Številka:	Up-1158/23-14
	Up-1159/23-16
Datum:	11. 9. 2025

Ustavno sodišče je v postopkih odločanja o ustavnih pritožbah družbe PETROL, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška družba Čeferin, Pogačnik, Novak, Koščak in partnerji, družba za opravljanje odvetniškega poklica, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 11. septembra 2025

Ustavni pritožbi zoper

– sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023 in sklep Upravnega sodišča št. I U 723/2021 z dne 28. 11. 2022 ter

– sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 16/2023 z dne 25. 5. 2023 in sklep Upravnega sodišča št. I U 724/2021 z dne 29. 11. 2022

1. Ministrstvo za zdravje je z odločbama z dne 14. 4. 2021 pritožnici v njenih dveh poslovnih enotah začasno prepovedalo prodajo tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov. V odločbah je navedlo, da ga je Tržni inšpektorat obvestil o pravnomočno ugotovljeni kršitvi prvega odstavka 30. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (Uradni list RS, št. 9/17, 29/17 in 31/24 – v nadaljevanju ZOUTPI), ki določa, da je prepovedana prodaja tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov osebam, mlajšim od 18 let. Zato naj bi bilo treba v skladu z 38. členom ZOUTPI izreči ukrep začasne prepovedi prodaje v trajanju šest mesecev od dneva, ko je bila vsaka od prvostopenjske odločbe, ki se je nanašala na posamezno poslovno enoto, vročena pritožnici.

2. Zoper prvostopenjski odločbi je pritožnica 30. 4. 2021 na Upravno sodišče vložila tožbi. Upravno sodišče je s sklepoma z dne 28. in 29. 11. 2022 zavrglo obe pritožničini tožbi kot nedovoljeni. V sklepih je navedlo, da pritožnica v času odločanja Upravnega sodišča ne izkazuje pravnega interesa za vloženo tožbo, s katero zahteva odpravo prvostopenjske odločbe, ker je po podatkih spisov 20. 10. 2021 prenehala začasna šestmesečna prepoved prodaje. Pri tem se je sklicevalo na 6. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, 109/12 in 49/23 – v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnilo je tudi, da v skladu s sodno prakso pritožnice ni dolžno pozivati, naj spremeni tožbeni predlog v ugotovitvenega oziroma naj predlaga ali zahteva nekaj drugega od tistega, kar je predlagala ali zahtevala v tožbi.

3. Pritožnica je zoper sklepa Upravnega sodišča vložila pritožbi, ki ju je Vrhovno sodišče s sklepoma z dne 24. in 25. 5. 2023 zavrnilo kot neutemeljeni. V sklepih je pritrdilo stališčem Upravnega sodišča. Navedlo je, da bi lahko pritožnica že v tožbi postavila tudi ugotovitveni predlog, saj je ves čas vedela za časovno omejitev učinkovanja prepovedi prodaje. Poleg tega naj bi lahko ustrezno spremenila tožbo tudi kasneje, vse dokler ni Upravno sodišče odločilo o njej. Pritožnici naj bi bila zagotovljena pravica dostopa do sodišča in naj bi imela na voljo učinkovito sodno varstvo.

4. Pritožnica je zoper navedene sklepe Upravnega in Vrhovnega sodišča, ki so bili izdani v okviru dveh ločenih upravnih sporov, vložila ustavni pritožbi. V njiju zatrjuje kršitve četrtega odstavka 15. člena, 22. in 23. člena ter prvega odstavka 74. člena in drugega odstavka 157. člena Ustave. Sklicuje se tudi na 2. člen Ustave, 4. in 66. člen ZUS-1, poleg tega pa še na 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, Mednarodne pogodbe, št. 7/94 – EKČP) in prvi odstavek 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016). Vztraja, da je Upravno sodišče pretirano strogo razlagalo postopkovna pravila. Sodišče naj ne bi smelo dajati določbam o procesnih predpostavkah tako omejujočega pomena, da bi bilo s tem okrnjeno bistvo pravice do sodnega varstva. Pritožnica navaja, da je bilo zavrženje tožb nesorazmerno in nepredvidljivo ter da mora biti pravica dostopa do sodišča dejanska in učinkovita. Stališče Upravnega sodišča naj bi pomenilo, da je pritožnici naloženo breme izkazovanja izpolnjenosti procesnih predpostavk ne le ob vložitvi tožbe, čemur naj bi v konkretnih primerih zadostila, temveč tudi kasneje, v času odločanja sodišča, pri čemer pa ta trenutek naj ne bi bil znan oziroma naj bi pomenil nepredvidljivo okoliščino, ki je neodvisna od ravnanj in zaznavanj pritožnice.

5. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1158/23, Up-1159/23 z dne 11. 3. 2025 ustavni pritožbi sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavnih pritožb obvestilo tudi Vrhovno in Upravno sodišče.

6. Ustavno sodišče je vpogledalo v sodna spisa Upravnega sodišča št. I U 723/2021 in št. I U 724/2021.

7. V dveh upravnih sporih sta bili kot nedovoljeni, zaradi pomanjkanja pravnega interesa, zavrženi izpodbojni tožbi pritožnice zoper odločbi upravnega organa, s katerima je bil pritožnici izrečen časovno omejen ukrep prepovedi prodaje določenih izdelkov. Ukrep je potekel, medtem ko je bil v teku sodni postopek oziroma medtem ko je Upravno sodišče odločalo o tožbah (tj. po tem, ko je pritožnica vložila tožbi). Pritožnica pa v ustavnih pritožbah zatrjuje, da sta Upravno in Vrhovno sodišče procesno predpostavko obstoja pravnega interesa razlagali preozko oziroma prestrogo ter da so ji bile zato z zavrženjem tožb kršene ustavne pravice. Sodiščema tudi očita, da sta ji naložili breme izkazovanja izpolnjenosti procesne predpostavke pravnega interesa ne le ob vložitvi tožbe, temveč tudi v času odločanja prvostopenjskega sodišča. Pritožnici naj ta časovni trenutek ne bi bil znan oziroma naj bi bil neodvisen od njenih ravnanj. Zavrženje tožb naj bi bilo za pritožnico zato nepredvidljivo.

8. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.¹ S tožbo se lahko zahtevajo odprava upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) ali sprememba upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije).² S t. i. tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po ZUS-1 se lahko zahtevajo odprava, izdaja ali sprememba posamičnega akta, ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika, prepoved nadaljevanja dejanja ter odprava njegovih posledic.³ Tožnik je kot subjekt upravnega spora tisti, ki oblikuje tožbeni predlog oziroma zahtevek in s tem opredeli vrsto tožbe ter v tem pogledu začrta okvire sodne presoje. Tako je pomembno, kakšne možnosti ima tožnik, da ustrezno oblikuje tožbeni predlog oziroma zahtevek ter s tem utemelji svoj pravni interes, ki ga zasleduje s tožbo. Sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga⁴ in je v primeru iz drugega odstavka 30. člena ZUS-1 (če gre za tožbo v sporu polne jurisdikcije ali če se s tožbo zahteva vrnitev stvari ali odškodnina)⁵ vezano na tožbeni zahtevek.⁶

9. Da lahko sodišče tožbo po vsebini (in merito) obravnava, morajo biti za to izpolnjene vse potrebne procesne ali formalne predpostavke. V skladu s subjektivnim konceptom upravnega spora mora tožnik pravni interes za vloženo tožbo izkazovati ves čas sodnega postopka od vložitve tožbe dalje. To pomeni, da mora izkazovati, da bi si v primeru uspeha s tožbo izboljšal pravni položaj. Točka 6 prvega odstavka 36. člena ZUS-1 določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. V skladu z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 mora sodišče na to paziti po uradni dolžnosti (ex officio) ves čas postopka. Na splošno je obstoj pravnega interesa odvisen od okoliščin vsakega konkretnega primera. Na vprašanje, kdaj ima tožnik pravni interes za določeno tožbo, ni mogoče vedno podati povsem enoznačnega odgovora. Gre za presojo, ki je lahko odvisna tudi od pravnega naziranja sodišča v konkretnih okoliščinah. Poleg tega, kot v obravnavanih zadevah, sodišče ugotavlja obstoj pravnega interesa po uradni dolžnosti tudi glede na to, kako je oblikovan tožbeni predlog oziroma zahtevek (kaj tožnik predlaga v tožbi oziroma kaj želi z njo doseči).

10. Iz izpodbijanih sklepov Upravnega in Vrhovnega sodišča izhaja, da bi pritožnica v upravnih sporih v času odločanja Upravnega sodišča izkazovala pravni interes, če bi že v izhodišču vložila ugotovitveni tožbi oziroma če bi tožbi v času trajanja upravnega spora naknadno spremenila v ugotovitveni. Če bi pritožnica izkazovala pravni interes za vloženi tožbi, bi lahko ob izpolnjenosti drugih procesnih predpostavk dosegla vsebinski (meritorni) odločitvi sodišča. V obravnavanih zadevah je tako treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali bi sodišče v upravnih sporih pritožnici lahko priznalo pravni interes ne glede na to, da je vložila izpodbojni tožbi, pri čemer nesporno ne gre za položaja iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1. Po tej določbi namreč sodišče v posebnih primerih sámo s sodbo zgolj ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, če je ta že bil izvršen in bi njegova odprava (v skladu z izpodbojno tožbo) nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb.

