Številka:	U-I-465/22-13
	Up-1038/19-33
Datum:	6. 2. 2024

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Stojana Ristića, Radice Ristić in Danijele Nikolič, vsi Kosovo, ki jih zastopa mag. Matevž Krivic, Medvode, in v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, na seji 6. februarja 2024

1. Četrti odstavek 1.č člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 76/10 – uradno prečiščeno besedilo) in Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (Uradni list RS, št. 99/13 in 85/18), nista v neskladju z Ustavo.

2. Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča št. II U 425/2016 z dne 29. 8. 2018 se zavrne.

1. Pritožniki, ki so družinski člani, so vložili prošnje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). ZUSDDD ureja položaj oseb, ki so bile ob osamosvojitvi Republike Slovenije državljani drugih držav naslednic Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) in so imele v Republiki Sloveniji stalno prebivališče, z uveljavitvijo Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I – v nadaljevanju ZTuj) pa je njihova prijava v registru stalnega prebivalstva prenehala (v nadaljevanju izbrisane osebe). Prvostopenjski organ je ugotovil, da so bili pritožniki izbrisani iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju izbris) in da so bili odsotni z ozemlja Republike Slovenije od 31. 5. 1992. Na podlagi 1.č člena ZUSDDD je prvostopenjski organ ugotavljal, ali se pritožnikom, kljub dejanski odsotnosti z ozemlja Republike Slovenije, vzpostavi pravna fikcija dejanskega življenja, ki je pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD. Ugotovil je, da so bili pritožniki prvih pet let po odhodu iz Republike Slovenije odsotni zaradi posledic izbrisa (prvi odstavek 1.č člena v zvezi s prvo alinejo tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD). Vendar pa ravnanja pritožnikov v nadaljnjih petih letih odsotnosti niso kazala na to, da bi se poskusili vrniti v Republiko Slovenijo in v njej nadaljevati dejansko življenje. Zato je prvostopenjski organ sprejel stališče, da pritožniki niso izkazali, da bi dejansko živeli na ozemlju Republike Slovenije, in je prošnje zavrnil. Ministrstvo za notranje zadeve je zavrnilo pritožbo in potrdilo odločitev prvostopenjskega organa, vendar je navedlo drugačne razloge za zavrnitev dovoljenja za stalno prebivanje. Po stališču Ministrstva za notranje zadeve pritožniki niso izkazali, da bi bila njihova odsotnost v prvih petih letih upravičena iz razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

2. Pritožniki so vložili tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo. Upravno sodišče je potrdilo stališče prvostopenjskega organa, da pritožniki niso izkazali pogoja dejanskega življenja na ozemlju Republike Slovenije. Sprejelo je stališče, da so bili pritožniki prvih pet let odsotni iz upravičenih razlogov, vendar njihova ravnanja v času odsotnosti z ozemlja Republike Slovenije, ki je trajala več kot pet let, ne kažejo, da bi se v tem času poskusili vrniti v Republiko Slovenijo in v njej nadaljevati dejansko življenje. Sprejelo je stališče, da bi se pritožnikom lahko vzpostavila pravna fikcija dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji, čeprav so bili dejansko odsotni iz države že več kot pet let, če bi izkazali, da so bila v času odsotnosti z ozemlja Republike Slovenije njihova ravnanja usmerjena v vrnitev. Upravno sodišče je potrdilo ugotovitve upravnega organa, da pritožniki niso izkazali prav nobenega ravnanja, ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Republiko Slovenijo v drugem petletnem obdobju njihove odsotnosti, zato ni mogoče šteti, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji dejansko živijo (prvi odstavek 1. člena ZUSDDD). Upravno sodišče je torej ugotovilo, da pritožniki ne izpolnjujejo pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jih določa prvi odstavek 1. člena v zvezi s četrtim odstavkom 1.č člena ZUSDDD, ker niso izkazali, da bi od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji dejansko živeli. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije.

3. Pritožniki v ustavni pritožbi zatrjujejo, da je Upravno sodišče kršilo pravice iz 32., 34. in 35. člena Ustave ter 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Menijo, da je zahteva, da bi morali po petih letih odsotnosti z ozemlja Republike Slovenije izkazovati poskuse vračanja v to državo, ustavno nesprejemljiva. Protiustavnost naj bi se zgodila vsem izbrisanim osebam, ne pa samo tistim, ki naj bi se poskušali vrniti. S tako ureditvijo naj ne bi bilo mogoče odpraviti kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki naj bi bile storjene z izbrisom. Država bi morala po uradni dolžnosti vsem izbrisanim osebam vrniti status stalnega prebivališča. Pritožniki se ne strinjajo s tem, da bi okoliščina, da se izbrisane osebe niso poskušale vračati, vplivala na pravico do poprave krivic in možnosti zahtevati odškodnino.

4. Pritožniki tudi menijo, da se poskusi vračanja izbrisanih oseb ne smejo presojati le v omejenem obdobju (med petimi in desetimi leti odsotnosti iz Republike Slovenije), temveč v celotnem času odsotnosti. Omejitev dokazovanja poskusov vračanja v Republiko Slovenijo le v obdobju do 10 let od izbrisa naj bi bila sporna, ker naj bi navedenim osebam pravno podlago za vrnitev v Republiko Slovenijo določil šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 50/10 – v nadaljevanju ZUSDDD-B). Pritožniki zatrjujejo, da je razlaga Upravnega sodišča, na podlagi katere je omejena možnost dokazovanja poskusov vračanja zgolj na obdobje desetih let od zapustitve Republike Slovenije, arbitrarna ter krši načelo enakosti in načelo prepovedi diskriminacije. Ustavnoskladna naj bi bila razlaga, po kateri bi izbrisane osebe lahko poskuse vračanja dokazovale kadarkoli po odhodu iz Republike Slovenije. Rok, v katerem naj bi bilo dopustno dokazovati poskuse vračanja, bi moral začeti teči z dnem uveljavitve zakona, ki je takšen pogoj določil, ne pa z dnem odsotnosti z ozemlja Republike Slovenije. Ob ugotovitvi, da zakonodajalec osemnajst let ni uredil položaja izbrisanih oseb, ni dopustno, da bi se tem osebam priznal nastanek škodljivih posledic le v obdobju petih let od izbrisa. Pritožniki nasprotujejo razlagi četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD, po kateri oseba, ki je bila z ozemlja Republike Slovenije odsotna iz upravičenih razlogov, v naslednjih petih letih pa se ni več poskušala vrniti v Republiko Slovenijo, ni upravičena do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje od izbrisa dalje.

5. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1038/19 z dne 31. 12. 2021 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejelo v obravnavo. O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Upravno sodišče, Ministrstvo za notranje zadeve in Upravno enoto Ravne na Koroškem.

6. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začelo postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD in Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP). Zastavilo se je vprašanje skladnosti četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD in ZPŠOIRSP s pravico do odprave posledic kršitev človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave). Ustavno sodišče je ustavno pritožbo in sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD in ZPŠOIRSP predložilo Državnemu zboru v odgovor in mu omogočilo, da na vprašanja glede začetka postopka za oceno ustavnosti odgovori.

7. Ustavno sodišče odgovora Državnega zbora v roku, ki mu ga je določilo, ni prejelo. Mnenje je poslala Vlada, ki je pojasnila, da je bila presojana zakonska določba ZUSDDD v zakon umeščena z ZUSDDD-B. Temeljni namen ZUSDDD-B naj bi bila odprava protiustavnosti, ki jo je Ustavno sodišče ugotovilo z odločbo št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03, in OdlUS XII, 24). Z ZUSDDD-B naj bi se dokončno in ustavnoskladno uredil pravni položaj izbrisanih oseb. Zakonske rešitve v ZUSDDD-B naj bi presojalo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 (Uradni list RS, št. 50/10, in OdlUS XIX, 11). Ustavno sodišče naj bi v navedeni odločbi sprejelo stališče, da bodo z uveljavitvijo ZUSDDD-B odpravljene vse ugotovljene protiustavnosti, ki so nastale kot posledica izbrisa oseb iz registra stalnega prebivalstva. Zakonodajalec naj bi izpolnil vse obveznosti, ki izhajajo iz odločb Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče naj bi ugotovilo, da zakonske določbe niso nejasne in vsebinsko ohlapne. Sprejelo naj bi stališče, da ZUSDDD-B ni mogoče očitati protiustavnosti z vidika 2. člena, drugega odstavka 14. člena in 34. člena Ustave. Ustavno sodišče naj bi tudi v sklepu št. U-I-48/13 z dne 8. 1. 2015 sprejelo stališče, da naj bi se zakonodajalec s sprejetjem ZUSDDD-B ustavnoskladno odzval na protiustavno stanje. Po stališču Ustavnega sodišča naj bi bilo s tem vzpostavljeno moralno zadoščenje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic, ki so nastale z izbrisom. Ustavno sodišče naj bi sprejelo stališče, da je ZUSDDD-B omogočil, da so dovoljenje za stalno prebivanje pridobile osebe, ki so se nameravale vrniti v Republiko Slovenijo. Dejstva, da ZUSDDD ni določil posebnega upravnega postopka, v katerem bi se v primeru izbrisanih oseb le ugotovila protiustavnost izbrisa, Ustavno sodišče ni štelo za razlog, ki bi utemeljeval protiustavnost ZUSDDD. Vlada opozarja tudi na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v sodbi velikega senata v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012 (v nadaljevanju sodba velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi), ki naj bi pri presoji izčrpanja notranjih pravnih sredstev sprejelo stališče, da pritožniki niso razbremenjeni obveznosti vsaj formalno zaprositi za dovoljenje za stalno prebivanje.

8. Vlada navaja, da je zakonodajalec pri oblikovanju četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD sledil stališču Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-246/02, po katerem naj bi imel zakonodajalec večje polje proste presoje pri odločitvi, po kolikšnem času se od posameznika lahko pričakuje določena aktivnost, iz katere izhaja želja po vrnitvi v Republiko Slovenijo. V četrtem odstavku 1.č člena ZUSDDD naj bi zakonodajalec določil, da je treba v primeru, ko je odsotnost posameznika iz Republike Slovenije zaradi taksativno naštetih razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki pogoja dejanskega življenja ne prekinejo, trajala več kot pet let, šteti, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju pa samo, če se je oseba poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in v njej nadaljevati dejansko življenje. Posameznik naj bi željo po nadaljevanju prebivanja v Republiki Sloveniji izkazoval z ravnanji in aktivnostmi po prenehanju razloga, zaradi katerega je zapustil Republiko Slovenijo. Na ta način naj bi posamezniki izkazali interes po (ponovni) vzpostavitvi dejanske in trajne povezave z Republiko Slovenijo, kar naj bi bila bistvena vsebina splošne opredelitve pojma dejansko življenje v Republiki Sloveniji.

