljišč.

34. Učinkovito varstvo lastninske pravice v postopkih OPN zahteva, da se že v fazi sprejemanja tega akta zagotovi sodelovanje med lastniki zemljišč, ki se jim bo spremenila namenska raba, občino in državnimi nosilci urejanja prostora, ki s sprejemom smernic in mnenj zagotavljajo spoštovanje zahtev predpisov s posameznih področij.¹³ V obravnavanem primeru je tožena stranka to storila in obvestila javnost z načrtovanim predlogom sprememb,¹⁴ opravila je javno razgrnitev in javno obravnavo. Tožeča stranka je po lastnih navedbah sodelovala v postopku in podala ugovore oz. pripombe.¹⁵ Ko je v postopku prišlo do spremembe načrtovanih posegov, kar je pomenilo, da se namembnost nepremičnine tožeče stranke ne bo spremenila, je tožena stranka o tem obvestila tožečo stranko z dopisom, v katerim ji je obrazložila stanje v postopku. Komunikacija je nato potekala pisno tudi z ministrstvom za kmetijstvo, ki je pisno odgovorilo tožeči stranki.

35. Iz navedenega izhaja, da je v postopku bilo zagotovljeno načelo sodelovanja javnosti, da sta se oba organa opredelila do navedb tožeče stranke v postopku, da so pristojni organi skrbno tehtali javni in zasebni interes (načelo usklajevanja interesov) v skladu z veljavno zakonodajo in sodno prakso ter ohranili identiteto prostora z namenom spoštovanja načela trajnostnega prostorskega razvoja ob spoštovanju načela strokovnosti, kot to predpisuje ZUreP-3, spoštovan pa je bil tudi 2. člen Ustave RS. Tožeča stranka je ohranila enak obseg lastninskih upravičenj, vrednost nepremičnine se ni spremenila, spoštovana je bila tudi njena pravica do mirne uporabe premoženja. Nepremičnina je ohranila stanje kot je bilo ob njenem nakupu oz. od leta 2001, pred sprejemom izpodbijanega odloka, ki neposredno ne spreminja njenega pravnega položaja, temveč ohranja enakega, kar pomeni, da izpodbijani odlok za tožečo stranko nima bistvenih posledic.¹⁶

36. Tožeča stranka pa v vlogah tudi ni podala konkretnih navedb glede kršitve 2. in 14. člena Ustave RS in glede ostalih razlogov (iz tretjega odstavka 61. člena ZUreP-3) za vložitev tožbe v upravnem sporu, zato se sodišče do njih ni moglo opredeliti. Tako je ostalo zgolj pri pavšalnih navedbah glede določitve prostorskih izvedbenih pogojev, ki se nanašajo na namembnost posegov v prostor – kot je sodišče ugotovilo, je stanje nepremičnine parc. št. 2154/2 ostalo enako, do posega v prostor ni prišlo. Tudi glede določitve zasnove in območja najustreznejše variante v uredbi o najustreznejši varianti, tožeča stranka zgolj navaja, da se z njo ne strinja. Glede celovite presoje vpliva na okolje in mnenja o sprejemljivosti vpliva prostorskega izvedbenega akta v okviru presoje vplivov na okolje ter ostalih strokovnih podlag v postopku sprejemanja izpodbijanega odloka tožeča stranka zgolj navede, da strokovne podlage niso razvidne ali navedene, kar je presplošen argument, da bi se sodišče lahko do njega opredelilo oz. da bi bila možna njegova presoja utemeljenosti.

37. Na podlagi zgoraj obrazloženega je sodišče odločilo, da je izpodbijani odlok zakonit, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, spoštovana so bila tudi pravila in načela postopka, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

38. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

39. Sodno varstvo je v primeru izpodbijanja sprejetih prostorskih izvedbenih aktov kot predpisov ter s tem kot splošnih pravnih aktov urejeno v 61. členu ZUreP-3,¹⁷ v katerem je v prvem odstavku določeno, da se v upravnem sporu zoper prostorske izvedbene akte pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo upravni spor, če ZUreP-3 ne določa drugače. Možnost delnega zadržanja izvajanja izpodbijanega prostorskega akta je določena v desetem odstavku 61. člena ZUreP-3, ki določa, da sme sodišče do končne odločitve delno zadržati izvajanje izpodbijanega prostorskega izvedbenega akta, če bi zaradi njegovega izvajanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. V primeru zadržanja izvajanja prostorskega izvedbenega akta pa so že po samem zakonu izrecno dovoljeni vzdrževanje, rekonstrukcija in manjša rekonstrukcija obstoječih objektov.

40. Ker ZUreP-3 podrobnejših določb glede izdaje predlaganih začasnih odredb v postopkih sodne presoje izpodbijanih prostorskih izvedbenih aktov ne vsebuje, se glede ostalih vprašanj, ki niso urejena v ZUreP-3, in ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb, smiselno uporablja določba 32. člena ZUS-1, ki ureja pogoje za izdajo začasnih odredb v upravnem sporu. Institut začasne odredbe tožeči stranki omogoča, da ob določenih izpolnjenih pogojih, pred izdajo pravnomočne sodne odločbe, doseže odložitev izvršitve izpodbijanega akta (odložitvena začasna odredba) oziroma da doseže drugačno začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje (ureditvena začasna odredba).