11. V odločbi št. Up-51/13 z dne 21. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 101/13) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ugotovitvena sodba v upravnem sporu po vsebini pomeni delno ugoditev izpodbojni tožbi ter da zato pravilo, da mora sodišče odločati v okviru tožbenega predloga, ni ovira, da sodišče (tudi v morebitnem ponovljenem postopku) taki izpodbojni tožbi ugodi in zgolj ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, čeprav je tožnik predlagal njegovo odpravo.⁷ V sklepu št. Up-314/16, U-I-62/16 z dne 9. 11. 2017 je Ustavno sodišče obrazložilo, da to pomeni, da lahko posameznik, ko zaradi spremenjenih okoliščin izgubi pravni interes za izpodbojno tožbo, ugotovitev zatrjevanih kršitev zahteva z ugotovitveno tožbo.⁸ V odločbi št. U-I-11/20, Up-85/20 z dne 3. 10. 2024 (Uradni list RS, št. 96/24) pa je Ustavno sodišče, ker je, enako kot v zadevi št. Up-51/13, ugodilo ustavni pritožbi in zadevo vrnilo v novo odločanje Upravnemu sodišču, navedlo, da bo moralo Upravno sodišče v ponovljenem postopku ob morebitnem prenehanju pravnega interesa za izpodbojno tožbo tožniku dopustiti, da tožbo spremeni v ugotovitveno tožbo. Navedlo je, da če tožnik zaradi spremenjenih okoliščin izgubi pravni interes za izpodbojno tožbo, lahko še vedno predlaga ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice in pravne koristi, z ugotovitveno tožbo.⁹

12. Iz povzetega izhaja, da se je v kasnejši ustavnosodni presoji nekoliko zaostrilo stališče iz odločbe št. Up-51/13, da ugotovitvena sodba v upravnem sporu po vsebini pomeni delno ugoditev izpodbojni tožbi in da se zato sodišče v upravnem sporu lahko sámo odloči, da bo izdalo ugotovitveno sodbo, čeprav je tožnik vložil izpodbojno tožbo. V luči novejše ustavnosodne presoje, iz katere izhaja, da mora imeti tožnik možnost spremeniti izpodbojno tožbo v ugotovitveno, kar torej poudarja pomen tožnikove aktivnosti, je mogoče navedeno stališče iz odločbe št. Up-51/13 razumeti v smislu posebnega pooblastila sodišča iz že omenjenega drugega odstavka 64. člena ZUS-1. Oblikovanje tožbenega predloga je v tožnikovi dispoziciji. Tožnik se odloči, katero vrsto tožbe bo vložil v upravnem sporu, in določi tožbeni predlog,¹⁰ na katerega je sodišče vezano.¹¹ Praviloma, razen v primerih iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1 ali v drugih zakonsko določenih primerih, sodišče v upravnem sporu ne more sámo, po uradni dolžnosti (ex officio) izdati ugotovitvene sodbe, čeprav je tožnik vložil izpodbojno tožbo.

13. Zato je treba v obravnavanih zadevah odgovoriti na nadaljnje vprašanje, ali bi Upravno sodišče moralo pozvati pritožnico, da bi, če bi želela vztrajati v uveljavljanju sodnega varstva, (sama) lahko ustrezno spremenila tožbena predloga in s tem vloženi tožbi, za kateri bi po presoji Upravnega sodišča izkazovala pravni interes za vsebinsko presojo. V izpodbijanih sklepih Upravnega in Vrhovnega sodišča je navedeno, da sodišče tožnike poziva le na odpravo formalnih pomanjkljivosti tožbe v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1,¹² ni pa jih dolžno pozivati na spremembo tožbenih predlogov ali zahtevkov oziroma opozarjati na to, da naj za zagotovitev uspeha v upravnem sporu predlagajo ali zahtevajo nekaj drugega od tistega, kar vsebuje njihova prvotna tožba. Ustavno sodišče ne vidi ustavnopravnih razlogov, da v izhodišču ne bi sledilo temu stališču. Prvi odstavek 45. člena ZUS-1 določa, da mora sodnik v okviru t. i. pripravljalnega postopka (že pred glavno obravnavo) ukreniti vse, kar je potrebno, da se spor čim hitreje reši. Zlasti lahko stranke povabi k razpravi o spornem stanju ter k sklenitvi poravnave, jim naloži, naj v določenem roku navedejo dejstva in dokaze, dopolnijo ali pojasnijo svoje pripravljalne vloge ter predložijo listine in druge predmete, ki so primerni za deponiranje pri sodišču, zlasti pa, naj se izjavijo o dejstvih, pomembnih za odločitev. Sodnik lahko tudi pridobi potrebne podatke. Navedene možnosti, ki jih ima sodnik, da lahko čim hitreje razčisti pravne in dejanske vidike zadeve, so odraz t. i. načela materialnega procesnega vodstva ali načela odprtega sojenja. Sodnika oziroma sodišče to načelo zavezuje. V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače. Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP) ureja načelo materialnega procesnega vodstva zlasti v 285.¹³ in 286.a členu.¹⁴ Sodnik je dolžan v okviru materialnega procesnega vodstva s postavljanjem vprašanj spodbuditi stranko, da navede manjkajoča dejstva, pri čemer ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika.¹⁵ Sodnik mora poskrbeti, da se predložijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se pridobijo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.¹⁶