9. Vlada je pojasnila, da se dokazovanje dejanskega življenja presoja na podlagi pravil zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Posamezniki bi lahko dejansko življenje v Republiki Sloveniji dokazovali z listinskimi dokazi, s pričami, ki jih predlaga stranka, ali z izjavo stranke same. Poleg navedenega naj bi se dejansko bivanje posameznika ugotavljalo tudi na podlagi podatkov iz uradnih evidenc (kot so evidence o dovoljenjih za prebivanje, vizumih). Vlada še poudarja, da ZUSDDD ne zahteva, da bi oseba morala zaprositi za vizum ali dovoljenje za prebivanje, temveč bi lahko tudi z drugimi dokazi dokazovala ravnanja, ki kažejo na to, da se je poskušala vrniti v Republiko Slovenijo. Iz sodne prakse naj bi izhajalo, da so sodišča razlagala ZUSDDD tako, da naj ta ne bi konkretno določal, kaj se šteje za dejanja, ki pomenijo poskuse vračanja v Republiko Slovenijo, in naj bi bilo zaobjeto vsakršno ravnanje, ki kaže na željo oziroma voljo nekoga, da bi se vrnil v Republiko Slovenijo. Sodišča naj bi tudi upoštevala morebitne objektivne ovire, ki so upravičeno vplivale na ravnanje posameznika in mu onemogočale vrnitev v Republiko Slovenijo.

10. Vlada pojasnjuje, da je cilj ZPŠOIRSP popraviti kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin izbrisanim osebam in izvršiti sodbo velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi ter v pravnem redu Republike Slovenije sistemsko urediti pravično zadoščenje oziroma povračilo škode, ki je izbrisanim osebam nastala zaradi izbrisa. Vlada navaja, da lahko država pogodbenica sama izbere primerne ukrepe za odstranitev posledic spornega posamičnega akta oziroma ukrepa, s katerimi bo zagotovila, da bo domača zakonodaja skladna s konvencijskimi zahtevami. Zato meni, da ima zakonodajalec široko polje proste presoje pri oblikovanju ustreznih rešitev.

11. ZPŠOIRSP naj bi v 2. členu določal upravičence do povračila škode zaradi izbrisa. Vlada navaja, da je bil ob upoštevanju ugotovitev Odbora ministrskih namestnikov Sveta Evrope v zakonodajnem postopku krog upravičencev razširjen. Poleg izbrisanih oseb, ki so po izbrisu pridobile dovoljenje za stalno prebivanje ali bile sprejete v državljanstvo Republike Slovenije, so do povračila škode upravičene tudi izbrisane osebe, ki so si v Republiki Sloveniji poskušale urediti status, pa je bila njihova vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v slovensko državljanstvo zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen. Pri opredelitvi upravičencev naj bi zakonodajalec sledil stališčem velikega senata ESČP v sodbi v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji z dne 12. 3. 2014, v kateri ESČP pritožnikoma, ki od izbrisa dalje na noben način nista izrazila želje prebivati v Republiki Sloveniji, saj nikoli nista zaprosila za izdajo dovoljenja za prebivanje, ni prisodilo odškodnine.

12. Vlada meni, da je pri opredeljevanju upravičencev pomemben interes, ki ga je izbrisana oseba od izbrisa dalje izkazovala za ureditev svojega statusa, da bi dosegla možnost prebivanja v Republiki Sloveniji v skladu z zakonodajo, ki je bila v tem obdobju na voljo. Zato naj ne bi bilo utemeljeno pričakovati, da bi ZPŠOIRSP med upravičence vključil tudi osebe, ki niso bile aktivne pri urejanju svojega pravnega statusa v Republiki Sloveniji. Vlada poudarja, da je bila v Republiki Sloveniji leta 2010 sprejeta ustrezna zakonodaja, ki je izbrisanim osebam, tudi tistim, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji, omogočala ureditev statusa. Če bi se krog upravičencev do odškodnine zaradi izbrisa razširil na osebe, ki so vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložile po uveljavitvi ZUSDDD-B in v postopku niso uspele, naj bi to pomenilo, da bi izbrisane osebe lahko vlagale vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije izključno z namenom pridobiti negativno odločbo ali sklep in s tem postati upravičenci do odškodnine. Tiste izbrisane osebe, ki so vložile vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (na katerikoli pravni podlagi) ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v obdobju po uveljavitvi ZUSDDD-B in jim je bila izdana pozitivna odločba, pa so upravičenci do odškodnine na podlagi prvega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Vlada ocenjuje, da je ureditev kroga upravičencev v ZPŠOIRSP ustrezna.

13. Vlada še navaja, da je Odbor ministrov Sveta Evrope za nadzor nad izvrševanjem sodb ESČP sklenil, da je Republika Slovenija zadostila zahtevam, ki so izhajale iz sodbe velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi in sodbe velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji z dne 12. 3. 2014, in sicer tako glede individualnih ukrepov, ki so se nanašali na pritožnike, kakor tudi glede splošnih ukrepov. S sprejetjem ZPŠOIRSP naj bi Republika Slovenija zadostila zahtevam glede splošnih ukrepov, ki so izhajali iz pilotne sodbe. S tem je Odbor ministrov Sveta Evrope zaključil postopek v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Vlada torej meni, da četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD in ZPŠOIRSP nista v neskladju z Ustavo tako z vidika človekovih pravic, ki jih pritožniki zatrjujejo v ustavni pritožbi, kot z vidika pravice do odprave posledic kršitev človekovih pravic.

14. Mnenje Vlade je bilo poslano pobudnikom, ki so nanj odgovorili. Pobudniki vztrajajo pri navedbah iz ustavne pritožbe. Navajajo, da Ustavno sodišče v odločbi št. U-II-1/10 ni odločalo o ustavnosti ZUSDDD in njegovih posameznih določbah, temveč o predlogu za izvedbo referenduma o tem zakonu. Zato naj navedena odločba Ustavnega sodišča ne bi mogla pomeniti, da ni več dopustno z drugačnimi argumenti zahtevati presoje ustavnosti ZUSDDD. Pobudniki tudi menijo, da stališče Odbora ministrov Sveta Evrope za nadzor nad izvrševanjem sodb ESČP ne more pomeniti, da ESČP po izčrpanju domačih pravnih sredstev ne bi smelo ponovno presoditi učinkovanja odškodninske sheme.

15. Pobudniki zatrjujejo, da je nesprejemljivo, da tako ZUSDDD kot ZPŠOIRSP kot pogoj za odpravo krivice, ki je bila posameznikom storjena z izbrisom, zahtevata izkazovanje interesa posameznika za ureditev statusa v Republiki Sloveniji. Pobudniki menijo, da je bila ta krivica storjena vsakemu nezakonito izbrisanemu posamezniku, ne glede na to, ali je izkazoval interes za ureditev svojega statusa. Pomanjkanje interesa za ureditev statusa za prebivanje v Republiki Sloveniji bi po stališču pritožnikov lahko bil pravno dopusten razlog za zmanjšanje odškodnine, ne bi pa smel voditi v izključitev iz kroga upravičencev do vrnitve nezakonito odvzetega statusa.

16. Pobudniki menijo, da je krog upravičencev, določen v 2. členu ZPŠOIRSP, »bizaren«. Zatrjujejo, da so v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP upravičenci do odškodnine tako tisti, ki jim je bila vloga za izdajo dovoljenja za prebivanje zavržena, kot tisti, ki jim je bila vloga neupravičeno zavrnjena. Poledica take »bizarne« opredelitve upravičencev v 2. členu ZPŠOIRSP naj bi bila, da naj bi odškodnino dobili tisti, ki sploh niso bili izbrisani. Z ureditvijo, po kateri so upravičenci do odškodnine tudi posamezniki, ki niso pridobili dovoljenja za stalno prebivanje, naj bi država posameznikom priznala le odškodnino, ne bi jim pa priznala, da so bili nezakonito izbrisani.

17. V zvezi s položajem izbrisanih oseb je Ustavno sodišče sprejelo že več odločitev.¹ Protiustavnost zakonske ureditve, ki se nanaša na pravni položaj državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva, je Ustavno sodišče prvič ugotovilo že v odločbi št. U-I-284/94. Ugotovilo je, da ZTuj ni določal pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ po poteku roka, v katerem bi lahko te osebe zaprosile za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če tega niso storile, ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo Republike Slovenije dokončna. Navedenim osebam je ex lege prenehala prijava stalnega prebivališča in so bile iz registra stalnega prebivalstva prenesene v evidenco tujcev (t. i. izbris iz registra stalnega prebivalstva). Ustavno sodišče je ugotovilo, da izbris in ugotovljena pravna praznina pomenita kršitev načela pravne države in načela enakosti, ker je takrat veljavna ureditev, ki je urejala položaj tujcev, neupravičeno razlikovala med državljani drugih držav nekdanje SFRJ in osebami, ki so ob osamosvojitvi na ozemlju Republike Slovenije prebivale kot tujci.² Ustavno sodišče je zakonodajalcu naložilo, da mora odpraviti ugotovljeno protiustavnost, pri tem pa poudarilo, da sta stalno prebivališče in dejansko prebivanje na ozemlju Republike Slovenije bistveni okoliščini, ki sta tem izbrisanim osebam dajali poseben položaj.³ Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je treba upoštevati, da so izbrisane osebe povsem upravičeno pričakovale, da pogoji, ki bi jim še naprej omogočali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ne bodo strožji od tistih, ki bi jih morale izpolniti za pridobitev državljanstva.⁴ Pogoj za pridobitev državljanstva pa je bilo na dan plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti (23. 12. 1990) prijavljeno stalno prebivališče in dejansko življenje v Republiki Sloveniji (13. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I – UZITUL, oziroma 40. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I – ZDRS). Državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ so tudi upravičeno pričakovali, da ne bodo v slabšem pravnem položaju kot osebe, ki so že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije imele status tujca, saj jim je bilo dovoljeno, da brez kakršnihkoli novih pogojev še naprej prebivajo v Republiki Sloveniji.⁵ Ustavno sodišče je še navedlo, da so lahko izbrisane osebe zaradi neurejenega pravnega stanja, ki je v času te odločitve trajalo že sedem let, v različnih dejanskih položajih ter da mora zakonodajalec navedene različne položaje upoštevati.⁶

18. Zakonodajalec se je na ugotovljeno protiustavnost odzval s sprejetjem ZUSDDD, v katerem je uredil položaj izbrisanih oseb. Uredil je možnost, da so izbrisane osebe pridobile dovoljenje za stalno prebivanje pod pogoji, ki jih je določal zakon. Osnovni pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD je bil, da je posameznik od 23. 12. 1990 ali od 25. 6. 1991 dalje v Republiki Sloveniji dejansko (neprekinjeno) živel. Ustavno sodišče je ZUSDDD ponovno presojalo z odločbo št. U-I-246/02. Ugotovilo je, da so si na podlagi ZUSDDD pravni položaj lahko uredile izbrisane osebe, ki so dejansko bivale v Republiki Sloveniji. ZUSDDD pa ni uredil pravnega položaja izbrisanih oseb, ki jim je bil izrečen ukrep prisilne odstranitve tujca iz države oziroma ki zaradi drugih razlogov, neposredno povezanih z izbrisom, ob uveljavitvi ZUSDDD niso dejansko živele v Republiki Sloveniji. V odločbi št. U-I-246/02 je bila v ospredju prav ureditev pravnega položaja teh oseb.⁷ Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je treba zaradi načela pravne države, načela enakosti in posebnosti položaja, v katerem so se znašle izbrisane osebe po izbrisu, v določenih primerih vzpostaviti pravno fikcijo dejanskega prebivanja.⁸ Ugotovilo je, da je ZUSDDD pogoj dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje kot nedoločni pravni pojem predpisal potem, ko je že preteklo sedem let od izbrisa in ko so različni položaji izbrisanih oseb postali določljivi. Zato bi moral zakonodajalec pojem dejansko življenje opredeliti bolj določno. Ustavno sodišče je zakonodajalcu naložilo, da mora ob upoštevanju raznovrstnih položajev, v katerih so se izbrisane osebe znašle zaradi izgube stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in dalj časa neurejenega pravnega položaja, predpisati merila (okvire) za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Zakonodajalcu je naložilo, da mora določiti, kaj se šteje za prekinitev dejanskega življenja, kdaj se šteje, da se je državljan druge republike SFRJ izselil, in druge morebitne posebnosti, ki jih mora ugotoviti zakonodajalec, in se potem odločiti, katere bo upošteval in katerih ne.⁹

19. Na ugotovljeno protiustavnost v odločbi št. U-I-246/02 se je zakonodajalec odzval s sprejetjem ZUSDDD-B, v katerem je v 1.č členu podrobneje opredelil pojem dejansko življenje. Uveljavitev tega zakona je skušala preprečiti skupina poslank in poslancev Državnega zbora, ki je vložila zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma o tem zakonu. Vendar je Ustavno sodišče v postopku po prvem odstavku 21. člena Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 26/07 – uradno prečiščeno besedilo in 52/20 – ZRLI), začetem z zahtevo Državnega zbora, z odločbo št. U-II-1/10 odločilo, da bi z zavrnitvijo ZUSDDD-B na referendumu nastale protiustavne posledice.

20. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah torej ugotovilo, da je izbris pomenil kršitev načela pravne države in kršitev načela enakosti.¹⁰ Sprejelo je tudi stališče, da so z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva izbrisane osebe, med katere sodijo tudi pritožniki, izgubile pravico, na katero so se pred izbrisom zanesle. Zato se niso mogle več čutiti varne in je bila s tem okrnjena njihova pravica do varnosti iz 34. člena Ustave. Brez zakonske podlage za izbris in brez možnosti uveljavljanja svojih pravic v posamičnem postopku, v katerem bi jim bile zagotovljene procesne človekove pravice in temeljne svoboščine (22., 23. in 25. člen Ustave), je bilo prizadeto tudi njihovo osebno dostojanstvo (34. člen Ustave).¹¹ Ustavno sodišče je tudi že navedlo, da gre tudi pri osebah, ki so Republiko Slovenijo zapustile zaradi razlogov, neposredno povezanih z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, in se vanjo niso mogle vrniti, po vsebini za neskladje s 34. členom in drugim odstavkom 14. člena Ustave.¹²

21. Ustavno sodišče je sprejelo tudi stališče, da bi se v primerih, ko je posameznikom zaradi izbrisa nastala škoda, ker so jim bile odvzete pravice, vezane na pogoj stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji, lahko zastavilo vprašanje odškodninske odgovornosti države iz 26. člena Ustave.¹³

22. Položaj izbrisanih oseb je presojalo tudi ESČP v sodbi v zadevi Kurić in drugiproti Sloveniji z dne 13. 7. 2010 (v nadaljevanju sodba ESČP v zadevi Kurić in drugi) in v sodbi velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi, v kateri je ugotovilo kršitev 8. člena EKČP. Sprejelo je stališče, da je kršitev 8. člena EKČP podana zaradi dolgotrajne odsotnosti ureditve, ki bi državljanom drugih držav nekdanje SFRJ omogočala ureditev statusa prebivanja v Republiki Sloveniji.¹⁴ ESČP je tudi sprejelo stališče, da priznanje kršitev človekovih pravic in izdaja dovoljenj za stalno prebivanje v primeru pritožnikov nista zadostna ukrepa za popravo krivic na državni ravni. Pri tem je upoštevalo dolgo obdobje, v katerem so pritožniki trpeli zaradi ogroženosti in pravne negotovosti, ter resnost posledic, ki jih je imel zanje izbris. ESČP je ugotovilo, da pritožnikom ni bilo priznano ustrezno denarno povračilo za leta, ko so bili ranljivi in izpostavljeni pravni negotovosti.

23. S sprejetjem ZPŠOIRSP je zakonodajalec izvršil sodbo velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi ter v pravnem redu sistemsko uredil pravično zadoščenje oziroma povračilo škode, ki je posameznikom nastala zaradi izbrisa.

24. Odbor ministrov Sveta Evrope, ki je na podlagi drugega odstavka 46. člena EKČP pristojen za nadzorovanje izvršitev sodbe ESČP, je sprejel Resolucijo CM/ResDH (2016) 112 z dne 25. 5. 2016. Ugotovil je, da je morala Republika Slovenija zagotoviti individualne ukrepe, s katerimi se odpravijo posledice kršitev človekovih pravic in se v največji možni meri zagotovi vrnitev v prejšnje stanje, ter sprejeti splošne ukrepe, s katerimi se preprečijo podobne kršitve. Odbor ministrov je upošteval, da sta bila z namenom odprave posledic kršitev človekovih pravic kot splošna ukrepa sprejeta ZUSDDD in ZPŠOIRSP. Ugotovil je, da je Republika Slovenija sprejela ustrezne ukrepe.

25. ESČP je v odločitvi v zadevi Anastasov in drugi proti Sloveniji z dne 18. 10. 2016 sprejelo stališče, da je Republika Slovenija s sprejetjem ZUSDDD na zadovoljiv način odpravila sistemske pomanjkljivosti pravne ureditve, ki so bile ugotovljene s sodbo velikega senataESČP v zadevi Kurić in drugi, ker izbrisanim osebam ni bilo omogočeno pridobiti dovoljenja za stalno prebivanje.¹⁵ ESČP je v tej odločitvi tudi sprejelo stališče, da je ob upoštevanju Resolucije Odbora ministrov Sveta Evrope CM/ResDH (2016) 112 prepričano, da ZPŠOIRSP načeloma pomeni učinkovito izvajanje obveznosti, ki so bile naložene v 9. točki operativnih določb iz sodbe velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi. Navedlo je, da je država vzpostavila mehanizem, ki omogoča obravnavo odškodninskih zahtevkov zaradi posledic kršitev EKČP.¹⁶ ESČP je poudarilo, da ta odločitev ne pomeni, da ne bi moglo ponovno odločati o morebitnih pritožbah, povezanih z odškodnino zaradi izbrisa, če bi okoliščine takšen postopek upravičevale.

26. V prvem odstavku 1. člena ZUSDDD so določeni pogoji za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZUSDDD se dovoljenje za stalno prebivanje, ne glede na določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZTuj-1), izda (1) tujcu, ki je bil 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ, (2) je imel 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče oziroma je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in (3) od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma dejansko neprekinjeno živi. ZUSDDD dejansko življenje opredeljuje kot središče življenjskih interesov posameznika v Republiki Sloveniji. To se presoja po določenih, primeroma naštetih merilih – osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezeh, ki kažejo, da ima posameznik s Slovenijo dejanske in trajne povezave (prvi odstavek 1.č člena ZUSDDD).

27. Zakonodajalec je v drugem, tretjem in četrtem odstavku 1.č člena ZUSDDD podrobno opredelil dejanske okoliščine, ki so upoštevne za vzpostavitev pravne fikcije¹⁷ dejanskega življenja za tiste izbrisane osebe, ki dejansko niso več živele v Republiki Sloveniji, vendar je treba zaradi načela pravne države, načela enakosti in posebnosti položaja, v katerem so se znašle izbrisane osebe po izbrisu, šteti, da je ta pogoj izpolnjen, ker je šlo za upravičeno odsotnost.¹⁸Ob upoštevanju različnih dejanskih položajev, v katerih so se znašle posamezne izbrisane osebe, je zakonodajalec opredelil tri obdobja odsotnosti, v katerih morajo biti podane različne dejanske okoliščine za vzpostavitev pravne fikcije dejanskega življenja. Drugi odstavek 1.č člena ZUSDDD določa, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. V nadaljevanju pa je zakonodajalec opredelil dejanske okoliščine, ki morajo biti podane, da je mogoče vzpostaviti pravno fikcijo dejanskega življenja, čeprav je odsotnost posameznika z ozemlja Republike Slovenije trajala več kot eno leto. Pogoj dejanskega življenja je izpolnjen, če je šlo za upravičeno odsotnost iz določenih razlogov (tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD).¹⁹ Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1.č člena ZUSDDD).

28. V četrtem odstavku 1.č člena ZUSDDD je določeno, da je tudi upravičena odsotnost lahko trajala največ pet let, več kot pet let pa samo, če se je oseba v času odsotnosti aktivno poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in v njej nadaljevati dejansko življenje.²⁰ S tem je zakonodajalec opredelil okoliščine, ki morajo biti podane, da je mogoče vzpostaviti pravno fikcijo dejanskega življenja, če je odsotnost posameznika trajala že več kot pet let. Zakonodajalec je presodil, da po poteku desetih let neprekinjene odsotnosti, v kateri si posameznik ni prizadeval za vrnitev, ni več mogoče vzpostaviti pravne fikcije dejanskega življenja.

29. Zakonodajalec je torej določil, da so na podlagi ZUSDDD do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje upravičene tiste izbrisane osebe, ki so od izbrisa dalje dejansko bivale v Republiki Sloveniji, oziroma tiste izbrisane osebe, pri katerih je treba šteti, da dejansko bivajo v Republiki Sloveniji (vzpostavitev pravne fikcije). Do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje niso upravičene tiste izbrisane osebe, ki so bile iz Republike Slovenije odsotne več kot eno leto zaradi razlogov, ki so nastali po njihovi volji, ter tiste izbrisane osebe, ki so Republiko Slovenijo sicer zapustile iz upravičenih razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, vendar se po odhodu iz države v desetih letih odsotnosti niso več poskusile vrniti v Republiko Slovenijo in v njej nadaljevati dejansko življenje.

30. ZUSDDD v drugem in tretjem odstavku 1. člena ter v 1.b členu²¹ ureja tudi izdajo posebne odločbe, s katero se posamezniku prizna dovoljenje za stalno prebivanje za nazaj. Do izdaje posebne odločbe, s katero se prizna dovoljenje za stalno prebivanje za nazaj, so upravičene tiste izbrisane osebe, ki (1) pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, (2) ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZTuj-1 in (3) ki so po izbrisu pridobile slovensko državljanstvo. Do izdaje posebne odločbe, s katero se prizna dovoljenje za stalno prebivanje za nazaj, pa ni upravičena tista izbrisana oseba, ki ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD ali ni že pridobila dovoljenja za stalno prebivanje na drugih pravnih podlagah oziroma ni pridobila državljanstva.