41. Osnovni namen začasne odredbe je zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva (23. člena Ustave RS). Za izpolnitev namena so potrebna ustrezna procesna sredstva, ki v času postopka pred sodiščem preprečujejo ravnanja, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena, torej če bi že med sodnim postopkom nastale hujše škodljive posledice oz. ne bi bilo mogoče preprečiti ravnanja, ki bi izničilo morebitni poznejši uspeh v postopku.¹⁸

42. Gre za začasen ukrep sodišča, ki je vezan na tek upravnega spora, torej je časovno omejen in traja najdlje do pravnomočne odločitve sodišča o sami tožbi. Ta začasni ukrep je omejen tudi glede pravnih učinkov, saj se ne morejo raztezati preko meja postopka upravnega spora, ki se zaključi s pravnomočno odločitvijo sodišča. Učinkovito sodno varstvo se ob koncu postopka zagotavlja s sodbo sodišča, s katero se odloči v zadevi, zato s pravnomočnostjo preneha tudi pravni interes za izdajo začasne odredbe.¹⁹

43. Ker je sodišče o glavni stvari odločilo s to sodbo in ker zoper predmetno sodbo sodišča v skladu z določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1 ni pritožbe, to pomeni, da je le-ta z njeno izdajo postala pravnomočna. S tem pa je, glede na zgoraj obrazloženo, odpadel interes tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka

44. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče v primeru, če tožbo zavrne, odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pritožba zoper točko I. in III. izreka sodbe ni dovoljena (prvi odstavek 73. člena ZUS-1).

Pritožba zoper točko II. izreka sklepa je dovoljena pritožba v 3 dneh od vročitve pisnega odpravka sklepa. Pritožba se vloži priporočeno po pošti ali neposredno pri tem sodišču v zadostnem številu izvodov za sodišče in stranke.

Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Pritožbo se lahko vloži le po osebi, ki je opravila pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (smiselno drugi odstavek 89. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Če ob vložitvi pritožbe pooblaščenec stranke, ki je odvetnik, ne predloži pooblastila, mu sodišče ne dovoli, da bi začasno opravljal dejanja v postopku, ampak pritožbo zavrže (peti odstavek 98. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Maribor, 2. oktobra 2025

¹ Tožeča stranka sicer navaja notarski zapis z oznako, vendar pa samega zapisa/pogodbe sodišču ni predložila. V tem upravnem sporu s strani strank ni bilo predloženih dokazil o pridobitvi spornega zemljišča, med strankama pa je nesporno, da je tožeča stranka v razlastitvenem postopku izgubila zazidljivo zemljišče, na katerem je prebivala, in da se je zanjo urejalo pridobivanje lastništva drugega primernega zazidljivega zemljišča.

² Tako Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-474/22 z dne 20. 3. 2025.

³ Pravni interes ima oseba, ki vstopa v postopek zaradi varstva svojih koristi. Pravna korist je neposredna na zakon ali drug predpis oprta oseba korist (prvi in drugi odstavek 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP).

⁴ Kot izhaja iz dopisa toženca družbi DARS d.d. št. 35001-60/2010-7, z dne 23. 12. 2020 (dokaz A20) in dopisa podžupana MOM tožniku št. 35001-60/2010-9 z dne 24. 2. 2021 (dokaz A21).

⁵ Tretja alineja drugega odstavka 21. člena Zakona o lokalni samoupravi, Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09, 51/10 in 30/18 – ZLS.

⁶ Tako Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-139/15 z dne 23. 4. 2020, točka 17. V 7. členu Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07, 108/09, 57/12 in 109/12 – v nadaljevanju ZPNačrt) je bilo določeno, da morajo pri prostorskem načrtovanju pristojni državni in občinski organi upoštevati tako javni kot zasebni interes ter ju skladno s cilji prostorskega načrtovanja med seboj skrbno pretehtati, pri čemer zasebni interes ne sme škodovati javnemu.

⁷ Sodba ESČP v zadevi Posti in Rahko proti Finski z dne 24. 9. 2002, 53. točka obrazložitve.

⁸ Tako na primer odločitev ESČP v zadevi Haider proti Avstriji z dne 29. 1. 2004 in odločitev Komisije za človekove pravice v zadevi Berger in Hüttaler proti Avstriji z dne 7. 4. 1994.

⁹ Odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-139/15 z dne 23. 4. 2020, točka 19.

¹⁰ Odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-139/15 z dne 23. 4. 2020, točka 20.

¹¹ Odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-139/15 z dne 23. 4. 2020, točka 40.

¹² Odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-139/15 z dne 23. 4. 2020, točka 28.

¹³ Odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-139/15 z dne 23. 4. 2020, točka 29.

¹⁴ Iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je tožena stranka z javnim naznanilom o javni razgrnitvi in javni obravnavi obvestila javnost tudi o dopolnjenem osnutku občinskega prostorskega načrta Mestne občine Maribor in okoljskim poročilom z dne 22. 5. 2022. Iz dokumenta z dne 25. 5. 2022 izhaja dnevni red javne razgrnitve, ki je potekala 4 dni.

¹⁵ Kot npr. Pripombe k dopolnjenemu osnutku OPN MOM z dne 17. 6. 2022 (A22). Odgovor je prejela z dopisom tožene stranke z dne 5. 8. 2022 (A23) in pristojnega ministrstva z dne 14. 9. 2022 (A24).

¹⁶ Določbe OPN, ki opredeljujejo namensko rabo zemljišč, ne urejajo posamičnih razmerij, temveč določajo splošne pravne režime na posameznih zemljiščih oz. v posameznih enotah urejanja prostora. Tako Ustavno sodišče RS v 16. točki odločbe U-I-269/22 z dne 5. 6. 2025.

¹⁷ Glede prvega, drugega in tretjega odstavka 61. člena ZUreP-3 je sicer Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da so v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, vendar pa je njihovo uporabo zaradi potrebe po učinkovitem sodnem varstvu dovolilo vse do odprave ugotovljenega neskladja (glej odločbo št. U-I-474/22-15 z dne 20. 3. 2025).

¹⁸ Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 212.

¹⁹ Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018, 12. in 13. točka obrazložitve.