14. Izvajanje materialnega procesnega vodstva v smislu ZUS-1 in ZPP načeloma ne pomeni, da bi sodišče v upravnem sporu moralo pozivati tožnika, naj spremeni tožbeni predlog ali kako naj to stori. V skladu z drugim odstavkom 20. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu sicer ni vezano na dokazne predloge strank. Sodišče lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi. S tem se v upravnem sporu uveljavlja tudi preiskovalno načelo. Vendar je treba tudi v upravnem sporu upoštevati, da sta si tožnik in toženec v sodnem postopku v enakopravnem procesnem položaju. Sodnik mora odločati nepristransko in enakopravno obravnavati stranke upravnega spora. Načelo materialnega procesnega vodstva sicer ne izključuje možnosti, da v okviru odprtega sojenja tožnik sam ustrezno spremeni tožbeni predlog ali zahtevek oziroma tožbo. Tožnika lahko k takemu ravnanju spodbudi tudi sodišče, s tem ko v okviru materialnega procesnega vodstva v pripravljalnem postopku ali na glavni obravnavi od njega zahteva dodatna pojasnila o dejanskih ali pravnih vidikih zadeve.

15. Upoštevaje predstavljena izhodišča, je treba proučiti okoliščine obravnavanih zadev. V izpodbijanih sklepih Upravnega sodišča je navedeno, da si pritožnica s predlagano odpravo izpodbijanih odločb ne more več izboljšati pravnega položaja, zato v času odločanja Upravnega sodišča ne izkazuje pravnega interesa za vodenje postopka. V izpodbijanih sklepih Vrhovnega sodišča je še navedeno, da je pritožnica za obdobje učinkovanja prepovedi iz izpodbijanih odločb (to je šest mesecev od njune vročitve) vedela že od dneva, ko sta ji bili vročeni. Pritožnica naj bi tako že v tožbah imela možnost postaviti tudi ugotovitveni predlog. Prav tako naj bi lahko predlog za odpravo izpodbijanih odločb prilagodila oziroma dopolnila tudi kasneje, od nastanka spremenjenih okoliščin (to je od prenehanja prepovedi iz izpodbijanih odločb) pa vse do odločitev Upravnega sodišča o tožbah. Da tožbena predloga nista bila ustrezno spremenjena, naj bi bila torej okoliščina na strani pritožnice.

16. Kot je bilo navedeno, se z izvajanjem materialnega procesnega vodstva tožnika lahko (posredno) spodbudi, da ustrezno spremeni tožbeni predlog ali zahtevek. Pri presoji, ali je bilo zadoščeno načelu materialnega procesnega vodstva, pa je treba primerno upoštevati tudi stopnjo skrbnosti stranke. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-2089/06, U-I-106/07 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 102/07, in OdlUS XVI, 111) navedlo, da tudi kadar zakonodajalec odgovornost za zavarovanje strankinih pravic do neke mere nalaga sodišču, to ne pomeni, da stranke niso tudi same dolžne poskrbeti za varstvo svojih pravic v postopku. Pojasnilo je, da je treba pri tem upoštevati, da je pravdni postopek kot metoda varstva civilnih pravic predvsem v individualnem interesu pravdnih strank. To velja smiselno tudi za obravnavana primera, v katerih je pritožnica vložila tožbi v upravnih sporih zaradi varstva svojih pravic in pravnih interesov. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-2089/06, U-I-106/07 navedlo, da je zato logično pričakovanje, da bodo predvsem stranke same s skrbno pripravo in sodelovanjem v postopku skrbele za ustrezno varstvo svojih pravic oziroma da bodo same nosile negativne posledice ne dovolj skrbnega ravnanja v postopku. Ustavno sodišče je poudarilo, da stranke v postopku nimajo samo pravic, temveč tudi odgovornost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi teh pravic, s tem pa tudi h kvaliteti sodnega varstva.¹⁷ To velja še toliko bolj, kadar stranko v postopku zastopa odvetnik oziroma odvetniška družba kot v obravnavanih zadevah.