31. Pravico do povračila škode zaradi izbrisa je zakonodajalec uredil v ZPŠOIRSP. V zvezi z ureditvijo denarne odškodnine je vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov, in sicer v upravnem in sodnem postopku, pri čemer je upravičencu prepuščena odločitev o tem, ali bo (pavšalno) odškodnino uveljavljal le v upravnem postopku ali pa bo nato zahteval še denarno odškodnino v sodnem postopku.²² Poleg denarne odškodnine pa ZPŠOIRSP ureja tudi druge oblike pravičnega zadoščenja.²³

32. Upravičenci do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva so določeni v 2. členu ZPŠOIRSP. Zakonodajalec je upravičence razdelil v dve skupini. Na podlagi prvega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP je upravičenec do povračila škode oseba, ki je po izbrisu pridobila dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi zakonov, ki so v upoštevnem času urejali položaj tujcev,²⁴ ali je bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. Na podlagi drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP so upravičenci do povračila škode tudi osebe, ki niso pridobile dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji ali niso pridobile državljanstva, vendar so po izbrisu in pred uveljavitvijo ZUSDDD-B: (1) vložile vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi zakonov, ki so v upoštevnem času urejali položaj tujcev v Republiki Sloveniji, ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, (2) jim je bila navedena vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen in (3) ki so v upoštevnem obdobju v Republiki Sloveniji dejansko bivale oziroma za katere je treba šteti, da so dejansko bivale v Republiki Sloveniji (vzpostavitev pravne fikcije).

33. V četrtem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP je določeno, da se pravica do povračila škode zaradi izbrisa ne prizna osebi, ki je bila izbrisana in ji je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen po uveljavitvi ZUSDDD-B. Iz navedenega izhaja, da tista skupina izbrisanih oseb, ki je Republiko Slovenijo zapustila zaradi posledic izbrisa, vendar do uveljavitve ZUSDDD-B ni na nobeni drugi pravni podlagi poskušala pridobiti dovoljenja za stalno prebivanje ali državljanstva ter ni upravičena do dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, tudi ni upravičena do povračila škode zaradi posledic izbrisa.

Presoja četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD in ZPŠOIRSP

34. Bistveni očitek pritožnikov je, da ureditev v četrtem odstavku 1.č člena ZUSDDD ne omogoča vsem izbrisanim osebam pridobiti dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in povrnitve škode zaradi izbrisa, kar pomeni, da onemogoča doseči odpravo posledic kršitev človekovih pravic. Ureditev v četrtem odstavku 1.č člena ZUSDDD naj bi bila zato v neskladju z 32., 34. in 35. členom Ustave ter 8. členom EKČP.

35. Sprejetje ZUSDDD in ZPŠOIRSP pomeni izpolnitev ustavnopravne dolžnosti odprave posledic kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo zagotavlja četrti odstavek 15. člena Ustave.²⁵ S sprejetjem ZUSDDD je želel zakonodajalec odpraviti protiustavnost, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče v odločbah št. U-I-284/94 in št. U-I-246/02. S sprejetjem ZPŠOIRSP pa je želel izvršiti sodbo velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi ter v pravnem redu sistemsko urediti pravično zadoščenje oziroma povračilo škode, ki je posameznikom nastala zaradi izbrisa. Če ureditev v ZUSDDD in ZPŠOIRSP ne bi omogočila doseči odprave posledic kršitev človekovih pravic, bi šlo po vsebini za neskladje s pravico iz četrtega odstavka 15. člena Ustave. To pa bi pomenilo tudi nadaljevanje trajanja že ugotovljene kršitve drugega odstavka 14. člena ter 34. in 35. člena²⁶ Ustave.²⁷ Glede na to bo Ustavno sodišče očitke pritožnikov o kršitvi prvega in drugega odstavka 14. člena, 32., 34. in 35. člena Ustave ter 8. člena EKČP presojalo z vidika pravice do odprave posledic kršitev človekovih pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave.

36. Skladno z drugim odstavkom 59. člena ZUstS Ustavno sodišče začne postopek za oceno ustavnosti zakona, na katerem temelji izpodbijani posamični akt, če oceni, da bi bil zakon lahko protiustaven. Obravnavani primer je tak. Odločitev Upravnega sodišča sicer temelji na prvem odstavku 1. člena in četrtem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Vendar je Ustavno sodišče glede na očitke pritožnikov moralo upoštevati, da sta ZUSDDD in ZPŠOIRSP neločljivo vsebinsko povezana, saj je le ob upoštevanju vsebine obeh zakonov mogoče oceniti ustavnost ukrepov, s katerimi je zakonodajalec želel zagotoviti odpravo posledic kršitev človekovih pravic zaradi izbrisa. Zato je Ustavno sodišče začelo postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD in ZPŠOIRSP, v katerem bo presodilo, ali je s presojano ureditvijo pritožnikom zagotovljena odprava posledic kršitev človekovih pravic zaradi izbrisa.

37. Vlada zatrjuje, da je ureditev v ZUSDDD-B, s katero je bil v zakon vključen četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD, Ustavno sodišče že presojalo z odločbo št. U-II-1/10. Zastavlja se vprašanje, kaj pomeni stališče Ustavnega sodišča iz 35. točke obrazložitve navedene odločbe, po katerem zakonske rešitve, ki se nanašajo na pogoj dejanskega življenja, na ustavnoskladen način odpravljajo protiustavnost, ugotovljeno v odločbi št. U-I-246/02. Iz obrazložitve te odločbe že izhaja, da je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-246/02 protiustavnost ZUSDDD med drugim ugotovilo tudi zato, ker zakonodajalec ni opredelil, kaj pomeni pojem dejansko življenje v Republiki Sloveniji z vidika tistih izbrisanih oseb, ki zaradi razlogov, neposredno povezanih z izbrisom, ob uveljavitvi ZUSDDD niso dejansko živele v Republiki Sloveniji. Po takrat veljavni zakonski ureditvi in v zvezi z njo sprejeti ustavnosodni presoji se je Ustavno sodišče v okviru presoje, ali bi z zavrnitvijo zakona na referendumu lahko nastale protiustavne posledice, ukvarjalo tudi z vprašanjem ustavnosti zakona, o katerem se je želel sprožiti referendum, torej ZUSDDD-B.²⁸ Ustavno sodišče je v zadevi št. U-II-1/10 presojalo skladnost ZUSDDD-B z vidika tistih ustavnih določb, s katerimi je Ustavno sodišče že opravilo presojo ustavnosti veljavne zakonske ureditve, tj. 2. člena, drugega odstavka 14. člena ter 22., 25. in 34. člena Ustave. Zgolj to, da je Ustavno sodišče odločilo, da bi z zavrnitvijo ZUSDDD-B na referendumu nastale protiustavne posledice, še ne pomeni, da Ustavno sodišče ne bi moglo ponovno presojati ZUSDDD z vidika kakšne druge ustavne določbe ali ob obstoju novih argumentov, ki jih ni imelo v uvidu pri dosedanji ustavnosodni presoji z vidika istih ustavnih določb. Zato stališče Ustavnega sodišča, sprejeto v 35. točki obrazložitve odločbe št. U-II-1/10, ni ovira za to, da Ustavno sodišče ponovno presoja ustavnost ZUSDDD.

38. Ustavno sodišče lahko presoja četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD in ZPŠOIRSP v obsegu, ki je upošteven za odločitev o ustavni pritožbi. Ob upoštevanju položaja pritožnikov in njihovih očitkov je v obravnavani zadevi odločilen odgovor na vprašanje, ali ureditev v četrtem odstavku 1.č člena ZUSDDD in ZPŠOIRSP tistim izbrisanim osebam, ki so zapustile Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa (torej iz upravičenega razloga iz prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD), pa si v desetih letih po odhodu iz države niso več prizadevale za vrnitev in nadaljevanje življenja v Republiki Sloveniji, na ustavnoskladen način zagotavlja odpravo posledic kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin (četrti odstavek 15. člena Ustave).

39. Četrti odstavek 15. člena Ustave zagotavlja posamezniku pravico do odprave posledic kršitev človekovih pravic. Odpravo posledic kršitev človekovih pravic je mogoče zagotoviti z vsebinskim priznanjem kršitve človekovih pravic (moralno zadoščenje), z vzpostavitvijo prejšnjega stanja in s pravico do odškodnine. Pravica do odprave posledic kršitev človekovih pravic pritožniku sicer zagotavlja pravico, da praviloma, če je to mogoče, doseže odpravo posledic kršitve z vzpostavitvijo stanja, ki je obstajalo pred kršitvijo.²⁹ Vendar iz četrtega odstavka 15. člena Ustave ne izhaja, da je ustavnoskladna odprava posledic kršitev človekovih pravic mogoča le z vzpostavitvijo prejšnjega stanja, saj je v določenih primerih lahko zagotovljena že s samo ugotovitveno sodbo, s katero se zagotovi moralno zadoščenje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic.³⁰ Če ponovna vzpostavitev stanja, ki je obstajalo pred kršitvijo, ob upoštevanju narave in teže kršitve ni mogoča ali ni primerna, pa ima na podlagi te določbe posameznik lahko pravico do ustrezne odškodnine.³¹ Kakšen ukrep je primeren in zadosten za odpravo posledic kršitev človekovih pravic, je odvisno od vseh okoliščin zadeve in ob upoštevanju narave kršitve človekovih pravic.³²

40. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da dejstvo, da ZUSDDD ni določil posebnega upravnega postopka, v katerem bi se za izbrisane osebe, ki ob uveljavitvi ZUSDDD-B niso živele v Republiki Sloveniji, zgolj ugotovila protiustavnost izbrisa, ni mogoče šteti kot razlog, ki bi utemeljeval protiustavnost navedenega zakona.³³ Upoštevalo je namreč, da je v zvezi s položajem izbrisanih oseb sprejelo odločitve z veljavnostjo za vse (erga omnes), v katerih je ugotovilo, da je bila zakonodaja, ki ni urejala položaja izbrisanih oseb, protiustavna ter je kršila njihove človekove pravice in temeljne svoboščine.³⁴ Upoštevati je tudi treba, da sta junija 2010 Vlada in Državni zbor javno priznala kršitve človekovih pravic vsem izbrisanim osebam.³⁵ ESČP je v sodbi velikega senata v zadevi Kurić in drugi sprejelo stališče, da je bila pritožnikom s priznanjem kršitev človekovih pravic odprava posledic kršitev človekovih pravic zagotovljena vsebinsko.³⁶ Z ugotovitvijo kršitev človekovih pravic z odločbami Ustavnega sodišča ter z izrecnim in vsebinskim priznanjem kršitev človekovih pravic s strani najvišjih državnih organov Republike Slovenije je bilo torej vsem izbrisanim osebam na splošno vzpostavljeno moralno zadoščenje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic zaradi izbrisa. Pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD pomeni odpravo posledic kršitve človekovih pravic z vzpostavijo prejšnjega stanja. Ureditev po ZPŠOIRSP pa pomeni izpolnitev ustavnopravne dolžnosti odprave posledic kršitev človekovih pravic z zagotovitvijo povračila škode zaradi posledic izbrisa.³⁷ Zakonodajalec je s sprejetjem ZUSDDD in ZPŠOIRSP torej uredil vse tri načine odprave posledic kršitev človekovih pravic, ki jih zagotavlja četrti odstavek 15. člena Ustave. Ustavno sodišče pa mora v nadaljevanju presoditi, ali ureditev v ZUSDDD in ZPŠOIRSP zagotavlja primerno in zadostno odpravo posledic kršitev človekovih pravic.

41. Zakonodajalec je s sprejetjem ZUSDDD in ZPŠOIRSP torej uredil vse tri načine odprave posledic kršitev človekovih pravic, ki jih zagotavlja četrti odstavek 15. člena Ustave, pri tem pa je upošteval različne posledice, ki so posameznikom lahko nastale zaradi izbrisa. Ustavno sodišče je tako v odločbi št. U-I-284/94³⁸ kot v odločbi št. U-I-246/02³⁹ ugotovilo, da so bile lahko izbrisane osebe zaradi neurejenega pravnega stanja, ki je trajalo že sedem let, v različnih dejanskih položajih, ter je opozorilo zakonodajalca, da mora navedene različne položaje upoštevati pri odpravi ugotovljene protiustavnosti. Različnost dejanskih položajev posameznih izbrisanih oseb je vplivala na težo posledic, ki so jih izbrisane osebe trpele zaradi izbrisa. Primeren in zadosten način odprave posledic kršitev človekovih pravic je odvisen od individualnih okoliščin vsakega posameznega primera. Teža kršitev človekovih pravic, ki so nastale zaradi izbrisa, je bila glede na različne dejanske okoliščine posameznikov različna. Zakonodajalec je moral zaradi spoštovanja načela enakosti⁴⁰ za posamezne skupine izbrisanih oseb zagotoviti različen način odprave posledic kršitev človekovih pravic, tako da je upošteval težo posledic, ki je posamezni izbrisani osebi nastala zaradi izbrisa. Pri nekaterih izbrisanih osebah je glede na težo posledic, ki so jim nastale zaradi izbrisa, zadosten in primeren način za odpravo posledic kršitev človekovih pravic lahko zagotovljen že z ugotovitvijo kršitev človekovih pravic, pri nekaterih izbrisanih osebah pa mora biti odprava posledic kršitev človekovih pravic zagotovljena z ugotovitvijo kršitev človekovih pravic, z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in z izdajo posebne odločbe, s katero se stalno dovoljenje prizna za nazaj, ter s povrnitvijo škode, kot je ESČP izrecno ugotovilo za tiste izbrisane osebe, ki so bile v upoštevno enakem položaju kot pritožniki v zadevi Kurić in drugi.⁴¹

42. Pritožniki zatrjujejo, da ZUSDDD ne omogoča odprave posledic kršitev človekovih pravic, ker vsem izbrisanim osebam ne zagotavlja avtomatične in brezpogojne izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Menijo, da si niso bili dolžni prizadevati za ureditev statusa na drugih pravnih podlagah ali si po odhodu zaradi izbrisa ponovno prizadevati za vrnitev v Republiko Slovenijo in nadaljevanje bivanja v njej. Zato naj ne bi bilo dopustno s temi zahtevami pogojevati pravice do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Pritožniki navajajo še, da je bila pravna podlaga za pridobitev pravnega statusa, ki bi omogočala vrnitev izbrisanih oseb v Republiko Slovenijo, določena šele s sprejetjem ZUSDDD-B. Poleg navedenega naj bi bila sporna tudi časovna omejitev obdobja, v katerem lahko izbrisana oseba še izkaže upravičeno odsotnost. Pritožniki menijo, da zakonodajalec ne bi smel tega roka omejiti na obdobje desetih let. Poleg navedenega naj bi rok, v katerem bi bilo dopustno dokazovati poskuse vračanja, smel začeti teči z dnem uveljavitve zakona, ki je takšen pogoj določil, ne pa z dnem odsotnosti z ozemlja Republike Slovenije.

43. Ustavno sodišče je bilo že v zadevi št. U-I-246/02 soočeno z očitkom o protiustavnosti ZUSDDD, ker ta ni določil, da se protiustavno odvzeti status avtomatično vrne vsem izbrisanim osebam. Ustavno sodišče je vztrajalo pri izhodišču, da se izbrisanim osebam status vrne po postopku in pod pogoji, ki jih določi zakon in ki veljajo za vse izbrisane osebe enako.⁴² Ustavno sodišče je torej že presodilo, da ZUSDDD ni v neskladju z Ustavo zgolj zato, ker na njegovi podlagi niso vse izbrisane osebe avtomatično in brezpogojno upravičene do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Okoliščina, da ni vsem izbrisanim osebam na podlagi ZUSDDD zagotovljena odprava posledic kršitev človekovih pravic z vzpostavitvijo stanja, ki je obstajalo pred kršitvijo, še ne pomeni, da niso spoštovane zahteve iz četrtega odstavka 15. člena Ustave.

44. Zahteva, da bi morala biti vsem izbrisanim osebam zagotovljena odprava posledic kršitev človekovih pravic zaradi izbrisa z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, prav tako tudi ne izhaja iz sodbe ESČP v zadevi Kurić in drugi. Sodbe ESČP so deklaratorne narave,⁴³ zato lahko tožena država svobodno, vendar pod nadzorom Odbora ministrov, izbere sredstva, s katerimi bo izpolnila svoje pravne obveznosti po 46. členu EKČP, pod pogojem, da so ta sredstva združljiva s stališči, določenimi v sodbi ESČP.⁴⁴ ESČP nima pristojnosti državi pogodbenici nalagati sprejetja točno določenih ukrepov. Država pogodbenica lahko sama izbere primerne ukrepe za odstranitev posledic spornega posamičnega akta oziroma ukrepe, s katerimi bo lahko zagotovila, da bo njena domača zakonodaja skladna s konvencijskimi zahtevami.⁴⁵ Le v izjemnih primerih, ko je kršitev takšna, da izključuje vsako možnost pri izbiri ukrepov, ESČP napoti državo pogodbenico k sprejetju točno določenega ukrepa.⁴⁶ Zakonodajalec pa mora paziti, da sodbe ne izvrši na način, ki bi bil nezdružljiv s stališči ESČP, sprejetimi v konkretni zadevi, oziroma z ustaljeno prakso ESČP glede tega vprašanja.⁴⁷

45. ESČP je v sodbi v zadevi Kurić in drugi (407. točka obrazložitve) sprejelo stališče, da kršitev, ugotovljena v tej zadevi, ki je nastala zaradi opustitve slovenskih sodnih in upravnih organov, da bi ravnali v skladu z odločbami Ustavnega sodišča, že po svoji naravi nakazuje, da je treba za odpravo posledic kršitev sprejeti splošne in posamične ukrepe, in sicer primerno zakonodajo ter ureditev položaja posameznih pritožnikov z izdajo dovoljenj za stalno prebivanje z retroaktivnim učinkom. V sodbi velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi (410. in 411. točka obrazložitve)se ESČP do tega, ali je bila z ureditvijo v ZUSDDD-B, ki pomeni sprejetje splošnega ukrepa, zagotovljena zadostna in primerna odprava posledic kršitev človekovih pravic, ni izrecno opredelilo. Ugotovilo je, da je bil ZUSDDD-B sprejet leta 2010in da je omogočal, da so si izbrisane osebe uredile prebivališče v Republiki Sloveniji, Vlada pa je ustanovila medvladno komisijo za spremljanje in izvajanje ZUSDDD-B. Ugotovilo je tudi, da je bilo vsem šestim pritožnikom, glede katerih je ugotovilo kršitev človekovih pravic, izdano dovoljenje za stalno prebivanje.⁴⁸ Sprejelo je stališče, da bi bilo v fazi sprejetja sodbe velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi še prezgodaj presojati, ali je bila s sprejetjem ZUSDDD-B in različnimi ukrepi, ki jih je sprejela Vlada, dosežena zadovoljiva zakonska ureditev prebivališča izbrisanih oseb (411. točka obrazložitve). Iz sodb ESČP v zadevi Kurić in drugi izhaja, da je ESČP izrecno določilo način odprave posledic kršitev človekovih pravic le za pritožnike (individualen ukrep). Sprejelo je stališče, da je pritožnikom zadosten in primeren način odprave posledic kršitev človekovih pravic zagotovljen le z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ter tudi s plačilom primerne denarne odškodnine.⁴⁹ Sprejelo pa je tudi stališče, da mora Republika Slovenija kot splošen ukrep sprejeti primerno zakonodajo.⁵⁰ Vendar takšni razlogi v obeh sodbah ESČP ne pomenijo, da je bila s tem Republiki Sloveniji naložena obveznost sprejetja splošnih ukrepov, s katerimi bi morala biti zagotovljena izdaja dovoljenja za stalno prebivanje vsem izbrisanim osebam.

46. Pri presoji, ali mora biti izbrisani osebi zagotovljena odprava posledic kršitev človekovih pravic z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje kot načina vzpostavitve prejšnjega stanja, je treba upoštevati namen, ki ga zasleduje izdaja takega dovoljenja. Dovoljenje za stalno prebivanje pomeni pravno vez med tujcem in državo, ki ni država njegovega državljanstva. Dovoljenje za stalno prebivanje se izda tujcu, ki dalj časa prebiva na ozemlju tuje države. Posameznik pri tem razvija razmerja z drugimi ljudmi in z zunanjim svetom. Socialne vezi med priseljencem in skupnostjo, v kateri živi, so del socialne identitete posameznika in s tem del njegovega zasebnega življenja. Če vez med tujcem in državo po volji tujca preneha, pa ta nima neomejene in brezpogojne pravice do bivanja v tuji državi. Države imajo po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami.⁵¹ Tujec nima pravice do vstopa na ozemlje določene države in bivanja na njem. Države tudi nimajo splošne obveznosti, da spoštujejo izbiro priseljenca glede države, v kateri želi prebivati.⁵²

47. Stalno prebivališče in dejansko prebivanje na ozemlju Republike Slovenije sta bili tisti bistveni okoliščini, ki sta izbrisanim osebam dajali poseben položaj.⁵³ Zakonodajalec je v ZUSDDD določil, da so do odprave posledic kršitev človekovih pravic z vzpostavitvijo prejšnjega stanja (izdaja dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD) upravičene tiste izbrisane osebe, ki so od izbrisa dalje dejansko bivale v Republiki Sloveniji oziroma za katere je treba šteti, da dejansko bivajo v Republiki Sloveniji (vzpostavitev pravne fikcije). Zakonodajalec v četrtem odstavku 1.č člena ZUSDDD, na katerem temelji izpodbijana sodna odločitev, ni za nazaj določil novih ali dodatnih pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD, kot trdijo pritožniki, temveč je v skladu z zahtevami Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-246/02 le natančneje opredelil pogoj dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji, ki pa je bil določen že z uveljavitvijo ZUSDDD. V 1.č členu ZUSDDD je torej zakonodajalec podrobneje opredelil nedoločni pravni pojem »dejansko življenje v Republiki Sloveniji« za tiste osebe, pri katerih je treba zaradi načela pravne države, načela enakosti in posebnosti položaja, v katerem so se izbrisane osebe znašle po izbrisu iz registra stalnega prebivališča, v določenih primerih vzpostaviti pravno fikcijo dejanskega prebivanja.⁵⁴ Ustavno sodišče ne more slediti navedbam pritožnikov, da bi moral rok, v katerem naj bi bilo dopustno dokazovati poskuse vračanja, začeti teči z dnem uveljavitve zakona in ne z dnem odsotnosti z ozemlja Republike Slovenije. Pritožniki zmotno razumejo pravno naravo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD. Zakonodajalec je v četrtem odstavku 1.č člena ZUSDDD podrobneje opredelil dejanske okoliščine, ki so morale obstajati od izbrisa dalje, da je bilo upravičeno vzpostaviti pravno fikcijo dejanskega življenja, čeprav konkretna oseba dejansko ni več živela v Republiki Sloveniji. Tako kot je poseben položaj državljanov drugih republik narekoval posebno ureditev njihovega stalnega prebivanja, tudi dovoljenje za stalno prebivanje, izdano izbrisani osebi, ne more imeti enakega pravnega učinka, kot ga ima dovoljenje za stalno prebivanje, izdano tujcu.⁵⁵ Dovoljenja za stalno prebivanje izbrisanih oseb lahko po svoji naravi pomenijo le ugotavljanje njihovega pravnega statusa oziroma stalnega prebivanja in ga ne morejo na novo ustanavljati. Dovoljenje za stalno prebivanje po ZUSDDD je po svoji pravni naravi deklaratorna odločba, ki ne ustanavlja novega pravnega položaja teh oseb, temveč glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja pravni položaj, ki je dejansko že obstajal oziroma bi moral obstajati na podlagi zakona samega. Deklaratorne odločbe pravno učinkujejo od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek pravnega razmerja (ex tunc), pri čemer je njihov retroaktivni pravni učinek utemeljen že po naravi stvari, ker gre za ugotovitev pravnega razmerja, nastalega pred izdajo deklaratorne odločbe.⁵⁶ Gre torej za ugotavljanje obstoja dejanskega bivanja ves čas od izbrisa dalje, kar pri tistih posameznikih, ki so dejansko zapustili Republiko Slovenijo (in torej dejansko ne prebivajo v njej), pomeni, da morajo pristojni organi po naravi stvari za nazaj (od izbrisa dalje) ugotavljati obstoj tistih dejanskih okoliščin, ki upravičujejo vzpostavitev pravne fikcije dejanskega življenja.⁵⁷