17. V kontekstu obravnavanih zadev v ustavnih pritožbah pritožnica ne zatrjuje, da bi si (aktivno) prizadevala spremeniti tožbena predloga oziroma da tega ne bi imela možnosti (pravočasno) storiti. Pritožnica le na splošno trdi, da je trenutek odločanja Upravnega sodišča in s tem presoje obstoja pravnega interesa neznan oziroma nepredvidljiv. V bistvenem se pritožnica zavzema le za to, da bi morali sodišči obstoj njenega pravnega interesa presojati drugače, manj strogo. Iz ustavnosodne presoje že izhaja, da določanje procesnih predpostavk oziroma možnosti, da sodišče tožbo v upravnem sporu zavrže iz procesnih razlogov, brez vsebinske odločitve, lahko ogrozi pravici do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in do pravnega sredstva (25. člen Ustave).¹⁸ Sodišče ne sme s preozko (prestrogo) ali napačno razlago procesnih omejitev neupravičeno omejiti (zavrniti) zahtevka za sodno odločitev.¹⁹ Pritožnica si po presoji sodišč z odpravo izpodbijanih odločb, kar je predlagala v tožbah, ne bi več mogla izboljšati pravnega položaja, saj že izvršene prepovedi prodaje ni mogoče odpraviti z učinkom za nazaj (ex tunc). To izhaja že iz narave stvari, in takšno stališče sodišč v obravnavanih zadevah torej očitno tudi ne more pomeniti preozke ali napačne razlage procesne predpostavke pravnega interesa.

18. Iz vsega navedenega izhaja, da ustavni pritožbi nista utemeljeni, zato ju je Ustavno sodišče zavrnilo.

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednica dr. Neža Kogovšek Šalamon ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik dr. Rok Čeferin je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

¹ Prvi odstavek 2. člena ZUS-1.

² Prvi odstavek 33. člena ZUS-1.

³ Drugi odstavek 33. člena ZUS-1.

⁴ Prvi odstavek 40. člena ZUS-1.

⁵ Drugi odstavek 30. člena ZUS-1 določa: »Če se s tožbo zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi ali vrnitev stvari ali odškodnina, mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo.«

⁶ Drugi odstavek 40. člena ZUS-1.

⁷ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-51/13, 9. in 10. točka obrazložitve.

⁸ Sklep Ustavnega sodišča št. Up-314/16, U-I-62/16, 16. točka obrazložitve.

⁹ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-11/20, Up-85/20, 22. točka obrazložitve.

¹⁰ Člen 30 ZUS-1.

¹¹ Prvi odstavek 40. člena ZUS-1.

¹² Prvi odstavek 31. člena ZUS-1 določa: »Če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva sodnik od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, in ga opozoriti na posledice, če tega ne stori.«

¹³ Člen 285 ZPP določa: »Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.«

¹⁴ Prvi odstavek 286.a člena ZPP določa: »Sodišče lahko strankam pred pripravljalnim narokom ali na njem, kot tudi pred ali med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale, se izjavijo o izvedenskem mnenju ali drugih izvedenih dokazih, podajo pisne izjave prič, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke, podajo svoja pravna naziranja ali predložijo sodne odločbe glede sodne prakse, na katere se sklicujejo.«

¹⁵ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-108/04 z dne 8. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 85/05, in OdlUS XIV, 98), 9. točka obrazložitve.

¹⁶ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-688/05 z dne 7. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 55/07, in OdlUS XVI, 89), 5. točka obrazložitve.

¹⁷ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2089/06, U-I-106/07, 17. točka obrazložitve.

¹⁸ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-502/18 z dne 9. 12. 2021 (Uradni list RS, št. 1/22, in OdlUS XXVI, 38), 22. točka obrazložitve.

¹⁹ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-163/98 z dne 22. 6. 2000 (Uradni list RS, št. 64/2000 in 91/2000 – popr., ter OdlUS IX, 294), 13. točka obrazložitve.