48. Pri opredelitvi okoliščin, ki upravičujejo vzpostavitev pravne fikcije dejanskega življenja, je treba upoštevati namen izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujcu. Dovoljenje za stalno prebivanje se izda tistemu tujcu, ki je s tujo državo dejansko in trajno povezan. Iz prvega odstavka 1.č člena ZUSDDD izhaja, da dejansko bivanje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov. Zato so pri opredelitvi dejanskih okoliščin, ki morajo biti podane, da je lahko upravičena vzpostavitev pravne fikcije dejanskega življenja, pomembni razlogi, ki so posameznika vodili pri odločitvi, da zapusti državo, oziroma razlogi, da se v državo ni več vrnil in je s tem prekinil vez z Republiko Slovenijo. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je pri tem treba upoštevati vse okoliščine, iz katerih izhaja, da so razlogi za odsotnost z ozemlja Republike Slovenije nastali izven sfere posameznika.⁵⁸ Poudarilo pa je, da mora posameznik izkazati, da so bile upoštevne okoliščine podane ves čas, ki je pomemben za odločitev.⁵⁹ Zakonodajalec je določil, da so do vzpostavitve pravne fikcije dejanskega življenja upravičene tiste izbrisane osebe, pri katerih je vez med njimi in Republiko Slovenijo prenehala v nasprotju z njihovo voljo. V primerih, ko je posameznik kljub izbrisu Republiko Slovenijo zapustil po svoji volji, pa ob upoštevanju namena dovoljenja za stalno prebivanje vzpostavitev pravne fikcije dejanskega življenja in s tem tudi izdaja dovoljenja za stalno prebivanje ni več upravičena.⁶⁰

49. Ob upoštevanju različnih dejanskih položajev, v katerih so se znašle posamezne izbrisane osebe, je zakonodajalec opredelil tri obdobja odsotnosti, v katerih morajo biti podane različne dejanske okoliščine za vzpostavitev pravne fikcije dejanskega življenja. Če je bil posameznik z ozemlja Republike Slovenije odsoten manj kot eno leto, je bilo treba ne glede na razloge, zaradi katerih je bil odsoten, šteti, da so izpolnjeni pogoji za vzpostavitev pravne fikcije dejanskega življenja. S tem je zakonodajalec sledil zahtevi Ustavnega sodišča, da položaj izbrisanih oseb glede izpolnjevanja tega pogoja ne sme biti slabši od položaja tistih oseb, ki so imele položaj tujca že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije. V nadaljevanju pa je zakonodajalec opredelil dejanske okoliščine, ki morajo biti podane, da je mogoče vzpostaviti pravno fikcijo dejanskega življenja, čeprav je odsotnost posameznika z ozemlja Republike Slovenije trajala več kot eno leto. S tako ureditvijo so bili za izbrisane osebe določeni blažji pogoji za presojo pogoja dejanskega bivanja kot za druge tujce. V času izbrisa in še danes je namreč razlog za prenehanje veljavnosti dovoljenja za stalno prebivanje sicer že enoletna neprekinjena odsotnost z ozemlja Republike Slovenije.⁶¹ Z blažjo ureditvijo v primeru izbrisanih oseb je zakonodajalec sledil zahtevi Ustavnega sodišča, da odsotnost z ozemlja Republike Slovenije zaradi okoliščin, ki so nastale izven sfere posameznika, ne sme pomeniti prekinitve dejanskega življenja. Z opredelitvijo upravičenih razlogov za odsotnost v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD je zakonodajalec sledil zahtevi Ustavnega sodišča, da razlaga pogoja dejanskega življenja ne sme biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi v zvezi s pridobitvijo državljanstva. V primeru upravičene odsotnosti je bilo treba posamezniku priznati obstoj dejanskega življenja v tem obdobju. Zakonodajalec je v prvem delu četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD določil, da se v primeru odsotnosti iz upravičenih razlogov šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen.

50. Zakonodajalec je opredelil okoliščine, ki morajo biti podane, da je mogoče vzpostaviti pravno fikcijo dejanskega življenja v primerih, ko je odsotnost posameznika trajala že več kot pet let. Pravno fikcijo dejanskega življenja je bilo mogoče vzpostaviti, če so ravnanja posameznika kazala na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo. Bistvo četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD je torej v opredelitvi upoštevnih dejanskih okoliščin, ki morajo biti podane, da je po odsotnosti, ki je daljša kot pet let, še mogoče vzpostaviti pravno fikcijo dejanskega življenja. Z ravnanji, ki so usmerjena v nadaljevanje prebivanja v Republiki Sloveniji, posameznik lahko izkazuje, da je imel in še vedno ima interes za nadaljevanje bivanja v Republiki Sloveniji ter da razlogi za njegovo odsotnost ne izhajajo iz sfere posameznika. Zakonodajalec pa je nadalje še presodil, da po poteku desetih let neprekinjene odsotnosti, v kateri si posameznik ni prizadeval za vrnitev, ni več mogoče šteti, da bi lahko imel v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, in ni več mogoče šteti, da so razlogi za njegovo odsotnost v celoti izven sfere posameznika ter in da bi bilo zato mogoče vzpostaviti pravno fikcijo dejanskega življenja.

51. Ustavno sodišče ne more slediti navedbam pritožnikov, da zakonodajalec ne bi smel časovno omejiti obdobja, v katerem lahko izbrisana oseba izkaže upravičeno odsotnost, torej da zakonodajalec ne bi smel omejiti obdobja, v katerem izbrisana oseba še lahko izkaže, da je z ozemlja Republike Slovenije odsotna zaradi razlogov izven njegove sfere. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da ima zakonodajalec večje polje proste presoje pri določitvi, kako dolga odsotnost se ne upošteva pri ugotavljanju dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in v kolikšnem času se od posameznika pričakuje določena aktivnost, iz katere izhaja, da se je želel vrniti v Republiko Slovenijo.⁶² Ustavno sodišče je zakonodajalcu naložilo, da mora določiti čas odsotnosti, po kateri pogoj dejanskega življenja ni več izpolnjen.⁶³ Zakonodajalec je v okviru svoje proste presoje ocenil, da po poteku desetih let neprekinjene odsotnosti, v času katere si posameznik ni prizadeval za vrnitev, ni več mogoče šteti, da bi lahko imel v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, in tudi ni več mogoče šteti, da so razlogi za njegovo odsotnost nastali izven sfere posameznika.

52. Iz te obrazložitve izhaja, da je bila v času izbrisa že enoletna neprekinjena odsotnost tujca z ozemlja Republike Slovenije razlog za prenehanje dovoljenja za stalno prebivanje.⁶⁴ Zakonodajalec pa je v ZUSDDD določil desetkrat daljše obdobje odsotnosti izbrisane osebe, v katerem ta še lahko izkaže, da je odsotna iz razlogov, ki niso v njeni sferi oziroma niso posledica njene odločitve. Glede na to, da dejanska in trajna povezava z neko državo po naravi stvari preneha z daljšo odsotnostjo z ozemlja te države in da osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi praviloma ni mogoče vzdrževati ob dolgotrajni neprekinjeni odsotnosti iz države, je časovna omejitev obdobja, v katerem bi posameznik še lahko izkazal, da je odsoten iz razlogov, ki niso v njegovi sferi, ustavno dopustna. Prvotna kršitev človekovih pravic ne more pomeniti trajnega in brezpogojnega upravičenja posameznika do dovoljenja za stalno prebivanje. Ko gre za vprašanje priznanja formalne vezi posameznika z državo, se s potekom časa nacionalno pojmovanje učinkovitosti prava, ki zahteva spoštovanje splošnih pravil in varovanje pridobljenih pravic (v konkretnem primeru dovoljenja za stalno prebivanje), tako prevesi v mednarodnopravno pojmovanje pojma učinkovitosti, po katerem morajo biti podane dejanske okoliščine, ki utemeljujejo in zahtevajo pravno priznanje. Če so razlogi za nadaljevano odsotnost z ozemlja Republike Slovenije izhajajo iz sfere posameznika, ni mogoče najti razlogov, ki bi upravičevali vzpostavitev pravne fikcije dejanskega življenja za osebe, ki dejansko deset let ali več ne prebivajo v Republiki Sloveniji. Po poteku zakonsko določenega najdaljšega obdobja odsotnosti z ozemlja Republike Slovenije izbrisana oseba, ki si ni prizadevala za nadaljnje bivanje v Republiki Sloveniji, ne more več izkazati upravičene odsotnosti in zato posledično ne more biti več upravičena do dovoljenja za stalno prebivanje.

53. Okoliščini, da izbrisana oseba od 23. 12. 1990 dalje dejansko ne živi na ozemlju Republike Slovenije in da v času odsotnosti iz razlogov, ki izhajajo iz njene sfere, ni več poskušala nadaljevati dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, sta lahko, kljub temu da so bile osebi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva kršene človekove pravice, razumna razloga, zaradi katerih odprave posledic kršitev človekovih pravic ni treba zagotoviti tudi z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD. To potrjujejo tudi stališča v sodbi velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi, v kateri je ESČP sprejelo stališče, da posamezniki kljub izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in morebitni kasnejši ugotovitvi, da so bila notranja pravna sredstva neučinkovita, ne morejo biti razbremenjeni obveznosti, da si vsaj poskusijo urediti status prebivanja v Republiki Sloveniji.⁶⁵ Po stališču Ustavnega sodišča je opredelitev ravnanj, s katerimi posameznik izkazuje, da se je v času odsotnosti poskusil vrniti, kot upoštevanih dejanskih okoliščin, ki upravičujejo vzpostavitev pravne fikcije dejanskega bivanja, razumen ukrep, ki je stvarno povezan s predmetom urejanja. Na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD ima namreč posameznik pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji. Daljša je neprekinjena odsotnost posameznika, ki z ničimer ne izkazuje želje po vrnitvi v Republiko Slovenijo, manj je mogoče šteti, da razlogi za njegovo odsotnost niso nastali v njegovi sferi. Če si je posameznik iz razlogov, ki so nastali v njegovi sferi, središče življenjskih interesov ustvaril v drugi državi, ni več mogoče šteti, da ima središče življenjskih interesov v Republiki Sloveniji. V takem primeru načelo pravne države in načelo enakosti ne zahtevata več vzpostavitve pravne fikcije dejanskega življenja. To pomeni, da Ustava za zagotovitev ustreznega načina odprave posledic kršitev človekovih pravic ne zahteva izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.

54. Iz navedenega izhaja, da za ureditev, ki je kot upoštevno dejansko okoliščino za vzpostavitev pravne fikcije dejanskega življenja, ki je pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, določila, da morajo izbrisane osebe, ki so dejansko odsotne iz države že več kot pet let, izkazati, da so si v času odsotnosti prizadevale za vrnitev in nadaljevanje bivanja v Republiki Sloveniji, obstajajo razumni razlogi, ki so stvarno povezani s predmetom urejanja in pomenijo razumno izbiro ukrepov.

55. Ustavno sodišče tudi ne more slediti očitkom pritožnikov, da jim je bila šele z uveljavitvijo ZUSDDD-B dana možnost izkazovanja želje po vrnitvi. Pritožniki bi lahko kadarkoli po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva poskusili urediti status prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi zakonov, ki so v tistem času urejali pridobitev začasnega oziroma stalnega prebivanja. Poleg navedenega bi lahko interes za vrnitev v Republiko Slovenijo izkazovali ne samo z vložitvijo vloge za pridobitev začasnega ali stalnega dovoljenja po zakonu, ki je urejal položaj tujcev, ali na podlagi ZUSDDD, temveč tudi z drugimi ravnanji, ki bi bila usmerjena v vrnitev v Republiko Slovenijo. To potrjuje tudi dosedanja sodna praksa, saj so sodišča, ko so v konkretnih primerih odločala na podlagi četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD, besedilo »ravnanja osebe, ki kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti«, razlagala široko. Posameznik je moral izkazati navzven izraženo željo ali voljo oziroma na neki način razvidno aktivnost, da si je še vedno želel nadaljevati bivanje v Republiki Sloveniji. Ni bil torej dolžan izkazati, da je vložil določen zahtevek v upravnem postopku (npr. vlogo za izdajo dovoljenja za začasno oziroma stalno prebivanje) ali tožbo zoper materialno dejanje. Iz sodne prakse izhaja, da so sodišča upoštevala tudi morebitne objektivne ovire, ki so upravičeno vplivale na ravnanje posameznika in mu onemogočale vrnitev v Republiko Slovenijo.⁶⁶ Izbrisane osebe so torej interes za vrnitev v Republiko Slovenijo oziroma željo po nadaljevanju bivanja v Republiki Sloveniji pred uveljavitvijo ZUSDDD-B lahko izkazovale, ne le z vložitvijo vloge za pridobitev začasnega ali stalnega dovoljenja po zakonu, ki je urejal položaj tujcev, ali na podlagi ZUSDDD ali z vložitvijo vloge za pridobitev državljanstva, temveč tudi z drugimi ravnanji, ki bi bila usmerjena v vrnitev v Republiko Slovenijo. Ob upoštevanju že omenjenega stališča ESČP, da izbrisane osebe niso bile razbremenjene dolžnosti, da si vsaj poskusijo urediti status prebivanja v Republiki Sloveniji, ureditve v četrtem odstavku 1.č člena ZUSDDD ni mogoče šteti za oviro, ki bi izbrisanim osebam odvzemala možnost doseči odpravo posledic kršitev človekovih pravic. Glede na navedeno četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD zgolj zato, ker tisti skupini izbrisanih oseb, ki je Republiko Slovenijo zapustila zaradi posledic izbrisa, vendar si v desetih letih po odhodu ni več prizadevala za nadaljevanje življenja v Republiki Sloveniji, ne zagotavlja odprave posledic kršitev človekovih pravic z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, ni v neskladju s pravico iz četrtega odstavka 15. člena Ustave.

56. Pritožniki zatrjujejo tudi, da naj bi jim bil zaradi sporne zakonske določbe onemogočen dostop do odškodnine. Zakonodajalec je v ZPŠOIRSP uredil posebno odškodninsko odgovornost države zaradi izbrisa, ki pomeni izpolnitev obveznosti iz četrtega odstavka 15. člena Ustave.⁶⁷ Namen ZPŠOIRSP je olajšati povračilo škode izbrisanim osebam.⁶⁸

57. Iz 32. in 33. točke obrazložitve izhaja, da je zakonodajalec iz kroga upravičencev za povračilo škode izključil tiste izbrisane osebe, ki so Republiko Slovenijo zapustile zaradi posledic izbrisa, vendar do uveljavitve ZUSDDD-B niso na nobeni drugi pravni podlagi poskušale pridobiti dovoljenja za stalno prebivanje ali državljanstva ter niso upravičene do dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD. Iz mnenja Vlade in zakonodajnega gradiva⁶⁹ izhaja, da je zakonodajalec pri opredelitvi kroga upravičencev izhajal iz sodbe velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi, ki odškodnine ni prisodilo pritožnikoma, ki po izbrisu na noben način nista izrazila želje prebivati v Republiki Sloveniji. Ob upoštevanju stališča ESČP je zakonodajalec presodil, da je pri opredeljevanju kroga upravičencev za povrnitev škode zaradi izbrisa pomemben interes, ki ga je posameznik izkazal za ureditev prebivanja.

58. Ker je zakonodajalec z ureditvijo v ZPŠOIRSP sledil stališčem ESČP v sodbi velikega senata v zadevi Kurić in drugi, ureditev v ZPŠOIRSP, po kateri tistim izbrisanim osebam, ki si po odhodu iz Republike Slovenije več kot deset let niso prizadevale za nadaljevanje bivanja v Republiki Sloveniji, ni zagotovljena odškodnina, ni v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave.

59. Z vidika pravice do odprave posledic kršitev človekovih pravic ZUSDDD in ZPŠOIRSP tvorita pravno celoto. Pritožnikom je bila odprava kršitev človekovih pravic, ki je bila storjena z izbrisom, zagotovljena z vsebinskim priznanjem kršitve človekovih pravic. Iz te obrazložitve že izhaja, da je bila z odločbami Ustavnega sodišča ugotovljena kršitev človekovih pravic za vse izbrisane z veljavnostjo za vse (erga omnes). Poleg navedenega je bilo z javnim priznanjem kršitve človekovih pravic vsem izbrisanim osebam, torej tudi pritožnikom, s strani najvišjih državnih organov vzpostavljeno moralno zadoščenje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic. Iz izpodbijanih upravnih odločb in sodbe Upravnega sodišča izhaja tudi, da je upravni organ v upravnem postopku ugotovil, da so pritožniki izpolnili pogoj dejanskega življenja v obdobju prvih petih let odsotnosti, saj so Republiko Slovenijo zapustili iz upravičenih razlogov. S tem je bila na podlagi četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD pritožnikom v konkretnem postopku vzpostavljena pravna fikcija dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji za obdobje petih let po odhodu iz Republike Slovenije. To pomeni vzpostavitev moralnega zadoščenja v konkretnem primeru.

60. Iz navedenega izhaja, da je zakonodajalec sprejel primerne in zadostne ukrepe, s katerimi je zagotovil odpravo kršitev človekovih pravic zaradi izbrisa za tiste izbrisane osebe, ki so v enakem položaju kot pritožniki. Glede na navedeno četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD in ZPŠOIRSP nista v neskladju z Ustavo (1. točka izreka).

61. Osrednji argumenti v ustavni pritožbi so v bistvenem enaki, kot jih je Ustavno sodišče že presojalo v postopku za oceno ustavnosti četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD in ZPŠOIRSP. Ustavno sodišče je nanje že odgovorilo in jih je zavrnilo. Iz navedenega izhaja, da so očitki pritožnikov o kršitvi 32., 34. in 35. člena Ustave ter 8. člena EKČP neutemeljeni. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča zavrnilo (2. točka izreka).

62. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnik Knez in sodnici Kogovšek Šalamon ter Šugman Stubbs. Sodnik Accetto je dal pritrdilno ločeno mnenje, sodnik Knez in sodnica Kogovšek Šalamon pa odklonilni ločeni mnenji.

¹ Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 (Uradni list RS, št. 14/99, in OdlUS VIII, 22), št. U-I-246/02, št. U-I-295/99 z dne 18. 5. 2000 (Uradni list RS, št. 54/2000, in OdlUS IX, 113) in št. U-II-1/10.

² Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-284/94, 15. in 18. točko obrazložitve. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/10, 20. točka obrazložitve.

³ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-284/94, 13. točka obrazložitve.

⁴ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-295/99, 8. točka obrazložitve.

⁵ Primerjaj z odločbama Ustavnega sodišča št. U-I-284/94, 16. točka obrazložitve, in št. U-I-295/99, 8. točka obrazložitve.

⁶ Ustavno sodišče je posebej poudarilo položaj izbrisanih oseb, ki so dejansko živele na ozemlju Republike Slovenije in še vedno niso imele urejenega svojega pravnega položaja. Določilo je, da se tem osebam ne sme izreči ukrepa prisilne odstranitve tujca (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-284/94, 20. in 21. točka obrazložitve).

⁷ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/10, 22. točka obrazložitve.

⁸ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-28
46/02, 26.–30. točka obrazložitve, in št. U-II-1/10, 29., 30. in 32. točka obrazložitve.

⁹ Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-48/13, 8. točka obrazložitve.

¹⁰ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-284/94, 15. in 18. točka obrazložitve.

¹¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/10, 21. točka obrazložitve.

¹² Prav tam, 24. točka obrazložitve.

¹³ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-124/14, U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015, 14. točka obrazložitve.

¹⁴ Glej sodbo ESČP v zadevi Kurić in drugi, 361. in 376. točka obrazložitve, in sodbo velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi, 359. točka obrazložitve.

¹⁵ Sodba ESČP v zadevi Anastasov in drugi proti Sloveniji, 76. in 93. točka obrazložitve.

¹⁶ Prav tam, 86.–88. ter 97. in 98. točka obrazložitve.

¹⁷ Pravna fikcija je soznačnica za pravno dejstvo, ki velja za resnično, čeprav vemo, da ne obstaja. Glej M. Pavčnik, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 6., pregledana in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 342.

¹⁸ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/10, 26., 29. in 30. točka obrazložitve.

¹⁹ Tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD določa: »Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov:
– če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva;
– če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki, ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji;
– če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen;
– če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov;
– če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91 I, 44/97, 50/98 – odločba US in 14/99 – odločba US) ali 50. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 – uradno prečiščeno besedilo), razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, zaradi storjenega kaznivega dejanja;
– če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, razen v primeru, če ji je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91 I, 44/97, 50/98 – odločba US in 14/99 – odločba US), iz razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99, 87/02 in 93/05) ali iz razlogov iz točke d ali e prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (UL L št. 105, 13. 4. 2006).«

²⁰ Četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD določa: »Če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.«

²¹ V 1.a členu ZUSDDD je zakonodajalec posebej uredil položaj oseb, ki so bile po 25. 6. 1991 rojene v Republiki Sloveniji, vključno z možnostjo izdaje posebne odločbe, s katero se dovoljenje za stalno prebivanje tej osebi prizna tudi za nazaj.

²² Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-80/16, 166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018 (Uradni list RS, št. 24/18, in OdlUS XXIII, 3), 32. točka obrazložitve.

²³ Člen 15 ZPŠOIRSP določa:
»Upravičenec je poleg denarne odškodnine pod pogoji, določenimi s tem zakonom, upravičen tudi do naslednjih oblik pravičnega zadoščenja:
1. do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje,
2. do vključitve in prednostne obravnave v programih socialnega varstva,
3. do olajšav pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev,
4. do državne štipendije,
5. do enakega obravnavanja pri reševanju stanovanjskega vprašanja,
6. do dostopa do izobraževalnega sistema,
7. do vključitve in prednostne obravnave v programih pomoči za vključitev tujcev, ki niso državljani držav članic Evropske unije, v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije.«

²⁴ Posameznik je moral dovoljenje za stalno prebivanje pridobiti na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje po ZTuj, ZTuj-1, Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 50/11 in 57/11 – popr. – ZTuj-2/11), ZUSDDD ali Zakonu o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97 in 67/02 – ZZZat).

²⁵ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16, 12. točka obrazložitve.

²⁶ ESČP je v sodbah v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji ugotovilo kršitev 8. člena EKČP, ki varuje pravico do zasebnega in družinskega življenja. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da zapustitev države s celotno ožjo družino ne more pomeniti posega v pravico do družinskega življenja, temveč v pravico do zasebnega življenja. Člen 8 EKČP varuje pravico imeti in razvijati razmerja z drugimi ljudmi in z zunanjim svetom. Zajema vidike posameznikove socialne identitete. Zato so vse socialne vezi med migranti in skupnostjo, v kateri živijo, del pomena pojma »zasebno življenje« iz 8. člena EKČP. (Glej sodbi ESČP v zadevah Osman proti Danski z dne 14. 6. 2011, 55. točka obrazložitve, in Kurić in drugi, 352. točka obrazložitve.) Pritožniki, ki so ožji družinski člani, so skupaj zapustili državo, zato lahko zapustitev države pomeni poseg v pravico do zasebnega življenja, ne pa v pravico do družinskega življenja. Pravica do zasebnega življenja je v Ustavi varovana v 35. členu Ustave.

²⁷ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/10, 37. točka obrazložitve.

²⁸ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 (Uradni list RS, št. 35/09, in OdlUS XVIII, 20), 5. točka obrazložitve.

²⁹ Tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-4/95 z dne 19. 12. 1996 (OdlUS V, 193), 13. točka obrazložitve. Prim. F. Testen v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 202.

³⁰ Glej sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-223/09, Up-140/02 z dne 14. 4. 2011 (Uradni list RS, št. 37/11, in OdlUS XIX, 21), 15. točka obrazložitve, in št. Up-2436/08, U-I-42/08 z dne 26. 3. 2008, 5. točka obrazložitve. Glej tudi E. Kerševan v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, 1. del, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana 2019, str. 124.

³¹ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-4/95, 13. točka obrazložitve, ter s sklepoma Ustavnega sodišča št. U-I-1/10, Up-1315/09 (Uradni list RS, št. 10/11) z dne 20. 1. 2011, 5. točka obrazložitve, in št. Up-2436/08, U-I-42/08 z dne 26. 3. 2009, 5. točka obrazložitve. Pravica do povračila škode iz 26. člena Ustave pomeni ultima ratio pravne države. Če vsi drugi mehanizmi za varstvo človekovih pravic v posameznem primeru odpovedo, je po Ustavi to varstvo ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno z odškodnino. Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16, 13. točka obrazložitve, in D. Jadek Pensa v: L. Šturm (ur.), nav. delo, str. 295. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1082/12 z dne 29. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 43/14, in OdlUS XX, 35).

³² Glej sodbo velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi, 260. točka obrazložitve, in sodbo ESČP v zadevi Gäfgen proti Nemčiji z dne 1. 6. 2010, 116. točka obrazložitve.

³³ Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-48/13, 9. točka obrazložitve.

³⁴ Prav tam, 8. točka obrazložitve.

³⁵ Glej sodbo velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi, 265. točka obrazložitve.

³⁶ Prav tam.

³⁷ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-80/16, 1666/16, U-I-173/16, 12. točka obrazložitve.

³⁸ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-284/94, 20. in 21. točka obrazložitve.

³⁹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/02, 27. točka obrazložitve.

⁴⁰ Iz načela enakosti izhaja zahteva, da mora zakonodajalec različne položaje različno urejati. Če bi jih brez razumnih razlogov, ki izhajajo iz narave stvari, obravnaval enako, bi to lahko pomenilo kršitev načela enakosti (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 58/14), 14. točka obrazložitve.

⁴¹ Primerjaj s sodbo velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi, 267. točka obrazložitve.

⁴² Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-48/13, 8. točka obrazložitve. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/02, 26.–30. točka obrazložitve.

⁴³ Prim. sodbo velikega senata ESČP v zadevi Verein gegen Tierfabriken Schweiz proti Švici (št. 2) z dne 30. 6. 2009, 61. točka obrazložitve. ESČP lahko le ugotovi (ne)obstoj kršitev človekovih pravic, medtem ko ima v skladu z 41. členom EKČP le še možnost, da v primeru, ko ugotovi kršitev in ko hkrati oceni, da domače pravo pritožniku ne zagotavlja možnosti popolne odprave posledic ugotovljene kršitve, temu nakloni pravično zadoščenje. Po ustaljenem stališču ESČP lahko nalaga njegova sodba v smislu 46. člena EKČP odgovorni državi ne le izplačilo pravičnega zadoščenja, ampak tudi dolžnost, da sprejme splošne, in/ali če je potrebno, posamične ukrepe, ki jih bo uvedla v domači pravni red, da bo s tem preprečila nadaljnje kršitve, ter da zagotovi vse možne reparacije za odpravo teh kršitev na način, da se, kolikor je to mogoče, vzpostavi stanje, kot je obstajalo pred kršitvijo. Tako ESČP med drugim v sodbah v zadevah Lungoci proti Romuniji z dne 26. 1. 2006, 55. točka obrazložitve, Yanakiev proti Bolgariji z dne 10. 8. 2006, 89. točka obrazložitve, in Kurić in drugi, 405. točka obrazložitve. Prim. tudi P. van Dijk, F. van Hoof, A. van Rijn, L. Zwaak (ur.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, 4. izdaja, Intersentia, Antwerpen – Oxford 2006, str. 257.

⁴⁴ Glej sodbo velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi, 406. točka obrazložitve.

⁴⁵ Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-223/09, Up-140/02, 8. točka obrazložitve. Prim. tudi odločitev ESČP v zadevi Lyons in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 8. 7. 2003 in sodbo velikega senata v zadevi Verein gegen Tierfabriken Schweiz proti Švici (št. 2), 88. točka obrazložitve.

⁴⁶ Prim. sodbo ESČP v zadevi Assanidze proti Gruziji z dne 8. 4. 2004. Več o tem P. van Dijk, F. van Hoof, A. van Rijn, L. Zwaak (ur.), nav. delo, str. 277.

⁴⁷ Primerjaj s sodbo ESČP v zadevi Öcalan proti Turčiji z dne 12. 5. 2005, 210. točka obrazložitve.

⁴⁸ Glej sodbo velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi, 410. točka obrazložitve.

⁴⁹ Prav tam, 267. točka obrazložitve.

⁵⁰ Glej sodbo ESČP v zadevi Kurić in drugi, 407. točka obrazložitve. ESČP je določilo, da mora Republika Slovenija kot splošen ukrep postaviti tudi odškodninsko shemo na državni ravni, s katero bo zagotovila izbrisanim osebam pravično zadoščenje (glej sodbo velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi, 413.–415. točka obrazložitve).

⁵¹ Glej sodbi ESČP v zadevah Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 30. 10. 1991, 102. točka obrazložitve, in Chahal proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 11. 1996, 73. točka obrazložitve.

⁵² Primerjaj s sodbo ESČP v zadevi Gül proti Švici z dne 19. 2. 1996, 38. točka obrazložitve.

⁵³ Poseben položaj izbrisanih oseb je opredelilo tudi ESČP v sodbi v zadevi Kurić in drugi, v kateri je navedlo, da pritožniki niso v Republiko Slovenijo prišli kot tujci, temveč so bili državljani SFRJ, ki so prijavili stalno prebivališče na enak način kot državljani Socialistične republike Slovenije. Glede na to so imeli močnejši status prebivalstva kot dolgotrajni priseljenci ali tujci, ki so želeli v državo vstopiti in v njej ostati le krajše obdobje (357. točka obrazložitve).

⁵⁴ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/10, 32. in 33. točka obrazložitve.

⁵⁵ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/02, 19. točka obrazložitve. Dovoljenje za stalno prebivanje, ki se izda tujcu, je po svoji pravni naravi oblikovalna odločba, ki učinkuje od dneva izdaje (ex nunc) in ne predvideva izvršljivosti, saj le ustvarja in oblikuje določeno pravno razmerje. Oblikovalne odločbe oblikujejo novo materialno javnopravno razmerje in ustvarjajo novo pravno stanje, ki pomeni pravno podlago za uporabo drugih upoštevnih predpisov ter s tem drugih pravic in obveznosti, ki jih je mogoče izvršiti. Glej E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Zbirka pravna obzorja, Ljubljana 2017, str. 311–312.

⁵⁶ Glej E. Kerševan, V. Androjna, nav. delo, str. 310, in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/02, 19. točka obrazložitve.

⁵⁷ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/02, 30. točka obrazložitve.

⁵⁸ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-211/04 z dne 2. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 28/06, in OdlUS XV, 40), 9. in 11. točka obrazložitve. O tem podrobneje tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-II-1/10, 35. točka obrazložitve.

⁵⁹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/10, 35. točka obrazložitve.

⁶⁰ Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi ni mogoče pripisati nekomu, ki je Republiko Slovenijo zapustil z namenom izselitve (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/10, 33. točka obrazložitve).

⁶¹ Glej drugo alinejo 20. člena ZTuj ter šesto in sedmo alinejo petega odstavka 57. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 91/21 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – ZTuj-2). Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/10, 33. točka obrazložitve.

⁶² Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/10, 31. in 32. točka obrazložitve.

⁶³ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/02, 30. točka obrazložitve.

⁶⁴ Glej drugo alinejo 20. člena ZTuj.

⁶⁵ Glej sodbo ESČP v zadevi Kurić in drugi, 292. točka obrazložitve.

⁶⁶ Glej npr. sodbi Upravnega sodišča št. I U 919/2014 z dne 10. 12. 2014 in št. I U 1649/2015 z dne 16. 11. 2016.

⁶⁷ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16, 13. točka obrazložitve.

⁶⁸ Prav tam, 32. točka obrazložitve.

⁶⁹ Glej Predlog zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) z dne 29. 7. 2013, EPA 1345-VI.